Emilp Guslova. V četrtek, dne 13. junija t. L, smo spremili k večnemu počitku koleginjo gospodično Emilijo Guslovo, voditeljico v p. v Ljubljani. Službovala je najprej v Krškem, od leta 1880. pa na šentjakobski dekliški šoli v Ljubljani. Delovala je na tej šoli, ko se je razširjala iz štirirazrednice v osemrazrednico. L. 1895. se je šolsko poslopje zaradi potresa malone porušilo, in šola se je morala preseliti na Vrtačo. Pri tej preselitvi je blaga pokojnica sodelovala najmarljivejše. L. 1898. je bila zaradi zaslug, ki si jih je pridobila za to šolo, imenovana za voditeljico in kot taka je imela mnogo skrbi in ogromno truda, ko se je šola zopet preselila v sedanje novo šolsko poslopje. Koliko je takrat delala, vedo le oni, ki so z njo prijateljsko občevali. Vsakdo, ki se je udeležil otvoritve novega šolskega poslopja, se mora še spominjati, s kako vnemo je vse uredila in s kako finim taktom sprejela odlične goste. In ko ji je gospod župan kot predsednik mestnega šolskega sveta izročil ključe novega šolskega poslopja, jih je sprejela s tisto srojo skromno miroostjo, ki je tako dobro vplivala na vsakogar. Njen odgovor je bil kratek, a jedrnat. Z velikim veseljem in navdušenjem je začela delovati t lepem, modernem šolskem poslopju. A kako dolgo ? Sreča ji ni bila mila. Skrbi, težko in odgovorno delo, osobito pri dvakratnifpreselitvi so uničili njeno zdravje. Začela je bolehati ia prosila je za šestmesečni dopust, da si okrepi zdravje, a njen up se ni izpolnil. Po zdravnikovem nasvetu je hotela prositi za podaljšanje dopusta, a morala je prositi za upokojenje. Koncem decembra 1. 1903. je stopila v zasluženi pokoj. Njen iztop iz družbe je bil velika izguba za šolo. Pokojnica je bila blaga, plemenita duša, čistega značaja, ena najvestnejših, najdobrohotnejših učiteljie-voditeljic, iskrena prijateljica in odkritosrčna koleginja. Kdor jo je pozual, jo je ljubil in spoštoval. Blaga pokojnica pa v srcu ni bila tako mirna, kakor je kazala njena zunanjost. Delo je bilo njeno življenja, in le težko se je vdala svoji usodi. Njeno zdravje se je vedno slabšalo — bila je prava mučenica. Prenašala pa je vse bolečine z občudovanja vredno potrpežljivostjo. In po dolgih petih letih trpljenja je izdihnila svojo blago dušo. Da je imela mnogo prijateljev in prijateljic, so dokazovale iskrene solze ob njeni odprti gomili. Šele v pokoju tihem hladne hiše, ki pelje vanjo temni pot pogreba, poMje, smrt mn g čela pot obriše. (Prešeren.) F. M.