475 Obrtnija. Karteli. V primeroma kratkem času se je znanstvena sodba o kaitelih bistveno izpremenila. Ves svet se je čudil mnenju, katero je razvil profesor na vseučilišču v čr-novciji dr. Kleinwachter 1. 1882 v monografih, o kartelih. Doslej se kattelom kot združitvam proti utesnitvi svobodne koukurence ni pripisoval noben poseben pomen, vsled česar je naravno, da ni hotel nihče prav verjeti. Kleinwachterjevem prerokovanju, da imajo karteli še veliko bodočnobt pred seboj. Še večje začudenje je zavladalo, ko je slavni profesor nacijonalne ekonomije Lujo Brentano v svoji 1. 1889 obelodanjeni razpravi o vzrokih sedanje socijalne bede kartele proglasil kot sredstvo za ugodno rešitev socijal-nega vprašanja. Leta 1896. se je vršil na Dunaju shod društva za socijalno politiko, na katerem se je imela jako živahna in tudi jako poučna razprava. Mnenja so bila razdeljena. Jedni so se pridružili Brentanu, drugi so se pod vodstvom referenta Biicherja protivili kartelom z vso odločnostjo. Od sedaj pa pridobiva mnenje, da so karteli deloma opravičeni, čedalje več pristašev mej znanstveniki, k čemur je jako mnogo pripomogla razprava biv-, šega finančnega ministra dr. Steinbacha o pravnih oblikah gospodarske organizacije. Zdi se nam popolnoma naravno, da je začetkoma znanost o kartelih prav tako sodila, kakor je sodilo naj-širje občinstvo. Na prvi pogled se kaže, da je vsak dogovor podjetnikov v svrho utesnitve oziroma izključenja mejsebojne konkurence, frivolen odpad od življenskega načela novodobnega podjetništva, izdajstvo svobodnega tekmovanja. Ali pri natančnejšem opazovanju in uvaže-vanju se je izkazalo, da je vse kartele rodila le. sila. Veliki kapital posamičnih fabrikantov, o čigar premoči se toliko govori, je v res težavnih položajih vse preveč slaboten, da bi zamogel količkaj kljubovati viharjem svetovnega trga, Že četrt stoletja sem je opazovati in to vedno češče, da vsi razsodni podjetniki celih branš zdaj in zdaj spoznajo absolutno nemožnost svobodne konkurence in se začno drug drugemu približevati. Najprej se zjedinijo glede raznih postranskih stvarij, na pr. glede dovoljenja kredita, glede rabata itd., kasneje pa se zje-dinjajo tudi glede vitalnejših vprašanj, dokler se naposled ne izcimi popolna združitev, pravi karteli, ki je pripravljen, svoje člane, katerih produkcijske razmere niso ugodne, dispenzirati produciranje in jim poplačati opustitev produkcije, in ki je povrh pripravljen, plačati tudi sam eksportue premije, da se razproda v inozemstvu vse kar se je preveč produciralo, tudi če se mora ta razprodaja izvršiti z izgubo. Tak kartel ima za vse kartelirane tovarne skupne prodojalne — jedno ali tudi več — in razdeli vsa došla naročila mej kartelirana podjetja po gotovem ključu. Kartel se nanaša na vso na bramšo spa-dajočo produkcijočo in cesto tudi na pridobivanje potrebnih surovin, kakor kaže kartel čeških cukrarjev. Posamični podjetnik ima vsled kartela vezane roke in se giba svobodno samo še glede načina produkcije v svojem eta-blisementu. Fabrikant je postal uradnik kartela, zgodilo se je ž njim prav tisto, kar je on storil prej raznim malim obrtnikom, katerih samostalnost je podkopal in 476 katere je prisilil, da so postali njegovi delavci oziroma poslovodje itd. Kartel — to je očitno — pomeni nov korak na potu od malega obrtništva k veliki industriji oziroma k največji obrtniji, največji v tem smislu, da koncentruje in izpopolnjuje način proizvajanja do čim večje popolnosti Ako je tak največji način produkcije bolj ekonomičen od velike industrije, ki dela na svojo roko, potem ga no- * bena moč na svetu ne more preprečiti, potem nam prinese prihodnost prave kartele-velikane. (Dalje sledi.) 484 Obrtnija. Karteli. (Konec.) V človeški naravi tiči vzrok, da nobena mlada sila ne pozna meja in da vsaka svojo moč o priliki zlorablja. Ob sebi je umevno, da se je to o priliki zgodilo tudi pri kartelih. Malo je gospodarskih uredb in stvarij, katere bi bile obudile proti sebi tako silno, tako divje sovraštvo, kakor so je prouzročili v zadnjih desetletjih karteli v Ameriki. Ponesrečeni poskusi, priti kartelom do živega s kazenskimi določbami, so znani. Že Adam Smith je opazil, da se nobena stvar tako lahko ne umakne javni kontroli in da ni za nobeno tako težko dobiti dokazov, kakor za porazumljenje v svrho solidarnega postopanja mej podjetniki. Kdo more na pr. preprečiti, da se ne bi združili najmočnejši dve tovarni v svrho nakupa vseh, za produkcijo njihovih izdelkov potrebnih surovin? Kdo more zahraniti, da drug drugemu ne povesta cen glavnih surovin in kdo more ugovarjati, če po tem uravnata svoje postopanje? To se zgodi vsak dan, ne da bi se bil poprej sklenil in podpisal kak kartel: D'Avance poroča, da, kadar naznani veliki pariški bazar Bon Marche, da velja kaka stvar pri njem 16 frankov, naznani drugi dan konkurenčni bazar Printemps, da velja dotična stvar pri njem samo 15y2 franka, na kar Bon Marche ceno takoj na 15 frankov zniža. Kako ostra konkurenca in kako koristna je ta konkurenca za kupujoče občinstvo! In vendar je ta ostra konkurenca lahko sama krinka, pod katero je skrit kartel; saj je za obe nasprotni trgovini glavna stvar, da ne znižata cene pod 12 frankov in saj sta se morda zjedinili, da pod to ceno ne poj de nobena. Kdo je pri takem postopanju v stanu dokazati, da je bil dogovorjen kartel, zlasti ako se — kar je pač že povsod navadno — slabše firme ravnajo po cenah, katere določajo večje in močnejše? Znano je, da se posebni zakoni, sklenjeni proti amerikanskim kartelom, niso obnesli. Jedino, kar so ti zakoni prouzročili, je to, da se je oblika kartelov nekoliko premenila. Premenila se je v toliko, da se sedaj mej karteliranimi delniškimi družbami ne sklepajo več pogodbe, ampak da se večina delnic vsacega, karteliranih podjetij pri jednem podjetniku deponirajo. Živa duša ne more zabraniti, da bi jedna in ista oseba ne bila posest-nica večine delnic pri različnih podjetjih. Prav tako malo se je tudi na Francoskem doseglo s tistimi določbami kazenskega zakona, kateri so naperjeni proti nakupovanju vseh proizvodov jedne vrste v svrho podražitve. Na Nemškem je državno sodišče lani celo s posebno razsodbo, katera je obudila največjo senzacijo, priznalo kar-tele kot dopustne in pravoveljavne, dokler nimajo namena, oderuško izkoriščati konsumentov. In tej razsodbi se ni prav nič čuditi, saj so karteli sila mnogo pripomogli k čudovitemu razvoju nemške industrije in nemškega eksporta v zadnjih desetletjih. Nemčija podreja pač vse obzire velikemu cilju, zagotoviti svoji industriji in svoji trgovini primeren delež pri svetovnem industri-jalnem in trgovinskem gospodarstvu. Berolinski privatni docent Ernest pl. Halle pravi v novemberskem zvezku uglednega časnika „Preussische Jahrbiicher", da najprimernejša odredba proti kartelom je kanadska carinska klavzula in poleg nje nasveti, kateri so forumlirani v avstrijskem na rtu zakona proti kartelom. Toda pisatelj dostavlja sam svojemu sestavku, da upliv kanadske carinske klavzule — vsled katere sme država eventuvalno znižati carine na pioizvode karteliranih industrijskih podjetij — postane lahko dvomljiv, če ne brezpredmeten, ako se sklene mejnaroden kartel, vsled katerega se odpovedo tuzemski konkurentje kanadskemu trgovišču, kanadski pa inozemskim. Liefmann, pisatelj najnovejše knjige o kartelih, kateri je naštel že 40 tacih mejnarodnih kartelov, pravi, ako bi se vse države ravnale po kanadski metodi, bi to prouzročilo splošno razširjenje mejnarodnih kartelov. Preostaja torej samo še avstrijski poskus, onemogočiti oškodovanje občinstva po kartelih. Ta poskus meri najprej na to, da se zagotovi evidenca o kartelih. To se 485 da najlaglje izvršiti pri tistih industrijah, v katerih poslovanje ima finančna uprava, vsled indirektnih davkov intensiven vpogled in na katerih delovanju je vsled istega vzroka zelo interesovana* Ta evidenca bo toliko za-neslivejša, ker se bo prihodnja kartelna komisija omejevala na to, da se bo posluževala svojih pravic, samo takrat, kadar pojde proti sklepom karteliranih podjetij, kateri nasprotujejo objektivnemu gospodarskemu položaju in so na škodo občinstvu ali fiskusu ali pa delavcem dotičnega podjetja. Ako bi se kartelne komisije vtikale tudi v druge, manj važne zadeve, bila bi nevarnost, da se karteli skrijejo pod drugo obliko, jako velika. Ako pa se bode zakon pametno, previdno in obzirno uporabljal, prouzroči že samo po svoji eksistenci, kar imenuje pl. Halle po vsi pravici odločilno točko za bodočnost kartelov, da bodo karteli previdno in zmerno rabili svojo moč. Ako se a znameniti legislatorni poskus posreči, potem se v bodočnost ozirajo čemu se očesu kažejo velike perspektive. Že 1. 1893. je angleški posestnik premogo-kopa Sir Gecrge Elliot nasvet o val, naj sklenejo vsi posestniki premogokopov na Angleškem mej seboj kartel, na čigar sklepe bi imela tudi vlada in bi imeli tudi delavci primeren upliv. Take velikanske združitve bi mogle postati za 20. stoletje to, kar so delniške družbe bile za naše, svojemu koncu bližajoče se stoletja. V tem okviru bi se megli na skupno postopanje združiti vsi faktorji moderne produkcije in bi mogli v tej združitvi osredotočen o silo korcentrovati na rešitev velikega socijalnega problema.