Pozdrav iz domovine štev, i. in 2. našim vojakom na bojišču.______ Leto n. Iihaia dvakrat na mesec. Lublana, zo. januarfa 1317. Cena ietrtietno 50 vin., polletno 1 K, celoietno 2 K. Boroevič. Prosinec 1917. Boroevič, soški junak, časti te, občuduje vsak, še vedno zmagati si znal — železni general! Naval si ruski zajezil, karpatski svet je rešen bil, rešitelj doma si postal — železni general! Dukla-prelaz si branil ti, spomin si trajno vstvaril si, te dom na veke bo čislal — železni general! Ko Rim naš dom je poželel, pošteno si ga v goste vzel, jeklen mu oreh grizti dal — železni general! Že mislil je ogabni Lah, da Kras si bo zavzel na mah, ti pa dom braniti si znal — železni general! Še zdai ob Soči tam tiči, ker se kot vraga te boi mu KrašKe stene glodat dal — jekleni general! Ves svet se čudi in strmi: Lah vklenjen v tvojo pest ječi, zato pa dom te je nazval: železni general! Vojakom dober oče si, udani so ti srčno vsi, vsak je še tebi hvalo dal — ljubljeni general! Ko kraški svet zjasnil se bo, podal vojakom boš slovo, u srcih naših boš ostal —< naš ljubi general! Dok Soča v Adrijo šumi, Triglav se dviga, v bran stoji, dom hvalo tebi bo dajal — najljubši general! Jožef čonč, nadučitelj. Novoletni pastirski list avstrijskih škofov. Za novo leto so izdali avstrijski škofje ®«ru primeren skupen pastirski list, Tu |>«dajemo njegovo vsebino. Na Genezareškem jezeru je Jezus umiril vihar in vodovje. Tudi v sedanjem vojskinem viharju nam bo dal mir. Kakor takrat apostolom, tako kliče sedaj nam: »Kaj ste boječi, maloverni?« Treba nam je v teh hudih časih žive vere, trdnega upanja in veliko ljubezni. Naše življenje je podobno potovanju po temni pokrajini. Vera je luč, ki nam kaže skozi temo pot v večnost, V tej luči ne vidimo vsega popolnoma jasno. So v življenju skrivnosti, ki nam jih tudi vera popolnoma ne pojasnjuje. Šele na sodnji dan nam bo postalo vse jasno. Motijo se tisti, ki cenijo vero le po tem, kako pospešuje posvetni napredek in zemeljsko blagostanje, in hočejo, da bi jim bila Cerkev le nekaka zavarovalnica proti nezgodam in Bog nekak sluga, ki ga pokličejo, kadar ga potrebujejo- Taki Ir je sedaj zabavljajo zoper Boga, Cerkev in duhovnike, in če bi jim Bog danes prinesel mir, bi ga kleli, zakaj tega prej ni naredil. Tako je bilo vedno: vsega zla mora biti kriv Bog in sveta vera. Že pred 1700 leti je zapisal Tertulijan: »Pagani trdijo, da so vsake javne nezgode, vsake ljudske nesreče krivi kristjani. Če se reka Tibera vzdigne do obzidja mesta Rima, če v Egiptu Nil ne poplavi zemlje, če potres potrese zemljo, če zavlada lakota ali kuga, vse kriči: »Kristjane levom!« Pa ravno sedanja vojska je pokazala, kako neopravičeno je to divjanje proti Bogu in Cerkvi. Saj priznavajo povsod, da zlasti vera in zaupanje v Boga daje našim junakom moč, da vztrajajo v strelnih jarkih, in ljudstvu v zaledju tisto potrpežljivost, s katero prenaša vsa vojna bremena. Kje bi bila sedaj naša domovina, ko bi je vera ne držala pokoncu? Veliko jih je, ki Bogu očitajo vojsko. Bog je pravičen. K pravičnosti pa spada tudi kaznovanje. Pa naj kdo reče, da človeški rod ni zaslužil biti kaznovan! Saj se je vendar 5e povsod kar javno bfl boj proti Bogu in njegovim zapovedim. Kazen za splošno spridenost pa mora biti splošna: zato moramo vsi trpeti. Zato ne delajmo Boga krivega vojske, ampak trkajmo na svoje prsi in molimo »mea culpa«. Družinsko in javno življenje je bilo ponekod že bolj pagansko kakor krščansko. Skrbimo, da postane zopet krščansko. Sicer je pa med svetom še mnogo dobrih kristjanov, katerih čednosti so se v zadnjih letih kazale v raznih dobrih delih. Sedaj morajo tudi ti trpeti, navadno še več, kakor trpe brezbožneži. Njihovo trpljenje je spravna daritev za hudobije sveta, obenem pa tudi vir zasluženja za nebesa. Posebno nespametno in bogokletno je govorjenje: »Zakaj Bog ne naredi konca temu krvavemu klanju?!« Pred vojsko so trdili, da jim Boga ni prav nič treba. Moderna kultura bo prinesla človeštvu neizmeren napredek in večni mir. Ko pa je ta kultura brez Boga namesto večnega miru prinesla najstrašnejšo vojsko in namesto napredka najsurovejše barbarstvo, sedaj zahtevajo od Boga, naj on poseže vmes njim na ljubo, ki so ga pahnili z vladarskega prestola. Kaj pa naj vendar Bog stori? Ah na) pošlje svoje angele z nebes, da posežejo v boj? Ali naj stori čudež? Saj so vendar učili, da čudežev ni! Ali naj vzame sovražnim vladarjem in ministrom prosto voljo? Kdo ne izprevidi, kako krivično je, očitati Bogu, kar je zagrešila človeška hudobija proti njegovi volji. Človeški rod je leta in leta grešil proti Bogu; za vse te brezštevilne grehe Sedaj ta rod sam sebe kaznuje. Kakšne namene hoče Bog doseči, ko je to vojsko pripustil, nam ni znano. Vendar se lahko reče, da bo ta vojska — podobna budi bolniški operaciji — prinesla v marsičem zdravje bolni človeški družbi. Najhujša bolezen v človeški družbi je bila nebrižnost v veri in spridenost v nravnem oziru. Ravno v tem se kaže že neko zboljšanje. Države so splošno spoznale, kolikega pomena je zanje sveta Cerkev. Sveta vera se je izkazala kot najkrepkejša opora prestola, kot zmagovit prapor v boju, kol vir prave domovinske ljubezni. Božje in cerkvene zapovedi so prišle do večjega ugleda. Prej so se norčevali iz cerkvenega posta; sedaj zapoveduje država še strožjega. Če pogledamo v oba sovražna tabora, vidimo v taboru naših sovražnikov velikansko premoč. In vendar nas niso štrli. Ravno nasprotno: vsak nepristranski sodnik mora priznati, da je zmaga na naši strani. Od Boga pričakujemo, da nam bo dal tudi končno zmago. Kako je bil brezbožni svet ponosen na svoj napredek. Hoteli so biti veliki brez Boga. Zidali so babilonski stolp. Stolp se je podrl in je pokopal pod svojimi razvalinami tiste, ki so ga zidali. Kaj je človek brez Boga? Iz groba, ki si ga je izkopalo človeštvo s predrznim zaupanjem v svojo lastno moč, bo zopet vstalo z božjo pomočjo. Mrmranje in brezupno zdihovanje se za kristjana ne spodobi, pač pa zaupna molitev. Molitev nam bo izprosila časten mir, če bomo mi vztrajali v molitvi, bodo vztrajali tudi naši vojaki v boju, in zmaga bo naša. Da bo pa naša molitev bolj gotovo uslišana, ji pri-denimo še svoje trpljenje, ki ga prenašajmo potrpežljivo.kot pokorilo. Molimo in upajmo! Iz morja krvi in ■olza bo vstala nova Avstrija, polna moči in življenja, in trajen narodni mir bo zavladal v njej. Katoliška vera je ustvarila Avstrijo, katoliška požrtvovalnost jo bo Vzdržala in ohranila. Strašno sovraštvo je vzplamtelo med narodi in gori kakor vse uničevalen svetovni požar. Kristjan pa ne sme gojiti sovraštva do nikogar, ampak mora ljubiti tudi svoje najhujše sovražnike. Med vojsko se je bujno razraslo tudi mrzlo samoljubje, ki gleda le na svoj dobiček, če je ta še tako krivičen. Oderuhi v vojnem času so strašnejši kakor hijene na bojnih poljanah. Tisti, ki krivično draže živila in druge potrebščine, so Judeži, pripravljeni za denar izdati svoj narod in svojo domovino. Sovraštvu in samoljubju postavimo nasproti krščansko ljubezen. Ta ljubezen ne dela razlike med narodom in narodom, med bogatinom in revežem, med kristjanom in Turkom, ampak ljubi vse, tudi najhujše sovražnike. Krščanska ljubezen bo razdvojene narode zopet združila. In v domovini ima krščanska ljubezen najširši delokrog. Tja v najbolj sprednje bojne vrste nosi svojo tolažbo in v zaledju hodi po vaseh in mestih, po bolnišnicah in mrzlih, temnih kleteh, kjer prebivajo najrevnejši človeški otroci, pa nasituje lačne in oblači nage, briše solze in leči srca in zdravi rane, dušne in telesne. Kakor za vse drugo, tako je tudi za katoliško Cerkv ta vojska čas preizkušnje. Živimo tako, da bo Cerkev to preizkušnjo častno prestala. Naj se prepriča ves svet, da je bila tudi v tem najhujšem času kos svoji nalogi. Kako je pri nas brez vas? Predragi naši fantje in možje! Vi ne veste, kako nam je po vas dolgčas ! Povsod vas pogrešamo. Če sede opoldne družina skupaj k mizi aH zvečer k pe-lii, vedno nekaj manjka do pravega veselja: očeta ni, ali pa Jožeta, Jaketa, Jane-za ni; in večer je tih in žalosten, ker vas ni, — Pride nedelja »n gospod na prižnico, pa žalostno pogleda na — prazno moško stran. Res je, da so ravno fantje včasih radi postajali pred cerkvijo, pa ko je pozvonilo in so zadonele orgle in pesni, so fantje pogasili »kube* in sneli klobuke, potegnili iz žepov sv. rožni venec in cela fara je bila zbrana pri sv, daritvi v goreči molitvi, pri božji službi in besedi. O srečni časi v domači vasi! Sedaj se poizkušamo potolažiti, kakor pač moremo: namesto očeta moli zvečer »naprej« sv. rožni venec ali Lojzek ali Trezika za očeta. V cerkvi se še bolj potrudimo, da bi bili prav zbrani in še bolj iskreno »molimo za naše brate, katerih ni tukaj«. Bog nas usliši, da bi bili kmalu zopet vsak dan vsi zbrani v domači, in vsak Gospodov dan v božji hiši! Pa bojimo se za vas! Kadar udariš ob struno, ali zapoje v radosti ali pa zaplače V žalosti: tako so naša srca: Ko prideio od vas poročila, zapoljejo naša srca vesele aahvalnice proti nebu, ali pa — zaplačejo tožne žalostinke. kakor so pač poročila, kakor se vi skupno vojskujete in skup- no trpite, tako tudi mi skupno nosimo izgube. Če v nedeljo z rosnim očegorn in tre-pečim glasom g, župnik oznanijo, da katerega izmed vas ne bo več nazaj in da bo ta in ta dan za njega sv, daritev, takrat bi videli, kako ste nam dragi: pri zaduš-nicah je polna cela cerkev kakor ob nedeljah in ne samo mati, ali bratci in sestrice, ali sirotke, ampak cela fara — moli. In če imamo kakšno slovesnost ali pobož-nost n. pr. celodnevno češčenje presv, Reš, Telesa, ali pri večernicah, vi niste nikoli pozabljeni. Vi delate za mir, mi molimo za mir. Tisto prelepo molitev, ki so nas jo naučili sv. Oče: »V stiski in sili vojske itd.« tisto molitev za mir že zna na Slovenskem vsak otrok iz glave. Sedaj čutimo, kako ste nam dragi in zato se bojimo, če bi vas podrla kroglica! Pa še nekaj drugega je, česar se še bolj bojimo. Še ni dolgo, da se je zgodil tale žalosten slučaj. Neka dobra in zvesta žena že dalje časa ni dobila od svojega moža nobenega glasu. Revica je veliko trpela. Že takoj, ko je bil mož odšel na vojsko, je skoraj omahnila pod težo skrbi in dolžnosti: gospodarstvo, otroci, skrb in žalost za možem. Toda živa vera in ljubeče srce je vse preneslo. Mož ji je začetkoma pogosto pisal in vsak tak dan je bil za njo in celo družino kakor praznik. Toda pisma so postajala vedno redkejša in mrzlej-ša in naposled čisto izostala. Kar zve, da je preljubi mož v tej in tej bolnišnici. Pokleknila je z otroki in najprej sveto in vneto molila, potem pa se je podala na pot. Ko pride v bolnišnico, ji pritrdijo, da je njen mož tu; toda ustrašila se je tistega čudnega pomilovalnega pogleda, s katerim ji je stražnik povedal za oddelek, v katerem leži njen mož. Ko dospe pred oddelek in pogleda napis, takrat se ji skoraj stemni pred očmi: bil je oddelek za naj-grše bolezni. Bolečina jo je premagala, da je od same slabosti morala sesti na prag. Nato je začela krčevito jokati: »Nesrečna naša družina, jaz nesrečnica, nesrečni najini otroci.« To so šli povedat možu v posteljo. Ta se je surovo zasmejal: »No, tudi temu se bo morala Micka privaditi!« Žena je vstala in odšla na dom .dosedaj zemeljski raj, odsedaj živ pekel! Vidite, predragi nam možje in fantje, česa in zakaj se tako bojimo. Če bi tudi večnosti, če bi tudi sodbe ne bilo, pa je že na tem svetu strašen Sodnik: kako bo v družinah, ki bodo imele otroke bebce po blaznicah in bolnišnicah. mož in žena pa vedno pri zdravniku. Ali je še mogoča na tem svetu hujša kazen? Hudo je, če pride tužno smrtno poročilo: srca se skrčijo, zaplačejo in — molijo. Najhujše je, če pride kužno, grešnp poročilo: srca se skrčijo, umolknejo in — se ohladijo. Zveličar pa nas opominja: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti: bojte se tistih, ki umorijo telo in dušo — za večno. Bog obvaruj vas in nas! Pozdrav z bojišča. Hvala za list, ki prihaja tudi sem na bojišče. Beremo ga radi. Vam v pozdrav to pesem; Ponoči, Opolnoči! Na nebu zvezd je br«a šter&fy kj jih druži, vodi božja sila; ni luna zrla spora še. Srce želi si gori mesto, imelo tam bi srečo zvesto, ki bi nikdar nehala se. Na videz mir. Zapiha veter, dreves vrhovi se za meter priklanjajo v široki lok. In vmes glasovi nekam čudni, da se vzbude Zemljani trudni, ko čujejo ta smrten pok. Še v tihi noči ni pokoja, glase se divji vrišči boja: Hura! Naprej! Na nož! Spreminja V ogenj, v dan se tema*, zre tužno doli luna nema, kjer sto in sto umira mož. Zdravstvujte! Jos. Rajšek. Dva pozdrava na bojišče. Iz neke naše bolnišnice se odpira tep razgled na gore. Bilo je neko zimsko jutro5. Sivi oblaki so ležali nad zemljo, zdelo se je, da je zemlja odeta v mrtvo spanja v mrzlo žalost, prava podoba sedanjih tpžkilt časov, ko obliva človeška kri naša polja in poljane, naše gore in doline, ko . rdeč* gorka kri mrzle skale. Sivi oblaki so viseli nad zemljo — le nad gorami se je vii ozek pas jasnega neba. V jutranjih urah so zablestele naše s snegom odete gorje.>■ solnčnih žarkih. Krasen pogled! Zdel? je, kakor bi bil to prizor iz drugega sveta, iz drugega življenja, radosti in veselja .pcjt-nega, in zdielo se je, kakor da te s soinc-nimi žarki obdane gore pošiljajo pozdrav iz drugega sveta na našo s sivimi oblaki žalosti odeto zemljo. V istem času se. je v neki sobi naše bolnišnice, kjer so ležali sami težko ranjeni vojaki, darovala daritev sv. maše. Pritajeni vzdihi bolesti, hudo Crp^ Ijenje izražajoči stoki so se tu ih tam slišali v sobi. Podoba človeškega trpljenja, pcc~ doba človeškega gorja, podoba nesreče čltf-veških otrok. Sedaj se je obrnil mašriift po svojem obhajilu nri oltarju. V rokah je držal sv. hostijo, »Glejte Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta,« obrazi naših junakov so se obrnili na oltar, vzdihi so potiti'-nili, glave so se sklonile, skozi mračno žalost v bolniški sobi je zasvetilo SolncC, Kristus, tolažnik ubogih, prinesel je bolnikom in ranjencem — pozdrav iz nebes. In šel je Tolažnik od postelje do postelje K vsakemu vojaku, vojaki pa so prejemali v svoje srce Tolažnika in marsikateremu je zasvetila na očeh solza ljubezni, udanosti, srčne zadovoljnosti, duhovnik, ki je bil srednik med Kristusom in vojaki, je videl te solze. Kako lepo sta soglašala tisto Jutro prizor v naravi s prizorom v bolniški sobi. Pričeli smo, dragi vojaki, novo leto. Krvavo leto se je končalo in novo leto se je pričelo v znamenju boja. Naše misli hite vedno k vam, vi ste sedaj prvi, ki ste zapisani v našem srcu, vi prvi, ki ste predmet naših skrbi, naših prošenj, naše ljubezni'm naših molitev. Vi nosite že" toliko časa vso težo težkih dni, trpljenje trpljenja polnih časov, vi občutite v prvi "vrsti sovraštvo naših sovražnikov. Kako cte v5 potrebni ljubezni in hvaležnosti polnih pozdravov. Zato vam želimo, da bi vas v tekočem letu vedno spremljal dvojni po-adrav: pozdrav iz nebes in pozdrav iž domovine. Pozdrav iz nebes, kot so ga bili deležni vojaki ono jutro v naši bolniški sobi, tolažbe, moči, poguma in okrepčila iz nebes od našega Odrešenika. V težkih časih je nevarnost velika, da si poleg težav sam prostovoljno nakoplje najhujšo nesrečo, namreč da se oropa blagoslova in pomoči božje. V dobi, ko tako dolgo trajajo trpljenja polni časi, izginja iz marsikaterega srca zaupanje na dobrega Boga, neka megla zastre človeku pogled, da ne vidi nobene tolažbe, in marsikatero srce s strahom, razdvojeno vprašuje: »Ali nam dobri Bog ne bo pomagal? Ali ga ni več — Boga ljubezni? Zakaj je obrnil pogled proč od nas? Zakaj ne vidi toliko gorja, toliko solz, 4oliko sirot, toliko nedolžnih otrok, ki zastonj stezajo svoje roke po očetu, ki ga ne fco nikoli več nazaj? Da, zakaj se ne usmili nedolžnih?« Da, ta vprašanja silijo v človeška srca! Toda, Bog ljubezni še živil Nam se težko zdi spraviti v soglasje nauk o neskončni ljubezni božji z velikim taljen jem, it? vlada med človeškim rodom v dolini .solz. Toda svetniki, ki so se s svojim živ-ijenrem najbolj približali Bogu, oni so pa znali ceniti trpljenje, da, tako visoko so ga cenili, da so se šteli srečnim, ako jih je Bog obiskal s troljenjem, tako visoko so se povzpeli. da je n. pr. sv. Terezija celo prosila; Gospod, trpeti ali umreti, umreti ali trpeti. Spomnimo se na številne čete mu-čemkov, ki so veselega srca sprejeli najhujše muke. Toda svetnikov gotovo ne mo-rerno šteti med grešnike, v tem pomenu mt danes štejemo med grešnike slabe, Ibrezbožne ljudi. Veliko bolj jih moramo Šteti med ljudi, ki si sami niso zaslužki tro-■jenfa, pa vendar so morali trpeti. To jih ni begalo v niihovi veri, v njihovem zaupanju v Boga ljubezni, predobrega Očeta v »ebesih, celo utrjevalo jih je in večalo njihovo zaupanje. Postavili so se namreč na edino pravo versko stališče. Kjerkoli biva človek, je tudi trpljenje zraven vsa tisočletja, kar živi človek tu na zemlji, od onega trenutka, odkar je zapravljen raj. Rrisfus je tudi rekel: Kdor hoče moj učenec biti, naj vzame svoj križ na rame in ogj hodi za menoj.« Trpljenje torej ostane — saj ravno vera imenuje zemljo dolino solz, a ravno trpljenje Bog v svoji neskončni ljubezni dopusti, da nas no njem vodi večno plačilo, da nas po trdem boju vodi & večni zmagi, da nas po bridkih skušnjah pripelje k večnemu veselju. Kako nesrečen mora biti pač brezveren človek, ki «iora tudi trpeti, če ne na zunaj, pa mnogokrat bolj v svoji duši, pa ne more za to pričakovati nobenega plačila. Vernemu človeku pa ravno vera olaiša njegovo trpljenje, saj vam je znan tisti večno lepi izrek v sv. pismu, da noben las ne pade raz človekovo glavo brez volje božje. Kristus s nositi križ s tem, da nas ibodri, da nam briše solze in znoj trpljenja, na nam kaže proti vrhu: Do tam še nosi svoj križ, potem ti ga bom odvzel in dal ti bom namesto križa krono plačila na tvojo utrujeno glavo, obrisal ti bom solze in kra-Ijfeval boš z meno} v večnem življenju. To fe pridiga, si boste mislili; toda vojaki, saj jih slišite malo in v tem času nam je potrebno, da si zberemo misli,% ki nam jih daje vera >o trpljenju. Bog Votli p0 trpljenju v večno plačilo. Nikdar mi ne bo zginil iz spomina nek božični praznik, ki sem ga preživel sedaj v vojski. Težko ramjen JS let star vojak je ležal v teh praznikih ut> bojišču daleč proč od doma. Trpljenje se mu je bralo raz obraz. Pred svetim večerom je poklical vojaškega duhovnika. Povedal mu je: O koliko časa nisem bil pri spovedi, brez vere sem živel, a sedaj bi rad opravil spoved. Kako blažen, srečen in vesel je bil, dasi ob robu groba, daleč od doma, v hudih bolečinah, potem ko je prejel sv, zakramente. Da, vojaki, Bog vodi po trpljenju v večno plačilo. Nikdar tudi ne bom pozabil nekega družinskega očeta, ki je umiral ob gališki fronti. Doma polno otrok, ki so željno pričakovali njega, on pa je umiral daleč od njih. Nihče ga ni mogel potolažiti, Kristus pa mu je prinesel pozdrav iz nebes: kako miren in blažen je zaspal oni družinski oče. Marsikateri vojak si je pri tem trpljenju zaslužil večno življenje, ki bi si ga morda drugače nikoli ne bil zaslužil. Vam, vojaki, želimo, da bi se vsi vrnili in da bi vas Bog v tem težkem času podpiral z blagoslovom. Da bi tudi vi bili deležni pozdrava iz nebes. Molitev vam ga bo prinesla, če ne boste pozabili nanjo, s v. m a š a , če se je boste udeležili, kadar bo prilika, zlasti pa sv, zakramenti. Nekaterim je malokdaj mogoče prejeti svete zakramente, vendar pa moramo reči, da je enkrat ali drugikrat vsakemu mogoče. Da bi vsaj tako priliko porabili. Nek vojni kurat je pripovedoval, da nekateri z velikim veseljem prihitijo in se poslužijo take priložnosti, drugi pa so mnenja, da v vojski ne morejo sploh grešiti in jim zato tudi ni treba prejemati sv, zakramentov Kako napačna misel. Taki nočejo sprejeti najboljšega tovariša, najljubšega tolažnika, svojega Odrešenika. Splošno pa je resnično, da je le malokrat dan* prilika poslužiti se svetih zakramentov. V tem slučaju pa imamo vendar še en pripomoček, da si pridobimo božji blagoslov. Ta pripomoček je popolno ke sanje. Ko bi mi vsaj včasih pomistiM na neskončno hubezen božjo, na smrt Gospodovo, prestano iz najbolj nesebične ljubezni do nas, na to, da nas, Bog vsak trenutek vodi kot najbolj ljubeči Oče s svojo božjo roko skozi vse nevarnosti, in ko bi pomislili, kako smo mi včasih res nehvaležni nasoroti njemu in bi se v našem srcu porodila nleme-nita misel in odkritosrčna beseda: Oče — odousti, žal mi je, da sem večkrat tak — tako nehvaležen, da te žalim, pa bi imeli popolno kes*n»e, S zlati ključ do nebes, ž niim bi odprli nebesa, iz niih pa bi se razlil blagoslov in pozdrav Očetov do s kr 'ži in težavami cbd^nega, ubogega človeka, do nas usmiljenja vrednega otroka. In Bog bi položil svojo roko v našo in bi nas neljal. Kam? Kamor je njegova volja, vendar nikdar v našo nesrečo, v naše po-gubl'en'e. Ko bi tako storili, bi Bog štel naš znoj, naše težave, prečute noči, nevarnosti In pozdrav za pozdravom bi lil iz najbolj ljubečih ust, iz najbolj usmiljenega, najboli plemenitega Srca, od Boga samega in bi storil naša srca velika in močna, da bi brez skrbi prepustili vse svoje živ- ljenje božji previdnosti. Tak, pozdrav vas spremljaj, dragi vojaki, do konca. Poleg pozdrava iz nebes pa naj vas spremlja vedno tudi pozdrav iz domovine. Spomin na dom — kako blažilen je za človeško srce. Opozarjam vas samo na članek v današnjem »Pozdravu iz domovine«: »Kako je pri nas brez vas.« Ne izmišljen, resničen dogodek je opisan v tem članku. Ta dogodek govori več in pove veliko več, kot še tako izbrane besede. Res je, svet, ljubezni poln spomin na dom je nekak angel varih, ki nas v tujini varuje propada in greha. Kakor hitro pričnemo pozabljati na dom, na starše, na ženo in otroke, je to že nevarno znamenje, da v našem srcu ni vse v redu. Zato pišejo dobri vojaki o velikem veselju, ki jim ga napravi pismo ali pa tMdi le kratka k§rtica z doma. Zato nosijo pisma vrlih vojakov-sinov vedno naslov: Predragi ali preljubi starši, že iz tega se vidi ona odkritosrčna, zlata vez ljubezni, ki veže sina-vojaka na dom. Zato vprašuje v vsakem pismu oče-voiak, kako gre malemu Francku, Janezku, Miciki ali Reziki itd. Za vsakega najmanjšega otroka skrbno vprašuje, naši domači pa se solznih oči vesele te prelepe ljubezni, ki jo kaže skrbni oče; saj ravno ta ljubezen kaže njegovo plemenito, očetovske ljubezni polno srce, hkrati pa mu daje naj-leoše spričevalo, kako dober in blag da je ostal v tujini med vojaki. Ljubezen in svet spomin na domače, na starše in družino, naj vas spremljata. Da bosta pa ljubezen in spomin na nas ostala, zato vam pošiljamo neprestano pozdrave iz domovine, plesti hočemo ž njimi nit in iz niti močno vez, ki naj vas veže na dom. da ga ne boste Pozabili nikdar, klerkoli se boste nahajali, da vam bo naš dom zapisan globoko v srce. v katerikoli nevarnosti se boste nahajali. Vojaki so v tem času v tujini tudi soo-znaJi vrednost in dragocenost doma. Očetje, ki hrepenijo po svojih družinah, in sinovi, ki žele k svojim dragim domačim, so sedaj spoznali. kaj jim je družina, kaj so jim domači. Naj bi to snoznanje ostalo, da bi se, ko se bodo vrnili domov, z vse bolj močno liubeznijo oklenili družinskega živ-ljenia, da bodo po dolgem trpljenju v n'rh našli svoj mir, srečo in ljubezen in po niih božji blagoslov. Nebo naj to prošnjo podpira po molitvah naše domovine. Kaj bo z invalidi? Med onimi, ki jih je svetovna vojska najbolj cnesrečila, so gotovo invalidi, vojaki, ki so izgubili roke ali noge ali drug, za delo neobhodno potreben telesni ud, Nesrečne so res družine, ki so obubožale vsled hude draginje, pa to se bo znabiti še pooravilo. Odprlo se bo delo, zaslužka bo veliko, draginja bo ponehavala. Sirotne bodo ostale vdove, ki jim je padel mož, opora družine, in jim zapustil nepreskrbljenih otrok. Tudi te si bodo opomogle, Dobivale bodo pokojnino, nekatere se bodo vnovič omožile in otroci bodo doraščali in si služili sami kruh. Nekaterim se najbolj smilijo vojaki, ki so padli. Pa se zdi, da so invalidi skoro še večji siromaki. Oni, ki so obležali mrtvi, so kmalu prestali bolečine, nekateri v trenutku, doČim invalidi irpč in bodo trpeli celo svoje življenje. Popreje mlad fant, korenjak, zdrav, močan, povsod priljubljen, sedaj pa brez rok, slep, nikamor ne more, delati ne more, in tak bo ostal vedno: ali ni to bridko! Ni čuda, da si želi ta ali oni, da bi bil mrtev obležal na bojišču. Kaj bo z njimi? V prejšnjih časih so dobili lajno, pa so hodili od hiše do hiše in prosjačili. Ali bi naj bilo sedaj enako? To bi bilo pač krivično, umazano, nehvaležno, nečloveško. Ničesar niso zakrivili, najboljše svoje moči so dali državi, se Žrtvovali za druge, sedaj naj pa prosijo za božjo voljo miloščine. Grdo nehvaležno bi se izkazala država, če bi jih pustila brez zadostne pomoči. Kako bi jim moralo biti hudo, ko bi videli, da so vsem le v nadlego, le vsiljivci, da se jih vse ogiba, iim vse želi le smrti. Ne, tega ne sme biti! Država jih mora zadostno oskrbeti, jim osladiti življenje, kolikor more. Do tega imajo pravico. Pišejo o vojnih domovih, ki jih bo zgradila država po deželah, kjer bodo našli invalidi gostoljubno streho, kjer bodo preskrbljeni z vsem za celo življenje. To jim gre vsekakor. Seveda bi to ne bilo še vse. Preskrbljeni bi bili telesno, pa ne tudi duševno. Država kot taka bi dala živež, manjkalo bi pa še ljubezni, tolažbe in pa zagotovila, da niso nadležno breme, amoak ljubljenci, ki se jim ustreže, kjerkoli in kakorkoli je to mogoče. To šele bi jim osladilo življenje. In to bi da'a le Cerkev, ki jo preveva duh božje ljubezni. Le ona brani v sebi moč, utešiti tudi srca, jih potolažiti in jih storiti zadovoljne in vdane v voljo božjo. Zato bo morala povabiti država tudi Cerkev k sodelovanju. Morala bo oskrbeti dušno pastirstvo po teh za^ vodih in poklicati znabiti redovnice v postrežbo. Tako bo preskrbljeno za cele invalide, duševno in telesno. Nihče pa naj bi več ne omenil misli, ki jih je domislil brezverni učenjak Ernest Haeckel v knj:gi, izdani leta 1915. Tu namreč svetuje v imenu hvalisane človekoljubnosti državi, naj bi spravila s sveta take, ki trpijo sami in so drugim v nadlego (invalide, neozdravljive bolnike) s tem, da bi iih na umeten način umorila. Dala naj bi j;m namreč po zdravnikih takih zdravil, da bi počasi, pa gotovo in brez bolečin izbirali in umrli. Tako bi bili sami rešeni trpljenja in bi drugim več ne delali nadlege. Tak umor je pravi umor, prenovedan v neti božji zapovedi, in zato rikd^r dovoljen. To kaže 'asno, k^m pride človek brez vere. Pa tudi sila žali vs^-ko sočutno Irce. Kaj si vendar more nrsliti tak ne-trečnik, ko bere take nasvete. Po sili se ga hočeio iznebiti. Še živeti mu več ne privoščijo. S smrt'o mu vrača narod trpl"sn;te pečat Jagnjetov in pe^pt božie ljubezni. Slovenski vojaki v Judenburgu. Trpečim srcem svete to'ažbe. In soet se mi življenie bliža puščobno, kot iesenski dan, pot trnjeva, pot križa ...! Vide. Trnjevo pot, pot križa imenuje pesnik vo;akovo živlienje. In to mora biti že res, kaiti pesrik, ki je to z»ne', je s»m izkusil, kaj je vojska. In vi, predragi junaki, ki vam je odločenega tako obilo trpljenja, a'i se spomnite v tem trpljenju tudi na nebeške- ga Trpina, ki je tudi imel križevo pot na goro Kalvarijo? Junaki! On je bil Trpin, kakoršnega svet še ni videl. On je pa obenem tudi nebeški Tolažnik trpečim. Kdo nam je na svetu dražji kaKor vi, ki ste iztrgani nam iz naročja. A iz trpljenja vam ne moremo pomagati. Zato vas pa tem večkrat priporočamo nebeškemu Trpinu, Pa tudi vi sami, kadar ste v trpljenju, nikar ne pozabite nanj. Dan za dnem vas tarejo skušnjave, skuša obup ali spomin na Gospoda, s trnjevo krono vas bo osrečil, potolažil. On, ki je tolažil žalujoče žene, bode tolažil tudi vas. Ko vas tare do-motožje, ko vas navdaja bridki spomin na drage, spomnite se, da je tudi On bil pregnan iz domovine, da je bil zapuščen od svojih. Pa ravno Ta, ki je sam prestal največ trpljenja, obeta pomoč trpečim. Nimaš jih, svet, skrbi tako črnih, ni je, Adamov sin, ni je bolezni da ne preženeš jih, ne preboliš če se okoplješ v moji ljubezni. Nimaš solza jih, solzna dolina, da jih moj dihljaj ne posuši, nimaš je rane, da je ne izceliš, če jo omije Rešnja kri. Preljubi vojaki! V rano presv. Srca položite svoje težave in od tam dobite božje tolažbe. M. Zakrajšek. Pismo otrokovo vojakom. Dragli vojaki! Naj vam piše tudi učenec iz ljudske šole par vrstic. Mi šolski dečki večkrat mislimo na vas, kako se vam godi. Kadar je grdo vreme, kadar gre dež ali sneg in gledamo skozi okno šolske sobe, se večkrat kateri oglasi: »Ubogi reveži naši vojaki, sedaj v strelskih jarkih!« Največkrat se vas spominjamo v molitvi. Po pouku, ko vstanemo k molitvi, nas gosood kate-het večkrat opozore, koliko morate trpeti sedaj v takem vremenu in kako zaslužite našega sočutja in molitve, in potem zmoli-mo za vas angelovo češčenje ali kaj drugega. In takrat najbolj zbrano mo''mo, kadar molimo za vas. Tudi sv. obhajilo darujemo mnogokr?t za vas. Prav radi smo zbirali za vas tudi za božične darove. To nas zelo veseli, da vam moremo nanraviti kako veselje, še boli pa smo veseli potem, kadar nam piše kak vojak z bojnega polja. Vaša pisma zelo radi prebiramo. Mi bi zelo radi brali, ko bi kateri izme^ vas pisal kaj v naš čpsopis »Angelček« pli »Vrtec«. Zanimalo bi nas, če bi brali kaj lenee kdo, povsod so dobri in slabi. Tako res govore zlasti tisti, ki ne marajo za nobeno vero Da je kdo le pošten, prav jo, pa je dosti) pošten je pa lahko, naj je te ali one vere, ali pa tudi nobene. Tako govorjenje je malo prida in; tudi ne odkriva posebne modrosti. V vsakem človeku, to vemo, se po naravi meša dobro in slabo. Izvirni greh ja v nas pustil slaba nagnjenja, ki nas vlečejo v hudo. A v naših srcih je zapisana tudi od početka božja postava, ki nam govori, kaj je dobro, a kaj slabo, in da moramo dobro delati, a slabega se varovati, laka omahujemo Adamovi otroci med dobrim in slabim. Nekatere vleče bolj hudo, nekatere dobro. Zares deber sam po stbi nihče ni in ne more b'ti. So pa nekateri mnogo slabši kot drugi. Nekateri se takorekoč valjajo po blatu, drugi imajo vendar ša neko naravno poštenje. Taki Adamovi oiroci prejmemo vero. Nekaj vere ima vsak. Saj tisti glas v vesti, ki ga n hče ne more popolnoma zaglušiti, je božji glas, potemtakem nekako glas vere, A ta vera pove premalo in da|e premalo moči. Zato so ljudje vedno hrepeneli po božjem razodetju in božji pomoči, Bog se je res odpočetka razodeval. Nekaj tega razodetja živi v vsem človeštvu, a zatopljeno je in pomešano z zmotami in zablodami, V Kristusu smo prejeli polnost božjega razodetia, in katoliška Cerkev ga nam nezmotliivo hrani in oznanja. S Kristusom smo prejeli tudi božjo moč, da ne le vemo, kaj nam je storiti, ampak da tudi moremo. Ta božja moč se nam deli zlasti po zakra-ment h. Nekateri narodi so odpa-Ui od Kristusa, drugi so zapustili Cerkev, a ohranili še marsikaj, kar so prejeli od pra-dedov kol dragoceno dediščino iz katoliške Cerkve. Tako imajo razkolniki še vs« zakramente, protestantje vero v Kristusa in sv. krst, mohamedanci to in ono iz ju-dovstva, to in ono tudi iz krščanstva. Kaj sedaj? Nobenega dvoma ni. da je edino Kristusova vera, ki je čista in vsa edino v katoliški Cerkvi, zares prava, božja in zveličavna vera. Kristus je pot, resnica in živlien'e. To vemo vsi: če bi človek živel v vsem in po vsem po naukih sv. Cerkve in rabil pomočke, ki jih ona daje, da bi b>I svetnik. Takih svetnikov nam predstavlja, sv. Cerkev vrste in vrste, in taki svetnik« žive še tudi med nami. N so v oltarjih, zakriti so ored svetom, a svetniki so pred Bogom. Marsikak krščanski mož, marsikatera krščanska žena, mati. dekle je v vr^ sti svetih božjih. Glejte! Izven katoliške Cerkve pa ni nikjer nobene vere, ki bi mo^la človeka posvetiti. So tudi zunaj dobri ljudje,'hvala Bogu, med razkolniki, protestanti, tudi judi in mohamedanci, a dobri so ne po svoji zmoti, ampak kljub svoji zmot*. Dcbri so, ker se ravnajo po naravni nameti in pa po tistih resnicah, ki so iih rešile n;ih vere iz prvotnega razodetia aH iz krščanstva. Luter je n. pr, zavrgel dobra dela in dejal, da vera zadostuje, pa živi, kakor hočeš! Da bi protestantje po tet* nauku živeli, to bi nastala med njimi prava Sodoma, A naravni čut se upira temu nauku in mnogo protestantov nevede živi katoliško, po katoliškem nauku, da se mora vera izkazati v ljubezni in dejanju. To je tisto, na kar jih mnogo ne misli, ko vidijo slabe katoličane in dobre drugo-verce. Mnogo katoličanov je slabih, a ne zato, ker so katoličani, ampak zato, ker ne poslušajo Cerkve in ne prejemajo pobožno sv. zakramentov, ker ne žive po zapovedih božjega duha, ampak po nagonih svojega mesa- In so tudi zunaj Cerkve dobri ljudje, a ne zato, ker so zunaj, ampak zato, ker je božje usmiljenje veliko, in božji nauk in njegova moč sega tudi ven ter nikogar popolnoma ne zapusti, ki je blage volje. Kdor zares ve, kaj je narodom Kristus, kaj katoliška Cerkev, ta ne bo nikdar niti za trenutek omahoval, ampak bo vsak dan na kolenih hvalil Boga, da je katoličan. Seveda bo hotel biti res katoličan. Ne Jbo mu dosti ime, temveč bo hotel, tudi iz resnice živeti! Njemu se pa bodo^, smilili tudi vsi, ki še ne poznajo Kristusa, ali če ga poznajo, ki so odtujeni od edinstva Cerkve. In čim boljši so, tem bolj se mu bodo smilili. Mislil si bo, kaj bi bilo iz njih, ko so že po naravi in po bednih odlomkih resnice tako dobri, kaj bi bilo iz njih, ko bi mogli piti iz studenca resnice in življenja! Smilili se mu pa bodo seveda še najbolj tisti katoličani, ki ne vedo, kaj imajo, ki žive sredi božje milosti, a žive brez uma kakor živali, brez smisla za molitev, za cerkev, za sv, zakramente, zato pa brez življenja, brez moči, prepuščeni vsem nagonom poželenja. Smilili se mu bodo še zlasti sedaj v svetovni vojski, ko so taki slabi katoličani v strašno pohujšanje ne-katoličanom in nekristjanom. Gorje meni, je dejal nekdaj sv. Pavel, če ne bom oznanjal evangelija! Gorje nam, moramo reči mi, če ne bomo živeli po evangeliju in tako s svojim življenjem svetu oznanjali Kristusa! (Po »Domoljubu«,) Dajte nam nazaj slovensko Benečijo! C. in kr. vojnodopisni urad izdaja v nemškem in madžarskem jeziku pisano glasbo z naslovom: »Avstro-ogrska vojna korešoondenca«. V prvi številki prinaša na čelu članek: K narodnostnemu principu — in izvaja tako: »Kot temelino načelo k sklepu miru poudarja zvezno časotvsje vedno narodnostno načelo, to je z drugimi besedami, varstvo malih narodov. Ko'iko pomena ima to, nam je znano. V narodnostni plašč so zavite neopravičene zahteve, pri katerih se sklicujejo na sološne človeške pravice. Znano je, da bi Francoska in !tal;ja po nemem dogovoru uveljavili radi le pri avstro-ogrskih d/žavliarih, ki govore laški jezik, in čisto pozaVjajo, da so tudi na Francoskem »neodrešeni« Italijani. V tem vprašanju pa se bo^eta obe državi, ki sta danes zvezani za žive in mrtve, seveda sporazumeli sami in iima danes svetovale od na?e plati na'brže ni kdovekai všeč. Pač pa je naša dolžnost opozoriti na dejstvo, da 2ivi v laški pokra« j*ini Videm dosti nad četrt milijona Slovencev, katerim laška vlada, nastopajoča za nezastarele Človeške pravice, krati nalašč najprimitivnejše narodne pravice. To izdatno število Slovencev nima ne šol, v katerih bi se učili materinščine, ne more v svojem jeziku poslušati božje besede, nikar že, da bi smelo rabiti materni jezik pred urad! in sodišči. Njihovi bratje v jugozapadnih avstrijskih deželah uživajo te in še mnogo drugih pravic. Vseh je nekaj nad poldrugi milijon. Ali ni tu ukaz pravičnosti, da se stremi po združenju onega dela malega slovenskega naroda, ki je pod laško vlado izročen počasnemu poginu, z večino označenega slovenskega plemena. In ker je ta v okviru avstrijske države dosegel svoj popoln razvoj po jeziku in značaju, bi se moglo tudi združenje izvršiti le pod avstrijsko vlado. V tem pogledu popravljeno mejo bi morali apostoli odrešenja zatiranih narodov pozdraviti z živim navdušenjem. Pozdravljamo to blagovestje, te velike sanje o zopetnem združenju Slovencev v okrilju Avstrije narodov,. Zaupamo, da bo prišel kmalu, oni dan, katerega je vedno klical jfSlovenec«, ko bo naše zmagovito orožje iztrgalo zahrbtnemu, dednemu sovražniku Slovencev in Avstrijcev zasedene naše slovenske kraje, našo Gorico, naša Brda, in priklopilo k našemu slovenskemu telesu iz težkega jarma rešeno slovensko Benečijo, naš najmanjši del. Pozdravljamo in verujemo v poslanstvo Avstrije narodov, Avstrije »nove«, o njenem novem duhu glede varstva pravic zatiranih in trpečih malih narodov. Dajte nam nazaj slovensko Benečijo! • • • V K članku korespondence c. in kr, voj-nodopisnega urada dostavljamo: Z odkrito radostjo pozdravljamo dejstvo, da je c. in kr. vojni tiskovni stan v prvi številki svoje korespondence, na naj-odličnejšem mestu, načel narodnostno vprašanje našega slovenskega naroda. Hvaležni smo mu na tem zanimanju za našo narodno stvar in gotovo da ni v vsem našem narodu niti enega posameznika, ki bi ne blagoslavljal tiste roke, ki bi pripeljala naše brate, kri naše krvi, z one strcini Idrije in Nadiže v našo sredo, pod okrilje dvoglavega avstrijskega orla. Samo Bog daj, da bi se to zgodilo kdaj! Kaj me je učilo kmetovanje. (Prof. Ivan Doienec.) Eno pomlad in dve poletji sem preživel kot kmet na srednjevelikem gorskem posestvu, ki rabi za obdelovanje kakih šest pridnih, de^vnih moči, od katerih pa je vojska vzela štiri. Moje delo je bilo enako kmetovemu, prav tako tudi hrana in vse življenje. Zora me je klicala na njivo, v gozd, na travnik, v mesto s konjem, noč me je dobila dostikrat še pri delu. Pekoče solnce me je samo priganjalo k večji naglici, češ: »Izrabi lepo vreme!«, dež ni dal skoro nikdar povoda za počitek. Bilo mi je do tega, da se obdrži med vojsko osirotelim otrokom dom, da jim oskrbim življenske pogoje ob času, ko ni bilo misliti na to, da in se otroci prehranili s kupljenim živežem. V te) vojski smo se naučili vsi flebroj refe nic, ki bi jih v mirnem času ne bili niti raz« umeli, da nam jih je kdo razlagal. Naj je bH kdo v tem času vojak, delavec, uradnik ali kmet, vsak bo imel v kroniki svojegtf življenja leta 1914.—1917. aH 5e dalje obdelana v posebnem poglavju. Jaz štejen dobo svojega kmetovanja med tako poučne mesece življenja, da sem mnenja, da se tako kratki dobi nisem naučil še nikdaf bolj potrebnih stvari kot sedaj. Najprej gledam sedaj vse kmetovo živ* ljenje z bistrejšimi očmi kot poprej, PoC me pelje skozi polje. Vsaka njiva, vsak travnik, vsaka skladovnica drv mi pripo* veduje svojo zgodbo, živo vidim pred seboj hlapca, ki je vozil gnoj, orača, plevice, tudi kovača, ki je poostril osti na brani. Rast žita na njivi mi označuje prebivalce v hiši, preden jih vidim. Gospodarjeva težka noga in trda roka mi pravita povest o rabi se-1 kire, vil, cepca in lemeža, o dnevih, ko ni bilo časa za počitek ne podnevi ne ponoči, ko je telo izvrševalo ob vročini in dežju, težka dela, ki ubijajo prožnost udov; pripovedujeta mi o poletnih dnevih, ko ni časa, da bi si kmet opral s telesa znoj; prah, ki si ga je nabral na podu, gnoj, k\ mu je pri delu v hlevu pustil sledove na koži in obleki, ko je 16 ur dolgi dan še prekratek, da bi mogel lepo opraviti svoje posle. Saj ima od kresa naprej vsak teden svoje opravilo, zamujena ura se ne vrne več; delo, izvršeno prepozno, povzroči, da te prehiti čas tudi pri sledečih. In samo če ti gre delo gladko od rok, imaš od njega korist in veselje. Poznanje kmetovega življenja ti bo odprlo njegovo srce, ker ti bo. upognjena postava seljakova klicala: Nihil fit sine causa! Kmetov stan — najtežji stan! Skrb in delo dan na dan! Ubija se in trudi, da se v jamo zgrudi. Odprlo se ti bo na kmetih tudi ume-vanje fantovega vriska in dekletove pesmi, kmetskega veselja in duhovitosti, pridnosti in bogovdanosti. Prišla je pomlad — Kmetovega otroka ni čuvala sitna gospodinja v zatohli sobi, ni ga mučila skrb, kako se bo odrezal drugi dan v šoli; ni ga zadrževal mojster v tesni delavnici; tuji ljudje ga niso skušali asimilirati sebi, brez ozira na nje* govo naravo in domačo vzgojo. Očetov gozd ga je pozdravljal v novi obleki, ptiček mu je pel na veji, muren pred luknjo in čebela na beli češnji, pod zaščito očetovo in materino je rastel kot mlado drevo in se razvijal po stopinjah staršev, kakor ga je silila narava sama. Solnce in zrak sta mu dala vse na življensko pot, kar sta mogla. Kakor je za rastlino, aklimatizira-no na naše podnebje, vsak letni čas pravu pomlad jo obudi k življenju in obda z le» poto in vonjem, poletje jo dozori, v jeseni in pozimi pa hrani druge s svojim pridelkom, tako so tudi v kmetovem življenju prehodi iz ene dobe v drugo naravni in človeka zadovoljujoči. Kot isker konj, tako je dajal mladenič duška prekipevajoči živ-ljenski moči in svobodi z vriskom; kot občuti roža solnce in mrak, roso in slano, tako je dekletova pesem pričala o solncu in mrazu, o jasnini in oblakih. Pridnost je naravna spremljevalka kmetovega dela. Skupno delo povzroči" tekmo: nikdo ne mara zaostajati. Uso^h na polju opominja k solidnosti, ker. površno obdelana njiva glasno toži kmeta sosedom, da ji ne da, kar bi morala imeti, in ne-pokošen travnik ter zmočeno seno mu Očitata, da vstaj'a prepozno in se obrača ^prepočasi. Rebra na kravi vpijejo nad de- naj jo oskrbuje vestneje. In ko vozi kmet s konjem po cesti, ga toži dobra žival .vsakemu mimoidočemu: »Grd je gospodar, ne da mi, kar mi gre?« Kaj je pridnost? Samozatajevanje, položeno na oltar dolžnosti. V tej kreposti vadi kmeta njegovo delo neprestano. Cel dan miglja okrog po svojem posestvu, najsi telo ponavlja svoja vabila k počitku, in nebroj del je, grdih in težkih, ki bi se jih človek ne lotil, ako bi se utegnil sam sebi smiliti. In ta vaja v pridnosti se prične pri gruntarskem otroku že v ranih letih, ko je le poraben za kako delo, Bajtarski otroci imajo v tem oziru malo bolj prosto mladost. A posledice se čutijo večkrat dolga leta. Poznam gospodarja, ki pri sprejemu v službo vedno daje prednost poslu, rojenemu na gruntu. Izjeme so pa seveda tu prav tako kot povsod. Da uspevajo otroci s kmetov tudi v šolah vobče dobro, temu je iskati vzroka prav tako v trdnejšem zdravju kmetskega dijaka kot v njegovi vzgoji k pridnosti od mladih nog. Dasi ceni kmet pridnost kot glavni pogoj uspeha, uvidi vendar, da je odvisno njegovo delo še od drugih čintieljev, ki niso v njegovi moči. Toda ne vpraša, kako je bila njiva obdelana. Slana pomori bujno »n zanikamo ajdo. Ako Bog ne da sreče, je zastonj pridnost, zastonj skrb. Zato pričakuje kmet na eni strani vse od Boga, na drugi strani pa vse od svoje pridnosti. In to je pravo stališče, ki ga uči jezuit Pesch v svojem molitveniku za izobražence: »Das nteligiose Leben«: »Moli, kot bi ne pomagalo nobeno delo; delaj, kot bi ne pomagala nobena molitev.« Življenska modrost biva v kmetu; a ta modrost ni vcepljena od zunaj, zrastla je takorekoč v njem samem; zato je tudi v svojih nazorih tako stalen in miren, ker nima v svoji glavi idej, glede katerih veljavnosti bi imel vsak dan neprijetne skušnje. Kar je pošteno, velja najdalje! Žalibog je to prepričanje med ljudmi vedno bolj redko, a vendar si ga je kmet rešil še največ. Na poštenem kmetu bo vedno našel somišljenika tisti, ki bo zagovarjal poštenost, zdravje (to se pravi take razmere, da more v njih zrasti telesno čvrst rod) in vero v Boga. Vsakdanja skušnja ga je naučila, ceniti te tri dobrine. (Dalje.) Kako je z vojsko? V Romuniji so zavezniške čete prikorakale tik pred Galac, ki ga že par dni obstreljujejo. Ker naše čete v Berečkem gorovju ogrožajo dolino Trotusa in ker bi Rusi in Rumuni izgubili važno železnico ob Seretu, ko bi naši prišli v to dolino, zato so pričeli Rusi ofenzivo v Berečkem gorovju. Dosegli pa niso ničesar razen da so imeli krvave izgube. Le na nekem kraju se jim je posrečilo, da so zasedli neko višino, ki jo pa nadkriljuje nek drug hrib, ki ga imajo naši zasedenega. Posrečil pa se jim je ta uspeh le zato, ker so bile žične ograje na onem mestu zasnežene in so vrhu žičnih ograj prodrli v našo postojanko. Pri Namolozi so imeli sovražniki _ važno utrjeno mostišče, kjer so bili oprti in odkoder so vodili svoje napade. Sedaj pa so jim nemški polki v srditih bojih vzeli najvažnejši kraj tega mostišča, namreč Nanesti. Tudi pri mestu Vadeni so skušali Rusi prodirati, pa so jih turške čete kmalu ustavile. Ob spodnji Donavi so močni boji s topovi. V Macedoniji so bili le boji manjšega pomena. Kakšnega posebnega uspeha menda tudi sovražnik ne pričakuje, ker so srbske oblasti že zapustile Bitolj. Tudi na francoskem bojišču se ni zgodilo nič posebno važnega. Z italijanskega bojišča poročajo le o topovskih bojih. Menda se Italijani obotavljajo, ker jih skrbi ugrizniti spet v kislo in trdo jabolko. V Voliniji je sovražnik poskušal napadati, pa je kmalu ponehal, kakor je preje tudi hitro pojenjal z napadi pri Rigi. Vojaške in druge vesti. Pretekli teden se je mudil naš cesar na Tirolskem. Obiskal je fronto in je ob tej priliki obiskal tudi one čete, katerim je popreje sam poveljeval. Tudi naš kranjski pešpolk Cesarjevič je bil počeščen po tem obisku. Naši vojaki so navdušeni pozdravljali svojega cesarja. « * * Nadvojvoda Evgen je bil zaradi svojih velikih zaslug v obrambi naših južnih dežel odlikovan z velikim križem reda Marije Terezije. Deželni glavar je maršalu nadvojvodu Evgenu čestital v imenu prebivalstva kranjske dežele. V svoji zahvali je nadvojvoda Evgen izrazil: Z živim veseljem sem sprejel patriotične čestitke prebivalstva Kranjske, katere sinovi so se v bojih zoper dednega sovražnika -najslav-neje odlikovali, in izrekam za čestitke najtoplejšo zahvalo. Maršal nadvojvoda Evgen, * * * Umrl je 23. decembra 1916 na svojem domu vojni kurat preč. g, Jožef Bulovec. Bil je vpoklican kmalu po začetku vojske kot vojni kurat v bolnišnice v Gradec. Bil je šibkega zdravja, zato se ga je prijela dolgotrajna bolezen. Ležal je dalj časa v bolnišnici v Gradcu. Imel je le eno željo, da bi, če bo moral umreti, umrl doma in bi počival v njemu tako ljubem domačem kraju. Želja se mu je spolnila, par dni pred smrtjo je bil prepeljan na dom, videl ga je zadnjič in se poslovil od njega za vedno. Ves čas svoje bolezni je bil vesel in vdan v božjo voljo. Naj mu Bog poplača, kar je storil dobrega tukaj na svetu. R. I. P. * * * Katoliški nadškof dr. Arpad Varady je že veliko storil za vojne invalide. Sedaj pa je sklenil sezidati v Kaloči na Ogrskem dve novi župni cerkvi in župnišči, eno v predmestju, eno pa v naselbini vojnih invalidov. Da bi se v tej naselbini zgradila tudi katoliška šola, je ponudil iz lastnega 500.000 K in 300 oralov sveta iz knezonad-škofijskega premoženja. Delo in trud tega nadškofa podpiraj« tudi njegovi kanoniki. Da zagotove župniku na novoustanovljeni župniji redne dohodke, so se kanoniki odpovedali celokupnim dohodkom desetega kanonika, ki se bodo obrnili v prid novemu župniku, dohodke desetega pa bodo izr plačevali iz lastnih sredstev, V Lincu je bilo veliko pomanjkanje živil, kakor povsod po mestih, zlasti med revnim prebivalstvom« Linški škof dr. Gfollner se je obrnil s prošnjo do svojih škofljanov, naj bi darovali za Božič nekoliko živil. Uspeh je bil zelo povoljen. Z veliko vnemo so vodili duhovniki zbiranja živil po celi deželi. Fare so se skušale med seboj, katera bo dala več. Poslali so skupno svojemu nadpastirju v razdelitev: 77.157 kg zelja, 3722 kg mesa, 12.934 kg jabolk, 9030 kg repe, 15.272 kg krompirja, 996 kg kruha, 136 kg fižola, 12 kg suhega sadja, 93 kg kave, 496 kg masla, 49 kg orehov, 1817 kg surovega masla, 618 kg moke, vsega skupaj v skupni teži 121/3 vagonov. Poleg tega 94.724 jajec. S temi živili se je obdarilo 10.000 oseb. S kolikim veseljem so reveži ta darila sprejeli! Škof je prejel 700 zahvalnih pisem. Neka vdova je pisala, da ni celo noč spala od veselja; neka žena, da že šest mesecev ni okusila jajca; neki cestni pometač je poslal škofu lastnoročno narejen šopek; neki korporal je pisal škofu z goriške fronte, da se iskreno zahvali, ker je bila obdarovana doma njegova žena; neka žena, ki ni znala čedno pisati, je poslala škofu z okorno roko začrtani svoj podpis; neka deklica se je prišla škofu zahvalit v vezani besedi itd. Koliko veselja so obrodila ta plemenita dejanja krščanske ljubezni! Lepo so ravnali škofljani, da so tako ubogali svojega škofa; pa lepo tudi obdarovanci, da niso pozabili na hvaležnost, Naše slovenske škofije niso tako premožne kakor zgornjeavstrijska, vendar je tudi naša domovina donesla po raznih zbirkah tekom vojne že velike žrtve. Za posameznika je najboljše pravilo; naj ne ve levica, kaj je dala desnica. Za skupen naš narod je pa prav, če moremo reči. da je storil veliko, saj to je najzanesljivejše znamenje, da ima verno, pobožno srce. — »Čista, neomadeževana pobožnost je ta; obiskovati sirote in vdove v njih nadlogi.« Za taka plemenita dela j ei zdaj čas in potreba. Zanimiva razprava glede ločitve zako« na. Neki nemški list je poročal o zanimivi razpravi, ki se je zgodila za časa svetovne vojske. Nek mož je moral iti v vojake. Pred nekaj časom se je vrnil domov. Toda njegova žena ni hotela več slišati o njem kot svojem možu. Vložila je na sodišče! prošnjo za ločitev. Pri razpravi, ki se je nato vršila, je žena povedala svoje razloge. BiH so sledeči. Prvi vzrok je bil ta; da se je mož vrnil domov plešast in da onaj ne more ž njim kot s plešastim možem iti skupaj po ulici. Moder sodnik jo je pregovarjal, da to pač ni noben vzrok, da to ni sramota, ampak čast, če je njen mož tudi nekaj prestal v vojski. Končno se je žena dala pregovoriti. Toda povedala je sedaj drug vzrok. Mož ji je namreč obljubil pri odhodu novo obleko za božične praznike, te obljube pa ni držal. Zopet je bilo treba vse zmožnosti svoje zgovornosti sodniku uporabiti, da je ženi dokazal, da mož kot navaden vojak pač nima toliko dohodkov* da bi mogel ženi kupovati obleke. Končno je bila žena vendarle zopet zadovoljna s svojim možem. Ko sta skupno zapuščala sodno dvorano, se je pa žena obrnila pri vratih in rekla: »Toda, gospod sodnik, prosim vas, vsaj to recite mojemu možu, da naj mi za veliko noč kupi novo obleko.« — Hvala Bogu, da je le malo žen, ki bi tako malo umevale resnost časa in da je ogromno število tistih, ki bodo s tčm večjim veseljem in ljubeznijo ljubile svoje može, čim več bodo ti trpeli v vojski. Koledar za mesec februar. 1. Četrtek: Ignacij, škof. 2. Petek: Svečnica, Darov, Gospodovo. 3. Sobota: Blaž, škof, 4. Nedelja; 1, predpepelnična. (Evang,: O delavcih v vinogradu.) Veronika, dev. 5. Ponedeljek: Agata, devica mučenica. 6. Torek; Doroteja, dev, muč, 7. Sreda: Romuald, opat. 8. Četrtek: Janez Mat., spoznavalec, 9. Petek: Apolonija, dev. muč. It). Sobota: Šolastika, devica. 11. Nedelja; 2. predpepelnična. (Evang.: O se'avcu in semenu.) Prikazovanje D, M. Lurške, 12. Ponedeliek: Humbelina, devica. 13. Torek: Katarina od Riči, devica. 14. Sreda: Valentin, mučenec, 15. Četrtek: Favstin in Jovita, mučenca, 16. Petek: Julijana, devica. 17. Sobota: Donat in tovariši, mučenci, 18. Nedelja: 3, predpepelnična, (Evrng.: ,ezus ozdravi slepca.) Simeon, škof, 19. Ponedeliek: Julijan. spoznavalec. 20. Torek: Pust, Eleoterij, škof . 21. Sreda: Pepelnica, Maksimilijan, škof, 22. Četrtek: Stol sv. Petra v Antiohiji. 23. Petek: Peter Damijan, škof, 24. Sobota: Matija, apostol. 25. Nedelja: 1. postna, Valburga. 26. Ponedeljek; Porfirij, škof. 27. Torek: Baldomir, škof. 28. Sreda: Kvatre, Roman, opat. Svečnica. Svečnica spada še med božične praznike. Glavni dogodek, ki se ga ta dan spominjamo, je darovanje deteta Jezusa v templju. Pri oltarju se izvrši blagoslov sveč in potem je procesija s svečami. Sveče pomenijo Kristusa, ki ga imenuje Simeon »Luč v razsvetljenje nevernikov«. Kristus je Luč sveta; saj sam o sebi govori: »Jaz sem luč sveta«. In sv. Janez Evangelist je zapisal o njem lepe besede, »da je On prava luč, katera razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet«. Milijonom in milijonom je Gospod vžgal luč svete vere in jim tako razsvetlil temo njihove duše. Kjer ni vere in milosti, tam vlada v duši strašna tema. Slepec, kateremu ni dana luč oči, hodi okrog, pa ne vidi solnca, ne vidi svetlobe, ne vidi zvezd, ne vidi krasote sveta — v svetlobi hodi, pa je ne vidi. Tak slepec je človek, ki nima v srcu vere, ne milosti božje; v Bogu biva, pa ga ne vidi, stvar vidi, pa ne prizna stvarnika, iz vsake stvari mu odseva stvarnik, pa neverni je slep in ga ne vidi, čudeže vidi, pa pravi, da ni njega, ki je storil, uro vidi — pa pravi, da ni urarja —I Slep je na duši, kdor nima vere J Pred tabernakeljnom gori večna luč v znamenje, aa. v naših srciu gori luč svete vere, ki veruje v Sina božjega, ki veruje, da je On za nas trpel, ki veruje, da On prebiva v tabernakeijnu iz ljubezni do nas. Vojak, ali tudi v tvojem srcu gori večna luč sveie vere? — Blagor ti, če je plamen tvoje vgre tako močan, da ga ne ugasne vihar vojske, da ga ne upihne gorje, da ga ne ugasne kak zapeljiveci Saj veš, večni luči pred tabernakeljnom je treba vsak dan prilivati olja, da ne ugasne. Tudi tvoji svetilki vere je treba vsak dan novega olja — milosti božje —, da ne ugasne, in to olje je molitev; če ne moliš in nočeš prejeti svetih zakrameniov, kadar bi jih lahko, gine vedno bolj in bolj olje milosti iz tvoje duše; — tvoja luč vere začne brleti, pešati in nazadnje — ugasne! Skrbi torej, da ti vedno gori luč vere in ta luč te bo vodila v trpljenju, v skušnjavah, v zapeljevanju in ti kazala pravo pot. V trpljenju ti bo kazala na trpečega Krista, ki je rekel; »Kdor hoče biti moj učenec, naj vzame svoj križ na rame in naj hodi za menoj!« V skušnjavah in zapeljevanju ti bo kazala luč vere zopet na Njega, ki je pot, življenje in resnica, in ki je pravičen sodnik; plačnik dobrega in maščevalec hudega in tako te bo luč vodila na pravi poti mimo greha. In — enkrat — prej ali slej — ti bedo gotovo zapeli zadnjič zvonovi, na grob ti bo ljubeča roka prižgala svečo in prijatelji in znanci bodo govorili: »Bil je dober mož, pošten mladenič — naj rnu sveti večna luč!« Za kratek čas. Kako je irajtar Petroš prvič koman-diral. Bilo je še v časih ljubega miru. Prvi novinci so dobili zvezde pod vrat. Pri dvanajsti kompaniji je postal frajtar infanterist Petroš. Takoj drugi dan ga zadene velika čast, da je mogel pokazati svojo poveljniško zmožnost. Z dvanajstimi možmi, to je s šestimi »rotami« je moral iti »fasat ko-mis«. Hrabro stopa naš frajtar na čelu svoje čete; toda, o joj, od daleč zagleda na desni prihajati svojega stotnika. Kako naj sedaj komandira svoji četi »kopfwen-dungo«? Če bi bila njegova četa straža, bi že vedel, da bi moral komandirati: »vahe, reks šaut«, ko bi poveljeval vodu, potem bi poveljeval: »cug reks šaut«. To pa ni »cug«, ne »vahta«! Kako naj komandira? Brihtni glavi takoj pade v glavo: To je »komisfasenga« — in ko pride v določeno razdaljo, zadoni krepko povelje: »Komis-fasung reks šaut!« Stotnik se pa obrne proti njemu, upre svoje roke v bok in za-kliče: »Frajtar, vi ste en trot!« — In pokorno se odzove nadebudni komandant: »Javol ger hauptman, šest rot —« Najvišja instanca. Narednik v pogovoru črnovojnikom: »Danes je pa podnevi tema, kakor ob solnčnem mrku, ko pride zemlja med solnce in mesec.« — Črnovoj-nik; »Gospod narednik, to pa ni res, da bi ob solnčnem mrku stopila zemlja med solnce in mesec, jaz sem se učil, da stopi takrat mesec med solnce in zemljo,« — Narednik: »Kaj, vi si upate ugovarjati naredniku?« — Črnovojnik: »V tem slučaju že,« — Narednik: »Počakajte, zdaj. vam pa povem to službeno —« Stric. Cesarja so služili pri težki top ničarsKi bateriji trije prostovoljci: Erjavec, Sežun in Mišič, Bili so sestranci, kajti njili matere so bile sestre. Kar jim umre stric (ujec), brat njihovih mater, ki je stanoval ne daLeč pd tistega mesta, kjer so bili nastanjeni ti trije prostovoljci-vojaki. Zatorej gre prostovoljec Erjavec k svojemu precej osornemu stotniku prosit dopusta za drugi dan, da bi mogel na stričev pegreb, —■ Stotnik: »Tako — siric umrl; ali smo kaj podedovali?« — »Nič!« — »Tako, obžalujem; je dobro, dopust dovoljen, adijo!« — Kmalu nato pride prostovoljec Sežun k stotniku. Naznani, da mu je stric umrl in da prosi dopusta za drugi dan. — Stotnik; »Kaj, tudi stric umrl? Erjavčev stric tudi umrl; tq je čudno!« — Sežun: »Prosim, gospod stotnik, jaz in' Ei javec sva sestranca in imava istega strica!« — Stotnik: »Tako, istega strica! To je čudno; upam pa, ua pri tem ni nikake sleparije, — v božjem imenu, dopust dovoljeni« — Čez kake pol ure pride prostovoljec Mišič h kompanij-skemu šefu z enako prošnjo, kakor njegova prednika. — Stotnik: »Sto zlodjev! To je pa že prehudo, — Erjavec in Sežun sta bila že tukaj z enako sleparijo. Bom dal vso stvar preiskati. Presneta lumpa-rija!« — Mišič: »Gospod stotnik, mi trije smo sestranci in imamo, — ali bolje rečeno — smo imeli istega strica!« — Stotnik: »Ali veste kai: Da ima en človek enega strica, se lahko prigodi; da imata dva enega strica, je že zelo neverjetno; da bi pa trije enega strica imeli, in da ravno ta stric umrje in da je na en in isti dan njegov pogreb, — to je navadna, dobro premišljena sleoarija. Vsi trije tri dni v zapor — jaz vam bom že dal — strica imeti!« Listnica uredništva. Preteklo je prvo leto, odkar zahaja »Pozdrav iz domovine« med naše vojake, »Pozdrav iz domovine« je neko sredstvo, da ostanemo v tesnem stiku z našimi vojaki in da ostanejo oni v stiku z nami. Kolikor je bilo megoče, se je pač storilo. Zahvalo smo dolžni mnogim, prav mnogim* Obračamo pa se še do drugih, da nam v tem za vojake velevažnem delu priskočijo na pomoč. Zlasti bi bilo želeti, da bi prihajalo iz krogov onih, ki žive skupno z vojaki, kaj spisov, nasvetov, saj oni sami najbolj čutijo, kaj je predvsem potrebno za naše vojake. Tistim gospodom pa, ki so se veliko trudili za »Pozdrav«, iskrena zahvala! — Naročnine za prihodnji letnik smo prejeli šele malo. Prosimo one gospode, ki so list plačevali, da obnove naročnino. Darovi za naš list. Prevzv. g. knezoškof dr. Ant, Bon. Jeglič 30 K. — Č. g. Ignacij Leban, župnik, Batuje, 10 K- — Č, g. Leopold Stubelj, vikar, Veliki Dol, 20 K. — Č. g, Ivan Ko-govšek, vojni kurat, 20 K. — Č. g. P. Ci-prijan Napast, vojni kurat, 30 K, — Č. g, Josip Kocijan, kaplan, Lovrana, 10 K. —• Župni urad Št. Peter pri Novem mestu 10 kron. — Neimenovana 10 K, — Č. g. Jernej Podpečan, vikar, Konjice, 10 kron, —« Iskrena zahvala!