Stan Dirdeny: SPIRITUS DEI, 3. del – Tisočletna skrivnost Izdano v samozaložbi: elektronska izdaja, Maribor 2023 © za slovensko izdajo: Stan Dirdeny Vse pravice pridržane. Urednik in distributer: Stan Dirdeny http://standirdeny.com Grafično oblikovanje platnice: ZC Zarja 2, Matej Gaspari Ilustracije: akademska slikarka mag. Klarisa Sipoš Lektoriranje: Mirjana Sternad Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 149926915 ISBN 978-961-96177-5-5 (ePUB) http://standirdeny.com Cena: 11,99 EUR KAZALO SPIRITUS DEI, 3. del Tisočletna skrivnost DORIAN V TEŽAVAH BOJ ZA ŽIVLJENJE NOVA SKRIVNOST ASTRALNA PROJEKCIJA SPIRITUS DEI ZADNJE SLOVO DORIAN V TEŽAVAH Ko je Liza zjutraj odprla oči, je v sobi še bil mrak. Ob sebi je slišala Timovo mirno, globoko dihanje. Počasi se je izvila iz postelje, da ga ne bi zbudila, saj so se šele proti jutru vrnili iz jame. Sklonila se je in mu ustnice nežno pritisnila na lice, potem pa se je prav po tihem odplazila iz spalnice v kuhinjo. Ura je kazala komaj šesto zjutraj. Vedela je, da jo je v službi čakal naporen dan, čeprav je bila sobota. Knjižnico je že več kot pol leta urejala in knjige tematsko razporejala po policah, ampak ker jih je bilo toliko, ji jih še vedno ni uspelo urediti, ker je bila za vse sama. Preložila jih je že na tisoče, pa je z delom bila še vedno skoraj na začetku. Običajno jo je kdo ravno, ko se je zakopala v delo, zmotil s kakšnim sestankom ali naročilom, ampak danes je pričakovala, da bo prav zato, ker je bila sobota, imela mir. Odločila se je, da bo namesto kakava raje skuhala pravo kavo. Običajno je s Timom pri zajtrku nista pila, ker je Tim raje imel čaj ali pa kakav. Počasi, kot da se ne bi še povsem prebudila, je lonček z vodo pristavila na štedilnik in medtem ko je čakala, da bo voda zavrela, je stopila k oknu in ga odprla. Ko je v kuhinjo zavel svež zrak, se je pretegnila in se naslonila na okensko polico. Presenetil jo je glasen živžav pred oknom in takoj je pomislila, da so se ptice že začele zbirati v jate. Vedno so bile zanesljive znanilke bližajoče se zime. Vaščani so že velikokrat nejeverno zmajevali z glavami nad njihovimi prezgodnjimi pripravami na zimo, a se je vselej izkazalo, da se niso nikoli zmotile, ker jih je potem, prav kmalu za tem, ko so zapustile gorsko dolino, res presenetila zima. A je Liza bila vseeno prepričana, da je za selitev bilo še prezgodaj, ker je bilo še vedno poletje, čeprav se je počasi že poslavljalo. »Kar mislite si, da boste lahko kar tako odletele!« je tiho zaklicala proti grmovju. »Če kaj vem, boste morale prej poprositi Organizacijo za dovoljenje!« se je sarkastično nasmehnila. Glasno brbotanje v lončku jo je opozarjalo, da bo voda vsak čas zavrela, a se nekako kar ni mogla odmakniti od okna, ker jo je prevzela lepota zgodnjega jutra. Zamišljeno se je občudujoče zazrla v sive skalnate vrhove, ki so se kot mogočni varuhi dvigovali nad vasico in so se zdeli zdaj, ko jih še ni obsijalo sonce, prav zastrašujoči. Prevzele so jo težke misli, a jih je takoj odgnala, ker se je odločila, da si dneva, še preden se je sploh dobro začel, ne bo oteževala. Ko se je vrnila k štedilniku, je voda v lončku že divje vrela. Odstavila ga je s kuhalne plošče, polovico vode prelila v skodelico, v lonček dodala nekaj žlic kave ter ga spet postavila na ploščo, a samo toliko, da se je kava v njem malo dvignila. Po vsej hiši je zadišalo po sveže kuhani pravi kavi. Natočila si jo je v skodelico, jo čisto malo posladkala in ji po kratkem premisleku prilila še malo mleka. Z užitkom je naredila majhen požirek, ker je kava, kljub temu da ji je prilila hladno mleko, bila še vroča, potem pa je skodelico odnesla k odprtemu oknu in jo odložila na okensko polico. Ravno si je hotela prižgati cigareto, ko sta jo okoli pasu zgrabili krepki roki in jo tako močno stisnili v objem, da je samo presenečeno vrisnila. »Timmy!« je narejeno strogo kriknila. »A bi rad bil vdovec?« »Za zdaj še ne, saj še nisva poročena,« je Tim pritegnil njeni šali. »N-Ne, res še nisva,« je Liza z zadrego zajecljala, ker je kar nekako otrpnila. »Morda pa kmalu bova, če me boš zaprosil za roko,« se je negotovo nasmehnila. Zdaj je Tim bil tisti, ki je začudeno gledal vanjo, ker si resnično ni bil na jasnem, ali sta se še vedno šalila ali pa je Liza resno mislila. »Zvečer ti povem,« ji je lahkotno odgovoril, ko se je odločil, da se je verjetno res samo šalila. »Najprej moram na internetu malo pobrskati po navodilih, kako se to naredi.« Liza je bruhnila v negotov smeh. »Veš kaj, glede na to, da sem ti darilo, ki sem ti ga namenila za rojstni dan, že dala,« je spet s šaljivim tonom povzela, »morda pa ni slaba ideja, če bi ti v novembru podarila knjigo, Poroka za začetnike.« Tim je spet negotovo strmel predse. Čeprav je bil skoraj prepričan, da je vse skupaj bila samo šala, pa ga je vseeno prešlo, da si je Liza poroke verjetno resnično želela. »Veš kaj,« ji je lahkotno, malce negotovo odgovoril, »zdaj, ko si omenila to knjigo, pa sem se zatrdno odločil, da iz poroke ne bo nič, dokler knjige ne bom temeljito preučil!« »Uh, danes pa sva zgodnja, kajne?« je Liza hitro rekla, ko je zidna ura v dnevni sobi odbila sedemkrat in očitno je bilo, da je hotela spremeniti temo pogovora. »Ja, sva,« ji je Tim pritrdil, in ker je čutil, da jo je pogovor o poroki spravil v zadrego, je, da bi se sprostila, lahkotno nadaljeval, »danes imamo najprej psihologijo, potem dve uri fizike in na koncu še nekakšne vaje v laboratoriju, jutri pa je nedelja in na vso srečo mi ni treba v šolo. Mislim, da bom jutri zjutraj pošteno izkoristil prosti čas in s spanjem potegnil, kolikor se bo dalo.« Liza mu je samo prikimala, si prižgala cigareto in srknila kavo, ki se je medtem že skoraj povsem ohladila, a ji je vseeno prijala. »Mene pa čaka toliko dela, da verjetno ne bom utegnila niti dihati,« je potarnala, a so se ji oči že naslednji trenutek zasvetile. »Lahko bi me med odmorom prišel kaj pogledat,« mu je radostno obelodanila idejo, ki jo je v tistem trenutku prešla. »Ja, bom, če bom ugotovil, kje knjižnica je, in mi bodo dovolili tja,« ji je Tim obljubil, se za trenutek zamislil in jo negotovo vprašal, »pa to, da sva midva par, centru paše ali kako?« Resnično ga je zanimalo, kaj si je vodstvo centra mislilo o njuni zvezi, ker so mu Lizo prav oni dodelili kot skrbnico, zato se je čudil, da se do zdaj še nihče ni obregnil obnju. »Ja, super!« se je Liza razburila. »A pričakuješ, da nama bodo dali blagoslov in nama bo sam Stephen Core šel za pričo?« »Eh, pusti, otročarije kvasim!« je Tim zardel, ker se je zavedel, da tako vprašanje ni nič kaj odraslo zvenelo. »Pridem ja, če te bom našel. Aja, danes bom končno zvedel, kaj pomeni status mladega raziskovalca. Bojda imam po pouku pri profesorju, Dolojevu nekakšno delo.« »Dobro,« mu je Liza prikimala. »Počasi bo treba od doma, sicer bova pozna,« je rekla, ko je pogledala na uro. »Danes mi ni najbolj za v šolo,« je Tim z vzdihom potarnal, bolj zase kot Lizi, ki je ravno zaklepala vhodna vrata. Liza se je samo trpko nasmehnila in ga prijela za roko. Molče, zatopljena vsak v svoje misli, sta z roko v roki hodila proti razpotju, kjer ju je običajno čakal Dorian. Nenadoma se je ustavila in se potrto zastrmela vanj. »A tako grozno je bilo videti?« ga je tiho vprašala. Tim, ki se mu niti sanjalo ni, o čem je govorila, jo je zmedeno pogledal. »Oprosti, ampak o čem pa sploh govoriš?« jo je negotovo vprašal. Liza mu je samo pomenljivo, krepkeje stisnila dlan. »Lahko bi si mislil,« je Tim malce nejevoljno zamomljal in stopil dalje proti razpotju. »Čisto sem pozabil!« »No, a je res bilo tako hudo?« ga je Liza, ki ni mogla pozabiti, kaj je v njegovih mislih videla, pretreseno vprašala. Tim ji je samo resnobno prikimal, ker je malo prej v mislih resnično spet podoživljal grozote včerajšnjega dne, a ko je videl, kako jo je prizadelo, je napeto razmišljal, kako bi jo potolažil. Ko se je nečesa domislil, so se mu usta razlezla v hudomušen nasmešek ... Svoje misli je osredotočil na Lizo. Domišljiji je dopustil prosto pot in sanjaril o trenutkih, ki bodo nekoč samo njuni. »Timmy!« je Liza osuplo vzkliknila. Ko ji je Tim na obrazu uzrl rdečico, se je navihano zahihital ... Počutil se je zmagovalec nad njenimi posebnimi sposobnostmi. »Kako pa ti vidiš moje misli?« jo je vprašal, ko se je spet zresnil, čeprav mu je še vedno šlo na smeh. »Vidiš popolnoma jasno sliko, kot jo vidim jaz, ali tako, bolj zamegljeno?« »To je nekako tako kot sanje,« je Liza zamišljeno rekla, kot ne bi vedela, kako bi mu najbolje pojasnila. »Ko se zjutraj prebudiš, veš, kaj se je v njih dogajalo, ampak iz trenutka v trenutek se manj spomniš.« »Ne razumem,« jo je Tim negotovo, s priprtimi očmi pogledal. »No, predstavljaj si, kako je, ko zjutraj odpreš oči in najprej niti ne veš, ali je bilo vse res ali pa so bile samo sanje,« mu je Liza poskusila razložiti. »Čez nekaj trenutkov pa se že toliko prebudiš, da natanko veš, da si samo sanjal, a imaš še zmeraj jasne slike pred očmi. Če imaš ob sebi nekoga, da mu sanje ponoviš, si trenutek ujel in se jih boš spominjal še ves dan, ali pa morda še naslednji, sicer pa si jih ne prikličeš več v spomin. A se spomniš, kaj si sanjal pred tednom dni?« Tim se je zamislil, potem pa je odkimal in rekel, da ne. »No, tako je tudi pri mislih, ki jih zaznavam pri ljudeh v svoji bližini,« je Liza nadaljevala. »Če sem pozorna na to, kar vidim in slišim, sem trenutek ujela. Seveda pa je učinek močnejši, če se lahko te osebe dotikam, tako kot se zdaj tebe, ko se drživa za roki. In če nekomu povem, kaj sem videla in slišala, si zapomnim, sicer mi vse tako kot sanje izpuhti iz spomina.« Tim jo je z velikim zanimanjem poslušal, a sta bila že tik pred razpotjem, kjer se jima je običajno pridružil Dorian in res je že bil tam. Opazoval ju je, kako sta z roko v roki prihajala proti njemu. Tim je hotel izkoristiti še nekaj zadnjih trenutkov, ko je Lizo še imel samo zase, zato je hitro vprašal: »Torej si v mojih mislih nekaj bežno videla? A mi poveš, kaj?« »Samo medlo sem videla nekakšno široko cev, prekrito z zelenkasto sluzjo, in kmalu za tem Dorianov obraz,« mu je Liza pretreseno, skoraj šepetaje pripovedovala. »Imel je krvavo rdeče oči. Brodil je po nekakšni vodi in za sabo ihtavo vlekel dve onemogli, mlahavi telesi.« »Kako pa si lahko to videla?« jo je Tim vprašal in se osuplo ustavil. »Če si videla Doriana, ki je reševal Paula in mene, potem to niso bile moje misli in spomini, ker se jaz tega ne spominjam!« »Ne vem,« je Liza negotovo skomignila z rameni. »Videla sem Doriana, in ob njem tebe, ki si tako majavo hodil, kot da, ne bi mogel stati. Nekajkrat si omahnil in se do vratu potopil v vodo, a si vseeno Dorianu pomagal po gladini vleči Paula, ki je bil videti, kot da ne bi bil pri sebi. Prebijali ste se k nekakšni odtočni cevi z rešetko, ki je kmalu padla. Nisem videla, kdo jo je odstranil, ampak samo močne Dorianove roke in kako vaju oba rešuje.« »Skozi čigave oči pa je gledala?« se je Tim osuplo spraševal. »Skozi moje prav gotovo ne!« Liza je stala ob njem kot kup nesreče in zmedeno, nekako nemočno strmela vanj. »Ne skrbi!« jo je Tim poskušal potolažiti, jo potegnil k sebi in jo tesno objel. »Nič se mi ne bo zgodilo!« ji je prepričljivo zašepetal, ker je bila videti, kot bi bila na robu solz. »Dobro jutro,« je Liza skoraj šepetaje pozdravila Doriana, ko se je izvila iz Timovega objema. »Dobro jutro obema! Kako sta kaj?« jima je Dorian odzdravil in vprašujoče privzdignil obrvi. »Pa se menda ja nista že navsezgodaj skregala?« »Ne ne,« je Liza hitro rekla, »samo malo me je zaskrbelo, ko sem dojela, kaj ste včeraj preživeli.« »Ah, tisto ...« je Dorian ležerno zamahnil z roko in ji bahavo zatrdil, »saj ni bilo nič takega ... Prava malenkost! Občutek imam, da bo tega še veliko več!« Verjetno pa mu je bilo še istega trenutka žal, da je že navsezgodaj modroval, ker je Tim proti njemu skozi zobe grozeče iztisnil, »mrš!« in je brca v njegovo zadnjico bila tako silovita, da ga je premaknilo za nekaj centimetrov. »Ups!« je Dorian presenečeno zastokal. »Oprosti stari, lahko bi pomislil ...« se je obrnil k Timu in takoj spremenil temo pogovora, »kaj nam danes grozi?« »Najprej jaz grozim tebi, če boš še takšne kvasil!« mu je Tim preteče rekel in potem takoj zdrdral, »sicer pa psihologija, dve uri fizike pa še neke vaje imamo.« »Paula danes ne bo v šolo,« je Dorian sproščeno nadaljeval, kot da njegove grožnje ne bi slišal. »S Frankom sta šla v Tylon. Pripravila bosta vse potrebno za mamin pogreb, ker so jima v centru končno dovolili, da jo lahko pokopljeta, ampak ne tukaj. Kot veš, Paul že včeraj ni imel dovolj moči, da bi se nam v jami pridružil, a nam pošilja pozdrave in pravi, da bo v mislih ves čas z nami.« Tim in Liza sta molče hodila. Strmela sta v tla, ker si takšnega trenutka, kot ga je včeraj doživel Paul, ni bilo možno predstavljati. Tim se je že samo ob misli, da bi se Lizi kaj zgodilo, ves stresel. Že če bi samo slišal, da se je poškodovala, bi se mu zmešalo, kaj šele, če bi jo zagledal v takšni črni vreči, kot je Paul mamo! Z Lizo sta se še vedno držala za roki in šele, ko mu je močneje stisnila dlan, se je zavedel, da je še vedno sledila njegovim mislim. »Kako kaj Ilona?« se je Liza naposled obrnila k Dorianu, da bi Timu misli speljala drugam. »Mislim, da jo boš lahko kar sama vprašala,« se je Dorian namuznil in z glavo namignil proti prvi stolpnici, od koder se jim je približevalo nižje, drobno dekle. Počasi ji je stopil naproti. Z Ilono sta se srečala na sredi ceste. Ko sta se ustavila, se je Ilona, ki je bila za celo glavo nižja od Doriana, privzdignila na prste, da bi ga lahko poljubila, a jo je Dorian pograbil okoli pasu in jo dvignil kot majhno punčko. Ravno, ko mu je roki ovila okoli vratu in sta se tesno objeta poljubila, ju je obsijalo vzhajajoče sonce, ki je tistega trenutka pogledalo izza gorovja in kot bi jima pošiljalo svoj blagoslov, je okoli njunih teles ustvarilo bleščečo avro svetlobe. Tim in Liza sta brez sape osuplo strmela v ta čudoviti prizor. »To med njima pa precej hitro gre!« je Liza zašepetala. »Mislim, da je naš Dorian svet spregledal v novi luči.« »Jap, videti je, da je včeraj na zmenku dobro opravil!« ji je Tim iskro pritrdil. »Že prej je včasih bil čuden, zdaj pa bo še bolj,« se je zahihital, čeprav mu je zaradi prijateljeve sreče z obraza odsevalo zadovoljstvo. Končno je Dorian Ilono spustil na tla, se navdušeno obrnil k Lizi in rekel: »Liza to je ...« »Ilona North!« mu je Liza nestrpno vskočila v besedo. »Dorian, z Ilono se vsak dan srečujeva, ker je moja sodelavka! A ti predstavim Tima?« se je nasmehnila. Dorian jo je zmedeno pogledal, a ko je dojel, da se je zaradi sreče, ki ga je ob Iloni povsem prevzela, trapasto obnašal, se je samo nasmehnil in vprašal: »A gremo?« Tim je bil resnično vesel zanj, saj ga tako srečnega še nikoli ni videl. Ko ga je premeril s pogledom, ker se mu je zdelo, da se je celo na zunaj spremenil, kot bi ga sreča, ki mu je odsevala z obraza, nekako naredila lepšega, je opazil, da ga je obdajala komaj vidna, bela meglica. Stresel je z glavo, a ko meglica ni izginila, je samo skomignil z rameni, ker je bil prepričan, da so bili krivi sončni žarki. Tokrat jih pri vhodu v center seveda ni sprejel Frank, pač pa možakar višje postave, kratko pristriženih las in s črno prevezo čez levo oko, tako da je bil podoben nekakšnemu mrkemu sodobnemu gusarju. Kot je bilo pri tistih, ki so delali za Organizacijo, že običajno, je, ne da bi jih sploh pogledal, hladno sprejel njihove kartice, jih aktiviral, jim jih vrnil ter jih brez besed spustil za obzidje. Tim in Dorian sta v preddverju objela in poljubila svoji dekleti, čeprav so nekateri začudeno, nekateri pa zavistno pogledovali proti njim, a jima je bilo zanje prav malo mar. Prav počasi sta se napotila proti učilnici, 719. Vrata so bila odprta in še tik preden sta vstopila, je iz nje bilo slišati tih, mrmrajoč pogovor, a ko sta se prikazala pri vratih, je v trenutku vse potihnilo, kar jima je potrjevalo, da so ju sošolci in sošolke resnično imeli za nekaj posebnega. Sicer jima do zdaj še nihče ni rekel žal besede, a so se vsi do njiju obnašali, kot da z njima ne bi hoteli imeti opravka. Fantoma je bilo prav vseeno, kaj so si sošolci in sošolke mislili o njima. Sedla sta v klop in molče čakala profesorja, Dolojeva, ki se je, ko se je prikazal, kot običajno brez pozdrava najprej usedel za kateder, nekaj zapisal v dnevnik, potem stopil pred tablo in kar začel s predavanji. Tim in Dorian sta tiho sedela v klopi in pozorno sledila razlagi. Obravnavali so značaje in njihove značilnosti. Za čuda se je zdelo, da je tokrat tema zanimala celo Doriana, ki psihologije sploh ni maral. Dolojev je, ne da bi enkrat samkrat pogledal po razredu, korakal pred tablo sem ter tja in podrobno opisoval karakteristike značajev, a ko je Tim nenadoma dvignil roko, ga je takoj opazil: »Prosim, Timothy?« Tim je vstal, a je, kot bi bil v zadregi, kako bi mu zastavil vprašanje, najprej prste na obeh rokah enega za drugim potegnil, tako da je v tišini, ki je vladala v razredu, bilo slišati pokanje hrustancev in šele potem vprašal: »Gospod, profesor, ali je možno, da ima človek dvoje obrazov, mislim karakterjev?« »To pa je zelo zanimivo vprašanje!« je Dolojev presenečeno vzkliknil in se pozorno zastrmel vanj. »Poglejte, človeške možgane sestavlja okoli sto milijard živčnih celic ali nevronov. So kompleksni in daleč presegajo kompleksnost sodobnega računalnika, saj so sposobni hkrati opravljati tisoč različnih funkcij, podatke navzkrižno preverjati in jih ves čas povezovati. So najzapletenejši organ v človeškem telesu, saj uravnavajo oziroma nadzirajo delovanje vseh drugih organov. Po zadnjih znanih podatkih je vzrok za nastanek ene tretjine vseh bolezni prav v možganih in to, za kar me sprašujete, se po mojem mnenju lahko dogaja v dveh primerih ... Prvi je duševna motnja, ki so jo poimenovali, Alter ego, ko se osebek zaradi razcepljene identitete ne zaveda obnašanja drugega osebka znotraj sebe, vendar pa se vseeno občasno zave svoje razdvojenosti in je tako stanje zelo težko ozdraviti.« Tim je med razlago le kimal, kot bi mu pritrjeval in mu želel reči, da je to že vedel. Kdo pa ni poznal filma, Dr. Jekyll in gospod Hyde, kjer se je dobri dr. Jekyll zlahka prelevil v zločinskega Hyda, pa eden za drugega nista vedela, kaj sta počela? Vsako profesorjevo besedo je željno vsrkaval kot suha goba, saj je pričakoval, da mu bo drugi del odgovora morda podal informacije, ki jih je potreboval. »Drugi primer, gospodič Hopper, pa je naša podzavest, ko se nam dogodi, da odreagiramo tako, kot sicer ne bi in take reakcije niti ne bi nikoli zavestno izbrali,« je profesor nadaljeval, kot bi govoril samo njemu. »Padel mi je mrak na oči in potem ne vem, kako sem lahko tako odreagiral in kje sploh sem za to jemal moč?« mu je citiral znan izrek. »Ali ste koga že kdaj slišali to trditi?« ga je vprašal, in ko mu je Tim prikimal, je nadaljeval, »poznamo primere, kjer so ljudje prav zato, ker niso mogli nadzorovati lastnih dejanj, na primer svoje agresije in moči, počeli stvari, ki jih sicer ne bi in se jih kasneje niti spomnili niso, ampak, gospodič Hopper, nobeno kaznivo dejanje, čeprav storjeno v afektu, nikakor ni opravičljivo!« »To je to!« je Tim vznemirjeno pomislil. Nekaj podobnega se je takrat v pretepu z varnostnikom zgodilo njemu, vendar pa se je sam posameznih trenutkov le spomnil, zato je bil prepričan, da ni bil popolnoma podrejen lastni podzavesti. »Hvala,« se mu je iskro zahvalil, a ker si je strašansko želel zvedeti še več, je jadrno nadaljeval, »pa lahko podzavest nadzorujemo? Lahko iz nje zavestno izvabimo sposobnosti, na primer moč ...« Profesor Dolojev je dvignil roko, zato je Tim sredi vprašanja umolknil. »Timothy, če me sprašujete o nadzoru energije naših možganov, vas moram napotiti k dr. Malloyevi, ki je strokovnjakinja na tem področju,« je Dolojev rekel, ko je Tim molče spet sedel. »A naj vam vseeno povem, da kot verjetno že veste, uporabljamo le desetino razpoložljive kapacitete možganov, nekateri pa samo polovico tega ali pa še manj. Običajno se s tako imenovanimi paranormalnimi področji možganov ne ukvarjam. Samo nekaj malega sem raziskoval, zato bi vam težko kaj bolj natančnega navedel, ampak strinjam se z vami, da bi se njihovo moč verjetno pod določenimi pogoji dalo nadzirati,« je zaključil z razlago in se spet pozorno zastrmel vanj. »Vaše zanimanje za psihologijo je hvale vredno, sicer pa ste danes tako vabljeni kot mladi raziskovalec na popoldanske vaje, kjer bomo preučevali prav um.« Tim ga ni ničesar več spraševal. Samo prikimal mu je, s čimer mu je potrdil, da bo na vaje prišel. Čeprav ga je še veliko zanimalo in bi mu lahko postavil še nešteto vprašanj, se je zbal, da bi z njimi razkrinkal Lizo, ki bi mu jo takoj odvzeli, če bi le posumili, da ima kakršnekoli nenavadne sposobnosti. Predavanja so do konca ure potekala brez presenečenj, le Tim si je veliko zapisoval, ker si je hotel pridobiti čim več znanja o dogajanjih, za katera profesor Dolojev ne bi nikoli pričakoval, da jih je sploh poznal. V kratkem odmoru sta z Dorianom, ko sta čakala na naslednjo uro, Paulu napisala SMS-sporočilo, da sta z njim. Kmalu sta prejela odgovor, kjer je pisalo, da sta jima z očetom zelo hvaležna. V podpisu sta bili obe imeni, Paul in Franklin. Fanta sta kot dobra Paulova prijatelja z njima globoko sočustvovala, saj sta zaradi nedavne, nenadomestljive izgube Lucy in tete, Fanny natanko vedela, kako je, ko izgubiš ljubljeno osebo. Po kratkem, desetminutnem odmoru so pouk nadaljevali s fiziko. Profesor Clark, ki se je najprej molče posvetil zapisom v dnevniku, je vstal in ne da bi karkoli rekel, začel na tablo neutrudno nizati mnoge izpeljave formul za preračunavanje energij, o katerih se marsikomu niti sanjalo ni, jih dokazovati in preračunavati ... Kinetična, potencialna, prožnostna in mnoge druge energije so resnično zahtevale pozornost in jasno razumevanje. Tim in Dorian sta poskušala slediti profesorjevemu izvajanju pred tablo, a je Dorian pisalo kmalu odložil na mizo, se z glavo naslonil na roko in nemo spremljal predavanja. »Gospodič Kerr, pa se menda ja ne dolgočasite?« se je profesor nenadoma obrnil k njuni klopi, čeprav sploh ni bilo opaziti, da bi ju med razlago enkrat samkrat pogledal. Dorian se je zdrznil, se takoj izravnal in mu zaradi presenečenja samo odkimal. »Pridite!« ga je profesor pozval. »Malo vas bomo zaposlili pred tablo, da vam ne bo preveč dolg čas, sicer bi nam še zaspali!« Dorian, ki je bil po Timovem mnenju pravi mali strokovnjak za elektrotehniko, je samozavestno vstal in odkorakal k tabli. Profesor mu je diktiral podatke naloge za preprost izračun energije padajočega telesa in Dorian jih je sproti kracal na tablo. Sprva se naloge ni ustrašil, a se je kmalu izgubil med mnogimi vrsticami izpeljav in novimi končnimi formulami za izračun energij, ki jim jih je profesor že skoraj vso uro nizal na celo levo polovico ogromne table. »Ena polovica krat masa krat hitrost na kvadrat je ...« je glasno pripovedoval, kar je pisal na tablo, a je v trenutku utihnil, ker je ugotovil, da za tak izračun ni imel na voljo podatkov. Tim je nalogo zavzeto preračunaval v zvezek. Poznano je bilo, da je telo z maso štiristo gramov padalo z višine dvestotih centimetrov. Ko je Dorian pred tablo utihnil, je Tim pogled odvrnil z zvezka in ga zaskrbljeno pogledal ... Opazil je, da je uporabil napačno formulo. Namesto da bi uporabil formulo za izračun potencialne, je uporabil tisto za kinetično energijo. Tim je nalogo hitro izračunal, pri čemer je uporabil maso telesa, znan podatek gravitacijskega pospeška in končno višino, s katere je telo padlo. Najprej je dane podatke pretvoril v osnovne enote, maso iz gramov v kilograme, višino iz centimetrov v metre, zmnožil dobljene vrednosti in takoj za tem dobil rezultat. Ponosno ga je dvakrat podčrtal in čakal, da bi Dorian nalogo rešil, a mu ni in ni šlo, seveda ker se je izgubil med mnogimi formulami, razmetanimi po levi strani table, in je uporabil napačno. Ustrašil se je zanj, saj je vedel, kaj so na tej šoli počeli s tistimi, ki so jih označili za nesposobne ... Še vedno je pred očmi imel sliko Michaela, kako je z odsotnim pogledom, uprtim v strop, ležal na operacijski mizi, zato je Doriana v mislih živčno pozval, naj vendar že enkrat zamenja formulo! »Pomisli vendar malo, stari!« ga je v mislih nestrpno nadiral. »Zamenjaj že enkrat formulo za tisto za izračun potencialne energije, Wp = m.g.h! Poglej, če je masa telesa, ki pada z višine dveh metrov, 0,4 kilograma in velja gravitacijska konstanta, g, ki ima vrednost 9,81 m/s2, potem znaša potencialna energija 7,848 kg m2/s2, torej 7,848 Joula!« Profesor Clark je komaj opazno zmajal z glavo in očitno je bilo, da se je že odločal, da bi prekinil njegovo mencanje pred tablo, a ga je Dorian presenetil, ker je nenadoma dvignil glavo in odločno rekel: »Rezultat je 7,848 Joula!« Takoj ga je zapisal na tablo, dvakrat podčrtal in kredo odložil. Profesor si je snel očala, pogled zapičil vanj in ga sumničavo vprašal: »Kako pa ste prišli do tega rezultata?« »Preprosto, izračunal sem pač,« mu je Dorian samozavestno odvrnil in stavek, ki mu ga je Tim tik pred tem v mislih jezno zdrdral, v popolnoma istem vrstnem redu ponovil. »Čestitam!« je profesor navdušeno rekel. »Vidim, da vam enostavne naloge ne delajo težav, zato pa bova zdaj poskusila še z malo težjimi!« Vstal je izza katedra in mu cel niz podatkov za naslednjo nalogo, ki jih je imel zapisane na listu papirja, kar sam prepisal na tablo. Dorian se je naloge takoj samozavestno lotil. Sprva se mu je zdelo, da mu je kar šlo, a je kmalu ugotovil, da reševanje te naloge zahteva znanje, ki ga še ni imel. Zabodeno je nejeverno pogledal v profesorja, ki je sedel za katedrom, se sklanjal nad listom papirja s podatki in pod njimi preračunaval nalogo, kot bi se hotel vnaprej pripraviti, da ga Dorian ne bi z rezultatom spet presenetil. Nenadoma se je Dorian obrnil k tabli, in kot da se okolice ne bi zavedal, začel pisati. Majal se je sem ter tja in podatke z veliko hitrostjo vnašal v čudne formule, ki jih na levi strani table med izpeljavami za energije niti ni bilo, ne da bi se pri tem zmedel ali moral premisliti, kako naprej ... Naloga je bila kmalu rešena. Profesor, Clark je presenečeno strmel v Doriana, ki je dobil na štiri decimalke natančno prav takšen rezultat, kot ga je tudi sam izračunal. Dorianovo odlično poznavanje fizike ni osupnilo samo profesorja, ampak ves razred. »S-Smem vprašati, k-kako ste to izračunali?« ga je profesor zmedeno vprašal. »Preprosto,« se je Dorian spet samozavestno nasmehnil. »Ko sem začel računati, sem ugotovil, da moram upoštevati formule pa tudi konstante, ki jih najdemo v kvantni mehaniki, ker podatki, ki ste jih podali za izračun energijskih vrednosti, veljajo le pri posebnih pogojih ...« Razgovoril se je na dolgo in široko o takšnih podrobnostih, da je profesor nejeverno, z rahlo odprtimi usti strmel vanj. Njegovi razlagi je molče, presenečeno sledil in nekega trenutka, kot bi zaradi osuplosti pozabil, da je v rokah držal očala, jih je izpustil, da so z velikim truščem pristala na tleh, a se je samo sklonil, jih pobral, in ko se je dvignil, je pogled takoj spet zapičil v Doriana, ki je že odložil kredo in sedel v klop. »T-To je n-naravnost fascinantno!« je zajecljal. »Za danes smo končali!« je razburjeno vzkliknil, s katedra pobral svoje stvari in odvihral iz razreda. Tim in Dorian sta z zadovoljstvom pogledovala po nasmejanih sošolcih in sošolkah, ker je vsa zasluga šla Dorianu, da so pravkar dobili celo prosto uro. »Stari čestitam!« ga je Tim pohvalno potrepljal po ramenu. »Da si dober električar, mi je bilo že od nekdaj čisto jasno, ampak da si genij v fiziki, pa si ne bi mislil!« Dorian je na hitro pogledal na levo in desno, kot bi preverjal, ali ga bo kdo slišal, in ko je ugotovil, da so sošolci bili preblizu in so vsi buljili vanj, je z glavo namignil proti vratom. Tim mu je prikimal in mu molče sledil. »Poslušaj,« mu je Dorian šepetaje, resnobno rekel, čeprav je hodnik bil povsem prazen, »saj nisem vedel! Ko sem pri prvi nalogi zgrešil, sem zaslišal tvoj glas, kako si mi panično naročal, naj zamenjam formulo in potem še potek izračuna in rezultat, zato sem lahko profesorju vse predstavil. Povedal sem mu samo tisto, kar si mi ti povedal!« Tim je zmajal z glavo in ga presenečeno pogledal. »Dobro, če si že prvo nalogo rešil, ker si slišal moje nerganje, čeprav ne vem, kako ti je to uspelo, ker sem te resnično nadiral samo v mislih,« je nejeverno planil, »ampak kaj pa vse ostalo? Govoril si o takšnih stvareh, ki jih od mene prav gotovo nisi mogel slišati, ker se mi o njih niti ne sanja, mislim pa, da se tudi tebi ne!« »Ne, res se mi ne!« mu je Dorian pogumno priznal. »Ampak kaj naj ti rečem? Enostavno, ko sem profesorja pogledal, sem videl rešitev naloge. Na vsem lepem je pred mano stalo vse njegovo znanje in rezultat naloge. Ta tip je strokovnjak za kvantno mehaniko in to, o čemer nam predava, ni še nič! Govoril sem samo tisto, kar sem videl, kot bi se priklopil na njegove možgane! Bilo je še veliko več ... Videl sem aparature, s katerimi kopičijo energijo in jo nekako koncentrirajo.« »Torej si samo bral, kar si videl?« je Tim nejeverno preveril, ali ga je prav razumel. Dorian mu je molče prikimal. »Pa si te podatke povsem jasno videl, kot bi jih bral iz knjige?« ga je Tim čisto po detektivsko zasliševal, ker se je spomnil jutranjega pogovora z Lizo. »Sprva sem se počutil, kot bi v glavi imel meglo,« mu je Dorian šepetaje odgovoril. »Niti zavedal se nisem, da sem stal pred tablo in prepričan sem bil, da bom omedlel, potem pa me je tvoj glas čisto predramil,« mu je poskušal razložiti. »Samo poslušal sem, ne da bi se table in računanja zavedal. Takoj za tem pa se je vse zjasnilo in profesorjeve misli sem že povsem ostro in jasno videl.« »Pa se zdaj še zmeraj spomniš, kar si videl?« ga je Tim dvomeče vprašal, ker je še vedno primerjal njegovo izkušnjo s tistim, kar mu je Liza pripovedovala. Dorian je takoj prikimal, a se je, ko je poskusil formule in vrednosti konstant ponoviti ter mu teorijo razložiti, neodločno zamislil. »Hudiča skoraj ničesar več se ne spomnim!« je bil kar malo razočaran. »Vem pa, kakšni so videti naprave, njegova žena in otroci. Vem, kaj je Clark dosegel, ampak ostalih podatkov se prav veliko ne spominjam več.« Tim je kimal, ker se je Dorianova izkušnja povsem ujemala s tistim, kar mu je Liza zjutraj pripovedovala. »Sicer pa se moram tebi zahvaliti stari,« se je Dorian nasmehnil. »Ti si me privedel do tega!« »Ko bi le jaz toliko znal!« je Tim koprneče vzkliknil. »Sanja se mi ne, o čem si govoril.« »Ne ne, nisem mislil z znanjem,« ga je Dorian takoj popravil. »Če ne bi najprej slišal tvojega glasu, tudi profesorjevih misli ne bi videl in slišal in potem bi zdaj v moji kartici, tako kot je takrat v Michaelovi, črno-belo utripalo, s pripombo, da se moram po pouku zglasiti v njegovem kabinetu! Ampak takoj ko sem spet sedel v klop, pa je vse utihnilo,« mu je razložil in zvedavo pogledal po hodniku. »Veliko časa še imava, ker bi zdaj morali še imeti uro fizike, potem pa je tako glavni odmor. A greva pogledat k svojima dekletoma?« »A smeva kar tako tja?« je Tim podvomil. »Pa sploh veva, kam morava?« »Greva do receptorke, mogoče nama lahko ona kako pomaga,« je Dorian predlagal. »Stari danes si naravnost genialen!« se je Tim zasmejal. »Meni kaj takega niti na kraj pameti ne bi padlo pa resnično imava še celo uro in pol na voljo!« Takoj sta se oba kot dogovorjena obrnila proti preddverju. »Dober dan,« je Dorian vljudno pozdravil, ko sta se ustavila pred pultom, kjer je pisalo, Informacije. »Ja, prosim?« ju je ženska za pultom sprejela enako hladno kot prvi šolski dan in pogled sumničavo zapičila v Dorianovo kartico, ki jo je imel na levi strani prsi pripeto na majico. »Zanima me, ali smeva obiskati gospodični, Lizo Martin v knjižnici in Ilono North v ambulanti?« jo je Dorian kljub njenemu sumničavemu pogledu pogumno vprašal. Receptorka si je snela očala in ga še bolj nasršeno pogledala. »Čemu pa?« se je končno skoraj sovražno oglasila. »A nimata pouka?« ju je strogo vprašala. »Čisto iz osebnih razlogov,« se Dorian ni ustrašil njenega strogega tona, ampak je olikano nadaljeval, »zanima me samo, ali imava dovoljen dostop do njiju ali ne?« Ko se je takoj za tem malce nagnil naprej, da bi pogledal ime na kartici, ki jo je receptorka imela pripeto na uniformi, da bi vedel, s kom je imel opravka, je ženska osuplo zajela sapo in se negotovo odmaknila za korak, kot bi se ustrašila, da bo Dorian skočil čez pult in planil vanjo. »Smrkavec, kdo pa misliš, da si?« mu je jezno, česar niti skrivala ni, zabrusila. »Poberita se v razred, da vaju ne bodo doletele sankcije!« »Nisva prišla k vam po pridige!« se je Tim, ki mu je končno prekipelo, nič kaj prijazno vmešal. »Samo zanima naju, kje najdeva knjižnico in ali smeva tja?« Stal je pred pultom napetih mišic in receptorki jezno gledal v obraz. »A mi groziš smrkavec!« je receptorka z zvišanim tonom bevsknila vanj in pograbila telefonsko slušalko. »Takoj zdaj bom poklicala varnostnike pa boš dobil svoje!« Ko jo je Tim slišal, kako je v slušalko nekomu razlagala, da sta jo napadla, so mu mišice na obrazu od jeze kar trznile in pred očmi se mu je zameglilo. Če česa ni prenašal, so to bili prav gotovo arogantni ljudje, kakršni so bili zaposleni v centru. V trenutku mu je na dan privrela vsa zamera do Organizacije ... Vse gorje, krivice in neprijetni dogodki iz preteklosti, ki jih je Organizacija zakrivila. Spet je doživljal tisto, česar že prvič ni razumel in je Victorju prisegel, da ne bo nikoli več. Spet je videl slike, ki jih je želel čim prej pozabiti ... Mamo, Paula, kako je strmel v črno vrečo s svojo mrtvo mamo, Lucy in njeno mamo, Fanny v krstah. Pred očmi se mu je stemnilo in zdaj se mu je od jeze tresla že sleherna mišica. Segel je čez pult in s tako ihto pograbil telefon, da je kabel izpulil iz vtičnice in že v naslednjem trenutku je telefon letel čez preddverje. Receptorko je kar čez pult zgrabil za roko in se z zamegljenim pogledom zastrmel vanjo. »Pa ne da boste poklicali prav tistega varnostnika, ki sem mu pred kratkim zbil zob?« jo je s prezirom vprašal. »Naj, kar pride, če ima pogum! Pa za svojo varnost naj zraven pripelje še kakšnega prijatelja, da se mu ne bodo tresle hlače!« Receptorka je s prosto roko jadrno segla pod mizo in živčno pritisnila na rdeči gumb. Tistega trenutka se je v preddverju oglasil zavijajoč, oglušujoč alarm. Tim, ki se mu je v trenutku prebudil občutek za obrambo, ji je takoj izpustil roko, se odmaknil za korak od sprejemnega pulta, da je imel dober pregled čez preddverje in se postavil v borben položaj. Zdelo se mu je, da je minilo samo nekaj trenutkov od takrat, ko se je oglasil alarm, da so se prikazali varnostniki, ki so ju takoj obkrožili. Bilo jih je dvanajst. Med njimi je zagledal tudi tistega, s katerim je že imel opravka. »A ste si opomogli?« ga je ves rdeč v obraz provociral, ker ni mogel več čakati, da bi varnostniki naredili prvi korak. »Bi jih radi še dobili? Pridite sem, če si upate!« Varnostniki so nejeverno strmeli v fanta in nihče se niti zganil ni, dokler ni tišine prekinila receptorka, ki je bila varno skrita za pultom. Zavreščala je, naj ju vendar že kdo onesposobi in jima da lekcijo, ki je ne bosta nikoli pozabila. Ko so se varnostniki začeli fantoma približevati in ju hoteli zgrabiti, se je Tim v trenutku odločil, da se ne bo vdal brez boja. Ko se je zapodil v prvega, ki mu je bil najbližji, si je tudi Dorian takoj izbral enega in se zakadil vanj. Možje, ki so bili številčnejši in veliko močnejši, so sicer začudeno občudovali pogum mladih fantov, ki sta jih kljub njihovi premoči napadla in delila udarce, a so se odločili jima krepko vračati ... Fanta sta prejela nekaj tako silovitih udarcev, da se je obema pred očmi temnilo. Ni bilo treba veliko, da so ju varnostniki obvladali, saj jih je bilo kar dvanajst ... Dva sta Tima držala in mu poskušala roke zviti za hrbet, Dorian pa se je ravno pobiral s tal, a še niti ni bil dobro na nogah, ko se je že pogumno zapodil v varnostnika, ki sta držala Tima. Fanta sta se silovito borila, ampak očitno je bilo, da proti tolikšni sili nista imela prav nikakršnih možnosti. Receptorka je zdaj, ko so varnostniki fanta obvladovali, pogumno tekala okoli kaosa pred pultom in jih glasno spodbujala, naj smrkavca onesposobijo in jima najmanj polomijo kosti! Ravno, ko se je boj bližal h koncu, ker sta fanta okrvavljena in na koncu z močmi sedela na tleh in le še prejemala udarce, je nenadoma nekdo iz smeri dvigala s tolikšno močjo zakričal, da se je receptorka od groze skoraj sesedla. Stekla je in se spet varno skrila za pult. »Nehajte!« je globok moški glas gromko tulil. »A ste znoreli ali kaj? Pri priči nehajte!« Možje v črnih uniformah so v trenutku nehali udrihati po fantih, a so ju kljub temu še vedno trdno držali. Tim in Dorian tulečega glasu, ki se jim je približeval čez preddverje, nista prepoznala, pa tudi veliko nista mogla videti, ker sta zaradi poškodb imela že krepko otečen obraz in veke. »Kaj se vam je zmešalo ali kaj?« je globok moški glas zdaj tulil tik ob varnostnikih. Receptorka je vsa prestrašena počepnila za pult in bila je videti, kot da bi si želela, da bi se lahko pogreznila v tla. Tim in Dorian sta začutila, da so trdni oprijemi varnostnikov v trenutku popustili. Tisti, ki je stal tik ob Timu in ga je še samo trenutek pred tem krčevito držal, je roki spustil ob boka, sklonil glavo in počasi stopil pred skupino. »Izvajali smo samo svoje naloge!« jih je odločno branil pred možakarjem, ki je nanje tako zverinsko tulil. »Receptorka nam je sporočila, da se v preddverju dogaja hud izgred in da sta jo fanta napadla!« »In zato se vam je zdelo, da potrebujete kar dvanajst šolanih varnostnikov, da bi obvladali dva najstnika?« je možakar še vedno tulil, čeprav je stal čisto ob vodji varnostnikov. »Že po incidentu, ki se je zgodil pred dnevi, sem vam povedal, da bomo, če se bo še kdaj ponovil, prekinili sodelovanje z vašo družbo!« Možje so se zaskrbljeno spogledovali, saj so se zavedali, da nov incident ne bo ostal brez posledic. »Ste sledili strogim pravilom, ki so zapisana v našem Pravilniku o delovanju centra?« jih je možakar razburjeno, zdaj že nekoliko tišje vprašal, čeprav se mu je glas od jeze še zmeraj tresel. »Ste preprečili nasilje?« »Napadla sta nas … Samo branili smo se!« je vodja varnostnikov še zmeraj poskušal opravičiti njihovo ravnanje. Možakar je zdaj popolnoma izgubil razsodnost in njegov glas ni donel samo po preddverju, temveč ga je verjetno bilo slišati vse tja do vratarja, ko je zverinsko zatulil: »Pa kaj ste zabiti, ali kaj! Fanta, ki sta lahko vsem dijakom vzor, sta vas ogrožala in vi ste se morali braniti? Pa kaj živite v srednjem veku? Poberite se! Kmalu bomo imeli sestanek o prekinitvi pogodbe! Sram vas je lahko! Poglejte fanta in poglejte sebe! Kar šest izurjenih varnostnikov na enega fanta!« Varnostniki niso niti čakali, da bi slišali, kaj jim je možakar še mislil povedati, ampak so jo že urno ubirali čez preddverje proti vratom, ki so vodila na skrivni hodnik. »Vi!« se je možakar nenadoma obrnil k receptorki, ki je od strahu zlezla čisto pod pult. »Ste z njima ravnali kot z vsakim obiskovalcem?« »O-Oprostite, g-gospod,« je ženska samo zajecljala, pri čemer si ga ni upala niti pogledati. Skrčena je čepela za pultom in si verjetno želela, da bi tistega trenutka lahko bila kje drugje. Možakar, ki je bil po vsej verjetnosti njen nadrejeni, je jakost glasu nekoliko znižal, a kljub temu je še vedno strogo zvenel, ko jo je vprašal: »Marcia, ste z njima ravnali, kot je predpisano za naše obiskovalce?« »N-Ne, g-gospod, n-napadla sta me!« je Marcia zjecljala in si ga tokrat prvič upala na hitro pogledati. »Od dr. Malcomove smo prejeli natančna navodila, kaj je s tema fantoma treba narediti!« »Hm, a od dr. Malcomove?« je možakar začudeno vprašal in stopil za pult. »Takoj bomo ugotovili, kako je bilo!« je rekel in pritisnil na nekaj gumbov. »Saj veste Marcia, da se vsak pogovor snema?« Ko se je posnetek predvajal, je v preddverju bilo tako tiho, da je zvok iz aparature po njem glasno odmeval. »A tako? Da sta vas napadla, pravite?« je možakar spet besno povzdignil glas, ko je predvajanje posnetka ustavil. »Kakor je s posnetka razbrati, sta vas samo prosila, da bi jima dovolili v knjižnico in ambulanto!« je zdaj že spet tulil. »Izginite po medicinsko osebje, da fantoma vsaj toliko pomagamo, da bosta lahko šla domov!« Marcia je nemudoma vstala in brez besed stekla čez preddverje proti vratom dvigala. Tim in Dorian, ki sta drug ob drugem še vedno pred pultom sedela na tleh, sta ves čas bolj poslušala kot gledala, ker so otekline na njunih obrazih bile že tolikšne, da sta lahko skoznje le zamegljeno videla, da je za sprejemnim pultom stala visoka, krepka postava. Možakar, ki je očitno v centru imel precejšnjo avtoriteto, je stopil izza pulta in jima pomagal, da sta se postavila na noge. »Oprostita, globoko mi je žal za ta neljubi dogodek!« se jima je hitel opravičevati. »Grozno jih bomo kaznovali! A lahko govorita?« »Lahko,« mu je Tim pritrdil. »Resnično mi je žal! Kaj takega se nikoli ne bi smelo zgoditi! Ne vem, kaj se na tej šoli dogaja?« se jima je moški še kar naprej opravičeval. »Dajta mi svoji kartici!« se je v trenutku odločil. »Od danes naprej vama ne bo treba prositi za dovoljenje, če bosta hotela v knjižnico ali ambulanto ... Še več, dam vama neomejen dostop kamorkoli po centru!« Ko sta mu fanta nejeverno pomolila svoji kartici, ju je takoj pograbil in vanju vtipkal nekakšna gesla. »Tako!« je zadovoljno vzkliknil in jima kartici potisnil v roki. »Zdaj se bosta lahko sprehajala po tej zgradbi, kjerkoli bosta želela!« jima je še enkrat zagotovil. »Hvala, gospod!« se mu je Tim takoj zahvalil in negotovo, kot bi ju hotel opravičiti, nadaljeval, »tako je naneslo, da sva imela uro in pol prostega časa pa sva samo želela obiskati svoji dekleti ...« »Vem, gospodič Hopper!« mu je možakar vskočil v besedo. »Ni se vama treba opravičevati, ker sem prav vse slišal na posnetku! Samo do Lize Martin in Ilone North sta hotela.« »Še enkrat hvala za pomoč,« je Tim rekel, in ker je končno želel zvedeti, kdo jima je pomagal, je vprašujoče dodal, »gospod?« »Miles, Gordon Miles,« se jima je možakar takoj predstavil in jima previdno segel v razboleli desnici. Tim enostavno ni mogel verjeti svojim ušesom. Od osuplosti je globoko zajel sapo ... Pomagal jima je Miles, prav tisti Miles, ki je Organizacijo pripeljal v njihovo vas! Prispela je bolnišnična ekipa. Med njimi je bila tudi Ilona, ki se je, ko je zagledala Doriana, močno zgrozila. Ustnice so ji podrhtevale in videti je bilo, kot bi se s težavo zadrževala, da ne bi planila v jok. Medicinske sestre so fantoma, še preden ju je pregledal zdravnik, obraza previdno očistile s kosmiči vate, namočenimi v neko tekočino, ter jima nanju položile hladne obkladke. Tim se je že takoj veliko bolje počutil, Dorian pa je še kar naprej krvavel iz nosu. »Prepričan sem, da ima ta mladenič najmanj pretres možganov, če že nima poškodbe!« je možakar v beli halji resnobno rekel in pokazal na Doriana. »Takoj ga odnesite v ambulanto!« jim je razburjeno naročil. »Nujno moramo narediti računalniško tomografijo glave! Ves čas spremljajte njegove vitalne funkcije!« »Drži se stari, kmalu te pridem obiskat,« je Tim zašepetal Dorianu, ko so ga takoj za tem naložili na nosila. »Pa še to, ponosen sem nate, boril si se kot lev!« »Naj te ne skrbi zame, kmalu pridem domov!« mu je Dorian prepričljivo zatrdil. »Že zjutraj sem ti na mobilni telefon poslal Paulovo številko in medtem ko me ne bo, poskušajta naše zadeve urediti, kolikor se da!« Segla sta si še v roki in takoj za tem so Doriana jadrno odnesli proti dvigalu, da bi ga čim prej spravili na bolnišnični oddelek. »Pa vi, mladi gospod?« se je zdravnik obrnil k Timu. »Hvala, jaz sem dobro,« je Tim hitro rekel, ker si niti najmanj ni želel, da bi tudi njega odpeljali v ambulanto. »Poskrbite za Doriana, pa boste s tem zame največ naredili!« Zdravnik je še nekaj trenutkov nejeverno, sumničavo strmel vanj, kot bi o njegovi trditvi, da ne potrebuje pomoči, dvomil. »Dobro,« se je končno odločil. »Če tako želite, pa naj bo. Saj veste, kje je ambulanta, če bi nas potrebovali?« »Ja, hvala,« mu je Tim olikano prikimal in se takoj, ko se je zdravnik odpravil proti dvigalu, obrnil k Iloni. »Ne spusti Doriana izpred oči!« ji je zaskrbljeno naročil. »Sploh pa, da ga ne bi kam premestili! Prosim, obveščaj me o vsem, kar bodo z njim počeli!« Ilona mu je samo na kratko prikimala in takoj stekla za zdravnikom proti dvigalu. »Tim za danes ste prosti,« ga je gospod, Miles, spet ogovoril. »Obvestil bom dr. Dolojeva, da vas danes ne bo k vajam. Mislim, da boste upravičeno odsotni ... Jih boste že kdaj drugič nadomestili!« »Hvala, gospod,« se mu je Tim samo na kratko zahvalil in se takoj napotil v svoj razred. Samo bežno ga je zaskrbelo, kako ga bodo sošolci in sošolke sprejeli, a se je takoj pomiril, ker sta se z Dorianom že davno tega odločila, da jima je bilo zanje prav malo mar, zato je, takoj ko je vstopil, nejeverno obstal, ker se je iz klopi zaslišal glasen aplavz. Prijetno presenečen je pogledal po razredu in se sošolkam in sošolcem poskušal nasmehniti, čeprav je njegov nakremženi nasmeh bilo zaradi podplutb bolj slutiti kot videti. Stopil je do svoje klopi, pograbil Dorianovo in svojo šolsko torbo ter razred in šolo takoj zapustil ... Za ta dan je imel še resne načrte! BOJ ZA ŽIVLJENJE Tim je doma najprej šolski torbi odložil v svojo sobo, potem pa se je v dnevni sobi sesedel v naslonjač in nekaj trenutkov zaskrbljeno, ves otopel strmel predse, kot še ne bi mogel dojeti, kaj se je v šoli pravzaprav zgodilo. Ko je prišel malo k sebi, je temeljito premislil in se odločil, da se bo kljub podplutbam, ki jih je staknil pri jutranjem pretepu z varnostniki, udeležil popoldanskih raziskovalnih vaj pri profesorju, Dolojevu, saj take priložnosti, da bi končno spoznal, kako hudo je bilo stanje v centru, ni hotel izpustiti, zato se je, ko je prišel čas za vaje, odpravil v šolo. Ker se mu niti sanjalo ni, v katerem nadstropju je bil laboratorij profesorja, Dolojeva, je sledil načrtu na kartici. Že po modri barvi v okvirčku je vedel, da je bil še daleč od želenega cilja. Iz preddverja se je moral spustiti po stopnišču štiri nadstropja navzdol, nekam proti kletnim etažam. Znašel se je na hodniku s sinje modrimi stenami in kar nekaj belimi vrati. Sledil je navodilom na kartici, ki so ga naposled pripeljala pred vrata, na katerih je pisalo, Laboratorij za raziskavo umskih sposobnosti. Potrkal je, in čeprav se za vrati ni nihče oglasil, je, kar vstopil v majhen, prazen kabinet, ki razen ob stene postavljenih polic, natrpanih s knjigami, ni imel nobene druge opreme. Nasproti vhodnih vrat, kjer je vstopil, so bila na drugi strani kabineta še ena vrata, ob katerih je bila ob podboju na steno vgrajena vrsta preprostih kavljev, ki so očitno bili obešalniki, ker je nanje bilo obešenih nekaj čistih, snežno belih laboratorijskih plaščev. Ravno je premišljeval, ali so bili namenjeni tistim, ki bodo sodelovali pri raziskavah, in če bi smel, katerega izposoditi si, ko je na prsnem žepu enega od plaščev zagledal izvezen svoj priimek. »Madona, so se pripravili!« je pomislil, ga takoj snel, se oblekel in skozi vrata ob obešalnikih vstopil v velik laboratorij, kjer prav tako še ni bilo nikogar. Ker je bil sam, si ga je zvedavo ogledal. Presenetilo ga je, ker sploh ni bil opremljen tako, kot si je predstavljal, da bo ... Nikjer ni bilo videti nobenih digestorijev niti dolgih, masivnih pultov, ki so običajno imeli delovne površine obložene s keramičnimi ploščicami, primernimi za izvajanje preskusov z nevarnimi kemikalijami, pa tudi nikjer ni bilo nobenih reagenčnih steklenic, niti takih povsem običajnih in ne tistih, ki bi na etiketah imele opozorilne smrtne glave. Laboratorij skoraj ni imel nobene opreme … Na sredini je bil velik, prazen prostor, na desni je bila vzdolž stene med dvoja vrata postavljena visoka bolniška miza na kolesih, na levi pa sta samo čisto ob steni na nizkih kovinskih konstrukcijah s kolesi stali ogromni aparaturi, obdani z belima kovinskima ohišjema, zato ni mogel ugotoviti, za kakšni napravi je šlo in čemu sta bili namenjeni. Bili sta podolgovati in tako veliki, da bi se vanju dalo zapeljati celotno takšno bolniško mizo, kakršna je stala ob steni, na drugi strani. In to je bila vsa oprema laboratorija. Ko je v steni takoj za aparaturama zagledal še ena ožja vrata, ga je spreletelo, kot bi tukaj že bil. Jadrno je stopil tja in jih odprl, ne da bi sploh pomislil, da bi za vrati lahko naletel na nekoga, ki bi ga zalotil, da je stikal naokoli. Ko je na drugi strani vrat zagledal prazen, ozek, kratek hodnik s kot nebo sinjemodrimi stenami in s samo enimi vrati na koncu, je odobravajoče prikimal, ker je zdaj bil povsem prepričan, da sta to bila prav tisti hodnik in laboratorij, na katera je naletel takrat, ko je iskal izhod iz Arhiva. Ravno ko je vrata zaprl in se hotel obrnitui, da bi še pogledal, kaj je bilo za tistimi dvojimi vrati na vsaki strani bolniške mize, ga je presenetil glas dr. Dolojeva: »Pozdravljen, Timothy, vidim, da ste že pri delu. Takšne dijake potrebujemo!« Tim se je zdrznil, kot bi ga zalotili pri nedovoljenem početju. Počasi se je obrnil in se negotovo zastrmel v profesorja Dolojeva in Clarka, ki sta stala sredi laboratorija in ga z zanimanjem opazovala. »Dober dan,« jima je odzdravil in z roko pokazal proti napravama, »nekoliko sem si ju nameraval ogledati.« »Ja, sva opazila,« se je Dolojev nasmehnil. »No, kmalu vam bova njuno delovanje pojasnila, vendar pa bi vas prosila, da si še prej vzamete nekaj trenutkov, da se nekoliko pogovorimo. Vsak dijak, ki sodeluje pri naših meritvah, mora najprej opraviti razgovor s komisijo za odobritev.« Tim pogleda še vedno ni mogel odvrniti z naprav, ki sta ga, kot je bilo videti, zelo zanimali. Končno je Dolojevu le prikimal in se nerad odpravil za profesorjema k enim od vrat na desni laboratorija, tik ob bolniški mizi. Dr. Clark jih je odprl, a ni vstopil. Obstal je ob podboju in mu kar s praga pokazal na stol, prislonjen k steni kabineta. »Tja sedite, prosim,« mu je rekel. »Komisija se bo kmalu zbrala,« je dodal, in ko je Tim vstopil, je vrata kabineta za njim zaprl. Tim je sedel, kamor mu je profesor, Clark odredil in ker je bil sam, ni imel česa drugega početi, kot da si je ogledoval kabinet. Ni mu bilo jasno, čemu bi takle kabinet lahko služil, ker v njem ni bilo veliko stvari, pravzaprav le velika pisalna miza in okoli nje več stolov. Takoj ga je prešlo, da so ga verjetno uporabljali samo za takšna zasliševanja in da zato morajo nekje biti skrite snemalne naprave. Nasproti mize, kjer bo verjetno sedela komisija, je nad sabo tik pod stropom v desnem in levem kotu zagledal komaj opazni črni kroglici, za kateri je bil prepričan, da prav gotovo nista bili tam za okras, ampak sta morala biti mikrofona ali pa celo kameri. Naredil se je, kot da ju ne bi opazil, a si ni mogel kaj, da se ne bi, ko je pomislil, da ti strokovnjaki podcenjujejo znanje najstnikov, sam pri sebi nasmehnil. Potrpežljivo je čakal, da bi se kdo prikazal in res so se vrata kmalu odprla in so drug za drugim vstopili strokovnjaki centra, sami taki, ki so nosili doktorske nazive ... Stephen Core, Silvia Malcom, Ben Clark, Isaac Dolojev in Claudia Malloy ter se posedli za mizo. Tim ni bil niti najmanj presenečen, ko je videl, kdo so bili člani komisije. Ob njihovem prihodu je, kot mu je narekovala olika in zahteval šolski pravilnik, vstal. »Že dobro,« je Dolojev rekel, »lahko sedete Timothy.« »Timothy Hopper!« ga je dr. Core, ki je očitno zasedanje komisije vodil, z osladnim glasom pompozno nagovoril. »Prejeli smo prošnjo profesorja, dr. Isaaca Dolojeva, da vas želi imeti v svoji raziskovalni skupini, ker ste se na predavanjih izkazali z velikim znanjem in dobrim spominom.« Timu je ob njegovem glasu kar obračalo želodec, saj je vedel, da njegov dobrohotni, osladni ton ni bil naraven, ampak skrajno prirejen. Počutil se je, kot bi bil še otrok in bi sedel pred komisijo vzgojiteljev v otroškem vrtcu, a mu je vseeno samo prikimal. »K tej raziskovalni skupini se lahko priključijo samo dijaki, ki izkazujejo prav take vrline, kot jih imate vi pa tudi vaš prijatelj, Dorian Kerr, ki je pri fiziki izkazal znanje, kakršnega se od dijaka njegove stopnje ne pričakuje!« je dr. Core pompozno nadaljeval s svojim osladnim uvodnim govorom, kot bi mu pel hvalnico. »Ampak gospodič, Kerr, je na žalost trenutno v takšnem stanju, da to ni mogoče in bo prav gotovo še nekaj časa odsoten.« Naredil je kratek premor in se preiskujoče zastrmel v Timov, s podplutbami prekrit obraz, a se je Tim v trenutku odločil, da bo previden in jim čustev ne bo kazal, zato je še naprej ravnodušno, molče sedel, kot bi Core govoril o nekom, ki se ga sploh ne bi tikal in ne o Dorianu. »Za začetek me najprej zanima,« je Core nadaljeval, »ali se že dalj časa srečujete s tako imenovanim fotografskim spominom?« Tim je odkimal in jim odgovoril, da mu še nihče nikoli niti omenil ni, da naj bi imel fotografski spomin. »Verjetno pa se našemu učitelju, gospodu Samuelu Woodu, ni bilo treba ukvarjati z mojim spominom, ker z učenjem nisem nikoli imel težav,« je sproščeno dodal. »Dobro,« se je profesor, Dolojev oglasil. »Kako pa vaš prijatelj, Dorian? Je bil morda že prej takšen učenjak?« Tim je z odgovorom za trenutek okleval, ker ni vedel, kako bi Doriana zaščitil, da mu ne bi bilo treba kasneje, ko bi okreval, vključiti se, v kakšno takšno skupino, v kakršni se je sam znašel. »Ne gospod, Dorian je pri matematiki, fiziki in podobnih predmetih vedno imel težave, ker se ni nikoli rad učil,« jim je naposled resnobno odgovoril in pri tem neznansko užival, ker jim je prav grdo lagal. »No prav, če vi tako pravite,« je profesor, Clark, pri katerem se je Dorianov izbruh znanja tudi dogodil, dvomeče rekel, »ampak poznal je snov, kakršne se od dijaka ne pričakuje, ker vsi vemo, da to področje obvladujejo le strokovnjaki za kvantno fiziko.« »Če mene vprašate, je rešitev naloge zagotovo videl na vašem listu, namreč zelo dobro vidi,« se je Tim poskušal izmotati. »A ga morda ščitite?« je Stephen Core nenadoma planil, pri čemer ni nič več tako osladno zvenel. »Ne, čemu pa bi ga ščitil gospod?« se je Tim narejeno osuplo sprenevedal in takoj prepričljivo nadaljeval s pojasnjevanjem, »zaradi njega sem do zdaj že dvakrat zabredel v težave z varnostniki ... Prvič pred dnevi, ko mi je pri računalništvu skoraj povzročil izbris podatkov na kartici in drugič danes, ko sva bila namenjena v knjižnico, kajti Dorian je bil nad fiziko in svojim znanjem tako navdušen, da ga je hotel s primerno literaturo še nadgraditi.« Ko je utihnil, ni nihče ničesar rekel, zato mu je ta trenutek tišine vlil upanje, da so mu znanstveniki verjeli, a se je že v naslednjem ves vznemiril, ker je v ušesih začutil napetost in komaj zaznavno šumenje. Obšel ga je neprijeten občutek prisotnosti tuje energije. Stresel je z glavo in poskušal ta vpliv kot nadležno muho odgnati od sebe. »Torej prijateljstvo z gospodičem, Kerrom v celoti zanikate?« ga je dr. Silvia Malcom osorno vprašala. »Ne pozabite, da smo vas velikokrat videli v njegovi družbi!« »Ne, gospa,« ji je Tim pohlevno odgovoril na napad. »Če vam povem po resnici, Dorian ni ravno prijatelj po mojem okusu. Ampak ker sta najini mami nekakšni mrzli sestrični, ne vem, v katerem kolenu, se z njim družim le toliko, kolikor moram in vzdržujem stike samo zato, ker najini družini od naju to pričakujeta.« Močno se je trudil ostati hladen, pri čemer je z velikim zadovoljstvom lagal. Pozoren je bil na svoje misli, da se ne bi s čim izdal. Vedel je, da jih je nekdo v komisiji poskušal brati, saj je že takoj začutil, da se jih je hotela polastiti neka tuja energija. Dr. Core ga je med pogovorom pozorno opazoval. »Prav gospodič, Hopper,« se je osorno oglasil. »Prosil bi vas, da stopite v laboratorij in tam počakate na našo odločitev.« Tim se je nemudoma umaknil v laboratorij in takoj spet stopil k aparaturama, da bi si ju končno bolje ogledal, a je minilo samo nekaj minut, ko je dr. Dolojev odprl vrata kabineta in ga kar s praga poklical: »Timothy zdaj se lahko vrnete. Odločili smo se!« Tim je samozavestno vstopil v kabinet in spet sedel na stol, kjer je že prej sedel. »Tako gospodič, Hopper, odločili smo se, da lahko sodelujete z nami, ker ste nas s svojimi iskrenimi odgovori prepričali, da ste nam vdani,« mu je dr. Core takoj sporočil odločitev komisije. »Verjetno mi ni treba poudarjati, koliko nam pomeni, da vam lahko zaupamo, ker se bodo meritve namreč izvajale tudi na gospodiču Dorianu, ker domnevamo, da premore nekoliko več, kot je pripravljen priznati. Ampak ker zatrjujete, da vam on nič ne pomeni, bomo vašega sodelovanja veseli,« je nadaljeval, pri čemer so mu vsi prisotni znanstveniki s Corom vred pozorno strmeli v obraz in spremljali njegov odziv. »Zato vas prosimo, da ste nam od danes naprej vsakič, ko vas bomo potrebovali, na razpolago.« Tim je tistega dne bil prvič nekomu hvaležen, da je imel zatečen obraz, saj mu zato komisija z njega, ni mogla razbrati odziva. Moral se je močno brzdati, da ni planil, ker mu je kri dobesedno zavrela. Core je o Dorianu tako neprizadeto govoril kot o neživem predmetu, na katerem bodo pač izvajali preskuse, a ker je bil prepričan, da so mu nastavili psihološko past, ker mu je nekdo v komisiji še zmeraj preiskoval misli in notranji odziv, se je na vse kriplje trudil, da ga ne bi odkrili. »Z velikim veseljem gospod,« je obvladano, na videz povsem mirno rekel in kabinet takoj zapustil, ker ni bil prepričan, da se bo lahko še naprej zadrževal, ker je v njem vedno bolj vrelo. »Gospodič, Hopper, ne hodite daleč od tod, ker bomo že čez nekaj minut na enem od pacientov izvajali meritve!« je profesor Dolojev zaklical za njim. »Sprejeto!« je Tim malce namrgodeno, s težavo zagodrnjal, ker je bil na robu potrpljenja. Znanstvenikov še nekaj časa ni bilo iz kabineta, zato je bil v laboratoriju spet sam. Še vedno je od jeze ves drgetal. Razburjeno se je ustavil pred neznano napravo, a je pravzaprav niti videl ni, čeprav je gledal vanjo, ker si ni mogel zaslišanja in Doriana pregnati iz misli, a ko je premleval o tem, kako je lagal zanj in jim dopovedoval, da prav ničesar posebnega ne zmore, ga je preplavilo zadovoljstvo in začel se je počasi umirjati. »Tako Timothy,« se je profesor, Dolojev oglasil za njegovim hrbtom. »Kmalu bova začela s prvimi meritvami, le toliko še počakajva, da pridejo še drugi mladi raziskovalci.« Ko se je Tim obrnil, je videl, da so vrata kabineta bila odprta, kar je pomenilo, da je komisija verjetno že odšla, česar zaradi razburjenosti niti opazil ni. Prikimal je profesorju, a je njegov obraz bil videti takšen, kot da si tistega trenutka sploh ne bi želel biti tam, kar Dolojevu ni ušlo, ker mu je malce užaljeno rekel: »Mogoče se vam zdi, da so to nepotrebne raziskave in morda celo, da tratimo vaš čas, ampak rezultati meritev pa niso tako nepomembni!« Tim se je z začudenim pogledom zastrmel vanj. »Oprostite,« mu je po bliskovitem premisleku preudarno odgovoril, »samo nekoliko sem se zamislil. Seveda pričakujem velike stvari, ampak vseeno me zanima, kaj s temi rezultati počnete? Komu koristijo?« Zdaj je Dolojev bil tisti, ki se je začudeno zagledal vanj. »Nam!« mu je odločno zatrdil. »Centru koristijo! Zakaj pa vas to zanima?« Tim se je za trenutek zmedel, ker ni vedel, kako naj bi mu odgovoril, da se ne bi izdal. Vedel je samo, da profesor pri njem ne bi smel začutiti dvoma ali da je o raziskovalnem delu centra, že karkoli vedel, zato je previdno nadaljeval: »Preprosto zato gospod, profesor, ker se vsake meritve običajno izvajajo prav zato, da z njimi pridobimo nekakšne vrednosti, ki nekomu koristijo. Zanima me, kdo bo od naših meritev imel koristi? Morda država?« Dolojev je bil videti nekoliko začuden in tudi že nekako negotovo ga je opazoval, ker mu dijaki takih vprašanj običajno niso zastavljali. »Preučujemo delovanje možganov, in ko posežemo v njihovo globino, razkrijemo veliko novega, kar pripomore k temu, kakor sem vam že zjutraj pri predavanjih povedal, da marsikatero bolezen bolje razumemo in jo lažje premagamo!« mu je prepričljivo odgovoril. »Oprostite, gospod, profesor,« se mu je Tim spet opravičil, »želel sem samo vedeti, kaj bomo preučevali in čemu? Zame je vse še novo in s takimi meritvami še nimam prav nobenih izkušenj. V skupino mladih raziskovalcev sem bil vključen samo zato, ker sem se pri vaši uri, pri psihologiji, ki je zame prav tako povsem novo področje, izkazal z dobrim spominom.« »Že prav,« mu je Dolojev spravljivo rekel. »Vsak ima pravico pozanimati in odločiti se o svojem delu in interesu.« »Kaj pa pacienti?« si Tim ni mogel kaj, da ga ne bi vprašal. »Imajo tudi oni svoje pravice? Imajo možnost izbirati, ali hočejo sodelovati pri meritvah ali ne?« »Seveda imajo možnost!« je Dolojev takoj odločno planil. »Vsi, ampak prav vsi pacienti so prostovoljci in pri raziskavah sami želijo sodelovati!« Tim ga je dvomeče pogledal in obrvi vprašujoče privzdignil, a se je takoj opomnil, da dvom ni bil najboljši način, da bi si pridobil profesorjevo zaupanje, zato mu je prikimal in se mu še enkrat zahvalil za razgovor. »Ni za kaj mladi gospod,« je Dolojev bil spravljiv. »Tudi mi smo veseli, da so v naših skupinah dijaki, ki ne delajo kar tja v tri dni samo tisto, kar jim naročimo, ampak tudi mislijo s svojo glavo in se pomembnosti dela zavedajo.« Potrepljal ga je po ramenu, kar je verjetno pomenilo, da sta s to temo zaključila, ker je takoj za tem rekel: »Samo toliko še počakajva, da pridejo še drugi, kajti niste samo vi mladi raziskovalec. Še nekaj nadobudnežev, ki so nam prikazali nekoliko višjo raven znanja, sem našel v ostalih razredih. Medtem pa prosim, če mi pomagate nastaviti napravi. Potegniti ju morava v sredino laboratorija, ker morata biti vhoda vanju dostopna.« Tim je prikimal in takoj stopil za njim k prvi napravi, ki je tičala na nizkem jeklenem podpornem ogrodju na majhnih kolesih. Dolojev je na sprednjih kolesih popustil zavore, zato ga je Tim, ki je stal pri zadnjem delu aparature ob zidu, takoj posnemal in jih tudi sam na zadnjih sprostil. Oba sta se uprla v napravo, ki se je začela premikati proti sredini laboratorija. Bila je blazno težka, česar Tim ni pričakoval, zato se je z vso močjo uprl vanjo in kmalu je njegova stran naprave nekoliko prehitevala Dolojevo. »V-Vidim, da s-sem vas p-podcenjeval,« je profesor s težavo rekel, ker se je močno upiral v svoj konec naprave. »Precej močnejši ste, kot je videti!« Tim se je nasmehnil in za trenutek svoj konec naprave nehal potiskati, da se je profesorjeva stran izravnala z njegovo. Aparatura je kmalu stala v sredini laboratorija. »N-Nekoliko jo potisniva še bolj v desno, ker bova vzporedno s to postavila še drugo,« je profesor zadihano rekel, ker se je še zmeraj močno upiral v svoj konec aparature. Tim mu je prikimal in mu jo pomagal potisniti bolj v desno, potem pa je takoj stopil k drugi aparaturi, in ko se je uprl vanjo, se je začela premikati, tako da jo je popolnoma sam prestavil tja, kamor je profesor pokazal. Dr. Dolojev, ki je naslonjen na prvo aparaturo še zmeraj lovil sapo, je zabodeno strmel vanj, kot ne bi mogel verjeti svojim očem. »B-Brez b-besed sem!« je osuplo zajecljal. »Pa saj ste rekli, da jo bova postavila sem, mar ne?« je Tim poskušal ležerno skomigniti z rameni, ker je bil nad svojo močjo tudi sam začuden. A ko se je spomnil, da se je tik pred tem zaradi Doriana in vprašanj komisije pošteno razburil in razjezil, ga je začudenje takoj prešlo, saj je do zdaj že dvakrat doživel, da mu je z jezo tudi moč neznansko zrasla. »Ja, tako sem rekel!« mu je Dolojev presenečeno odgovoril. »Ampak pri moji veri, do zdaj ga še ni bilo dijaka ali pa celo moža, ki bi to sam naredil! Timothy premaknili ste napravo, čigar masa dosega skoraj dve toni, in če se spoznate na fiziko, če se ne, o tem povprašajte svojega prijatelja, Doriana, boste vedeli, da ste presegli tolikšno silo, kot jo po teoriji, pri svoji velikosti in teži, ne bi nikoli smeli!« »Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi pri potiskanju naprave premišljeval o silah,« se je Tim nasmehnil, ker je profesor bil videti tako razburjen. »Potisnil sem jo pač samo zato, ker ste vi tako želeli. Naloge pa za enkrat znam preračunavati sam!« je malce užaljeno planil. »Mislim pa, da se Dorian s takšnimi nalogami še nekaj časa ne bo ukvarjal!« »Popolnoma prav imate,« mu je profesor že bolj obvladano odgovoril. »Gospodič, Kerr bo še nekaj časa deležen naše oskrbe pa morda kmalu tudi vaše. Lahko si mislite, saj ste bili pri predavanjih fizike deležni njegovih globokih misli, da bomo te možgane morali nekoliko preučiti!« Tim, ki se je spet počutil, kot se je na zaslišanju, je po trenutku zadrege samo ležerno skomignil z rameni in kot da še ne bi izgubil upanja, da bi lahko spremenil njihovo mnenje o Dorianu, je, da bi ga nekako obvaroval pred testiranji, previdno rekel: »Še vedno mislim, da ste se z oceno Doriana zmotili. Kot sem že prej komisiji pri pogovoru omenil, je drugače čisto povprečno pameten. Nemalokrat sem mu pri učenju moral pomagati, kaj šele, da bi se Dorian ukvarjal z znanostjo! Morda pa je samo imel dober dan.« Ko mu je Dolojev samo dobrovoljno prikimal, je zadovoljno pomislil, da mu ga pa je le uspelo prepričati, a ga je še v istem trenutku kar zvilo v želodcu, ker se je ustrašil, da je v svoji vnemi šel predaleč ... Če bi dr. Dolojev in dr. Core vedela, da so se kljub svoji strokovnosti zmotili in je bil on tisti, ki je imel nenavadne sposobnosti in ne Dorian, bi po vsej verjetnosti zdaj on nekje v nekakšni sobi ležal z razbito glavo, medtem ko bi Dorian razpravljal o njegovih možganih. Iz kabineta takoj za vhodnimi vrati, kjer se je Tim opremil z laboratorijskim plaščem, so se zaslišali glasovi, ki so ga predramili iz premišljevanja. V laboratorij so prav tako že oblečeni v bele laboratorijske plašče vstopili trije fantje in dve dekleti ... Tim nikogar od njih ni poznal. »Tako, mislim, da smo zdaj vsi,« je Dolojev rekel in se obrnil k skupini dijakov, ki je pravkar vstopila. »S Timothyjem sva napravi že pripravila za današnje meritve.« Vsi so še zmeraj stali ob vratih in s pogledi molče, radovedno polzeli po njegovem, s podplutbami, prekritem obrazu. Tim je sklanjal glavo in gledal v tla, kot bi mu zaradi oteklin bilo nerodno. »Ja, saj,« se je eden od fantov namrgodeno oglasil, »niti se ne čudim, da sta sama zmogla, ker je najbolj znan pretepač na šoli!« Tim je presenečeno zajel sapo, potem pa je razburjeno, sunkovito dvignil glavo, se jezno zastrmel vanj in ga s pogledom grozeče premeril. Fant mu je nekaj trenutkov nepremično, izzivalno gledal naravnost v oči, kot bi mu hotel reči, da se ga pa on niti najmanj ne boji, a je pogled kmalu povesil. Dr. Dolojev je ob napetosti, ki je zavladala v laboratoriju, takoj posredoval: »Morda gospodič, Flash, bi lahko tako rekli, a bi gospodiču, Hopperju v obrambo morali tudi dodati, da se je v obeh primerih samo branil pred veliko močnejšimi možmi, ki so zdaj v disciplinskem postopku, ker so prestopili meje in svoja pooblastila! In pa naj vam še povem, da ko vas ni bilo tukaj, je gospodič, Hopper čisto sam premaknil skoraj dve toni težko napravo, ki je do zdaj še nihče ni zmogel sam premakniti! Če pa mi ne verjamete, kar sami poskusite, ampak močno se bojim, da se boste osmešili.« Tim je bil presenečen nad profesorjevo tolikšno podporo in še bolj nad njegovo poučenostjo. »Ja, vidim, da sem se zmotil ...« je fant, ki ga je dr. Dolojev poimenoval, gospodič Flash, z vzdihom zamrmral. Tim je na prsnem žepu njegovega laboratorijskega plašča opazil izvezeno oznako, C. Flash. Poskušal je uganiti, kako mu je bilo ime. Ko si je ravno v mislih našteval nekaj imen z začetnico, C, je fant pristopil k njemu, mu pomolil roko in se predstavil: »Charles Flash. Oprosti, nisem te hotel žaliti, ampak povedal sem samo tisto, kar se po šoli sliši.« »Timothy Hopper,« je Tim rekel in mu takoj spravljivo segel v dlan. »No, to je že bolje,« je Dolojev z vzdihom olajšanja zamrmral. »Timothy, naj vam predstavim še ostale člane. Najprej dame seveda,« je rekel in pokazal na prvo dekle, »gospodična, Jane Phelps.« Tim jo je s pogledom z zanimanjem premeril. Imela je dolge, svetle lase, spete v čop, ki ji je segal do sredine hrbta. »Gospodična, Phelps je prava majhna strokovnjakinja na področju slikarstva in grafike,« jo je Dolojev na hitro predstavil in takoj stopil k drugemu dekletu. »Tale gospodična pa je Cybill O'Hara. Odlikuje jo sposobnost zaznavanja izredno nizkih frekvenc.« Tim je roko najprej pomolil Jane, potem pa se je obrnil še k Cybill, a ko ji je pogledal v obraz, bi roko skoraj nevljudno odtegnil, ker ga je presenetilo, da je bila tako zelo podobna Lucy, le da je bila veliko višja. »Dalje,« je Dolojev rekel in se obrnil k fantoma, s katerima ga še ni seznanil. »To pa je gospodič, Tom Luckey, ki mojstrsko obvlada matematiko. In še zadnji član naše skupine, gospodič, Otto Gray, s katerim smo že izvedli vrhunske eksperimente, ker je njegovo telo sposobno prenesti izredne napetosti električne energije. In to je, kot se je že sam predstavil, Timothy Hopper,« je na koncu drugim predstavil še Tima. »Kakor pa sem slišal, je za prijatelje na kratko kar Tim. Pri njem smo že prej odkrili sposobnost fotografskega spomina in pravkar,« se je skrivnostno namuznil, »izredno fizično moč.« Tim je presenečeno, globoko zajel sapo, a rekel ni nič. Končno je zvedel, kakšne nenavadne sposobnosti so mu pripisovali in čemu so ga želeli v skupini mladih raziskovalcev ... Torej je šlo za dober spomin in moč, ki se mu je zmeraj pojavila, ko je bil jezen. »Tako, zdaj se vsi poznamo,« je Dolojev z zadovoljnim glasom nadaljeval. »Predlagam, da počakamo še na profesorja, Clarka, ki nam bo pripeljal testiranca, in ko vam bom določil, s čim bo kdo pri meritvah sodeloval, se jih lahko lotimo. Danes bomo analizirali dijaka, Nicka, ki se je že pred časom kot prostovoljec sam javil, da želi sodelovati pri raziskavah,« je poudarjeno dodal in pomenljivo pogledal Tima. Vsi v skupini mladih raziskovalcev razen Tima so mu z odobravanjem prikimavali. Na desni laboratorija so se na drugem koncu bolniške mize na kolesih, nasproti tistih vrat, kjer so Tima zasliševali, odprla prav tista vrata, za katera Tim še edina ni vedel, kaj je bilo za njimi. Na njih se je pojavil profesor, Clark, ki je pred sabo potiskal bolniško mizo na kolesih, na kateri je nekdo ležal. Tim je na hitro, radovedno pogledal mimo profesorja, Clacka, da bi videl, kaj je bilo v tistem prostoru, zato ga je presenetilo, ko je s pogledom ujel samo del bolniške postelje, le da ni utegnil ugotoviti, ali je v njej kdo ležal, ker je profesor, Clark takoj za sabo zaprl vrata, mizo potisnil do prve aparature, jo pustil pred vhodom, in ne da bi še komu karkoli rekel, laboratorij zapustil. Tim si je Nicka zvedavo ogledal ... Bil je morda kako leto starejši od njega, svetlejših, košatih, razmršenih las. Ni se mogel spomniti, da bi ga že kdaj prej srečal na šoli ali pa v vrsti pred vhodom v center. Z grozo se mu je zastrmel v bledi, upadli, skoraj postarani obraz. Tako kot je takrat Michael, je tudi Nick nepremično ležal in s široko odprtimi očmi strmel v strop laboratorija ... Z njim je bilo nekaj narobe! Opazil je, da tudi vek ni zapiral, a se mu je vsake toliko, ko je požrl slino, Adamovo jabolko na grlu premaknilo. »Torej je fant priseben, le govoriti ne more!« ga je preblisnilo. »Konec koncev je to le Organizacija!« Spomnil se je fotografij testirancev, ki jih je videl, ko je na spletu iskal karkoli o dr. Stephenu Coru in se nezavedno umaknil v ozadje. Najraje bi jo pobrisal ven, a je vedel, da zdaj ni mogel več odnehati. Dr. Dolojev je vklopil glavno stikalo na krmilni plošči prve aparature in jim, medtem ko je nastavljal parametre meritev, začel razlagati: »Tako, dijak, Nick je danes naš prvi testni subjekt. Doživel je manjšo nezgodo z električnim tokom. Ni priseben, ker sumimo, da so mu možgani zaradi nezgode nekoliko zaspali. Naša današnja naloga je, da z meritvami preučimo njihovo stanje in delovanje.« Tim je prikrito opazoval ostale člane raziskovalne skupine, ki so profesorja kot uročeni poslušali. V njihovih očeh ni zasledil prav nobenega sočutja, čeprav je Nick bil grozno videti. Dr. Dolojev jim je z velikim zanosom razlagal, kako bodo Nicku pomagali in kako bo kmalu spet hodil in govoril. Ko so ostali dijaki obstopili bolniško mizo, jim je določil naloge in zadolžitve pri izvedbi meritev: »Cybill, vi boste na tej skali med meritvijo spremljali spremembe frekvenc v aparaturi in v Nickovih možganih. Sami predobro veste, katere vrednosti so uporabne in katere ne. Tom, vas pa prosim, da stopite k temu ekranu in spremljate srčni utrip testiranca. Frekvenca ne sme drastično narasti. V nobenem primeru se ne sme spremeniti za deset ali več odstotkov, zato me nemudoma obvestite, če bi do tega prišlo!« Tom je prikimal in se z odprto beležko v rokah takoj postavil na odrejeno mesto. Zapisal si je nekakšne vrednosti in se lotil preračunavanja ... Na papir so letele nekakšne zapletene formule in izračuni. »Vas, gospodič Gray,« je Dolojev nadaljeval, »pa prosim, da med eksperimentom nadzorujete prevodnost. Elektromagnetno polje ne sme preseči sivega področja!« mu je zabičal ter mu na skali pokazal mesto, na katero bo moral biti pozoren. Otto je samo prikimal, se postavil pred monitor in takoj začel skoraj nepomično buljiti vanj. »Jane vi ste za zdaj prosti,« se je Dolojev obrnil k njej. »Lahko pa meritve spremljate pri Cybill, ker boste kasneje na grafu analizirali vrhove in iskali njihove skrite pomene.« Jane je takoj stopila k Cybill in kmalu sta obe, čeprav se meritve še niti niso izvajale, strmeli v monitor, Dolojev pa se je obrnil še k zadnjima dvema dijakoma, ki še nista prejela zadolžitev. »Vi, Charles, pa boste na tem monitorju kot strokovnjak za odkrivanje bioloških energijskih virov spremljali EKG. In na koncu še vi, Timothy. Stopite sem, prosim,« je rekel in v ohišju na koncu aparature odprl ozka vrata. »Vstopite v to komoro, ker vas čaka malo drugačno delo. Potreboval bi vašo jezo, ker bomo testirali spreminjanje vaše energije v odvisnosti od trenutnega razpoloženja v kombinaciji z elektromagnetnim poljem v aparaturi. Ne vem, ali se zlahka razjezite, ampak vsaj poskusite, prosim. V spomin si prikličite kakšen trenutek, ki vas je razburil in se nekoliko vznemirite! Morda ne bo uspešno, vendar poskusimo pa le lahko!« Tim je prikimal in na koncu naprave vstopil v njeno ohišje, v nekakšno ozko komoro. »Gospod, profesor, in kaj naj tukaj notri potem, ko mi bo uspelo razjeziti se, počnem?« je vprašal, ker ni vedel, kaj naj stori, če bi stanje razburjenosti dosegel. »Pravzaprav vam ni treba ničesar početi,« mu je Dolojev odgovoril. »Samo stojte tam in poskrbite, da se boste pošteno razkurili. V komori so senzorji, ki bodo zaznali spremembe vaše telesne temperature in energije in ti odčitki nam bodo dali natanko tisto, kar potrebujemo.« Tim se je zaprl v komoro. Počutil se je malce odrinjeno, a se je takoj pomiril, ker je ugotovil, da komora ni bila zvočno izolirna, ker je lahko iz zunanjosti slišal prav vse zvoke in jasne glasove. »Prosim Tom, potisnite testni subjekt v aparaturo,« je slišal reči dr. Dolojeva in kmalu za tem škripanje koles bolniške mize in potem tik pred sabo rahel udarec ob zadnjo steno aparature. »Čez dve minuti, ko bo aparatura že dovolj stabilna, bomo delo začeli in prosim, da ste vsi zelo pozorni na vrednosti meritev,« jim je Dolojev nadvse resnobno naročal. Ko so z eksperimentom začeli, je Tim začutil vibracije, ker je po žicah v aparaturi stekel silen električni tok. Slišalo se je hrumenje motorjev ... Znašel se je v samem jedru mnogih energij. »Še petnajst sekund in lahko začnete odčitavati vrednosti!« je v zunanjosti slišal reči profesorja. Stal je v komori in napeto premišljeval, kateri dogodek bi ga lahko razjezil. Morda izguba Lucy, ali pa zadnji pretep z varnostniki, ko so poškodovali Doriana? Odkimal je, ker sta mu oba dogodka prej vzbujala žalost kot jezo. Mrzlično je premišljeval dalje, in ko je skoraj že obupal, se je spomnil na Betty, mamino dobro prijateljico. Pred letom dni, ko sta se tik pred sestankom srečala v preddverju vaške hiše, mu je bila naklonjena in strašansko prijazna, danes pa je veljala za osovraženo in vzvišeno osebo, ki je stopila na stran Organizacije in so ji celo dodelili funkcijo županje! Ni bilo treba več veliko, da je v prsih začutil ogromno jeze, kajti dvoličneže, ki so se zaradi koristi obračali po vetru, je sovražil iz vsega srca. »Tako Timothy ... Odlično!« mu je Dolojev razburjeno zaklical, ker so mu izmerjene vrednosti energije nenadoma poskočile. Tim je bil ves zadovoljen, ker mu je uspelo narediti prav tisto, kar je Dolojev od njega pričakoval. Hotel se je še bolj razjeziti, in ko si je ravno predstavljal, kako bi z Betko obračunal, se mu je zazdelo, da mu je tik ob ušesu nekdo očitajoče rekel: »A v korist Organizacije boš delal?« Začudeno je pogledal po komori, vendar ob njem ni bilo nikogar. Stresel je z glavo, ker se je zaradi tega glasu zavedel, kaj je počel. »Ne morem verjeti, da sem takšen bedak!« se je razjezil sam nad sabo. »Seveda jim ne smem pomagati!« Pomislil je na Nicka, ki so ga potisnili v to mogočno, srhljivo napravo, kjer je zdaj vedel, da se je počelo vse kaj drugega, kot tisto, kar je Organizacija zatrjevala. Z obžalovanjem, ker je Nick moral to prestajati, se je z dvignjeno desno dlanjo počasi približeval zadnji steni naprave, kot bi se hotel za njo pomilujoče dotakniti Nicka, a je presenečeno ugotovil, da je, tik preden se je dotaknil kovinske stene, v dlani začutil nov vir nekakšne energije, ki je prej, ko so aparaturo zagnali, še ni občutil. Z dlanjo je začel pred steno rahlo krožiti, podobno kot takrat, ko je stal ob Lucyjini krsti, a se je počutil nekako drugače, ker ta energija ni bila tako nežna kot njena, ampak topla in močna in mu je počasi polzela po dlani in skozi prste. Pred očmi so se mu začele prikazovati nejasne, meglene slike, ki jih ni prepoznal. Dlan je komaj opazno premikal v smeri urinega kazalca in previdno tipal po močnem, toplem energijskem polju. »Kaj, če samo občutim toploto naprave?« je negotovo premišljeval. »Lahko bi bili motorji, ventilatorji, elektrika, skratka kakršen koli vir iz nje.« Stresel je z dlanjo in roko povesil ob telo. S prsti se je dotaknil stene komore, a je bila hladna. Dvignil je roko, si oslinil prst in preskusil, ali je v komoro od kjerkoli pritekal topel zrak, a je bilo ozračje povsem mirno. Spet je desnico iztegnil proti zadnji steni naprave in tik pred njo z dlanjo počasi zakrožil v obliki šestice v smeri urinega kazalca ... Dlani in prstov se mu je takoj oprijela neznana energija. Še malo prej nejasne slike so se mu pred očmi v trenutku izostrile ... Zagledal je človeško telo! »Pomagaj mi ...« je nekdo komaj slišno rekel. Tim je osuplo stresel z glavo, kot bi prisluhe, ki jih je pripisal svoji močni razburjenosti, hotel odgnati, a roke vseeno ni spustil. Ne da bi vedel, kaj je počel in čemu, je z dlanjo še kar krožil tik pred zadnjo steno aparature in pozorno poslušal. »Prosim, pomagaj mi, pa kdorkoli že si!« je spet zaslišal isti glas, ki je bil zdaj povsem jasen in razumljiv. Takoj se je premaknil rahlo v levo, ker se mu je zdelo, da je glas prihajal od tam. Videl je človeško telo z organi. Slike so se menjavale, kot bi po njem drsel s pogledom. Zaznal je sliko Nickove glave in začutil je močan vir boleče energije ... Gledal je njegove možgane! V trenutku je roko negotovo spustil ob telo in kontakt prekinil. Močno je stresel z glavo in si pomel oči, kot bi preverjal, ali ni morda zaspal in bi se mu samo sanjalo, a je bil takoj za tem že povsem prepričan, da je bil buden, saj je vsako svojo misel in gib popolnoma nadziral. Dvignil je desnico in dlan spet približal k zadnji steni aparature. Takoj je začutil bolečo energijo in položaj Nickove glave, čeprav je ni več videl. Zdaj je zagotovo vedel, da je bilo to, kar se mu je dogajalo, resnično. Neznan glas je ves čas proseče ponavljal: »Pomagaj, pomagaj mi!« Tim je z dlanjo pozorno tipal po neznani energiji. V glavi je začutil ostro bolečino in v trenutku mu je postalo slabo. Nekako nagonsko je vedel, da je občutil tisto, kar je čutil Nick. Ves omotičen od bolečine je, še kar krožil z dlanjo. Nenadoma je spoznal, da je to neprijetno, bolečo gostoto energije imel tik pred dlanjo ... Dogajalo se mu je nekaj povsem novega! Zmedeno je premišljeval, kaj naj bi z njo storil? Z dlanjo je v obliki šestice negotovo krožil tik pred gostoto energije in kmalu opazil, da se je pri vsakem zamahu njen mali del premaknil in ostal na zaključku številke, ki jo je z gibi roke risal po zraku. Opogumljen je gibe mrzlično ponavljal ... Boleče energije je bilo na mestu, kjer je bila prej, vse manj in vedno več tam, kjer jo je z vsakim zamahom roke puščal. Začutil je, da ga je vse to prenašanje energije utrujalo, a je tudi vedel, da zdaj ni smel odnehati. Tipal je z dlanjo in iskal neprijetno bolečo energijo, ki jo je prej čutil tam, kjer naj bi Nick imel glavo, a je zaznal le prijeten občutek. Njegove roke so bile kot prerojene in v njih je občutil rahlo mravljinčenje ... Občutek je bil prijeten in še najbolj podoben tistemu, ki ga je doživel, ko je roko potisnil v mrzlo vodo. Z dlanjo je počasi še nekajkrat zakrožil nad Nickovo glavo, in ko ni zaznal nobene bolečine več, je dlan usmeril proti gostoti neprijetne energije, ki je še zmeraj lebdela tam, kjer jo je prej pustil. »To ne sme ostati tukaj!« ga je preblisnilo in ne da bi vedel, kaj je počel, je z dlanjo, uprto v neprijetno energijo, spet krožil in ves osupel ugotovil, da je izginila. Dlan je spet uperil v Nicka in napeto preskušal, ali bo v njem še zmeraj začutil bolečino. Ko je ni več zaznal, si je oddahnil. V dlani je čutil samo prijeten občutek. »Hvala, prijatelj ... Rešil si me!« je slišal reči isti glas. Zbrano je prisluhnil, ali bo še kaj slišal, a se glas ni več oglasil. Iz laboratorija so do njega prodrli glasni, razburjeni glasovi, ki so ga povrnili v realnost, zato je pozorno prisluhnil, kaj se je zunaj dogajalo. »Hitro povečajte moč električnega toka!« je Dolojev razburjeno tulil. »Kakšen je utrip srca Charles?« »Normalen gospod ... Srce utripa, kot bi moralo. Ta trenutek s petinsedemdesetimi udarci na minuto in s pritiskom sto petindvajset milimetrov živega srebra,« mu je Charles umirjeno poročal. Okoli naprave so se zaslišali hitri koraki. »Cybill ste zaznali, kakšno neobičajno frekvenčno območje?« jo je Dolojev vprašal, ko se je ustavil tik ob njej. »Le šume gospod,« je Tim slišal odgovoriti nežen dekliški glas. »Pa vi, Otto?« se je Dolojev napeto, negotovo obračal od enega dijaka k drugemu in jih razburjeno spraševal o rezultatih meritev. »Je med meritvami nastopila kakšna sprememba v prevodnosti?« »Ne, gospod,« je Tim slišal reči Otta. »Tok je konstanten in povišan za deset odstotkov.« »Umaknite se!« mu je Dolojev zadirčno ukazal in Tim je spet zaslišal nekaj hitrih, nervoznih korakov. »Sam bom prevzel odgovornost in moč toka dvignil še za dodatnih petnajst odstotkov!« Tim je osuplo zajel sapo. Zaskrbelo ga je za Nicka, saj je Dolojev nameraval elektromagnetno polje v napravi dvigniti kar za četrtino! »Tim!« je Dolojev pred komoro zverinsko zatulil. »Kaj!« se je Tim z vso močjo narejeno jezno zadrl nazaj, tako da je bil njegov glas resnično razjarjeno slišati. »Nič nič, kar nadaljujte s tem, kar že pač počnete!« mu je Dolojev na kratko zaklical, ker so se vrednosti meritev ob Timovem jeznem tuljenju dvignile za nekaj odstotkov. Tim je dlan spet iztegnil proti zadnji stranici aparature in glede na to, da je Dolojev močno povečal energijo sevanja v aparaturi, preveril, ali se bo neznana boleča energija, za katero je zdaj že bil povsem prepričan, da je bila Nickova, spet pojavila. Čeprav je ni zaznal, pa tudi bolečine pri Nicku ni več začutil, se je vseeno iz previdnosti odločil, da bo s kroženjem dlani od njega odganjal energijo naprave. Čeprav Nicka ni poznal, se je zatrdno odločil, da ga bo kmalu obiskal. »Nekaj je narobe!« je Dolojev tulil v zunanjosti. »Vse parametre dvignite na maksimume!« Tim je v zunanjosti zaslišal vrvenje in hitre premike, ampak ker je energijo aparature še vedno z lahkoto odnašal proč od Nicka, je bil prepričan, da se vrednosti meritev kljub dvigom parametrov niso spremenile. »Dorian Kerr!« je Dolojev nenadoma razjarjeno planil. Ko je Tim zaslišal prijateljevo ime, se je zdrznil in pozorno prisluhnil. »Dorian Kerr je bil v isti sobi z Nickom Youngom!« je Dolojev razjarjeno tulil in že v naslednjem trenutku je Tim zaslišal nervozno tipkanje po številčnici telefona. »Ambulanta? Takoj mi v laboratorij pripeljite Doriana Kerra! Kako da ne? Kaj se vam je zmešalo? Rekel sem takoj! A tako? Pošljite mi predstojnika sem!« Tima je ves pogovor o Dorianu pošteno razburil. »Gospod profesor nov dvig energije sem zaznala!« je Cybill še istega trenutka vzhičeno vzkliknila. Tim se je takoj zbral in se poskusil pomiriti, ker je vedel, da so merilci zaznali njegovo spremembo počutja. »Ah, nič, nič resnega ni bilo,« je Cybill hitro rekla, da ne bi Dolojeva še bolj vznejevoljila, ko je že tako bil skrajno razjarjen. Dolojev ni ničesar rekel, le živčno je korakal po laboratoriju gor in dol. Odprla so se vrata in v laboratorij je vstopil možakar v belem plašču, star okoli štirideset let. Imel je goste, kratke, črne brke in negovano brado, ki se mu je že tu pa tam ob robovih barvala sivo, in na kratko pristrižene lase, tako da je bil bolj podoben kakšnemu strogemu vojaku kot zdravniku. Tim je predvideval, ko je slišal odpiranje in zapiranje vrat, da je v laboratorij vstopil predstojnik bolnišničnega oddelka, kot je prej Dolojeva slišal zahtevati po telefonu. »Klicali ste me!« je v zunanjosti neki nov, neznan moški glas nasršeno bevsknil. »Ja!« je Dolojev povzdignil glas. »Dr. Stein zahteval sem, da mi pripeljete Doriana Kerra, ki je bil zadnji v kontaktu s pacientom, Nickom Youngom!« »Že po telefonu sem vam povedal, da Dorian trenutno ni v stanju, da bi se kamorkoli peljal, kaj šele, da bi sodeloval v preiskavah!« ni dr. Stein bil nič bolj nežen z besedami in močjo glasu. »Za preiskave gre!« je Dolojev že ves rdeč v obraz tulil. »Ja, morda bi bilo najbolje, da jih začnete opravljati kar v mrtvašnici, če mislite, da to tako gre!« mu je dr. Stein ostro vrnil. »Že zjutraj sem vam poslal kartoteko Doriana Kerra, kjer jasno piše, da je doživel notranje krvavitve možganov in je to tako, kot bi ga zadela kap!« Dolojev je samo glasno, grdo zaklel. »Dorian Kerr bo ostal v naši oskrbi še nekaj tednov, modra mesecev, ker ni sposoben niti samostojno dihati, kaj šele premišljevati!« je doktor Stein odločno zaključil pogovor in potem je Tim še samo slišal hitre, odločne korake in vrata, ki jih je za seboj z glasnim treskom zaprl. »Dobro, potem lahko gospodiča, Doriana črtamo iz seznama uporabnih, saj bo prej ali slej gagnil!« je Tim slišal Dolojev nejevoljno reči članom raziskovalne skupine. Od silne jeze in želje, da bi ga z lastnimi rokami zadrgnil, se mu je zvrtelo. Ob steni komore je zdrsnil na kolena, ker je njegova jeza bila tolikšna, da je ni zmogel krotiti. »Profesor!« je slišal Cybill razburjeno vzklikniti. »Nekaj je narobe!« In potem dolge, živčne korake, ker je Dolojev verjetno pohitel k njej, da bi sam preveril merilne skale, kjer so vsi kazalci prešli rdeče obarvana opozorilna območja in se zabili povsem na koncih merilnih skal, ker se niso mogli več premikati dalje. »Kaj pa je bilo to?« je Dolojev nejeverno vprašal. »Kaj je povzročilo te povišane odčitke?« »Ne vem gospod, bilo je nepričakovano!« mu je Cybill odgovorila. »Prav, pa končajmo za danes,« je Dolojev povsem mirno rekel, kot da ne bi samo pred nekaj trenutki divje tulil na dr. Steina. »Danes žal nismo dosegli ustreznih pogojev,« je dodal in izklopil glavno stikalo na aparaturi. »Testiranca spravite iz naprave in ga pustite kar tukaj. Bodo že drugi poskrbeli zanj. No, hvala za sodelovanje, kmalu vas obvestim, kdaj bomo meritve ponovili,« je zaključil in potem je Tim slišal hitre korake in loputanje vrat, ker je verjetno laboratorij zapustil, ne da bi se pobrigal za svoje dijake. Tim je slišal, da so se vrata aparature odprla in potem še škripanje koles bolniške mize. Takoj za tem pa še vhodna vrata laboratorija, ker so mladi raziskovalci drug za drugim odhajali, ne da bi kdorkoli še pogledal k njemu v komoro, ali mu vsaj kaj rekel. Omotičen od jeze je še vedno klečal na tleh komore. Ves se je tresel in slišati je bilo, kot bi lovil sapo. Nenadoma je sunkovito planil pokonci, stisnil pesti in silovito brcnil v kovinska vrata komore, ki so zletela s tečajev, kot bi bila iz kartona. Iz komore je izstopil popolnoma rdeč v obraz in še zmeraj se je ves tresel od jeze. Divje je pogledoval po laboratoriju, a ko je ugotovil, da resnično nikjer več ni bilo nikogar, se je nekoliko umiril. Stopil je k Nicku, ki je pred odprto napravo negibno ležal na bolniški mizi in čeprav so mu roke od jeze še zmeraj drhtele, ga je sočutno prijel za dlan. Nick je odprl oči in se zastrmel vanj. Ustnice je komaj opazno raztegnil v nasmeh. »Vesel sem, da sem prav danes s tvojo pomočjo odkril svojo moč, sicer ti ne bi mogel pomagati,« mu je Tim ganjeno rekel. »Tokrat sem ti pomagal in zmeraj ti bom! Uničil jih bom!« mu je odločno zatrdil. »Vem, hvala ti,« mu je Nick s šibkim glasom komaj slišno odgovoril. »Čutil sem tvojo moč. Nekoč sem jo tudi sam imel, ampak ko so jo v centru odkrili, so mi jo odvzeli.« Ko mu je Tim v znak razumevanja samo močneje stisnil desnico, se je Nick zagledal nekam mimo njega in naposled tiho vprašal: »Kdo pa je tisto dekle zraven tebe?« »Koga si mislil?« ga je Tim začudeno vprašal in se nekajkrat nejeverno ozrl na levo in desno, ker je vedel, da sta z Nickom bila v laboratoriju sama. »Ta, ki stoji ob tebi, na tvoji desni. A je ne čutiš?« ga je Nick tiho vprašal. Tim je dvignil desnico in osupnil, ker je na dlani začutil energijo. Počasi je krožil, kot bi tipal za obliko nekoga ob sebi, ki ga ni videl. Energija se je začela gostiti in se oblikovati v megleno sliko, ki se je iz trenutka v trenutek bolj jasnila. »Lucy!« je Tim osuplo vzkliknil in se pozorno zastrmel vanjo, ker mu je nakazovala nekakšne znake, kot bi mu nekaj pripovedovala. »Rada bi ti nekaj povedala, ampak mi jih ne moremo slišati,« mu je Nick razložil. »Kako pa to, da si jo ti videl, jaz pa ne?« se je Tim začudil. »Ko se boš s temi stvarmi dovolj dolgo ukvarjal, se bo vse postavilo na svoje mesto,« mu je Nick počasi odgovoril, kot bi ga govorjenje neznansko utrujalo. »Preiskuj, kmalu boš presenečen. Sploh pa je zaradi tebe tukaj ... Pogovori se z njo.« Tim je napeto opazoval medlo podobo Lucy, ki mu je še zmeraj kazala nekakšne znake. »Kako pa naj vem, kaj ti znaki pomenijo?« se je spet obrnil k Nicku, a je ugotovil, da je Nick popolnoma izčrpan zaspal. Lucy je zdaj samo stala ob njem in se mu smehljala. Premišljeval je, da če že on ni mogel slišati nje, pa bo ona morda njega lahko, zato je izrabil priložnost in se ji, kot ji je nekoč obljubil, opravičil: »Kot sem ti takrat pri slovesu povedal, mi je grozno žal, da je bilo, kot je bilo, in če bi takrat zmogel, bi tvojo smrt preprečil!« Lucy ga je še vedno z nasmeškom samo opazovala. »Vem, da me slišiš,« je Tim negotovo nadaljeval. »Rad bi ti povedal, da te imam rad, ampak moral sem iti dalje. Veliko dela nas še čaka, če bomo hoteli uničiti Organizacijo, ki je zakrivila tvojo smrt. Ne vem, ali ti je prav in mi boš lahko kdaj oprostila, ker te je Liza tako kmalu zamenjala. Ves čas mi je stala ob strani in me podprla ravno takrat, ko sem jo najbolj potreboval!« Lucy mu je z nekakšnimi znaki odgovorila, a se je še vedno smehljala. »Teh znakov ne razumem in ne vem, kaj bi mi rada povedala, ampak obljubim, da se jih bom naučil in kmalu se bova lahko pogovorila,« ji je Tim potrpežljivo odgovoril. »Samo prikimaj, prosim, da bom vedel, ali mojo ljubezen do Lize odobravaš?« je negotovo dodal, ker ga je že ves čas, odkar je bil v zvezi z Lizo, pekla vest in imel je občutek, da je Lucy izdal. Lucy je prikimala, in čeprav je njena podoba začela bledeti, se je še zmeraj smehljala. Trenutek za tem je popolnoma izginila. Tim je stal kot okamnel in po licih so mu polzele solze. »Vedno s teboj!« je še samo zaslišal jasen, odločen glas, preden se je laboratorij pogreznil v popolno tišino. NOVA SKRIVNOST Tim je centra za danes imel že vrh glave. Odhitel je proti domu, in ko je vstopil v hišo, se je ura že približevala peti popoldan. Lize še ni bilo doma. Bil je precej slabe volje in še vedno se mu je od jeze tresla vsa notranjost. Vse, kar je imel na sebi in v rokah, je odvrgel kar sredi svoje sobe ter se pognal v kopalnico. Stopil je pod prho in neizmerno užival, ker se mu je zdelo, da mu je hladna voda odnašala nejevoljo in hladila jezno notranjost. Po prhi si je privoščil še topel sendvič in kozarec hladne limonade. Zunaj je bilo še zmeraj vroče, kajti poletje še ni zapustilo te male doline, obdane s krono mogočnega gorovja Montes, v kateri se je v zadnjem času dogajalo toliko čudnih reči, ki se po mnenju domačinov še nikoli v vsej zgodovini tega gorskega predela niso dogajale. Utrujeno se je naslonil na okensko polico in globoko zajemal dišeč poletni gorski zrak. Ko se je zasanjano zastrmel v vrhove gora, so se mu v misli prikradli spomini ... Ob sebi je zagledal očeta, ko sta iz odpadnega papirja in lesa, ki je običajno Samuelu ali Victorju ostal pri kakšnem oblikovanju, izdelovala zmaje in se pri tem neizmerno zabavala. Potem sta jih na travniku za hišo spuščala, da so poleteli visoko pod nebo. Včasih se jima je kateri utrgal z vrvice in ga je odneslo daleč proti skalnim vrhovom gorovja. Videl je, kako sta z mamo pohajkovala po dolini, ko sta iskala zelišča, iz katerih je potem kuhala okusne čaje, ampak šele po tem, ko so se dneve in dneve sušila in je vsa dnevna soba po njih opojno dišala. Pred oči mu je stopila podoba Doriana, s katerim sta marsikatero ušpičila in ju je dolina bila vedno polna, saj je z njim preživel več časa kot s komerkoli drugim v Marlonu. Dorian je pogosto gostoval pri njih in vselej, ko se je s kakšno veličastno novico ali pa kar tako, mimogrede oglasil, je bil zmeraj dobrodošel. Stisnilo ga je v želodcu in globoko je zavzdihnil, ker se je počutil, kot bi mu nekdo na prsi položil težak kamen. Takih trenutkov ne bo nikoli več doživel, ker jih preprosto ne bo več mogel ... Odkar se je zbudil iz kome, očeta še ni videl. Nihče ni vedel, kam ga je žalost popeljala in spraševal se je, ali se bosta sploh še kdaj srečala? Dorian je bil na listi centra za eliminacijo in mama je že dobro leto počivala pod mogočno Ledeno steno! Premišljeval je, da morda ni bila več sama in je imela družbo, a to bo moral šele odkriti, kajti dogodki iz preteklih dni so mejili že na znanstveno fantastiko. Zakaj se to ni dogajalo nikoli prej, pa je bil zdaj star že skoraj sedemnajst let? Doživel je veliko običajnih in neobičajnih dogodivščin, vendar pa ničesar takšnega, kar bi bilo vsaj malo podobno temu, kar se mu je zdaj dogajalo. Ko je premišljeval o nenavadnih dogodkih, je pred očmi zagledal pokopališče v jami. V njej so že marsikaj odkrili, ampak kako si lahko z vsemi temi odkritji pomagajo? Kaj so pomenili vsi ti grobovi in resnično, kako so sploh prišli tja? Hodil je med njimi in si jih ogledoval. Vse nagrobne plošče so bile enake, narejene iz belega gladkega kamna, pa vendar nekako različne. Le tu pa tam se je na njih videl kakšen rahlo okrušen rob, vendar pa te napake niso bile moteče, ker so razbijale monotonost. Znakov, vgraviranih na ploščah, niso poznali in kljub Lizinemu trdemu delu jih še niso razvozlali. Niti črke niso bili, pač pa nekakšne ravne črte, postavljene ena ob drugi pod različnimi koti. Nekatere so imele tudi nekaj ukrivljenih črt, kot na primer tisti, B s tremi trebuhi in tu pa tam kakšno piko. Zagotovo je vedel, da takšnih znakov še ni nikoli prej nikjer drugje videl, in čeprav jih je iskal tudi na spletu, ni ničesar našel. Še dobro, da se je s tem ukvarjala Liza in preučevala področje, ki mu je bila kos. Zdelo se mu je zanimivo, da so si vsi znaki bili podobni, vendar niso bili niti na enem nagrobnem kamnu enako razporejeni. Videti je bilo, kot bi bili naključno vgravirani, brez kakršnega koli pomena. »Ob toliko grobovih bi Organizacija prej zgradila še kakšen center v dolini, kot pa bi mi prišli do rešitve vseh teh znakov!« je premišljeval. »Kaj pa, če vse skupaj prav ničesar ne pomeni?« ga je za trenutek prevzelo malodušje. Zaskrbljeno si je ogledoval najbližje grobove in jih podrobno preučeval, a brez kakršnih koli pomembnih ugotovitev. Zdelo se mu je, kot bi nagrobne plošče zrastle kar tako s kamnitih tal. Ampak kako? Med njimi in tlemi ni bilo videti robov, tako, kot da bi jih na mesta, kjer so stali, vlili iz nekakšnih kalupov. Ko se je dotaknil zdaj tega zdaj onega napisa, je presenečeno ugotovil, da njihov otip sploh ni bil hladen, temveč so oddajali nekakšno toploto. »Liza!« je osuplo poklical in takoj se je pojavila ob njem. »Prosim Timothy?« ga je Liza hladno vprašala. Tim se je zdrznil, ker ga Liza še nikoli do zdaj ni poklicala s celotnim imenom, saj ji je konec koncev tudi on rekel kar Liza. Najverjetneje se je samo šalila, ampak zaradi njenega hladnega tona ni bil prepričan. Po kratkem premisleku ji je odgovoril: »Elizabeth, poglej ta znak. A se ti ne zdi, da ga nismo še nikjer videli? Pa dotakni se ga ... Jaz občutim toploto!« Liza se je nagnila nad nagrobno ploščo, si znak pozorno ogledala in se ga dotaknila. Vzravnala se je in ga še strokovno pogledala z vseh strani, nakar je iz žepa potegnila beležko, polistala po njej, potem pa si je vanjo nekaj zapisala. »Hm, res je, tega znaka še nimam v evidenci,« je resnobno rekla. »Treba mu bo opraviti analizo globinskega prereza podobe, s čimer bomo izvedeli njegovo starost. Tudi sestava materiala je neznana, a bomo z metodo po elektroforezi kmalu ugotovili, iz česa je narejen.« Še kar naprej je govorila in kot bi stresala iz rokava, nizala nekakšne čudne izraze in pojme. Tim jo je osuplo gledal, ker se mu o njih niti sanjalo ni. Liza še ni bila nikoli takšna, zato se je spraševal, kaj ji je na vsem lepem bilo? Stopil je k njej in želel jo je poljubiti, a ga je odrinila in rekla, naj jo pusti pri miru. Od negotovosti se mu je kar zvrtelo ... Kaj je zdaj vse to pomenilo? Liza se je še vedno vrtela okoli nagrobne plošče in preučevala nenavaden znak. Nenadoma se je od nekod prikazal Paul. »Kako zdaj?« ga je vprašal in ga s pogledom arogantno premeril. »Kaj sta odkrila?« »Paul?« se je Tim začudil. »Kaj nista z očetom na pogrebu? A ne žalujeta več?« Paul si je pozorno ogledoval znak, ki ga je preučevala Liza, kot da Timovih vprašanj ne bi slišal. »Mala si tik ob tej nagrobni plošči s tem nenavadnim znakom v tleh videla to odprtino?« se je obrnil k Lizi, kot da Tima sploh ne bi bilo zraven. Liza si je takoj ogledala kakšnega pol centimetra široko in približno decimeter dolgo odprtino v tleh, tik ob nagrobni plošči, kjer je preučevala čuden znak. Reža je bila lepo oblikovana in videti je bilo, da ni bila tam kar tako po naključju. »Zanimivo mišek!« je navdušeno rekla. »Res nenavadno, ampak bolje bo, če jo bova kar pri tebi doma preučila.« Tim je z odprtimi usti strmel vanjo, ker enostavno ni mogel verjeti lastnim ušesom ... To je bilo zanj že preveč! Kaj se je, medtem ko je bil na raziskavah v centru, zgodilo, da se je vse tako spremenilo? Ali je možno, da bi se Paul in Liza v tako kratkem času toliko zbližala? Ko je samo stal tam pred njima in ju zmedeno opazoval, se je Liza nenadoma obrnila k njemu in se strogo zastrmela vanj. »Timothy, da bo kaj koristi od tebe, vzemi indigo in papir ter z nagrobnih plošč preriši vse neznane znake!« mu je namrgodeno rekla. »Midva s Paulom za to nimava časa, ker se morava malo posvetiti drug drugemu, kajne mišek?« se je spet vsa prijazna obrnila k Paulu. Tim je ves otrpnil in ju izpod čela samo mrko opazoval. Ko sta se objela in strastno poljubila, je z odprtimi usti strmel vanju. »Kaj zdaj tu stojiš in prodajaš zijala?« ga je Paul nadrl. »Naredi, kar ti je mala rekla! Alo, premakni se že!« Spet se je obrnil k Lizi in jo potegnil v objem. Nadaljevala sta z nežnostmi, kot da Tima sploh ne bi bilo tam. »Liza kaj pa midva?« jo je Tim osuplo vprašal. »A midva nisva več par?« »S tabo so same težave in skrbi ... Prav za nič nisi uporaben! Kaj naj si počnem s tabo?« je Liza zdolgočaseno rekla, se obrnila k Paulu in vsa blažena nadaljevala, »s Paulom pa delava na tem, da bova kmalu zibala!« Timu je zavrela kri. Nič več ni stal tam in ju samo osuplo opazoval. Od jeze je zaškripal z zobmi in trdno stisnil pesti, tako da so se mu mišice na rokah močno napele. Odreagiral je bliskovito. Pograbil je Paula, ga dvignil nad sabo in ga zabrisal po votlini, a se je zgodilo nekaj, česar ni pričakoval ... Paul je brez težav vstal, kot da ne bi trdo priletel med kamnite grobove, potem pa ga je s tolikšno močjo zgrabil za roko, da mu je vzelo sapo. A sapo mu je vzelo tudi zato, ker ni mogel razumeti, kako da je Paul bil tako močan, da ga je s takšno lahkoto dvignil, ga odnesel skoraj do izhoda v rov in ga silovito zabrisal v kamnito steno jame, od koder je spolzel na tla in še preden je mogel vstati, mu je ramena tako trdno pritisnil ob tla, da je slišal, kako so mu pokale kosti. »A misliš, da me boš lahko odgnal, kaj Tim?« je Paul preteče tulil. »Kaj boš naredil, ha Tim?« »Tim ... Tim ... Tim …« je odmevalo po votlini. »Tim ... Tim ... Tim …« se je še kar nadaljevalo, medtem ko sta ga Paulovi mogočni roki za ramena pritiskali ob tla. »Pusti me!« je Tim končno zatulil in napel vse sile, da bi se osvobodil njegovega trdnega prijema. Nenadoma je z napetimi mišicami stal ob oknu v kuhinji, pripravljen na boj. Iskal je mogočne Paulove roke, a je ob njem stala samo Liza, ki ga je trdno držala za ramena, ga zaskrbljeno pošteno stresala in ga razburjeno klicala: »Tim, Tim, Tim!« »Kje je!« je Tim zarjovel. »K-Kdo?« ga je Liza prestrašeno vprašala. »Paul, ki si je drznil te mi vzeti!« je Tim preteče zatulil. »Kje je, da mu polomim kosti?« »Tim!« je Liza, ki se ji je začenjalo svitati, kaj se je dogajalo, kriknila in ga spet krepko stresla. Tim je še vedno nasršeno pogledoval po kuhinji in iskal Paula, kot da še zmeraj ne bi dojel, kje je bil. »Tim!« je Liza tokrat tako močno zakričala, kot ni še nikoli prej. »Zbudi se! Samo sanjal si!« Tim je ves otrpnil, in ko je na njenem obrazu opazil strah, se mu je dihanje začelo počasi umirjati in kmalu so se mu mišice na rokah, prej močno napete, sprostile. »Samo sanjal si,« je Liza zaskrbljeno ponovila. »Ne skrbi, nikoli te ne bom zapustila pa se lahko karkoli zgodi!« je odločno rekla in ga tesno objela. Trdno ga je držala v objemu, dokler ni začutila, da se je povsem umiril. Tim se je čudil, kako je bilo možno, da je tako živo sanjal, kot bi se mu resnično dogajalo, saj se niti zavedal ni, kdaj je zdrsnil v spanec, ko pa je samo opazoval vrhove gora in obujal spomine? »Pridi, usediva se,« mu je Liza umirjeno prigovarjala, kot bi se bala, da bo spet izbruhnil. »Sedi, se bova malo pogovorila.« Tim je sedel za mizo in še vedno ni mogel verjeti, da je med sanjami in resničnostjo tako tanka meja. Liza je najprej skuhala kavo. Ko jo je natočila v skodelici in ju postavila na mizo, je stol potegnila bliže k Timu in naposled tik ob njem sedla. »Samo grde sanje so bile!« mu je spet odločno zagotovila in naredila požirek kave. »Zdaj pa mi lepo v miru povej vse, kar si sanjal.« Tim je najprej srknil iz skodelice, ki jo je Liza postavila predenj in se nakremžil, ker okusa prave kave resnično ni oboževal, potem pa ji je začel opisovati svoje sanje. Liza ga je molče, pozorno poslušala in le tu pa tam se je prikrito nasmehnila. Ko je s pripovedjo končal, ga je objela in ga močno stisnila k sebi. »Timmy, ni take sile, ki bi naju razdružila!« mu je s solzami v očeh zašepetala. »Za vselej si bova zvesta in skupaj se bova postarala ... Skupaj bova zapolnila pomen tega življenja in skupaj umrla!« »Tako sem se ustrašil, da sem te izgubil!« ji je Tim, še vedno močno pod vtisom sanj, negotovo zašepetal. »To, kar si zdaj rekel, mi pomeni več kot, če bi mi podaril neskončno rož, ker je strah, ki ga čutiš v sebi, dokaz, da me imaš resnično rad,« je Liza z vzdihom rekla in ga pogledala v oči. »Še nikoli do zdaj mi nisi povedal, da me imaš rad in verjetno je to nekaj, česar ne moreš glasno izreči, ampak zdaj vsaj vem in bom lahko pozabila na svoj strah, da si z mano samo zato, ker sem ti bila tistega trenutka, ko si nekoga potreboval, pri roki,« je s solzami v očeh nadaljevala. »Paul je zame samo tvoj sošolec in dober prijatelj, ki ga pravzaprav šele kratek čas poznam,« je nadaljevala, ko se je nekoliko zbrala in je nehala hlipati. »Verjetno mu niti nisem všeč, predvsem pa ti je vdan prijatelj!« »Ja, saj vem,« ji je Tim s slabo vestjo prikimal. »Ampak tako resnično se je zdelo,« je zamišljeno dodal, kot da še zmeraj ne bi mogel verjeti, da je samo sanjal. »V prvi priložnosti se mu bom opravičil ali pa bom raje kar tiho, saj o mojih sanjah nič ne ve. V jami je bilo …« je rekel, a je nenadoma utihnil. »Jama!« je razburjeno planil. »J-Ja?« se je Liza spet vznemirila, ker ni vedela, kaj ga je tako razburilo. »Hitro pokliči Paula in preveri ali sta se z atom že vrnila v Marlon!« je Tim napeto vzkliknil. »Takoj moramo v jamo, ker moram preveriti, ali sem v sanjah videl rešitev!« »Bi,« mu je Liza prikimala. »Z veseljem bi ga poklicala, ampak nimam njegove telefonske številke.« »Kar moj telefon vzemi,« ji je Tim pokazal na mizo, kjer ga je pustil. »Pokliči ga, in če sta se z očetom že vrnila, mu reci, naj nemudoma pride sem in naj bo pripravljen na pustolovščino!« Planil je pokonci in ne da bi počakal, ali bo Liza še kaj rekla, je z dolgimi, hitrimi koraki odhitel iz kuhinje. V svoji sobi je poiskal oblačila, v katerih se bo lahko plazil po tleh in mu ne bo treba paziti, ali se bo umazal ali ne. »Paul, Liza tukaj. A sta z očetom že v Marlonu?« je iz kuhinje slišal reči Lizo. »Potem pa hitro pridi sem in opremi se za na teren!« »Oprosti, Liza, grdo sem sanjal!« se ji je Tim še enkrat opravičil, ko se je že pripravljen za pohod vrnil v kuhinjo. Liza se je privila k njemu, mu glavo prislonila na prsi in prisluhnila njegovemu pospešenemu bitju srca. »Timmy, kot sem ti že prej povedala,« je ganjeno zašepetala, »je tvoj strah več vreden kot milijon vrtnic!« Ko je Liza že drugič omenila rože, se je dotaknila nečesa, kar je Tima že dalj časa bolelo, zato mu je glas kar podrhteval, ko je z obžalovanjem rekel: »Če me pot le kdaj zanese v trgovino, ti kaj kupim, ker do zdaj od mene še nisi dobila nobenega darila ... Niti enega samega cveta ne!« »Ničesar drugega ne potrebujem kot ljubezen!« mu je Liza odločno zatrdila in ga poljubila na lice. »Ni mi mar za vrtnice in darila, samo ljubezen mi podari!« »Potem pa se nikar ne boj, ker ti je tukaj ne bo nikoli zmanjkalo!« ji je Tim prepričljivo rekel, a že naslednjega trenutka je prestrašeno vprašal, »kaj pa, če naju smrt loči?« »Ne skrbi, tudi pri njej imam zveze!« se je Liza zasmejala. Tim jo je presenečeno pogledal, in ravno ko je premišljeval, kakšne zveze bi Liza lahko imela pri smrti, je pri vhodnih vratih potrkalo. »Zdravo stari!« je burno odreagiral, ko je Paul vstopil v kuhinjo in namesto da bi mu pomolil roko, ga je, kot bi ga zaradi sanj še zmeraj pestila slaba vest, prijateljsko objel. Paul ga je zmedeno pogledal, mu objem negotovo vrnil in ga z zadrego vprašal: »Kako si?« »Bil sem že bolje,« mu je Tim neodločno odgovoril in pomenljivo pogledal Lizo, a se je Liza obrnila, ker je hotela prikriti, da se je hihitala. »Pa ti? Si pripravljen na akcijo?« »Sem!« mu je Paul takoj odločno zatrdil. »Sicer se mi niti ne sanja, kam gremo, ampak sem!« »Tja, kamor te niti sanje ne bi ponesle,« mu je Liza skrivnostno odgovorila. »Tja, kjer boš bližje smrti, kot si bil kadarkoli prej!« Paul je ves otrpnil in s težavo požrl slino. Vsa odločnost mu je v trenutku izginila z obraza in namesto nje se mu je v očeh zrcalil strah. »Pa saj me menda ja nimata namena žrtvovati, kajne?« je negotovo vprašal. Liza ga je zabodeno pogledala, potem pa je bruhnila v smeh. »Ne, za zdaj še ne, čeprav si na najinem seznamu,« je navihano rekla. »Samo pokazala ti bova, kaj smo pred dnevi odkrili. Pravzaprav sta to veliko skrivnost odkrila Tim in Dorian, ampak jo zdaj že nekaj časa vsi trije raziskujemo.« »Uh!« je Paul olajšano zavzdihnil, si z dlanjo, kot bi mu odleglo, teatralno potegnil po čelu in takoj stopil za Lizo in Timom, ki sta že bila v veži. Ko so stali pred vhodnimi vrati, jih je Liza skrbno zaklenila, potem pa so se, ne da bi kdo še karkoli rekel, ob travniku za hišo odpravili proti veliki peščeni ravnici, se na koncu ob grobovih obrnili in ob Ledeni steni nadaljevali proti južnemu pobočju. Začeli so se vzpenjati po travnati planoti in se na njenem koncu še zmeraj molče ob steni zagnali na kamnito, z velikimi skalami posuto strmino južnega pobočja proti skritemu vhodu v jamo. Med hojo so se vsi trije ozirali naokoli, samo da si je Paul radovedno ogledoval južno pobočje in vrhove gora, ker jim še nikoli ni bil tako blizu, Tim in Liza, ki sta vedela, da so v Organizaciji nekaj sumili in so po dolini iskali neznani vir energije, pa s povsem drugimi nameni ... Tim je z daljnogledom opazoval pobočje, če bi opazil kakršno koli gibanje, Liza pa, ki je hodila zadnja, je ves čas pogledovala nazaj, če bi jim kdo sledil. Varno so prispeli do vhoda v jamo, ki ga Paul sploh ni opazil, zato je bilo presenečenje zanj toliko večje, ko sta Liza in Tim odmaknila skalo in se skozi ozko režo takoj zrinila v notranjost. »Kaj pa vhod?« je Liza negotovo vprašala, ko so vsi trije stali v jami. »Že zadnjič smo rekli, da bomo našli kakšno rešitev.« »Poskusiva skalo malo potegniti predenj,« je Tim predlagal. »Vsaj toliko, da reža ne bo pritegnila kakšnega radovedneža.« Oba sta skozi režo poprijela za skalo, ampak ker je bila strašansko težka, jima je uspelo jo premakniti samo za kak centimeter ali dva. »To je to!« je Tim zadihano rekel. »Več ne bo šlo, ker je skala pretežka!« »Za zdaj bo moralo biti dobro,« se je Liza odločila. »Upam, da sva režo vsaj toliko zakrila, da ne bo vzbudila zanimanja kakšnega mimoidočega, še sploh, če bi bil pripadnik Organizacije.« Ko se je sklonila in vklopila svetilki, je Paul, ki je negotovo, molče čakal v temi, kaj bo sledilo, obstal kot vkopan, tako da je bilo videti, kot da bi ga v vratu zagrabil krč. »Ej stari, pomiri se!« se je Tim zasmejal in ga prijateljsko lopnil po hrbtu. »To še ni nič! Počakaj, da si ogledaš še drugo,« je prešerno dodal in stopil v notranjost jame. Paul je pohitel za njim, a se je ves čas osuplo obračal in si jamo ogledoval. V svoji vnemi in začudenju ni pazil, kod je stopal, zato se je spotaknil in najverjetneje bi telebnil, kot je bil dolg in širok, če ga ne bi Tim in Liza zadnji trenutek polovila. »Zberi se!« ga je Liza resnobno opomnila. »Prihrani malo osuplosti še za kasneje ... Verjemi mi, da jo boš potreboval!« se je zasmejala. Tim ga je moral dobesedno potegniti za rokav, da je stopil dalje. Zavili so v ozek predor in na koncu vstopili v jamo s podzemnim pokopališčem. Ko je Liza pohitela naprej in vklopila lučke, pa je za Paula bilo le preveč ... Kot prazna vreča se je ob Timu sesedel na tla. Tim je iz nahrbtnika jadrno potegnil čutaro z vodo in ga poškropil. Paul se je zdrznil in planil pokonci. »Saj mi nič ni!« jima je takoj zagotovil. »Samo da je to nepojmljivo ... Naravnost fantastično!« »Ja, no, kakor se vzame,« je Tim obotavljaje rekel. »Mislim, ko si tukaj, občutek ni ravno fantastičen, ampak bojda se navadiš.« »No, to je ta naša skrivnost, ki smo ti jo hoteli pokazati že tistega dne, ko ste se napol mrtvi vrnili iz centra,« mu je Liza navdušeno rekla. »Ampak vsi vemo, čemu takrat nisi mogel z nami ...« je tiho, žalostno dodala. »A vidiš tisti oltar?« je spet živahno, navdušeno nadaljevala. »Nanj smo postavili vso opremo, ki smo jo neke noči znosili sem, ker smo se odločili, da bomo svoje raziskave izvajali prav na tem oltarju sredi pokopališča. Čeprav smo pod zemljo, uporabljamo vrhunsko opremo!« je ponosno dodala. »Ja, vidim,« ji je Paul pritrdil, »samo, da nisem vedel, da vaše raziskave predstavljajo pogovarjanje z duhovi.« Tim in Liza sta se presenečeno spogledala. »Kako pa, da se ti spoznaš na pogovore z duhovi?« ga je Tim nezaupljivo vprašal. »Koliko pa veš o tem?« »Kar veliko,« se je Paul nasmehnil. »Včasih sem tudi jaz s prijatelji preskušal te metode, ampak neuspešno.« »Ja,« mu je Tim prikimal, ker se je spomnil težav, ki sta jih z Dorianom pri prvem poskusu, da bi navezala stik z duhovi, imela. »Morda pa bi lahko zdaj kaj poskusili, če smo že tukaj,« je predlagal. »Ampak prej bi še rad nekaj preveril ... Če se prav spomnim, bi v tleh ob levi strani enega od nagrobnih kamnov čisto v bližini oltarja morala biti ozka luknja, dolga približno kak decimeter in široka nekaj milimetrov. Liza, a bi hotela ti ...« jo je negotovo pogledal. Liza mu je samo prikimala, ker je takoj razumela, čemu je bil tako negotov. Pograbila je svetilko, stopila v vrsto nagrobnih kamnov levo od oltarja in skrbno pogledala okoli grobov v njegovi bližini, vendar pri nobenem ni ničesar našla. »Bojim se, da so res bile samo neprijetne sanje, tako da si lahko povsem oddahneš,« je rekla, ko je natančno pregledala tla okoli nagrobnih plošč. Tim si je resnično oddahnil, ker Liza ni našla reže, ki jo je v sanjah videl, po drugi strani pa mu je bilo tudi malo žal, da je ni bilo, ker je bil strašansko radoveden, kaj je pomenila in želel si je, da bi lahko njeno skrivnost razkril. »Nič hudega,« je rekel, čeprav mu je bilo v glasu čutiti razočaranje, »saj so bile samo neumne sanje in …« »H-Hm ...« se je Paul oglasil in očitno je bilo, da je hotel pritegniti njuno pozornost. Stal je v prav tisti vrsti, v kateri je Liza prej iskala režo, samo da je bil na njenem koncu tik ob zadnjem grobu. »Ja?« se je Liza takoj odzvala. »Ne vem natančno, kaj si iskala, ampak ta luknja tukaj je precej podobna tistemu, o čemer sta prej govorila,« je Paul lahkotno rekel. Tim je ves otrpnil, Liza pa se je pognala k Paulu na konec vrste. »A si to luknjo mislil?« je zaklicala proti Timu, ko se je sklonila nad režo in si jo zvedavo ogledala. Tim je čisto počasi, kot bi noge imel iz svinca, hodil med grobovi proti njima in se kot okamnel ustavil ob Lizi, ki se je še zmeraj sklanjala nad režo. Nekako si niti ni upal pogledati v tla, a ker sta Liza in Paul vprašujoče strmela vanj, se je le odločil in pogledal. »Natanko to!« jima je razburjeno pritrdil. V glavi je imel takšno zmedo, da se je ob Lizi samo nejeverno sesedel na tla ... Razumel bi, če bi najprej režo videl in jo potem sanjal, saj naj bi sanje običajno bile odraz tistega, kar se nam je podnevi dogajalo, ampak on je režo najprej sanjal in zdaj je zares bila tu! Ko se je sesedel, ga je Paul zmedeno pogledal in takoj panično poskočil, da bi mu pomagal na noge, a mu je Liza, ki se je spomnila, da o Timovih sanjah še ni ničesar vedel in mu ni bilo jasno, zakaj sta s Timom zaradi ene preproste luknje zganjala takšen halo, samo odkimala in mu rekla: »Stopi malo z mano, prosim!« Paul, ki je Tima še zmeraj zmedeno opazoval, kot ne bi vedel, kaj naj bi naredil, ji je končno prikimal in stopil za njo k oltarju. Liza mu je začela tiho pripovedovati, kaj je Tim sanjal. Ko mu je opisovala njuno ljubezensko navezo, se je Paul začel krohotati. Njegov smeh, ki je med stenami jame prav grozljivo odmeval, je Tima predramil iz premišljevanja. Nejeverno je pogledal proti oltarju, ker sta se mu Liza in Paul, ko sta tako skupaj stala in se tiho, zaupno pogovarjala, zdela čisto takšna kot v sanjah. Postavil se je na noge, čeprav so se mu kolena šibila ter stopil k njima. »Kaj pa je?« ju je čemerno vprašal. »Kaj je tako smešno?« »Ti,« mu je Paul s težavo odgovoril, ker se je poskušal obzirno zadržati, da ne bi spet bruhnil v smeh. »Lahko si brez skrbi stari, ker Liza ni ravno po mojem okusu. Oprosti, Liza za to, kar sem pravkar izjavil, pa s tem nisem mislil, da nisi dobra mačka, ampak vsake oči imajo svojega malarja. Pa če si bom že našel punco, bom najprej preveril, da ni zasedena!« »Tako, zdaj, ko smo tudi ta problem rešili,« je Liza zadovoljno vzkliknila, »predlagam, da se končno lotimo raziskav! To luknjico bomo kdaj kasneje preučili,« je rekla in z oltarja pograbila nekaj diktafonov. »A bi poskusili kar tukaj?« je vprašala, ko se je ustavila ob grobu z režo. »Bomo videli, ali bo kaj iz naših meritev, in če ne, bomo uporabili metodo z belim šumom, ker sem tudi o tem nekaj brala. Ampak najprej bomo poskusili po tvoje, Tim, pa lahko kasneje, če ne bo rezultatov, uporabimo še to metodo.« »O kakšnem belem šumu pa govoriš?« se je Tim začudil. »Prvič slišim zanj.« »To je skupek zvokov različnih frekvenc, ki se naključno pojavi, ampak v točno določenih zaporedjih,« mu je Liza pojasnila. »Če sem prav razumela, kar sem v knjigi prebrala, je pri taki meritvi uporabljen princip ločevanja naravnih in umetnih, motečih glasov, kar pomeni, da jih lahko odstraniš, ker motijo tisto, kar bi rad poslušal,« se je razgovorila. »Razlika je lahko zelo očitna, ampak najprej počakajmo na rezultat tvojih meritev pa se bomo kasneje odločili.« »Aha!« je Tim vzkliknil, kot da bi mu bilo zdaj že vse jasno, čeprav jo je gledal, kot bi priletela z drugega planeta. »No, dobro, pa poskusimo.« Z Lizo sta se takoj lotila priprav parametrov v računalniškem programu, da bodo lahko pri meritvah zajeli vse zvoke in šume. Paul ju je na začetku le opazoval, kaj sta počela, a je vseeno, ker je metodo in način raziskave dobro poznal, pristopil k njima. »Tako, zdaj lahko začnemo s snemanjem,« je Liza rekla in aktivirala diktafone. »Tim ti si na vrsti!« »Je kdo tukaj?« je Tim takoj jasno in glasno vprašal, da je še nekaj časa odmevalo po votlini. Diktafone so pustili vklopljene nekaj minut in v popolni tišini čakali. »Mislim, da bo dovolj!« je Liza naposled nestrpno rekla. »Poglejmo, kaj se je posnelo!« Tim je pobral diktafone in jih priklopil na računalnik. Mrzlično je začel predelovati zvoke, ki so jih posneli. Izvedel je postopek, ki sta se ga z Dorianom naučila, ko sta prvič poskusila vzpostaviti stik z ono stranjo ... Izostril je zvok in ga ojačil. Na krivuljah so takoj opazili nekakšne poudarjene vrhove. »Bojim se, da nisi odstranil vseh šumov,« je Paul zamišljeno pripomnil. »Kako to misliš?« se je Tim začudil. »Tako pač! Mislim, da je treba, še preden zvok obdelaš, odstraniti konstantne šume,« mu je Paul razložil. »S tem dobiš jasen govor, ki ga kasneje ojačiš in slišiš, kaj ti imajo za povedat.« »Hudiča!« se je Tim z roko udaril po čelu. »Da se nisem tega že prej domislil! Nisem vedel, da ti to tako dobro poznaš!« »S prijatelji smo se s temi metodami na principu belega šuma in radijskih frekvenc malce zabavali in prišli do neverjetnih odgovorov,« mu je Paul samozavestno odgovoril, kot bi se mu hotel pohvaliti. »Ja že, ampak prej si rekel, da ni bilo uspešno,« ga je Tim spomnil. »Saj res ni bilo uspešno,« je Paul zamahnil z roko, »ker nam posneti glasovi niso dali nobenih novih spoznanj. Bili so pač glasovi ... veliko kričanja in imen. In ker se nam vse skupaj ni prav nič smiselno in zanimivo zdelo, se s tem kasneje nismo več ukvarjali, vseeno pa metodo dobro poznam. Ampak dajmo, raje prisluhnimo, kaj nam imajo tile tukaj na tem pokopališču za povedat.« »Lahko bi prej povedal,« je Tim nejevoljno, bolj zase kot Lizi in Paulu, namrgodeno zamrmral. »Če bi me vprašal, bi ti povedal,« se je Paul namuznil. Liza se je zasmejala, Tim pa ga je malce grdo pogledal in nestrpno vzkliknil: »Pa poslušajmo torej!« Ko je program zagnal, so vsi trije napeto prisluhnili, a so iz računalnika prihajali le čudni glasovi: »Hrshrrr ... srhrsss ...« Posneti zvoki so bili povsem neuporabni, zato je Tim še enkrat preletel čez nastavitve osnovnih funkcij, a so se nerazumljivi zvoki spet ponovili. »A se vama ne zdi, da malo hitro govorijo?« ju je Liza vprašala. »Seveda!« se je Tim z roko udaril po čelu. »Na hitrost pa sem čisto pozabil!« Takoj je popravil nastavitev hitrosti in že v naslednjem trenutku so spet pozorno poslušali in razbrali le, da je nekdo rekel: »Simboli in znaki.« »To je to?« se je Paul začudil. »Pa toliko jih je tukaj in spregovorili so, samo dve besedi! Potem jim pa res ni dolgčas! Če bi jaz bil že stoletja mrtev, bi rekel kaj, ne pa da bi bil tiho.« »Kaj pa vem?« se je končno tudi Liza negotovo oglasila. »Brala sem, da ta način komunikacije ni najbolj uspešen. Morda pa so hoteli s tem povedati, da moramo razvozlati pomen simbolov na nagrobnih kamnih?« Tim se je takoj spomnil popoldanskega srečanja z Lucy v laboratoriju, ki mu je nakazovala le nekakšne znake, a se za zdaj o tem še ni želel z nikomer pogovarjati, saj je bil prepričan, da je bil Dorian, dokler sta ga nadzorovala dr. Stein in Ilona, varen. »Simboli?« se je Paul oglasil in ga pri premišljevanju zmotil. »Mislim, da jih ne bomo težko našli.« »Kako pa zdaj spet to misliš?« se je Tim začudil. »Samo poglej, koliko dela imamo!« je Paul z roko zamahnil čez nagrobne plošče. »Ah, to!« je Tim razočarano zavzdihnil, ker mu Paul ni ničesar novega povedal. »To že Liza preučuje, tako da ne vem, ali ima smisel, da s temi simboli tratimo čas.« »Pa mislim, da zadevo podcenjuješ!« mu je Paul poznavalsko odgovoril. »Spominjam se, da sva nekoč z očetom preučevala stare egipčanske napise, ki ti večinoma dajejo vtis, da so slike, a na koncu ugotoviš, da je abeceda.« »Hieroglifi!« je Liza vzkliknila, kot bi Paul pravkar rešil uganko njihovih simbolov in iz žepa takoj potegnila papir in indigo. Kar na najbližjem nagrobnem kamnu ju je položila čez simbole in s tankim čopičem drsela po njih ... Na beli poli papirja so se prikazovali odtisi znakov, ki si jih je tako pozorno ogledovala, kot da z njimi še nikoli ne bi imela opravka. »Imam ga ... To je črka, G!« je radostno vzkliknila. »Hitro fanta, dajmo vse simbole ponovno prekopirati na papir!« Paul in Liza sta se dela nemudoma lotila, Tim pa se je ob njenem predlogu namrgodil in se raje neopaženo umaknil h grobu z režo, da bi jo še malo preučil. Prepričan je bil, da tudi, če bi delali trije, prerisovanje ne bi bilo kaj dosti hitreje opravljeno. S temi simboli se že od samega začetka ni prav rad ukvarjal, ker mu niso prav ničesar povedali, ker jih do zdaj še nikomur ni uspelo razvozlati. Tudi v Lizin, G je podvomil, zato je raje sedel kar na tla, tik zraven groba z režo in nekako razočarano poslušal Lizine in Paulove navdušene vzklike, ko sta, prepričana o svojih odkritjih, razpravljala o tem ali drugem simbolu. Začutil je utrujenost in enostavno se mu ni ljubilo ničesar početi. Premišljeval je o Dorianu, o Lizi in o tem, kaj bodo v boju proti Organizaciji še morali storiti. Oči so se mu kar same od sebe zapirale in počasi je zdrsnil v nekakšen nenavaden polsen, kot da ne bi povsem zaspal, ker je še zmeraj lahko jasno premišljeval ... Natanko se je zavedal, da je drsel v spanec, a se mu je že sama misel, da bi sredi pokopališča med samimi grobovi zaspal, upirala, ker se mu je zdela grozljiva. Zdrznil se je, široko odprl oči in si začel dopovedovati, da ne sme zaspati, a moči, da bi se zganil, ni imel. Mislil je še vedno povsem jasno, čeprav jame in grobov ni več videl, ker se mu je pred očmi začela prikazovati množica slik. Nenadoma ga je preplavil občutek, kot bi bil povsem lahek, kot bi mu vsa teža telesa izginila. Šumelo mu je v ušesih in v čelu je občutil rahel pritisk, ki je čuden občutek, ki ga še ni poznal, nekako še stopnjeval. »Ne zaspi!« se je še vedno bodril, čeprav je imel tako težke veke, da so se mu oči kar same zapirale. »Ne smeš zaspati! Spreglej slike! Ne zaspi!« Čuden občutek, ki ga je prevzemal, se je še povečal. Zdelo se mu je, kot bi ga nekakšna gosta megla trgala s tal. Nobenih bolečin ni čutil, še utrujenost je povsem izginila. Počutil se je, kot bi brez teže telesa lebdel v milnem mehurčku. Odprl je oči in ves osupnil, ker je resnično lebdel nad pokopališčem ... Lahko je videl Lizo in Paula, ki sta se sklanjala nad enim od nagrobnih kamnov ter z zanosom in velikim veseljem preučevala simbole. Lebdel je nad grobovi in počutil se je odlično, čeprav je v čelu še vedno čutil rahlo napetost. Začudeno je pogledal po votlini, ki je bila zdaj enakomerno razsvetljena in videl je lahko vsako najmanjšo podrobnost, vse tja do stropa. »Kaj pa zdaj to pomeni? Spet kakšna skrivnost?« je pomislil, a čeprav je napenjal možgane, odgovora ni našel. »Kaj pa ti praviš na tole?« se je obrnil k Lizi. »Mi znaš pojasniti?« Liza, ki je naslonjena na oltar preučevala na papir preslikane simbole, ni z ničimer pokazala, da bi ga opazila lebdeti nad grobovi, kot da ga ne bi bilo tam. »Hej, Paul!« je Tim vzkliknil, ko je tik pod stropom naredil preval. »Si že kdaj počel to?« Bilo mu je tako všeč, da je naredil še en preval in potem še enega. Poletel je nad oltar in se nad njim še nekajkrat prekopicnil. »Hej, vidva tam doli!« je tulil in se zaradi užitka pri prekopicevanju na ves glas smejal. »Poglejta me! Liza, Paul, tukaj sem!« Letel je sem ter tja po votlini in užival v prevalih. Še vedno je lahko jasno razmišljal in se čudil, ker ni občutil teže svojega telesa. Premaknil je prste na rokah, noge, glavo in vse je delovalo natanko tako, kot je hotel ... Torej z njim ni bilo nič narobe! Naposled se je za Paulom, ki je stal nasproti Lize na drugi strani oltarja, spustil med nagrobne kamne. Opazoval ju je, ko sta se še vedno navdušeno ubadala s preslikanimi znaki. »Kje imava indigo?« je Liza vprašala. Paul se je obrnil in negotovo pogledoval med nagrobne kamne, kjer sta še malo prej prerisovala znake, a ga ni nikjer zagledal. »Tukaj je,« mu je Tim priskočil na pomoč in pokazal na indigo, ki je ležal za nagrobno ploščo tik ob njegovi nogi. »Pa kaj si gluh?« se je razburil, ker se Paul ni odzval in se je Liza izravnala ter stopila k njemu, da bi mu ga pomagala iskati. »Kje pa je Tim?« je vprašala. »A me ne vidiš? Pa kaj je s tabo?« se je Tim zmrdnil. »Tukaj sem!« se je spet razburil. »Tam pri grobu z režo sedi,« ji ga je Paul pokazal. »Videti je, da je zaspal ... Težek dan je za njim,« je razumevajoče dodal. Liza je prikimala in stopila k oltarju po nov list indiga, ker prejšnjega nista nikjer našla. »Kaj jima pa je?« se je Tim čudil. Hotel je pohiteti k njima, a se je na ozkem prehodu med dvema nagrobnima ploščama tako nerodno prestopil, da je bil prepričan, da bo čeznju telebnil, a je na svoje presenečenje z nogama gladko zdrsnil skoznju! Šele zdaj mu ni bilo prav nič jasno! Prav počasi je iztegnil roko in se nagrobnika poskušal dotakniti, a so mu tudi prsti zdrseli skozenj, kot da ga ne bi bilo tam. »Kaj pa to pomeni?« je osuplo ves otrpnil. Stisnil je pest, in čeprav je tvegal, da si bo polomil vse kosti, je z njo z vso silo zamahnil v nagrobno ploščo. Ko mu je pest spet gladko zdrsela skoznjo, je ves prestrašen odskočil in poletel pod strop. Zalebdel je nad pokopališčem in nekajkrat živčno poletel sem ter tja po votlini. Pod sabo je zagledal sebe, sedeti ob grobu z režo. »Kaj za vraga se dogaja?« je razburjeno vzkliknil. »Ne kliči ga, ker ti on ne bo pomagal,« mu je nekdo odgovoril. Tim je ves otrpnil, ker je ta glas poznal. Sunkovito se je obrnil in se počasi, ampak resnično prav počasi, presenečeno spustil na tla, tja, kjer je videl Lucy, ki ni bila nič kaj podobna meglici, kakršno je popoldne videl v laboratoriju, ampak takšna, kot bi bila živa. »K-Kaj, p-pa je zdaj to?« je prestrašeno zajecljal. »Ti bi morala biti …« »Duh?« ga je Lucy vprašala in se zahihitala, »saj tudi sem.« Tim je, kot bi bil prepričan, da je imel privide, stresel z glavo, in ko je Lucy bila še zmeraj tam, jo je še enkrat pošteno stresel, a Lucy kljub temu ni izginila. »Nikar ne stresaj z glavo, ker ne bom izginila,« mu je Lucy rekla, pri čemer se je smehljala, kot se je le ona znala. »Čez čas se navadiš.« »Pa meni zdaj res ni nič jasno!« je Tim planil. »Kako da te vidim in slišim, kot da bi bila še živa. Kako da se lahko pogovarjava, če pa so mi rekli, da vas ne moremo slišati?« se je čudil. »Ker si prestopil na drugo stran,« je Lucy rekla in hitro dodala, »ampak Tim, ni še tvoj čas! Le za kratko ti je bilo dovoljeno pogledati k nam. V življenju moraš še veliko narediti!« »K vam? In kje sem?« jo je Tim vprašal, ker je upal, da mu bo končno razjasnila, kaj se je z njim dogajalo. »Kaj pomeni druga stran?« »Nič posebnega,« mu je Lucy odgovorila in skomignila z rameni. »Kmalu boš vse, kar moraš vedeti, zvedel, ampak skrivnosti pa boš moral sam odkrivati!« »Čemu jih moram odkrivati sam?« je Tim nejevoljno planil. »Saj jih ti že poznaš! Zakaj mi jih ne razkriješ?« »Zato, ker ti jih ne morem, ne smem!« mu je Lucy resnobno odgovorila, a se mu je takoj za tem toplo nasmehnila. »Pa tudi če bi ti karkoli povedala, bi vse, ko bi se vrnil v življenje, v trenutku pozabil, torej bi po nepotrebnem izgubljala čas in ti razlagala.« »A tako?« se je Tim začudil. »Pa si edina tukaj?« »Edina?« se je zdaj Lucy začudila. »Ah, kje pa!« je vzkliknila. »Malo poglej okoli sebe!« Tim je šele zdaj opazil, da sta bila obkrožena z množico pojav. Začudeno si jih je ogledoval, ker je pričakoval, da bodo, ker so bile duše, videti blede, morda celo meglice, ampak stale so tam, oblečene v barvita oblačila, kot bi bile pravi ljudje. »Saj so vedno tukaj,« mu je Lucy rekla, kot bi poznala njegove misli. »Samo da jih vi, navadni smrtniki ne morete videti. Ker pa si prestopil v naš svet, jih vidiš, tako kot mi vidimo tebe.« »Pa imam možnost vrniti se v svoj svet?« jo je Tim malce prestrašeno vprašal. »Seveda,« mu je Lucy pokimala in mu zatrdila, »to možnost imaš zmeraj. Tudi mi. Zakaj pa misliš, da smo tukaj?« »To bi tudi jaz rad vedel,« se je Tim že bolj sproščeno nasmehnil. »Zato ...« se je mogočen možakar z viteško čelado v rokah, odet v srednjeveško ogrinjalo, pod katerim je imel železno mrežasto srajco in nožnico z mečem ob boku, oglasil z globokim glasom. Stal je čisto ob Lucy v prvi vrsti množice, ki ju je obkrožila. »Zato,« je resnobno ponovil in ga pomenljivo pogledal, »ker moramo še marsikaj urediti, preden se podamo tja, kjer nam je mesto.« Tim se je začudeno zastrmel vanj. »A se poznava?« ga je vljudno vprašal. »Kje pa, mladi gospodič!« mu je vitez odkimal. »Horatius II. Alexis,« se mu je predstavil in proti njemu iztegnil svojo ogromno dlan. »Umrl sem osemsto let pred tvojim rojstvom, ampak čakamo te!« »P-Prosim?« je Tim osuplo zajecljal. »Mene? Kaj pa imam jaz opraviti z vami?« Med množico je završalo, in ko se je možakar gromko zasmejal, se je zasmejala še stoterica drugih. »Timothy, že tisočletja si član!« mu je Horatius poskušal razložiti. »Č-Česa pa?« je Tim spet osuplo zajecljal, čeprav se je močno trudil, da bi mogočnemu vitezu bil enakovreden sogovornik. Možakar mu je svojo velikansko dlan položil na ramo, in čeprav je Tim pričakoval, da bo težka, je sploh ni občutil. »Potrpi še nekaj dni in sam boš ugotovil,« mu je možakar odgovoril. »Kot ti je že gospodična, Lucy prej povedala, se moramo zadržati in vam, ki še niste umrli, skrivnosti Najvišjega ne smemo izdajati.« Tim je samo prikimal, ker na to res ni imel česa pripomniti. Molče si je z zanimanjem ogledoval pisano množico mož in žena, ki so bili oblečeni v oblačila različnih stilov iz zelo različnih obdobij. »Lucy, če že imam možnost govoriti s tabo,« se je spet obrnil k njej, »bi izkoristil to priložnost, ker me popoldne v laboratoriju Dolojeva verjetno nisi razumela.« »Ah, tisto!« se je Lucy namrdnila. »Veš, kaj Timmy, takrat si bil ti tisti, ki ni mene razumel ... Jaz te vedno slišim in odlično razumem!« mu je odločno zatrdila. »Moj čas je minil ... Tako mi je bilo usojeno,« je brez obžalovanja nadaljevala. »In ja, kot sem ti že danes popoldan pritrdila, imaš moj blagoslov ... Podpiram tvojo ljubezen do Lize.« Tim je zamaknjeno strmel vanjo, ker je govorila natanko tisto, kar je želel slišati. »Zdaj pa grem ...« ji je malce potrto rekel in se obrnil, da bi se poslovil od novih prijateljev. Že je iztegnil desnico, da bi se z vitezom rokoval, in ko mu jo je vitez s svojo ogromno šapo prijel, da se mu je dlan povsem izgubila v njej, mu jo je za trenutek zadržal in rekel: »Samo malo se še strpi ... Še nekdo bi te rad videl.« Tim je vprašujoče privzdignil obrvi, ker si ni mogel niti misliti, kdo iz te pisane množice mož in žena bi ga lahko poznal, in ga hotel videti. Množica se je kot na ukaz razmaknila in izoblikovala špalir, po katerem se mu je nekdo počasi približeval. »Mama!« je Tim kriknil, ji stekel naproti in se ji pognal v objem. Trdno se jo je ganjeno oklenil, ker so ga preplavila čustva ... Srce se mu je od sreče, zadovoljstva in veselja, kar širilo. Okoli njiju se je spet zgrnila množica prebivalcev tega pokopališča in njihovi široki, topli nasmehi so pričali, da čeprav so prebivali na drugi strani, jih je njuno srečanje še vedno ganilo in so se z njima veselili. »Nazaj moraš!« mu je mama resnobno rekla. »Timmy čaka te življenje, ker tvojega dela še ni konec. Nikar ne žaluj več za mano, ker mi je tukaj dobro. Čakala bom in veselim se tistega dne, ko se bomo vsi trije, ti, oče in jaz, spet sešli.« »Ja, mama,« ji je Tim pritrdil. »Vesel sem, da sem te videl in da vem, da ti je dobro, a ne morem, si kaj, da mi ne bi bilo žal za vse, kar se je v naši mirni dolini zgodilo. Nikoli več ne bo tako, kot je včasih bilo!« je zagrenjeno, z obžalovanjem zavzdihnil. »Vrni se domov, Timmy,« je Marta resnobno ponovila in ga izpustila iz objema. »Zapomni si, da smo zmeraj s teboj!« Tim se je odmaknil za korak, se postavil v položaj, mirno in se z galantnim priklonom zahvalil množici, ki ju je obkrožala. Ko se je množica razmaknila, se je začel počasi umikati h grobu z režo. Bližje, ko mu je bil, večjo silo je v čelu spet občutil. Prav počasi se je ob nagrobni plošči z režo, kjer je pustil svoje telo, spustil na tla. Ko je naposled odprl oči, se je takoj zavedel, da je spet bil v njem. Postavil se je na noge, pogledal po votlini, ki je spet bila samo toliko osvetljena, kolikor jo je osvetljevala svetloba iz lučk in poklical: »Liza, Paul!« »Reci, srce?« se je Liza, ki se je sklanjala nad enim od nagrobnih kamnov, v trenutku odzvala. »A me vidita?« jima je Tim zaklical. »Seveda,« mu je Liza začudeno pritrdila, pa tudi Paul mu je krepko prikimaval. »Zakaj pa te ne bi videla? Je kaj narobe?« Ne da bi jima karkoli odgovoril, jima je samo odkimal. Nekako še jima ni bil pripravljen povedati, kaj je doživel, čeprav sta oba vprašujoče strmela vanj, a ga je iz zadrege rešil telefon, ki je začel brneti v njegovem žepu. Najprej se je začudil, ker ni pričakoval, da bo tudi tukaj v jami imel omrežje, potem pa ga je hitro potegnil na plano in se, ne da bi preveril, kdo ga je klical, takoj oglasil: »Prosim?« »Tim!« se je Ilonin panični glas zaslišal iz telefona. »V ponedeljek ga bodo peljali na meritve! Čakam te pred tvojo hišo!« Tim je, ne da bi ji karkoli odgovoril, zvezo takoj prekinil. »Gremo, Doriana bodo v ponedeljek peljali na usmrtitev!« je razburjeno zaklical Lizi in Paulu. S hitrimi koraki se je namenil proti predoru, a se je samo še za trenutek ustavil ob Lizi in Paulu, se zastrmel v Paula in mu rekel, »indigo je na tvoji desni, za onim nagrobnim kamnom, če pogledaš tja dol po pokopališču,« potem pa je jadrno stopil dalje. Paul je osuplo pogledal Lizo, ki je samo začudeno skomignila z rameni. Obema ni bilo prav nič jasno, a je Liza brez besed stopila tja, se sklonila in indigo, ki sta ga s Paulom že ves čas tako iskala, pobrala. ASTRALNA PROJEKCIJA Tim, Liza in Paul so v jami hitro ugasnili vse, kar bi lahko oddajalo kakršen koli vir energije. Paziti so morali, kajti Organizacija jim je bila za petami. Ko so se splazili iz jame, se je zunaj že mračilo. Vsi trije so poprijeli za skalo in jo prevalili pred vhod, potem pa so kot dogovorjeni skoraj stekli navzdol po kamniti strmini, tako da so se prav kmalu znašli pred planoto, poraščeno z visoko resasto travo. Ko so se prebili skoznjo, so ob Ledeni steni spet tekli proti grobovom. Tim se je ob njih ustavil, potrepljal nagrobne kamne in vzkliknil: »Mama, Lucy, ne skrbita!« Paul in Liza sta ga samo zmedeno pogledala in takoj pohitela za njim, ker je že jadrno stopal dalje. Že od daleč, že od prehoda v ograji na koncu pokošene peščene ravnice, so zagledali Ilono, ki je sedela na pragu vhodnih vrat Timove hiše, in jih čakala. Ko jih je Ilona videla prihajati, je planila pokonci, jim pomahala in jim po poti ob travniku stopila nekaj korakov naproti. »Zdravo!« jim je že od daleč zaklicala. »Zdravo, Ilona,« ji je Tim odzdravil takoj, ko so se ji približali, in jo zaskrbljeno vprašal, »kako hudo je z Dorianom?« »Precej!« je Ilona kar planila in v očeh so se ji začele nabirati solze. »Ves dan je bil še komaj buden! Videti je, da je pri pretepu staknil zelo hudo poškodbo, kot bi imel krvavitev v možganih. Ampak pravzaprav nihče od zdravnikov se ni z njim resneje ukvarjal, kot bi samo čakali, ali bo preživel ali ne!« se jim je potožila. Liza jo je tolažeče objela in jo povabila, naj vstopi v hišo. Vsi štirje so sedeli za mizo v kuhinji in pili topel metin čaj, ki ga je Liza tokrat pripravila, ker je vedela, da meta pomirja. »In kam ga bodo peljali?« se je Tim zaskrbljeno obrnil k Iloni. Že če je samo pomislil na Dolojev laboratorij, o katerem še ni z nikomer govoril, se mu je obrnil želodec. »Danes zvečer ga bodo odpeljali nekam v klet, kjer so laboratoriji, kamor do zdaj nisem imela dostopa, ker jih vodi dr. Dolojev,« mu je Ilona takoj začela vznemirjeno razlagati. »Jutri bom prvič smela tja, ker so me zadolžili, da ga bom varovala in še dobro, da ne vedo, da sva par, ker mi sicer te naloge ne bi zaupali. Kot pa sem tako, samo mimogrede nekaj slišala, ga imajo namen testirati v ponedeljek. Nisem povsem prepričana, ker smo z dr. Dolojevim že nekaj časa v sporu, ker zahteva paciente, ki niso ravno primerni za meritve, a jih vseeno pod pretvezo, da jim bo pomagal, opravlja in nihče razen dr. Steina mu ne nasprotuje. Morda pa ima dr. Dolojev prav, ko trdi, da jim pomaga, ker ko so včeraj odpeljali dijaka, Nicka Younga, na meritve in ga danes popoldne vrnili, je bil v presenetljivo dobrem stanju, ampak Nick noče niti slišati več, da bi še kdaj sodeloval v kakšni raziskavi!« Trojica se je spogledala, ker je bilo očitno, da Ilona ni poznala resnice. Dorianu ji verjetno še ni uspelo razložiti, kaj so v centru pravzaprav počeli in kakšne nevarnosti dijakom pretijo, ali pa se mu je morda zdelo še prezgodaj in ni hotel tvegati, dokler ne bi Ilone toliko spoznal, da bi bil prepričan, da ji vse podrobnosti o Organizaciji lahko zaupa. »Timmy kaj, če bi Paulu pokazal svoje meritve, tiste, ki sta jih z Dorianom naredila, ko sta poskušala priti v stik z ono stranjo?« se je Liza lahkotno obrnila nanj. »In morda bi bilo dobro, če bi pregledala tudi knjige, ki sem ti jih prinesla iz knjižnice.« »Seveda, Paula bodo prav gotovo zanimale,« ji je Tim takoj prikimal, ker je vedel, kaj je imela v načrtu. »Stari greva v mojo sobo.« »Greš z mano do okna?« je Liza takoj, ko sta fanta zapustila kuhinjo, vprašala Ilono, ki jo je samo zmedeno pogledala. »Potrebna sem cigarete in vedno kadim samo ob odprtem oknu,« je skoraj šepetaje, zaupljivo dodala, ker si je hotela pridobiti njeno zaupanje. Čeprav je Ilona ob početju centra glasno izražala neodobravanje, so še zmerom morali paziti, da ne bi kakršne koli informacije zaupali napačni osebi. Stopili sta v dnevno sobo, od koder je Liza, medtem ko je pri odprtem oknu kadila, najraje občudovala mogočno skalovje gorovja in borovce na zelenici pred oknom. »Boš tudi ti?« jo je vprašala, ko je na široko odprla okno, in ji pomolila škatlico s cigaretami. Ilona je cigareto s tresočimi prsti negotovo povlekla iz škatlice, a ji je škatlica poletela iz rok in z rahlim pokom, ob katerem se je živčno stresla, pristala na tleh. Liza se je sklonila, jo pobrala, ji prižgala cigareto in ji negotovo rekla: »A ti lahko zaupam nekaj, kar te bo verjetno zelo presenetilo, mislim pa, da še bolj potrlo?« »A je kaj v zvezi z Dorianom?« je Ilona razburjeno planila. Liza ji ni takoj odgovorila. S komolci se je naslonila na okensko polico, potegnila cigaretni dim vase in ga prav počasi pihala skozi okno. Teh nekaj sekund je potrebovala, da si je uredila misli in se odločila, kako naj ji odgovori. »Nekako,« ji je končno odgovorila, ko se je spet izravnala in se obrnila k njej. »Pravzaprav je to stvar, ki zadeva vse nas, zato pa je to, kar ti bom povedala, vse prej kot enostavno. Zaupam pa ti lahko le, če mi obljubiš, da ne bo nihče v centru nikoli, ampak Ilona resnično prav nikoli, zvedel tega, kar se bova zdaj pogovarjali!« »A kaj proti našim delodajalcem?« jo je Ilona, ki je po takem uvodu zaslutila, kaj bo sledilo, takoj sumničavo vprašala. »Na žalost prav proti njim,« ji je Liza previdno pritrdila. »Ampak to, kar ti bom povedala, te bo verjetno potrlo!« jo je spet svareče opozorila. Ilona je bila zdaj videti povsem negotova. Nervozno je kadila, veliko hitreje, kot je to počela Liza. »Prisegam z vsem, kar mi je ljubo, da ne bom nikomur izdala!« je nenadoma rekla in se ji odločno zastrmela v oči. »Prav,« ji je Liza po kratkem premisleku prikimala. »Verjamem ti!« Stopila je v kuhinjo, se takoj vrnila s stoloma in ju postavila k oknu. Ko sta sedli, je globoko zajela sapo in ji začela pripovedovati ... Dolgo je govorila o centru in Organizaciji, o skupini prvotnih prebivalcev Marlona, ki se ji je upirala, o vsem, kar so do zdaj že odkrili, o tem, kako v centru zavajajo dijake in kakšen konec jih čaka. Svojo pripoved je podprla z dokazi, ki so jih do zdaj že zbrali. Ilona jo je kar debelo uro molče poslušala, a na obrazu se ji je videlo, da je bila iz trenutka v trenutek bolj osupla. Ko je ugotovila, da je bila prav ona tista, ki je s pisalnim strojem izpolnjevala majhne kartončke in nanje pisala vzroke, zakaj je, kdo umrl in ali je bil prostovoljec ali ne, jo je popolnoma potrlo. Ko je Liza končala s pripovedjo, ji marsikaj še vedno ni bilo jasno, še najmanj pa to, o kakšnih sposobnostih je Liza govorila. »Hvala ti za vse, kar si mi zaupala, ampak vseeno še marsičesa ne razumem,« je rekla, ko je Liza umolknila. »Kdo ima pravzaprav sposobnosti in kakšne?« »Ah, ja, seveda,« je Liza zavzdihnila in se ji skrivnostno nasmehnila, »v mislih si oblikuj petmestno število, ampak nikar mi ga ne povej!« Ilona jo je zmedeno pogledala, kot ne bi bila prepričana, ali je Liza resno mislila, ali se je z njo samo norčevala. »Resno mislim!« je Liza prepričljivo vzkliknila. Ilona jo je zamišljeno pogledala in vprašujoče privzdignila obrvi, potem pa je vseeno zaprla oči, in ko si je število zamislila, jih je spet odprla in ji prikimala. Liza se je nagnila k njej in ji, kot bi se bala, da jo bo kdo slišal, šepetaje rekla: »Šestnajst tisoč tristo petindevetdeset.« Ilona je od presenečenja vsa otrpnila. »Mogoče pa se ti je samo posrečilo?« je sumničavo rekla. »Poskusiva še enkrat!« Zamislila si je drugo petmestno število, in ko ji ga je Liza takoj povedala, si je znova in znova izmišljala nova petmestna števila, a jih je Liza vselej uganila. Šele po sedmem preskusu je zamišljeno umolknila. Nejeverno se je zastrmela v Lizo, ki pa se ji je, kot bi pravkar izbojevala pomembno bitko, sijočih oči samo smehljala. »Kako je to mogoče?« se je Ilona še vedno čudila. »Telepatijo poznam, ampak v zdravstvu se s tem preveč ne ukvarjamo. To ni mogoče!« je osuplo ponovila. »Veš kaj, če bi verjeli samo znanosti, bi bili precej v zaostanku!« je Liza nasršeno planila, a se je takoj umirila in že bolj obvladano nadaljevala, »to, kar priznavajo znanstveniki, velikokrat ni celota. Ne da znanosti ne zaupam in je ne podpiram, ampak brez pionirjev, brez alternativcev bi bili tudi oni še daleč nazaj. Danes je Organizacija svobodna, pred nekaj sto leti pa bi njihove člane, pa tudi naše, sežigali na grmadi ali jim kako drugače sodili.« Ilona ji je samo zamišljeno prikimavala. Že na obrazu ji je bilo videti, da se je Lizin trud poplačal, ker jo je prepričala. Globoko je zajela sapo, kot bi ji hotela nekaj reči ali jo vprašati, a je samo pretresljivo, pritajeno zajavkala, »av!« se zgrabila za želodec in se zvila v klobčič. »Kaj je narobe?« je Liza prestrašeno planila. »Joj, kako me boli!« je Ilona vrisnila. »Spet eden tistih krčev v želodcu! Pogosto, ko kaj narobe pojem, imam težave s kislino in potem me želodec dneve boli, ker se mi sluznica razdraži, še posebej če se močno razburim. Zaradi vsega, kar se z Dorianom dogaja in najinega pogovora sem pričakovala, da me bo spet bolel, ampak da se bodo krči tako hitro pojavili, pa nisem!« Liza jo je samo nemočno opazovala, ker ni vedela, kako bi ji pomagala. Predlagala ji je, da bi ji na trebuh položila hladne obkladke, a se je Ilona, ko se ji je poskusila nasmehniti, samo nakremžila. »H-Hvala, da tako skrbiš zame,« je z muko izdavila, »ampak verjemi mi, da obkladki ne bi prav ničesar rešili.« A že v naslednjem trenutku se je njen od bolečin spačeni obraz začel jasniti. »Kaj se dogaja?« je nejeverno vprašala. »Na vsem lepem bolečina popušča ... Običajno traja vsaj dve uri, preden popusti, in to šele potem, ko vzamem cel kup tablet!« »Ne vem,« je Liza negotovo zmajala z glavo. Bila je prav tako kot Ilona videti zmedena, ker tudi njej ni bilo nič jasno. Na vratih dnevne sobe sta se pojavila Paul in Tim, ki je desnico iztegoval proti Iloni in z dlanjo krožil v obliki številke šest ... Ilona se je z vsakim njegovim zamahom bolje počutila. Paul se je, ne da bi kaj vprašal ali rekel, počil v naslonjač, Tim pa je še kar krožil z dlanjo in se Iloni počasi približeval. Bil je presenečen nad tem, kar je občutil, ko ji je poskušal pomagati, saj je počel natanko tisto, kar je popoldne počel pri Nicku. A namesto na sredini dlani in prstih, kot takrat pri njem, je njen vir boleče energije zaznal samo na blazinicah prstov ... Občutil je nekakšno drugačno bolečo energijo, kot jo je doživel ob Nicku, ker se mu je tokrat lepila samo na konice prstov, kot bi se jih oprijemal nekakšen žele, ki se je prej držal Iloninega trebuha. Ponavljal je gibe in krožil z dlanjo, vse dokler ga ni prav tako kot pri Nicku v njej prevzel prijeten občutek, kot bi mu čeznjo stekla hladna voda. Šele takrat je s kroženjem prenehal, se obrnil in s hitrimi zamahi, kot bi v razredu brisal šolsko tablo, uničil vir, ki je obvisel v zraku, kamor ga je z dlanjo odlagal, daleč proč od Ilone. »Ne skrbi, Ilona,« se je obrnil k njej, »saj s tabo ni tako hudo, kot je bilo videti, samo razdraženo steno želodca imaš. Pij manj gaziranih pijač!« Liza se je brez besed samo osuplo sesedla na stol ob oknu, Ilona pa ga je presenečeno pogledala in nemočno zajecljala: »K-Kako pa s-si tole naredil?« »Ne vem,« se ji je Tim nasmehnil in negotovo skomignil z rameni. »Tudi zame je vse še bolj novo, ker sem to svojo sposobnost šele danes odkril.« »To že razumem,« mu je Ilona presenečeno prikimala. »Ravno malo prej me je Liza nazorno podučila o posebnih sposobnostih, ampak kako si vedel, da imam razdraženo želodčno sluznico in to, da pretirano pijem gazirane pijače?« »Saj nisem,« je Tim spet skomignil z rameni. »Ko sem ti odstranjeval bolečino, sem preprosto pred očmi videl sliko, kaj je s tabo narobe.« »To je alternativna medicina ... Reiki!« je Liza, ki je ves čas skrajno presenečena samo sedela ob oknu, izbruhnila. »A potrebuješ še več dokazov?« »Ne!« je Ilona odločno odkimala. »Šele zdaj prav razumem, kaj si mi ves čas dopovedovala. Zdaj mi je jasno, čemu v centru zbirajo same nadarjene, nadpovprečne dijake in zakaj pacienti, o katerih dobivam prav čudna pojasnila za vzroke smrti, izginjajo neznano kam. Potem pa še vsa ta izmišljena opravičila družinam in sorodnikom, zakaj njihovih najdražjih nismo mogli rešiti! To je absurd!« Čeprav je dolino že zdavnaj zagrnila tema, je bilo videti, da se ne Paulu in niti Iloni sploh ni mudilo domov. Navsezadnje pa je bilo razumljivo, saj je danes bila sobota in jutri bodo imeli prosti dan. Liza in Ilona sta tiho sedeli na kuhinjskih stolih ob oknu, Paul in Tim pa v naslonjačih, vsak zatopljen v svoje misli. Tim je premleval o tej dolgi, razgibani soboti, ki je bila za njim. Začelo se je že zjutraj, ko so Doriana v pretepu poškodovali in se nadaljevalo z vajami in Nickom pri profesorju Dolojevu in potem dogodki v jami ... Prešlo ga je, da je pravzaprav zdaj imel izvrstno priložnost, da bi s prijatelji preveril nekaj, o čemer še sam ni bil prepričan. Vstal je in vklopil luč. Ko je spet sedel, je Ilono ogovoril: »A si pri volji, da bi nam kaj povedala o delovanju možganov? Na predavanjih pri dr. Malloyevi smo še tako na začetku, da ne morem trditi, da o njih že karkoli vem. Zanima me, kako delujejo in kje bi po tvoje lahko bil center za posebne človekove sposobnosti, kakršnim si danes sama bila priča?« Ilona je presenečeno, globoko zajela sapo, vstala in se zamišljeno zazrla skozi okno v temo. »A lahko dobim še eno cigareto?« se je obrnila k Lizi, in ko si jo je prižgala, mu je le prikimala. »Ampak o možganih kljub sodobnim napravam in tehnologiji še vedno ne vemo vsega!« mu je prepričljivo zatrdila. Potem pa se je razgovorila o delovanju malih in vlogi velikih možganov, kje se dejansko ustvarjajo misli, od kod mišice dobivajo ukaz za premik tega ali onega dela telesa, kje se porajajo čustva, skratka podrobno jih je poučila o našem največjem živčnem sistemu. »Veš, premišljevala sem, kaj naj ti na drugi del vprašanja odgovorim,« je rekla, ko je s predstavitvijo možganov zaključila. »To, o čemer si me spraševal, je morda skrito v kot grah veliki žlezi, ki tiči globoko v možganih in se imenuje češerika ali pinealna žleza ali tudi epifiza. Vemo, da uravnava cikel budnosti in spanja pa še veliko drugih procesov v telesu, verjetno pa še marsikaj takšnega, za kar še sploh ne vemo in prav možno je, da tudi omogoča vse te nenavadne človeške sposobnosti. Nekateri celo trdijo, da se v njej skriva duša.« »No, to bi marsikaj pojasnilo in zdaj vsaj vem, zakaj nas v teh laboratorijih testirajo ... Mislim, da jih zanimajo prav te češerike!« je Tim kar planil. Ilona mu je prikimala in dodala, da je velika možnost, da v centru testirajo prav češeriko, ker še danes velja, da je še neraziskano področje. Tim je še za trenutek omahoval, a se je le odločil in rekel: »A bi mi naklonila še kakšne pol ure? Potreboval bi tvojo pomoč, ker bi rad preskusil nekaj, kar sem danes prvič naredil.« Liza in Paul sta se hkrati, kot bi se zmenila, zmedeno zastrmela vanj. »Kaj pa si danes prvič naredil?« ga je Liza sumničavo vprašala. »Ne znam ti pojasniti, ker še meni ni povsem jasno, kaj se je dogajalo,« ji je Tim negotovo odgovoril. »Ali Ilona ve za jamo?« »Ja, vse sem ji povedala,« mu je Liza prikimala. »No, prav,« se je Tim končno odločil, da jim bo svojo skrivnost razkril. »Popoldne sem v jami malo zadremal, sicer pa sta me tako opazila.« »Ja, sva!« mu je Paul takoj pritrdil in začudeno vprašal, »in kakšno zvezo ima tvoje dremanje s češeriko in možgani?« »Ne vem, ali jo ima,« je Tim skomignil z rameni, »ampak potem sem se znašel nad vama.« Lizo so skrivnosti, ki jih je Tim tega večera eno za drugo nizal, tako osupnile, da je stopila k vodovodni pipi, si natočila kozarec mrzle vode in jo na dušek spila. »Pa kdaj si vse to doživel?« je osuplo vprašala, ko je prazen kozarec odložila v pomivalno korito. »Nekaj danes popoldne na vajah pri Dolojevu, nekaj pa v jami,« ji je Tim odgovoril in se spet obrnil k Iloni, »a si že kdaj slišala za kaj takega?« »Izven telesne izkušnje!« je Ilona skrajno osuplo izbruhnila. »Bili so že pacienti, ki so se po operaciji zbudili in trdili, da so med operacijo, ki so jo zdravniki opravljali na njih, lebdeli nad operacijsko mizo in jo opazovali. Ampak saj vendar to ne obstaja, ker je vse skupaj samo plod njihove bujne fantazije ... Vse so si samo izmislili! To je nemogoče!« »Ne vem, zato pa bi rad zdaj, ko ste vsi zraven, spet poskusil,« je Tim negotovo rekel in da bi jo prepričal, ji je še malce popihal na dušo, »poleg tega pa si ti edina med nami iz medicinske stroke in se najbolje spoznaš na funkcije telesa. Samo ti boš takoj ugotovila, če bi z mano bilo kaj narobe. Če mi bo uspelo, potem bomo od tega vsi imeli veliko koristi, če ne, pa so bile res samo sanje.« »Ne, ne!« je Liza burno planila. »To niso bile samo sanje!« jim je še zaklicala, medtem ko je že vihrala proti vratom in jadrno izginila skoznje. »To knjigo pa poznam!« je Tim vzkliknil, ko se je Liza vrnila s knjigo v rokah. »Prinesla si mi jo iz knjižnice.« »Ja, to je tista knjiga,« mu je Liza pritrdila, »ampak ponjo sem šla zato, da bi vam pokazala neko poglavje, nekaj, kar sem dolgo preučevala.« Knjigo je položila na nizko mizo ob zofi pred Tima in Paula. Čez celo prvo platnico je bil natisnjen obris človeka, obkrožen s polji mavričnih barv, čezenj pa je na sredini platnice z debelimi zlatimi črkami pisalo: »E. Martin, Skrivnosti energij.« Tim jo je zasanjano odprl in kratko polistal po njej, ker mu je vzbudila spomine na Lucy, ki si je takrat prav to knjigo izbrala. Zaprl jo je, jo odrinil na sredino mize in rekel: »Ne vem, kaj si nam hotela v njej pokazati, ampak ne zdi se mi nič posebnega ... Neki E. Martin je pač obravnaval energije.« Liza je bruhnila v smeh. »Kaj pa je?« jo je Tim namrgodeno pogledal. »Čemu se krohočeš? Kaj sem pa spet takega rekel?« »Stari ta E. Martin je tvoja punca!« je Paul osuplo vzkliknil, ker ni mogel razumeti, da Tim tega ni že prej ugotovil. Tim je zardel in najprej negotovo pogledal knjigo, potem pa še Lizo. »A knjigo si napisala?« jo je nejeverno, občudujoče vprašal. Ko mu je Liza malce sramežljivo prikimala, mu je takoj postalo žal, da se ni njeni knjigi bolj posvetil in je prebral, ampak takrat so se z Dorianom in Lucy zmenili, da bo vsak preučil eno knjigo in ravno tole si je izbrala Lucy. »No, nekaj o tem, kar se tebi dogaja, sem napisala v poglavju o astralni projekciji, kakor v svojem strokovnem svetu pravimo izven telesnim izkušnjam, in da vam knjige ne bo treba brati, naj vam o tem čisto na kratko nekaj povem,« je Liza rekla in Tima s pogledom obtožujoče ošvrknila. »Astralna projekcija je stanje človeka, ki doseže razdružitev svojega fizičnega in astralnega telesa ali duše, kot mu nekateri tudi rečejo, ki preide v neko drugo dimenzijo, v katero naj bi po smrti naših fizičnih teles vsi prešli. Ta proces lahko, že ko smo še živi, povsem zavestno izvedemo, čeprav tega prehajanja ni lahko doseči in ga le redki dosežejo, ampak ko sem o tem raziskovala, sem povpraševala pri ljudeh, ki so ga že izkusili, in prav vsi so mi zatrdili, da so astralno projekcijo dosegli, zato predlagam, da poskusimo.« Ilona ji je prikimala, kot bi ji hotela zatrditi, da je bila pripravljena sodelovati. »Kaj pa za takle poskus potrebuješ Tim?« se je obrnila nanj in mu takoj ponudila, »če potrebuješ kakšno kemikalijo, ti jo morda jaz lahko priskrbim.« »Ničesar drugega ne potrebujem samo malo miru in tišine,« se ji je Tim nasmehnil. »Tudi početi vam ni treba ničesar, samo opazujte me. Če sem se prvič vrnil, se bom tudi drugič, pa še nekaj moram preveriti!« Za izvedbo astralne projekcije, kot jo je Liza poimenovala, si je izbral dnevno sobo, ker je bila največja, predvsem pa zato, ker se je tam vedno dobro počutil. Zagrnili so zavese, da ne bi kdo nepovabljen njihovega početja opazoval skozi okno. Iz kuhinje so privlekli mizo, ker je bila velika in trdna ter jo postavili v sredino dnevne sobe. Prekrili so jo z debelim prtom, Liza pa je tja, kamor bo položil glavo, namestila še manjši okrasni vzglavnik s kavča, potem pa so vsi razen Tima posedli okoli mize. »Da se mi ne boste smejali, če mi ne bo uspelo!« jim je Tim zabičal, se takoj povzpel na mizo in se ulegel. V trenutku se je odlično počutil ... Bil je ravno prav razburjen in ravno prav utrujen. Kmalu so se mu veke začele zapirati in takoj za tem je že blodil po svetu fantazije ... Premišljeval je o Lucy, o mami in vsej pisani druščini, ki jo je srečal na podzemnem pokopališču in pred oči so mu stopile tudi slike dogodkov v laboratoriju Dolojeva. Začutil je, da je drsel v spanec. Prav tako kot v jami se je v mislih začel spodbujati: »Ne zaspi! Ostani buden! Moraš opraviti preskus!« Ko je premleval o preteklih dogodkih in se hkrati ves čas opominjal, da ne sme zaspati, je nekega trenutka odprl oči in presenečeno ugotovil, da se je z obrazom skoraj dotikal stropa. Sunkovito se je obrnil in pod sabo zagledal prijatelje, ki so sedeli okoli mize ... Liza je nepremično strmela v njegovo negibno telo na mizi, Ilona ga je držala za zapestje in mu merila utrip, Paul pa ju je le opazoval, ker se mu niti sanjalo ni, kaj je Tim pravzaprav počel na mizi, ker o mistiki in nenavadnih sposobnostih ni imel niti najmanjšega pojma. Tim je v čelu spet občutil rahel pritisk, zato je vedel, da to niso bile samo sanje in da se je z njim resnično nekaj nenavadnega dogajalo. Um mu je povsem deloval. Njegovo razmišljanje je bilo trezno in nič kaj podobno kaotičnim sanjam. Čeprav je lebdel tik pod stropom in lahko, če je želel, po sobi letel sem ter tja, se je prav dobro spominjal preteklosti in tudi načrtov, ki jih je imel v prihodnosti še namen udejanjiti. Odločil se je, da je zdaj bil pravi trenutek, da bi preveril, kar je nameraval. Spustil se je proti mizi, tik nad svoje negibno telo, a sta se mu sila v čelu in šumenje v ušesih takoj povečala, zato je hitro zavil in pristal na tleh za Lizinim stolom. Poskušal se je Lize dotakniti, a mu je roka spolzela skoznjo. Poskusil je znova in spet mu ni uspelo. Spomnil se je Nickove in Ilonine energije, ki ju je zaznal, ko jima je pomagal, zato je iztegnil roko in z dlanjo tipal, če bo tudi Lizino zaznal ... Takoj jo je začutil, zato je preskusil še na Paulu in uspel. »Torej je Liza imela prav, ko je rekla, da se pri prehodu snovno in astralno telo ločita,« je premišljeval. »Videti je, da je na mizi res ostalo samo moje fizično telo brez duše kot nekakšna lupina, ki mi sicer omogoča bivanje na Zemlji, ampak bistvo mene pa je tukaj, saj lahko razmišljam, čutim in verjetno celo zdravim.« Opogumljen s tem spoznanjem je preskušanje nadaljeval in ugotovil, da ni občutil samo energij ljudi, ampak tudi vseh predmetov v sobi. »Kako naj stvari premikam, če mi pa roka vedno zdrsne skoznje?« se je že po malem jezil. »Zakaj pa se ne zbereš?« je slišal reči nekoga, ki se ga ni nadejal. »To ne gre tako hitro!« »Lucy!« je navdušeno vzkliknil, ko je ob sebi zagledal svojo mrtvo prijateljico. »Tukaj si!« »Ja, tukaj sem in vedno bom ... Vselej ti bom sledila,« mu je Lucy lahkotno odgovorila. »A res?« se je Tim začudil. »Čemu pa?« »Zato, mali moj, ker potrebuješ nekoga, ki bo pazil nate,« mu je Lucy pokroviteljsko odgovorila. »Mali moj?« se je Tim porogljivo zasmejal. »A se sploh zavedaš, da sem vsaj dvajset centimetrov višji od tebe?« »Si, pa kaj zato?« mu je Lucy pritrdila in skomignila z rameni. »Saj nikjer ne piše, da mora tvoj varuh biti enako visok kot ti!« »A ti si moj varuh?« se je Tim začudil. »Sem in vedno bom!« mu je Lucy odločno zatrdila. »No, zdaj pa bova malce povadila!« je strogo nadaljevala. »Če hočeš premikati stvari, se moraš najprej zbrati. Že prej si sam ugotovil, da občutiš tudi energije predmetov, zato dlan usmeri v tisto, kar bi rad premaknil, in z njo tipaj po njegovi energiji tako dolgo, dokler je ne boš tako zgoščene začutil, da bi jo lahko prijel. In potem boš stvar lahko premaknil. Ne, ne ti,« se je takoj popravila. »Tvoje roke bodo vedno zdrsnile skozi, pač pa tvoja energija jo bo premaknila. Uspelo ti bo! Le koncentriraj se in z dlanjo počasi kroži!« Tim, ki je še vedno stal za Lizo, se je močno osredotočil na njene lase in nad njimi z dlanjo s počasnimi gibi krožil. Sprva se ni zgodilo nič in ravno, ko ga je potrpljenje že začenjalo zapuščati, je v enem prstu začutil nekakšno ščegetanje in takoj za tem še v drugem in tudi v tretjem. Občutek je bil iz trenutka v trenutek močnejši in končno je bila energija Lizinih las samo njegova ... Imel je občutek, kot bi jih držal v rokah. Ko je roko premaknil navzgor in so se tudi Lizini lasje dvignili proti stropu, se je široko nasmehnil, saj mu je, ker se je Lucy izkazala za odlično mentorico, uspelo. Njegovo zmago je potrdil tudi Ilonin zgroženi krik. Iz sebe ni spravila niti besede, le z odprtimi usti je s prstom prestrašeno kazala na Lizine lase. Tim se je ob njenem videzu močno zabaval. Obšla ga je takšna igrivost, da je stopil za njen stol in samo za trenutek je bil v zadregi, ker ni vedel, kako bi ji še bolj zagodel, potem pa, ko se je nečesa spomnil, se je razposajeno zahihital in se osredotočil na njen mišji nosek. Začel je pred njim krožiti z dlanjo, vse dokler ni imel njegove energije v oblasti, potem pa je pritisnil nanj in ji ga sploščil, tako da je bila videti kot prašiček. Ilona je spet samo prestrašeno kriknila, Paul in še vedno razkuštrana Liza pa sta se na vse grlo krohotala. »Mislim, da moram nazaj,« se je Tim obrnil k Lucy, ki je stala ob oknu, ga strogo opazovala in se ni prav nič smejala. »Ja!« mu je Lucy resnobno pritrdila. »Ampak zapomni si, da bom vedno s teboj. In Tim izkoristi življenje, kolikor se da in toliko, kolikor bi ljubezni dal meni, je pokloni Lizi. Kmalu se vidiva,« je še rekla in roko dvignila v pozdrav. Tim ji je pomahal in počasi spolzel v svoje telo. Počutil se je kot prerojen. »Nazaj sem!« je oznanil, ko je odprl oči. »Uspelo ti je!« je Liza navdušeno vzkliknila in ga tesno objela. »Ja, vem,« ji je Tim malce utrujeno pritrdil. »Še lažje je bilo kot v jami. In kmalu bom ponovil, ker kot si mi nekoč prav ti rekla, vaja dela mojstra!« je dodal in skočil z mize. Postavil se je pred Ilono, se ji nasmehnil, ker je bila bleda, kot bi videla duha in ji rekel: »Do jutri bi nujno moral zagotovo vedeti, kako dolgo bodo Doriana še pustili pri miru in kdaj mu grozi konec?« »Dobro,« mu je Ilona, ki se ji je barva končno začela vračati v obraz, prikimala. »Poskušala bom kaj izvrtati in potem se slišiva.« »Midva pa jutri greva po stari poti k Dorianu,« se je Tim zdaj obrnil k Paulu. »Malo bi se z njim rad pogovoril in videl, ali bi se mu dalo, kako pomagati. Ilona, a nama lahko omogočiš, da bi bila, kakšno uro sama z njim?« Ko sta mu oba, Paul in Ilona, prikimala, se je obrnil še k Lizi in jo vprašal: »A mi lahko priskrbiš zaščitni maski?« »Ni problema,« mu je Liza takoj zagotovila. »Če ju potrebuješ, ti ju bom priskrbela. Ampak Tim, prosim, bodita previdna!« »To je vse,« je Tim rekel ter Paula in Ilono utrujeno ošvrknil s pogledom. »Jutri gremo v akcijo!« Paul in Ilona, ki sta namig takoj razumela, sta vstala in se poslovila. »Nujno potrebujem prho! A se mi lahko …« se je Tim obrnil k Lizi takoj, ko sta ostala sama, a je sramežljivo utihnil in zardel. »Pridružim?« je Liza, ki ga je dobro poznala, glasno izrekla, česar ni mogel spraviti z jezika. »Z veseljem!« Ko sta stala pod prho, se je Timu zdelo, kot bi mu topla voda odnašala utrujenost, kot bi s svojih ramen odložil nekaj kilogramov bremena. Lizo je potegnil v objem in ji komaj slišno zašepetal: »Rad te imam!« Liza je od sreče vsa vztrepetala, ker je vedela, koliko truda je potreboval, da je premagal zadrego in ji to končno glasno priznal. Ko sta stopila izpod prhe, jo je Tim kot majhno punčko dvignil na roke in jo odnesel v posteljo. Nežno jo je privil k sebi in ji ob ušesu kot brez uma šepetaje ponavljal: »Rad te imam, rad te imam ...« Ko ga je Liza objela in ga poljubila, ga nič več ni moglo ustaviti ... Popeljal jo je v svet, o katerem je do zdaj ob njej že ničkolikokrat sanjaril. * * * Ko je Tim zjutraj odprl oči, se je zunaj šele danilo. Ptice pred oknom so že glasno ščebetale, kot bi se, kdo ve za kaj, prepirale. Liza je ob njem še trdno spala. Počasi se je prebujal in se vračal v realnost. Pogosto je doživljal takšna jutra, ko ni mogel takoj, ko je odprl oči, razločiti jasne meje med sanjami in resničnostjo. Spomnil se je včerajšnjih dogodkov in takoj pomislil na načrte, ki jih je imel za danes. Počasi se je izvil iz postelje, da ne bi prebudil Lize, se prav po tihem oblekel in odhitel v kuhinjo. V ponvi je segrel tanke rezine slanine in na njih ocvrl jajca. Vsa kuhinja je dišala po cvrtju, in še preden mu je uspelo zajtrk pripraviti do konca, se je iz spalnice oglasila Liza: »Mmm, kako diši!« »Ja, kar dobro diši,« je Tim malce slabe volje zamrmral, ker se je Liza prehitro zbudila in mu pokvarila presenečenje. Kot blisk se je zasukal po kuhinji, da bi zajtrk pripravil in ga postavil na mizo, še preden bi Liza vstala. Na njegovo srečo se ji ni nikamor mudilo. Lenobno se je pretegovala v postelji, zato mu je na mizo uspelo postaviti ves pribor in prtička ter v kozarca natočiti sok. Naposled je Liza le prilezla iz spalnice, a je na pragu kuhinje presenečeno obstala. »Naj pomislim ... A imam morda rojstni dan?« se je sprenevedala, ne da bi se premaknila z vrat in oči obrnila v strop, kot bi premišljevala. »Ne, ne, tega imam spomladi!« si je kar sama odgovorila. »Da ni mogoče to poročni zajtrk?« ga je zbodla. »Ne, tudi ne, saj še nisva poročena!« si je spet kar sama odgovorila. Verjetno bi s svojim sprenevedanjem še kar nadaljevala, če je ne bi Tim prijel za roko in je potegnil k mizi. »Saj ni nič!« je rekel in zardel. Pridržal ji je stol, da je sedla in ji postregel z zajtrkom, potem pa je še sam sedel nasproti nje. Jedla sta molče. V kuhinji je bila takšna tišina, da sta iz dnevne sobe slišala tiktakati stensko uro. »Timmy ...« se je Liza zamišljeno oglasila. »Ja?« se je Tim takoj odzval. »Veš, kaj me zanima?« ga je Liza vprašala, a je takoj nadaljevala, »čemu pravzaprav potrebuješ zaščitni maski?« »Da obiščem Doriana vendar!« ji je Tim samozavestno odgovoril. »Čemu pa bi ju sicer potreboval?« »To vem, da želiš k Dorianu, ampak čemu maski?« se je Liza še kar čudila. »Res je, da se Dorian tam, kjer je zdaj, ne more umivati, ampak mislim, da ne bo tako hudo zaudarjal, kot da bi bil okužen s kugo, da bi ju potreboval!« Tim jo je zabodeno pogledal, ker je pomislil, da se še ni prebudila in zato ni bila povsem pri sebi, potem pa se je le nasmehnil. »Ali in koliko Dorian zaudarja, bom šele tam ugotovil, zato je najbolje, da ju za vsak primer kar vzamem s sabo,« je pritegnil njeni šali in se zahihital. »Ne, saj veš, da ne zaradi Doriana, ampak ju potrebujem, da sploh lahko pridem do njega.« Liza mu je prikimala in zamišljeno naredila požirek soka. »Ja, saj ravno to je tisto, na kar bi te rada opozorila,« je resnobno nadaljevala. »Verjetno so ti pustolovščine res blizu, ampak čemu ne bi k njemu šel na enako skrit način, samo da bi raje, kot da bi v tisti svinjariji tvegal življenje, uporabil stopnice, če veš, kje ga najdeš?« »Oh ...« je Tim presenečeno zajel sapo. »Čisto sem pozabil, da vidiš moje misli.« »Saj ne, da jih hočem,« je Liza hitro rekla, kot bi se mu opravičevala, »ampak ko si ponoči premišljeval o tisti nagnusni poti skozi odtočno cev, se mi je pač zazdelo, da bi bilo nekoliko lažje in veliko bolj varno, če bi s Paulom poskusila, kar po stopnicah.« »Vidiš, na to pa niti pomislil nisem!« je Tim nejeverno vzkliknil. »Velja poskusiti, ampak Ilona bo morala paziti, da naju na stopnišču ne bo nihče zasačil. Sicer pa bo center verjetno skoraj povsem prazen, ker je danes nedelja.« »Ja,« mu je Liza prikimala, »ravno to sem imela v mislih, ko sem ti predlagala stopnice. Veš kaj,« se je v trenutku odločila, »grem z vama in medtem ko bosta vidva s Paulom pri Dorianu, bova medve z Ilono malo poklepetali.« Skrbno sta zaklenila vhodna vrata in se z roko v roki podala po ozki stezi proti razpotju, kjer ju je običajno čakal Dorian ali pa sta onadva počakala njega. Na razpotju je Tima zbodlo pri srcu in je Lizi nehote nekoliko krepkeje stisnil roko. »Ja, vem, tudi jaz Doriana pogrešam!« se je Liza takoj odzvala. Paul ju je že čakal pred Georgeevo restavracijo. »Dobro jutro,« sta ga pozdravila. »Jutro, ali pa je res dobro, me vprašajta nekoliko kasneje, ker ponoči skoraj nisem zatisnil oči,« se jima je Paul pritožil. »Čemu pa?« se je Tim začudil in se zazrl v prijateljev resnično utrujeni obraz. »Včeraj popoldne, ko me ni bilo doma, je oče dobil klic iz centra,« jima je Paul ves nesrečen začel pripovedovati. »Že zdaj je bil varnostnik, ampak ga je zaposlovala firma, ki ima pogodbo s centrom, oni pa so mu ponudili stalno službo v njihovi varnostni enoti, zato bi bil na plačilni listi Organizacije. Plačilo je sicer precejšnje, ampak oče meni, da gre za umazane igre, ki jih dr. Core izvaja. Verjetno ga hočejo zato, ker so mu prikrivali mamino smrt, potegniti na svojo stran, da bi mu zaprli usta.« »Ne skrbi,« je Liza mehko rekla in ga tolažeče objela okoli ramen. »V vsakem zlu je nekaj dobrega. Mogoče pa bi potrebovali še kakšnega vohuna?« »Ne gre za to,« ji je Paul zaskrbljeno odgovoril. »Bojim se, da imajo oni z njim kakšne zle načrte, ker ne pozabita, da je tudi ata bil enako kot mama udeležen pri nesreči, samo da je mama prejela veliko večjo količino sevanja in je zato tako kmalu umrla. Sicer se ata tudi že spopada z boleznijo in se oba zavedava, da ima omejen čas.« »Ja, to pa je druga pesem,« je Tim brezbrižno rekel, ker se smrti sploh ni več bal. Po vsem, kar je v zadnjem času doživel, se je strahu pred neznanim povsem otresel ... Smrt je bila zanj samo prehod na drugo stran, v neko drugo življenje. »Ampak tvoj oče je prepošten, da bi preprosto rečeno zagazil, v kakšne nečedne posle,« ga je potolažil. »Pa ima možnost izbire?« »Ne veva,« mu je Paul zamišljeno odgovoril. »Nisva si na jasnem, ampak bojiva pa se, da mu bodo zagrenili preostanek življenja ... Spet bo moral delati vse dni in opravljati najbolj umazana dela, ker veva, da jim on prav nič ne pomeni in je bil v to službo sprejet samo zaradi mene.« »Paul!« je Tim nasršeno vzkliknil, se ustavil in roke uprl v boke. »Ali ne delamo prav na tem, da bi Organizacijo uničili? Poglej, tudi Dorian si ni zaslužil tega, kar preživlja! In če ne bi bil on, pa bi na njegovem mestu bila midva ali kdorkoli drug, ampak prepričan pa sem, da bi Liza, Ilona in še kdo naše delo nadaljevali. Mislim, da Organizacija tako dela že nekaj stoletij, če ne tisočletij, samo da se je čez čas drugače imenovala. Pred tisoč leti so ljudi kurili na grmadi, kasneje so jim sekali glave, danes pa imamo izobraževalni center za inteligentne, ki to dela na bolj prijazen, a kljub temu nič bolj human način.« Paul in Liza, ki sta se ustavila ob njem, sta ga samo osuplo gledala. »Če tako pogledam, potem imaš prav,« mu je Paul zamišljeno prikimal. »Prepričan sem, da več veš, kot si nama pripravljen povedati!« »Morda, ampak malo še počakaj. Prišel bo dan, ko ti bo vse jasno, ker imam občutek, da lahko mi to zgodbo nesrečnih tisočih let končamo,« je Tim zaključil in stopil dalje proti centru. »Dobro jutro,« jih je Frank prijazno, čeprav mrkega obraza, pozdravil, ne da bi jih sploh vprašal, kako da so v nedeljo prišli v šolo. »Jutro,« so mu vsi trije na kratko odgovorili. Paul se je ustavil tesno ob njem in mu začel nekaj tiho govoriti. Frank ga je samo molče, napeto poslušal. Obraz se mu je vidno spreminjal ... Nič več ni bil videti čemeren in zaskrbljen, pač pa prav sproščen in proti koncu se je že celo smehljal. »Zato ata nama ni treba skrbeti,« je Paul nekoliko glasneje zaključil, da sta ga tudi Liza in Tim slišala. »Ne moreš početi slabih stvari, če ti tega ne želiš!« »Sicer ste me s to idejo presenetili, ampak o nečem podobnem sem tudi sam že premišljeval,« mu je Frank sproščeno odgovoril. »Sprejel bom ponudbo!« se je v trenutku odločil. »Konec koncev je res, da imamo vsi omejen čas, oni pa jaz tudi. Pa lep dan želim vsem trem!« »Kaj pa si mu rekel?« ga je Tim radovedno vprašal, ko so hiteli čez ploščad. »Natanko tisto, kar si ti nama povedal,« mu je Paul na kratko odgovoril. Kot so bili dogovorjeni, jih je Ilona čakala v preddverju pri sprejemnem pultu, kjer tokrat ni bilo receptorke. Stala je tam kot kup nesreče, da je bila videti vsa zgrbljena in ko jih je zagledala, so ji ustnice zadrhtele, kot bi bila na robu joka. »Kaj je narobe?« je Tim zaskrbljeno planil. »To so mi dali, da bom lahko, ko bo treba, izpolnila kartonček!« je Ilona vsa nesrečna vzkliknila in mu v dlan potisnila kos papirja. »Dorian Kerr, krvavitev v možganih po poškodbi, smrt zabeležena 13:50, 28. septembra,« je Tim glasno prebral, kar je pisalo na listu. »Torej za ta dan načrtujejo njegov umor?« se je obrnil k Iloni, ki mu je samo prikimala. »Nas lahko spraviš tja, kjer je Dorian? Sicer predvidevam, da leži v kabinetu v laboratoriju profesorja Dolojeva, ampak obstaja kakšna možnost, da hitreje pridemo tja kot po stopnicah?« »Kako pa veš?« se je Ilona osuplo začudila. »Vem, še veliko več vem, zato nemudoma želim govoriti z njim!« ji je Tim vznemirjeno odgovoril. »Lahko, z dvigalom, ampak samo, če kartic nimate aktiviranih,« mu je Ilona zaskrbljeno odgovorila. »Nimamo!« ji je Paul takoj zatrdil. »Pri vratih je bil ata in niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi nam jih aktiviral.« »Ampak v dvigalu morate biti tiho, ker so v njem senzorji, ki prepoznajo glasove,« jih je Ilona opozorila. »Čeprav je center prazen, bi se alarm oglasil in potem bi nas pri izhodu pričakali varnostniki in spet bi imeli pretep,« jim je razložila in Tima pomenljivo pogledala. »Vem, da k Dorianu vsaj dobri dve uri ne bo nikogar, ker so me za ta čas zadolžili zanj,« je rekla, se obrnila k Paulu ter mu v roko potisnila Dorianovo kartico. »To ti Dorian pošilja.« »Čemu pa?« se je Paul začudil. »Saj imam svojo!« »Zato, stari moj, ker s to kartico lahko greš k samemu dr. Coru na kavo, če želiš,« se mu je Tim nasmehnil. Ko je Paul kartico potisnil v žep, so vsi štirje takoj stopili na tisti konec preddverja, kjer je na ozkem prehodu bil vhod v dvigalo. Ilona ga je priklicala, in ko so vstopili, je med vsemi gumbi z neznanimi znaki, ki so bili na tipkovnici, pritisnila samo na enega na levi in potem še enega na desni strani tipkovnice. »Kaj pa pomenijo vsi ti znaki?« jo je Tim precej glasno vprašal. »Že ko sem jih prvič videl, nisem vedel, katerega bi pritisnil.« Ilona ga je zgroženo pogledala in prst takoj pomenljivo postavila pred usta. »Ne boj se,« se ji je Tim nasmehnil. »Moj glas je nekaj posebnega, in če želiš ti lahko celo, kakšno domačo tudi zapojem. Verjemi mi, da se alarm ne bi sprožil.« »Kako pa to, da si ti že bil v dvigalu?« se je Ilona začudila. »Težko verjamem, da si res bil, ker če nimaš pooblastila, se sproži alarm in vrata se ti ne bi več odprla!« »Drugič ti bolj podrobno pojasnim,« je Tim samo zamahnil z roko. »Samo toliko ti lahko povem, da imava z dr. Corom veliko skupnega, ampak zdaj je bolj pomembno, da rešimo Dorianove težave.« »Vsak izmed teh gumbov te pripelje na točno določen oddelek, ker se dvigalo giblje tridimenzionalno po vsem centru,« mu je Ilona končno odgovorila. »Torej se lahko premika v smereh X, Y in Z?« je Paul nejeverno vprašal, pri čemer je zaradi osuplosti, kar pozabil, da bi moral biti tiho, in ko je Ilona prst takoj spet postavila pred usta in mu prikimala, je pritajeno, kratko zažvižgal. »Torej lahko izstopiš pred katerimi koli vrati v tej zgradbi?« je šepetaje vprašal. »Tako nekako,« je Ilona prikimala. »Ampak vedeti moraš, kateri znak je, za katero nadstropje in potem moraš pritisniti še ukaz za končni cilj in tako te odpelje, kamor želiš, samo da le redki od zaposlenih poznajo pomen vseh znakov. Pokažejo ti samo tistega, kamor ti je dovoljeno. Zdaj vem, da je ta znak, ki je podoben alfi, za nadstropje, kjer so laboratoriji Dolojeva in ta, ki je podoben znaku, stop, te pripelje skoraj do njihovih vrat. Ampak uporabljam ju lahko samo zato, ker so me pooblastili. Tudi, če si tukaj zaposlen in pritisneš na napačen gumb, te lahko preseneti alarm.« Tim se je šele zdaj zavzel, da so bili znaki na levi res nekoliko drugačni kot tisti na desni strani tipkovnice. »In ta dva te pripeljeta k meni, v knjižnico,« je Liza pokazala na tipkovnico. »Ampak jaz poznam samo ta dva znaka!« je dodala, kot bi hotela potrditi Ilonino razlago. »Koliko nadstropij pa je?« se je Tim pozanimal. »Ne vem,« mu je Ilona odgovorila. »Niso nam povedali in tudi kot sem ti že povedala, do vseh nimam dostopa. Mislim, da jih je najmanj deset, ampak nisem prepričana.« Ko so se vrata odprla, se je Tim samo nasmehnil, ker je natanko vedel, kje so bili ... Izstopili so na hodnik z Arhivom. Paul je nemo obstal pred vrati dvigala in se mrko zastrmel v levi del hodnika proti vratom, označenim z, Biološki odpadki. »Tja ...« je Ilona rekla in pokazala na vrata nasproti dvigala, na katerih je bil majhen napis, Izhod, a je presenečeno utihnila, ker jih je Tim že odprl. »Na razpolago imata največ kakšno uro!« je zaklicala za njim, ker je Tim že hitel po ozkem hodniku proti vratom laboratorija, Paul pa za njim. »Več ne bomo tvegali, ker nikoli ne veš, kdaj se bo, kljub temu da je nedelja, kdo prikazal!« je nadaljevala, ko sta z Lizo vstopili v laboratorij, kjer sta ju fanta že čakala. »Dorian je tam ... Uredita, kar imata v načrtu. Medve z Lizo vaju počakava v tistem kabinetu,« je pokazala na vrata kabineta, kjer je Tima zasliševala komisija. Z Lizo sta odšli v kabinet, Tim in Paul pa sta stopila k tistim vratom, od koder so včeraj na bolniški mizi s kolesi pripeljali Nicka. V kabinetu je bilo pet postelj in na prvi, takoj ob vratih, je z zaprtimi očmi ležal Dorian. Bil je ves bled, s podplutbami od pretepa na obrazu in črnimi kolobarji okoli oči. Videti je bil močno spremenjen. Tim ga je ganjen prijel za roko in mu jo močno stisnil. »Dorian ...« je zašepetal in čeprav se je močno trudil, da bi povsem običajno zvenel, se mu je glas zatresel. »Tukaj sva, Ilona naju je z dvigalom pretihotapila k tebi, sicer pa bi vseeno prišla, samo na malo bolj umazan način. Ali lahko govoriš?« Ko je Dorian odprl oči in ju zagledal, mu je po licu spolzela solza. Komaj opazno jima je prikimal. Tim je iztegnil roko in z dlanjo zakrožil nad njim. Takoj je v njej začutil neprijetno bolečino, ki ni bila posledica poškodb zaradi pretepa, ampak mu je v možganih opazil predele z zelo nenavadno energijo. Prikazale so se mu slike, ki so ga popolnoma zlomile. »Preskuse so delali na tebi!« je zgroženo vzkliknil. »Ja, včeraj zvečer,« mu je Dorian tiho pritrdil. Tim je vedel, da mu pri takih poškodbah s svojo močjo ni mogel pomagati. »Rad bi ti zaupal novosti,« je rekel, in ko mu je Dorian komaj opazno prikimal, je nadaljeval, »čeprav te v jami ni bilo samo enkrat zraven, se je toliko zgodilo! Samo mirno me poslušaj!« K postelji je potegnil stola, in ko sta s Paulom sedla, mu je začel pripovedovati, kako je v jami doživel astralno projekcijo in jo je potem doma še enkrat ponovil. Dorian ga je zavzeto poslušal, in čeprav je negibno ležal, je njegov obraz kar nekako oživel. Celo nasmehniti se mu je poskušal. »In tako sem včeraj razkuštral Lizo in nekoliko prestrašil Ilono ...« je Tim rekel in v trenutku utihnil. Že na obrazu mu je bilo videti, da se je nečesa domislil. »Dorian!« je vzkliknil. »Samo prikimaj, pa te bova s Paulom pretihotapila iz te luknje! Danes imamo enkratno priložnost, ker je nedelja in ni nikogar tukaj. Na vratih je Frank, ki tudi ne bo imel nič proti, če te odneseva iz centra!« »Ne,« mu je Dorian s slabotnim glasom ugovarjal. »Samo še v večje težave boste zabredli. Zame je tako že prepozno! Pomisli, kaj bi Ilono doletelo, če bi jaz izginil, ker je prav ona zadolžena, da me varuje?« »Potem pa mi vsaj dovoli, da te naučim, če si toliko pri moči, kako dosežeš astralno projekcijo, ker te potem ne bo prav nič več bolelo, pa naj delajo s tabo karkoli!« mu je Tim razburjeno predlagal. »Dorian zdaj zagotovo vem, da se bova nekoč spet sešla in družila. Pa še to ... Lucy je zmeraj z nama! Če ti astralna projekcija uspe, jo boš videl!« mu je navdušeno pripovedoval. Dorian ga je povsem negibno poslušal, samo oči so se mu lesketale. »Samo umiri se, zapri oči in se sprosti, in ko se ti bodo pred očmi začele prikazovati slike, se moraš toliko nadzorovati, da ne zaspiš ...« mu je Tim začel razlagati, a je v trenutku utihnil in ga pozorno pogledal, ker je Dorian imel zaprte oči. Pomislil je, da je zaradi izčrpanosti zaspal, a se je takoj za tem ustrašil, da pa morda ni zaspal, ampak se onesvestil. Prijel ga je za zapestje in presenečeno ugotovil, da je imel močno pospešen srčni utrip, a se je njegov ritem srca kmalu umiril, pravzaprav ne umiril, ampak povsem izginil, ker če je utrip na zapestju še tako iskal, ga ni našel. Prestrašeno mu je prste pritisnil na žilo na vratu in ga poskušal tam najti, in ko ga spet ni zaznal, je bil prepričan, da je bil priča prijateljeve smrti. Iztegnil je roko in z dlanjo preiskujoče zakrožil nad Dorianom. Ko ni ničesar zaznal, je dlan obrnil in z njo zatipal po kabinetu. Dorianovo energijo je zasledil nedaleč stran od postelje, a je presenečeno ugotovil, da je bila tik ob njej še ena, bolj nežna, za katero je natanko vedel, komu je pripadala ... Dorian in Lucy sta se srečala! Spustil je dlan in se sesedel na stol ob Paulu, ki je že ves čas tiho sedel, ne da bi z Dorianom spregovoril ene same besede. Nenadoma so se Dorianove prsi začele sunkovito dvigovati. »Ti je uspelo, kajne?« je Tim razburjeno zašepetal. Dorian je odprl oči in mu komaj opazno prikimal. »Danes še nekajkrat povadi pa ti bo kmalu bolje šlo!« mu je Tim priporočil. »Pa še sam ne boš, ker verjamem, da ti bo Lucy rada delala družbo. Toliko ti ima povedati!« Na vrata je čisto tiho potrkalo in takoj za tem je Ilona pogledala v kabinet. »A sta?« ju je vprašala. »Skrajni čas je, da gremo!« Tim in Paul sta se morala posloviti, čeprav sta Doriana s težkim srcem zapustila. Hitro so se odpravili do dvigala in potem v preddverje. »Hvala za pomoč,« se je Tim Iloni zahvalil in jo tolažeče stisnil v objem. »Dorian je pripravljen in ničesar več ga ni strah. Bodi močna in zdrži še nekaj dni. Kmalu bo rešen, potem pa bo nastopilo moje delo!« Ilona mu je prikimala, čeprav skoraj ničesar od tega, kar ji je povedal, ni razumela. »A mene pa tega ne bi naučil?« se je Paul, ko so se po strmih stopnicah vzpenjali proti izhodu, po dolgem molku končno spet oglasil. »Seveda, če želiš, te bom,« je Tim bil takoj pripravljen. »Po kosilu pridi k meni.« Paul se je pri stolpnicah poslovil, a je še nekaj časa stal na pločniku pred Georgeevo restavracijo in gledal za Timom in Lizo, ki sta z roko v roki odhajala proti domu. Dvignil je roko in jima še enkrat pomahal, čeprav niti ni bil prepričan, da sta ga videla, potem pa se je počasi obrnil in zavil na ozko cesto, ki je za Georgeevo restavracijo vodila proti njegovemu domu. SPIRITUS DEI Tim in Paul sta po kosilu sedela za hišo, kjer so Hopperjevi pod drevjem imeli postavljeno veliko vrtno mizo in stole in so običajno v vročih dnevih ob hladni pijači posedali v senci pod njim. Dnevi so sicer bili že nekoliko krajši, ker se je september počasi že bližal h kraju, a kljub temu še poletni in vročina še ni kaj dosti popuščala. »Poslušaj, kaj bomo storili z Dorianom?« je Paul zaskrbljeno vprašal. »Prav ničesar več ne moremo,« mu je Tim resnobno odgovoril. »Vse, kar sva lahko storila, sva mu danes dala!« »Kaj si pa videl, ko si z roko nekaj meril?« je Paul bil radoveden. »Neko negativno energijo v možganih, ki pa ni posledica pretepa, kakor oni trdijo. Izkazalo se je, da je bil na raziskavah in so na njem opravljali meritve!« je Tim jezno planil. »Paul, če bi ti vedel, kako je v tistih aparaturah, bi tudi ti bil prestrašen in tiho!« Paul je zamišljeno prikimal, ker si ni mogel niti predstavljati, da bi ga kdo kar tako potisnil v nekakšno tubo in bi potem na njem še delal preskuse. »Kaj pa tole, kar si naučil Doriana?« je še kar dalje vrtal. »Že včeraj, ko si razkuštral Lizo in Iloni sploščil nos, mi ni bilo najbolj jasno, kako si pravzaprav to izvedel, če pa si še vedno ležal na mizi? A si rekel, da si zapustil telo?« »Ja, umiriš se in zbereš, ker se moraš toliko nadzorovati, da v tistem trenutku, ko bi zaspal, ne zaspiš, ampak zavestno zapustiš telo,« mu je Tim poskušal razložiti, ker je vedel, da je za Paula bilo vse, kar je bilo v zvezi s paranormalnim, popolna neznanka. »Pa to zmeraj uspe?« ga je Paul dvomeče vprašal. »Nimam pojma,« je Tim skomignil z rameni. »Meni je dvakrat zaporedoma uspelo. Nisem čisto prepričan, ampak mislim, da če hočeš doseči prehod, moraš biti sproščen in rahlo utrujen. A si zdaj v takšnem stanju?« »Ne,« je Paul odkimal, »sproščen mogoče ja, kolikor si v teh čudnih časih sploh lahko, ampak utrujen pa niti najmanj!« »A tako?« je Tim malce razočarano zavzdihnil. »No, potem pa se bojim, da bi se zaman trudila. Tudi jaz nisem niti najmanj utrujen in mislim, da nama niti ne bi uspelo,« je zaključil in takoj, kot bi s Paulom o astralni projekciji že vse dorekla, zamenjal temo, »kako pa vama z Lizo gre pri prepoznavanju simbolov?« »Mislim, da sva že kar nekaj znakom določila pomen, ampak nisva še čisto prepričana, da pravega!« mu je Paul začel navdušeno pripovedovati, kot bi bil zadovoljen, da sta se končno pogovarjala tudi o nečem, kar mu je bilo poznano. »Za danes sva zmenjena, da bova nadaljevala ... Sicer pa boš tako zraven, pa boš videl.« Tim mu je samo medlo prikimal, ker ni bil ravno prepričan, da si je želel sedeti ob Lizi in Paulu in s temi znaki tratiti čas. Fanta sta lenobno sedela v senci pod drevjem in molče uživala ob pogledu na mogočno gorovje. Bilo je tako vroče, da se jima ni prav nič ljubilo. »Lahko si srečen, da si se tukaj rodil in živiš med takšnimi lepotami!« se je Paul očarano oglasil. »Ko smo se z mamo in očetom preselili v Marlon, se mi je vaša dolina zdela popolna, samo da nisem vedel, kaj naj si z vso to lepoto sam počnem, ker so vsi moji prijatelji ostali v Tylonu.« »Saj tudi sem!« mu je Tim razvneto zatrdil. »Samo če bi lahko čas vrnil nazaj, da bi živeli tako, kot je bilo prej, preden se je sem naselila Organizacija,« je z obžalovanjem rekel in zagrenjeno dodal, »toliko sem v tem letu izgubil ... Mamo, Lucy, očeta pa tudi od Doriana, kot je videti, se bom moral posloviti!« Paul mu je samo zamišljeno, sočutno prikimal. Če ga je kdo razumel, potem ga je zagotovo on ... Delila sta si podobno usodo. Oba sta izgubila mami, pa tudi z obema očetoma je bila situacija negotova. Za svojega ata je vedel, da ni imel več veliko časa pred seboj, saj ga je vsak dan zgroženo opazoval, kako mu je zdravje pešalo, medtem ko je Tim bil z očetom samo za odtenek na boljšem, ker sicer sploh ni vedel, kam je odšel, a je lahko vsaj upal, da je bil še živ in se bo morda nekega dne vrnil. Nenadoma je Tim prestrašeno kriknil, ker mu je nekdo, ki se mu je po tihem prikradel za hrbet, z dlanmi prekril oči. Panično je tistega zgrabil za zapestja, a je stisk takoj popustil, ker je te prste prepoznal ... Bili so Lizini, kajti na desni roki je nosila pečatni prstan z vgraviranim soncem. »O, ti si mala!« je odločno rekel. »Sem že mislil, da me kaka nova punca osvaja!« se je pošalil. »In ti misliš, da bi kakšni babi dopustila, da bi te osvajala?« je Liza planila, mu z oči odmaknila dlani in mu jih položila na ramena. »Polomila bi ji vse kosti!« je preteče rekla in ga kar krepko stisnila za ramena. Tim je bruhnil v smeh, ker si česa takega ni mogel niti predstavljati. Bolj miroljubnega bitja, kot je bila Liza, ni poznal, ker je nasilje strašansko sovražila, in če bi se le dalo, bi vse težave tega sveta reševala samo z razumnim pogovorom. »Torej bi se z njo resno pogovorila in bi jo nekaj ur prepričevala, da se me ne splača osvajati?« jo je zbodel. »Natanko tako!« mu je Liza resnobno pritrdila in bruhnila v smeh. Tim je vstal, da bi jo objel, saj je po kosilu preprosto kar nekam izginila, ne da bi mu povedala, kam je bila namenjena, a ko se je obrnil, je obstal, kot vkopan. »Ooo, nova pričeska!« je presenečeno vzkliknil in občudujoče zažvižgal. Liza je med svojimi temnejšimi lasmi imela skoraj ognjeno rdeče pramene. »Ja,« je sramežljivo rekla. »Zjutraj, ko sva z Ilono čakali na vaju, sva malo poklepetali in ko sem pohvalila njene rdeče lase s črnimi prameni, mi je ponudila, da lahko še moje tako uredi in potem sva se zmenili, da bova po kosilu malo eksperimentirali.« »Hudiča Liza mislim, da se bom še enkrat zaljubil!« je Tim vzkliknil in jo potegnil v objem. »Opa!« se je Liza naredila, da jo je zaskrbelo. »Se pravi, da ti je tudi Ilona všeč?« ga je nejeverno vprašala, se izvila iz njegovega objema in sedla. »O, to pa ne!« je Tim užaljeno planil, jo zabodeno pogledal in tudi sam sedel. »Mislim, saj je lepo dekle, ampak mene ne zanima! A me morda preizkušaš?« »Ne, mi ni treba, si sinoči svoje dokazal!« mu je Liza čez mizo zafrkljivo navrgla in se pritajeno zahihitala. Timu je v trenutku, ko je dojel, o čem je govorila, v obraz šinila kri, da je bil rdeč kot kuhan rak. »Liza,« ji je napeto zašepetal in z glavo naskrivaj namignil proti Paulu, »nikar pred otroki, prosim!« Liza je spet bruhnila v smeh, kot bi ji godilo, da ga je spravila v zadrego, a je bilo očitno, da ga je tudi Paul slišal, ker se je takoj zajedljivo oglasil: »Prav imaš, otroci ne bi smeli poslušati, še manj pa govoriti o teh stvareh, zato Liza prosim, dobro premisli, o čem se z njim lahko pogovarjaš! Jaz imam rojstni dan maja, torej sem precej mesecev starejši od tebe, Tim. Jaz sem jih že praznoval sedemnajst!« »Saj nisem mislil tebe, ampak kaj, če je Lucy kje v bližini?« je Tim bleknil prvo stvar, ki mu je padla na pamet, ker se je poskušal izmotati iz tega, kar si je sam zakuhal. »Rekla mi je, da je vedno z mano,« je svojo malo laž nadgradil, da bi ju prepričal in pogledal naokoli, kot da bo Lucy res, kje zagledal. Tistega trenutka so se mu na vrhu glave privzdignili lasje, kot bi ga nekdo, ki bi stal za njegovim stolom, pošteno jezno frcnil po glavi. Prestrašeno se je obrnil, a za njim seveda ni bilo nikogar. »Mislim, da ti je Lucy odgovorila, kaj si misli o tem, da je še vedno otrok,« se je Liza zasmejala. »Gremo raje preučevat simbole!« jima je Paul navdušeno predlagal. »Odlična ideja!« se je Liza strinjala z njim, takoj vstala in se napotila v hišo. Paul je planil pokonci in ji jadrno sledil, Tim pa je slabe volje še nekaj trenutkov neodločno obsedel pod drevesom, potem pa je tudi sam prav počasi vstal in zamišljeno stopil za njima. Simboli ga sploh niso zanimali, pravzaprav se mu je vse skupaj zdelo mlatenje prazne slame, česar pa Lizi zaradi obzirnosti seveda še nikoli ni omenil ... Vsi simboli, ki sta jim s Paulom do zdaj že določila pomen, so se mu zdeli brez zveze, saj nista še imela prav nobene potrditve, da sta jim določila pravega, ker jima iz njih še ni uspelo sestaviti niti ene same smiselne besede. Namesto da bi se jima pridružil v dnevni sobi, je raje zavil v svojo sobo. Sesedel se je na računalniški stol in prazno strmel predse ... Bilo mu je hudo, ker se je prej izgovoril na Lucy, saj je vedel, da v njenem primeru leta niso več štela. »Oprosti, Lucy, nisem tako mislil!« je skesano zašepetal. A kljub temu se nikakor ni mogel pomiriti in pozabiti, da je Lucy, ki ga je imela tako rada, da je še po smrti budno pazila nanj, užalil. To, da se je prav nesramno izgovoril nanjo, ni mogel kar tako izbrisati in prav nič se ne bi čudil, če bi se Lucy užaljeno umaknila in je ne bi nikoli več videl. »V jamo grem!« se je v trenutku odločil. »Nujno moram govoriti z njo!« Ko je pogledal v dnevno sobo, sta se Liza in Paul sklanjala nad mizo, polno popisanih papirjev, in zavzeto razpravljala o simbolih. »Liza!« jo je kar z vrat komaj slišno poklical. Oba s Paulom sta dvignila glavi in ga vprašujoče pogledala. »Vesta kaj ...« je Tim nič kaj pogumno začel. »Mislil sem, da bi, medtem ko se vidva ukvarjata s temi zadevami, šel v jamo in se malo posvetil svojemu novemu znanju.« »Kar sam?« se je Liza začudila. »A misliš, da je varno? Pa saj lahko greva s tabo ... Ti znaki bodo že počakali!« »Ne zamerita, ampak rad bi šel sam, če lahko, ker bi potreboval mir, da bi nekaj še razrešil,« ji je Tim negotovo odgovoril. »Saj bom dosegljiv na telefonu,« je moledujoče dodal, ker je bil prepričan, da ga Liza samega v jamo ne bo pustila. »Prav, spoštujem tvoje želje in odločitve,« mu je Liza proti pričakovanju povsem mirno, preudarno odgovorila. »Za vsak primer vzemi svetilko s sabo, ker ne veš, ali niso lučke morda že prazne. Dolgo jih nismo že polnili. Ampak pazi, prosim, da se ti kaj ne zgodi, da ne bova obe z Ilono, še preden bi se poročili, vdovi!« »Ne skrbi!« je Tim že bolj pogumno vzkliknil, ker ga je Liza z odgovorom prijetno presenetila. »Ko pridem tja, te obvestim ... Sporočilo ti pošljem!« Tesno jo je objel in pomahal Paulu. V svoji sobi je še pograbil svetilko, in ko jo je stlačil v žep, je hitro, še preden bi si Liza morda premislila, izginil skozi vrata. Tokrat se pri grobovih ni ustavljal, pač pa je ob Ledeni steni takoj nadaljeval proti južnemu pobočju. Zagnal se je čez travnato planoto, in medtem ko se je že sproščeno vzpenjal po kamniti strmini proti vrhu, je premišljeval o skali pred vhodom, ker ni bil prepričan, da jo mu bo uspelo, ker je bila tako težka, samemu premakniti, a se je zatrdno odločil, da jo bo premaknil in potem ko bo že v jami, jo bo poskusil še potegniti pred vhod, da bi ga zakril. Ko je bil že tako visoko, da je na strmini malo višje nad sabo že videl skalnato gmoto, pod katero je bil ozek vhod v jamo, ga je iz premišljevanja zdramil Lucyjin glas, ki mu je odločno ukazal: »Stoj!« V trenutku je obstal kot vkopan. Najprej ga je, ko je zaslišal njen glas, preplavilo zadovoljstvo, ker je bilo očitno, da se ni užalila nanj in je svojo vlogo varuha še naprej opravljala, potem pa se je potuhnil in oprezno pogledal naokoli, a videl ni nikogar. Ker je bil na strmini na odprtem in zato bolj opazen, se je pognal do kamnite stene in se stisnil obnjo, ampak skriti se ni imel kam. Napeto je opazoval naokoli in naposled opazil gručo ljudi, ki se je po vrhu južnega pobočja počasi pomikala proti steni. »Kaj hudiča pa iščejo tam gori?« je nejevoljno pomislil. Skupina je bila videti kot jata gosi, ki se seli na jug, razporejena v obliki črke, V. Na njenem čelu je prepoznal dr. Cora, takoj za njim pa dr. Dolojeva in dr. Malloyevo, za njima pa varnostnike, ki so v rokah držali nekakšne naprave, ki so ga tako od daleč spominjale na detektorje kovin, s kakršnimi pustolovci v zemlji iščejo zaklade. Do njega je že tu pa tam prišel odrezavi glas dr. Cora. Tim se je tesno ob steni prav počasi, centimeter po centimeter, negotovo umikal proti dolini. Ko je skupina prišla v bližino stene, se je obrnila in se začela hitro spuščati po pobočju. Ustavila se je tik ob skalnati gmoti, za katero je tičala njihova velika skrivnost in ko se je dr. Core sesedel nanjo, je Timu v žilah zaledenela kri, čeprav si je Core verjetno hotel po naporni hoji samo malo oddahniti. Tim je panično premišljeval, kaj bi naredil? Njegov prvi vzgib je bil, da bi se ob steni pognal proti dolini, a je misel takoj opustil, ker bi jih s tem opozoril nase in verjetno bi jih prav to, da je bil tukaj, spodbudilo, da bi ta predel z detektorji bolj podrobno pregledali in potem bi vhod v jamo prav gotovo odkrili. Če bi tesno stisnjen k steni počakal, da odidejo dalje, bi prav tako tvegal, ker je bilo samo vprašanje časa, kdaj ga bo kdo iz skupine zagledal. In potem bi bil spet v težavah, ker bi prav gotovo z vprašanji vrtali vanj in čisto možno bi bilo, da bi zaradi panike, ki ga je zaradi kočljive situacije, v kateri se je znašel, zajela, ogrozil vso Bratovščino. Pomislil je, da bi jim morda lahko, če bi ga kdo zagledal, natvezel, da je izkoristil lep nedeljski popoldan za sprehod po gorah, a je bil hkrati tudi prepričan, da mu ne bi verjeli. Še vedno se je tesno ob steni prav počasi spuščal proti dolini. Ves čas je napeto pričakoval, kdaj ga bodo ljudje iz centra zasačili, kajti čeprav je bilo videti, kot bi kar tako na slepo, kot bi bili samo na sprehodu, tavali naokoli, je bil prepričan, da so na južnem pobočju nekaj budno iskali, zato ni mogel pričakovati, da bi ga spregledali. Niti dihati si ni prav upal, kot bi se bal, da ga bo dihanje izdalo. »Skrij se v tisto razpoko v steni!« je slišal reči Lucy, ki je očitno še zmeraj bila ob njem. »Razpoko?« se je Tim začudil, a se mu je takoj za tem, ko je bolje pogledal po steni, zazdelo, da je samo kakšen meter nižje proti dolini v njej resnično videl nekakšno razpoko. Odločil se je, da se bo poskusil prebiti do nje in se skriti vanjo, ker je vedel, da mu ne bi uspelo, ker se je tako počasi spuščal, neopažen priti čisto do doline ... Bil je še previsoko in bi ga skupina, ki jo je prej videl, da se je hitro spuščala po strmini, prav gotovo dohitela. Še bolj se je stisnil k steni in se tesno ob njej počasi pomikal proti razpoki. Ko jo je končno dosegel, je hitro zavil vanjo in presenečeno ugotovil, da ni bila samo razpoka, ampak tako ozka vrzel v steni, da bi se malo bolj obilen človek težko zrinil skoznjo. Bila je kot kakšen prehod skozi steno. Tolikokrat je že hodil tod mimo, pa je do zdaj še nikoli ni opazil, čemur se niti čudil ni, saj med hojo običajno ni gledal naokoli, ampak pozorno v tla, da ne bi nerodno stopil na kakšen kamen in si zvil gležnja. Pogledal je skozi ozko vrzel in na drugi strani videl široko melišče, ki se je za steno strmo spuščalo nekam v globino. Zaslišal je podrsavanje kamenja po strmini in takoj je vedel, da ga je sprožala skupina, ki se je verjetno spet spuščala v dolino. Ker ni hotel tvegati, da bi ga, ko bi šli mimo razpoke, v njej odkrili, se je skozi vrzel zrinil na drugo stran stene in stopil na melišče, saj mu pravzaprav drugega niti ni preostalo. Začel se je previdno spuščati. Šlo mu je počasi, ker ga je melišče presenetilo, saj še nikoli do zdaj ni hodil po kakšnem takšnem melišču ... Noge je s težavo premikal, ker se je z vsakim korakom skoraj do kolen pogreznil v drobno kamenje, pa še ravnotežje je moral loviti, ker je vsakič, ko je stopil, s peskom vred malo zdrsel po strmini navzdol. Uspelo mu je prehoditi komaj kakšen meter ali dva, ko sta ga pesek in drobno kamenje, ko se je z nogo spet do kolena pogreznil vanju, nenadoma dobesedno posrkala vase in je z njima vred, kot da bi bil v peščeni uri, začel padati v globino. Priletel je na kup peska in drobnega kamenja. Ves pretresen je obležal na kupu, ki je moral biti tam že od prej in si glavo hitro zaščitil z rokama, ker je kamenje še kar padalo po njem. Prepričan je bil, da se bo nanj vsipalo na tone produ z melišča in ga pokopalo pod seboj, a se je na njegovo srečo plaz ustavil. Otresel se je kamenja in sedel. Kašljal je in hlastal za zrakom, ker je bilo zaradi plazu tako zaprašeno, da ni videl niti metra pred seboj. Usta je trdno stiskal skupaj in si nos zaščitil z dlanjo. Obsedel je na kupu in počakal, da se je prah polegel ... Bil je v nekakšni manjši votlini, visoki komaj kakšna dva metra. Nad sabo je v stropu zagledal skoraj povsem pravilno okroglo odprtino, ki ga je prej s kamenjem vred posrkala vase, a je opazil, da je vanjo zdrsela in se zagozdila velika skala, ki ga je rešila, da ga ni plaz zasul. Verjetno je bila v odprtini že prej kakšna takšna skala, ki jo je, ko je stopil nanjo, izbil iz luknje in sprožil plaz. V steni pred sabo je tik nad tlemi zagledal odprtino, ki je bila videti kot vhod v kakšen brlog. V votlini je bilo mračno, ker je pred njo rastlo gosto grmičevje. Razmaknil je vejevje in se skozi trnje splazil ven, a je presenečeno obstal, ker je vstopil v tako gosto zaraščen gozd, da je bilo v njem temno, kot bi se že večerilo. »Kje pa sem pristal?« se je čudil, ker se mu je zdelo, kot bi skozi tisto odprtino v melišču zdrsnil v popolnoma drugi svet. »Kako pa se bom vrnil?« ga je v trenutku spreletelo. Iz žepa je potegnil mobilni telefon in ko je razočarano ugotovil, da ni imel niti ene same črtice povezave, ga je kar stisnilo v želodcu ... Bil je odrezan od sveta! Ni mu preostalo drugega, kot da se je začel prebijati skozi gosto podrast in trnjasto grmovje, ki ga je marsikje opraskalo do krvi. Premišljeval je, da gozd v nekakšni kotlini sredi gorovja, čeprav je bil tako divje zaraščen, kot bi že stoletja nedotaknjeno rastel, pa le ni mogel biti, ne vem, kako velik, zato bo verjetno hitro prišel do konca ter nekje naletel na kakšen izhod iz te kotline. Prepričan je bil, da po tem gozdu še nihče nikoli ni hodil, še manj pa, da bi ga kdo oskrboval in čistil, zato je presenečeno poskočil, ko se je podrast nekoliko dalje razredčila in je zagledal kakšen meter široko shojeno stezo. Vedel je, da je bila lahko samo delo človeških rok. Bila je zadnje, kar bi v takšni divjini lahko pričakoval, a mu je vlila upanje, da bo naletel na nekoga, ki bi mu pokazal, kako priti iz kotline. Zagnal se je proti stezi in potem spet neodločno obstal, ker ni vedel, v katero smer bi jo ubral. Ko se je končno, tako po občutku, odločil, je kar stekel in res kmalu prišel do konca gozda, do manjše, z visoko travo porasle jase. Spet je razočarano obstal, ker ni bilo nikjer videti nobenega izhoda iz kotline, saj so jo obdajali prav tako visoki gorski vrhovi kot njegovo domačo dolino. Zazdelo se mu je, da je na jasi videl nekakšno veliko črno gmoto, pogreznjeno v visoko travo. Pomislil je, da bi morda tam lahko kdo sedel ali pa celo legel, da bi si po naporni hoji po gorah odpočil, zato se je odločil, da bo stopil tja in pogledal, ker bi mu kdorkoli, ki bi ga rešil iz trenutnega položaja, bil dobrodošel. Oprezno je med travo brodil proti gmoti, in ko se ji je približal, je ugotovil, da je bila velika črna rjuha ali pa morda ogrinjalo, pod katerim se je nekaj skrivalo. Ko je neodločno, počasi stopil okoli gmote in ravno premišljeval, kaj bi pod rjuho lahko bilo, a ga je bilo preveč strah, da bi rob privzdignil in pogledal, se je izpod nje iztegnila roka in ga krčevito zgrabila za gleženj. Prestrašeno je iztrgal nogo iz neznančevih prstov, odskočil kaki meter vstran in se postavil v borben položaj, pripravljen, da se bo s tistim, ki je bil pod rjuho, spoprijel. Z velikimi očmi je strmel v gmoto, ki se je začela premikati, a je izpod rjuhe slišal samo hropenje. Ko se izpod nje še vedno ni nihče prikazal, se ji je previdno spet približal in rob čisto počasi privzdignil ... Od presenečenja je pritajeno kriknil, rjuho izpustil in ves otrpnil. »T-Tim?« je nekdo pod ogrinjalom začudeno zajecljal. »Ne odhajaj, prosim!« Tim je globoko zajel sapo in nejeverno stresel z glavo, kot bi hotel reči, pa saj to ne more biti res, potem pa je rob ogrinjala nejeverno, prav počasi spet privzdignil, kot ne bi mogel verjeti temu, kar je pod njim prej samo za trenutek ugledal in razburjeno vzkliknil, »Sam! Kaj pa ti tukaj?« »N-Nekaj sem poskušal narediti, nekaj, kar boš zdaj ti opravil ...« mu je Samuel s težavo odgovoril. »Mislim, da je tebi usojeno, ne meni,« je zmedeno zavzdihnil. »Prišel je moj konec, zato nimam več veliko časa, pa tudi želje ne, da bi se še vrnil v Marlon.« »Kaj pa blebetaš?« se je Tim razjezil nanj. »Vstani, greva domov!« »Samo pozorno me poslušaj, prosim, ker bi ti rad, še preden umrem, nekaj malenkosti povedal,« mu je Sam s slabotnim glasom rekel, glavo s težavo privzdignil in pogled uprl vanj. »Poišči vrata, ki se skrivajo v eni od sten v tej mali dolini, ali kar že to je. Bil sem tik pred tem, da bi njihovo skrivnost razrešil, a me je žal pod steno presenetil plaz in še sreča, da mi je uspelo odskočiti in sem samo poškodovan, sicer bi zdaj mrtev ležal pod kupom kamenja!« Tim se je ustrašil, da so Samuelu bile minute resnično štete, zato ga je samo z obžalovanjem pogledal in ob njem sedel v travo. »A se spomniš, ko ti je stric, William v kamri pripovedoval, da sva v gorah našla skrito dolino in sva v gozdu naletela na kotanjo s tistim malim okostjem, mečem in pergamenti?« ga je Sam vprašal, in ko mu je Tim prikimal, je nadaljeval, »ker William ni hotel več z mano, sem se sam spet odpravil na raziskovanje v to dolino in v steni našel vrata. Poišči jih in razišči, kaj se za njimi skriva. In Tim …« je oklevajoče rekel in negotovo utihnil. »Ja?« je Tim neučakano, napeto planil. »Žal mi je, da nisva skupaj preživela več časa,« mu je Samuel obžalujoče rekel. »Obljubil sem ti, da bova odkrivala skrivnosti astronomije in še veliko drugih reči bi lahko počela, vendar pa sem, odkar živiš z Lizo, ugotovil, da ni ničesar bolj pomembnega kot to, da ne glede na moje želje doživiš, kar ti sam od življenja pričakuješ ... Da imaš prijatelje, družino, morda otroke, zato mi oprosti za vse obljube, ki jih nisem izpolnil.« »Kaj pa govoriš?« je Tim kar planil. »Nimam ti česa odpustiti! Ti meni oprosti, če sem te s tem, da sem Lizi dal prednost pred teboj, užalil in ti storil krivico! Zdaj pa vstani, ker greva domov, in če ne moreš hoditi, te bom nosil!« Samuel mu je takoj ugovarjal, a je Tim, kot da ugovorov sploh ne bi slišal, počepnil, ga pograbil za roke in si ga naložil na hrbet. Vstal je in prav počasi naredil nekaj korakov proti stezi. »No, vidiš, da gre ... Še vse kaj težjega sem že nosil, kot si pa ti!« je vzkliknil, da bi ga prepričal. »Saj menda ja nisi pričakoval, da te bom pustil tukaj? Kam pa naj grem?« je vprašal, ko je stopil na stezo in pogledal levo in desno po njej. »Levo!« je Sam vzkliknil in videti je bilo, kot bi se že čisto sprijaznil, da ga bo Tim nosil. »Nikamor s steze ti ni treba zaviti, pa te bo pripeljala natanko tja, kamor morava. Na koncu, tik preden bova stopila iz gozda, boš na levi v steni zagledal stara vrata. Tako sem si jih želel odpreti in vstopiti, pa mi ni uspelo!« Tim je napel mišice in s Samuelom, ki je bil kar zajeten možakar, na hrbtu počasi hodil po shojeni gozdni stezi. »Ne skrbi,« je zadihano vzkliknil, »to še ni vse, kar zmorem, le da se malce razjezim!« Samuel je samo vprašujoče privzdignil obrvi, ker ni razumel, čemu bi se Tim moral razjeziti, seveda pa o njegovih nenavadnih sposobnostih ni nič vedel, saj se že od Lucyjinega pogreba nista več videla in pogovarjala. Tim mu ni ničesar več rekel, samo godrnjaje je stopal dalje. Hotel se je čim bolj razjeziti, ker je vedel, da mu bo z naraščajočo jezo tudi moč zrastla, zato je premišljeval o Dorianu pa o Coru ter članih Organizacije, ki so ga dobesedno prisilili, da je stopil na melišče in skozi luknjo padel v neznano. Njegovi koraki so iz trenutka v trenutek postajali bolj lahkotni in kmalu je že hodil, kot bi na ramenih nosil samo prazen nahrbtnik. »Tam so!« mu je Samuel s hrbta nenadoma vzkliknil in ga zdramil iz premišljevanja. Tim se je v trenutku ustavil in Samuela odložil, da se je sesedel na stezo. Šele zdaj je opazil, da sta bila na obrobju gozda in se je steza nadaljevala s sedmimi ozkimi, preprostimi, lesenimi stopnicami, ki so se spuščale k širokemu kamnitemu platoju tik pred visoko, strmo steno, v katero so bila vgrajena starinska vrata. Desno od njih je plato bil zasut s kamenjem ter nekaj velikimi skalami in verjetno je bil to tisti plaz, o katerem mu je Samuel govoril. Nekaj drobnega kamenja se je zakotalilo tudi pred vrata in celo na stopnice. Vhod je bil videti trden. Podboji so bili iz kamnitih kvadrov različnih velikosti, z zaobljenimi robovi, kot bi jih nekdo najprej ročno izklesal iz sivobelih kamnitih skal, kakršne so ležale povsod naokoli, in jih potem naložil enega na drugega. Krila vrat, ki so vhod zapirala, so bila videti ročno kovana iz debele železne plošče. Vse skupaj ga je še najbolj spominjalo na kakšna vrata iz grozljivk, ki jih je tudi oboževal. Običajno so se skozi takšna vrata v filmih ob napeti glasbi prikazali vampirji ali kakšna druga mistična bitja in res se mu je zdelo, da se bodo zdaj, zdaj škripaje, počasi odprla in bo skoznje stopil kaki stvor. Previdno, da bi lahko še pravočasno odskočil, če bi se s stene spet vsul kakšen plaz, se je počasi spustil po stopnicah. Stopil je k vratom in potrkal, kot bi pričakoval, da mu bo, kdo zaklical, naprej, a je bilo vse tiho, samo z vrat se je zaprašila rja, kar mu je potrjevalo, da so bila resnično že dolgo tukaj. Poprijel je za ogromno kljuko, ki je bila veliko večja od njegove dlani, in ko je pritisnil nanjo, so se vrata na njegovo presenečenje odprla. Močno jih je potegnil, da je kamenje pod njimi zaškrtalo in jih na široko odprl ... Za njimi je bila črna tema. Vrnil se je k Samu, iz žepa potegnil svetilko, mu jo potisnil v roko in rekel: »Jaz te bom nosil, ti pa nama boš svetil!« Samuel mu je spet malce neodločno ugovarjal, a si ga je Tim, kot da ga ne bi slišal, oprtal na hrbet in se spustil k vratom. Vstopil je v nekakšen predor, ki je bil na srečo dovolj visok, da se mu ni bilo treba skloniti, kar je bilo dobrodošlo, ker bi mu sklanjanje močno otežilo nošenje Sama. Zaprl je vrata in previdno stopil po velikih gladkih kamnih, s kakršnimi so tla bila tlakovana, ker se je bal, da mu bo zdrsnilo, a je kmalu ugotovil, da mu ni prav nič drselo in je lahko trdno stopal, kot bi hodil po asfaltirani cesti. Samuel je z njegovega hrbta skrbno svetil v vse smeri, da ja ne bi spregledala kakšne ovire in bi se Tim z njim vred čeznjo prevrnil. Predor ni nikjer zavijal ne levo ne desno, pač pa sta ves čas hodila samo naravnost. Zdelo se jima je, kot bi že neskončno dolgo hodila in se predor ne bo nikoli končal, a se je nenadoma razširil in vstopila sta v nekakšno podzemno dvorano. »Daj me dol!« je Samuel razburjeno, neučakano vzkliknil. »Poskusil se bom postaviti na noge!« Tim ga je brez ugovarjanja spustil na tla, a se je Samuel opotekel in se hitro oprijel stene, ker očitno še ni bil dovolj pri močeh, da bi se brez opore obdržal na nogah. Takoj se je obrnil in posvetil po dvorani. »Mislim, da ti je resnično uspelo odkriti tisočletno skrivnost!« je navdušeno vzkliknil. »Kaj pa vem?« je Tim samo skomignil z rameni, da bi mu umiril navdušenje. »Konec koncev je podzemna jama, in če je samo jama, potem ni nič posebnega, ker jih je v našem gorovju, kot je videti, kar nekaj ... Počakaj, da zadevo preiščem!« S svetilko v rokah je stopil po dvorani, a je takoj ugotovil, da svetilke sploh ni potreboval, ker je v jamo od nekod prihajala medla svetloba. Čeprav je bilo mračno, je tudi brez svetilke dovolj dobro videl. Na drugi strani dvorane je čisto ob steni opazil oltar, ki je bil videti skoraj povsem enak tistemu, ki so ga odkrili v jami z grobovi. »Votlina je povsem prazna razen tistega oltarja,« je poročal Samu, ko se je vrnil k njemu in roko iztegnil proti oltarju. »Tja morava, če hočeva sploh kaj odkriti!« Spet si je Sama naložil na hrbet, ga odnesel k oltarju, ob njem postavil na tla in si oltar, ki je bil prav tako kot oni v njihovi jami narejen iz belega gladkega kamna, začel ogledovati ... Zdel se mu ni nič posebnega, le na sredini velike, povsem prazne zgornje plošče je videl nekakšen omot. Samuel pa ni izgubljal časa z ogledovanjem oltarja, pač pa je jadrno segel po omotu in ga razburjeno razvil ... V njem je bila velika, debela knjiga. Na sprednjih platnicah je bilo z enakimi znaki, kot sta jih preučevala Liza in Paul, nekaj zapisano. Ko je Sam knjigo odprl in počasi listal po njej, je Tim stal ob njem in radovedno strmel v s prav takšnimi znaki kot na platnicah popisane porumenele liste. Tu pa tam je bila kakšna ročno oblikovana nenavadna risba. »A misliš, da bi naredila napako, če bi jo odnesla in jo doma preučila?« je negotovo vprašal. »Mislim, da bo bolje, da jo pustiva, ker prav gotovo nekomu pripada in je z nekim razlogom tukaj,« mu je Samuel po premisleku odgovoril, knjigo spet zavil in jo potisnil na sredino oltarja. »Ja, povsem se strinjam s tabo,« mu je Tim pritrdil, in ker po njegovem mnenju tukaj nista imela več česa iskati, si ga je spet naložil na hrbet, da bi podzemno dvorano zapustila. Naredil je že nekaj korakov proti predoru, a ga je Samuel nenadoma sunkovito potegnil za ovratnik. »Stoj!« mu je razburjeno zašepetal. »Nekaj sem slišal!« Tim se je v trenutku ustavil in pozorno prisluhnil ... Zdaj se je tudi njemu zazdelo, da je slišal nekakšne pritajene šume. Ko je Samuela postavil na tla, se mu je Sam z roko takoj oprl čez ramena. Napeto sta pogledovala v polmrak po dvorani, od kod se bo kdo ali kaj prikazalo. Ko je iz teme nekje za oltarjem, čisto v njuni bližini, glasno zažvenketalo, kot bi udarila kovina po kovini, sta se oba tako prestrašila, da sta pošteno poskočila. Takoj za tem so iz temnega ozadja, nekje izza oltarja, k njima povsem neslišno pristopile v črna ogrinjala odete postave, s kapucami globoko poveznjenimi čez glave in ju v enakih razmikih v krogu obstopile. V rokah so držale mogočne meče, ki so jih pred sabo s konicami prislonile na tla, in se z obema rokama, držeč jih za ročaje, naslonile nanje. Tim in Sam sta skrivnostne pojave, ker sta bila v dosegu njihovih mečev, samo prestrašeno opazovala, a se je Tim vseeno trudil, da bi jim videl obraze, čeprav mu nikakor ni uspevalo. »Enaindvajset?« se je nejeverno zdrznil, ko jih je preštel. »To bi znala biti prav tista enaindvajseterica, ki smo jo takrat z Lizo in Dorianom srečali na poti iz jame tik pred travnato planoto,« je pomislil, a ni imel več časa ugibati, ker je postava, ki mu je stala nasproti, meč visoko dvignila nad glavo in so ji takoj še vse ostale ena za drugo sledile. S strahom je spremljal dogajanje in pričakoval je najhujše, a zgodilo se ni nič. »Ne vem, kaj te pojave, za katere mi še zmeraj ni jasno, ali se pod ogrinjali skrivajo ženske ali možje, pričakujejo od naju,« mu je Samuel zašepetal, »ampak tako so včasih vitezi pozdravljali kralje, pomembne bojevnike in junake!« Tim si je kar oddahnil, in ko se je postavam, kot da bi resnično imel opravka z vitezi, priklonil, so meče spustile in jih pred sabo položile na tla, obrnjene s konicami proti njima. Samuel, ki je komaj stal, se je ob Timu z vzdihom olajšanja sesedel na tla, Tim pa se je obrnil k postavi, ki je prva dvignila meč in ga tudi prva položila na tla ter jo ogovoril: »Pozdravljeni, jamo sva …« A je v trenutku umolknil, ker mu je postava s kazalcem pred kapuco, izpod katere še zmeraj ni mogel videti obraza, ampak samo konico brade, nakazala, naj molči. Takoj za tem je vseh enaindvajset postav proti njemu iztegnilo desnice. V ušesih mu je zašumelo, in čeprav skrivnostne postave niso ničesar glasno izrekle, je njihove raskave, moške glasove slišal, kot bi mu vsi hkrati govorili: »Pozdravljen, Timothy, pričakovali smo te! Hvaležni smo, da sta s prijateljem izkazala tolikšno spoštovanje do naše knjige!« Tim jim je prikimal, da jim je dal vedeti, da jih je razumel. Po njihovem vzoru je desnico z razprto dlanjo iztegnil proti možakarju, ki je stal nasproti njega, in si v mislih poskušal oblikovati smiseln stavek. Koncentriral se je do te mere, da je svoje misli občutil v dlani iztegnjene roke skoraj tako, kot da bi jih držal. »Pozdravljeni,« jim je negotovo odzdravil, kot bi samo preskušal, ali bodo njegove misli razumeli. »Knjigo sva pustila, ker ni najina in nama ne pripada. Že, ko sem bil še majhen, so me starši naučili, da kar ni tvojega, ne moreš preprosto vzeti, čeprav ti je stvar všeč,« se je končno v mislih razgovoril. »Najprej pa bi moral pomagati prijatelju, ker je ranjen,« je z roko pokazal na Sama. »Ne vem, od kod vam je moje ime znano in kako ste naju lahko pričakovali, ker sem povsem naključno tukaj, ampak očitno je, da veste, kdo sem jaz, čeprav se meni niti ne sanja, kdo ste vi?« si ni mogel kaj, da ne bi pripomnil. »Najprej sem pomislil, da ste morda nekakšni vitezi ali pa menihi.« Potreboval je kar precej časa, da je vse te besede skozi misli poslal možem. »Pričakovali smo te, ker ti je tako usojeno,« mu je mnogo glasov hkrati odgovorilo, čeprav ni nihče ničesar glasno izrekel. »Mi smo Spiritus Dei, pa če ti je ljubo, nas lahko imenuješ tudi menihi. Naloženo nam je bilo, da te moramo še veliko naučiti in te pripraviti na boj z Organizacijo, da boš lahko izpolnil svoje poslanstvo. Hoteli smo že v jami z grobovi s tabo navezati stik, a nisi nikoli bil sam. Pomagali bomo tebi, Timothy Hopper, in tvojemu prijatelju, da bosta ta prostor zapustila močnejša.« »Kako prosim?« se je Tim začudil. Vprašujoče je privzdignil obrvi, ker mu ime, Spiritus Dei, ni ničesar pomenilo, saj ga niti razumel ni pa še prevesti si ga ni mogel, ker tega tujega jezika ni poznal. »Mi smo Spiritus Dei ali če ti prevedemo, Vrhovni duhovi,« mu je mnogo glasov ponovilo. Tim je pomislil, da bi bilo veliko bolje, če bi se pogovarjal le z enim, ker bi en sam glas lažje razumel, kot toliko glasov hkrati. »Seveda bi se lahko pogovarjal samo z enim,« mu je en sam globok glas poslal odgovor, »le da je naša komunikacija produkt misli vseh nas in njihova homogenost je posledica iste energije.« Tim mu je spet prikimal, da ga je razumel, kaj mu je želel sporočiti, a se je že naslednjega trenutka spraševal, čemu so ti možje prebivali v jami, ki ni bila niti najmanj primerna za človeško bivališče, in kaj so pravzaprav tukaj počeli? Misli si ni utegnil še niti do konca primerno izoblikovati, ko je že prejel odgovor: »Skrivamo in varujemo knjigo, kjer je zabeležena sleherna beseda Najvišjega, še iz časov, še preden je človek sploh obstajal, ko nas, tebe in mene, še ni bilo, in so na teh mestih bile druge civilizacije.« Tim se je prav grdo namrščil, ker mu je odgovor pognal kri po žilah. Pogosto je poslušal ali prebiral o trenjih med različnimi verstvi in v imenu tega ali onega boga se je po svetu prelilo že veliko krvi, zato mu je brez pomisleka kljubovalno, odločno odgovoril: »Oprosti, prijatelj, ampak že profesorju, Bonnetu sem takrat v šoli jasno povedal, da nisem veren! Sploh pa ne verjamem v božjo pravičnost, ko pa je na svetu toliko gorja, pohlepa in hinavščine!« Pričakoval je, da se bodo možje zaradi take obtožbe vznejevoljili in razburili, a se ni nihče niti zganil. Možakar, ki mu je stal nasproti in mu odgovarjal na vprašanja, mu je roko položil na ramo in slišal ga je reči: »Pa saj nismo govorili o veri Timothy! Vse pravice imaš verovati ali ne verovati in živeti, kakor ti srce narekuje. Tudi mi živimo po svoji vesti ... Nismo ponižni samo v času, ko stojimo pred Najvišjim, sicer pa bi brez slabe vesti grešili, ne izvajamo nasilja nad drugače mislečimi, ne pobijamo živih bitij, da bi jih za njegovo naklonjenost žrtvovali in najvažnejše, ne lastimo si Najvišjega, kajti resnica je drugačna. Res pa je, da si še zelo mlad in imaš še veliko časa, da v svojem mišljenju in dejanjih dozoriš.« Tim je nejeverno strmel v moža, ker ga je z odgovorom popolnoma presenetil, zato je v mislih razpredal dalje: »To je vse lepo slišati, ampak zakaj vselej iščemo rešitve v času, ki ga ni mogoče doseči in prisegamo na nekoga, za katerega ni nobenih dokazil, da je sploh kdaj obstajal? Velikokrat sem prebiral knjige o raznih verstvih in skoraj vse so se sklicevale na narode, ki so živeli pred tisočletji, morda deset tisočletji, o katerih danes ni več ne duha ne sluha.« »Vidimo, da te še zmeraj bega, ker ne veš, kam bi nas lahko uvrstil,« je takoj prejel odgovor. »Prav zato skrbimo, da ta skrivnost ostane varovana, ker še ni napočil čas, da bi jo razkrili človeštvu, če kdaj sploh bo? Naj ti še enkrat ponovimo, da ne govorimo o nobeni veri.« »V kaj pa potem vi verujete?« si je Tim v mislih izoblikoval le eno samo vprašanje, čeprav se mu je, ob možakarjevem odgovoru, jih veliko porajalo. Možakarjev prijem na njegovi rami se je ojačil. »V naša dobra dela!« mu je vseh enaindvajset glasov takoj prepričljivo poslalo odgovor. »Samo dobro delo odraža tisto, kar Najvišji že od nekdaj ceni. Ni mu mar za posameznika, le naše delo spremlja. Če delaš dobro, te čaka nagrada te vrste, če slabo, pa drugačno plačilo, a nikoli ga ne zanima, kaj počnejo posamezniki.« »A tako?« je Tim v mislih kar planil, nasršil obrvi in možakarju jezno poslal vprašanje, »kdo pa ta Najvišji sploh je ... Čemu bi prisegali nanj, če se za nas niti ne zmeni?« Možakar zaradi njegovega drznega vprašanja ni pokazal nobene jeze, pa tudi potrpljenje ga ni zapustilo. Niti zganil se ni. Povsem mirno mu je odgovoril: »Saj se trudimo Timothy. Pomisli, ali bi ti občutil težo ene same mravlje, ki bi stopila nate?« Ko mu je Tim presenečeno samo odkimal, je možakar umirjeno nadaljeval: »Vidiš, tako je tudi v življenju. A misliš, da Najvišjega zanima en sam šibek glas? Seveda ga lahko sliši in tudi vsakemu prisluhne, ampak pomisli pa, kako je videti, če mu neko prošnjo ali željo složno, v en glas sporoča milijone, morda milijarde duš ali pa tudi, ko se ena sama duša izkaže z ogromnim, pomembnim delom?« Tim je bil prepričan, da marsičesa o življenju še ni vedel, ker je bil še zelo mlad in se je šele učil, a ko se je zamislil, ga je nenadoma presenetilo spoznanje, da se mu je v tem posebnem trenutku začelo nekaj dogajati ... Začutil je, da ga je obšlo velikansko znanje, neko novo vedenje, neko novo spoznanje. Svojega telesa sploh ni čutil, kot bi bil lahek kot peresce. Iz njega je izžarevala tolikšna moč, tolikšna energija, da se je možakar, ki mu je stal nasproti, umaknil za nekaj korakov. Tim se je ob tem svojem novem spoznanju tako izvrstno počutil, da bi najraje stekel po dvorani in na ves glas vzkliknil, tako kot je vzkliknil Arhimed, »Eureka!« Enaindvajset postav, ki so še tik pred tem v lepo oblikovanem krogu povsem mirno stale okoli njega in Samuela, ki je še zmeraj ob njem onemoglo sedel na tleh, so se, kot bi se njegovega novega dojemanja resnice ustrašile, vznemirjeno postavile v borben položaj. Še Samuel, ki se mu niti sanjalo ni, da se je Tim z možmi že ves čas pogovarjal, ampak je mislil, da so samo z iztegnjenimi rokami strmeli drug v drugega, se je odplazil nekoliko vstran, pa čeprav je za to porabil skoraj vso moč, ki mu je še preostala. »Kaj pa delaš?« je razburjeno planil. »Do sem je čutiti toploto, ki izžareva iz tebe!« Vsi pa tudi Tim, ki je med pogovorom z možmi na Sama že čisto pozabil, so poglede presenečeno uprli vanj, kot bi jih njegov glas predramil, saj je bil edini, ki je po dolgem času glasno spregovoril. »To so najini prijatelji Sam, Spiritus Dei, ki varujejo skrivnost!« mu je Tim glasno, navdušeno razložil. »Iztegni roko in dlan upri vame pa me poslušaj!« Samuel ga je zabodeno pogledal, kot da z njim ne bi bilo vse v redu, potem pa je roko le iztegnil proti njemu in zvoke nejeverno vlekel na ušesa ... Nenadoma je zaslišal Timov šepet, ki pa ga ni ujel z ušesi, ampak se mu je zdelo, kot bi mu prihajal iz možganov. Stresel je z glavo, kot je to običajno počel Tim, ko ni bil o čem prepričan. Tim je roko še vedno iztegoval proti njemu in mu preko energije pošiljal svoje misli. Samuel je zdaj napeto poslušal in iz trenutka v trenutek je šepet, ki je v njegovih mislih postajal čedalje glasnejši, bolje razumel. »To so možje, ki varujejo resnico!« mu je Tim navdušeno sporočal. »Pomagali nama bodo ... Še malo potrpi, ker se bova od tihih mojstrov veliko naučila!« Samuel je osuplo lovil sapo ... Telepatijo je seveda poznal, ampak da bi jo lahko uporabljali za pogovor, pa še ni nikoli slišal. »Ali me sploh razumejo?« je nejeverno pomislil, a mu je vseh enaindvajset mož s Timom vred takoj prikimalo. »A lahko Samu pomagate?« se je Tim spet obrnil k vodji tihih mojstrov, kakor jih je poimenoval, ker še nihče ni glasno spregovoril niti ene same besede. »Hudo je poškodovan!« Postave, še vedno s kapucami globoko poveznjenimi čez glave, so se spet razvrstile okoli Samuela in Tima v lepo oblikovan krog. »Ne Timothy,« mu je vodja odgovoril, »pač pa lahko tebe toliko naučimo, da mu boš kar sam pomagal.« »Pa saj to ni res!« je Tim sam pri sebi nejevoljno planil in se z roko udaril po čelu. »Zakaj se tega nisem že sam prej spomnil ... Če sem pomagal Nicku in Iloni, bi verjetno lahko tudi Samu! Ampak morda pa moje znanje še ni dovolj veliko, ker je Sam hudo poškodovan?« je takoj podvomil. Nekaj mojstrov se je nagnetlo okoli Samuela, ga pobralo s tal in si ga leže naložilo na ramena. V povorki so krenili k oltarju, premaknili knjigo na njem, da so Samuela lahko položili nanj in se odmaknili v ozadje. Vodja mojstrov, ki je stal ob Timu, mu je sporočil: »Čakajo te vaje, ker bi te radi naučili, kako izkoristiti sposobnosti, ki so ti bile dane. Že sam si po naključju odkril, da lahko s svojo energijo zdraviš, vendar pa za to potrebuješ tudi nekaj znanja. Mi pri zdravljenju tvojega prijatelja, Samuela lahko samo sodelujemo, ker je tvoja energija veliko močnejša, kot jo vsi skupaj premoremo, zato te lahko samo naučimo, kako jo pravilno uporabiti.« Tim ga je zamišljeno pogledal, ker se mu je spet porodilo veliko vprašanj, ki so ga, že odkar se je zbudil iz kome, pogosto begala, ker si nanje sam ni znal odgovoriti. »Zakaj se med čisto običajnimi ljudmi zmeraj najdejo posebneži z drugačnimi, nenavadnimi sposobnostmi? Čemu prav jaz spadam mednje, ko pa bi raje bil čisto navaden smrkavec?« mu je v mislih kar vrelo. »Kako, da so posamezniki pomembni, če pa mi je bilo prej rečeno, da je pomembno samo delo vseh, ne pa enega samega človeka?« »Ne ne Timmy, vse pa ni tako preprosto ... Na stvari ne moreš samo črno ali belo gledati, vedno obstaja tudi odtenek sive, neka pot vmes,« mu je vodja mojstrov umirjeno odgovoril. »Vsi, ampak zares prav vsi ljudje imamo enake moči in sposobnosti, samo da je njihov vir v možganih, ki so zelo zapleteni, in o njih še zdaleč ne vemo vsega. Nekateri se že rodijo z jasno razvitimi posebnimi sposobnostmi in jih tudi običajno prav kmalu odkrijejo. Spet drugi pa niti ne vedo, da imajo zanje možnosti, in ker se jim ne posvečajo, jih seveda sploh nikoli ne razvijejo. To je tako kot z drugimi talenti, na primer s petjem. Nekateri sploh ne potrebujejo nobene vaje, ker že od rojstva pojejo kot slavčki, drugi se petja šele naučijo, za nekatere pa je boljše, da niti ne poskušajo peti. Včasih pa je potrebno samo naključje, ko se ti v življenju nekaj zgodi, kar tvoje posebne sposobnosti spodbudi in malo pomisli, čemu prav ti občutiš nekoliko več kot mi?« »Nevihta!« je Tima v trenutku preblisnilo. Vodja mojstrov mu je prikimal in Tim je zdaj, čeprav je že prej ob prebiranju podatkov o dr. Coru o tem nekaj zasledil, z gotovostjo vedel, čemu je bil nekaj korakov pred drugimi. Bil je pripravljen na šolo življenja, ki mu bo dala znanje, da bo svoje sposobnosti do te mere nadgradil, da jih bo lahko s polno mero uporabljal. Mojstri so se razvrstili v sedem skupin, po trije v vsako. Prva skupina ga je povabila, naj se jim pridruži ob oltarju, na katerem je Samuel negibno ležal, ker bo prav zdravljenje z energijo njegova prva lekcija. Obstopili so oltar in Tim se je takoj osredotočil na to, kaj so mu mojstri sporočali in kaj so pri tem počeli. Od njih se je učil koncentrirati se in potem pravilne premike in položaje dlani. Zvedel je, da bolniku z desnico odvzema negativno energijo, novo, zdravo pa mu vrača z levico. Ponavljal je gibe za njimi, pri čemer je hkrati sprejemal kar troje glasov, ki so mu ukazovali in razlagali, kaj naj stori, kar je zanj bilo že ves čas, odkar se je z mojstri v mislih pogovarjal, precej moteče. Potrudil se je, da je osamil in slišal samo en glas in ni bilo dolgo, ko se mu je zdelo, da mu je kar šlo, a se je v istem trenutku tudi zavedel, da pa je zaradi tega kakšen pomemben ukaz ali napotek drugih dveh mojstrov, na katera se ni osredotočal, preslišal. Spet se je osredotočil na vse tri glasove in poskušal hkrati sprejemati napotke vseh treh mojstrov. Začudeno je ugotavljal, da mu je kar uspevalo, saj se je kmalu okoli Samuela, ki je samo negibno ležal na oltarju, že samostojno gibal in mu s kretnjami desne dlani iz telesa odnašal neprijetne občutke, z levo pa mu je istočasno vračal novo, svežo energijo. Na čas sploh ni bil pozoren, zato je bil presenečen, ko je Samuel nenadoma odprl oči, se preprosto usedel na oltar in iskro skočil na tla, kot bi se samo prebudil iz popoldanskega spanca. Jadrno mu je segel v roko in mu namenil hvaležne misli: »Hvala, prijatelj, počutim se odlično!« Tim se je sam pri sebi nasmehnil, ker še ni pozabil Samovih prvih besed, ko ga je našel na jasi pod ogrinjalom in se je že poslavljal od življenja. A zdaj je prijatelj, ki mu je poklonil ves svoj čas, ko je leto dni preležal v komi, spet bil pri močeh in na nogah. »Pravi prijatelj za vedno ostane prijatelj!« mu je poslal misel in se mu toplo nasmehnil. Tej njegovi misli, ki je sicer bila namenjena samo Samuelu in nikomur drugemu, so se poklonili vsi mojstri in takoj mu je postalo jasno, da je bil del njihove skupne energije, le da sam njihovih misli še ni sprejemal kot celoto. Zdaj, ko je bila prva lekcija za njim, se je pomaknil k drugi skupini treh mojstrov, ki so se ukvarjali z nekakšno kovinsko frnikolo. Še preden je utegnil ugotoviti, kaj so z njo pravzaprav počeli, jo je eden od mojstrov brez dotika samo s kroženjem dlani privzdignil. Kroglica je lebdela nad tlemi in sledila mojstrovi dlani, ki jo je počasi premikal sem in tja. Ko je mojster frnikolo naposled spet spustil na tla, se je odmaknil in mu samo z roko nakazal, naj poskusi. Tim je dlan takoj uperil v kroglico in jo poskusil premakniti, ker se mu je zdelo, da to sploh ni moglo biti tako težko, a se ni nič zgodilo. »Najprej moraš predmet občutiti ... V dlani moraš začutiti njegovo prisotnost,« so mu vsi trije mojstri hkrati sporočali. »Ko boš krožil z dlanjo in čeprav boš v njej energijo kroglice zaznal, je še vedno ne boš mogel premakniti, če je ne boš resnično v celoti občutil.« Tim je prikimal in znova poskusil. Roko je iztegnil nad kroglico, in ko je krožil z dlanjo, je resnično začutil njeno obliko, kot so mu vsi trije mojstri napovedali, da jo bo. »Tako Timothy,« so mu mojstri pošiljali svoje misli, a je ugotovil, da se niti zavedal ni, da jih je zdaj že povsem razločno razumel, čeprav so ga vsi trije hkrati poučevali. »Kontakt z materialom je bistven, ampak obstaja tudi fizikalno pravilo, E = m*c2, ki pravi, da je energija produkt mase in kvadrata velike svetlobne hitrosti, in če se masa predmeta neznansko poveča, ga ne moreš več dvigniti preprosto zato, ker je tudi naša energija, ki jo lahko posedujemo, omejena.« Tim jim je prikimal, čeprav je bil presenečen nad njihovim poznavanjem Einsteinove teorije, še bolj pa ob spoznanju, da je bila ta paranormalna sposobnost tako tesno povezana s fiziko. Vedno je bil prepričan, da paranormalno pomeni neomejene sposobnosti, zato se je ob spoznanju, da pa le ni bilo tako, raje spet posvetil preprosti kroglici, ki je bila tako majhna, da ni presegala njegovih zmožnosti in bi jo tudi otrok z lahkoto dvignil. »Zdaj pa z dlanjo kroži nad kroglico, in ko boš popolnoma začutil njeno obliko, jo počasi poskušaj pomakniti z mesta,« so ga mojstri, ki so pri njem zaznali omahovanje, spodbujali. »Med svojo roko in kroglico moraš začutiti povezavo kot nekakšne raztegljive vrvice, a ne delaj prehitro.« Tim je zaradi spodbude mojstrov, čeprav ga je potrpljenje že po malem zapuščalo, z dlanjo vztrajno krožil nad kroglico. Občutek predmeta je že zaznaval in res je kmalu začutil tudi povezavo, vendar pa bolj, ko je dlan odmikal, bolj šibka je bila. Spet je dlan približal h kroglici in jo poskusil premakniti, a se ni nič zgodilo, čeprav je povezavo odlično čutil. »Nisi dovolj zbran, ker si preveč želiš, da bi ti uspelo!« so ga mojstri usmerjali. Tim jim je prikimal in že malce naveličano spet poskusil, in ko se kroglica ni niti za milimeter premaknila, je nejevoljno zavzdihnil in roko jezno spustil ob bok. »Z jezo ti ne bo uspelo!« so mu kar trije glasovi hkrati takoj svetovali. Postalo mu je nerodno, ker se je tako razjezil, zato se je poskušal umiriti in vajo ponoviti, a ko mu tudi tokrat ni uspelo, je spet samo jezno prhnil. »Dajte mi samo trenutek,« jih je skesano poprosil, ko je globoko zajel sapo in jezo poskušal potlačiti. »Malce se sprehodim in zberem.« Mojstri so mu razumevajoče prikimali. Tim je strmeč v tla naredil nekaj krogov po jami in poskušal vsakršno misel odgnati od sebe, da bi neuspeh s kroglico povsem odmislil in se zbral, a je vseeno njegovo pozornost pritegnila skupina, v kareti je stal Samuel. Ustavil se je in jih od daleč z zanimanjem opazoval, ker so se ukvarjali z nekakšnimi kretnjami, potem pa je naredil še krog po jami in se naposled vrnil k trojici, ki ga je potrpežljivo čakala. Ko se je postavil pred kroglico, ni ničesar rekel, še premišljeval ni o ničemer. Počutil se je, kot da ga sploh ne bi bilo tam. Samo zaprl je oči in začel povsem nenadzorovano nad njo krožiti z dlanjo. »Tako ti ne bo uspelo,« so mu mojstri potrpežljivo sporočali, čeprav je obliko in vezi kroglice takoj začutil. »Predmeti se ne premaknejo sami od sebe ... Vse ustvarjamo z možgani!« Tim se je zdrznil in oči takoj odprl. Pozorno se je zastrmel v kroglico in vajo potrpežljivo ponovil. Spet je začutil vez med kroglico in svojo dlanjo, a je zdaj med njima začutil tudi toplo energijo in kroglica se je le naposled komaj opazno premaknila. Navdušeno je zajel sapo in dlan razburjeno spustil, a jo je takoj spet uprl v kroglico, in ko je začutil toplo energijo, je kroženje dlani nadaljeval, dokler se kroglica ni pošteno premaknila in se celo za dober centimeter dvignila od tal, a takoj, ko je zaradi osuplosti in navdušenja miselni tok prekinil, je spet padla na tla. »Uspelo ti je!« so bili vsi trije mojstri navdušeni. »Saj ni bilo tako težko, mar ne, samo doseči moraš enak občutek kot pri zaznavanju tujih energij ali zdravljenju.« »Vem, ta občutek že poznam!« jim je Tim prepričljivo zagotovil. »Takšno energijo sem občutil, ko sem prijateljema pomagal in jima odganjal bolečine, pa tudi, ko sem iz višine opazoval samega sebe.« Vsi trije mojstri, pa ne samo tile trije ob njem, ampak vseh enaindvajset, ker so jih tudi tisti iz drugih skupin že obstopili, so se nekako otrplo, osuplo zastrmeli vanj. Tima je zaskrbelo, da ni morda česa takega rekel, kar bi jih užalilo. »Tvoje sposobnosti so precej večje, kot smo predvidevali! Upam si trditi, da astralne projekcije do zdaj še nikomur ni brez vaje uspelo doseči. Nekaterim uspe šele po mnogih letih vaje ali pa sploh nikoli!« je zaslišal osupel, globok glas vodje mojstrov, a se je zavedel, da so mu pravzaprav svoje misli pošiljali vsi hkrati, samo da jih je zdaj že dojemal kot celoto. »Kaj pa vem?« je Tim negotovo skomignil z rameni. »Kar zgodilo se je v oni drugi jami, kjer je podzemno pokopališče in potem sem še istega dne doma še enkrat ponovil. Tudi prijatelja sem naučil, da bi mu pomagal, ker sumim, da ne bo več dolgo živel.« »Kaj? To ja ni mogoče!« so mu tihi mojstri osuplo vzklikali in prvič se je zgodilo, da v svoji energiji niso bili več tako složni, da bi slišal samo en glas. »Kako se je to lahko zgodilo? Kdaj?« »Torej so tudi oni samo navadni ljudje!« je Tim ob njihovi burni reakciji pomislil. Do zdaj so se na vse povsem umirjeno odzivali in nikoli niso pokazali kakršnih koli čustev, saj se niso ob ničemer niti vznemirili, kaj šele razjezili. »Če je tako, kot praviš, potem te čaka samo še ena vaja,« mu je vodja mojstrov že bolj umirjeno poslal misel in stopil proti oltarju. Tim je jadrno pohitel za njim in zvedavo pogledoval na oltar, kaj ga je še čakalo ... Po njem je bilo raztrošenih samo nekaj porumenelih, na velikost igralnih kart narezanih kosov papirja in navaden svinčnik. Tudi listi v knjigi na oltarju so bili iz prav takšnega papirja starinskega videza, pa če se je prav spomnil, tudi zvitki na mizici pod oknom v Samuelovi dnevni sobi. »Ta vaja se imenuje prekognacija in izvajala jo bova sama,« mu je vodja mojstrov sporočil, in ko je Tim že osuplo zajel sapo, da bi ga še kaj povprašal, ker se mu niti sanjalo ni, kaj bi prekognacija lahko pomenilo, mu je razložil, »beseda je sestavljenka iz grških besed, prae- in kogniti in lahko pomeni pridobivanje znanja ali vpogled vnaprej. V paranormalnem svetu pa je postopek, s pomočjo katerega lahko oceniš dogodek, pri čemer govorimo o bližnjih ali daljnih, prihodnjih ali preteklih dogodkih.« »Ah, prerokovanje!« je Tim porogljivo pomislil in se široko nasmehnil. »Prekognacija ni takšno prerokovanje, kakršnega predvidevam, da ti poznaš,« mu je mojster kljub porogljivosti povsem mirno poslal misel. »Pravo prerokovanje poteka izključno preko energije, zato so slike na raznih kartah ali drugih nosilcih povsem nepomembne.« Tim je takoj pomislil na televizijske reklamne bloke in internet, kjer jih je veliko za mastno plačilo ponujalo prerokovanje, čemur se je vedno posmehoval. »Pravi mojstri prerokovanja so redki,« se je vodja tihih mojstrov takoj odzval na njegove misli. »Mediji, kot jim družba pravi, ponujajo prerokovanje in med njimi je na žalost veliko goljufov, ki v naivnosti ljudi vidijo dobro možnost zaslužka. Ne pozabi, da pravo prerokovanje poteka samo preko energije, ki pa ni namenjena dobičkonosnosti, ker prihaja od Najvišjega.« Tim mu je odobravajoče prikimal, ker se mu je končno posvetilo, da je pravo prerokovanje bilo pravzaprav povsem resna stvar. »Prerokovanje ali bolj preprosto zrenje v preteklost ali prihodnost lahko izvajamo na dva načina,« je mojster nadaljeval. »Eden je s pomočjo simbolov, drugi pa z neposrednim dotikom. Simboli niso nekaj, kar bi bilo že vnaprej določeno, ker si jih lahko oblikujemo sami. Pri drugem načinu pa je dovolj, da se predmeta fizično ali s svojo energijo dotakneš, in če si medij, vidiš v prihodnost ali preteklost.« Tim ga je samo resnobno poslušal, ker s pravim prerokovanjem ni imel prav nobenih izkušenj, pravzaprav je prerokovanje do zdaj celo preziral. Mojster je pokazal na narezane papirje na oltarju in mu ukazal: »Na vsak kos nariši po en simbol, ki naj predstavlja pojem, vendar si jih moraš zapomniti, ker ob njih ne smeš napisati pomena.« Tim je moral najprej malo pomisliti, da se je spomnil, kaj je pojem. »Veselje, sreča, zadovoljstvo, jeza, sovraštvo, bogastvo, zavist, ljubezen …« si jih je v mislih nekaj naštel. Mojster mu je samo prikimaval in se nekoliko odmaknil od oltarja, da bi Tim simbole lahko v miru narisal. Ko je narisal še zadnji, šestintrideseti simbol, je papirje kot karte zložil v kupček in ga potisnil pred mojstra, ki se je spet vrnil k oltarju. Mojster ga je vzel v roke, papirčke razgrnil kot pahljačo in si simbole ogledal, potem pa jih je spet zložil v kupček in mu ga vrnil. »Razporedi jih v šest kolon, po šest kart v vsako,« je rekel, in ko je Tim naredil, kar mu je naročil, je mojster z dlanjo preletel čeznje. »Sreča, veselje, ljubezen, potovanje, maščevanje, izobraževanje …« jih je v mislih bral in mu za vsako karto navedel pomen simbola. Tim ga je osuplo gledal, ker ni mogel razumeti, kako je mojster lahko poznal pomen njegovih simbolov, ki si jih je pravkar izmislil. »To se tako dela,« mu je mojster poslal odgovor. »Pravkar si bil priča drugi metodi z dotikom predmeta, ki jo boš ti preskusil kdaj drugič. Narisal si simbole, ki si jim dal vrednost in veljali bodo za kogarkoli na tem svetu enako, dokler jim ne bo nekdo drug dal nove, drugačne vrednosti. Takoj za tem pa bodo le njemu ali njej dajali odgovore, kakor jim je pač vrednost določil.« Tim mu niti prikimaval ni več ... Nad preprostostjo in hkrati zahtevnostjo prerokovanja je bil le skrajno osupel. »Tako,« je mojster nadaljeval, »zdaj pa je tvoja naloga, da si prebereš prihodnost.« Tim ni imel niti najmanjšega pojma, kako bi se tega lotil. »Najprej karte dobro premešaj,« ga je mojster podučil, »potem pa jih s slikami, obrnjenimi navzdol, razporedi v pet vrst.« Ko jih je Tim dobro premešal, jih je s slikami, obrnjenimi navzdol proti plošči oltarja, zložil v pet vrst, po sedem v vsako. Karto, ki mu je še ostala, je po premisleku pritaknil kar k zadnji vrsti. »Potovanje, žalost, moč, spoznanje, prijateljstvo, sreča, maščevanje,« je bral simbole v prvi vrsti, ko je, kot je na televiziji videl početi prerokovalce, z leve proti desni eno po eno karto obračal in jih s slikami navzgor polagal nazaj. A tega, kar je prebral, nekako ni znal smiselno povezati, zato mu je mojster pomagal in mu razložil: »To so simboli, ki kažejo na dogodke, ki so se že zgodili v tvoji preteklosti, ali pa se šele bodo v prihodnosti v takem zaporedju, kot si jih nanizal. Bolj, ko se v vrsti premikaš z leve proti desni, bolj se oddaljuješ od preteklosti in se pomikaš proti prihodnosti. Morda ti prebrano v tem trenutku še nič ne pomeni, zato si to zaporedje, ki si si ga prerokoval, zapomni in ko se bo zgodilo, boš vedel!« Tim je bil v zadregi, ker ni bil prepričan, da si bo prerokbo zapomnil, potem pa je eno od kart jadrno obrnil, si zaporedje pojmov zapisal na hrbtno stran, karto večkrat prepognil in jo pospravil v žep. Ko se je obrnil proti dvorani, so bili tihi mojstri v eni sami vrsti postrojeni pred njim, Samuel, ki je hodil že povsem sam brez pomoči, čeprav počasi, pa se je postavil obenj. »Timothy Hopper!« je vodja mojstrov tokrat prvič povsem slišno spregovoril, z glasom, ki ga je popolnoma osupnil, ker mu je poznano zvenel. »Prišel je čas, da se vrneš domov in izpolniš svojo usodo! Kakšna je, ne ve nihče, ampak vedel boš, kaj je prav. Zdaj pa s prijateljem, prosim, stopita z nami.« S Samuelom sta jim, ne da bi karkoli vprašala, počasi sledila v čisto zatemnjeno ozadje za oltarjem, kjer so vstopili v ozek rov, ki ga Tim prej sploh ni opazil. Bil je širok le toliko, da so lahko hodili drug za drugim in mračen, vendar dovolj svetel, da so videli kod stopiti. Tim sicer korakov ni štel, a se mu je kljub temu zdelo, da so že zelo dolgo hodili. »A boš zmogel Sam?« ga je zaskrbelo, ker ni bil prepričan, da je prijatelj bil že toliko pri močeh, da bo takšno pot zmogel. »Bom že ...« je Samuel zamrmral in mu potem z glasom, polnim upanja, zašepetal, »sicer te poti ne poznam, ampak predvidevam, da naju peljejo v Marlon.« Ko so prišli do ovinka, ki je ostro zavijal v levo, je Tim na njegovi drugi strani zagledal konec rova, pred katerim je bila tema, a se je zunaj nekje v daljavi videla močna svetloba. Bil je prepričan, da ni bila del nekega skrivnostnega vira, ampak povsem umetna razsvetljava. Mojstri so se še pred koncem rova ustavili in mu v en glas sporočili: »Timothy od tod naprej morata sama. Le sledita svetlobi in prišla bosta tja, kjer bosta vedela, kako dalje.« Tim se jim je poklonil in se jim zahvalil za vso pomoč, potem pa se je obrnil, Samuela vznemirjeno potegnil za sabo in jadrno, željno stopil proti svetlobi na koncu rova. Tik preden sta s Samom izstopila, je v svojih mislih še zaslišal: »Pozdravljen, mladi mojster!« Sunkovito se je obrnil, a za njima ni bilo nikogar več. S Samuelom sta z ramo ob rami zamišljeno izstopila iz rova ... Znašla sta se v zatemnjenem delu jame s pokopališčem. Na sredini v bližini oltarja je na tleh med grobovi obsijana s svetlobo iz lučk sedela Liza, ki se mu še nikoli ni zdela tako lepa, tako božanska. »Liza!« je koprneče zaklical. Liza se je močno zdrznila in prestrašeno pogledala v najtemnejši del jame na koncu pokopališča, od koder je prihajal Timov glas. Do zdaj tega predela še nikoli niso preiskali, saj je bil prazen, ker tam niti ni bilo več grobov. Ko sta se iz temnega ozadja jame prikazala Samuel in Tim, je planila pokonci in mu stekla v objem. Za Tima je bil Lizin objem vse, kar si je tistega trenutka želel. Vedel je, da je tudi Liza čutila enako, saj so ji po licih polzele solze olajšanja. Samuel je kot uročen stal ob robu pokopališča, ker česa takega ne bi niti v najbolj drznih sanjah mogel pričakovati. Nejeverno je pogledoval po vrstah nagrobnih kamnov in belem kamnitem oltarju. »Timmy, ne vem, kod si te tri dni hodil, ampak vedela sem, da se boš vrnil!« je Liza hlipala. »Kako tri dni?« jo je Tim osuplo vprašal in nejeverno stresel z glavo. »Saj me samo nekaj ur ni bilo!« »Tri dni te ni bilo!« mu je Liza odločno zatrdila. »Ampak nič zato, ker ko sem na okenski polici našla sporočilo, sem, čeprav ga pravzaprav niti razumela nisem, nekaj takega pričakovala. Vedela sem, da je s tabo vse v redu in da se boš nekoč vrnil,« mu je prepričljivo ponovila. »Kakšno sporočilo? Čigavo?« se je Tim začudil. Liza je iz žepa potegnila kos starinskega, porumenelega papirja in mu ga potisnila v roke. Tim je s pogledom nestrpno preletel čezenj, a je bilo sporočilo takšno, da je komaj dojemal, kaj je bral. Zajel je sapo, se umiril in ga še enkrat počasi prebral: »Želje Najvišjega so nepredvidljive, a ukazi dovolj jasni, da lahko nekomu, ki so mu bile razkrite skrivnosti, v najkrajšem času spremenijo usodo! Spiritus Dei.« Ko je dojel vsebino sporočila, je do tihih mojstrov, ki so mu v teh nekaj dneh, ki jih je preživel z njimi, poklonili toliko dragocenega znanja, poskrbeli za Samuela pa tudi na Lizo niso pozabili, začutil neizmerno hvaležnost. ZADNJE SLOVO Samuel, Tim in Liza so se ob oltarju sesedli kar na tla. Samuel je še zmeraj nejeverno pogledoval po pokopališču, Liza pa, ki si je od prvega presenečenja že nekoliko opomogla, je Tima krčevito držala za roko, kot bi se bala, da bo spet kam izginil. Tim jima je opisal, kako ga je Lucy, tik preden je prišel do skalnate gmote z vhodom v jamo, opozorila na dr. Cora in člane Organizacije, ki so se resnično skoraj takoj za tem prikazali na vrhu južnega pobočja, ga prečkali in se v bližini stene začeli spuščati v dolino. »Še dobro, da me je Lucy opozorila,« je zaskrbljeno rekel, »ker sem bil tik na tem, da bi skalo odmaknil in vhod razkril in potem bi jamo takoj odkrili, ker so se prav ob tisti skalnati gmoti ustavili, da bi si odpočili. Videti je bilo, da so po južnem pobočju nekaj iskali, ker so s seboj nosili nekakšne detektorje.« Pripovedoval jima je, kako se je, ker je pričakoval, da ga bodo vsakega trenutka zasačili, negotovo stiskal k steni in se ob njej počasi, ker si ni upal steči, da jih ne bi opozoril nase, pomikal proti dolini. A mu je Lucy spet priskočila na pomoč in ga opozorila na razpoko v steni, kamor se je resnično zatekel, a ko je ugotovil, da ni bila samo razpoka, ampak vrzel, se je skoznjo zrinil na drugo stran stene in stopil na melišče, ki ga je dobesedno posrkalo vase in je potem odkril neko še povsem neznano, z divjim gozdom poraščeno, malo dolino, obkroženo z gorami in Samuela, ki je na jasi ranjen ležal pod črnim ogrinjalom. Lizi je podrobno opisal, kako sta s Samuelom našla votlino s prav takšnim oltarjem, kot je v tej jami in se razgovoril o Spiritus Deiu ali tihih mojstrih, kot jih je sam poimenoval, ker niso glasno spregovorili niti ene same besede in kako so se mu popolnoma posvetili, pa o tem, kako so Samuela ozdravili in popolnoma rešili bolečin, in naposled, kako so ju pripeljali v jamo z grobovi. Samuel se je med pripovedjo samo smehljal, saj se je dobro zavedal, da ni veliko manjkalo, pa bi tudi on bil samo še spomin. »A-Ampak ob Timu sem preživel in neskončno sem mu hvaležen,« je ganjen do solz zajecljal. »Po vsej dolini me je nosil na hrbtu in ne samo, da me je nosil, na koncu me je s svojimi čudežnimi rokami še pozdravil!« »Pa saj sem ti že takrat povedal, da te v nobenem primeru ne bi pustil tam!« je Tim kar planil. »Če te ne bi mogel nositi, bi pač ostal ob tebi. Ampak kako pa, da si ti bila v jami?« se je začudeno obrnil k Lizi. »Ko se v nedeljo nisi do večera vrnil,« jima je Liza začela pripovedovati, »sva s Paulom bila močno zaskrbljena, a je Paul zvečer moral domov in tako sem potem sama živčno tavala iz sobe v sobo, ker nisem vedela, kaj naj bi naredila. Ko sem šla v dnevno sobo na cigareto, sem na okenski polici našla sporočilo. Čeprav nisem bila povsem prepričana, kaj je pomenilo, pa sem vedela, da je bilo nekaj prav posebnega in prav gotovo povezano s tvojim izginotjem, zato sem se malo pomirila in sklenila, da bom še počakala, preden te bom šla iskat. Ko pa se tudi naslednjega dne do večera nisi od nikjer prikazal, pa me je tako grozno zaskrbelo, da sem se za trdno odločila, da te ne bom več čakala in bom za tabo šla v jamo. In tako sem danes po službi res šla. Vedela sem, da na južnem pobočju ne bom nikogar srečala, ker sem od Franka zvedela, da se je dr. Core s svojo skupino premaknil na povsem drugi konec doline in zdaj tam iščejo, kar pač že iščejo. Ko pa te v jami nisem našla, sem raje še malo počakala, če bi se le od kod prikazal in še dobro, da sem se tako odločila, ker si se res!« Tim se je spomnil, da je Samuela, že odkar ga je našel pod tisto rjuho, hotel nekaj vprašati, a ga je, medtem ko se je družil s tihimi mojstri, čisto pozabil. »Veš, kaj Sam,« se je z nejevernim glasom obrnil nanj. »Nisem te še utegnil vprašati, a me res zanima, kako pa si ti prišel v tisto dolino? Predvidevam, da ne tako, kot sem jaz!« »Se spomniš, ko sta z Dorianom okoli maminega groba iskala odprtino?« ga je Samuel vprašal, in ko mu je Tim prikimal, je brez obotavljanja nadaljeval, »takrat je Dorian v Ledeni steni res našel razpoko, ampak ne tiste odprtine, ki sem jo jaz imel v mislih. Če bi se samo malo pomaknila bolj v levo, namesto da sta iskala v smeri proti južnemu pobočju, bi v steni naletela na malo večjo razpoko in pod njo v tleh odprtino. Ampak v tisti predel ni nihče nikoli hodil, še kosili ga niso, zato se odprtina skriva med visoko travo in grmovjem in sva jo takrat z Williamom povsem naključno odkrila. Verjetno jo je kdo že kdaj prej videl, ampak očitno sva samo midva z Williamom bila tako radovedna, da sva se opogumila in splazila noter, ker je bila bolj podobna nekakšnemu brlogu kot prehodu in potem sva našla tisto skrito dolino. Takrat vama z Dorianom tega prehoda še nisem hotel razkriti, ker si o Organizaciji in kaj se je v naši dolini dogajalo, še bolj malo vedel pa tudi zdel si se mi preslaboten in sem se bal, da bi se spravil v težave. Očitno je tudi Marta tako mislila, ker se je takrat prikazala iz tiste male razpoke, ki jo je Dorian našel v steni in me rešila pred vajino radovednostjo.« »A nisi rekel, da sta s stricem, Williamom našla meč, ko sta odkrila manjši prelaz nekje v gorah na severni strani?« se je Tim namrdnil. »Ja,« je Samuel prikimal, »tako sva se zmenila, da bova rekla, ker sva se bala, da bi stvar ušla iz rok, čeprav je šlo za člane Bratovščine, zato sva resnico raje malo prikrojila. In še dobro, da sva se tako odločila, ker se je zdaj res izkazalo, da so nekateri člani samo člani na papirju. Kasneje pa tudi William ni več kazal zanimanja, da bi dolino v celoti preiskala.« »Kako to misliš člani samo na papirju?« je Tim osuplo planil. »Organizacija ima daljše lovke, kot si misliš,« mu je Samuel resnobno odgovoril. »Člani, kot smo George, Victor, Liza, Dorian, William in seveda ti in jaz, se močno trudimo, da ne bi kakršna koli informacija prišla do nje. Ampak nedavno so opazili Billa Coxa in z njim seveda Patricka in Howarda Haydna na skupnem sestanku s Stephenom Corom. Kar pa je še najbolj sumljivo, je to, da se je Organizacija takoj po tistem sestanku lotila preiskovanja doline.« »Ne verjamem!« je Tim odločno planil. »Za Howarda Haydna sicer ne vem, ker ga ne poznam tako dobro, morda imaš prav, ampak za Patricka in Billa, ki je bil mamin in očetov najboljši prijatelj, pa sem skoraj prepričan, da se motiš. Organizacija verjetno ne išče po dolini zato, ker bi jim Bill kaj izdal. Mislim, da so jih prej poskušali zavesti, kot pa z njimi skleniti zavezništvo. O Billu sem tako prepričan, da bi zanj dal tudi življenje! Organizacija išče po dolini zato, ker so s svojimi aparaturami zaznali nekakšno energijo. Sam sem slišal, ko sta se dr. Core in dr. Malcomova o tem pogovarjala. In sumili so, da ima eden od naju z Dorianom paranormalne sposobnosti, samo da niso vedeli, kateri. Na žalost se je Dorian v nepravem trenutku pri fiziki izkazal in zato so se zmotili. Mislim, da je bil pretep z varnostniki vnaprej pripravljen, samo da so ga lahko dobili v svoje kremplje.« »Ne vem,« je Samuel negotovo, dvomeče odkimal, »morda se motim jaz in imaš ti prav. Lahko, da so Bill in druga dva pristali na sestanek z dr. Corom, ker so upali, da bodo iz njega izvlekli kakšne informacije, ampak kljub temu ni nič narobe, če smo oprezni.« Ko mu je Tim samo prikimal in vstal, je tudi Liza takoj planila pokonci, se tesno postavila obenj in ga spet hlastno pograbila za roko. »Predlagam, da se odpravimo domov,« je Tim z vzdihom rekel, kot bi mu odleglo, da bo kmalu končno spet doma. »Prosil pa bi te Sam, da bi nekaj dni ostal z nama pri meni doma, ker boš potreboval pomoč.« »Ne bi vama bil rad v nadlego ...« mu je Samuel z zadrego oporekal. »Celo leto si pazil name in zdaj je to en majhen nič, da ti nekoliko povrnem!« je Tim razvneto vzkliknil. »Pa še družbo bova imela, kajne Liza?« Liza mu je prikimala in rekla, da se z njim povsem strinja. Samuel jima je še kar neodločno ugovarjal, a ga je Tim kar hitro utišal, ko se je zasmejal: »Saj ne boš spal v postelji zraven naju, da bi naju motil ... Namestili te bomo v mojo sobo in Sam, naj ti še povem, da boš imel odlično in zanesljivo oskrbo, ker zdaj z nami sodeluje tudi prava medicinska sestra!« »In tebe imamo Tim!« je Samuel navdušeno vzkliknil in jima končno prikimal, kot bi se že vdal. »To, kar si z mano storil v jami, je bilo na meji nemogočega!« »To še ni nič ...« se je Tim skrivnostno namuznil. »Ko boš izvedel vso zgodbo, se ti bo to, da si pri tihih mojstrih ozdravel, zdelo samo kot kapljica v morje.« »Liza, Tim, še to mi, prosim, končno povejta ...« je Samuel negotovo začel. »Kje pa pravzaprav smo?« ju je zmedeno vprašal in z roko zaokrožil čez pokopališče. »To jamo sva z Dorianom po naključju odkrila takrat, ko sva šla iskat Lucy in Fanny. Tudi takrat sva bežala pred člani Organizacije,« mu je Tim začel pripovedovati, ko so že stopali čez prvo veliko prazno votlino proti ozkemu vhodu pod skalnato gmoto. »A si se kdaj vprašal, zakaj v naši dolini ni nobenega pokopališča?« ga je presenetil z vprašanjem, in ne da bi počakal na odgovor, je nadaljeval, »predvidevam, da so tukaj pokopani vsi člani Bratovščine, naši sovaščani pa tudi naši predniki, in da je ta jama že najmanj tisoč let njihovo zadnje počivališče, skrito pred raznimi Organizacijami. Ampak nismo še povsem prepričani, ker znakov na nagrobnih ploščah še nismo razvozlali. Liza ti bo doma bolj podrobno pojasnila, ko tako drugega, kot poslušati ne boš mogel.« Samuel je samo prikimal, ker se je z odgovorom za zdaj zadovoljil, čeprav mu še zmeraj ni dalo miru, kako da je Liza bila tako pogumna, in je brez strahu povsem sama sedela v tem nečloveškem okolju, med samimi grobovi. »Bojim se, da je tukaj tisočkrat več življenja, kot ga je, kadarkoli bilo v centru, P.S.I., čeprav po njem vsak dan hodimo dijaki in strokovnjaki,« mu je Tim takoj na mračne misli odgovoril. Samuel ga je postrani, malce sumničavo pogledal, saj je bil prepričan, da ni ničesar glasno rekel, a se je takoj zavedel, da je Tim še zmeraj lahko sledil njegovim mislim, čeprav je sam to sposobnost izgubil takoj, ko sta zapustila ono drugo jamo. Očitno se Tim ni zaman učil pri tihih mojstrih! Skala pred vhodom je samo napol zakrivala odprtino. Tim je vprašujoče pogledal Lizo, ker ni mogel verjeti, da ji je skozi to ozko režo sami uspelo spet potegniti jo pred vhod, a mu je Liza takoj razložila: »Ko sem danes hotela v jamo, sem se seveda najprej prekleto namučila, preden sem jo sploh premaknila in takoj ko mi jo je uspelo toliko premakniti, da je bila odprtina dovolj velika, da bi se skoznjo lahko zrinila noter, je niti nisem poskušala dalje premikati, ker se mi je zdelo, da je bil vhod tako vsaj malo zakrit.« »Dobra si, da ti jo je sploh uspelo premakniti!« ji je Tim razumevajoče prikimal, skalo potisnil v stran, da so se lahko splazili ven in jo potem takoj čisto sam spet prevalil pred odprtino, čeprav sta za to bila vselej potrebna vsaj dva. Zaradi Sama so se po polževo spuščali proti dolini in potrebovali skoraj dve uri, da so končno stali pred Timovo hišo. Samuel se je najprej oprhal in potem takoj smuknil v Timovo posteljo, Liza pa mu je na pladnju prinesla hrano in pijačo, tako da je bil deležen najboljše oskrbe. Čeprav je Liza Timu vedno trdila, da je bila žimnica v njegovi postelji neudobna, pa se je Sam počutil tako dobro, kot se že iz zgodnjega otroštva ni, a ne zaradi postelje in žimnice, ampak ker je nekomu bilo mar zanj, ker ga je nekdo imel rad! Prepričan je bil, da še družina, če bi jo imel, ne bi zanj mogla bolje poskrbeti. Skoraj takoj, ko se je obilno podprl z Lizino dobro hrano, saj je minilo že kar nekaj dni, odkar je nazadnje jedel, ga je premagala utrujenost in je zaspal. Liza in Tim sta samo še zagrnila zavese na oknih, da ga ne bi pri prepotrebnem počitku motila svetloba, potem pa sta po prstih tiho odšla iz Timove sobe v kuhinjo, kjer je Liza skuhala močno pravo kavo, a ji je Tim dodal precej mleka in sladkorja, ker mu grenkoba kave ni nič kaj prijala. »Tako me je skrbelo zate!« mu je Liza skoraj obtožujoče rekla, ko sta sedela za mizo in ga hlastno prijela za roko. »Si lahko mislim, ja,« ji je Tim prikimal. »Verjemi, da ne bi niti šel v jamo, če bi vedel, da bom naletel na tiste čudake iz Organizacije. Po drugi strani pa, če ne bi šel, se ne bi zgodilo to, kar se je ... Izgubili bi Sama pa še pridobil sem si veliko znanja!« Molče sta sedela, zatopljena vsak v svoje misli in strmela skozi okno na vrt, kjer je končno na drevju že tu pa tam kakšen list dobil pisano liso ali dve, kajti bližala se je jesen. »Kako je z Dorianom?« se je Tim zaskrbljeno oglasil. »Ne vem,« mu je Liza zamišljeno odgovorila. »Zadnje, kar mi je Ilona pred dvema dnevoma sporočila, je bilo, da še komaj diha. Mislim, da je čisto na koncu ...« je zaječala. Tima je stisnilo v želodcu in čeprav se je poskušal obvladati, se mu je glas zatresel, ko je rekel: »Pokliči Ilono, prosim, naj nemudoma pride sem!« »Takoj!« mu je Liza samo na kratko odgovorila, medtem ko je že segla po telefonu. Tim je obraz nemočno zakopal v dlani in napeto premišljeval, kako bi Dorianu pomagal. »Pride, čez dve minuti bo tukaj,« je Liza rekla in ga sočutno pogledala. Tiho je stopila k oknu in si prižgala cigareto. Ni bilo dolgo, ko je pri vhodnih vratih potrkalo. Tim je glavo takoj dvignil iz dlani in odhitel k vhodnim vratom. Ko jih je odprl in ga je Ilona zagledala, je od presenečenja otrpnila in negotovo obstala pred vrati. Tim se je osuplo zastrmel vanjo, ker ni mogel verjeti, da se je v teh treh dneh, odkar ga ni bilo doma, tako spremenila ... Imela je bled, upadel, utrujen obraz, kot bi se nekako postarala. »Izvoli, kar naprej,« jo je vljudno povabil, in ko je neodločno vstopila, jo je odpeljal v kuhinjo, kjer je Liza še vedno slonela na okenski polici in kadila. »Sedi, Ilona,« jo je Liza povabila. »Tim bi ti rad nekaj povedal.« Ilona je tiho sedla za mizo, a je že naslednjega trenutka s tresočimi rokami iz žepa živčno potegnila zavojček s cigaretami in stopila k Lizi. »Opazil sem, da si bila presenečena, ko si me pri vhodnih vratih zagledala,« se je Tim obzirno obrnil nanjo. »Spet sem doma in prosil bi te za uslugo.« »Seveda, karkoli!« je Ilona brez pomisleka privolila. »V sosednji sobi spi moj prijatelj, Sam, ki je bil hudo poškodovan in smo ga spravili toliko k sebi, da ni več v smrtni nevarnosti, a je še zmeraj močno izčrpan,« ji je Tim razložil. »Mislim pa, da še vedno potrebuje strokovno medicinsko pomoč, zato bi te prosil, ali bi ga lahko, ko se bo zbudil, malo pregledala, in ocenila, kaj bi bilo zanj še treba narediti,« jo je moledujoče poprosil. »Rada!« je Ilona vzkliknila. »Name vedno lahko računaš!« »Midva z Lizo pa bi danes proti večeru ...« je Tim začel, a ko je pogledal proti oknu, kjer se je zunaj res že večerilo, se je popravil, »mislim, da bi kar zdaj, takoj poskusila priti do Doriana. Nujno bi moral z njim govoriti!« »To pa bo prekleto težko!« je Ilona s stisnjenimi zobmi zagrenjeno iztisnila iz sebe. »Danes popoldne pri vhodnih vratih ni Franka pa tudi niti ni priporočljivo, da bi vidva še vstopila v center, sploh ti ne, Tim, ker v šoli vlada pravo izredno stanje, saj si že tri dni brez opravičila odsoten.« »Kako?« se je Liza začudila. »Meni ni nihče še ničesar rekel ali me kaj vprašal!« »Saj te tudi nihče ne bo, ker si domačinka in so zato nezaupljivi ... Vedo, da se v Marlonu nekaj dogaja!« je Ilona kar planila. »Pa še dobro, da s tabo še niso govorili, ker če jim boš enkrat padla v roke, boš na istem, kot je zdaj Dorian!« »Ne skrbi,« se je Tim sproščeno zasmejal, da ga je Ilona prav čudno pogledala. »Čeprav oni mislijo, da v center ali iz njega ne moreš drugače kot pod njihovim nadzorom skozi vhod v obzidju, pa sem ga sam že zapustil na način, o katerem se njim niti ne sanja. Vem, kako bova z Lizo brez njihovega vedenja vstopila, čeprav ne bova ravno uživala, ker vonjave na tej poti niso preveč prijetne.« »Kako pa?« ga je Ilona s priprtimi očmi dvomeče vprašala. Tim ji je na kratko pojasnil, kako bosta z Lizo po odtočni cevi vstopila v mrtvašnico in od tam po hodniku v laboratorij dr. Dolojeva, kjer je kabinet s testiranci. Ilona ga je nejeverno poslušala, in ko je zaključil, je samo zavzdihnila in napeto rekla: »Za ta podvig pa bi potrebovala zaščitni obleki in plinski maski, ker skozi ta kanal živa ne prideta!« »Plinski maski imam v svojem stanovanju,« je Liza samo zamahnila z roko, kot da to zanju ne bi bila nobena ovira. »Kar pa se tiče oblačil, se bova že nekako znašla.« »No, te imam pa jaz!« je Ilona vznemirjeno kar planila. »Dali so nam jih več na preizkušnjo, tako da vama dve lahko odstopim.« »Odlično!« je Tim zadovoljno vzkliknil in kar poskočil s stola. »Potem pa se akcije lahko takoj lotiva! Ilona, prosim, pojdi k Samu in zanj naredi kar lahko. Tukaj je ključ od vhodnih vrat, samo pazi nanj, da ga ne izgubiš, ker drugega nimam. Če pa se mi na tej poti kaj pripeti ...« je za trenutek umolknil in jo negotovo pogledal. »Pod posteljo imam skritih nekaj prihrankov ... Lahko jih vzameš!« je poskušal biti resen, a se ni mogel zadržati in se je zahihital. Čeprav so se pogovarjali o hudo resnih zadevah, se je poskušal malo pošaliti, da bi nekoliko razbil napetost, ki je vladala v kuhinji ... In res se je Ilona kljub stresnemu trenutku nasmehnila. Takoj so stopili proti Lizini hiši, ki je stala v bližini Victorjeve, le da je bila obrnjena na zahodno stran. Tim in Ilona sta se ustavila pred hišo in se pretvarjala, če bi ju kdo opazoval, kot bi se povsem po naključju srečala in se pogovarjala, Liza pa je smuknila v svoje stanovanje, kjer ni bila že kar nekaj časa in se kmalu vrnila z vrečko v rokah, kamor je skrila dve zaščitni maski. Ne da bi kdo še karkoli rekel, so se takoj podali proti stolpnicam, kjer je stanovala Ilona. Tudi ona je prav tako kot prej Liza za kratek čas izginila v eno od stolpnic, in ko se je prav kmalu vrnila z dvema povsem novima laboratorijskima nepremočljivima kombinezonoma, ki sta bila popolna zaščita pred tisto packarijo v zbirnem bazenu, in ju stlačila v Lizino vrečko, so se takoj spet vrnili na ozke vaške ulice. Liza se je sredi vasi na razpotju ustavila, Ilono tesno objela in ji skoraj šepetaje, napeto rekla: »Tako, zdaj greva ... Prosim, poskrbi za Sama, midva bova pa za Doriana!« »Nikar ne skrbita za Samuela,« je Ilona zamahnila z roko in ji zagotovila, »zanj bo dobro poskrbljeno. Raje pazita nase, da vaju kdo ne zasači! Res, da se že večeri, ampak vseeno bodita previdna!« Tudi Tim jo je na hitro objel in z Lizo sta takoj izginila med vaške ozke, tlakovane ulice, ki so vodile proti zaraščenemu bregu ob potoku, Ilona pa je odšla v nasprotno smer proti Timovi hiši. Bila je še sreča, da se je že mračilo in so bili bregovi potoka tako zaraščeni, da sta se Tim in Liza lahko neopazno plazila proti mostu z zapornicami. Pod njim sta si, ne da bi spregovorila eno samo besedo, saj sta morala biti zelo oprezna, ker so varnostniki bili pozorni na vsak neobičajni šum, tiho nadela kombinezona in maski, potem pa sta po potoku dalje brodila proti centru. Bolj, kot sta se mu bližala, globlja in bolj umazana je bila voda. Ko sta jo prebrodila do najglobljega dela, do razširjenega kanala tik pred zgradbo centra, sta se usmerila k nasipu z odtočno cevjo iz zbirnega bazena, zaprto z rešetkami, ki jih je Dorian takrat, ko je rešil Tima in Paula smrti, enostavno odstranil z brco. Tim je rešetke, ki jih je nekdo spet namestil, tiho snel, in ko jih je odložil na nasip, sta vstopila v veliko odtočno cev in potem v zbirni bazen. Kakega pol metra nad gladino smrdeče brozge je iz zgradbe centra gledala široka cev, iz katere je v zbirni bazen v tankem curku iztekala temno zelena, zdrizasta tekočina. Najprej se je Tim oprijel roba cevi, se privzdignil in se povzpel vanjo, potem pa je Lizo prijel za roki in jo potegnil za sabo. Dno cevi je na debelo prekrivala temno zelena sluzasta svinjarija, in ker je bila cev speljana rahlo navzgor, sta se morala krepko potruditi in se z rokama močno opreti ob stranske stene, ki na srečo niso bile tako umazane kot dno, da ne bi spet zdrsnila v zbirni bazen. Ko se je Tim prvi priplazil do vrha, je najprej pozorno prisluhnil v zunanjost, in ko ni bilo slišati nobenih zvokov, je rdečo gumijasto loputo previdno samo malo potisnil vstran. Mrtvašnica je bila spet močno osvetljena, zato je za trenutek trdno zamižal. Počasi je oči spet odprl, in ko so se mu privadile na močno svetlobo, se je razgledal naokoli. Ko se je prepričal, da v mrtvašnici resnično ni bilo nikogar, je loputo povsem potisnil vstran in z Lizo sta hitro izstopila iz odtočne cevi ter si snela maski. Liza je obstala kot okamnela, kot da ne bi mogla verjeti svojim očem, čeprav so ji fantje o biološkem odpadu že pripovedovali. S pogledom je nejeverno begala po dolgih vrstah črnih polivinilastih vreč na mizah s kolesi in zgroženo opazovala kartončke, ki jih je izpolnjevala Ilona, privezane na vreče ob nogah pokojnikov. »Liza!« jo je Tim tiho poklical, in ko se je zdrznila, kot bi se predramila iz otopelosti, jo je prijel za roko in potegnil proti vratom. Počasi jih je odprl in pogledal na hodnik. Ko se je prepričal, da je bil prazen, sta pohitela k vratom z oznako, Izhod in vstopila na kratek hodnik s sinje modrimi stenami, na koncu katerega so bila vrata v laboratorij dr. Dolojeva. Tim je pred vrati najprej spet oprezno prisluhnil, potem pa jih je previdno odprl in laboratorij hitro, tiho prečkal do vrat kabineta s pacienti. V kabinetu je bilo skoraj povsem temno, samo nad vrati je bila prižgana dolga modra svetilka. Tokrat je bila zasedena samo ena postelja ... Na tisti takoj ob vratih je negibno ležal Dorian. Ko sta ga Liza in Tim zagledala, sta zgroženo obstala. V obraz je bil ves upadel in mrtvaško bel. Z odprtimi očmi je prazno strmel v strop, tako da sta oba pomislila, da ni bil več živ. »Dorian, ej Dorian, zbudi se!« mu je Tim negotovo zaklical in ga vznemirjeno stresel za ramena. Dorian je svoj mrtvaški pogled prav počasi obrnil vanju in za trenutek se jima je zdelo, da ju ni prepoznal, a so njegove oči potem kar nekako oživele in videti je bilo, kot bi se z njimi smehljal. »Tokrat je Liza z mano,« mu je Tim negotovo rekel, kot ne bi bil prepričan, da je Dorian dojemal, kaj mu je govoril. »Prišla sva te pogledat. A boš lahko poslušal?« ga je previdno vprašal. »Veliko je novega!« »A si lačen, morda žejen?« ga je Liza zgroženo vprašala, in ko ji je Dorian komaj opazno odkimal, je sedla na stol ob postelji in ni ničesar več rekla. Tim mu je na kratko poročal o dogodkih zadnjih treh dni ... Veliko je izpustil, veliko je prilagodil, predvsem pa je govoril o Samuelu, kje in kako ga je našel. Dorian ga je pozorno poslušal, in ko je Tim zaključil s pripovedjo, je odprl usta, kot bi hotel nekaj reči, a iz sebe ni spravil niti enega samega glasu. Liza ga je sočutno prijela za roko in Tima močno presenetila, ko je rekla: »Ni se ti treba naprezati z govorjenjem. Dovolj bo, da si to, kar bi nama rad povedal, izoblikuješ v mislih, ker te bova razumela. Tudi Tim zdaj zna brati misli, ker so ga te veščine izučili tihi mojstri.« Tim je oči nestrpno, ker se tega ni že sam spomnil, obrnil v strop, potem pa je dlan takoj uperil proti Dorianu in prisluhnil njegovim mislim. »Stari dolgo se nisva videla!« je bil prvi stavek, ki si ga je Dorian izoblikoval v mislih. »Tukaj počnejo veliko slabega. Kot vidiš, sem zdaj sam, ker so reveže, ki so bili tukaj z mano, že nekam odpeljali. Tlačijo nas v nekakšne aparature, nekakšne cevi, in ko končajo, nič ne vidiš, nič ne slišiš in v glavi se ti tako hudo vrti, da več ur bruhaš. Hotel sem pobegniti, ampak ker sem preslaboten, so me hitro dobili. Zaradi nečesa, kar mi dajejo, ne morem govoriti, ampak Tim, s pomočjo tistega, kar si me naučil, sem si ogledal že ves center, čeprav na začetku niti ni bilo tako lahko, ker sem več krat, namesto da bi dosegel prehod, zaspal!« Tim in Liza sta zgroženo sprejemala njegove misli. »Ne bojim se umreti,« je Dorian s takšno lahkoto v mislih nadaljeval, kot bi jima samo pripovedoval, da bo jutri spet nov dan. »Vem, da so mojima staršema natvezli neko laž. Malo sem se pomiril, ker sem ju obiskal, čeprav me nista mogla videti. Po vsej verjetnosti bo z mano kmalu konec ... Nimam več veliko moči.« Ko mu je Liza sočutno, krepkeje stisnila dlan, so ji po licih polzele solze. »Vsi bomo slej ko prej umrli, kakor nam je pač usojeno,« je Tim glasno, malce nejevoljno pokomentiral Lizine solze, a ji jih je nežno obrisal. »Saj smrt ni tako dokončno slovo, kot si ti predstavljaš,« ji je tolažeče rekel. »Je samo prehod na drugo stran in nekoč se bomo tam, ko bo prišel naš čas, spet vsi sešli, zato je smrt samo začasno slovo. Vem, da je tako, ker sem se s tistimi, ki so na drugi strani, že srečal in tudi Dorian se je pogovarjal z Lucy. Mama mi je rekla, naj ne žalujem za njo, ker se tam, kjer je zdaj, dobro počuti.« »Ja, zato pa me ni strah,« se je Dorian v mislih strinjal z njim. »Pač pa sem vama hotel še nekaj povedati, namreč pomena znakov na nagrobnih ploščah ne raziskujemo samo mi, ker so tudi tukaj dobesedno obsedeni z nekakšnimi znaki.« »Kakšnimi znaki?« sta Liza in Tim kar planila. »Ne vem, čemu služijo, ampak na levo roko so mi z njimi nekaj napisali,« jima je Dorian odgovoril. »Zavihaj mi rokav pa boš sam videl.« Liza mu je rokav na levi roki nežno privzdignila, kot bi se bala, da ga bo bolelo. Oba s Timom sta ga sočutno pogledala, ker je kožo imel prekrito z rdečimi lisami, kot bi se opekel z vrelo vodo, čeznje pa je bilo s prav takšnimi znaki, kakršne so že ves čas povsod srečevali, z rdečim alkoholnim flomastrom na debelo nekaj napisano. »Ojej!« je Liza zaječala. »Če bi vsaj vedeli, kaj ti znaki pomenijo, ampak še vedno jih nismo razvozlali!« »Samo trenutek še počakajta!« je Tim mrko rekel in z dlanjo zdrsel nad napisom na Dorianovi roki. Nameraval je preskusiti, kar je videl narediti mojstra, ko je prepoznaval simbole, ki jih je on narisal na karte. »Vem, kaj pomenijo, razumem jih!« je razburjeno vzkliknil. »Tukaj piše, neuporaben!« »Kaj?« je Liza zgroženo planila. »Nesramnost pa taka! Zdaj, ko so ga povsem izmozgali, pa je neuporaben! A si prepričan, da to piše? Kako pa veš?« »Tihi mojstri so me naučili, kako z energijo brati neznane znake in simbole,« ji je Tim pritajeno odgovoril, kot bi se počutil krivega, da je zanj življenje teklo dalje, za Doriana pa je bilo vsega konec. »Pojdita že!« jima je Dorian v mislih nestrpno ukazal, kot bi njegovo tesnobo čutil. »Če nas dobijo, bomo vsi trije neuporabni in bomo skupaj potovali nekam!« Tim in Liza sta se dobro zavedala, da sta Doriana poslednjič videla živega in da je to bilo njuno zadnje slovo od prijatelja. Liza smrti kljub Timovemu prepričevanju, da ni tako grozna, nikakor ni mogla tako zlahka sprejeti. Čeprav sta jo fanta s svojima pogledoma na smrt presenetila, pa se takemu njunemu pogledu navsezadnje niti ni več čudila, saj sta oba poznala skrivnosti astralne projekcije. Končno se je Dorianu trpko nasmehnila in ga nežno objela. »Aja, Ilona te pozdravlja ... Ves čas misli nate!« mu je še rekla in hitro, da ne bi opazil, da jo je povsem zlomilo, odšla v laboratorij, da bi se Tim lahko sam poslovil od njega. »Dorian, prijatelj ...« je Tim sočutno začel, a je vedel, da bi pred njim moral biti pogumen, čeprav je v grlu čutil cmok, zato je bolj odločno nadaljeval, »danes me čaka še nekaj dela, jutri grem zadnjič v šolo, potem pa te poiščem, pa kjerkoli že boš, tam te najdem!« Pomahal mu je v slovo in hitro, da ne bi Dorian opazil, da so se mu oči orosile, stopil v laboratorij k Lizi. Z Lizo sta se takoj previdno pretihotapila skozi hodnike v mrtvašnico in naprej po odtočni cevi v zunanjost. Oprezno sta prebrodila kanal pod mostom in ni bilo dolgo, ko sta na koncu vasi že izstopila iz potoka. Ilona ju je nestrpno pričakovala. Ko sta vstopila v kuhinjo, je slonela na okenski polici in nervozno kadila. Ko ju je zagledala, je cigareto takoj ugasnila in na štedilnik pristavila lonček z vodo, ker jima je nameravala pripraviti čaj. Tim in Liza sta odhitela v kopalnico in medem, ko sta se urejala, je Ilona skuhala metin čaj, ga nalila v tri skodelice in jih postavila na mizo. Sedeli so za mizo v kuhinji ob skodelicah vročega, dišečega čaja, ki ni nikomur prav posebej teknil. Ilona je skoraj prestrašeno pogledovala vanju. »No?« je nazadnje nestrpno planila. »Že dva dneva me niso spustili k njemu ...« je s tresočim glasom, na robu joka zaječala. Liza se je s komolcema naslonila na mizo in ji začela počasi pripovedovati, kaj sta s Timom pri Dorianu doživela. Ves čas, ko je govorila, je Ilona tiho ihtela. Ko je Liza utihnila, je v kuhinji zavladala tišina, le tu pa tam je bilo slišati Ilonin globoki vzdih. »Nujno se moram vrniti v jamo!« je Tim prekinil tišino. »Še danes! A gresta z mano?« ju je presenetil z vprašanjem. Ilona mu je takoj prikimala, kot bi pričakovala, da bodo v jami, čeprav jo je poznala samo iz Lizinega pripovedovanja, za Doriana našli rešitev. Tik preden so izstopili iz hiše, je Tim še rahlo potrkal na vrata svoje sobe in ko ni dobil odgovora, jih je prav na tiho odprl in pogledal noter ... Samuel je še zmeraj spal kot ubit, zato mu je samo na nočni omarici pustil listek z obvestilom, šli smo po opravkih in vrata spet tiho zaprl. Zunaj se je že znočilo. V popolni temi so kar tako na pamet hiteli proti jami, ker se Timu ni varno zdelo, da bi vklopili ročne svetilke. Liza je Ilono trdno držala za roko in jo usmerjala, ker se Iloni niti sanjalo ni, kod so hodili. Tim je premaknil skalo na vhodu, in ko so vstopili, jo je spet potegnil predenj. Liza je malce zaskrbljeno vklopila svetilke, ker je vedela, da bi jih že zdavnaj morali spet napolniti, a je upala, da bodo še toliko zdržale, da bo Tim opravil, kar je moral. Ilona je najprej presenečeno obstala, poten pa se je samo osuplo vrtela in nejeverno pogledovala po jami. Liza in Tim sta s hitrimi koraki takoj stopila po gladkih kamnih proti predoru. Za Ilonino osuplost se niti zmenila nista, ker sta bila že vajena takšnih odzivov ljudi, ki so prvič vstopili v jamo in drugega, kot da bo Ilona presenečena, nista niti pričakovala. Ko pa so na koncu predora vstopili v jamo s podzemnim pokopališčem, je Ilona prestrašeno kriknila. »Pa te menda ja ni strah mrtvih?« jo je Liza začudeno vprašala. »Nujno smo morali sem, ker je Tim danes pri Dorianu odkril nekaj, kar smo se že dolgo trudili razvozlati, zato moramo preveriti, ali je imel prav.« Ilona ji ni ničesar odgovorila samo nič, kaj manj prestrašeno je s pogledom begala po jami. Ko sta Tim in Liza stopila proti oltarju, jima je takoj sledila, ker ni hotela ostati sama. Previdno je za njima hodila med nagrobnimi ploščami in ves čas s široko odprtimi očmi zgroženo pogledovala v tla, kot bi pričakovala, da se bo iz njih kot v kakšni grozljivki nenadoma prikazala roka in jo zgrabila za nogo. »Nihče ti ne bo nič žalega storil,« ji je Tim prizanesljivo rekel, da bi jo ohrabril. »Vsi, ki tukaj prebivajo, so zelo prijazni.« Še istega trenutka, kot bi ga nekdo hotel postaviti na laž, so se Ilonini lasje privzdignili. Videti je bilo, kot bi ji skoznje šli nevidni prsti. Ilona je spet kriknila in vsa otrpnila. Liza se je komaj zadrževala, da ni bruhnila v smeh, Tim pa je roko takoj iztegnil proti Iloni in rahlo zakrožil z dlanjo. »Lucy ne straši Ilone!« se je nasmehnil. »Ona je na naši strani!« A je Ilona spet vsa otrpnila, ker bi prisegla, da je ob sebi zaslišala hihitanje. »Eh, Ilona, ne boj se,« jo je Tim potolažil. »To je samo naša Lucy, ki se zdaj precej bolje znajde kot za časa življenja. In videti je, da je končno dognala, da je smisel duhov strašenje.« »P-Prav,« je Ilona zjecljala in se končno zganila, a je med nagrobnimi kamni še kar stala kot okamnela in se ozirala, kot bi pričakovala, da bo nekdo ali nekaj nevidnega skočilo vanjo. »Kdaj pa si nazadnje gledala kako dobro grozljivko?« jo je Liza vprašala. »Že od svojega desetega leta jih ne gledam več!« ji je Ilona takoj zatrdila. »Takrat sem dve noči sede prespala v naslanjaču in če me mama ne bi nagnala v posteljo, bi verjetno še tudi tretjo.« »Aha, se mi je kar zdelo, da bo kaj takega,« se je Liza nasmehnila. »No, pa dobrodošla v resničnem svetu duhov!« Tim ju je malce nestrpno opomnil, zakaj so pravzaprav prišli v jamo, se takoj sklonil k najbližjemu nagrobnemu kamnu in s prsti zdrsel čez napis. »Liza!« je poklical, da bi pritegnil njeno pozornost. »Bi si, prosim, zapisala pomen teh znakov?« Liza je z oltarja pograbila beležko in v svežnju papirjev, na katere sta s Paulom s takšnim zagonom prerisovala znake, ko sta mislila, da sta začutila rešitev, a je zdaj vedela, da sta takrat pravzaprav bila še daleč od resnice, poiskala prazne liste in stopila k Timu. »Ta znak je, G,« je Tim pokazal na prvi simbol na nagrobni plošči. Liza ga je najprej prerisala na prazen papir in potem še v beležko ter zraven še oznako, G. »Naslednji je A in zadnji J,« je Tim nadaljeval s prepoznavanjem simbolov. Liza si je znake prerisovala na papir enega ob drugem, tako kot je bilo zapisano na nagrobni plošči, v beležko pa jih je nizala enega pod drugim in zraven za vsakega še rešitev. »Torej tukaj počiva neki Gaj?« je zamišljeno rekla, ko je preverila, kaj je zapisala na list. Tim ji je prikimal in ob imenu, Gaj, razbral še priimek, Fabricius. Pomaknil se je k naslednji nagrobni plošči, prevedel znake in se potem spet pomaknil dalje k naslednjemu grobu. Ko je Liza menila, da je v beležki že imela zbrane prevode celotne abecede simbolov, je predlagala, da bi se z Ilono lotili imen in priimkov na nagrobnih ploščah ter jih označili z lističi s prevodi. »Ja, dobra ideja,« se je Tim strinjal. »Samo da vseh imen danes ne bosta mogli prevesti, ker jih je preprosto preveč, pa tudi lučke ne bi tako dolgo zdržale. Predlagam, da jih najprej napolnimo, pa se bosta imen kdaj drugič lotili.« Liza je prikimala, a je bila preveč vzhičena nad tem, da je Tim končno razvozlal pomen znakov, zato želje po prevodih ni mogla kar tako opustiti in sta se z Ilono lotili samo naključno izbranih grobov kar v prvi vrsti takoj za oltarjem. Ko sta prevedli imena in priimke z nekaj plošč in pred njimi pustili na majhnih listkih napisane prevode, sta se pomaknili v naslednjo vrsto in v njej spet naključno izbrali nagrobno ploščo ali dve. Delali sta hitro in se pomikali proti zadnji vrsti v ozadju jame. Videti je bilo, da je Ilona že čisto pozabila na strah in se povsem sprostila. Tim je hodil od plošče do plošče in pregledoval listke s prevodi. Z zanimanjem je prebiral starodavna imena, vendar pa je opazil, da bolj, kot se je pomikal proti zadnjemu delu jame, bolj so imena bila običajna. Tako se je zatopil v pregledovanje prevodov in imen umrlih, da niti opazil ni, da sta Liza in Ilona že delali na koncu pokopališča, a se je nekega trenutka le zavzel, da sta popolnoma utihnili. Ko je pogledal proti ozadju jame, da bi preveril, kaj se je z njima dogajalo, ju je ugledal čisto v zadnji vrsti, otrplo stati med dvema nagrobnima ploščama, kot bi ju nekaj prestrašilo. Liza je v rokah, ki so ji podrhtavale, držala list papirja, na katerega sta z Ilono napisali prevod, in nemo, zgroženo strmela vanj. »T-Tukaj v miru p-počivajo ...« je na robu joka zajecljala. Tim je jadrno stopil k njima, da bi videl, kaj je Lizo tako prizadelo in ji list s prevodom razburjeno iztrgal iz roke ... Za prvo ploščo je pisalo, Marta Hopper in za drugo, Lucy in Fanny Corbett. »Ne boj se tistega, o čemer ničesar ne veš!« se je odločno obrnil k Lizi, ker jo je očitno zlomilo, da je naletela na grob nekoga, ki ga je poznala, ki ji je bil blizu. »Boj se tistega, za kar veš, da ti preti ... Boj se Organizacije, ki jemlje življenja!« »Kako si lahko tako ravnodušen, ko pa stojiš ob grobovih svoje mame in prijateljev?« je Liza obtožujoče planila. »Če bi ti doživela, kar sem jaz, bi tudi tebi bilo vseeno, ker bi vedela, da na drugi strani ni tako slabo, ampak boš na to morala še malo počakati, dokler ne bo prišel tvoj čas in boš sama ugotovila!« ji je Tim odrezavo odgovoril, ker ga je njena obtožba prizadela. »Saj sva se z mamo pogovorila!« »Oprosti,« se mu je Liza opravičila. »Nikakor se ne morem sprijazniti z dejstvom, da resnično obstaja tudi druga stran. Za nas, navadne ljudi, je posmrtno življenje zmeraj bilo uganka. Ves čas pozabljam, da imaš ti možnost pogledati tja.« Tim ji je samo prikimal, kot bi ji hotel potrditi, da je njun mali spor že pozabljen in jo vprašal: »A sta mogoče prevedli tudi napis s tistega groba z režo, ki sem jo sanjal?« »Ja, saj veš, da je tudi mene zanimalo, komu grob pripada,« je Liza prikimala in pokazala proti nagrobniku na koncu vrste tik za oltarjem. »Pustili sva ga ob nagrobni plošči.« Tim je jadrno stopil tja, listek s prevodom pobral in se mrzlično zastrmel vanj. Dekleti sta mu takoj zvedavo sledili. »Timothy 7326; Hladnokrvno umorjen od roke bitja, ki bi mu moralo biti v pomoč in potem z vso svojo polno močjo povrnjen k Najvišjemu,« jima ga je Tim glasno prebral. »Meč!« je vzkliknil. »A si se sploh zavzela, kaj si na ta list zapisala?« se je obregnil ob Lizo. »Meč, ki ga Sam hrani, pripada Timothyju 7326, ki tukaj počiva! Saj se spomniš Liza? Tistega dne, ko sem si s Samom prvič ogledoval mesto, ste mi v skriti kamri pokazali meč, ki je imel vgraviran napis, Timothy 7326!« ji je vznemirjeno pojasnil, in ko mu je Liza prikimala, je kar planil, »predlagam, da gremo ponj!« Liza in Ilona sta se samo spogledali in se takoj brez besed obrnili proti predoru, Tim pa je še enkrat stopil na konec pokopališča do maminega groba, ker Lizine obtožbe še zmeraj ni mogel pozabiti in se zastrmel v nagrobno ploščo, potem pa je samo globoko zavzdihnil in grob hitro obšel, da bi pohitel za dekletoma, a je samo presenečeno kriknil, ker se je podobno kot takrat Dorian čez nekaj prevrnil. Osuplo se je pobral in nejeverno pogledal, čez kaj je padel, ker je stal ob zadnjem grobu v zadnji vrsti, za katero še tik pred tem ni bilo ničesar. Ilona in Liza sta se, ko sta slišali krik, v trenutku ustavili, se obrnili in zaskrbljeno stekli proti koncu pokopališča. »Liza svetilko bi potreboval!« ji je Tim zaklical, še preden sta prišli do njega. Predel jame za zadnjo vrsto je bil v temi, ker se jim takrat svetilk ni potrebno zdelo nastavljati tja, kjer ni bilo več grobov. Liza je s tal pograbila kar najbližjo lučko, in ko sta z Ilono pritekli na konec pokopališča, jo je postavila za zadnjo vrsto grobov in jo usmerila v temo, tja, kjer je stal Tim ... Tik ob njem je osvetlila nagrobni kamen. »Ne vem,« je Tim zamišljeno rekel, »morda se motim, ampak zdi se mi, da še malo prej tukaj ni bilo ničesar!« Obe dekleti sta mu prikimavali in si začudeno ogledovali nov nagrobni kamen, ki je bil prazen, brez enega samega simbola. »Ja!« mu je Liza odločno pritrdila. »Prepričana sem, da ko sva delali v zadnji vrsti, za njo še ni bilo ničesar!« Tim je vznemirjeno pogledal po jami, kot bi se hotel prepričati, ali se je tudi drugje kaj spremenilo. »Poglej!« je Ilona osuplo kriknila in pokazala na nagrobni kamen, ki je na koncu pokopališča začel polniti novo vrsto. Zdaj je na njem bil jasno vklesan napis. Liza je iz žepa razburjeno potegnila beležko s seznamom simbolov, da bi napis prevedla, a ji je Tim samo odkimal, ker je proti nagrobniku že iztegoval dlan. »Dorian Kerr; Hladnokrvno umorjen od roke hudobneža in povrnjen na mesto, ki mu je odrejeno,« jima je tiho prebral. »Z-Zgodilo se je ...« je potrto, komaj slišno, zajecljal. »Doriana ni več!« Ilona je zaječala in skoraj histerično bruhnila v jok, zato jo je Liza, ki ji je brada kar podrhtevala, tolažeče stisnila v objem. Tim je dlan še zmeraj iztegoval proti novi nagrobni plošči in ob njej začutil energijo, a je bila zraven še ena, nekoliko manjša. »Tukaj je!« je skoraj brez sape napeto zašepetal. »Zdravo stari!« Po jami je zavel rahel piš. Tim je na dlani začutil topel dotik, kot bi se nekdo neviden hotel z njim rokovati in zaslišal tihi šepet: »Ja, tukaj sem, ampak čakam te na drugi strani! Poišči me!« Že v naslednjem trenutku je vse potihnilo. Jama je bila spet prav takšna, kot je bila zmeraj, le Dorianov grob, ki je bil prvi v novi vrsti grobov na koncu pokopališča, je bil dokaz, da je bilo vseeno nekaj drugače. »Pojdimo domov!« je Tim odločno rekel. »Tukaj nimamo ničesar več opraviti.« Molče so se odpravili iz jame, še bolj odločni, da se bodo dr. Coru postavili po robu in s še večjim sovraštvom v srcih proti Organizaciji.