G-ospodarske stvari. Peronospora ali strupena rosa ter način, kako se tej bolezni obraniti. (Govoril dne 27. maja na podučnem sliodu središkega bralaega društva nKdinost" Anton Kosi, učitelj in posestnik v Središfiu.) (DaJje.) Kdor je torej n. pr. radi tega, ker bi rad mešanico takoj rabil, primoran, raztopiti si galico v vreli vodi, naj vlije isto na galico vedno v kako 1 e s e n o ali lončeno posodo. Zelo važno, da skoraj najvažnejše pri pripravljanju bakreno - apnene zmesi je to, da se doda prava množina apna. Ako ga denemo premalo, utegne se pripetiti, da škropivo listje prežiga in marsikdo si je na tak način že škodoval. Čeprav se nam v receptih navaja množina apna v kilogramih, vendar ta množina ni vselej zanesljiva, zakaj mnogo je pri tem zavisno od galice, od apna, pa tudi od vode. Najbolje znamenje, je li dovolj apna ali ne, je rudeči lakmusov papir, kateri se dobi za par vinarjev v vsaki lekarni ali apoteki. Kadar postane ta papir, pomočen v mešanico, moder ali višnjev, je v škropivu pravo razmerje med galico in apnom, ali z drugimi besedami, tekočina je neutralizovana, ne kisla in kot taka pripravna za škropljenje; ako pa ostane papir, kakoršen je bil, rudeč, tedaj še moramo dodati apna. Še jedno zanesljivo znamenje je, po katerem se prepričaš, jeli mešanica za škropljenje pripravna ali ne. Pusti pripravljeno tekočino nekoliko časa mirno stati, da se oborina sede; ako je tedaj voda nad oborino še modra, tedaj je premalo apna, če je pa skoraj brezbarvna, tedaj ga je dovolj. Najlažje se o tem prepričamo, ako držimoms škropivom napolnjeno kupico proti svetlobi. Rekel sem prej, naj se dene na polovnjak vode 4 do 5 kg bakrenega vitrijola. Ta množina v obče, to je v navadnih slučajih zadostuje, ako se je vzela tudi prava množina apna, zakaj uspeh ni odvisen toliko od množine galice, pač pa mnogo več od pravega razmerja galice in apna v škropivu. Ako se vzame več galice, mora biti v tem razmerju primešanega škropivu tudi več apna, drugače ostane tekočina kisla, kar pa ne sme biti; apno, ki se v te namene rabi, mora moč kisline preprečiti. Sicer pa se rabi apno kot primes za raztopino modre galice tudi za to, ker 1. delavcu kaže pot, da more vinograd jednakomerno škropiti in 2. zato, kei- ostanejo kapljice škropiva vsled apna dolgo na listju tako, da jih niti najmočnejši dež ne more popolnoma sprati. Namesto apna se iemlje tu in tana tudi soda, ki ima glede neutralizovanja jednako moč, kakor apno, samo da se raora pri uporabi sode raztopina veekrat na novo napravljati, zakaj če soda le en dan stoji, spremeni se tako, da ni več baker v nji raztopljiv. Tudi se pri sodi škropljenje ne pozna tako dobro, kakor pri apnu in }e torej delo težje nadzorovati. Prednost sode pa je ta, da je čista in se vsled tega škropilnice ne mašijo. Glede na množino galice, koja se rabi, \e znano da se jemlje iste pri nas na polovnjak povprečno 3 do 5 /.</, le redkokedaj se je vzame na polovnjak 6 kg. Tu se nam vsiljuje vprašanje: Jeli 3 kg galice na polovnjak zadostuje? Odgovor na toseglasi: Zadosluje in sicer v navadnih okolščinah, ako se je le vzela tudi prava množina apna ter galica »prve vrste« in ako se je o pravem času in tudi pravilno škropilo. Pod imenom v navadnili razmerah umeti je leto, katero' ni preveč mokrotno ler za razvoj peronospore ugodno. V mokrotnih letih ali pa tudi v takih goricah, ki so bolj vlažne, pa bi ne bilo varno jemati samo 3 kg na polovnjak vode. Tudi spomladi onega leta ne, če se nam n. pr. leto poprej ni posrečilo škropljenje, ker se je v teni slučaju napravilo mnogo zimskega trosja. Tudi malomarni mejaš, ki noče škropiti, mora nam biti v spodbudo, da jemljemo večjo množino galice ter sploh previdnejeinpravilneješkropimo, zakaj sosedova gorica je lakorekoč vališče za trose strupene rose, katere odnese potem veter tudi v našo gorico. (Dalje prih.) Sejmovi. Dne 17. julija pri Sv. Ani na Krembergu, pri Sv. Filipu v Veračah in na Muti. Dne 19. julija pri Sv. Barbari pri Čadramu. Dne 20. julija pri Sv. Marjeti ob Pesnici, v Vitanju, Arvežu in pri Sv. Marjeti na Dravskem polju. Dne 21. julija v Bučah. Dne 22. julija pri Sv. Heleni pri Slivnici, v Ivniku, Vildonu, na Bregu pri Ptuju (za svinje), pri Sv. Mohorju, v Orešju in Mariboru (tudi za konje.)