ZGODOVINA ZA VSE leto XI, 2004. št. 2 Karla Zadnjega) razložil, kako se je vse skupaj sfižilo in kdo je bil v resnici zadnji Habsburžan. Za patologe velja, da »vedo vse, a prepozno«; mnogokrat se v tem opisu najdemo tudi zgodo- vinarji. Aleksander Žižek (ZA)UPAN JE V DENAR Andrej Pančur, V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, Celje: Zgodovinsko dru- štvo, 2003. 315 strani. (Zgodovini.ee; 1) Nisem si predstavljal, da me bo prva misel, ko sem odložil knjigo, katere tematika je monetar- na politika v habsburški monarhiji, zapeljala k vprašanju zaupanja. Zaupanje, ki ga skoraj ved- no dojemam zgolj kot osebno občutenje do so- človeka, se mi je kar naenkrat premaknilo v sfero materialnega sveta kot svetovni princip, ki svet drži v nekakšnem redu. Rekla, da je denar sveta vladar, po Pančurjevi knjigi nisem več razumel zgolj kot oguljeno in vsak dan bolj boleče obču- teno frazo, pač pa kot posledico dejstva, da mi vsi tako zaupamo v tega svetovnega vladarja. In prav zato gre - vsaj po moje - v novi knjigi dr. Andreja Pančurja, ki je konec leta 2003 izšla kot prva edicija nove knjižne zbirke Zgodovinskega društva Celje Zgodouini.ee. Pančur v delu, ki je v osnovi predelana doktorska disertacija, obra- vnava odnos slovenskega človeka do denarja v habsburški monarhiji v 19. stoletju. Ob sprotnem razkrivanju razmerja med ekonomsko teorijo in prakso, ki ju vsi v ekonomskem gibanju tako iz- postavljajo, Pančur namreč vzporedno vpleta še tedanjo javnost in njeno »(ob)čutenje« denarja. Gre torej za človeka in njegovo zaupanje v denar, ki se je skozi celotno 19. stoletje manifestiralo kot upanje. To upanje pa najbolje izraža sam naslov knjige: V pričakovanju stabilnega denarnega si- stema. Delo, katerega jedro zajema nemirna in nesta- bilna finančna politika druge polovice 19. sto- letja, v svoji predzgodbi posega tudi v konec 18. stoletja ter oriše vladno proračunsko politiko še v predmarčnem času, ko je vrednost avstrijskega goldinarja že temeljila na srebru. Z revolucionar- nim letom 1848 je poprej bolj ali manj uravno- vešen proračun postal močno deficiten, s spro- tnim izdajanjem nepokritega denarja pa je bila omajana tudi denarna stabilnost. Zato se je bila država prisiljena odpovedati zakonski zamenlji- vosti bankovcev za srebro, s čimer je bil praktič- no uveden papirnati denar. V skladu z Gresha- movim zakonom papirnati in kovinski denar, ki sta v principu imela enako nominalno vrednost, na trgu nista bila enakovredna. Ker so ljudje ko- vinski denar cenili bolj kot papirnati, so kovance hranili doma ali pa so jih preprodajah v tujino. Posledično je tako papirnati denar iz denarnega obtoka izrinjal kovinskega. Takšne težave, ki jih je država v negotovih (vojaško) političnih razme- rah le še bolj stopnjevala z novimi emisijami pa- pirnatega denarja, so kritično porevolucionarno situacijo le še podaljševala v čas do konca 60. let 19. stoletja. Obdobje nemirnega, nestabilnega denarnega sistema na zelo zanimiv način odraža praktična raba t. i. »flik«, tj. na polovičke ali četrtinke natr- ganih bankovcev, ki so šteli kot zakonito plačilno sredstvo, katerih rok za odpravo je država celo podaljševala. Za takratno ekonomijo neugod- nega stanja s srebrom nekritih bankovcev, ki so leta 1857 zavzemali skoraj 90 % skupne denarne mase, preprosti ljudje niso povsem dojeli. Njim je šlo, tako kot večinoma še danes, zgolj za prak- tično razumevanje denarnega sistema. Da bi jih »ekonomskoteoretsko« razsvetlili, je časopisje (spočetka le Novice) slovensko beročega bralca uvajalo v razumevanje realnega stanja, ki so ga bili deležni na domači tržnici. »In kakor je več papirnatega dnarja bilo, je jelo zginovati srebro in zlato, in kdor ga je hotel imeti, je mogel zanj veliko nadajati na papirnati dnar.« Pri pojmu »nadajati« je tedaj šlo za srebrno ažijo. Za nakup kovancev s papirnatimi bankovci je -bilo takrat namreč potrebno plačati srebrno ažijo. Razu- mljivo je, da je ažija y negotovih monetarnih raz- merah, tako glede na politično situacijo kot tudi glede na zaupanje ljudi v denarni sistem, skoko- vito rasla in padala. Leta I86I je za kratek čas sre- brna ažija dosegla celo 52 %. Avstriji je v obdobju prehajanja iz ene krize v drugo in ob neuspešnih prizadevanjih različnih finančnih ministrov, da pokrpajo in trajneje ustalijo monetarno politiko, ob koncu 60. let vseeno le za silo uspelo sanirati monetarni sistem, a kaj ko je spet že leta 1873 udarila nesrečna okoliščina deflacije. Kot spo- znavamo tudi danes, za razliko od devetdesetih let minulega stoletja, se notranje monetarne po- litike ujemajo tudi z obdobji svetovne gospodar- ske konjunkture oziroma depresije. Dovolil bi si še eno poenostavljeno paralelo 19. stoletja z našo sodobno denarno situacijo, 130 VSE ZA ZGODOVINO S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE četudi gre morda za preveliko poenostavljanje, ki naj mi bo kot čistemu laiku oproščeno. Pri- merjava uvajanja evra, enotne evropske valu- te, z avstrijsko uvedbo zlate denarne podlage leta 1892 namreč kaže na podobnost. Ko je bil v Avstriji odpravljen proračunski deficit, so bili ustvarjeni pogoji za stabilno monetarno uredi- tev. Ob padanju cen srebra in nihanju vrednosti avstrijske denarne valute v primerjavi z zlatimi tujimi valutami ter ob vedno bolj naraščajoči mednarodni blagovni menjavi, so se pojavljale vse večje težnje po poenotenju (že v petdesetih letih je zaradi tega goldinar prešel na desetiški sistem) avstrijske državne valutne podlage s po- membnejšimi tujimi, ki so bile tedaj utemeljene na zlati podlagi. Reforma v zlato kronsko valuto leta 1892 je bila nova prelomnica v monetarni politiki monarhije, ki se je kasneje izkazala kot ustrezna za avstrijsko ekonomijo, saj je v začet- ku 20. stoletja reforma rezultirala dokaj stabilen monetarni sistem. Četudi se je s tem povečalo zaupanje ljudi v njihov denar, prvi odmevi na to niso kazali, saj avstrijska javnost nad reformo sprva ni bila nav- dušena. Tudi nekateri slovenski poslanci, četudi so bili del takratne vladne koalicije, vladne refor- me niso podprli. Takšne Pančurjeve ugotovitve zgolj kot primer kažejo na to, kako večplastno se je avtor lotil svoje raziskave. S svojo metodo dela, ki brez dvoma presega slog podajanja sta- rejše klasične gospodarske zgodovine, Pančur dokazuje medsebojna interaktivna razmerja med ekonomsko teorijo, aktualno politiko in od- zivi javnosti. Njegovo delo tako ni gospodarska zgodovina, v kateri bi avtor štel tovarniške dim- nike in parne stroje, ampak tesno prepletajoča gospodarska, politična in socialna zgodovina, ki upošteva vse »klasične« vire vseh treh naštetih zgodovin. Morda ta monografija po izbiri osred- nje teme dela - denarja - ostaja na knjižnih poli- cah in v bibliografskih podatkih vseeno uvršče- na med gospodarsko zgodovino, toda upam, da jo tako predalčkanje ne zaznamuje preveč. Avtor je v svoji obširni študiji razumljivo podal temati- ko in odlično opredelil mentaliteto takratnih lju- di. Spretno je pokazal, kako so ljudje na Sloven- skem dojemali denar, hkrati pa bralstvu dokazal, da ekonomska teorija, kaj šele zgodovina, nista nikakršen bavbav. ter s precej obširno navedbo literature ob koncu bo vsakdo dobil vsaj začrtan zemljevid, kjer bo lahko mimo nevidnih čeri zaplul v ocean totalne zgodovine. Toda, če me v bistvu za usodo knjige med zgo- dovinarji nikakor ne skrbi, saj vemo, da se vedno slejkoprej najde kdo, ki poteguje s polic še tako zaprašene knjige, me zanima, če bo knjiga zašla pred bralske oči še koga drugega, npr. kakšnega ekonomista. Tisti, ki se v branju omejujejo le na vroče razpredelnice borznih indeksov, si namreč potem, ko jih »stock exchange« začne že malce preveč obsedati, zaželijo misli, da »v denarju ni vse«. Tedaj najpogosteje posežejo v postmoder- nistično »pofl« duhovno literaturo. Glede na to, kar sem zapisal v začetku, mislim, da je Pančur med vrsticami lahko tudi njim v pomoč. Namreč, na koncu je tudi rek »denar je sveta vladar«, od- visen od sprejemanja vsakega človeka posebej oziroma od njegove osebne »money-teistične« religije v denar. Ni treba, da bi za ozdravitev šli romat v Indijo. Že v tem istem svetu in s pomočjo razlage na istem bližnjem materialnem sredstvu bi lahko - vsaj po moje - vsakdo razbral globlje vzroke tega reka. Menda pa le z odpravo vzroka človek ozdravi sebe, svojo vero in zaupanje. No, morda sem se v vse te misli zamotal zgolj iz tolažbe, ker prvič, na žalost sploh še ne morem sanjati o kakšnem vzajemnem skladu, in drugič, nimam pojma o ekonomski teoriji. Ocene, ko preidejo iz dokumentiranih historičnih dejstev, itak kmalu sfrčijo v subjektivno. Prav zanima me, če sem kot povprečen bralec, zgodovinar in outsider ekonomske teorije dojel to, kar je avtor morda med vrsticami želel sporočiti nam vsem. Borut Batagelj Zdi se, da nihče, ki bo zgodovinsko zabredel •po vsaj malo sorodnem področju, poslej ne bo mogel mimo ocenjenega dela. S sistematičnim, preciznim in v zaključkih sintetičnim besedilom VSE ZA ZGODOVINO 131