254
Listek.
,,Kolo, list za zabavu i književnost" imenuje se leposlovnik, katerega je z novim letom v Belem Gradu začel izdavati D. A. Zivaljevič. Listu je namen gojiti leposlovje, a vrhu tega zlasti seznanjati srbski narod s pojavi in proizvodi raznih jugoslovanskih književnostij, katerim je v listu odmenjen obširen prostor. Zlasti nas je oveselilo, da smo našli v ,,Kolu" jako lepo studijo o našem Prešernu. Spisal jo je g. Andre Gavrilovič. G. pisatelj na podlagi slovenskih spisov pripoveduje važnejše dogodke iz pesnikovega življenja in ocenjuje na drobno pesmi njegove, katerih nekoliko podaje v svojem spisu preloženih na srbski jezik. Komur je ležeče na tem, seznaniti se s srbskim jezikom in s točnim pregledom srbske, hrvaške in bolgarske književnosti, toplo priporočamo vrlo uredovano ,,Kolo", katero stoji za vse leto 6 gld. za pol leta 3 gld., za četrt leta I  gld. 50 kr.
Kari Deschmann f. Dne" 11. marcija t. 1. ob 1. uri popoludne umrl je po šest-tedenskem bolehanji g. Kari Deschmann, zaradi svojega znanstvenega in političnega delovanja daleč po svetu znani varuh  deželnega muzeja kranjskega.
Porojen dne- 3. januvarija 1821, leta v Idriji, izgubil je zgodaj svojega očeta, c. kr. sodnega aktuarja. Zapuščene sirote (1. 1824.) se usmili strijc njegov, imoviti ljubljanski trgovec Mihael Dežman (1783 —1835) „perjatel homeopatii in slovenščini", kakor se bere še dandanes v metelčici na grobu njegovem pri sv. Krištofu. Mihael Dežman je hotel mladega netjaka vzgojiti za kmeta ter mu kupiti posestvo v Brdih pri Radovljici, odkoder izvira Dežmanov rod, vender pošlje Karla in starejšega mu brata Antona 1. 1831. v Solnigrad, da bi študirala v ondotnem zavodu ,,Rupertinum". Po strijčevi smrti se leta 1835. vrneta v Ljubljano, kjer brat umrje, Kari pa dovrši leta 1839. gimnazijo, odide na Dunaj učit se medicine, toda prebivši hudo bolezen, loti se pozneje pravo-slovja ter se 1 1849. doktorand povrne v Ljubljano. Ker so na novo preosnovani gimnaziji ljubljanski pogrešali učiteljskih močij, prevzame Dežman 1. 1851, in 1852. suplenturo na gimnaziji, kjer je v višjih razredih izborno poučeval fiziko in matematiko, in do 1856. v posebnem tečaji tudi kmetijstvo. Dne 17. novembra 1852. bil je izvoljen za varuha deželnemu muzeju, kateri se je pod njegovim šestintridesetletnim spretnim in požrtvovalnim vodstvom zlasti zadnja leta izpremenil v veličasten zavod, katerega redkim in bogatim zbirkam se po pravici čudi znanstveni svet.
V Dežmanovem življenji in javnem delovanji moramo razločevati dve dobi: v prvi do 1861. leta se nam kaže domoljubnega Slovenca, v drugi navdušenega — Kranjca. Strijc njegov Mihael je bil domoljub z dušo in telesom; prijatelj Metelkov, pravijo, da je založil celo njegovo znamenito slovnico. Hišo svojo v Spitalskih ulicah (zdaj Sosovo) je okrasil s svetimi reki v metelčici; nekatere take napise še zdaj lehko bereš nad vrati. V domorodnem duhu je vzgajal tudi netjaka svojega. Ko je 1. 1839. umrl v Ljubljani Korvtko, bil je dijak Dežman med tistimi, ki so nosili krsto njegovo. ,,Novicam," ,,Sloveniji" m ,,Koledarčku" je bil od njih pričetka izboren sotrudnik; desna roka dr. Bleivveisa uredoval je njegov list, kadar tega ni bilo v Ljubljani. Pesmi njegove (,,Pre clica", ,,Zvonček", ,,Hrepenenje", ,,Blejsko jezero" i. dr.) se odlikujejo po svojem globokem čutu in plemenitem veselji do lepe prirode, ali pa po zdravem humorji (,,Pro-klete grablje"), po politični odločnosti (,,Se Slovenija ni zgubljena!") in po pripovedni nadarjenosti (,Janko cigan"). V prozaičnih spisih se nam kaže navdušenega Slovana (,,Slava Slavjanom!") in temeljitega poznavatelja slovanskega slovstva (,,Valentin Vodnik", „Dr. Fr. Miklošič in staroslovansko jezikoslovje", ,,Slovenske narodske pesmi v nemško prestavljene po Anastaziju Griinu", ,,Predrag in Nenad"). Pisal je obče lep in krepak jezik.    Vsestransko omikan,   za vsak   napredek   navdušen  vplival  je   zlasti   na   dovzetne