Oblast — učiteU. Spisal Anton Maslo iz Riemanj. (Koneo.) Družina s svojimi posebnimi uravnanimi zakoni, očetovske oblasti, sorodstva in podedovanja se more le shvatati od zasebnega prava; zraven tega pripadajo v njegovo pcdročje določbe glede oblike, pristopa in razvezljivosti zakona in pooblastitev sorodstva; vse drugo. torej najvažnejša vsebina teh razmer, je nepristopna prisilnemu pravu, ker sloni na raišljenju in ljubezni. Le nravnost more izpolniti to vsebino s svojimi čednostmi, katerih omahujočo naravo smo že opisali. Zaraditega je tako težavno odpomoči trpečemu delu; zatorej se tudi razvijeta zakon in družina različno po svojstvih posameznikov, ki ju obkrožajo; to razlienost celo nravnost ne more izčrpati. Zato je zaman iskati smotrov v zakonu in družini. Oni slone na nagonih veselja; nrava jih izkuša le plemenititi ter zagotoviti in varovati zasebrio pravo. Vse to se more izgotoviti v različnih načinih. Zato se ne more prav razsoditi nastalih spornih vprašanj. More se videti le resničnft dogodke in meri, ki so v teku časa dospeli k obstoječim ukazom, ki so v posameznih deželah v navadi; nad uravno veljavo teh se ne more prav razsojevati, ker manjka v nravnosti k temu potrebnih stvarnih načel ia ker različne oblasti s svojimi ukazi ravno tu največkrat dospe.jo do navzkrižja. Privatno ali zasebno je pravo, dokler obsega pravice onih, ki so podložni avtoritetam; to se izpremeni v javno pravo, ako obsega pravice samih avtoritet. Same na sebi stoje avtoritete kot take nad pravom in nravjo; zamorejo se mu pa deloma prostovoljno podvreči. Pri kristjanskih, mohamedanskih in indijskih narodih ima božanstvo tako vzvišeno mesto, da se sraatra pri vladarjih in ljudstvih kot avtoriteta. Zaraditega se razvijejo tudi za to začetki nrave, ki se ji podvržejo narodi in vladarji, kakor se to na primer opazi pri ljudskem pravu. Medtera pa dospejo ti pričetki lastne avtoritetue narave pomanjkljivi in omahujoči. To je pri javnem pravu lasten važen temeljni stavek, ki velja na vsem njegovem polju in po katerem se more shvatati pravi pomen javnega prava. Ta pojem se omeji na najvažnejše in to državo, cerkev ter med različuimi državami in cerkvami obstoječe mednarodno razmerje. Država ni skupnost, ki je nastala po pogodbi posameznikov; država je namreč dejanstveua zveza treh avtoritet. Prepir med temi avtoritetami to vez rahlja ia šibi njeno skupnost; vendar je ta vez pri večini držav tako trdna, da ti prepiri minejo brez škode do državnega obstoja. Največkrat propadejo države zaradi vnanje sile in zmage. Kot spojitev omenjenih treh avtoritet je država sama avtoriteta in vir pravice. V tem pa ne pogine narava posameznih, tako trdo sklenjenih avtoritet; te si ohranijo svoj lastni vpliv na nadaljno obrazbo prava in nrave, ki se lahko spozna v načinu te obrazbe. Iz časovnih razmer moči teh treb. avtoritet se razvijejo posebne državne oblike. K tem se piištevajo dobre in slabe oblike; k prvim sodi monarhija, aristokracija in ljudovlada; k zadnjim tiranija, oligarhija in demokracija. Oe prevladuje avtoriteta cerkve, nastane teokracija. Zaradi v začetku srednjega veka pričenšega ljudskega zastopstva po vrojenih ali izvoljenih poslancih so se razvile konstitueijonalne ustave, v katerih prevlada ljudovladaa oblika, če ji načeluje izvoljeni predsednik, monarhistična pod rodnim vladarjem. V takoimenovani gosposki zbornici si morejo privzeti tudi plemenitaško državno obliko. Do najnovejšega časa je šlo pravzaprav zato, katera teh državnih oblik je najboljša; po enih je monarhistična in konstitucijonalna najboljša. Stvarnost ne more iz nravnega stališča razsoditi, ker ne izhaja nravnost iz nobenega nad avtoritetami stoječega stvarnega načela, temveč iz avtoritet samih. če vzamemo blaginjo ali veselje za merilo, dobimo vrednost različnih vrst veselja celo pri posameznih narodih različno. Pri vsem tem pa lahko rečemo, da je vsaka državna oblika potreben nasledek obstoječih razmer moči med avtoritetami; državna oblika se določi zaraditega pretežno po najmogočnejši teh avtoritet, katerih blaginja in korist se potera zrealita kot glavni namen te državne oblike. V orijentu je jako v ozadju blaginja nizkih razredov v primeri z ono gosposke in duhovstva. Narobe ima pa ameriška unija skrb za blaginjo naroda; v konštitucijonelnih državah Evrope je namen za blaginjo gospodarja (vladarja), eerkve, plemstva in ljudstva, a to v tako nestalnem razmerju, da se delavnost in moč države uporabi pretežno zdaj za ta, zdaj za oni del. V ustavni državi se določi bolje to razmerje posameznih avtoritet in razredov ljudstva glede na udeležite? državne oblasti. Ustava se tvori ravno tako stvarno in zgodovinsko kakor država in se menja vzajemno z razmerami moči posameznih avtoritet. Ako se tej narasli avtoritetni moči po drugi ne prepusti prostovoljno višjega vpliva, nastane nasilna izprememba potom revolucije. Izhaja ta iz vladarja ali duhovstva, nastane državno nasilje; beseda vstaja ali revolueija se omeja na iz naroda izhajajočo nasilno usfavno izpremembo. Dolgo se je ugibalo o zakonitosti državnega nasilja ia vstaje. Po nekaterib. je vsak upor proti višjirn vreden obsodbe; po mnenju večine pa je to neodločno. Ves prepir in vsa zadeva se je pokazala ničeva, ker avtoritete v najmanjem ne odvise od prava. Vstaje so zato po stvarnem zapopadku naravna prikazen, ki ni podvržena ne pravu ne nravnosti; podobne so izbruhu vulkana. Le ponesrečene revolucije se kazuujejo in to po pravici, ker le uspela vstaja dokazuje, da je vstajna avtoriteta v resnici močnejša, da so na razpolago pogoji za vstajo. Vstaja, ki uspe, je neposredna podlaga nove ustave in novega javnega prava. Vse to soglaša s tem, kar je v zgodovini od najzgodnejših časov sem; le po tem zapopadku se razume njen razvoj. Pri teh zgodovinskih dogodkih sta nrav in pravo izključena. Nemogoča je razlaga teh dejstev na podlagi stvarnih načel. Delovanje države se deli v notranje in zunanje; zadnje se ozira Da druge države. Zaradi skupne kristjanske vere evropskih in ameriških držav se je stvorilo med njimi polagoma mednarodno pravo, ki dobiva večinoma zaradi pogodb svojo bližojo določbo. Tudi vojevanje je podvrženo gotovim splošno dovzetim mejara; s pomočjo gotovih spložno dovzetnih mej se goji želja do vedno večjega ublaženja vojevanja. Te ustanovitve tvorijo ljudsko pravo. To ima več nravne nego pravne narave in še to se pokaže le tistikrat, če je javno mnenje vseh neudeleženih kristjanskih narodov kolikor mogoče bolj edino v svoji sodbi. To se zgodi, če nima imenovano pravo višje moči, ki bi razsodila nastale prepire, ter ne mogla izvršiti svojega pravoreka. Podjarmne vojske so zato Ijudskemu pravu nasprotne; pojem podjarmljenja je v tem sam na sebi omahljiv; celo obrambne vojske zahtevajo mnogokrat, če hočejo odgovarjati svojemu namenu, da se nasprotnik prehiti pri napadu. Zaraditega je dejanstven obstoj ljudskopravnih določb brez vsake pravne varnosti; kjer je državni obstoj na niti, se celo zavoljo samoohrambe vršeča se ski-unitev vojnih pravil svojestransko opraviči. Veliko iz vojske nastalega gorja je izzvalo že v- zgodnjih stoletjih ideal večnega miru med ljudstvi poetičnih ia pobožnih duhov in to na podlagi naukov krščanske nravi. V novejših časih so se prijatelji miru združili v društva ter poizkušali ta ideal natančneje določiti ter ga tudi izkoristiti za življenje. Idealni sestavi mnenj so te želje najbolj podpirali ter izkušali dokazati njihovo opravičenje. Po dejanskem zapopadku je tudi tu razsodek vprašanja iz stališča prava in nravi popolnoma nemogoč, ker oba nista nad avtoritetami. To postane zato vprašanje dejstva in potem je skoraj gotovo, da vojne nikoli ne bodo končale, dokler obstoji na zemlji množina samooblastnih držav s približno enako močjo. V malih prepornih slučajih se stvar podvrže pogodbi razsodnije; vendar je za vsako državo meja tu; glede vprašanj obstoja, moči, časti in najvišjih interesov se država nikdar ne podvrže taki razsodbi, temveč prej prime za meč. Za notranje delovanje države služi zakonodaja in uprava; obe sta opisani že kakor naravna iztoka nravnosti. K upravi sodi kazenska pravica. Država je tu pooblaščenka; kazenska pravica se izvršuje po državi potom sodnije in kazenske oblasti. Za pravno uteraeljenje kazni so vpostavljene pri raznih sestavih najrazličnejše teorije. Po absolutni vedi je kazen potrebna za negacijo v hudodelstvu obseženega zanikanja prava; pri relativni vedi služi kazen k ustrahovanju storilca pred pregreškom in po storjenem delu k ustrahovanju drugih; po drugem načinu je namen kazni poboljšanje hudodelcev. Po načinu, ki je soroden samovladni ali absolutni vedi, je kazen zadostilo. Po stvarnem zapopadku je pravi vzrok za žuganje in izvršbo kazni samo v zapovedi avtoritet; to zadostuje sodniku in zavezancem, podložnim ukazu. Drugo vprašanje je: kateri so vzroki, ki določajo avtoriteti ali državi izdajati te zapovedi; šele tu dobijo vsi oui vzroki svoje pravo mesto, s katerimi se hoče po pomoti utemeljiti pravo kazni. Tudi vprašanje, kako daleč se sme razteguiti kazen, ni vprašanje prava; to sodi kakor sploh kazen v odmero avtoritet. Te se morejo določiti pri tem s stanjem kulture pri podložnih in po posebni važnosti posameznih pravic; zaraditega morejo avtoritete sprejeti tudi v svoje kazni smrt. To je le vprašanje državne modrosti, ki sodi, kake meje se ima tu držati avtoriteta. Zapopadek vseh teh pokazaoih delovanj tvori samodržnost države. V nji je bistveno zapopadeno, da stoji država nad pravico in da te samodržnosti ne razveljavi ne pogodba ne prisega in ne prosta podložnost avtoritete. Šele Rousseau je povzdignil ta pojem samodržnosti do svojega popolnega pomena in pogrešil le v tem, da jo je pripisal le Ijudstvu, ne pa tudi vladarju in najvišjemu duhovnu. Iz samodržnosti sledi neodgovornost artoritet. V članku nOblast — učitelj" v letošnjem letniku BUčiteljskega Tovariša" (št. 20. in 21.) je torej samo povedano, kako je učitelju razumevati, da se ravna po zakonih, in kako je oblast ustrojena v njih čuvanje — ne glede na kršenje zakonov v posameznih slučajih — pri vseh deželnih in državnih šolskih zakonih, ki imajo vedno iz kakega stališča svojo vsebino na čistem papirju.