čitelji). avtor opiSe tudi navodila oz. vodnik za dcmokratizatorjc (varovanje politiCnc baze. postopnost sprememb, razvijanje čuta za demokracijo). Najpomembnejša za prehod pa jc izvedba volitev, zato lu ne more biti nobenih koncesij in kompromisov (možni so v načinu volitev). Čeprav so praktični nasveti med impresivnejšimi značilnostmi knjige, pa so najbrž relevantni predvsem za tretji svet Azije in Afrike in morda za prihodnjo generacijo Kitajcev. Nekateri nasveti pa so tudi rahlo površni ali ceno neresni (npr. njegovo priporočilo, kako -držati vojake zunaj politike« v novih demokracijah. jc: »dajte jim igrače«, vključno z vrhunsko elektronsko opremo).
Kljub nekaterim drobnim pomanjkljivostim pa nc gre nasprotovati ic zapisani splošni (Kcni knjige o poglobljeni, uravnoteženi in dobro formulirani teoriji in praksi demokracije in demokratizacije v svetu. .'Vvtor tudi opozarja, da se dejavniki, odgovorni za konec nedemokratičnega režima, lahko bistveno razlikujejo od tistih, ki vodijo k oblikovanju demokracije. »Nove demokracije so v bistvu ujete v Calch-22: brez legitimnosti ne morejo poslati učinkovite: brez učinkovitosti Icžko razvijejo legitimnost« (str. 25S). Demokratizacija vključuje proccs učenja: »Zgodovinsko prvi poskusi vzpostavljanja demokracije fHJgosto nc uspejo; ponovna prizadevanja so često uspešna« (str. 172). Iluntingtonovodclo kol celota pa pomeni zagovor primerjalne politike kot empirične, teoretične in dejansko globalne discipline. Ponuja nam impresivno zbirko podrobnih raziskav dejstev. Širših posploSitev in vrednih praktičnih sugestij in tako zavzema posebno mesto v naraščajoči literaturi o demokratizaciji.
Marjan Rrezoviek
Demokracija in politična kultura
(zbornik, ur. J.Stanič in D. Macura. izdala Enajsta univerza. Ljubljana 1992)
Zbornik z naslovom, ki govori o demo-
kr.-iciji in politični kulturi, obsega prispevke petnajstih avtorjev, ki odpirajo zelo široko pahljačo družboslovno izjemno relevantnih vpra,šanj: I. Lukšič. Politična kultura - izvor pojma, njegova vsebina in aplikacija na Slovenijo; H. Požarnik. Politična kultura v demokraciji: J. Juhant. Politična kultura med osebo in strategijo: J. Makarovič. Demokracija kot umetnost konflikta; S. Juž-nič. Politična kultura kol manifestativnost politike ali načina političnega delovanja: A. Trstenjak, Poglavje o slovenski jMlilični omiki: M. Košir, Kdo so psi čuvaji in zakaj tako lajajo?; V. Pečjak, Slovenci na prepihu dveh kultur: A. Stres. Od icokracije do demokracije; R. Rizman, Človekove pravice kot element politične kulture; J. Stanič. Demokracija dobrih navad in okusa; S. Hribar. Demokracija in politična kultura; M. Jogan. Politična kultura in seksizem; D. Macura. Kratka specifikacija odprtih vprašanj politične kulture: J Koicnc, Sistemski in kritično teoretičen pristop k raziskovanju politične kulture. Knjiga Demokracija in politična kultura obsega 155 strani in ji tedaj količinske nego-spodamt)sti in razsipnosti zanesljivo ni mogoče očitati. V vsebinskem pogledu pa deli usodo vseh tovrstnih zbornikov: različna stopnjo v znanstveni kakovosti in družboslovni imaginaciji. Mimo teoretično poglobljenih besedil se srečujemo ludi z žurnalistič-no-publicističnimi pristopi. Vendar samo to dejstvo glede na namen knjige, ki očitno noče biti »zbornik znanstvenih razprav«, vrednosti pričujočega dela ne zmanjšuje. Zbornik Demokracija in politična kultura jc. razumljivo, skupno delo več avtorjev, ki nc samo da ni blokiralo, ampak je naravnost omogočilo notranjo dinamiko (raznorodnih) pluralističnih pogledov Številnih piscev na problem demokracije in politične kulture. Čeprav bi morda (prc)hitro in površno branje knjige Demokracija in politična kultura spodbudilo vtis vsebinske razpršenosti, pa je knjiga vendarle vsebinska in pomenska celota. Razkriva nam politično kuliuro kot mrežo individualnih usmeritev in staliSč posameznika do političnega sistema, pa ludi kol neke vrste politično dušo. kot kolektivni spomin skupnosti. Prispevki v knjigi kažejo, da jc samo demokratična politična kultura učinkovit protipol ekspanzije brezobzirne politike v družbeno tkivo, da je le demokratična politična kultura obrambni mehanizem. ki družbo varuje pred osamosvojeno
politično oblastjo. To se mi zdi pomembno podčrtati še zlasti zavoljo tega. ker tudi na Slovenskem nastaja polofcij. v katerem je malodane edina oblika politizacije strankar-stvo.
Na Slovenskem smo doslej, kar sc politične kulture tiče. imeli tehtno in politološko antropološko zasnovano knjigo S. Južniča Politična kultura. V obravnavanem zborniku Demokracija in politična kultura (ur. J.Stanič in D. Macura) pa se Južničeva teoretična optika politične kulture dopolnjuje z nadaljnjim teoretičnim osmišljevanjcm pojava politične kulture in tudi s poskusi analize politične kulture na Slovenskem, oprte na empirične študije. V tem vidim pomembno značilnost ocenjevane knjige. Zborniku daje vrednost tudi dejstvo, da je tako glede na proHle avtorjev kot tudi glede na ponujeno vsebino družboslovni splet politoloških, socioloških, psiholoških in kul-turoloških proučevanj. To pa ludi utrjuje skupno težnostno središče knjige: kakšna demokracija in kakšna politična kultura. Političnega kozmosa v Sloveniji, demokratičnih proccsov v Sloveniji, politične kulture, ki se razvija na Slovenskem, očitno ni mogoče zajeti samo z enodimenzionalnim družboslovnim pristopom in enodimenzionalno družboslovno panogo (disciplino). Zlasti še »temne« strani politike, podvodne politične grebene, iracionalno politično življenje lahko osvetlijo mimo politoloških in socioloških tudi psihološki in antropološki pristopi. Knjiga v glavnem odgovarja tem zahtevam.
Branje knjige nas opozori, da bo krisiali-zacija novih in racionalnih kulturnih prvin v politični sferi na Slovenskem dolg prtKcs in da smo Sc daleč od priKesa plodnega in racionalnega razreševanja interesnih nasprotij. Humus, iz katerega raste politična kultura na .Slovenskem, slovensko politično podnebje, ne dajeta podlag za (pre)optimi-stično sklepanje.
Čeprav knjiga Demokracija in politična kultura ni »pedagoSko-vzgojno« zasnovana, vendar iz nje veje pomemben mcmento: pomen demokratičnega »treninga« za »pri-učljivost« demokracije in politične kulture v svetu in na Slovenskem. Ravno demokratična politična kultura jc tudi pomembno »skladišče« odpora, ki ga državljani lahko nudijo glede na politične ekscese političnih elit in na izzive, ki jih tekoča, pragmatična
politika, zapreden.i zgolj v nenasitno oblast-ništvo in oblastniško samopaSnost. očitno ni kos. Konec koncev: politična kultura (demokratična ali nedemokratična) se najbolj razvidno kaže v kriznih situacijah v družbah.
Naj prikaz knjige Demokracija in politična kultura sklenem s presojo, da je moja ocena knjige pozitivna. V knjigi ne gre za razsckanost problematike na posamezne medsebojno nepovezane dele in v tem smislu torej nc morem govoriti zgolj o fragmentarni mozaičnosti knjige. Obstaja združevalno ogrodje knjige: državljan kol politično pasiven izgubljenec nc more biti podlaga (parlicipativni) demokraciji in demokratični politični kulturi. Recenzentu te knjige prihajajo na misel besede, ki jih je izrekel Jean Jack Rousseau: vladavina za ljudstvo jc koristna stvar, še bolj koristno opravilo pa jc vzgajati ljudstvo za vladanje. In za konec, čc mi jc dovoljeno vrniti retrospektivni spominski vložek: če bo kdo Se kdaj kaj delil v slovenski skupščini (parlamentu), naj to ne bodo banane, ampak knjiga - zbornik Demokracija in politična kultura. Ta knjiga bi (ludi) poslancem prišla zelo prav. Družboslovna sporočilnost knjige Demokracija in politična kultura zanesljivo ni zanemarljiva ludi za politične elite.
Builjan Markič
Mali narodi in etnične manjšine v nastajajoči Evropi
(Zbornik razprav, Muenchen. Slavica. 1993, pp. 1-367)
Družboslovje, zlasti sociologija, je bilo dokaj skopo do teoretične obravnave etničnih pojavov, saj je izhajal» predvsem iz »uni-verzalističnih« podmen o naravi moderne družbe, ko je šlo za stališča, ki so se opirala na »univerzalizem«, lasten parsonsovskemu funkcionalizmu, ali pa razrcdno-konfliklna staliSča. ko je šlo za mantovska izhodišča. Kljub temu etnična problematika ni izginila