213
Socialno čuvstvovanje naših listov
Katerikoli naš list vzameš zadnje čase v roke, povsod opaziš, socialna premišljevanja, ki so po večini le premlevanje pravljice o dobrem Janezku in hudobnem Mihcu, tega najvišjega vrha slovenske moralno vzgojne ideologije. Pravljica je stara in je služila že skoraj celo stoletje za oslono globokoummim prispodobam; zakaj je ne bi še zdaj malo prepletli s sodobnimi gesli, saj je tako prenovljena od sile pripravna, da z njo izrazi neborbena slovenska duhovnost svojo ponižno, lirično misel o svetovnih problemih. Tako prebiraš dan za dnem ogorčene tožbe o brezsrčnih bogataših in o ubogih, izsesavanih delavcih in tu in tam vidiš tudi slike, ponazorujoče piščevo usmiljeno meditacijo, ki je nedvomno prepričan, da je s tem zadostil dolžnosti čutečega in blagega srca.
Zadeva sama po sebi bi bila torej popolnoma v redu, če bi prav ti srčni izlivi ne bili hkratu naravnost dokument naše strašne duhovne in človeške bede. Kajti, kdo piše te razne socialne meditacije? Nedvomno peresa, ki so pri posameznih časopisih udinjana in ki posredno ali neposredno stoje za zastavo te ali one skupine, ki list izdaja. Bogve, če se tem piscem kdaj zazdi, da je tako pisanje konec konca vendarle vsaj malo tudi vprašanje osebne morale? Namreč, da vendarle ni popolnoma v redu, če pretakam solze nad socialnimi krivicami, zraven pa marljivo iz dneva v dan služim gospodarju, ki je nositelj sistema, povzročujočega te krivice. In zakaj? Zaradi gole, udobne eksistence, spričo katere ti je že od vsega početka popolnoma jasno, da se delodajalčevi volji niti v sanjali ne boš uprl.
Da, ti dokumenti, sicer skrajno sodobni, so pravzaprav pri nas novi. Zaradi tega je potrebno, da jih primerno osvetlimo. Tu ne gre za osebni boj za neko doživljeno resnico, niti za napor volje, prodorno doumeti svoj čas, ki nujno požene človeka v iskreno iskanje izhoda iz zablod in kaosa. Ne, tu gre po eni strani le za mrvico popularnosti, pa drugi strani pa za zelo nejunaške račune, ki se jim
pravi: računanje z dejstvi. Kajti nihče od teh članov uredništev naših listov nima toliko osebnega dostojanstva in poguma, da bi dosleden svojemu nazoru dal gospodarju slovo in krenil tja, kjer sluti bodočnost. Ne, vsak računa le s časom in z gospodarjem in ve, da se bo prelevil, kadar bo kazalo in kadar to ne bo z nobeno nevarnostjo več v zvezi. Taktika, za katero se skriva pritličen duh.
Takega odnosa do sveta in idej ni mogoče šteti v zlo nekomu, ki noče prav ničesar drugega, kakor da je sit in da ima nekje svojo posteljo. Kdor pa v javnosti izpričuje svoj nazor in svojo kritiko, ga tako ravnanje nujno osvetljuje kot človeka, ki mu ne gre zares in je zaradi tega vse njegovo pretakanje solz nad ubogim ljudstvom le koketiranje z modnimi gesli.
Kakšen pa je pomen takega pisanja za tako imenovano „javnost"? Ni dvoma, da je treba v prav tem odnosu ljudi do idej iskati vzrokov, zakaj je vpliv povojne žurnalistike na vse naše politično, kulturno in gospodarsko življenje tako — porazno majhen, oziroma celo kvaren. Če se ozremo po drugih narodih, zlasti tistih, kjer ima časopisje približno tak pomen, kakor pri nas, vidimo, da se je nivo žurnalizma po vojni izredno dvignil. Vrsta široko naobraženih in iz nazora rastočih mož je ustvarila iz časopisja tribune, kjer se v vroči borbi doslednih, z osebnim naporom zgrajenih nazorov razčiščajo problemi javnega življenja in se s tem dviga nivo naroda, ker so ljudje prisiljeni, da naporno in vztrajno premišljujejo o sebi in o skupnosti. Naš žurnalizem pa je postal po vojni izrazito netvoren in izrazito neodgovoren. V osnovnih linijah se izživlja dosledno po geslu nesrečne strankarske prakse, danes za, jutri proti, in v tem štirinajstletnem brezplodnem nihanju ni zmogel nobene dosledne poglobitve in nobenega idejnega boja v katerikoli panogi javnega življenja. Tako se tudi danes prav tako površno dotika socialnih vprašanj, kakor da bi ti problemi ne pretresali osnov človeškega življenja. Morda ga obhajajo skomine po popularnosti, morda toži nad krivičnim družabnim redom, ker bi rad s tem na prav nemoralen način utrdil postojanke stranke, morda pa mu je navsezadnje vendarle pri srcu, da lagodno sočuvstvuje — toda biti dosleden, biti borben in žrtve sposoben, kakor to terja osebno prepričanje, biti odgovoren iz dostojanstva pri svojem opravku na svetu — tega iščeš zaman po naših listih. Kdo bi se čudil potem nivoju našega življenja, kjer je osebni račun že skoraj popolnoma izpodrinil odgovorno premišljevanje in osebno resnico!                                Ferdo Kozak.
214