106
Prva šola.
(Slike iz otroškega življenja.) (Konec.)
xm.
P t i C i.
• opet je vzpomlad tii s svojim cvetjem in petjem. Mihec leta po logih in livadab, trga pisane evetice, veže jih v šopke ter posluša ptičje petje. Zckj so teleta še v hlevu in Mihec je še prost, — porabiti mora dobro to svojo prostost.
Nekega dne gresta s Tinčkom iskat ptiejih gnezd po gozdu. Kar zagleda Mihec, da je ravnokar švignila ptica v dnplo na visokej bukvi. Tam je izvestno kako gnezdo, misli si Mihee in kakor veverica spleza gori.
nVže jih imam, vže jih imam!" kliče Mihec Tineku, ,,mladi dleski so! — Jaz jih bodem kar pobral in domov nesel!"
nMeni so pa oee rekli, da raoram ptiče pri miru pustiti," oglasi se Tinček od spodaj.
»Lej ga no, saj oče ne bodo nie vedeli od tega! Jaz jim naredim doma gnezdice še ranogo lepše, nego H je to tukaj in skrbel bodem tndi bolje zanje, nego skrbi stara ptiea. Ne bodem jih pustil tako stradati, da bi tako zevali. kakor zdaj," pravi Mihcc.
Mihoe sname klobnk iz glave, stogne roko v duplo in riosi inl;idi(v'ko prav rahlo ven ter jili devlje v klobuk. Bilo jih jc pot. Potem pa zopet previdiio spleza z drevesa, držeč v jednej roki klobuk z mladiei. Žalostno cvrče mladieki, kakor bi slutili, da jini preti nesret-a — ali Mihec jili ne sliši. Na tleh je.
Prodno jih nese doniov, pregledata s Tinckoin vsakega mladi»-a posobej ter jih jeraljeta v roke.
,,V scno jih bom nesel in jim prav mehko postlal. Kadar se bodo imcli speljati, pa jib zapi-em v kletko." tako modruje Miliec.
Stisne klobuček pod pazdnho ter prav oprezno stopa proti domn, da bi po poti kakega mladiča ne stresel. Kakor sklenil, tako storil. V senu jim naredi gnezdice ter jih rahlo položi vanje. Tnkaj jili izvestno ne bode nihre zapazil. Potem gre v hišo. zagvabi v oniari pcrisče prosa, ncsc mladičkom ter jim vsuje v gnezdo.
nNate, ptički, večerjico, jutri vam prinesem pa zopet kaj!" rcče Mihec po-tiboma. Domaje videl, da so dajali piščetom proso zobati, zato je tudi on ptičkom piiuesel prosa.
Drugo jutro gre gledat v seno, kakor hitro se je zdanilo. da bi videl, kako se godi ptičkom. Ali o strah in groza! Dva rnladiuka ležita mrtva. nUbožčka! Kaj vas je umorilo? Ali sta imela premalo jesti? Ali vas je zeblo?"
Mihec gre zopet po jedno perišče prosa tcr ga vsuje v gnezdo.
—~< 107 >~—
nLa6ni ste, lačni! Nate jesti!" pravi Mihec ptičkom. Ali ti ga ne poslušajo. Vzame jednega v roko. Nie vee ni tako živ, kakor veeraj, trese se po vsera telesei, očesca ima zaprta, inkadarjih odpre, oj kako so motna, mrtra . . . Samo kljunček, ta so šc odpira. Miliee se spomne, da morda ptieki ne znajo sami jesti, vsnje jednemu za dnigim prosa v grlo, potem pa jih pusti ter gre k Tinčku.
Ko opoludue Miliec domov pride, vže ga prieaka oee ua hišnem pragu.
»Mibee, ali si bil ti tako budoben," reče mii, ,,da si vzel mlade ptieice iz gnezda ier jih del v seno, kjer so od gladi in inraza poginili."
,,Saj so še trije živi," pravi Mibec boječe se.
,,Ni res!" odgovori ofe, ,,vavno zdaj sem bil tam, ko sem pokladal teletom! Videl sein, da je seno vse sbojeno in potlaeono okolo višjega kupčka. Grem pogledat in vidim, da je v senu ppt mrtvih ptičkov!"
Debele solze se ndero Milicn po lien. Srailijo se mu uboge ptičice.
,,Saj sem jim dal jesti prosa," pravi Mihee poeasi.
,,Ti si teliček neumen!   Ali misliš,  da ti bodo  tako majhne  ptičiee zobale proso? Ali ue veš, da jiin starka v gnezdo nosi ervi&kov in jim jih saraa devlje v kljunček. Tako niajhne ptif.ice še ne znajo same jcsti, kakor tudi ti nisi znal, ko   , si bil še tako inajlien! Kaj si pa vender niislil storiti s ptieki?" vpraša oče Mihca.
,,Vzrediti sem jih hotel in potlej v kletko zapreti, kadar bi bili vzrasli," pravi Mihee.
nTo je lepo, da mi odkritosrčno poves," reče ofe. Tega ne smeš nikoli več storiti! Bog je ptičke ustvaril, da nas razveseljujejo s svojim ljubkim petjera, a ne za to, da bi jih mi mnčili in zapirali. IMladih sc pa še dotakniti ne smeš in tndi ne sopsti vanje, če že katerikrat kjc kako gnezdo najdež, ker se potem skujajo. Stara jiin nočc nič več prinesti živeža in od gladi morajo poginiti! Ali boš še kdaj kaj takega storil?"
nNe bom ne!" odgovori Miliec jokajo.
nBog varuj, da bi še kdaj! Premisli, kakšno žalost si napravil starki, ko si jej pobral mladiec izgnezda! In mladičo, si umoril. Tebi bi se tudi dobro ne zdelo, če bi te kdo nkradel in zaprl v kak hram in ti dajal jesti surovega boba. Vidiš, kakor ti ne moreš jesti surovega boba, tako mladički ne morejo jesti prosa! In v gnozdn jih jo grela starka. Tukaj pa jiin jo tudi mraz pripomogcl k smrti!"
Ko oče tako podučuje Mihca, primijavka okolo hiše star, bel maček in ima nekaj v gobci.
nPoglej Miliee! maček vže nese jedno tvojib ptičic!"
Miliec pogleda in res vidi, da inia raaček jednega mladička mej zobmi.
Še mileje je zajokal in še huje se je kesal Mihec, da je bil vzel niladičke iz gnezda. Zdaj pride hlapec in refe zagledavši Mihca: ,,Mihec, tvoje ptičke sem v/.e dal mačku!  Vsi so bili mrtvi!*'
„ Vidiš," reče oče na to, Mce bi bil ti ptičke pnstil v gnezdu, bili bi vzrastli in lepo prepevali po gozdu, a zdaj jih je maček snedel. Kaj bi ti rekel, če bi prižel zdaj-le volk po tebe?"
Mihec je spoznal, kako napačno je storil in je Se jedenkrat obljubil očetu, da ne bode nikdar več jemal mladih ptičic iz gnezda.
In Mihec je bil mož beseda.
7*
XIV. Slepi Jnrij.
Mati je Mihea vedno ucila, da mora biti usmiljenega srca do Ijudi iu živali. Kadar koli je prišel kak berač, vselej je mati Mibcu nkazala, ee je bil le doma. naj mu nese kak dar božji. J)a je Mihec res imel nsiniljeno srce, kaže naslednji prigodek.
Slepi Jurij je hodil otl hiše do hi.še in povsod je ostal po kakih stirinajst dni. Drobil je grmovje in smrečje za steljo, če je bil prav slop, ali pa jo kaj prenašal ali kopal. Za vse se je dal porabiti. Tako je hodil vse leto po vsej obč-ini od hi.še do lii.se, da se je preživel.
Nekega dne pride tudi k Gorjanovim in ostane pri njih precej časa. MiJicu se slepi mož zelo smili in ee le utegne, gro k njemn ter se z njim razgovarja. Jnrij pa tudi Mihcu ne pravi drugaee,  nogo nmoj Mihce," tako rad ga je imel.
Prišel je čas, ko je Jurij vzel pri Gorjanovih slovo in šel napcej. Namenil se je k Jernaču, kamor je dobre pol ure hoda. Slepi Jurij je sicer zual sam vsa pota s pomofjo svoje palice, a vender se mu Mihec takoj ponudi, da ga popelje k Jernaeu. Lehko si mislite, kako je bil Jurij vesel. Mej potjo pripoveduje našemu Mihcu povesti iz starih časov, o Francozih, o lakoti, o divjih zvereh, in Mihec si vse to dobro zapomni.
Le prehitro prideta do cilja. Jurij posegne v žep in ponudi Mihcu desetico.
BNa, Mihec, ker si tako brdak in si rae tako lepo vodil! Kupi si kaj lepega," reče Jurij.
„0 le sami imejte," reče Mihee, saj stc bolj potrebni kot jaz, ki dobro vidim. Si boste pa tobaka za tisto knpili."
nBog ti povrni Mibec, kev si tako dobrega srea," pravi Jnrij. ,,Boin pa molil za te!"
Mihcu je bilo tako dobro pii srei. da vže dolgo ne tako.
Ko pride domov, vpraša ga mati takoj, če rau je Jurij kaj ponujal. Ko Mibec pove, da ni hotel vzeti, reče mati: ,,0d takega siromaka ne smeš nikoli ničesar vzeti, če hočeš, da ti bode Bog dal svoj bkigoslov."
Mihec je nocoj tako sladko spai, da še uikoli ne tako.
XV. V šolo.
Oče je sklenil Mihca dati v šolo. Zvršil je ravno osmo leto svoje dobe. Mihec se je ueizrečeno veselil tistega fasa, ko ga oce popelje v Solo. Koliko lepega se bode uauč-il, koliko lepega videl!
Ko prideta s Tinčkora skupaj, kliče Mihec vže iz daleč: ,,Tinček, jaz pa pojdem v jeseni v šolo."
nSaj bi jaz tudi šel, pa ima oče še premalo denarjev," pravi Tinček žalostno.
,,Le čakaj, Tinček," pravi Mihec, nte bom vže jaz vsega uaucil. kar mi bodo v šoli povedali."                                                           ¦..
Vzela sta dnig od drugega slovo.
Solze je točil tisto jutro Mihec, ko je bilo treba iti v šolo. Mati mu jo dala vse polno naukov.
—~< 109 >~—
nMoli rad, na Boga nikoli ne pozabi. pa slabe družbe se vanij!" zakliSe mu še jedenkrat, ko gre vže skozi duri. V veži se še jedenkrat poslovi od vse družine, od Anieke in vsch drugih in hajdi na pot. Dolg je ta pot, predolg za našega Mihca.   Dobrih osem ur sta hodila z očetom.
Kako ste sreeni, otroci ljubi, ki imate tako blizu v šolo! Zato pa morate tudi pridni biti in delati veselje svojim starišem in učiteljem.
Tudi oče je zapustil Mihca, ko ga je vpisal v šolo in mu dobil primerno stanovanje. Mihec je bil sam v tujem kraji mej tujimi ljudrai. Ni se dal utolažiti.
Kadar je pogledal proti onemu kraju, kamor je oče odšel, oblile so ga solze.
Ali kmalu je spoznal, da ne more drugaee biti. Sola se začne. Mihec se je zaeel učiti pisati, brati in drugih lepih stvari, in vse je uajbolje razumel. Bil je najpametnejši  moj svojimi  součenci in nikoli se ni hotel igrati z drugimi otroci.
Kadar se jo naucil iu spisal nalogo, pa jc bral na glas svojej gospodinji na kako lepo knjigo. Najraje je bral življenje svetnikov in zgodbe svetega pisma.
Drugi otroci so se siiiijali Miheu ia so mu rekli le Bmodri Mihec." A na koneu leta se je pokazalo, da je bil Mihce res najmodrejši med njimi. Dobil je najboljše spričalo.
Ko je Mihec prišel domov na počitnice, zdelo se je materi, da se je ves izpremenil. Tako je bil prideu in postrežljiv, da mu še ukazati ni bilo treba, vse je kar sam od sebe storil. Hotel jo vse delo prevzeti svojej materi.
Kadar je pa prišel z dnigimi otroci skupaj v nedeljo, ko je šel od sv. maše, učil jih je mnogo Icpih stvari. če je kateri izmej njih kaj grdega rckel ali izgovoril kako kletvico, precej ga je Mihec opomnil, da je kleti greh, in da ga Bog sliši. Vsi otroci, pa tudi odraščeni Ijudje so Mihca zavoljo njogovega lepega vedenja ljubili in dolg čas jim je bilo po njein, ko je odšel zopet v šolo.
*                  *
Mihec je hodil še tri leta v šolo, potem pa je o.stal doma, ker niso imeli nobenega drugega dečka. Bil je vedno najboljši v šoli ter se je vedel najlepše.
Mihcc je bil zdaj najuCenejši v vsej fari razven gospoda župnika. Kmalu so mu ljudje začeli nositi pisma prebirat, ter ga hodili vprašat za to in ono stvar. Mihec je vsacemu dobro svetoval. Celo v kmetijskih stvareh jc bil tako prebrisan, da se je zdaj Gorjanova kmetija od vseh drugih odlikovala, odkar je bil Mihec dom«a. Tndi drugi so začeli kmalu Gorjana posnemati in tako je bil Mihec prava dobrota za vso vas. Mib.ec ob nedeljah ni poliajkoval po krčmah, ko je postal ,,fant," ampak prebiral je koristne knjige, katerih je imel mnogo ter jih posojeval tudi svojim sovaščanom.
Zdaj je Gorjanov Mihee vže eel raož in oče mu bode kmalu izročil gospo-darstvo. A jaz k temu še to pristavljara, da bodo potem izvestno Mihca volili za župana. Oe oa ni za to, kdo pa naj bode?
,,Prva šola" in pa gospodje učitelji so naredili, da je Mihec tak mož.
A. D.