100
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
SREČANJE MARŠALA TITA S PREDSTAVNIKI SLOVENSKIH KULTURNIH DELAVCEV
V MAJU 1945 V LJUBLJANI
MARJETA ADAMIČ
Že konec maja 1945 je maršal Josip Broz — Tito
prvič obiskal osvobojeno Slovenijo. Svoj obisk je pri-
čel 26. maja v Ljubljani, kjer je bila tudi njegova za-
časna rezidenca, in že prvi dan dopoldan govoril nav-
dušeni množici Ljubljančanov, ki se je zbrala na
Kongresnem trgu, sedaj Trgu osvoboditve. V nasled-
njih dveh dneh si je ogledal Ljubljano, obiskal Go-
renjsko, Postojno in Kamnik, 31. maja Celje in Mari-
bor ter se 1. junija prek Celja odpeljal na Hrvaško.
Velik del svojega časa med bivanjem v Ljubljani pa je
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
101
maršal Tito namenil sprejemom in pogovorom s šte-
vilnimi delegacijami. Tako je 29. maja sprejel delega-
cije slovenske mladine in pionirjev, slovenskih žena
ter sindikalnih delavcev, naslednjega dne, 30. maja,
pa delegacije iz slovenskega Primorja in Trsta, slo-
venske Koroške in slovenskih kulturnih delavcev.
Predstavnike slovenskih kulturnih delavcev je mar-
šal Tito sprejel dopoldne 30. maja 1945 v svoji začas-
ni rezidenci, v vili bivšega tovarnarja Vidmarja v
Savljah pri Ljubljani. Delegacijo je vodil pesnik Oton
Župančič, v njej so bili še pesnik in ravnatelj dram-
skega gledališča Pavel Golia, literarni zgodovinar,
univerzitetni profesor dr. France Kidrič, pisatelj, gle-
dališki in književni zgodovinar in kritik, profesor dr.
France Koblar, pisatelj in pesnik Fran Albreht ter
grafik in slikar Božidar Jakac. Delegacijo je maršalu
Titu predstavil takratni minister za prosveto v prvi
slovenski vladi, pisatelj dr. Ferdo Kozak. Sprejema se
je udeležila tudi organizacijska sekretarka Centralne-
ga komiteja KP Slovenije, Lidija Šentjurc.
Pogovor maršala Tita s predstavniki slovenskih kul-
turnih delavcev je beležil takratni direktor TANJUG
za Slovenijo Milan Megušar-Borut,^ ki gaje Boris Ki-
drič že takoj prvi dan Titovega prihoda v Ljubljano
zadolžil, da ga spremlja in beleži vse njegove govore
in pogovore. Tako je Milan Megušar prisostvoval tu-
di pogovorom tov. Tita z vsemi delegacijami. Steno-
grami teh pogovorov se, žal, verjetno niso ohranili.
Na osnovi stenogramov so bili pripravljeni za časo-
pisna poročila le krajši izvlečki.
Le o pogovoru maršala Tita s predstavniki sloven-
ske kulture in umetnosti je ohranjen širši povzetek iz
stenograma,^ ki ga je pripravil Milan Megušar na po-
sebno željo dr. Ferda Kozaka. Po končanem srečanju
je namreč dr. Ferdo Kozak prosil Milana Megušarja,
naj poleg novinarskega poročila za objavo napiše še
širši povzetek iz stenograma. Skrajšani povzetek tega
pogovora je pod naslovom Predstavniki umetnosti
pri maršalu Titu objavil Slovenski poročevalec', v
glavnem le pozdravni nagovor pesnika Otona Župan-
čiča in del govora maršala Tita. Iz ohranjenega širše-
ga povzetka pa je mogoče zvedeti, o čem je tekla be-
seda v zanimivem pogovoru, ki je trajal več kot eno
uro.
Prav zaradi zanimivosti in še danes perečih vpra-
šanj objavljamo povzetek, ki ga je napisal Milan
Megušar-Borut, v celoti. Objavljamo ga brez spre-
memb ali okrajšav. Narejenih je le nekaj jezikovnih
popravkov, predvsem tam, kjer zapisovalec pri razre-
ševanju iz stenograma, krajšanju besedila in preva-
janju Titovega govora ni našel primernega izraza, saj
je ponekod celo sam v oglatem oklepaju navedel še
dobesedno Titove besede.
SPREJEM KULTURNE IN UMETNIŠKE DELEGACIJE
PRI TOV. MARŠALU JOSIPU BROZU — TITU
LJUBLJANA, 30. maja 1945: Danes dopoldne je
tov. maršal Josip Broz Tito sprejel predstavnike slo-
venske kulture in umetnosti. Delegacijo je predstavil
tov. maršalu minister za prosveto federalne vlade Slo-
venije tov. Ferdo Kozak ter so delegacijo sestavljali
pesnik Oton Župančič, ki je hkrati vodil delegacijo,
Pavel Golia, ravnatelj dramskega gledaUšča, univer-
zitetni profesor dr. Fran Kidrič, pisatelj dr. France
Koblar, pisatelj Franc Albreht in slikar Božidar Ja-
kac.
Ob sprejemu je tov. maršala nagovoril v imenu de-
legacije pesnik Oton Župančič, ki je dejal: »Tovariš
maršal! Dragi maršal Tito! Tukaj smo predstavniki
slovenske besede. Bila je zaničevana, ponižana, os-
krunjena, vzeta nam je bila. Vi ste nam jo osvobodili.
Vi ste nam jo vrnili in mi Vam obljubljamo, da bomo
služili isti stvari, za katero ste se Vi borili, veliki naš
maršal.«
Maršal Tito z delegacijo sloven-
sliih Itulturnih delavcev maja 1945
102
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
Na prisrčne pozdravne besede pesnika Otona Žu-
pančiča je odgovoril tov. maršal v prostem govoru, v
katerem je med drugim dejal tudi tole: »Da ni bilo
slovenske besede in slovenske književnosti, če ne bi
bilo vsega tega, bi ne bilo tudi Slovencev. V tem je
sreča slovenskega naroda, da je vedno imel v svoji
sredi sposobne ljudi, sposobne književnike, ki so zna-
li dvigati slovensko zavest. Kako bi se sicer znašel slo-
venski narod, ko je bil pritisnjen z vseh strani. Slo-
venski književniki so odigrali veliko vlogo pri osvo-
bojenju, mi smo jo izvedli samo vojaško. Težko bi bi-
lo slovenskemu narodu, da se ni tako enoten znašel
1941. leta. Ta enotnost se je gradila že davno prej, če-
prav je bil tu in tam razdor med Slovenci. To edinstvo
se je gradilo skozi stoletja in prav slovenskim knji-
ževnikom se je treba zahvaliti, da je slovenska misel
ostala budna. V letu 1941 pa, ko je slovenskemu
ljudstvu pretila največja nevarnost, takrat ste se Vi
dvignili k uporu. Med Vami so se sicer našli nekateri
odpadniki, sicer pa ima vsako žito svojo ljuliko. Pred
vami stoje sedaj velike naloge. Vi boste v svobodni
Sloveniji imeU polno možnost kulturnega razvoja.
Sedaj Vam ne bo potrebno iskati motivov v abstrak-
cijah, kajti osvobodilna borba je ustvarila neizčrpne
zaklade, iz katerih bo mogla slovenska književnost in
umetnost črpati vse, kar je najlepšega, naj plemenitej-
šega v človeku.«
Tovariš maršal se je pri tem obrnil do Otona Žu-
pančiča in mu dejal: »Vi, tovariš pesnik, boste z vaši-
mi učenci mogli še veliko nuditi ne samo slovenskemu
narodu, marveč vsej Jugoslaviji«.
Tovariš maršal je nato nadaljeval govor in dejal:
»Vse to je potrebno, kajti brez krepke Jugoslavije,
brez čvrste monopotitne Jugoslavije ne more biti svo-
bodne in zaščitene Slovenije. To mora biti, to je zgo-
dovinska nujnost, ki se je sedaj ustvarila ter bi bila
strašna zabloda in napaka, če bi te zgodovinske nuj-
nosti ne videli in je ne bi imeli pred očmi.«
Tovariš maršal se je nato pogovarjal s posamezni-
mi člani delegacije ter je potekal pogovor nadvse pri-
srčno in domače. Med drugim je tovariš maršal pove-
dal prisotnim nekaj odlomkov iz svojega mladostne-
ga življenja. Opisal je nekaj mladostnih spominov in
slednjič dejal: »Detinstvo je človeku drago in milo,
čeprav je bilo trpko in zagrenjeno, pa vendar je le-
po.« Pogovor je nanesel tudi na osebnost Vladimira
Nazorja," o katerem se je tovariš maršal izredno po-
hvalno izrazil in poudaril med drugim tudi to, da se je
pesnik Vladimir Nazor izkazal osebno kot izredno
hraber človek. Spomnil se je tudi mladega nadarjene-
ga književnika Kovačiča* ter je izrazil obžalovanje,
da je moral mladi pesnik darovati svoje življenje po
krivdi narodnih izdajalcev.
Tovariš maršal je o svojem bivanju v Sloveniji de-
jal: »Čeprav sem le nekaj dni v Sloveniji in imam tudi
drugod mnogo opravil, moram priznati, da kar neka-
ko odlašam s svojim odhodom. Slovenija človeka na-
ravnost prevzame, njene divne planine, ta sijajni čisti
zrak. Vi Slovenci si boste lahko kmalu opomogli. Sre-
ča je, da Slovenija ni tako razrušena.«
Pogovor je prešel na politična vprašanja, na vpra-
šanje Trsta in Koroške. Ko so delegati vprašali tov.
maršala, kakšen je položaj glede Trsta in Primorske,
je dejal: »Dovolj dober. Bilo je močnejših diplomat-
skih napadov, nekaj dni celo zelo močnih, sem pa tja
tudi vojaških demonstracij. Mi smo to gledali povsem
hladnokrvno ter pokazali, da na nas sila nima učinka.
(dobesedno: Mi smo to sasvim hladnokrvno gledali
kako na nas ne djeluje sila.) Od predsednika Churchi-
lla^ sem dobil sporočilo, da se bomo o vseh stvareh
lahko sporazumeli. Tudi poročila, ki prihajajo iz Pri-
morske, govore, da vladajo med našo in zavezniško
vojsko zelo dobri odnosi. Za Koroško je stvar malo
težja. Mi smo se morali od tam umakniti, če smo ho-
teli rešiti eno, smo morali vsaj začasno žrtvovati dru-
go (dobesedno: mi smo se morali tamo povuči, da
smo spasili jedno, morali smo bar privremeno žrtvo-
vati drugo). Mi bomo storili vse, da zaščitimo našži-
velj. Dokončna rešitev bo vsekakor na mirovni kon-
ferenci. Toda vztrajali bomo pri naših pravicah, da
slovenski predeli pripadejo Jugoslaviji. Danes je bila
pri meni delegacija iz Trsta in Primorske.'' Tamkaj-
šnji položaj je dober, zlasti je zadovoljivo, ker tam
vlada posebno tesen kontakt med italijanskim in slo-
venskim življem. Ljudstvo je tam spoznalo, da nova
Jugoslavija ni stara Jugoslavija, da se tu ustvarja
povsem nekaj drugega, da se tu ustvarja prava demo-
kracija. Pri nas ne bomo trpeli nobenega nacionalne-
ga šovinizma. Narodi morajo biti enakopravni, kajti
ravno v tem leži moč neke države. Možno je neki na-
rod zatirati, toda tako postopanje se lahko nekega
dne katastrofalno konča.«
Pri tem je pogovor nanesel tudi na koroško vpraša-
nje in je tovariš maršal dejal med drugim tudi tole:
»Samo z resnično demokratično Avstrijo bo mogoče
rešiti koroško vprašanje. To morejo reševati najbolj
demokratični elementi, ki bodo pripravljeni skupno z
nami reševati to vprašanje, sicer bo stvar mnogo
težja.«
»Zakaj pa je pobegnil ljubljanski škof dr.
Rozman?'^ je vprašal tovariš maršal. »Verjetno slaba
vest, kajne? Vzemite na primer našega župnika Riti-
ga^, je dejal tovariš Tito. »Kajne, učena glava in glej-
te, kako se je opredelil. Bil je stalno z nami. Moje
mnenje je, da je treba cerkev napraviti bolj nacional-
no in jo ne vezati z Rimom. Potrebno je več emanci-
pacije. Kajti ravno sedanja vojna je pokazala in to
mora biti vsakemu človeku jasno, daje rimski papež
v prvi vrsti služil interesom Italije v vsej dobi fašizma.
Vprašamo se, ali je papež kdajkoli vzel v zaščito in-
terese malih narodov sploh. Ne, nikdar! Tudi takrat,
ko so Italijani okupirali Slovenijo in Dalmacijo, ni
papež prav ničesar napravil in ničesar ukrenil, da bi
Italijani prenehali klati naše prebivalstvo. Cerkev bo
morala prvenstveno služiti svojemu narodu. V tem
smislu bi mogla odigrati koristno vlogo. Nam so pod-
tikali najrazličnejše klevete, da rušimo cerkve, čeprav
nismo razrušili nobene, razen tam, kjer smo bili pri-
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
103!
siljeni iz vojaških razlogov, kjer je sovražnik uporabil
cerkev za svojo obrambo. V Srbiji so duhovniki odi-
grali pomembno vlogo. Kadar služi cerkev svojemu
narodu, potem je to pravilno. Vse narodno zavedne
duhovnike je treba podpreti.«
Pogovor se je vrnil na škofa dr. Rozmana ter se je
ob tej priliki omenil tudi zagrebški škof dr. Stepi-
nac^°. »To je bila velika preizkušnja,« je dejal maršal
Tito. »Ta vojna je pomenila pravo reselo. Dr. Stepi-
nac seje sicer zelo slabo obnašal, mi smo mu začasno
omejili bivanje, da razčistimo nekatere stvari. V svo-
jem zagovoru močno obtožuje dr. Mačka''\ Tudi dr.
Mačka bi pustili pri miru, čeprav je veliko dokaznega
materiala o njegovem sodelovanju z Dražo Mihailo-
vičem'''. Kljub temu ga ne bi zaprli (dobesedno:
uzeli), kajti mislim, daje tako postopanje samo znak
slabosti.«
Pogovor je prešel na znanega hrvaškega pisatelja
Krležo". Tovariš maršal je dejal med drugim tudi to-
le: »Dr. Krležo dobro poznam in sem z njim mnogo
polemiziral. Hotel sem vplivati nanj in sem ga hotel
tudi odvrniti od njegove smeri. Vedno sem pričako-
val, da bo nekega dne prišel k nam. To pa tembolj,
ker so mnogi njegovi sodelavci prišli med nas in z na-
mi tesno sodelovali, kot na primer Ristič^', ki je sedaj
ambasador v Franciji. Mislim, da Krleža ni občutil te-
ga, kar bi moral. Skratka, sprašujem se, kaj naj bi
Krleža sedaj pisal? Ali je sploh mogoče, da bi Krleža
nekaj napisal?« Pri teh besedah je vstal pesnik Oton
Župančič in naravnost vzhičen dejal: »Vidite, kako
tovariš maršal pozna našo literaturo!«
Maršal Tito je nadaljeval: »Krleža je sicer nekatere
stvari resnično uganil. Dejal mi je: Če pridejo Nemci
in ustaši, bo to tako klanje, kot ga svet še ni videl in
mi bomo naravnost izginili. Takrat sem mu dejal, da
je treba verovati v ljudsko silo. To je izredna sila. Na-
rod, to je neizčrpna sila, toda treba jo je organizirati,
treba jo je zediniti, treba jo je voditi. Toda pustiti na-
rod in vse njegove življenjske sile, pustiti, da te sile
propadejo, to je največji zločin v zgodovini, ki ga ni
mogoče opravičiti.« Na besede tovariša maršala je
odgovoril pesnik Oton Župančič, ki je dejal: »Da,
Krleža je bil človek, kije kot črv ril po gnilobi, toda
pozabil je, daje še vedno nekje živ sok.«
»Krleža bi se mogel še rešiti,« je odvrnil tovariš
maršal. »Je pač človek, ki ni tako močen, da bi mogel
v takih trenutkih, kakor so bili, prelomiti sam 5 se-
boj.« Pesnik Oton Župančič je nato pristavil: »Če je
Krleža testo, ga bomo mi pregnetli, ga bomo dobro
pregnetli in ga vrnili Hrvatom.«
Pogovor je prešel na hrvaško vprašanje: »Ena iz-
med največjih zmag in eden od naših največjih uspe-
hov,« je dejal tovariš maršal, »v našem gibanju je, da
smo uspeli v Hrvaški že takoj v začetku vzpostaviti
ravnotežje s tem, da smo množice pritegnili k našemu
gibanju, s čimer je hrvaški narod častno rešil svojo
nalogo. Mi smo v tem uspeli in odkrito moram reči,
da mi je to v največje veselje. Celotno umetniško gi-
banje je bila površna stvar, ki ni segla v globino. Ne-
odvisnost je bila samo fraza, hrvaškemu narodu so
dali neki nov abecednik (Rečnik) in dali celi stvari
pravzaprav samo zunanji videz.«
Tovariš maršal se je več kot eno uro prisrčno pogo- !
varjal s prisotnimi delegati, ki so v tem pogovoru lah-
ko spoznaU, kako izredno se tovariš maršal zanima za
kulturo in književnost. Pri odhodu je tovariš maršal
dejal prisotnim:
»Dragi prijatelji! Slovenski književniki! Izredno
sem zadovoljen in vesel, da sem vas spoznal in da sem
lahko z vami govoril. Mislim, da bomo imeli prilož-1
nost, da se bomo še večkrat videli, čeravno ne bo to \
vsak mesec, vsekakor pa vsaj enkrat na leto. Kadar j
pridete v Beograd, me obiščite. Nadaljujte s svojim !
delom, ki ste ga že davno začeli in kije rodilo veliko i
zmago. S tem, kar sem vam uvodoma dejal, vam ni-
sem hotel napraviti nobenega poklona, kajti glavno
delo osvobojenja ste dejansko opravili vi.« j
Tovariš maršal se je nato poslovil od vsakega posa-1
meznega delegata in se poslovil od celotne delegacije
potem, ko se je dal fotografirati^^ s predstavniki slo- \
venske kulture in književnosti.
OPOMBE
1. Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubl-
jani (dalje Arhiv IZDG); Spomini, Milan Megušar-Borut,
Srečanja s Titom v maju 1945. — 2. Arhiv IZDG, Zbirke —
Zl, Sprejem kulturne in umetniške delegacije pri tov. marš-
alu Josipu Brozu-Titu (zapis po stenogramu). Zapis je izro-
čil Milan Megušar-Borut leta 1954 Arhivu Muzeja narodne
osvoboditve v Ljubljani; od leta 1959 je v Arhivu IZDG. Po
njegovi izjavi stenogram ni ohranjen. — 3. Slovenski poro-
čevalec, sobota 2. junija 1945, št. 35, str. 1—2. — 4. Vladi-
mir Nazor, hrvaški pesnik in pisatelj. V decembru 1942 je
odšel v partizane, postal leta 1943 predsednik ZAVNOH in
po osvoboditvi predsednik prezidija sabora LR Hrvaške. —
5. Ivan Goran Kovačič (1913—1943), hrvaški pesnik in pisa-
telj. V decembru 1942 je skupaj z Vladimirom Nazorjem
odšel v partizane. Med peto sovražno ofenzivo junija 1943
so ga zajeli četniki in ubili v vasi Vrbnica v Bosni. — 6. IVin-
ston Spencer Churchill, britanski politik in državnik. Med
drugo svetovno vojno je bil od maja 1940 predsednik bri-
tanske vlade. Sodeloval je na konferencah državnikov veli-
kih zavezniških sil protifašistične koalicije in se postavil za
arbitra pri reševanju jugoslovanskih vprašanj. V začetku je
priznaval in podpiral jugoslovansko begunsko vlado v Lon-
donu in četniško gibanje v Jugoslaviji, po letu 1943 je spre-
menil svojo politiko in priznal tudi narodnoosvobodilno gi-
banje, vendar s pogojem, da bi njegovo vodstvo privolilo v
vrnitev kralja Petra 11. v Jugoslavijo. Formiranje nove vla-
de Jugoslavije s Titom na čelu marca 1945 je dokončno one-
mogočilo obnovitev kraljevine Jugoslavije s starimi mejami.
— 7. Poročilo o sprejemu delegacij iz slovenskega Primorja
in Trsta ter slovenske Koroške je objavil Slovenski poroče-
valec, sobota 2. junija 1945, str. 1 pod naslovom »Primorci
in Korošci pri maršalu Titu«. — 8. Dr. Gregorij Rozman,
ljubljanski škof. Med narodnoosvobodilnim bojem je bil
eden glavnih organizatorjev slovenske kontrarevolucije in
sodelavec okupatorja. Emigriral je v Združene države Ame-
rike. — 9. Dr. Svetozar Ritig, hrvaški duhovnik, profesor
na teološki fakulteti v Zagrebu, politik. V času narodno-
104
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
osvobodilne borbe je septembra 1943 odšel na osvobojeno |
ozemlje, bil izbran za člana ZAVNOH in imenovan za pred- i
sednika Komisije za verske zadeve. Po osvoboditvi je bil iz-
voljen v ustavotvorno skupščino, v Zvezno ljudsko skupšči-
no in v Sabor LR Hrvaške. — 10. Dr. Alojzij Stepinac, kar-
dinal. Med drugo svetovno vojno je bil zagrebški nadškof.
Sodeloval z ustaši in vlado Nezavisne države Hrvatske. Po \
vojni je bil obsojen na šestnajst let zapora in po dveh letih i
pomiloščen. — 11. Dr. Vladimir Maček, hrvaški pravnik in j
politik, vodja Hrvaške kmečke stranke (HSS), kot podpred- j
sednik jugoslovanske vlade udeležen pri podpisu pristopa !
kraljevine Jugoslavije k Trojnemu paktu. Po okupaciji Ju- \
goslavijc in proglasitvi Nezavisne države Hrvatske je izdal ;
poziv pristašem HSS. naj se pokorijo novi vladi in z njo so-
delujejo. Od vsega začetka je odbijal sodelovanje HSS z na-
rodnoosvobodilnim gibanjem in se zavzemal za »politiko
čakanja«. Dva dni pred osvoboditvijo Zagreba je emigriral
v inozemstvo. — 12. Dragoljub Mihailovič-Draia, častnik
bivše jugoslovanske vojske. Med drugo svetovno vojno or-
ganizator in voditelj četniškega gibanja v okupirani Jugos-
laviji. Bil je minister vojske in mornarice v kraljevi jugoslo-
vanski begunski vladi v Londonu in komandant jugoslo-
vanske kraljeve vojske v domovini. — 13. Miroslav Krleža,
hrvaški pesnik, pisatelj, dramatik in publicist, zagovornik
avtonomnosti ustvarjanja. Med obema vojnama je bil eden
izmed najuglednejših osebnosti v kulturniških krogih. Med
okupacijo ga je ustaška policija nadzirala in dvakrat začas-
no zaprla. — 14. Marko Ristia, srbski pesnik in esejist. V
času narodnoosvobodilne borbe je bil od leta 1942 zaprt v
kruševskem zaporu. Po osvoboditvi je bil imenovan za am-
basadorja v Parizu. — 15. Muzej ljudske revolucije Sloveni-
je, fototeka.