514         Oton Zupančič: Vsiljivemu gostu. — Vladimir Levstik: Oktava.
Obsega naj ti čelo diadem;
z dveh mest, ki jaz do nju edini smem,
rubina krvavita iz škrlata —
krvnika dva, stražeča tajna vrata.
Da, Sulamit, v tenčicah ves odkrit ljudem bo tvojega telesa svit in vse naj sluti pol izdane slasti.
Le kamor sem te ugriznil v prvi strasti, od tiste rane, viden samo meni, blesk bisera naj sije pritajeni.
Oton Zupančič.
&
Vsiljivemu gostu.
i mož, da misliš naravnost?     Si mož, da nosiš svoj  obraz?
Veš —• brez ovinkov.            So brez ovoja
Če nosiš krinko,                   vsa dela tvoja?
ne boš moj gost.                  Nočuj pri nas.
Si mož? Besedo moško čuj: Kdor z obema te ne sprejema, tam — odpotuj.
Oton Zupančič.
Oktava.
^A>daj več ni v srcu tihe mi ljubezni: vse bele templje sem si pokončal, pravica moja zdaj je sklep železni in brez pravice bom sodnik in kralj; vrag vzel je vesno, vzel je nje bolezni, zdaj sem tolažbo drugo si izbral: Le pehaj, vodi, varuj me, usoda! Vse mi je nič: posmeh je moj oproda!
Vladimir Levstik.
¦--------------------»   <-----------------