Spisal in založil Dobravčiii.
¥ LJUBUAHI,
Natisnili J. Blaznikovi dediči. 1874.
Hoj, rojalci, opasujmo uma svitle meče Cegnar.

Ohoojs^lf
Moja pesem.
Moja pesem nije žlahtna roža, Ki gospoda jo sadi na vrtu, -S skrbnim trudom umnega vrtnarja Izgojena k rasti nenavadni, Lepši, bogatejši cvet eveteča, Lepši in milejši von duhteča, Nego jej odmerila priroda.
Ona je cvetlica le priprosta, Ki rodi se sama tam na polji, V lesu al' na travniku zelenem, Ki vsejal jo vetrič je večerni, In škropila juterna jo rosa, In ogrevalo rumeno solnce. Nema vejic umetno zravnanih, Nema cvetja pisanega krasno, Dvojno navrstenega in trojno; Prosto cvete v barvi enolični, Dok jej deža daje Bog i solnca.
Moja pesem ni mogočna reka, Ki ponosno se vali po polji, Ki prenaša na širokem hrbtu Ladje silne, gradom skor enake,
Z blagom težkim, dragim obložene; Mirno teče v jasnem, belem dnevi, Solnee gleda se v valovih čistih, če se pa soprugom svojim druži, Kedar on, oblak se črni dvigne, In razpne pod neba širnim stropom, Če nad reke posteljo se stegne, Če objameta se v silni strasti, In poljubita grmečim bliskom, Da se zemlja hiaje, nebo stresa, Jame reka rasti in bučeti, Strašnim šumom stopi čez bregove, Jeze trga, moste pa podira, Gore zjeda in prepljuje polje, V revo hudo potopi deželo.
Taka reka nije moja pesem; Ona je potočič le pohleven, Čist studenec v zeleni planini. Od pr ^ada skače do prepada, Iz zajeza v jez, od skale k skali, Zdaj jokaje, zdaj mrmijaje tiho, Božiče pozdravlja Ijubeznjivo, Ki kraj brega rastejo veselo, Ter se gledajo v zrkalu čistem. Zdaj pozdravlja, zdaj jih poljubuje, Zdaj šep'ta skrivnostno govorico:
Pravi jim o krasnih gorskih Vilah, Ki se kopljejo v njegovih vodah, Pač o polnoči o lune svitu; Da, o Vilah pravi snežno-belih,
V	očeh njih svetlih, zlatih lasih, O njih petji rajsko sladko-milem. Tiho pravi, šepeta skrivnostno, Čudijo se rože govorici,
Eade slušajo in radovedno Glav'ce vedno bolj nagno k potoku. On pa oškropi jih z mrzlo peno, Steče proč in se smehlja poredno, Teče, skače, se smeji in joče, Joče, teče in mrmlja in skače. Od prepada zopet do prepada, Iz zajeza v jez, od skale k skali, Čez peči in pesek dolj v dolino, Kjer nemirnega fantiča sprejme,
V	širni naročaj mogočna reka.
Moja pesem nije gospodična Žlahtna, blagorodna, mila, nježna, Ljubo — skrbnim trudom odgojena, Var'vana pred mrazom in vročino; Pestovale mame jo in tete, Strici jo zabavali in botri, Školniki učili, governante,
Stregli so jej kerščenee in sluge,. Lepo zraste, kakor vrtna roža, Krasna zraste, kakor liTja bela. Kakor angelj hodi med družino, Med gospodiči pa ko boginja; Vse omeči svojim mehkim glasom, Vse očara svojim sladkim petjem, Vse premaga miljenim pogledom, Vse omami s svojo vso krasoto. Kjer šumi prežlahtna nje obleka, Cuje njeno umno govorjenje, Blage misli, srce plemenito,
V	vonu mirisnem bližine njene Diha vse življenja sladko srečo,
V	radosti se zibljejo vsa srca.
Moja pesem je le dekle kmečko, Hči prirode večno zeleneče; Porodi v trpljenji se in borbi, Easte v borbi in trpljenji vednem; Kakor smrčka na visoki gori: Dež kropi jo, sneg jo lomi, toča, Kuje iz zemlje mogočni sever, Šibke veje tre ledena burja, Listje trga, in vršiče lomi; Blisk frči okoli njene glave, Grom buči in eelo goro stresa,
S strahom in trepetom vse napolni. Ona pa zarije korenice Krepko v zemljo in se ifje oklene, Kviško raste, vrli vesel poganja, Srčnim sokom rane vse zaceli, Močne veje spušča na vse strane, Z njimi pije iz neba življenje, Zdrav život iz zdravega ozračja, Zdravo kri iz zdrave črne prsti. Zraste, kakor jelka na planini, Lice je, ko makov cvet, rudeče, Zdravega telesa, ko košuta, Bistrega pogleda, kakor orel. Krepke roke, krepke je nožice, Gibčnih udov, kakor srna mlada; Duša jasna, srce je veselo; Govorica njena je priprosta, Je dostojna in odkritosrčna; Nje obleka nije dragocena, Pa je čedna in je prikupljiva; Njeni lasi niso prebogati, Pa so vlastni in lepo zravnani; Misli, čuti niso previsoki, Pa resnični, ne afektovani. Dolgo cvete in zdrav sad donaša Ob vremenu lepem ali hudem.
Juterna ifi večerna zarja.
"ležerna zarja miljena In jutra zara jasna Ste enkrat se prepirali, Katera je bolj krasna.
„Gotovo više jaz stojim," Se zora hvali rožna, „Ker srca jaz razveselim, Ti storiš jih otožna.
Moj kras je vsemu svetu znan, Kjer rod človeški žije; Moj sin je svetli, beli dan, — Noč črna tvoja hči je!"
Pa zarja jej odgovori Večerna ljubezhjiva: „če nisem krasna, kakor ti, Tud nisem tak lažnjiva.
Ti obudiš v človeku up, Obetaš lepe dneve, Pa ves tvoj dan je samo trud, Nadloge in pa reve.
Jaz ne oznanjam nič ljudem, Ko mir po dnini vroči, In kar obljubim, to delim: Počitek t tihi noči."
Petelin in maček.
Maček se je klatil celo noč, In domu je prišel ves zaspan, Ko se delal je že beli dan; Slabe volje klel ga je na moč:
„O ti pusti dan, kako je grd." Spat' mi njega sitna luč ne da, Vendar dremljem, če pogledam ga; In še zebe me, da sem ves trd."
Pa petelin vrh strehe stoji, Jutra lepega se vesele, Sliši mačkove besede te, In tako nad njim se razjezi:
„Kaj, nemarnež, lepi dan grdiš, Kolneš z njim Boga, ki nam ga da; Kolni raje sebe samega! Kajti le ti sam si ga kaziš."
Lev in žabe.
Leva so zasačili lovci ter ga ostrelivši ranili. Komaj se priplazi domu. Ko žabe to zvedo, pridejo ga v celih tropah obiskat, ter ga milovaje karajo: „Zakaj si se spustil na tisto stran, vedele smo popred, da tam ni varno in da te zasačijo lovci."
Umirajoči lev pa jim odgovori: „Če ste tako modre in previdne, zakaj me niste že popred svarile.
Po nesreče udarcu so svetovalci dober kup, pa nič več ne koristijo, toraj so nadležni.
Osel in psi.
Ko je enkrat kralj lev zbolel, postavil je za čas svoje bolezni osla za svojega namestnika. Osel se zavije v levovo kožo, in vse živali so se mu priklanjale, najbolj pa psi. Ko je lev spet ozdravel, in je moral osel levovo kožo zopet sleči, ter prestol zapustiti, so psi za njem tekali, lajali ter mu nagajali na vse viže. Osel jih praša: „Kaj mi zdaj toliko nagajate, poprej ste se mi pa priklanjali?"
Psi pa mu smeje se odgovorijo:
„Saj se nismo priklanjali tebi, ampak levovi koži, v ktero si bil zavit."
Trinog ima le posojeno mož: če se mu tista odvzame, ga tisti, ki so se mu prej najbolj vklanjali, najbolj psujejo.
Smerečica.
Mala smerečica je gledala na svojo visoko sestro, občudovaje jo rekoč; „Glej no, kako je moja sestra velika, skoraj sega do nebes; o da bi kmalo tudi jaz tako visoko zrastla!"
Bog je dal smerečici deža in solnea, pa je v kratkih letih dosegla velikost svoje sestre: Zdaj pogleda na tla in pogleda proti nebesam, in žalostna zdihne: „Oh, kako blizo je do tal, kako daleč pa do nebes! Dosegla sem svojo največo visokost in sem še tako majhna!"
Tako si obeta človek v mladosti, da si bo pridobil na svetu neizmerno slavo in učenost; ko pa pride do vrhunca svojega razvitka, spozna, da nič ni in nič ne zna.
Junec in vol.
Mlademu juncu so obesili pastirji zvonček na vrat. Njemu pase to nikakor ni dopadlo, ker tega silnega zvo-nenja slišati ni mogel. Skakal je od jeze in tekal in stresal glavo pa vrat, da bi se zvonca znebil; pa je le toliko glasneje zvonil, bolj ko ga je stresal.
To vidi star vol in junca poduči: „Ne skači, ampak pasi se mirno, in nič ali le malo te bo nadlegovalo ropotanje zvonca."
Enak temu juncu je marsikateri človek, ki nesreče prenašati ne more, ampak tarna in si jo vedno pred oči stavi, ter jo tako le poveča.
Vola in konjiček.
Dva vola sta vlekla plug, ter z njim počasi korakala. Konjiček priteče mimo z majhnim vozičkom, in iz volov tako ponorčuje: „Škoda, ki sta tako velika in močna, pa se valita tako okorno naprej. Poglejta mene, kako tečem ko tie!"
Vola pa ga zavrneta: „Ti lahko tečeš s svojim lahkim vozičkom, in nama počasnost očitaš; pa najinega pluga ne vidiš, ki rije globoko v zemlji, in dela zemljo rodovitno, da imasta ti in človek kaj jesti."
Kakor tema voloma, se tudi včasih pisatelju okornost očita, če njegov z globokimi mislimi obloženi spis ne teče v tako gladkem jeziku naprej, kakor misli prazni spis onega, ki je gledal samo na obliko.
Žabe in ptica.
IPazljivo poslušajte mi Prečudno to pravljico, Saj to nobena basen ni, Povem vam le resnico.
En človek je imel svoj stan Prav blizo žabje mlake, Reglati cul je dan na dan Žabice in žabjake.
In žabice so mislile, Da so prav lepo pele, Čeravno so človeka že Ušesa zlo bolele.
In kedar pasel je dolg čas, Se je tje k luži vlegel, Da hotel slušat' je njih glas, Je žabam močno vstregel.
Pa necega prav lep'ga dne Je tiea priletela, Na streho gor se vsedla je, Presladko je zapela.
Jo človek sliši, ostmi,.-Vesel po konci plane, Tje k drobni tičici hiti, Posluša glase vbrane.
Ko žabe to zapazijo, Se močno razjezijo, Da tiea poje bolj lepo, To jej ne odpustijo.
„To petje", prva zakriči, „Ni grdo prav posebno; Pa ker pojemo lepši mi, Je čisto nepotrebno."
„To petje", druga zareglja, „Pregrešno, pohujšljivo, Ce človek se ne varješ ga. Na pot te spelje krivo!"
In tretja zopet govori: „Jaz finega sem sluha, To petje nič okusno ni Za nježna naše liha."
To kritiko regija naprej "Ves kor v celi mlaki.
Naj boljši pevci so odslej Žabice in žabjaki.
Pa tica si ne poželi Doseči žabje slave, In svojo pesem žvrgoli človeku na zabavo.
Pesem od lipice.
Ha zeleni gori Raste lipa mlada, Bila bi visoka In košata rada.
"V lepem perji raste, Da ga je prešerna, ;S perjem pa igra si Sapica večerna.
Grde so prilezle V lipieo gosen'ce, H6t'le so pojesti Vse zelene vence.
Kje si Madni vetrič, Kam si sapa mila? Da bi sestro revno, Lipo, tolažila.
Lipica precvitaj, Pa precvitaj kmalo, Tvoje cvetje čisto Bo črvad pregnalo!
Lipica zelena Se je razcvetela, Čez tri fare bele Mi je zaduhtela.
Tiči vsi najlepši So pri njej se zbrali, Vso črvad nadležno So jej pokončali.
Z jutra do večera So pri njej sedeli, Peli sladke pesmi, V slavo so jej peli.
Lipa ti visoka, Lipa ti košata, Hči zelene gore, Vetra ljub'ca zlata.
Trije otoki.
življenje naše je morje , Ki neprestano giblje se.
Ki se vali in se peni, Vihar ga sem ter tje podi,
In krog in krog je vse voda, In človek se po njih pelja.
In da poguma ne zgubi, Mu dal je Bog otoke tri,
Otoke tri na sred' morja, Na sred' morja razburjen'ga.
In ko tako se vozimo, Na te otoke gledamo;
Če znoj nam kaplja s čela vroč, Le-ta pogled nam daje moč,
Ker mamo sladko nado to, Da enkrat tje prijadramo.
Kdor vidi še otoke te, Pri delu roka mu ne vrnre;
Pa kdor jih iz oči zgubi r Za njega več rešitve ni.
Otočie prvi vera je, Otok je drugi upanje,
Ljubezen tretji je otok, Najlepši dar iz Božjih rok.
Od hudega kralja.
lin kralj je bil za kraj morja, Na tanko kje, se pa ne zna.
Postavo tako ven je dal, Da vsac'ga bo ob glavo djal,
Kdor je doživel dvajset let, Pa ni poljubil še deklet.
In še zapisano stoji,
Da s tem prav nič opravil ni:
Madenei taki tam so b'li. Deklet so se ogibali,
In raj' so dali se vmorit', Ko žensko liee poljubit';
In bojda tavženti tako So smrt storili žalostno.
Ni prav, preljuba, ni prav, ne, Da ne pustiš poljubit' se;
Zakaj, poglej, če bi ta kralj Sem v naše kraje pridivjal,
In vso deželo pod se vzel, Bi mene prec ob glavo del,
Ker nisem, da ue zlažem se Nikolj nobene kušnil še;
In to mi tudi smeš verjet', Da rajši, kakor pa umret',
Bi hotel tebe naprosit', Da bi se dala poljubit'.
Za to ne skrivaj ustee mi, Se brž zgodi, nič ne boli. -
Armina potomci.
(Pisano nemškim bahačom.)
Možak je bil Avium, velikan, Na holmu sezidal si grad je sam, Za sto polovnjakov vinski klet , In hleve za konjev pet sto pet.
Devet sto oralov je sam z'oral, Devet sto oralov je sam nasjal, Je sam požel in zmlatil sam, In sam je žito spravil v hram.
Otrok je imel devet sto devet, Pa dolge samo po eno ped, O jej ta veseli Arminov rod! Teh palčkov je mergolelo povsod.
Ko v jamo se zvriio stari hrast, So palčki vso dedšino vzeli v last, Vse hrame, vse hleve, in grad in klet, Živeli veselo so več sto let.
Okoli hodili so z drobno nogo, Na prsi se trkali, rekli tako: „Al' nismo možaki, poglejte to vse Pridelale so nam le naše roke."
Naše zapuščeno literarno polje.
Vrtec lep, dekle zalo in solzé, Eeei, kako to le skupej gré? V vrtu lepem dekle joče, Ker od rož se ločit' noče, Slanca hoče vse umoriti, Lulika vse zadušiti. Kaj je pa ta vrtec? Kdo je to dekle? Kaj so pa te rože? Kdo mi to pove ? Vrtec ta je domovina, In Slovenija ta deklina, Eože naše so modrice, Naših misli rojenice, Od rojakov zapuščene, In od tujcev pa črtene. Nihče noče jih častiti, Nihče noče jih gojiti, Tuj duh jih zatreti hoče, Britko se Slovenija joče; Dušno stradajo rojaki, Žalostni so narodnjaki.
Marije darila.
(Digava je ta rožica, Prelepa bela lilija? To čiste device last, Marije last, Marije čast.
Marija daj pereščice Iz krone tvoje rožice! Marija daj mi rosico, Ki vrniva tvojo rožico!
Pero Marija dala je Iz krone svoje rožice, Lepo pero, oj ljubico, Nedolžno, mlado deklico.
Če ona z mano si igra, Ljubo igra, srčno smehlja, Tema je proč nedavnih dni, Da sem otrok še, se mi zdi.
Marija dala je roso, Ki vrniva njeno rožico; Oj žlahtne rosne kapljice, Devojke moje solzice.
Če strasten al' surov čem bit', Se zna okol' vratu ovit', Tak milo joče in me pros', Da trd ostati nisem kos.
Juterna.
IS a j ta blesk je v ranem jutru, Ta svetloba miljena? Ali Ti si, moja ljuba? Al' je zarja rožnata?
Pridi bliže in podaj mi En poljub in en objem, Da razločiti Te znadem, Da pozdraviti Te vem.
Ako Tvoj poljub je hladen, Si pač Sapa juterna, Ako gorko me objameš, Si pač Ti, o ljubica !
Moj med.
Mloja ljuba rožni evet, Jaz sem pa bueela, V ustih nje mi srka med Ustnica vesela.
Veste, kaj potem storim Iz te robe sladke? Shranim vso, da z njo sladim Pesmi moje kratke.
Sovraštvo.
Mojo ljubico sovraž'jo Rože vse na moč, Ker le v njo pogled obračam, In od njih pa proč.
Tud' črtijo mojo ljubo Drobne tiee vse, Ker le njeni glas poslušam, Njihovih pa ne.
Niso rože, niso tiee, So le deklice, Moji ljubi niso mile, Ker najlepša je.
^ krščanskih hišah je navada bila, Da pred Marije sliko luč goreti Pustili so po zimi in po leti, Da Božji blagoslov bi jim sprosila.
Da leščerba bi nikdar ne vsahnila,
V	podobo milo večkrat se ozreti, In zopet nove reje jej prideti, Pobožna gospodinja ni zabila.
Podobna Ti podobi tej si sveti, In moje srce lešeerbi prižgani, Ki tam pred njo gori vse dni in leta.
V	obraz tvoj mili gledat' mi ne brani, Da v plamen luč se more spet razgreti, Z očesa tvoj'ga žarom živo vneta.
Po morji ljutoburnem barka plava, In sem in tje jo mečejo valovi, Da poka jambor, pokajo tramovi, Mornar obupno v brezno pogledava.
Pa glej! zasveti luke luč se prava, V zavetje ljubo, varno med bregovi Zbeže vriskaje mi morja sinovi, In radosti razvedri se jim glava.
Tako po svetu mene je metala Osoda meni malo Ijiibeznjiva, Da duša mi brez upa zdihovala;
In mir je še le našlo sree moje,
Ko z njim prijadral sem v naročje Tvoje,
Kjer sladko, upapolno zdaj počiva.
ISidor če pri nas za pesnika veljati,. Od Sritarja mu treba je spričala; Pritlikovca prizdigne njega hvala, In v prah mogotca zmožen je zagnati.
Pred njim ležijo naši literati, Da sodba milostna bi se jim dala, Da slavčeva njih pesem bi postala, Ki mačjo tudi vtegnil bi jo zvati.
Tako si ljuba, Ti sodnik moj silni: če jezno proč obrneš se od mene, Sem vničen ves, vsa sreča je končana.
če milo pa pogled me tvoj zadene, Se čutim skoraj kakor velikana, In v radosti se zibljem preobilni.
Ljubici za god.
IPrišlo tvoje godovanje, :Sladka moja ljubica, Kaj bom tebi le podaril Lepega in žlahtnega?
Nemam srebra, nemam zlata, Nemam kinča, ne vonjav; Rože je pa vzela slana, Kje jih tebi bom nabral?
Le na mojemu Parnasu Marsiktera še cveti, Kjer jih petja Vila krasna Z ljubo roko mi sadi.
Sprejmi ti jih milostljivo, Pesmi, ki ti jih podam, In premisli, da ti z njimi Vse podarim, kar imam.
Na Mohorčičevem grobu.
©dšel si ti, prijatlov svojih dika, Prijatlov dveh le, pa iskrena ta, K pogrebu šla je množica velika, Pa kaj si bil, sva vedela le dva:
V naskoku vzel vrhunec učenosti, Mladeneč mlad si bil nam nčenik; Idej visokih, polen bil kreposti, Svobodoljubja bil si mučenik.
Beseda tvoja bilo je povelje, Napoleonov bil je tvoj pogled; Poslušat' te, nam bilo je veselje, Slediti ti, je bil do slave sled.
Ti kralj, junak, ti domovine slava, Ti rodoljub, prijatelj velikan, Moj kinč, moj up, ti moja roka prava, Moj steber častni, ti si pokopan!
Nikar me ne zavidaj, da živeti Se dalje mi osoda pripusti, Da čas imam, do slave še dospeti, Ki teb' jo smrt prestrigla pred očmi —
Jaz nisem ti, in manj ko jaz brez tebe, S teboj sem nekaj bil, brez tebe nič, S teboj se moja slava tud' pogrebe, Trojica naša je razpadla v nič.
Moj spominek.
V	spominu še ostati Po smerti me želja, Spomin'k si bom postavil Na sred' Tvoj'ga srca.
Zapel Ti bom do srca, Potožil bom tako Da boš še pesmi brala, Ko mene več ne bo.
Znabiti Ti en zdihljej Za mano izbeži, Znabit' celo solzica
V	očeh Ti zablišei.
Iz Tvojih prs izdihljej Tvojih oči solze Najlepši so spominek, Ki ga želim za se.
Jutemi pozdrav.
ULakó je moje življenje Prestrašno sladko trpljenje; Pri srcu čutim žečkanje, Ko z ojstrim nožem klanje.
Ni mrtvo, je le krvavo, In kmalo, kmalo bo zdravo, V trpljenji novorojeno. Srce mi je neupognjeno.
O jutro, o jutro kako si lepó, Živeti, trpeti kako je sladko, Deklé, al' me ljubiš al' pa ne, Jaz vendar prisrčno pozdravljam
Prstan.
ILjuba, kje je prstan moj, Da ne nosiš ga seboj ?
Vežo davi pometala, Pa sem prstan tvoj zgubila.
Veže ne pometaš ti, Kam je prstan, reei mi!
Doli pri potoku prala, Pa sem prstan tvoj zgubila.
Oj saj ti ne hodiš prat. Kje je, kje prstan zlat'?
Zlat al' ne, me ne skrbi, Saj moj fant več nisi ti;
Tebe vrgla iz srca, Prstan pa na dno morja.
So se jutro ponovi, Rože vse mi izbudi, Deklice vse zale In vse tiče male.
Rožice precvitajo, Tiče si prepevajo, Moja ljub'ea zala Z ljubim se sprehaja.
Lepo jutro lepo ni, Srce me preveč boli; Moja ljuVca zala Z drugim se sprehaja.
UBalena sulieoj v srce zadeta,
V	obupu groznem trešči v globočino, Na dno morja pogrezne se v temino, Bolest omamit' smrtno si obeta;
Potegne sulica na vrv pripeta, Potreba zraka žene jo v višino; S krvjo opljuje še morja širino, Dokler jej vsa ni v groznih mukah vzeta.
Tako sem vdaree nezvestobe tvoje, Ki smrtni vdarec je za srce moje,
V	veselji, vinu skušal preboleti;
Pa streznjen moram spet oči odpreti, Trpljenje prejšno moram spet pričeti,
V	izdihljejih morit' življenje svoje.
43 Tuga.
IK,akor tužno temno morje Zdihujoče na severu, Na zapadu jugu, vzhodu Plakajočimi valovi, Tak je tužno moje srce, Glej oko na prešle čase, Na sedajne al prihodne, Ni zelenega otoka, Da nad njim bi si počilo.
Kakor tužna prst rujava, če se vanjo jama skoplje, V jamo črna truga dene, Kamen čez njo zaropoee, Tak je tužno moje srce; Strašno mi je zazijalo; Up svoj vrgel sem mu v žrelo, Glasnim jokom ga pogreznil, In poplavil ga solzami.
lin malo me zebe, en mal' mi je mraz, In dolgčas in dolgčas me tare ves čas.
V	sredi morja se je kopala Moja zala,
V	sredi morja mi je vtonila Moja mila.
Ni se kopala, ni vtonila, Druzega si je izvolila.
En mlad soldat, en mlad oficir Sprehaja mi jo na špancir;
Mimo moj'ga okna Po zeleni travi Peljal jo je davi; Mimo moj'ga okna Doli v log zeleni Jo popelje drevi; Mimo moj'ga okna Pred oltar presveti Pelje jo poleti.
^Trinajsti gruden sedemdeset drugo Nesrečno leto se mi je razklalo Življenje na dva kosa, in razdjalo Se v polovico dobro je in hudo.
Poprej imel sem srečo za soprugo. In vse se mi nasproti je smehljalo, Pa v enem dnevu se je presukalo V obup porinilo me je in tugo.
Še greje solnce, rože še cvetijo, Po zdravih žilah burna kri še teče, Tud' lica cvetje ni še vse zvenelo,
Pa srce goljufano, krvaveče Po tistem vdarcu, mi je otrpnelo; Molitve vse ga več ne probudijo.
¿Jaz te ljubim v trpljenji, On te ljubi v sladkosti, On te ljubi v življenji, Jaz te ljubim v norosti; Jaz te ljubim z dušo vso, On te ljubi z lepoto svojo.
Moje ure so dolge, Vajine so kratke, Moje ure so puste, Vajine so sladke; Krasno Vama pomlad cveti, Meni nesreča oko temni.
Cvetje požgala je slana, Kodi bo sadje zorelo? Kaj mi bo duša štimana, Proč življenje je celo ; Upa ne vidim nikjer sledu, Srce pa ne najde miru.
Kopelj.
Vsak dan kopljeni svoje lice, Vsak dan kopij eni svoje srce. Lice kopljeni v svetlih solzah, Srce kopljeni v rdeči krvi; V lastni krvi, ki mi teče Iz globoke srčne rane, Ki jo vsekala je ona, Deklic cvet, žena kraljica. Teci solza iz očesa, Vmivaj, vmivaj moje lice, Da mi bode lice belo, Kakor sneg je v naših gorah, Da mi bode lice belo, Kakor angeljev obrazi, Da mi bode lice belo, Kakor njena nježna roka, Butaj, butaj kri po srci, Da mi bode srce trdo, Da bo trdo kakor jeklo, Da mi bode srce trdo, Ko peklenskih vrat zapahi, Da mi bode srce trdo, Trdo, kakor njeno srce, Ki prezira trdovratno Silo mojega trpljenja.
Malerju.
ffialar, kedar hribe malaš, Mala,j jih lepo zelene. Kedar malaš gor potoke, Malaj jih srebro peneče, Plavo malaj nebo vedro, Zlato slikaj zgodno zoro, Pozno zarjo pa rumeno. Kedar Nje podobo malaš, Malaj Jej rudeča lica, Kakor krasnim vrtnim rožam, Malaj Jej oči nebeške, Blage, mile, jasno-umne, Celo malej Jej visoko, Belo kakor alabaster, Trdo kakor žlahtni mramelj, Mrzlo, strašno, neginljivo, Vročim solzam nepristopno. In oe malaš moje sree, Cisto črnega namalaj, In na njem krvavo rano, Ki globoko mi zazeva, Koljkorkrati si oddihnem, Da se vidi v sredo srea, Kjer ležišče si nastlali
Vsi duhovi so prokleti, In vse furije peklenske; Kjer se sliši sama kletev, In brezupno zdihovanje Od zorenja do večera, Ov večera pa do zore, Zdihovanje rijoveče In stokanje strašno, strašno!
Vera, upanje in ljubezen.
¡Ljubica, kaj si mi ti obljub'vala? Ljuba, kako si obljubo držala?
Kar govorila si mi o zvestobi,
Sam premišljujem brez tebe v puščobi;
Rekla, da boš mi življenje sladila, Pa si z grenkostjo mi ga napolnila;
Za-me sadit' obljubila cvetlice; Mar te cvetlice so moje solzice?
Rože tri v mojem srci cvetele, Ti si zatrla jib, da so zvenele:
Rožica prva bila je vera, Ona nebeška vrata odpera;
Druga zelena, upanje milo, Vbogim zemljanom je tolažilo ;
Tretja ljubezen, roža rudeča, Duše veselje, angeljev sreča.
Rože tri, to so besede tri svete, Dobro vse v njih je imenu spočeto.
Komur pa v srci te rože zvene, On pač od sreče nič več no ve.
Hijuba, trinog ti moj strašni, Mučiš me o zgodni zori, Če rumena se prikaže Doli na iztočnem nebu, Svit rudeč po zemlji vrže, Po morja širini s vitli, In čez vse nebo razpeto.
In če gledam lepo zoro, Vidim tvoj obraz premili, Kako njemu se zasmeje, Za-me milosti pa nema, Za-me jezno se zgrbanči.
Mučiš me o belem dnevi, čez rumeno solnce sije Čez vse travnike zelene, čez stvari vse ljube božje, In čez vsa človeška srca.
Kadar gledam zlato solnee, Mislim, ljuba, pač na tebe, Kak si meni solnce bila, Kak ljubav me tvoja grela, Muke polnega življenja.
In temota pa praznota V vbogem mojem srci biva, In bo bivala do konca.
Mučiš mene o večeru, Kadar dan se truden nagne Proti daljnemu zapadu; Trudne gibanja in dela So stvari vse ljube božje, Ko otožno žarom trudnim Pozno solnce jih obseva. Tetrič tih šumi po polji, Božam veli cvet odpada; Mati zemlja mi zadremlje, Njenih z njo otrok miljoni: Sveti vlada mir pod nebom; Morja se vlego valovi. Pa miru ni v mojih prsih, Strast nevgnana v njih divja Strast, ljubezen za-te, draga, Ki črtiš me, zaničuješ, Ki teptaš me s trdo nogo, Ki me mučiš dni vse dolge, In ne daš mi, oddahnit' si, Da bi vmiril moje srce, In otolažil mojo dušo.
Mučiš ine o zgoclni zori, Mučiš me o belem dnevi, Mučiš mene o večeru, Mučiš me ves danek božji. Ali to ni zadosti"? Kaj me še po noči strašiš,
V	strašnih sanjah kri preganjaš 'z en'ga uda mi podiš jo
V	druz'ga, iz srca u glavo, Iz glave podiš jo v srce, Da mi tolče kakor tnalo Gor po mojih vbogih rebrih.
Kaj prislužil bom s to muko, S silnim mojim tem trpljenjem? Al' prislužil bom nebesa, Ali pa posvetno srečo, Ali tvojo mar ljubezen? -Nit' si raja -bom prislužil, Niti srečnega življenja, Nit' ljubezni tvoje prosim. Pa prislužil si ponos bom,
V	zvišenost nad tvojim spolom. Zaničevanje do src vaših Omahljivih, lahkovernih.
Molitev.
ISam si me zapeljal, Gospod, moj Bog!
Videz je lepota tega sveta, in laži je polna zemlja.
Bolezni je poln zrak, in človeško srce je dom hudobije.
Strah me je pred svojim bratom, in pred svojim pri-jatlom se zapiram.
Strasti si postavil med nas, trohljivost in smrt, bolezen in žalost, trpljenje in britkost.
V	grehu in surovosti živimo, in strasti je polno naše
sree.
Grd je Tvoj svet in studi, se mi do njega.
Iztrgaj obup iz mojega srca, in pokaži mi pravo pot življenja.
Kajti hodim, in ne vem kodi, grem naprej, pa ne vem, kam?
V	temi hodim, po trnji in pečovji, podaj mi svojo roko, o Bog, in pelji iz tega nemilega me kraja!
Kje pa so tveja nebesa, Gospod ?
Moje oko jih ne vidi, in neznane so mojemu srcu.
Vendar hrepeni po njih moja duša, in moje uho je radovedno slišati o njih.
Pošlji svojega posla k meni, da mi kaj pove o Tebi in Tvojih nebesih.
Jaz in moji bratje Te prosimo, povej nam, kaj nam je storiti, da pridemo v tiste kraje, kjer ni joka ne solza.
Pošlji nam učenika, kajti mi ne vemo nič.
Neznano nam je, čemu smo rojeni, in kaj bo iz nas.
Veselimo se, pa naše veselje je pusto in minljivo.
Trpimo in se trudimo, pa ne vemo, zakaj.
Grešimo in doprinašamo zločinstva, in huda vest nas preganja od kraja do kraja, pa ne vemo, kje bi si zadobili odpuščenje svojih grehov.
O Gospod, nikar nas ne pusti v nevednosti in surovosti, kajti mi smo nesrečni.
Bolni smo, pa ne poznamo zdravila.
Živimo v nadlogah in revah, pa si ne znamo pomagati.
Jetniki smo, in ne vemo, kako bi vbežali.
Bodi nam milostljiv, Gospod, in poduči nas!
Molitev.
¿laz Te iščem, o Gospod, moj Bog!
Obrni k meni Tvoj pogled, da Te zagledam v obraz; kajti jaz Te ne poznam.
Tema je v meni in tema je okoli mene. Solnee in zvezde je ne morejo razsvetiti.
Črna noč je svetla proti temi v mojem srcu.
Grešil sem pred Tabo, o Bog, in Ti si me vdaril s tem.
Vzdignil se je zoper Tebe moj duh; pa Ti si ga ponižal.
Iz nebeških višav si ga pahnil v kraj trepeta in groze.
Žareč ogenj si položil v moje prsi, ki se ne da pogasiti; s sramoto si očrnil moje čelo.
Zdrobil si moje orožje in vrgel si ga mi pred noge.
Malike sem častil in Tebe pozabil; pa malik me je udaril po ustih in z mojo krvjo se oskrunil.
Gorje se kliče moja kri, in sramota je moja obleka.
Crv sem jaz pred Tabo, pa strašna je Tvoja roka.
Nesreča je moja hiša in žalost je moja srajca.
Trn dne so moje noge, pa ne najdem prostora, da bi si počil; težka je moja glava, pa ne vem, kam bi jo naslonil.
Vzdigni, o Gospod, svojo roko iznad mene, da si oddahnem, in razjasni svoje jezno celo.
Pusti mi videti Tvoj svetli obraz, o Bog, in odvzemi mrežo iznad mojih oči; kajti Tebe videti želim.
Usmili se ine, o Gospod, in umori črva, ki mi prejeda obisti.
Poglej na moje solze, ki spirajo moje lice.
Ozri se na plamen, ki mi čisti srce in prepeka po mojih jetrih.
Ali moji zdihljeji niso priplavali do nebes in ali moje vpitje ni predrlo oblakov?
Poglej na mojo skesano glavo, o Gospod, in nikar me ne zavrzi.
Poglej, raztrgana je moja koža in kri se mi zastaja po bedrih.
Huda je Tvoja šiba, o Bog, in težka je Tvoja i^ka.
Tepi me, o Gospod, in jaz Te bom hvalil; usmili se me, o moj Bog, in nikar me ne zavrzi.
Hočem se pokoriti in Tvojo slavo peti vsem rodovom; usmili se me, Gospod, odpusti mi moje grehe, moj Bog!
Molitev.
^Trpljenje je moja slava in obup je moja tolažba.
Pekel in nebesa sta postala prijatla, da skupno sovražita mene.
Nebesa mi nečejo odpustiti mojih grehov, in prokleti me dražijo s svojo častjo.
Rekel sem sam pri sebi: vzemi od mene, o Bog, človeško ime.
Ti me mučiš, o Gospod, pa jaz se ne razjoeem, Ti me tepeš, in jaz se ne vklonem, ti me preganjaš, in jaz ne bežim.
Obupal sem nad tvojo milostjo.
Tvojim angeljem si zapovedal, naj me zaničujejo, in Tvojim prerokom si ukazal, naj me preklinjajo.
V strah si me dal hudobnim duhovom.
Huda je Tvoja vojska, in jaz se jej ne branim.
Vničite me, pa ne boste se hvalili z mojimi solzami.
Ne bo jih lizala Tvoja pusta zemlja, in ne bo jih pilo Tvoje smrdljivo morje.
Napolnil si mero mojega trpljenja in moja sramota se je spela na dno mojega srca.
Ostrupena je moja kri in težek ko svinec je moj jezik.
Mreža je pokrila moj pogled in obup je potlačil mojo dušo na tla.
V železne verigo so vklenjene moje roke in brez brambe čakam svojega pogina.
Ne prosim Te milosti, mogočni Bog, kajti jaz sem Tvoj vjetnik.
Moj duh je premagan in ugonobljeno je moje telo. —
Tvojo milost diham in Tvoja jeza je moj gospod.
Molitev.
(0) silni Bog, Ce nisi mi odmeril Nobene ure več vesele, če v večno
Trpljenje sem proklet, Obsojen, v ur nekdajnih Veselih, tudi zdaj mogočih In vendar nemogočih, Spomin grenak zamaknjen, Živeti puste, dolge dni; Pribit na skalo Kavkažko, Kregulja, ko Prometej, gledati Od jutra do večera, Od mraka pa do svita Kljuvati moja jetra; — Če to si mi odmeril, Naj bo; — Le to te prosim: Utrdi moje sree, Da voljno bo trpelo, Mažato in junaško, Da se ne polasti ga Mehkužnost babja,
Da v solzah se ne bom Sramotno zvijal, Deeakom na veselje, Možem v zaničevanje; Ampak, da stal bom krepko Osodi v bran, Ko jeklo,
Ko skala kraj morja, Valovom burnim se ne vgane, Ko kamen demant V svitlobi žlahten, Neuničljiv bogovom.
ILe stoj ti bela Ljubljana le stoj! Saj vem da nisem ljubljenec tvoj!
Precvitej, preevitej ljubljansko polje, Sej meni ovenele so rože vse. —
Ljubljanske frajle košate, brhke Po „zvezdi" se mi sprehajajte!
Saj mil obrazek noben, oko Nobeno se ne ozre za meno. —
Ljubav in veselje, vse je pree, Mladosti zlate ne bo je več.
V krčmi.
Kdaj neki peti bom končal ? Da kmalo, oh, se zdi mi! Za idealom ideal V vročini dni skopni mi.
Za idealom ideal Iz prs so mi izgnali, Kje misli, čute bom jemal, Ki bi me povzdig'vali?
Preljuba mi natakar'ca, Bokal mi prinesite, Da srečo vso nazaj mi da, Do vrha ga nalite!
Ura.
Ilira teče tika taka, Sree tolče tika taka, Ena, dve in tri in štir, Saj postanka ni nikjer; Pet in šest in sedem, osem Dobro nosim, slabo nosim, In devet in deset, Kar je b'lo, ne pride spet; Ena, dve in tri in štir, Kaj vam bode ves prepir ? Dan izraste iz temine, In v temoti zopet zgine ; Ura kal in smrt donaša, In nikoli ne odlaša; Pet in šest in sedem, osem, Dobro nosim, slabo nosim, In devet in deset, Čas in prostor, to je svet.
Filister.
*Weselit' se nernain česa, Žalovati je pusto, In brez mokrega očesa Jokati, je res težko.
Kleti bojda je surovo, In moliti v modi ni, Brati, komur nič ni novo, Njemu se pač dolgčas zdi.
Ognja manjka za ljubezen, Za pijačo manjka d'nar, Sam ne vem, zakaj sem jezen. Vem pa, da sem pust in star.
„Kje so tiste rožice —"
Nar. p.
Močejo, nočejo več zapet' Pisane tiče,
Nočejo, nočejo več cvetet'
Žlahtne cvetlice;
čas meglen,
Tužna jesen;
East in življenje hira,
Krasna priroda umira.
Noče se, noče se več ogret' Krvica stara, Vtrujeno srce oživet' Kar nič ne m ara. Srček moj, Kaj češ z menoj? Siva postaja že brada, Kak' me imela boš rada?
Ljubčeka slovo.
Po Shakespaeru ¡2 „Romeja in Julije".
»ISom moral iti, ljubica, Glej, dela se že beli dan, Oj dela se že beli dan, In zora vstaja rožnata;
Kaj se tako oklepaš me, Kaj stiskaš z belo me roko! Oh vzeti treba bo slovo, Ne smem počakat' bel'ga dne."
„Nikar ne hodi, ljubi, še! To siv'ga jutra svit še ni, To lune žarki so bledi, Ki sivi tam oblak rude."
„Ne, ne, predraga ljubica, Prav gvišno, gvišno se dani, Cuj, že škerjanec žvrgoli, Vesel oznanja mladi dan."
„O ljubeek, to škerjanec ni, Ki v sivem jutru kliče nas, To je le slavca sladki glas, Ki si prepeva vse noči."
„Naj bo, ostanem še, ne grem, Saj ni škerjanec zgodnji to, Saj je le petje slavčevo ; Ne grem od tebe še, ne grem;
Saj svit dne belega ni to, To žarki lune so blede; Oj stisni se mi na srce, Na ramo mi naslon' glavo !"
„Ne, ne, le pojdi, ljubi moj! To je škerjanea hripav glas, In juternega svita čas, Glej, kak je svetlo že nebo!"
„Pač, znnaj zora je svetla, Pa v prsi se je vlegel mrak, Ker te pustim; — še en sladak Poljub! — in z Bogom, ljubica!
Ohrani zvesto mi srce, In čista, sveta mi ostan'! Spet vrnem se čez leto dan. Oj zdrava, zdrava mi do tje!"
„Oj ljubček mojega srca, Kjer hodiš, Bog naj varje te, In sreče prej ne bo za me. Ko da te spet bom videla."
Nezvesti deklici.
ISar bi svet bil brez svitlobe, Kar je roža brez duha, To pač ti si brez zvestobe, Lepa, mlada deklica.
Rož ne vidiš več eveteti, Petja tic ne slišiš več, Ni veselja več na sveti, Srca je nedolžnost preč.
Kmalo prešla bo lepota, Kmalo vgasne blesk oči: V srce vležfe se praznota, In kesanje za vse dni.
O slavčevem prihodu.
ILe grej, rumeno solnee Po gori in dolin', Da beli sneg ves skopne Vrh skalnatih planin.
Le grej, rumeno solnee, Da trav co oživiš, In vse te žlahtne rože Iz zemlje ven spustiš.
Le grej, rumeno solnee, Le grej gorko ves čas, Ce slavček k nam pripoje, Da mu ne bo premraz.
Kako je noč vesela, In lep večer nocoj! Kaj bova pa zapela, Preljubi tiček moj ?
Zapoj nam ti od raja, Od pisanih cvetic, Od krasnih daljnih krajev, In čast tvojih slavic.
Zapoj nam sladkim glasom, Kako je lep ta svet, Ce vidimo spomladi Prirodo oživet'! —
Pa men' se pet' ne ljubi, Ker za slovenski rod Pomlad še priti noče, Je zima še povsod.
ife bom več vaše hvale pel, Goljfive ve dekleta; Kaj sem za svoje pesmi žel Na lepa mlada leta? Ljubezen, hvalo ali čast? Bogastvo mar? Spošfvanje? O je! ljubezni vaše slast Se skisa le v kesanje.
Z lepoto nas lovite, Z lažmi pa nas slepite, Ljubezen nam prisegate, Zvestobo nam obetate, Pa vse je lari-fari, Verjeti vam nikari! Ko nas upregle v jarem ste, Se le nohte pokažete, Ko našo kri izpile ste, Od sebe stran nas sujete; Ce polni so, le žepe — Spoznate še za lepe.
Ne bom več vaše hvale pel, (iolj'iive ve dekleta, Življenje možko bom pričel, Ki hvale več obeta. Za domovino šel bom v boj, Nje svobodo in slavo; Sree veselja mi zapoj, Zdaj našlo pot si pravo!
Pred zrkalom.
tffaz tebe sovražim zrkalo
Neizprosljivo,
Ker lice moje ne zalo
Mi kažeš krivo,
Obup mi kažeš, strasti,
Narisane v gubali žalnih,
Veselja, poguma ni,
Ni volje v črtah stalnih.
To nisem jaz,
To niso ideje visokoleteče,
To niso misli na dan sileee,
Mladosti kras,
In plamen nebeški,
Tolažba moja v borbi težki
Z življenjem, al' te ni več?
Al' čute vse blage,
Spomine vse drage
Odnesla so leta preč ?
Ne boš zrkalo
Ti mene golj'falo!
Se hočem živeti,
Živeti krepko,
Še vživat' na sveti Veselje sladko, Veselje ljubezni, Veselje časti, Ki delo v železni Jo volji deli;
Naj hrbet mi kaže vsa nada, Življenje sovražim brez sada, V nemili boj vržem se, vroč', Naj Bog blagoslov da in moč!
Pesem od serežanov.
IPovej mi povej, kako, kako
Nek jašejo serežani?
Oj bridko sabljo na strani,
Na glavi rudečo kapico
Ko blisk mi po pisanem polji dero,
Tako, tako, tako
Mi jašejo serežani.
m	9
Povej mi povej, kako, kako Vojskujejo serežani? Oj saj so sovragom že znani: V najhujšo prasko se zaženfi, In vse pred sabo podero, Tako, tako, tako Vojskujejo serežani.
Povej mi povej, kako, kako Nek' ljubijo serežani? Oj saj so dekletam že znani: Okoli pasa jih objemo, Na vranea jih k sebi posadfi, Tako, tako, tako Mi ljubijo serežani.
Povej mi povej, kako kako Umirajo serežani? Oj konjiča pod nogami, In v roci bridko sabljieo, V očesu po domu eno solzo, Tako, tako, tako Umirajo serežani.
Pesem prostovoljcev. •
££Iarširajo, marširajo Soldati po poljei Oj to so le frajvilgarji, Oj to so prostovoljci.
Boben bobna bum bum, Puška poka pum pum, Stopaj, brate, stopaj do laške dežele.
Ne nos'jo bele suknjiče, Ne sablje na strani, Pa za klobuki pušelce In puško na rami.
Boben bobna bum bum, Puška poka pum pum, Stopaj, brate, stopaj do laške dežele.
Za jutro se ne zmenimo, Za danes mi živimo, Če jutri v boji vmerjemo, Se danes veselimo. Boben bobna bum bum, Puška poka pum pum, Stopaj, brate, stopaj do laške dežele.
Kjer vince najde se sladko, Ga treba je piti, In vsako lepo deklico Je treba poljubiti.
Boben bobna bum bum, Puška poka pum pum. Stopaj, brate, stopaj do laške dežele.
Za domovino srčno kri Je treba prelivati, Pa treba ni, pa treba ni Za nami žalovati.
Boben bobna bum bum, Puška poka pum pum, .Stopaj, brate, stopaj do laške dežele.
Pesem mladega vojaka.
Hi bel' papir, ti listek bel', čemu bi ti nek' dober bil — Čemu bi ti nek' dober bil?
Vse črno te prerisal bom, In ljub'ci pismo pisal bom In ljub'ei pismo pisal bom.
Bo pisemce prebirala, Bridko se bo razjokala — Bridko se bo razjokala.
Točila svetle bo solze, Jaz bom pretakal rdečo kri Jaz bom pretakal rdečo kri
Na Laško pomarširamo, Nazaj se več ne vrnemo — Nazaj se več ne vrnemo.
V nesrečni uri.
ž§rce polno poezije Mi miru ne da, Dok iz njega ne prerije Mila pesmica.
Nosim, trpim Sladko trpljenje, Vdihnit' želim Čutom življenje.
Ni podobe, ni duha, Pesem, oh ! je mrtva ta! Žila buta, moč mi vsahne, Glava na papir omahne.
Na tujem.
IS,aj godi se v domovini, Zvedeti zelo želja me; Žalostne so ure za-me
V	daljnej, tujej tej krajini.
Ni nobenega poslanca, Ne poroča pismo belo, Kaj nek' moja ljuba dela, Bela kaj počne Ljubljan'ca;
Kak' prijatelji in znanci Se radujejo življenja; Kaj še ta in ta počenja; Kak' postavljajo se Kranjci?
O da bi le priletela 'Z doma vsaj le tiea mala, Midva bi se koj poznala, Slavsko pesem bi zapela!
Ali vsaj svoj vetrič hladni, Ljubi dom moj, pošlji k meni, Sto pozdravov mu zadeni
V	naših rož vonjavi sladni!
Pozdrav domovini.
IDomovina, da si ti mi zdrava! Moja pesem naj bo tvoja slava, Moja jeza naj bo bramba tvoja, Mee tvoj bridki naj bo roka moja, Moja misel bodi tvoja duša, Moje srce bodi tvoja hiša !
Slovenski duh.
Jporodil čas, in Vodnik me je zbudil, Preširen venčal z rožami me je, Kreposti, krasu svet se moj'mu čudil, Slovanski vragi vstrašili so se. Temote moro prejšno sem prepodil, Slovenska srca vsa sem preporodih
Prešinil sem može, mladenče blage, Gospe, dekleta za naš dom sem vnel, Ljubezni vnet do domovine drage, Pisatelj naš je za pero prijel; Vse gibalo se je, vse je živelo, Po slavi, svobodi vse hrepenelo.
Sovražnik naš me skušal je zatreti, Pogumno smo se stavili mu v bran, Le vedno dalje vidi nas prodreti, Obupan plašno stisne se na stran; Vse gore so in vode govorile Od naš'ga uma in od naše sile.
Pa zredil črv se v našem je drevesi, Od našega sovražnika zas'jan,
Ko strup prejeda v našem zdaj telesi, Stotero nam je vsekal on že ran; Prej zdravo truplo hira in upada, Pogum teži in na prihodnost nada.
Kedo si ti, ki moje spone kuješ, Ki v tesno nemško suknjo me tiščiš? Ki prosti lèt nakrat mi zaviruješ, V kaluži tujcev stndni me topiš? Nesrečnež, stoj! jaz nisem tvoje delo; Vmoriti me, ti bode spodletelo!
„Slovenci mladi"! ha! vi ste Slovani! Če slavček tič je, kteri prav': ku ku! Germanskega ste duha vsi navdani, Preganjate vi mene brez miru. Darwin in vsa njegova pritiklina Vam več je že, ko naša domovina.
Samo le jezik nâ-me vas še veže, Pisava, misel nemška je že vsa; Le z nemško knjigo vam se prav postreže, Zarés slovanska vam je zoperna. Učenost nemška vam je spoštovana, čeravno iz vseh kotov pripetljana.
Od svita nemškega vsi osljepljeni, Zaničevanjem gledate na-me, V ljubezni do Germanije zgubljeni Se roda svojega sramujete. In nečete Slovani bit' drugaei, Če duh germanski mene ne potlači.
Vsa moja dela hiteli podreti, Brez klasa steblo zdaj iz tal moli, Kar vi ste sijali, to ne da se žeti, Iz vetra le nevihta se rodi; Ste poteptali nam vse polje žitno, Le bratite se z vragom zdaj očitno!
Pregnan iz mest, preganjan na deželi, S krvavo se pobijam krog nogo, Le malo src v Sloveniji je eeli, Ki gostoljubno vrata mi odpro; Ta draga srea moje so trdnjave, Iz njih pričel bom boj za zmago Slave.