152
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci
Tak je bil osnovni načrt za misijonsko delovanje, ki so ga sestavili Alkuin, Pavlin in Arno.
Za nas je zapisnik o tem posvetovanju velike kulturno-zgodovinske važnosti, ker nam podaja dokaj natančno sliko o načinu pokršče-vanja v tedanji dobi. Zato se bodemo ž njim še pozneje temeljiteje pečali.
Patriarh Pavlin je imel pri snovanju tega načrta gotovo odločilno besedo, ker se sam imenuje se-stavitelja zapisnika!). Vele-izobražen v bogoslovskih vedah, je najbolje znal pogoditi to, kar se je strinjalo s cerkvenimi določili in je hkrati ustrezalo dejanskim razmeram.
Polegnačina krščevanja so se obravnavala še marsikatera druga važna vprašanja, katerih pa naš vir ne omenja natančneje2). Zlasti je bilo nujnopo-trebno deliti prostrano misijonsko okrožje, ki je obsegalo vso Karantanijo, Gorenjo in Dolenjo Pano-nijo. Zato je zelo verjetno, da se je že takrat določila Drava za mejo med Solno-gradom in Akvilejo. V tem mnenju nas potrjuje tudi neznani solnograški zgo-dopisec, ki poroča, da je Pipin vrnivši se iz obrske zemlje vso pokrajino okoli Blatenskega jezera od Rabe do Drave in vse levo porečje te reke do  njenega izliva v Donavo
poveril solnograškemu škofu Arnonu v oskrbovanje !). Gotovo se ni to zgodilo samovoljno, temuč po dogovoru s Pavlinom, kateremu so ostale pokrajine južno od Drave. Karol je 1. 811. to začasno razdelitev potrdil.
N e vari
!) „Ego Paulinus horum venerabilium fratrum socius et auditor fui" (1. c.)
2) Sklep zapisnika slove: „De his igitur satis di-xisse sufficiat. Nune ad alia festinantes ..." (Alc. ep., 1. c.)
Kako je odslej Pavlin deloval v misijonskem okrožju, ki mu je bilo odkazano, nam ni znano. Gotovo se topot ni dolgo mudil
!) Anonvmus Salisburgensis: Historia conver-tionis Carantanorum (Kopitar: Glagolita Cloz. pagina LXXIII.
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
153
v Panoniji, ker je imel še tisto leto (796.) sinodo v Čedadu. V pismu do kralja Karola, kjer poroča o tej sinodi, omenja umorjenih in ranjenih duhovnikov in prosi Karola pomoči. Iz te tožbe bi se dalo sklepati, da se
j«f ¦"**¦>¦
na vrnitev.
je še vedno pojavljal upor zoper misijonarje, in da pogansko nasilstvo še ni bilo popolnoma zatrto *).
Pri Obrih se sploh upi, ki jih je Alkuin gojil, niso izpolnili. Dobro je označil to ljudstvo Pavlin v omenjenem zapisniku rekoč, da je „sirovo, brezumno, bedasto, in da mu manjkajo najnižji pojmi duševne naobrazbe"l). Le nekaj jih je sprejelo krščanstvo, drugi so bili uničeni v mnogih bojih začetkom devetega stoletja. Misijone med njimi so pozneje opustili, ker so bili brezuspešni.
Drugače pa je bilo s Slovenci. Ti so se vedno bolj množili v Panoniji in potiskali v kot svoje nekdanje tlačitelje2). Med njimi se je obetala bogatejša žetev. Kakor Pavlin ob svojem prvem nastopu, tako je spoznal tudi Arno, ko je prvikrat oznanoval Slovencem sv. vero, „da bi se dalo veliko pri njih doseči,   ako   bi   se   kdo
posvetil misijonskemu delu" 3). Brez dvoma so bili po omenjenem posvetovanju med nje poslani duhovniki iz Akvileje, a le skromna poročila o njihovem delovanju so nam ohranjena 4).
Neko pismo iz začetka devetega stoletja izpričuje, da je bil v Panoniji akvi-lejski misijonar Blancidij, in tudi v Spodnjem Po-savju se omenja neki akvi-lejski duhovnik. A tudi pri Slovencih ni šlo brez bojev,  ki  so   pač   veljali
Slikal F. Streitt.
i)  Paulini   epist. ad  Carolum  Magnum (Migne P. L. 99. col. 514.)
!) Aic. ep.'st. 68. (o. c.)
2)  Anon. Sal., 1. c.
3)   Anon. Sal., 1. c.: „Inde rediens renuntiavit imperatori, quod magna utilitas ibi potuisset effici, si quis inde habuisset certamen."
4)  Bodi tu omenjeno, da je Nicolettijev življenjepis pri opisovanju te d6be zelo površen. Splošno le