Prispevek k zgodovini sociološke misli
na Slovenskem
LUDVIK ČARNI
DR. JANEZ EVANGELIST KREK (1865 -1917)
V pričujočem zapisu želim predstaviti Kreka kot sociologa. Zanj je dr. A. Ušeničnik zapisal, da jc bil naš prvi sociolog, kar najbrž kaže razumeti, da je bil začetnik naše katoliške smeri v sociologiji1. V polpretekli dobi jc o njem kot sociologu največ napisal dr. A. Ušeničnik2- Avtorji so večjo pozornost namenili Krekovi praktični dejavnosti. Ta jc bila utemeljena z njegovimi sociološkimi pogledi, zato je bilo tudi v teh delih marsikaj napisanega tudi o njegovi sociološki misli. Kratek, a dokaj celovit pregled njegovih socioloških nazorov so zapisali tudi v "Zgodovini Slovenccv"3.
Krek je posegel na različna področja človekove dejavnosti. Bil jc sociolog, politik, pisatelj, časnikar, prevajalec. V zgodovino se je zapisal predvsem kot človek praktičnih dejanj. Bil jc oblikovalec krščanskosocialnih idej, vztrajen in neumoren organizator kmečkega in delavskega krščanskosocialnega gibanja na Slovenskem. Ušeničnik je o njem zapisal, da jc bila v ospredju vseh njegovih skrbi misel, kako bi pomagal ljudstvu, kako bi ga gospodarsko osamosvojil, politično zedinil, kulturno dvignil, kako bi pogazil liberalizem, zaustavil pohod socialne demokracije in zagotovil zmago krščanskega socializma4.
Škof Missia jc Kreka 1888 leta po zaključku študija bogoslovja v Ljubljani, poslal v Avgustinej na Dunaj, da sc izobrazi za profesuro na bogoslovju. Na dunajski univerzi je opravil postdiplomski študij in doktoriral. Tu sc je seznanil tudi s krščanskosocialnimi
1	Or. A. Ušeničnik, Sociologija. Ljubljana, 1910, predgovor. Primerjaj: Dr. K. Gantar, Naši prvi sociologi. Socialna misel, Ljubljana, 1927, št. 6 in 7-8.
2	Dr. A. Ušeničnik, Dr. Jan. Ev. Krek sociolog, Čas 1925/6 (Ušeničnik), sir. 97.
3
Zgodovina Slovenccv, Ljubljana, 1979 (ZS), str. 562.
4	Ušeničnik, str. 99. Glej tudi:Dr. J. Ev Krek, Izbrani spisi, zv. I-IV, 1923-1933. R. Jurfcc, Krek, Ljubljana, 1935. Bogoslovni vestnik, ljubljana, (BV), 1988, št. 1. 2ooo, ljubljana, 1988, št. 40/41. S. Žižek, Jezik, ideologija, Slovcnci, Ljubljana, 1987. V navedenih besedilih so navedeni mnogi avtorji, ki so o Kreku pisali. Tako o Kreku ni tako malo bilo napisanega, kakor sc včasih misli. Res pa jc, da nimamo celovite ocene njegovega dela. To pa bomo lahko imeli, če bo podrobneje raziskano razdobje, v katerem jc deloval, in področje, kateremu je namenil največ pozornosti. Temu pa raziskovalci tudi v novejšem času niso namenili večje pozornosti.
idejami. Po iromcsečni kaplanski službi v Ribnici jc 1892 leta postal stolni vikar in kaplan v Ljubljani. Hkrati jc začel poučevati filozofijo na bogoslovnem učilišču kot neobvezen predmet. Leta 1895 jc postal profesor na novoustanovljeni stolici za fundamcntalko, osnovno bogoslovje in sholastično filozofijo5.
Ušeničniku kaže pritrditi, da Krek ni bil hladen mislec. Zdi pa sc vsaj vprašljiva njegova trditev, da ni bil ustvarjen za "čisto znanost"6. Njegovo strokovno in znanstveno delo še ni occnjeno. Res pa je, kakor je zapisal tudi Ušeničnik, da sc jc Krek v tedanjih razmerah ves predal praktičnemu delu, zato mu jc ostalo manj časa za "čisto znanost". Tudi njegovo slovstveno delovanje je bilo, je zapisal Juhant, praktično, povezano z njegovim praktičnim delovanjem. Tudi svoje najobsežnejše, najbolj sistematično in najzrelejše delo "Socializem" je pisal sproti za posamezne zvezke "Dom in sveta". Juhant sodi, da jc objavil nad tisoč političnih govorov, člankov, razprav v časopisih, revijalnem tisku in drugod 7.
Krek je Ušeničniku, ki jc leta 1907 za njim prevzel predavanja iz sociologijo na teološkem učilišču v Ljubljani, naročil, naj oskrbi drugo izdajo njegovega Socializma, ker je prva že pošla. V razpravi o Ušeničniku kot sociologu sem zapisal, da ta tega ni storil iz več razlogov8- Ušeničnik je imel Krekov Socializem za ncprckosljivo delo po zgodovinski obsežnosti in bogastvu. Sodil jc, da jc bil Krek idejno silno bogat, zato so mu pri znanstvenem delu, ki ga je visoko cenil, malokdo tako, silili v pero razni domislcki, za katere ni vedel, ali jih bo mogel drugje povedati in jih jc zapisal, kjer so mu prišle na um. Tako jc sipal ideje, ki sc niso hotele in mogle združiti v enotno misel. Za Kreka jc bilo značilno, jc dodal, da jc sicer načelno zelo naglašal potrebo socialne filozofije ali sociologije, a se jc dejansko rajši in bolj ukvarjal z zgodovino socializma s pozitivnimi podatki izkustva kakor s filozofsko kritiko raznih socialnih sistemov. Saj celo o marksizmu ni podal cclotnc sistematične znanstvene kritike! V "Socializmu" sc ta posebnost cclo neugodno občuti9. Očitno jc bil tudi to vzrok, da se Ušeničnik ni zavzel za ponovno izdajo Krekovega Socializma. V predgovoru svojega učbenika "Sociologija" je zapisal, daje Krekov Socializem predvsem zgodovina socializma, za pouk sociologije pa jc potreben tudi sistematičen pregled in načelno znanje o socializmu. Vem, je zaključil, da nekaterim mrzi sistematika, toda rcsnica jc pa vendarle, da jc pri filozofičnih vedah le sistematično znanje pravo znanje. In sociologija je filozofska veda10. To jc veljalo tudi Kreku. Krek in Ušeničnik sta polemično razpravljala o ločitvi Cerkve in države. Ušeničnik, ki gaje Krek v tej polemiki imenoval "razbotiti člankar", je nastopal zelo avtoritativno in poudaril, da jc med katoliško mislečimi politiki prvi katoliški politik papež11. Krek jc Ušeničniku priznal, da so razprave o teoretičnih idealih potrebne, a dodal, da jc potrebnejše modro, previdno, pa zraven navdušenja polno praktično delo v njegovo dosego12. Ušeničnik jc zadnji misli pritrdil in povzel, "da so
5 O Kreku kot profesorju jc pisal prof. J. Pavlin, Nekaj misli o dr. Kreku kot profesorju, Čas, 1925/26, str. 186.
USeničnik, str. 99. Glej tudi njegovo razpravo, Kako smo Slovenci izpolnili naročilo okrožnice "Return novarum", Čas. 1931/2, str. 375.
7	USeničnik, str. 99. Juhant, BV. 1988, St. 1, str. 17.
8	Prispevek k zgodovini sotioloSke misli na Slovenskem. Dr. AlcS USeničnik (1868-1952), Anthropos, 1987, št. 5-6, 1988, St. 1-3.
9	USeničnik, str. 99-100.
10	Glej opombo 1.
11	A. U„ Še: ločitev Cerkve od države, Čas 1908 (Se), str. 355.
12	Jan. Ev. Krek, Ločitev Cericvein države. Čas, 1908, str. 279.
teoretiške razprave o idealih" potrebne in dodal, "to mora priznati tudi Krek"13-Ušeničnik se najbrž ni odločil za ponovno izdajo Krekovega Socializma, ker se z nekaterimi njegovimi stališči ni strinjal (o volilni pravici, dolžini delavnika itd.) in ker je sodil, da nekaterih stvari ni obdelal (kapitalizem itd.). Ni pa mogoče prezreti, da najdemo v Ušeničnikovi Sociologiji nekatere primere, s katerimi je utemeljeval svoje misli, ki jih jc že Krek zapisal v Socializmu. Krek je zavračal Hegla in marksizem14. Navajal je dokaze, ki jih lahko imamo za opravičene ali ne, enostranske, nepopolne itd. Toda tudi Ušeničnik, ki je neštetokrat pisal proti marksizmu, ni podal njegove celotne sistematične znanstvene kritike. V tem pogledu ni presegel Kreka. Ušeničnik (1868-1952), ki je bil le nekaj let mlajši od Kreka (1865-1917), jc imel v njegovem Socializmu osnovo za svojo Sociologijo. Tega, čeprav se bo komu zdelo nepomembno, ne kaže prezreti.
Krek in Ušeničnik sta bila sociologa katoliške usmeritve. Juhant jc zapisal, da je Krek prikazoval in usmerjal, manj kritiziral in obsojal15. S tem je, tako razumem besedilo, nakazoval razlike, ki so med Krekom in Ušcničnikom bile. Zadnji je bil radikalni katoliški mislec, a ne samo to, ki jc kritiziral in obsojal vse, kar je bilo v nasprotju s tomistično filozofijo in katoliško socialno doktrino, ki soje v katoliški cerkvi oblikovali po objavi okrožnicc Leona XIII. leta 1891. Krek jc bil človek, jc zapisal Juhant, ki ga jc naravnost gnalo iz vseh ustaljenih okvirov. Nobene meje in oblike ni imel za dokončne. Ni gledal na človeške okvire, tudi cerkvene ne. Zato jc leta 1904 odklonil ccrkvcno odlikovanje. Oblačil sc jc preprosto in skoraj zanemarjeno in ni gledal na zunanji izgled. Nekoč jc prišel, jc povzel Juhant, na neko ccrkvcno slovesnost kar bos, s čevlji na rami. Biti tak duhovnik, kot jc bil on, v tistih časih ni bilo enostavno. Cerkev reda in urejenosti, jc zapisal Juhant, se ni lahko sprijaznila s Krekovim revolucioniranjcm. Kot duhovnik je Krek vedel, je nadaljeval Juhant, da družbeno življenje ne more shajati brez avtoritete, čutil pa je, da jc prišla doba rušenja ustaljenih avtoritet in vzpostavljanje svobode in novih okvirov. Tako Cerkvi kot državi sc je zdelo njegovo početje nevarno in nič čudnega ni, da so ga imeli za anarhista in revolucionarja. Dolgo časa jc imel zaslombo v narodno-politično razgledanem škofu Jegliču, jc sklenil Juhant, ki ga pa jc začelo skrbeti Krekovo premalo podrejeno delovanje in nastopanje16 Najbrž jc bilo tudi s tem pogojeno razmerje med Krekom in Ušcničnikom.
Povzel sem nekatere ocene o Krekovem delu in nakazal razlike med njim in Ušcničnikom. Occnc naj pripomorejo k razumevanju Kreka kot sociologa. Omenil sem, da jc Krek največ svojih moči namenil praktični dejavnosti, Ušeničnik pa jc bil predvsem spekulativno misleč človek. Zc zaradi tega so med njima v oblikovanju sociološke misli razlike bile. O vsebinskih razlikah v njunih pogledih pa bo mogoče soditi po opravljenem vzporejanju misli. K temu naj pripomore tudi pričujoči zapis.
Krek jc pojmoval predmet sociologije zelo široko. Menil je, da se mora vsako znanstveno raziskovanje ozirati na zgodovinski razvoj tiste stvari, ki jo obravnava. Za predmet sociologije jc imel socialno življenje. Zgodovinski znanosti je zameril, da zanj
13	Sc, str. 366.
14	I)r. Janez Ev. Krek, izbrani spisi, zv. 3, Socializem, droga nespremenjena izdaja, 1925.(S), str. 328. Prva b.daja je izšla v Ljubljani 1901, str. 325. Materialistično modroslovjc, Katoliški obzornik, 1897. Marksizem razpada, prav Um, 1899 itd.
15	BV. 1988, šl. l,str. 17.
Prav um, str. 17-18. B. Grafanauer meni, da jc začetek Jegličeve averzijc do Kreka povezan z njegovim suliščem, naj se Cerkev loči od države (2000, št. 40/41, str. 43). O tem Krekovem sulišču avtorji različno sodijo. Ušeničnik jc sodil, da jc bilo njegovo sulišče "nekoliko negotovo in dvoumno" (Ušeničnik, str. 108), Juhant meni, da je bil razpet (2000, št. 40/41, str. 54), W. I .ukan (prav Um, str. 40), F. Gcslrin (ZS, str. 563), da jc bil za ločitev Cerkve od države.
nc kaže pravega razumevanja, zato tudi življenja ljudstva ne poznamo. "Da bi mogli obširno obravnavati svoj predmet", mislil jc na sociologijo, "treba bi nam bilo opisati vso človeško zgodovino s socialncga stališča. To pa bi bilo preobširno in v naših razmerah naravnost nemogoče." Sociologu ali družboslovcu jc ljudstvo, jc poudaril Krek, prva in poglavitna reč. Človeška narava, jc nadaljeval, "mu jc središče vidnega sveta in po nji meri pravico in resnico, dobro in slabo, lepo in grdo, koristno in škodljivo. Ne kak posamezen stan, nc kaka posamezna družba, marveč človek sam na sebi ga v prvi vrsti zanima. In ko pregleduje zgodovino, jo gleda prav s tega stališča. Tako sodi vse dogodke in jih uvršča med zmote ali med resnični napredek." Človek pa ne more "pojmovati človeško naravo brez razodetja, zato je v tem oziru na trdnem samo krščanski družboslovec. Samo on vc, kaj je človek, odkod jc zlo ali greh v njem in okrog njega in kam gre. Samo on ve, da je človek živo, čutno, umno bitje, bistveno od Boga odvisen, za Boga ustvarjen, povzdignjen v nadnaravni namen, po grehu pokvarjen, po Kristusu odrešen in hkrati namen vsemu tvarnemu stvarstvu. Kdor sc moti v tem oziru, sc moti v vsem družboslovju. "Socialno življenje jc", jc zapisal Krek, "po svojem bistvu pravno in zato tudi nravno vprašanje."17
Krek ni razpravljal o razvoju človeške družbe in njegovi sistematizaciji, kar bi morda lahko pojasnili tudi z njegovo sodbo, da o socialnem razvoju človeške družbe vemo premalo. Priznaval jc arhaične oblike lastnine, omenjal suženjstvo, a nc arhaične in sužnjelastniške oblike družbe. Omenjal je antični kapitalizem. Nekaj pozornosti je namenil fevdalizmu, več kapitalizmu. Fevdalno družbo jc idealiziral zaradi njene stanovske ureditve. V splošnem jc veliko pozornost namenil socialnim idejam, predvsem socialističnim in komunističnim, tudi socialni demokraciji, proti kateri jc bilo usmerjeno njegovo delovanje. Kapitalizem jc opredelil kot "gospodarski sestav po katerem so osebe kot faktor produkcijo v službi materialnih dobrin, ki se rabijo pri proizvajanju, t. j. v službi kapitala."18 Ali "kapitalizem jc sedanji gospodarski nered, po katerem denar gospoduje nad delom in človekom, ki dela."19 Kapitalizem jc s svojo dobičkaželjnostjo, jc sodil Krek, rodil komunizem naše dobe, kapitalizmu samemu pa moramo iskati korenine v protikrščanskih metafizičnih, nravnih in pravnih načelih učenih brezbožnikov 18. veka, ki so zavrgli nravnopravni temelj človekove odvisnosti od Boga in zato postavili kot vrhovno geslo enakost in svobodo.20
Krek jc sodil, da jc človek družbeno bitje, kakor sta sodila že Aristotel in Tomaž Akvinski. Človek sam zase nc more živeli in sc razvijati. Ob rojstvu nc dobi vsega, kar potrebuje. Njegove naravne in duhovne potrebe sc množe z družbenim napredkom. Potrebe pa lahko zadovoljuje le v družbi. Tudi govor je ustvarjen v družbi. Z njim jc povezano pisanje. Človek s pisanjem presega čas in prostor, pogovarja sc z oddaljenimi, celo tistimi, ki bodo živeli za njim. Med ljudmi jc razmerje pravic in dolžnosti, ki jc utemeljeno v naravi. Družbenost človeka, jc poudaril Krek, jc del njegove narave21. Družba jc organska zveza oz. organizem, sestavljen iz nravnih bitij, ali zveza moralnih bitij, ki skušajo s skupnim delovanjem doseči skupni smoter. Materialna stran družbe so
17	S, str. 200-201. Socialni načrt slovenskih delavskih stanov v J. Sovran (=Krek), Čmc bukve kmečkega stanu, Ljubljana, 1895 (CB), str. 246.
18
Narodna ekonomija. Zapis po predavanjih dr. Jan. Ev. Kreka 1906. leta (NE), str. 72.
19CB,str.248.
20	S, str. 297. ČB, str. 186.
21	S,str. 6-9.
ljudje, formalna stran pa njihova sposobnost sodelovati v skupno dobro. Organizem, je pojasnjeval Krek, jc zveza različnih udov, ki imajo posebna opravila in namen. Vsi po neki notranji sili delujejo v skupno blaginjo. Ta notranja sila je duša organizma. Družba ni naravni (rastline, živali, človeško telo), ampak nravni organizem, sestavljen iz nravnih bitij, ki imajo um in svobodno voljo. Vodijo jih nravni in ne naravni ali fizični zakoni. Ljudje imajo enako naravo, v marsičem (spol, nravi, telesna moč, nadarjenost itd.) pa se razlikujejo. Imajo različna opravila, tudi različno razmerje do družbe, razen pred Bogom niso enaki, smejo pa zahtevati, da jim družba d& to, kar jim po njihovem delovanju za skupni namen pripada. V tem smislu so enaki. Ob tem jc Krek zapisal, da imajo v državi najvišji pomen za tistimi, ki neposredno vladajo državo, delavski stanovi, ki s svojim trudom ustvarjajo vse državno premoženje. Če se postavijo na stališče splošne enakosti, razdirajo s tem državo in vsako družbo in onemogočajo napredek svojega stanu. Duša v družbi je oblast ali avtoriteta. Brez nje ne more biti družbe. Oblast s povelji, ukazi in zakoni ali postavami naroča, kako naj ljudje ravnajo, ker ni mogoče, da bi vsak po svoji glavi poskušal doseči skupni namen, skupno dobro. Oblast ukazuje, sodi, kaznuje. Oblast določa tisti, ki jc družbo ustanovil22.
Družbo delimo, jc zapisal Krek, po smotrih, izvoru, trajnosti, nujnosti, osnovi in odvisnosti. Glede na splošni smoter jc družba nadnaravna (cerkev) ali naravna (človeški rod). Vse družbe razen omenjenih dveh imajo samo delne smotre. Zato jih imenujemo delne družbe. Družbe, ki skušajo dosegati skupno dobro v duhovnem in telesnem smislu, so popolne (družina, država) in nepopolne, ki dosegajo samo kako telesno ali samo kako duhovno dobro (telovadne, kmetijske, znanstvene, obrtne itd.). Po izvoru jc družba božja (ccrkev), naravna (zakonska zveza) ali po svobodni volji (država). Po trajnosti so družbe stalne (zakonska, redovniška, država, ko jc ustanovljena) ali začasna (družbe za stavbo kake cerkve). Nujnost družbe je lahko večja (nujna za vse človeštvo in vsakega posameznika - ccrkev, družba človeškega rodu, narod in sinovska družba) ali manjša (nujna za človeštvo, ni pa nujna za posameznika - zakonska). V tem pogledu v tretjo vrsto spada tista, ki jc potrebna za človeštvo in praviloma za vsakega posameznika (država), v četrto pa štejemo družbe, ki so koristne, niso pa nujne za vse človeštvo ali posameznika. Družba jc lahko enovita (zakonska zveza) ali sestavljena (država, ki združuje več narodov in dežel). Nczavisna je tista družba, ki ima sama sredstva za dosego svojega smotra in ni potrebno, da se veže v večjo družbo (ccrkcv, država), zavisna, ki sama ne more dosegati svojega smotra in sc mora priključili večji družbi (družina, škofija, občina, dežela). Ob tem jc Krek zapisal, da jc poglavitna in bistvena delitev družbe po smotru. Družbe imajo različne smotre in so med seboj različne. Čim višje smotre si zastavljajo, tem važnejše in plemenitejše so in pomcnljivejša jc oblast, ki jih vodi. Zakone, njihov izvor jc večni božji um, daje samo oblast v nezavisni družbi. Zakoni so: večni božji zakon, ki se javlja v človeškem umu kot naravni zakon. Ta pa se v podrobnostih določa kot (božji, cerkveni, državni) pozitivni zakon. Bog je človeku "v razum položil potrebno spoznanje večnega zakona, da more spoznati svoj smoler in more delovati v njegovo dosego". V kolikor je ta večni zakon, red v božjem umu, "zapisan v človeškem umu, v kolikor človek spoznava razloček med dobrim in slabim, v toliko pravimo, da imamo v svojem razumu natorni zakon ali natorno postavo". Človek v družbi mora iskati opore. "Oblast v družbi mu mora pomagati s svojim vodstvom, da
22 S, str. 13-21. Dostaviti "Socijalizmu". Zapis po predavanjih dr. Jan. Ev. Kreka 1906. leta (D), str. 6-8.
nc pozabi skupnega smotra, da sc v posameznostih vc prav ravnati. Oblast pri tem samo pojasnjuje v podrobnostih, kaj zahteva večni in natorni zakon. Pozitivni zakon mora dali Bog sam kot vrhovni gospodar človeštva, more ga dati ccrkev in država. Vse, kar ukazuje pozitivni zakon, mora biti v soglasju z natornim zakonom, mora biti pojasnjevanje natornega zakona v podrobnih razmerah." V tem smislu je vsaka oblast tudi v manjših družbah (očetova v družini, vojskovodjina v vojni četi, delodajalčeva) vezana na naravni zakon in po njem na večni zakon. Tako človeška oblast ni neomejena. Kadar sc rabi v nasprotju z naravnim zakonom se zlorablja in postane krivična23 Načelo pravičnosti zahteva, da se daje vsakemu svoje. Ljudje so dolžni dajati družbi, kar jc njenega, dolžni so sodelovati za skupni namen. To delovanje, je zapisal Krek, jim določajo zakoni, za ves človeški rod naravni zakon, za posamezne popolne družbe pa pozitivni zakon. Pravičnost, ki zahteva, da posamezni člani dajejo družbi, kar jc njenega, sc imenuje zakonita ali legalna pravičnost. Ta pravičnost pa hkrati zahteva, da se vse opusti, kar jc po zakonih prepovedano. Delilna ali distributivna pravičnost zahteva, daje družba dolžna dajati posameznikom, kar jim pripada po njihovem razmerju do družbenega namena,odvisno od njihovega prispevka za obči blagor. Menjalna ali komutativna pravičnost zahteva, da družiniki, jc nadaljeval Krek, med seboj dajejo vsakomur svoje, vrednost stvari, ki sc proda, mora biti enaka vrednosti tega, kar sc za njo kupi. Družiniki so med seboj enaki, zato morajo dajati vsakomur svoje po načelu popolne enakosti. Pravičnost sama, jc dodal Krek, na zadostuje, potrebna jc tudi ljubezen. Socialni nered jc nastal predvsem zato, ker se jc začela izgubljati pravičnost, in ne lc zato, ker sc jc izgubljala ljubezen. Zaradi človeške narave jc človeku vrojeno pravicoljubje. Motijo sc tisti, ki mislijo, jc zapisal Krek, da se da socialnc bolezni ozdraviti lc z ljubeznijo. Ti upoštevajo lc del krščanstva. Naše besede o nezadostnosti ljubezni, jc zapisal Krek, "veljajo le tistim, ki mislijo, naj sc politično-socialno delovanje, boj za zakonito preustrojitev družbe omeji ali celo opusti in naj sc gojc samo dela ljubezni do zapuščenih, zatiranih revežev. Nc tako! Najprej jc treba iz ljubezni dvigati svoj glas in delovati z vsemi močmi za to, da se uvede v zakone res popolna pravičnost. Ljubezen torej nc sme samo miloščine deliti, marveč sc mora tudi potezati za pravičnost. V tem smislu jc prva moč socialncga gibanja."24
Človek je dolžan izpolnjevati zakone družbe, ki ji pripada, kot državljan ubogati državne zakone. Kjer jc zakon, tam jc dolžnost, iz dolžnosti pa izvira pravo. Človek je dolžan skrbeli za svoje ohranjanje in izpopolnjevanje, zato ima pravico zahtevali, da ga pri tem nihče nc ovira. Dolžan jc, ker je odvisen od družbe. Ta odvisnost ima temelj v odvisnosti od Boga. Kdor ne priznava Boga, nc more priznavati nobene dolžnosti. In samo zato, je zapisal Krek, ker ima dolžnost, ima tudi pravico. Dolžnosti, ki jih mora človek izpolnjevati, sc lahko tičejo njega samega, drugih ljudi ali Boga. Človek kot odvisno bitje ima nravno obveznost, da svoje dejanje ureja, ima dolžnost do samega sebe. Ima tudi dolžnost do drugih. Nc smejim storiti in ne želeti nič slabega, mora jih ljubiti. S tem, da ima dolžnosti ljubiti druge, ti nimajo pravice zahtevati ljubezen. Samo tistim našim dolžnostim, jc zapisal Krek, ki jih zahteva pravičnost, odgovarja v drugih pravica. Take dolžnosti imenujemo pravne ali juridične dolžnosti. Pravo jc v posameznem človeku tista, končno iz nekega zakona izvirajoča pravna zmožnost, da sme
23	S, sir. 22-25.
24	S, sir. 33.
nekaj storili ali opustiti ali od drugega zahtevati, da nekaj stori ali opusti. Pravo pa se imenujejo tudi zakoni, iz katerih izvirajo pravice v posameznikih. Ti zakoni so pravni zakoni. Zveza vseh pravnih zakonov, pravnih dolžnosti in prav ali pravic se imenuje pravni red. Ta jc naraven, ko obsega naravni pravni zakon, upravne pravne dolžnosti in naravne pravice. Imenuje pa sc pozitiven, ko obsega pozitivni pravni zakon, pozitivne pravne dolžnosti in njim umerjene pravice. Pozitivni pravni red je potreben, ker jc naravni pravni red v mnogih stvareh nejasen in se spoznava samo po pameti, zato je mogoče obilo zmot in dvomov. Naravni red tudi ne pozna tiste prisile oz. kaznovanja, ki bi prisililo družinike, da izpolnjujejo svoje pravne dolžnosti. Kazni pa določa, je zapisal Krek, le pozitivni pravni red. V naravnem pravnem redu tudi ni določen način, kako sc izvršuje oblast, ni določeno, npr. kakšna naj bo ustava države, kako si pridobiti sredstva, se braniti. Ustavno, finančno in vojno pravo določa pozitivni pravni red. Naravno pravo je del naravnega nravnega reda. Pravo sc razlikuje od nravnosti, ker ni vse, kar spada v nravnost, tudi pravo. Pravo pa se ne sme popolnoma ločevati od nravnosti25.
Ob razvijanju svojih pogledov jc Krek zavračal pravna načela pozitivistov, zgodovinske šole, poglede Kanta, Fichtcja, Hegla, ki ga jc imel za Marksovcga duhovnega očeta26.
Človek ima dolžnost, da živi in sc izpopolnjuje. Življenje si ni dal sam, ampak je božji dar, zato si ga tudi vzeti ne sme. Iz tega sledi njegova temeljna pravica do bivanja ali eksistenčno pravo, ki je osebno pravo. Zato se z njim ne sme delali kakor s stvarjo, prodajati, kupovati. Suženjstvo jc proti naravnemu pravu. Gospodar nima sužnjev kot osebnih bilij, marveč kot svojo stvar, svoje orodje. Zato eksistenčno pravo izključuje vsako suženjstvo. V današnji dobi suženjstva ni več v stari obliki. Kapitalizem vidi v delavcu golo sredstvo, orodje, ki jc potrebno poleg strojev, ne pa samostojne osebe. Zato smemo trditi, jc zapisal Krek, da sc suženjstvo obnavlja v naših dneh. Izgubil se je pojem eksistenčnega prava in s tem pojem človekovih pravic, ki izvirajo iz njegove osebnosti. Prva teh pravic jc osebna svoboda. Te nc sme nihče izrabljati v škodo drugih ali družbam, v katerih živi. Ker družba nc more biti brez oblasti, mora ubogati zakonite oblasti v mejah njihovega delokroga. Tako omejevanje osebne svobode mu nalaga lastna družbena narava. Druga važna pravica, ki izvira iz osebnosti, je pravica osebne enakosti. Kot ljudje smo vsi enaki, je zapisal Krek, ker jc narava pri vseh ljudeh enaka človeška narava. V socialnem življenju pa nc more biti popolne enakosti27.
Človek je sestavljen iz duše in telesa, jc duševno in telesno bitje, zaradi tega jc njegova osebnost dušcvno-tclcsna. Nihče ne sme drugemu oškodovati zdravja ali mu cclo vzeti življenje. Zato uči krščanska vera, jc zapisal Krek, da je v skrajni sili vse premoženje skupno. Če jc kdo v skrajni sili, da mu jc ogroženo življenje, si sme premoženje vzeti iz tujega premoženja; javno ali tajno, in to ni tatvina ali rop. Tako so učili, jc dodal Krek, vsi krščanski modroslovci. Eksistenčno pravo jc višje kakor lastninsko. Človek ima pravico braniti svoje življenje, če jc napadeno. Pri tem lahko uporabi tudi silo, tudi umor. Kjer so razmere take, da si posameznik nc more braniti lastnega življenja, mora to storiti družba, v kateri živi, predvsem država. To stori z zakoni. Eksistenčno pravo zahteva zakone za delavsko varstvo. Te jc dolžna sprejeti
25	S, str. 33-36.
26	S, sir. 36-41.
27	S, str. 41-44.
država za ohranitev delavskega eksistenčnega prava. Ta ima poleg drugega (delovni čas, delo žensk in otrok itd.) tudi pravico določiti, koliko sme znašati najnižja plača. S tem ne ruši svobodo in zasebne pravice delodajalcev, ampak izpolnjuje svojo prvo dolžnost. Vsak ima pravico do življenjskih sredstev, a tudi dolžnost, da jih pridobi z delom. Noben človek pa po naravi ni osvobojen od dela, zaslužek jc njegov in nikogar drugega. Človek sme skrbeti tudi za izpopolnjevanje in si pridobiti pripomočke, s katerimi si lajša življenje28 Po krščanskih načelih, jc zapisal Krek, mora biti plača taka, da more delavcc preživeti sebe in družino. Teoretično smemo reči, da ima država pravico določiti minimalno plačo. V praksi pa bi to bilo bolj nevarno. V nekaterih primerih bi sc plače povečale, bile pa bi obenem ovira za njeno izboljšanje. Plača se spreminja in se ravna po razmerah, v katerih se živi29. Zahteva eksistenčnega prava je, jc sodil Krek, da prostori, kjer se dela, nc smejo škoditi zdravju. Načela higiene, jc dodal, niso platonska načela, da bi sc o njih razpravljalo na univerzah30.
Glavni del človekove osebnosti jc duša, zato ima človek pravico, da razvije svoj um in voljo. Otroci, ki sc jim zaradi tovarniškega dela jemlje prilika hoditi v šolo ali v ccrkev, so žrtve grde krivičnosti. Nasprotnik človekovega eksistenčnega prava je tisti, ki otežuje ali onemogoča človekov zvišen, večni namen.
V družbah, kjer jc eksistenčno pravo oteževano ali cclo onemogočeno, gospodarijo nezdrave socialne razmere. Posebno značilno jc to za družbe, kjer jc premoženje neenakomerno razdeljeno. Krek je zavračal komunizem, ki jc po njegovem sodil, da je korenina vsem socialnim zmedam zasebna lastnina, ki jo jc treba odpraviti. Zavračal je tudi liberalizem, ki jc po njegovem sodil, daje zasebna lastnina nedotakljiva in jc nc sme nihče omejevati, da mora biti lastnik popolnoma svoboden. Zagovarjal je, kakor je zapisal, krščansko načelo, da izvira lastninska pravica iz narave same, eksistenčno pravo žc v prvih začetkih umstvenega napredka sili človeka k zasebni lasti, naravno pravo daje človeku pravico do zasebne lasti. Nobena reč pa ni tako v njegovi lastni, da bi smel z njo delati brez ozira na družbo, v katere skupni blagor mora sodelovati. Omejuje jo Bog po naravnih zakonih in družba, to jc država, glede na skupno korist s pozitivnimi zakoni. Tako Krek lastninsko pravico opredeljuje kot popolno pravico do neke stvari kot svoje, če jc kak zakon ne omejuje ali ne prepoveduje31. Ali lastninska pravica jc pravica do kake stvari kot svoje, v kolikor jc to v soglasju z nravno-pravnim redom32- Pripominja pa, da po naravi ni nobena stvar določena, da bi bila last kakega določenega lastnika. Zasebna lastnina ima svoj zgodovinski razvoj, tudi posebnosti v kraju in času. Oblike lastnine so bile in so zelo različne. Marsikje jc bila v začetku skupna last. Tako jc Krek ločil skupno in zasebno lastnino, ni pa ločil dveh oblik zasebne in osebno lastnino. Menil jc, da ni mogoče skrbeti za prihodnost brez zasebne lastnine. Brez nje tudi ni redu, svobode, miru. Tudi s tem je opravičeval zasebno lastnino. Temu jc dodal, da vsak bolj skrbi, ko opravlja to, kar je samo njegovo, nego kar jc mnogih ali vseh. Za intenzivno kulturo jc, jc sklepal, neobhodno potrebna zasebna last. Kdo bi gnojil, čc nc vc, ali bo še jutri polje njegovo. Načelo komunizma nc more vzpodbujati posameznikov, da bi razvijali svoje zmožnosti in sile. Po naravi so darovi različno razdeljeni. Nekdo je
n S, str 44-45.
29	NE, str. 45.
30	D. str. 11.
31	S, str. 49.
32	D, str. 12.
sposobnejši za lo, drugi za drugo stvar. Če bi bili vsled komunizma vsi enaki med seboj, če nc bi bilo nobenega razločka med stanovi, potem bi zastal tudi razvoj sil in zmožnosti v posameznikih. Ponehal bi nagib, da morajo v tistem stanu, do katerega imajo največ zmožnosti, najlažje uporabljati svoje moči33
Krek je, na kratko, kakor jc zapisal, pojasnil, kako sc pridobi privatna last. Prvotno jc človek, jc menil, pridobil zasebno last s tem, da si jc stvari, ki niso imele nobenega lastnika, polastil. To jc moral pokazati tudi z zunanjim znamenjem. Zemljišče, ki si gaje hotel polastiti, jc moral obdelati in ograditi in tako jasno zaznamovati svojo last. Tako se je pričela zasebna lastnina. Ob tem jc Krek neopravičeno zavaračal "agrarni komunizem" oz. prvotni komunizem zemljiške lastnine. Danes tako, razen v redkih primerih, jc sodil Krek (divjačino na prostem, ribe v vodi), ni mogoče pridobivati zasebne lastnine. Pridobiva sc lahko se z delom. Z delom človek ustvarja novo vrednost; "če jc snov, katero obdeluje, njegova, potem jc vse njegovo, kar naredi; če pa je snov koga drugega lastnina, potem jc njegovega toliko, kolikor si je vsled svojega dela prislužil. 1,34 Če se hočejo urediti sedanje zmedene gospodarske razmere, če sc hoče načelo pravičnosti izvršiti glede na zasebno last, potem jc prva in najbolj nujno reč, jc poudaril Krek, obramba dela in njegovih pravic. Delo jc več kakor lastnina, ker je njen vir in vzrok35. Zasebna last, je sklenil Krek, sc lahko pridobiva tudi do takih stvari, ki še nimajo lastnika, z dedovanjem, po pogodbi (darilna, posojilna itd.), s priposestvovanjem.
Zasebna last jc socialna ustanova nc le zato, ker mora služili tudi skupni stvari, ampak tudi zato, ker se nc more izvrševati brez družbe. Posameznik lahko uživa zasebno last, jc zapisal Krek, če jo priznavajo tudi drugi. V ta namen ni dovolj lc medsebojni dogovor, ampak tudi varstvo. Tega lahko v polni meri da lc pozitivni zakon, ki ga daje država. Ta mora skrbeli, da se z zasebno lastnino ne škoduje skupnemu blagru. Dober zakonodajalec mora skrbeti, je zaključil Krek, da koristi zasebna last ccloti. Država lahko nekatere stvari izključi iz zasebne lasti (podržavljcnjc žclcznice, premogovnikov), ima pravico in dolžnost, da ureja vire zasebne lasti predvsem z varovanjem dela in delavccv proti brezsrčni sebičnosti. Zaradi reda in miru mora podrobno določiti dedno pravo, urejati mora menjavanje blaga, z zakoni preprečevati sleparstvo in krivičnost, brzdati neomejeno svobodno tekmovanje, upreti se mora oderuštvu in doseči, da nc bo vir zasebne lasti. Ker jc zemljišče največjega gospodarskega pomena, mora poskrbeti, da se ohrani njegov posebni značaj. Neomejena zasebna svoboda zahteva bremejno svobodo tudi zemljiški lasti. Iz tega se rodi razkosavanje zemljišč, propadanje neštetih gospodarstev, strašno zadolževanje in naraščajoča revščina. Tu vmes mora poseči država in zajeziti škodljivi tok gospodarske svobode. S pametnim kmetijskim pravom mora varovati last kmečkega stanu. Krek je sklenil, da zahteva po neomejeni zasebni lasti to last prav razdira kakor komunist, ki jo naravnost taji37.
Krek jc menil, da mora biti delavska pogodba organizacijska. V splošnem jc sodil, "daje pogodba z zunanjim znamenjem izraženo soglasje dveh ali več oseb glede na neko stvar". Pogodb jc več vrst (sebična ali povračilna, menjalna, posojilna, darivna). Pogodba nc sme nasprotovati nobenemu naravnemu zakonu, ne sme sc sklepati, če je
33	S, str. 49-55.55-56.66-7Z D, str. 18.
34	S, str. 56.
35	D.str. IZ
37 S, »tr. 64-66. D, str. 16-17.
proti dolžnostim, ki jih ima človek do Boga ali do samega sebe. To je zlasti pomembno za delavsko pogodbo. Ta se mora ozirati na to, da jc delavec dolžan Boga častiti, da more izvrševati, kar mu nalaga religija. Njegova pravica je nedeljski počitek, omogočeno mu mora biti izpolnjevanje verskih dolžnosti. Delavcu mora biti omogočeno, da skrbi za svoje zdravje, za družino in svojo bodočnost. Če to v pogodbi ni zagotovljeno, mora poseči vmes država in poskrbeti, da sc odpravijo krivicc. Med dclodajalccm in dclavccm nc more biti kupne pogodbe, kjer se kupec in prodajalcc ozirata na svoje koristi, ampak organizacijska. Taka jc bila pogodba, jc menil Krek, že v srednjem veku. Zanjo se jc v mnogih besedilih zavzemal. Sodil jc, da jc jedro družbeneega vprašanja boj med golo menjalno in organizacijsko pogodbo. Liberalizem jc, jc menil, s kupoprodajno ali menjalno pogodbo raztrgal vse naravne vezi med delodajalci in dclavci, podjetnik je kupil delovno silo za določeno ceno, a mu ni nič mar za delavca in njegovo stanje38. Delodajalec mora z dclavccm tvoriti organizem za skupni namen. Tako je že v uradniških organizacijah, jc sodil Krek. Uradnik sklepa organizacijsko pogodbo s podjetjem, kateremu služi, izroči mu cclo svojo osebnost. Podjetje ga sprejme in mu zagotavlja stalnost, pokojnino za čas bolezni in starosti, poskrbnino za vdove in sirote. Uradniki imajo različne plače. Ta se meri po njihovem razmerju za podjetje, čim pomcnljivejši so, tem več zaslužijo. Pravičnost ne zahteva enake plače. To velja tako za uradnike, kakor za dclavcc. Uradnik mora biti skrben in zvest podjetju, čutiti sc mora, daje organsko zvezan z njim tako kot ud s telesom. Veljati mora delilna pravičnost. Delodajalec mora biti z dclavci povečana oseba. Sam nc zmore vsega, zato si privzame še druge. S tem poveča svojo osebo. V tej smeri jc pot, jc zapisal Krek, reševanja delavskega vprašanja. To pa nc izključuje, jc dodal, da za posamezne primere (dninarji, postrežčki itd.) nc bi smele biti sklenjene kupne pogodbe za človeško delo, a se nikjer nc sme prezirati človeško naravno dostojanstvo39.
Človek le v družbi lahko izvršuje svoje eksistenčno pravo, zato ima pravico, da se druži. Nekatere družbe (človeštvo, rodbina, narod) so tako nujne, jc zapisal Krek, da se jim človek nc more izogniti. Narava ga sili, da sc rodbine in narodi družijo v države. Glede drugih družb jc človek svoboden, a lc povezanost v nujne družbe nc more zadovoljiti vseh njegovih potreb. Država ima dolžnost, da družno pravo brani in podpira. To pravo je prvotnejše kakor drugo pravo, prvotnejše kakor lastninska pravica, ker se človek tudi zato druži, da more izvrševati lastninsko pravico40. Brez družnega prava ni svobode. Služiti mora človeku, a nc sme nasprotovali njegovi naravi. Narava jc odvisna od Boga, je zapisal Krek, zato nobeno združevanje nc more biti upravičeno, če nasprotuje božjemu ali nravnemu zakonu. Po različnem smotru, jc nadaljeval Krek, združevanja delimo v navadna društva, gospodarske družbe in stanovske organizacije. Stanovske zveze so stalne, obvezne zveze ljudi enega stanu. Te zveze navadno imenujemo korporacijc. Zadevajo predvsem delavske stanove - kmete, rokodelce, dclavce in trgovce. Velikanskega pomena so za vse gospodarsko življenje. V njih prejema tudi vsak najmanjši član pomoč in podporo. O tem priča srednji vek s cchi, gildami in gremiji. Stanovske koroporacije so naravnopravno utemeljene. Za pravičen napredek so naravnost potrebne. Brez njih nc moremo govoriti o stanovih, ker brez njih
38	NE, str. 33. D, str. 34. Načelo gospodarskega liberalizma v razpadu, Katoliški obzornik, 1898, str. 185.
39	S, str. 74-83. NE, str. 33.
40	D, str. 19.
ni organske zveze med posamezniki. Za vse člane kakega stanu pa mora biti organizacija obvezna. Po posameznih krajih morajo biti majhne zveze, ki se vežejo v okrajne, deželne in državne. Morajo biti samostojni (avtonomni) organizmi. Liberalizem oz. francoska revolucijska doba jc, jc menil Krek, v nasprotju s krščanstvom, misel o stanovski organizaciji popolnoma uničila. Ker so potrebne, se kot nekak začetek stanovske organizacije uvajajo takoimcnovanc obrtne zadruge. Le po stanovski organizaciji se mora proizvajati blago, jc sklepal Krek, da se omeje sedanje silovite prckucije in neredi, ki nastajajo, kadar se več proizvaja, nego se potrebuje. Zveza med kapitalom in delom se tako sklene po tej poti, da ni več divjega medsebojnega boja. Stanovske organizacije morajo doseči, da bo o svojih pridelkih in izdelkih odločal proizvajalec sam. Imeti morajo javnopravni značaj41.
Krek je razpravljal tudi o delavskem združevanju. Pri tem jc mislil na delavske zveze, ki zadevajo ožje stanovske delavske koristi in ne delavskih izobraževalnih ali poučnih, zabavnih, verskih društev. Menil je, da so liberalne države prepovedale družbe delavcev v njihovo stanovsko korist, čeprav so po naravnem pravu prav tako opravičene kakor druge. Delavsko združevanje jc, je nadaljeval Krek, merilo in meri, da pridobi dclavccm boljše razmere, večjo plačo, manjšo dobo za delo, uspešnejše varstvo. Če se vrši samo za posamezen slučaj, sc imenuje koalicija, čc ja zveza stalna in sc delavci v stanovskem društvu povezujejo za dosego boljših razmer, se imenuje strokovno društvo. Koalicijska svoboda je prvi pogoj zdravemu socialnemu razvoju. Upanje jc, jc dodal Krek, da na njeni osnovi iz različnih delavskih čet nastane korporacija delavskega stanu42.
Prva naravna družba je, jc večkrat zapisal Krek, rodbina. Človeška razumna narava nagibljc človeka, da sklepa zakonsko družbo. S tem ustanavlja rodbino, stalno zvezo moža žene, ker ima v sebi nagon, da sc ohrani in pomnoži. Skrb za ohranjanje človeškega rodu ne veže vsakega posameznega človeka. Ta skrb sodi, je zapisal Krek, med skrbi za splošno korist. To pomeni, da ni vsak posameznik obvezen, da bi skrbel za ohranjanje človeškega rodu. Kdor pa skrbi, mora poskrbeti za vzgojo. Zanjo sta potrebna mati in oče, ki morata stalno in trajno živeti v skupni družbi, zakonu. Materina ljubezen sc mora družiti pri vzgoji z očetovo resnostjo. Krščanstvo daje ljubezni med možem in ženo nadnaravni nravni značaj in jo utrjuje z božjo milostjo, izključuje vsako mnogomoštvo ali mnogoženstvo. Zakon med možem in ženo sc sklepa po pogodbi. Ta pogodba jc sveta, jc zapisal Krek, Bog jo potrjuje in blagoslavlja. Po krščanskem zakonu so, je dodal Krek, trije pogajalci - mož, žena in Bog. Zato jo mož in žena ne moreta razdreti. O bistvu zakonske pogodbe pa lahko sodi le Cerkev, ker ima oblast od Boga. Država sme sprejeti to pogodbo v varstvo in določiti pogoje, s katerimi ji priznava pravne posledice, nc more pa si prisvojiti sodbe o njenem bistvu, zato je tudi nima pravice razrušiti. Zakonska pogodba jc nc glede na krščanski zakon prvotnejša nego država in zaradi tega v svojem bistvu neodvisna od nje43.
Oblast v rodbini pripada očetu, mati jc njegova pomočnica. Oba imata neposredno pravico nad svojimi otroci in tudi neposredne dolžnosti, sta prva, neposredna vzgojitelja in za vzgojo odgovorna. Država njiju pri tem sme podpirali, a si nc sme prilaščati
41	S, str. 88-96.
42	S, str. 96,102.
43	S, str. 108-111.
neposredne pravice do vzgoje. Šola omogoča pouk in vzgojo otrok a to jc lc v podporo staršev. Šola mora učiti v imenu staršev in nc v imenu države.
Rodbina jc najprvotnejša družba, jc zapisal Krek, zato je zelo pomembno, da sc ohranijo njene svete pravicc in temelji, na katerih sloni. Če država s civilnim zakonom oslabi te temelje, slabi s tem samo sebe. Če vzgojo v šolah ureja po načelih, ki so nasprotni starševskim dolžnostim do otrok, škoduje sebi, saj jc država skupina rodbin. Kjer ni očetovske oblasti, je dodal Krek, nc more biti kraljevske ali ccsarskc. Vse življenje ima izvor v rodbinskem. Zdrave rodbine so podlaga zdravim občinam, narodom, državam. Naša doba, jc menil Krek, ima mnogo ran, ki uničujejo rodbinsko življenje. Med temi so poglavitni: civilni zakon, prisilna šola protiverskega in medverskega značaja, ki omejuje staršem naravno oblast nad otroki. S tem razdira enotnost vzgoje in tudi enotnost cclc rodbine. Med vzroke, ki uničujejo rodbinsko življenje, jc Krek uvrstil tudi socialni nered. Ta vpliva, da sc sklepajo prečesto zakoni lc z ozirom na doto. Socialni nered sili ženo v tovarno. S tem uničuje njo in njeno rodbinsko življenje. Zavzemal sc jc za enakopravnost spolov. Sodil pa jc, da je njihov delokrog različen. Prva naloga ženske jc materinstvo. Ženska kot mati ne more opravljati drugih poslov, materinstvo jo zadržuje. Ni pa nasprotoval, da posameznico pridobe visoko izobrazbo kot zdravnice za ženske in otroke, profesorice, tudi učiteljice na vseh ženskih šolah. Menil pa je, da ženske danes prodajajo svoje moči tudi na pošti, železnici itd., ker nc morejo biti matere in ker bi sicer živeti na mogle. To ni normalno. Tako življenje jc združeno z mnogimi moralnimi nevarnostmi. Krek jc menil, naj bi imele ženske aktivno in pasivno volilno pravico. Povsod v življenju imajo svoj interes, je dodal, edino vojaštvo jc, kjer niso zainteresirane. Ženska kot delavka, proletarka pa pri delu potrebuje več varstva zaradi slabe konstitucijc in moralnih nevarnosti. Ženske naj ne delajo ponoči. Strogi zakoni pa morajo poskrbeti, da predstojniki nc uporabljajo žensk v lascivnc namene. Žensko jc treba braniti kot mater, da nc trpi zdravje matere in otroka. V splošnem pa jc treba poskrbeti, da kolikor mogoče veliko moških stopi v zakon in da toliko zaslužijo, da vse preživijo, ženske pa lahko izpolnjujejo materinske dolžnosti. Krek se jc zavzemal tudi za posle. Ugotavljal jc, da tudi med gospodarji in posli (hlapci, deklami, pestunjami, sobaricami, gospodinjami, kočijaži, lovci) veljajo kupne pogodbe, ni več organiskih zvez, kakor nekdaj, vse jc koordinirano in subordinirano. Ob tem jc Krek idealiziral razmere v srednjem veku. Menil pa jc, da jc v sodobnem času med ženskimi posli največ kandidatinj za prostitucijo. Tudi v tem pogledu izrabljajo posle deloma gospodarji, deloma njihovi sinovi. To se velikokrat dogaja in jc nekak tih pogoj kupne pogodbe. Glede nravnosti, je menil Krek, bi bilo treba nastaviti kazen za zapeljivcc žena. Dclavci in delavke naj delajo ločeni po spolu. Najprimernejše bi bilo, je sodil Krek, čc bi vsaka rodbina imela zunanjo podlago svojemu domu, hišico. Čc pa to ni mogoče, pa vsaj zdravo, lično stanovanje. Na rodbinsko življenje grozno vplivala, jc zapisal Krek, tudi lahkoživost in želja po slasteh. Mnogi ne marajo stopiti v zakonsko življenje in nenravno žive, prebivalstvo pa vedno manj narašča, kar je Krek označil za ostudno kugo. Tc hude rane sc lahko ozdravijo, je zaključil Krek, če se ljudje vrnejo k prepričanju, daje zakonska zveza združena z religijo in prav posebno vezana na Boga in njegovo pomoč.44
44 s, str. 112-114. D, str. 20-28. NE, str. 36,49.
Krek jc sodil, da se je iz rodbine razvil narod (od besede: naroditi). Nc pomeni pa vedno enega rodu ali plemena, ker sc v rodbinah lahko združujejo različni rodovi. Večina sedanjih evropskih narodov so zmesi dveh ali več rodov, tako Italijani, Francozi, Španci, Angleže in večina Nemccv. Zato se nc krijejo tisti znaki, jc menil Krek, po katerih ločimo rodove s tistimi, po katerih razlikujemo narode. Rodove ali plemena določuje kožna barva, barva in svojstva brade, očesne oblike, očesni kot in razmerje dolžine in širine pri lobanji. Pri narodih pa ti naravni znaki niso nujno ločeni, da bi npr. Slovani morali biti dolgoglavci itd. "Narod", jc zapisal Krek, "ima vsled skupnega izvira nekaj svojih telesnih znakov, poglavitno pa je skupno duševno življenje: omika, zlasti pa jezik. V en narod ali k eno narodnosti štejemo potemtakem tiste rodbine in posameznike, ki imajo po skupnem izvoru in vzajemnem življenju enake telesne, zlasti pa duševne lastnosti in en jezik. Vse te lastnosti sc imenujejo s skupnim imenom narodnost."45 Ljubezen do naroda, jezika domovine niso le nekakšna naravna nagnjenja, marveč nravna dolžnost. Z dolžnostmi pa so zvezane tudi pravicc. S tem, da izvršujemo svoje nravne dolžnosti do naroda, delujemo v skupni smoter, v skupno korist, vsak po svojih zmožnostih in razmerah. Narod jc vmesni člen med rodbino in človeštvom. Narod in človeštvo rasteta iz rodbine. Moč naroda jc v zavisnosti od rodbine. V naravni samostojnosti rodbine, jc sodil Krek, ima svojo samostojnost narod. Rodbina je prvotnejša od države, zato nc more prejemati pravic od nje, marveč jih ima sama po svojem bistvu. Mednje spada predvsem rojstvo in vzgoja otrok. Po rojstvu se prenašajo naravna (telesna in duševna) narodna svojstva, po vzgoji pa omika in jezik. Država na noben način nc sme tega ovirati, marveč mora s svojimi pripomočki še pomagati rodbinam, da morajo uživati pravicc, ki izvirajo iz njihovih naravnih dolžnosti. Zaljcnjc narodnih pravic jc žaljenje rodbinskih pravic in razdiranjc rodbinske samostojnosti. Država, ki npr. jeziku svojih podložnikov ne da pravic v uradnem občevanju z njimi, žali njihove osebne pravicc. Če govorimo o pravicah narodnega jezika, jc zapisal Krek, umevamo to lc v prenesenem pomenu. Pravicc nima jezik, marveč posamezniki in rodbine. Narodno pravo je del rodbinskega in osebnega prava46.
Narodi niso edini državotvorni činitelji, jc sodil Krek. Pri tvorbi držav in drugih raznovrstnih družb so zelo pomembni. Samo po sebi nc pomenijo šc države, v državi pa pomenijo zelo mnogo. Narod stremi za tem, da tvori eno državo, toda to jc odvisno od mnogih faktorjev, posebno od naravne geografske lege47. Narodi imajo pravico, da jim država priznava njihov družbeni značaj in jim ga brani, a jim nc daje pravic, ker so narodove pravice prvotnejše kakor država. Priznati pa mora enakopravnost svojih narodov. Medsebojna tekmovanja nc more zabraniti, zato tudi nc more ustaviti, da bi se narodne meje nc izpreminjale. Darovitcjši, pridnejši, varčnejši zmagujejo. Grdo in krivično pa jc, je zapisal Krek, če sc država s svojimi stališči postavi na stran enega naroda in mu s svojo oblastjo pomaga proti drugim48. Bojev med narodi ni mogoče zabraniti in nc propadanje slabejših. Tudi država ni opravičena poseči v medsebojne boje narodov, dokler poteka v pravih mejah, dokler zmagujejo pridnejši in podjetnejši, pač pa ima, je zapisal Krek, (pravico) dolžnost ohraniti sc nevtralno. V naših dneh izvira vsa ta
S, str. 130.
S,str. 131-133.
D, str. 46.
S, str. 137.
mizerija, jc sodil, v narodnostnih vprašanjih, ker se je država sama vmešala v te boje, da bi določene narode povzdignila in druge zatrla. Vsak narod ima pravico, da naredi, kar je njegovega in kar mu je potrebno za izpopolnjevanje njegovih sil. Med kulturo narodov so velike razlike, po kulturi in sili pa se ne more meriti pravica narodov. Ako bi zahtevali za vse enako, jc sodil Krek, bi bilo napačno, rušila bi se harmonija med narodi49. Krek je sodil, da so države, ki obsegajo samo eno narodnost, v marsičem na boljšem, kakor mnogonarodne, ker nimajo medsebojnih narodnih bojev. Država lahko vrši svojo nalogo tudi, če ima razne narode v svojem okrožju. To jc šc bolje. Boji in mednarodno tekmovanje sc vrši po nekem redu, v nekih mejah, izključno narodne države pa prenesejo boje na svetovnopolitična tla. Ti boji so nevarnejši. Tudi v takoimenovanih narodnih državah, jc sodil Krek, ni brez narodnih bojev, samo da se vrše edinole v znamenju krivičnega samosilništva (Francija napram Brctoncem, Germanom, Iberom, Nemčija napram Poljakom in Francozom itd.)50.
V sodobnem času, je sodil Krek, sc narod z vsemi silami bori proti drugemu, da bi se na njegovo škodo povečal. Država posega v ta boj, pomaga močnejšim in zatira slabše. Zato je umljiva potreba narodne samozavesti, ki sc jc tako močno zbudila v preteklem stoletju. Narodi čutijo, da po pravici zahtevajo, da sc njihovim organizmom prizna tudi primerna, s pozitivnimi zakoni določena oblika. Narodne samostojnosti, ki ima svoje korenine v naravnem pravu, mora država priznavati. Težnje, za katerimi težijo zatirani narodi, imenujemo težnje po narodni avtonomiji. Njeno obliko lahko določamo po razmerah. Njen vidni izraz jc narodni zastop. Volili bi ga rodbinski gopodarji, očetje, ne glede na davek. Imeti bi moral primeren vpliv na ljudsko in strokovno šolstvo. V tem okviru jc odločilen vpliv na učini jezik. Imeti bi moral odklanjalno pravico glede ustanavljanja uradništva in odločilno moč, da bi pri uradih upoštevali pravico do rabe materinega jezika itd.51. V državah, ki imajo več narodnosti, je, je nadaljeval Krek, popolnoma opravičeno, da se posameznim narodom da javnopravni pomen, kakor ga imajo druge ustanove in organizacije. Pravilno jc, da narodi nekaj pomenijo pred državo. V sedanji državi, jc sodil Krek, narodi nimajo nobenega pomena. Imamo samo državno in deželno avtonomijo, drugih avtonomni organizacij pa nimamo. Avtonomna telesa so avtonomna, če imajo pravico dajati zakone. Pri nas pa jc zakonodajna oblast, je sklenil Krek, samo v državi in deželi52.
Aristotel pravi, je zapisal Krek, da je država družba rodbin in občin za srečno in krepostno življenje. S temi besedami je, jc dodal Krek, lepo pojasnjen pojem države. Država je popolna, naravna in nezavisna družba. Družine ne morejo same izvrževati svojega namena. Potrebujejo varstvo pred naravnimi silami, same nc zmorejo različnih del in opravil ter umstvenega napredka. Zato se najprej v istem kraju združijo v občine in srenje. Tudi te nc morejo živet same zase, zato se združijo v državo. Država jc zveza nravnih bitij, ki morajo biti združena z umom in voljo, siccr ne morejo tvoriti družbe. Tako morajo družinski očetje, ko sklepajo državo, vsaj na tihem v to privoliti. Ob ustanavljanju kake države so imele družine, ki niso hotele pritrditi njeni ustanovitvi, neizpodbitno naravno pravico preseliti sc drugam. Ob ustanovitvi, ko že oživijo njene
49	D. str. 46-50.
50	S, str. 137.
51	S, str. 139-140.
52	D, str. 51.
prednosti, mora tisti, ki te uživa, izvrševati tudi dolžnosti. Zavedati sc mora, da je zanje nravno obvezen. Nc sme rušiti reda in miru, ker bi s tem škodoval drugim, kar ni dovoljeno. S tem jc omejena njegova svoboda, ki jc ob ustanavljanju države še bila. Nima pravice, da bi se odpovedal državi, češ da ni zadovoljen z njo in jc zato ne mara poslušali. Bog, ki ustanavlja državo, je dal človeku tako naravo, ki ga sili v državo, ker brez nje nc more dosegati svojega namena. Človek je odvisen, ker ima stalno določeno naravo, po kateri ga vodi njegov Stvarnik53.
Po izvoru, je zapisal Krek, države delimo v patriarhalne, vojne in teokratske. Patriarhalne so polagoma zrasle iz družine. Vladal jim je patriarh, glavni potomec družine, iz katere so se razvile. Njemu v pomoč so bili rodovni prvaki. Ko jc ljudstvo naraslo, so se v skupni patriarhalni družbi začeli ločiti posamezni rodovi, ki so imeli pod seboj družine svojega ožjega rodu. Vsak rod je imel svojega načelnika. Ta je užival knežjo čast in jc pod najvišjim palriarhovim vodstvom pomagal vladati. Če so se rodovi tekom časa razdelili in so postali samostojni ali če je patriarhov rod izumrl, so postali rodovni knezi patriarhi. Patriarhalna država je, jc nadaljeval Krek, najprvotnejša. Za Slovane jc značilna za čas preseljevanja narodov. V naših časih, je sklepal Krek, so ostanke te oblike države v škotskem klanu, v jugoslovanskih zadrugah itd.
Vojne države so nastale tako, da je nek junak zbral okrog sebe vojake in z njimi začel vojne ali si jc v zmagovitih bojih podvrgel že ustanovljene družbe. Po tej poti jc nastala babilonska, makedonska (Aleksander Veliki), rimska itd. država. V patriarhalnih državah jc bil cn sam narod. Vojne države pa so imele različne narode v svojem okrožju, nekaj jih jc gospodovalo, drugi so bili brez pravic. Zlasti posamezni narodi so v vojnih državah hirali v krutem suženjstvu.
Teokratske dravc so bile tiste, ki jih jc Bog neposredno ustanovil (judovska država), ali pa so trdile, da so bile tako ustanovljene (McroC v Etiopiji, mohamedanska /islamska/ država, ki šc danes živi v turškem cesarstvu) itd.
Po načinu življenja, je menil Krek, se stare države ločujejo v nomadske in stalne. Nomadske so tiste, ki nimajo stalnega ozemlja. Njihovi prebivalci sc pečajo z lovom, ribolovom ali živinorejo. So na najnižji stopnji omike. Stalne države so povezane s poljedelstvom, z njimi vasi in mesta. Poljedelstvo je lahko dalo pogoje za višjo izobrazbo. Stalne države so nastale na dva načina. V Aziji, na primer, so nomadi vedno bolj prodirali proti jugu in podjarmili narode na stalnem ozemlju. Naučili so sc njihove omike in ustanovili mogočne države. Polagoma so zašli v razkošno življenje in oslabeli. Podjarmljcni narodi so sc jim uprli, države so sc razrušcvalc in nastajale nove. To jc zgodovina asirske, kaldejske, perzijske itd. države. Po izvoru so take tudi sedanje evropske države. Ob preseljevanju narodov so prihrumeli germanski in slovanski narodi v Evropo in na razvalinah rimske države osnovali nove državne organizme. V nekaterih krajih so bili ljudje raztreseni po deželi. Zaradi lažjega varstva na enem kraju so ustanovili svoja prebivališča. Tako so nastala mesta. Če so sc prebivalci v teh mestih preveč namnožili, so ustanovili po drugih krajih nove naselbine (Fcničani Kartagino, grška mesta naselbine v Mali Aziji, Italiji, na Siciliji itd.).
Večina starih predkrščanskih držav so bile monarhije. Vse nomadske in iz njih nastale države so imele po enega vladarja. Republike so bile lc v mestih. Po številu prebivalstva so bile majhne. Vzhodne monarhije so imele že od nekdaj samosilniški
53 S, nr. 141-143.
(despotski) značaj. Nastale so s silo. Samosilništvo je utrjevalo mnogoženstvo. Ob začetku krščanstva jc tudi na zahodu začelo poganjati kruto, krivično despotstvo. Ta razvoj je bil naraven, je sklenil Krek. V "poganskih državah je v splošnem vladalo načelo, da jc človek zavoljo države in nc država zavoljo človeka. Človeško dostojanstvo se sploh ni upoštevalo. Pravicc so sc prisvajale samo svobodnim članom lastne države. O splošno človeških pravicah ni bilo niti sledu." V teh državah "jc vladalo tudi zaničevanje telesnega dela in s tem združeno suženjstvo. Po tej poti sc jc razvijal na podlagi liberalnih gopodarskih načel kapitalizem, ki jc pospešil državni razpad... Izvor tem zmotam moramo iskati v poganski religiji."54 Krščanstvo je postavilo človeka v središče družbe, jc nadaljeval Krek, države in vse druge družbe so poslale družbe za človeka. To je bila najimenitnejša smer napredka v omiki. Krščanstvo jc povzdignilo načelo enakosti vseh ljudi pred Bogom, proti poganskemu nazoru, da so narodi neenakopravni, proti delitvi na barbare in ncbarbarc, sužnje in ncsužnjc. "Po tem načelu sc jc razdrobilo suženjstvo, človekova vrednost in dostojanstvo njegove nature sta sc oživili... Uboštvo ni bilo več sramotno." Krek jc priznaval, da krščanstvo suženjstva ni brž odpravilo, gospodarska samostojnost jc polagoma napredovala, zanikal pa jc, da bi v krščanskih državah suženjstvo v poganskem smislu lc cn dan živelo. Eksistenčno dušno in telesno pravo sc jc vsakomur priznavalo. Osebnost se jc pri vseh spoštovala, da jc tudi nesvobodni posel ali tlačan lahko vstopil v duhovniški, v krščanski dobi v najimenitnejši stan in dosegel najvišji ccrkvcni položaj55.
K tem Krekovim mislim kaže pripomniti, da krščanstvo ni odpravilo sužnjev, poslov, tlačanov. Gradivo o zgodovinskem razvoju priča, da so bili sužnji v poganskih in krščanskih skupnostih brez pravic, kjer so živeli. V tem pogledu ni bilo razlik. Res je, kakor je zapisal Krek, da so po krščanskih načelih veljali nravni zakoni za vse zasebno in javno življenje, za gospodarje in podložnike, reveže in bogatine. Vsa oblast od očeta do vladarja in papeža se jc štela lc za božjo službo. Vsak jc bil odgovoren Bogu, cesar za vladanje, podložnik za pokorščino56. To priča, da so družbene razlike med ljudmi bile in ostale. Na to kaže tudi Krekova ugotovitev, daje ccsar odgovoren za vladanje, podložnik za pokorščino.
Krek jc razpravljal o značaju krščanskih in sodobnih držav. Prve jc povezoval s srednjim vekom, druge z obdobjem po 16. stoletju, ko so sc pojavile, kakor je zapisal, novotarijc v verskem vprašanju. Poleg drugega je prcccnjcval avtonomijo srednjeveških srenj, ki naj bi jih zatrla francoska buržoazna revolucija. Dodal jc, da jc liberalizem povsod povzel to barbarstvo in tudi drugod uničil samostalnc občine. Današnje občine so lc zato, da sc lažje nakladajo bremena. O njihovi avtonomiji ne moremo govorili. Trije stanovi, stanovske zveze obrtnikov, duhovniški in plemiški stan, ki so imeli svoje stanove, so vezali pravice vladarske oblasti. Dokler je živela ta organizacija in poleg nje srenjska avtonomija, jc bil absoluten vladar domala nemogoč. Temu jc Krek dodal, da je imelo cerkveno pravo na razvoj stanovskih organizmov nepopisen vpliv. Krščanske države so bile res krasne stavbe, nc dovršene, a so sc vedno izpopolnjevale. Sedanje države, je nadaljeval, temelje na načelih, da je oblast samo ljudska volja, ljudstvo jc odvisno samo od sebe in si zato more lc samo ukazovati, ljudstvo je vir vsega prava in
54	S, str. 145.
55	S,str. 168.
56	S, str. 170.
oblasti. Božje gospodstvo se zamolčujc, kakor da ljudje Bogu nc bi bili ničesar dolžni57. Kot glavno značilnost sodobnih držav jc Krek navedel ustavnost. V tej zvezi jc pisal o razvoju angleškega parlamentarizma. Za avstrijskega jc zapisal, da zaradi mnogih stvari ni vreden imena. Druga značilnost sodobnih držav, jc nadaljeval Krek, je liberalizem, svoboda v verskem oziru, kjer sc ima država za nadzornika in neomejeno vrhovno gospodarico v verskih zadevah, čeprav sama nc priznava nobene vere in tudi Boga nc. Ta svoboda jc načelno nasprotna osebni svobodi, po kateri jc človek glede na svojo dušo neodvisen od države. Z njo jc povezana gospodarska svoboda. Vsak sme, kar hoče. Lastninska pravica je domala neomejena. Naslednja značilnost sodobnih držav je, je sodil Krek, militarizem in razpad natorno avtonomnih družb. Rodbina sc tlači s prisilno šolo, v kateri nastopa država kot učiteljica in vzgojiteljica. Srenje so brezpomemben okrasek birokratskega državnega stroja. Narodi zastonj čakajo enakopravnosti. Stanovski organizaciji se delajo sitnosti. Gospodarsko, politično ali strokovno svobodno združevanje sc tišči k tlom. Glede socialncga vprašanja je, jc menil Krek, povrat v poganstvo. Anarhizem brezboštva in anarhizem velikega kapitala rodita dualizem med množicami. Družbena zavest cclokupnosti in trdne dolžnosti sc izgublja. Večina članov duševno in gmotno propada. Pcščica ljudi ima vse koristi in bogastvo, ostali lc bremena in živijo v uboštvu. Take socialne razmere imajo svoj teoretični izvor v materializmu, ki taji razloček med dušo in telesom, med Bogom in svetom. Ta zmota sc v naših dneh kaže v darvinizmu, ki nc pozna človeške svobodne volje in zaradi tega nobene odgovornosti in nravnosti, zato naj sc, jc dodal Krek, človeška družba nc bi ločila od črede antilop ali bivolov, od jate vran ali krokarjev. V sodobnem času se nam pri reševanju socialncga vprašanja bližata dva sovražnika. Vedno večje duševno in gmotno uboštvo ter razpad delavskih stanov in materialistični socializcm. Prvi razdira gmotni položaj našega ljudstva, drugi mu hoče vzeti dušno srečo, vero v neskončno pravičnega Boga in upanje v njegovo očetovsko usmiljenje. Oba sovražnika sta silno razkačena. Uboštvo nc škoduje samo telesu, marveč tudi duši. Najhuje pa vpliva na človeka to, da mu njegovo naporno delo ničesar nc prinaša, marveč jc vedno na slabšem, zato ni čudno, da se razburi in vda kot žrtev socialno-dcmokratičnim zapeljivim obljubam. Ta drugi sovražnik jc hujši od prvega58.
Krek jc imel državo za popolno družbo. Država mora imeti svojo oblast. O njenem izvoru jc navedel tri glavna mnenja - Rousscauja, L. Bavarskega in ogromno večino katoliških znanstvenikov. Zadnji sc, jc zapisal Krek, opirajo na naravno pravo in besede sv. Pavla (Rim 13,1,2). Vsaka oblast je od Boga, upiranje oblasti je upiranje božji naredbi. Državna oblast jc božjega izvora, a nc naravnost in neposredno, v tem primeru bi bila povsod enaka in nespremenljiva, marveč po človeški naravi. Ta sili človeka v državo, ta pa ni mogoča brez oblasti. Ljudje imajo pravico, da si postavijo primerno oblast, tej pa sc morajo podrediti in le v najskrajnejšem slučaju jim mora bili dovoljeno, da seji ustavijo59. Nikjer pa ni določeno, kakšna bodi oblika državne oblasti. Lahko jo izvršuje vse ljudstvo, nekateri ali posameznik, lahko jc monarhija, aristokracija, demokratična republika ali druga. Najprikladncjša pa jc monarhija, kjer vlada deden vladar, ki ga podpirajo avtonomne srenje, dežele, narodi in stanovi. Monarhija najbolj
57	S, str. 176-179.
58	S, str. 180.
59	S, str. 182-190.
zagotavlja mir in red v državi, zahteva krepostne vlade in tudi svobodo. Sveto mora biti osebno pravo, vest in združevalno pravo. Le na temelju neskaljene javne nravnosti in krepkih, samostalnih manjših družabnih organizmov se more dvigniti in ohraniti čila in zdrava monarhija. Drugega temelja ni zanjo, najmanj pa jo more rešiti kaka nedoslednosti polna, po tiranstvu težeča ustava60 Posamezniki so člani države le kot člani naravnih organizmov (rodbine, naroda, stanu) in manjših državnih organizmov (srenje ali dežele). Te družbe so prvotnejše od države. Svoje pravice imajo utemeljene v naravnem eksistenčnem pravu, zato jih nc daje in ne more dajati šele država. Kjer se to načelo prezira, tam so krivica na dnevnem redu. Smoter države je splošno, javno, časno blagostanje državljanov. Država sama ne osrečuje nikogar. To ni njen namen. Vsak jc svoje sreče kovač. Mora pa skrbeti, da imajo njeni člani priložnost časno se osrečiti, dobiti zadostno množino vsega, kar potrebujejo za svoje telesno in duševno ohranjevanje in izpopolnjevanje. Najprej pa mora država v dosego svojega smotra priznavati, braniti in čuvati pravice svojih članov oz. rodbin, narodov itd., mora varovati naravno pravo, sprejeti zakone in jih okrepiti s kaznimi. Država mora skrbeti za javno varstvo, z zakoni določiti in pojasnjevati pravice svojih članov, razsojati, kaznovati, posegati v gospodarsko življenje, lastninsko pravico in jo pravično omejiti, pomagati mora na noge razpadlim stanovskim organizmom, predvsem pa mora razbiti svoje krute klešče birokratizma in centralizma. Država sc nc sme vtikati v osebno svobodo.62
60 S, sir. 190-192.
62 S, sir. 196-198.