REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE POLICIJA Generalna policijska uprava Policijska akademija PRVI POSVET O RAZISKOVALNI DEJAVNOSTI V POLICIJI ZBORNIK PRISPEVKOV LJUBLJANA, DECEMBER 2016 PRVI POSVET O RAZISKOVALNI DEJAVNOSTI V POLICIJI ZBORNIK PRISPEVKOV Urednika: dr. Džemal Durić dr. Aleksander Koporec Oberčkal LJUBLJANA, DECEMBER 2016 PRVI POSVET O RAZISKOVALNI DEJAVNOSTI V POLICIJI ZBORNIK PRISPEVKOV CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 001.891:351.74(082)(0.034.2) POSVET o raziskovalni dejavnosti v policiji (1 ; 2016 ; Ljubljana) Zbornik prispevkov [Elektronski vir] / Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji, Ljubljana, december 2016 ; urednika Džemal Durić, Aleksander Koporec Oberčkal. - El. knjiga. - Ljubljana : Mini- strstvo za notranje zadeve, Policija, 2016 Način dostopa (URL): http://www.policija.si/index.php/publikacije ISBN 978-961-6797-38-2 (pdf) 1. Durić, Džemal 288165888 Izdajatelj: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija Uredila: dr. Džemal Durić in dr. Aleksander Koporec Oberčkal, Policijska akademija, Center za raziskovanje in socialne veščine Lektoriranje: mag. Nataša Podhraški Oblikovanje besedila in naslovnice: MNZ RS, Branka Derenčin E-publikacija (pdf) je dostopna na http://www.policija.si/index.php/publikacije KAZALO Džemal Durić IZBIRNI POSTOPKI POLICIJSKIH VODIJ ALI IDENTIFIKACIJA, OCENJEVANJE IN RAZVOJ POTENCIALOV ZA VODENJE 7 Marko Fric SPREMLJANJE INTERNETNIH VSEBIN Z ODPRTOKODNIMI PROGRAMSKIMI ORODJI 29 Manuel Vesel VPLIV PREVENTIVNIH AKTIVNOSTI NA PREPREČEVANJE KRIMINALITETE 47 Monika Golob KOMUNICIRANJE Z JAVNOSTMI V DRŽAVNI UPRAVI S POUDARKOM NA POLICIJI 71 Massimo Manzin, Dragoljub Pavlovič, Cene Bavec JAVNO MNENJE O PRISOTNOSTI KORUPCIJE V SLOVENSKI POLICIJI 85 Massimo Manzin, Cene Bavec, Sandi Čurin ZAUPANJE JAVNOSTI V SLOVENSKO POLICIJO 99 Franc Virtič SPREMLJANJE JAVNEGA MNENJA O POLICIJI V PODRAVJU 111 Marina Strahinić, Sabina Junc, Sara Tement PSIHOFIZIČNE TEŽAVE IN ZNAČILNOSTI SODOBNEGA DELOVNEGA OKOLJA V SLOVENSKI POLICIJI 127 Leon Vedenik, Karl Petrič, Matjaž Mravlja KRONOLOŠKI PREGLED STROKOVNIH IN ZNANSTVENIH DEL O VARNOSTI IN ZDRAVJU PRI DELU V POLICIJI MED LETOMA 1991 IN 2015 145 Branko Skrbinek POLICIJSKO IN VARNOSTNO SPREMSTVO KOT ELEMENT ZAGOTAVLJANJA VARNOSTI 161 Aleksander Koporec Oberčkal, Franc Virtič ANONIMNOST IN ZAUPNOST V RAZISKOVANJU 177 Džemal Durić TRANSFORMACIJSKO VODENJE V POLICIJSKI HIERARHIJI 189 Aleksander Koporec Oberčkal, Alojz Sladič AGRESIVNO IN NASILNO VEDENJE – PILOTSKA RAZISKAVA 215 Mirko Vavpotič ANALIZA KRŠITEV ZAKONA O VARSTVU JAVNEGA REDA IN MIRU NA OBMOČJU POLICIJSKE UPRAVE KOPER MED LETOMA 2010 IN 2014 227 Izidor Nemec SEZNANJENOST POLICISTOV, KI ZAGOTAVLJAJO VARNOST NA PARADI PONOSA V SLOVENIJI, Z NJENIM DRUŽBENIM IN ZGODOVINSKIM POMENOM 245 Jure Jamnik NEVERBALNI VIDIKI MOČI PRI POLICIJSKEM DELU 257 Spoštovani sodelavci in sodelavke! Pred vami je zbornik prvega posveta o raziskovalni dejavnosti v naši policiji, ki je bila prvič v zgodovini slovenske policije formalnopravno urejena v letu 2013, in sicer s sprejemom Zakona o organizaciji in delu v policiji. Slednji v 100. členu med drugim določa, da policija izvaja raziskovalno dejavnost s svojega delovnega področja, pri čemer sodeluje z drugimi izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami. Zakonsko določilo je pomenilo tudi izhodišče za ustanovitev Centra za raziskovanje in socialne veščine znotraj Policijske aka- demije v letu 2014. Raziskovalna dejavnost je bila z Aktom o notranji organi- zaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih policije opredeljena kot eno izmed sedmih delovnih področij novoustanovljenega centra. Načrt aktivnosti in strategija razvoja raziskovalne dejavnosti, ki smo ju izdelali takoj po ustanovitvi omenjenega centra, sta bila in sta še vedno zelo ambicio- zna. Ob tem se lahko pohvalimo, da smo z zelo majhnim številom zaposlenih in praktično brez za to namenjenih finančno-materialnih sredstev dosegli ve- čino zastavljenih ciljev. Med drugim tudi glavnega, ki je hkrati naše poslan- stvo – tj. razvijati novo znanje za uspešno in učinkovito delo policije. To nam je uspelo z izvedbo prvih lastnih raziskovalnih projektov, ki smo jih načrtovali in izvedli skupaj s strokovnimi službami, za njihovo izvedbo pa smo dobili so- glasje Programskega sveta Policijske akademije, ki mu predseduje namestnica generalnega direktorja policije. Nekatere ugotovitve iz lastnih raziskovalnih projektov so bile predstavljene na tem posvetu in so v obliki prispevkov obja- vljene v tem zborniku. Posebej veseli smo odziva zaposlenih iz drugih organizacijskih enot policije in iz zunanjih institucij, saj nam njihovo zanimanje za sodelovanje z nami daje potrditev, da smo na pravi poti. Zavedamo se namreč, da lahko le s sodelova- njem s praktiki, vodji, kompetentnimi strokovnjaki, znanstveniki in domačimi ter tujimi organizacijami zagotavljamo kakovostne in uporabne raziskave na različnih področjih policijskega dela. To je tudi naša vizija, ki temelji na te- snem medsebojnem sodelovanju med znanostjo in stroko oziroma teorijo in prakso, kar je značilno za najrazvitejše policije in druge neprofitne ter profi- tne organizacije. Naša pričakovanja po manj kot treh letih razvoja in delovanja so tako izpolnje- na in smo zadovoljni. Upamo, da ste tudi vi in da bo vsak izmed vas bralcev v zborniku prispevkov našel uporabno znanje ali vsaj kakšno koristno infor- macijo. Če še vedno velja star slovenski pregovor, da se po jutru dan pozna, je to samo prvi izmed številnih prispevkov, ki jih bomo s skupnimi močmi pripravili v prihodnje in s tem vsi skupaj prispevali k razvoju naše policije. Dr. Robert Šumi vodja Centra za raziskovanje in socialne veščine Izbirni postopki policijskih vodij ali identifikacija, ocenjevanje in razvoj . . . 7 IZbIRNI POSTOPKI POLICIJSKIh VODIJ ALI IDENTIfIKA- CIJA, OCENJEVANJE IN RAZVOJ POTENCIALOV ZA VO- DENJE Džemal Durić Center za raziskovanje in socialne veščine, Policijska akademija, Slovenija dzemal.duric@policija.si POVZETEK Prispevek razkriva problematiko selekcije policijskih vodij. Predstavljeni so povzetki ugotovitev teoretičnega dela raziskave Izbirni postopki vodstvene- ga kadra (Durić, 2015). Raziskovalno vprašanje se nanaša na podobnosti in razlike med klasičnimi modeli izbirnih postopkov ter modeli identifikacije, ocenjevanja in razvoja potencialov za vodenje. Analiza je pokazala, da lah- ko izbirne postopke vodstvenega kadra izvajamo kot: a) zaokrožen proces izbiranja kandidatov za zasedbo določenega vodstvenega delovnega mesta (selekcija) ali pa kot b) sestavni del celovitega menedžmenta talentov in po- tencialov za vodenje (napovedovanje, razvoj, selekcija). Ključne besede: izbirni postopki, selekcija kadrov, potencial za vodenje, me- nedžment talentov 1 UVOD Za selekcijo vodij v hierarhičnih policijskih organizacijah je značilno, da v iz- birnih postopkih sodelujejo le notranji kandidati, ki so policijsko kariero začeli kot policisti in policistke na dnu hierarhične piramide. V praksi lahko zato na- stanejo številne težave. Prva možna težava je, da nimamo jasno izoblikovanih zahtev in meril za zasedbo vodstvenih delovnih mest. Še večja težava je lahko, da v notranjem kadrovskem bazenu ni dovolj ustreznih kandidatov (količina in kakovost). Če obstaja sistem razvoja vodij, lahko v procesu usposabljanja prihodnjih vodij ugotovimo, da določeni udeleženci izražajo neustrezno ve- denje in s tem kažejo osebnostno neustreznost za vlogo vodje. K nastanku Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 8 naštetih težav pa prispeva tudi, da se v izbirnih postopkih za najnižja delovna mesta – ob prvi zaposlitvi oziroma prvem vstopu v policijsko organizacijo – ne ugotavlja, ali imajo kandidati za policiste in policistke tudi kombinacijo oseb- nostnih značilnosti, kognitivnih zmožnosti, zmožnosti učenja in motivacijo (potencial) za vlogo vodje v kontekstu policijske kariere. Organizacije so v preteklosti znotraj tradicionalnih pristopov načrtovanja zamenjav na vodstvenih delovnih mestih težave kratkoročnega načrtova- nja zamenjav in kadrovanja vodij (premalo ustreznih kandidatov v izbirnih postopkih) reševale z uvajanjem posebnih razvojnih programov za vodenje (programi usposabljanj), obenem pa so pripravljale kandidate za takojšnjo na- mestitev ob sprostitvi določenega delovnega mesta. Šele v zadnjem obdobju (10–15 let) so začele razmišljati o identifikaciji in razvoju talentov za vodenje za dolgoročne potrebe (Silzer in Church, 2009: 390). V slovenski policiji trenutno ni enotne ureditve področja izbirnih postopkov vodstvenega kadra na vseh organizacijskih ravneh (Žagar in Durić, 2012: 10). Poleg delnih aktivnosti za ureditev kadrovanja vodstvenega kadra na lokalni organizacijski ravni (PP) (Policija, 2015) je bila sprejeta odločitev, da je tre- ba nadaljnji razvoj tega področja podpreti z raziskovalnim pristopom, ki bo prispeval k celoviti sistemski ureditvi področja kadrovanja na vseh organiza- cijskih ravneh (PP, PU, GPU). Namen raziskave Izbirni postopki vodstvenega kadra (Durić, 2015) je bil: a) preučiti teoretične in praktične modele, primer- jalne ureditve, dobre prakse, pravne podlage ter trenutno ureditev področja izbirnih postopkov vodstvenega kadra, b) ugotoviti povezave med elementi iskanja potencialov, izbirnih postopkov, izobraževanja in usposabljanja, pra- kse vodenja in rezultatov vodenja ter c) na podlagi poznavanja vseh elementov in razumevanja povezav med njimi podati relevantne predloge in priporočila za izboljšanje področja izbirnih postopkov vodstvenega kadra. V prispevku se ukvarjamo z vprašanjem podobnosti in razlik med klasičnim modelom izbirnih postopkov in modeli identifikacije, ocenjevanja in razvoja potencialov za vodenje. Ali so elementi obeh pristopov povsem ločeni procesi ali so lahko združljivi v enoten sistem? Iz vmesnega poročila teoretičnega dela raziskave so povzete ugotovitve o osnovnem modelu izbirnega postopka in in- tegriranem modelu potenciala za vodenje ter predlog kombiniranega modela, ki bo v empiričnem delu raziskave uporabljen kot dopolnjen raziskovalni model. 18. maj 2016, Policijska akademija Izbirni postopki policijskih vodij ali identifikacija, ocenjevanje in razvoj . . . 9 2 IZbIRNI POSTOPKI Glavni namen izbirnega postopka je ugotoviti, kateri kandidati oziroma prosil- ci imajo ustrezno znanje, veščine, sposobnosti in druge značilnosti (KSAOs1), da bi lahko bili učinkoviti in uspešni na delovnem mestu. Pri znanstvenem preučevanju izbirnih postopkov se ukvarjamo z ugotavljanjem in ocenjeva- njem, kako KSAOs ali metode (prediktorji) napovedujejo delovno uspešnost (merilo), in z vprašanji posploševanja veljavnosti v različnih kontekstih (Ploy- hart in Schneider, 2014: 48). V klasičnem modelu izbirnega postopka se torej ukvarjamo z ugotavljanjem tistih KSAOs, ki so kritične za delovno uspešnost posameznika. V prvem koraku je treba podrobno definirati delovno mesto in identificirati kritične vidike izvajanja dela oziroma delovne uspešnosti. V dru- gem koraku se identificirajo KSAOs, povezane z vsemi vidiki izvajanja dela, in v nadaljevanju se zreducirajo oziroma izberejo samo tiste KSAOs, ki so nujno potrebne za izvajanje kritičnih nalog. S tem je zagotovljeno, da so tiste KSAOs, ki so resnično povezane z delovno uspešnostjo, podlaga za selekcijski posto- pek. V tretjem koraku se razvijejo ali pridobijo merila za KSAOs, ki se upora- bijo za ugotavljanje KSAOs pri kandidatih (Ployhart in Schneider, 2014: 49). Logika psihologije izbirnega postopka je (Brannick in drugi, 2014: 120–121): 1. izbrati tiste KSAOs, ki so kritične za izvajanje dela; 2. izbrati tiste KSAOs, ki jih potrebuje novozaposleni delavec ter so praktične in stroškovno racionalno izmerljive; 3. izmeriti KSAOs kandidatov za zaposlitev in 4. uporabiti rezultate meritev za sistematično izbiro najboljših kandidatov. Ključni elementi modela izbirnega postopka so dimenzije delovne uspešnosti (merila), ki je določena z analizo dela (komponenta dela, desna stran enačbe), ter dimenzije KSAOs in metode (prediktorji), ki so določene na podlagi po- drobnejše specifikacije delovnih nalog z analizo dela (človeška komponenta, leva stran enačbe). 1 Angl. knowledge, skills, abilities, or other characteristics (KSAOs) Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 10 2.1 Analiza dela in modeliranje kompetenc Proces preučevanja oziroma postopke ugotavljanja in dokumentiranja dejstev o delu ali ljudeh, ki ga opravljajo, imenujemo analiza dela (angl. job analysis). Različni postopki analize dela lahko bolj ali manj poudarijo eno stran enačbe glede na drugo. Prvi pristopi analize dela so bili osredotočeni na delo. Te me- tode so bile označene kot v delo usmerjene metode in z njimi smo preučevali naloge, aktivnosti, odgovornosti ali druge značilnosti oziroma rezultate dela. Pozneje se je razvila druga skupina analitičnih metod, ki je bila primarno osre- dotočena na človeški del enačbe. Te, v ljudi usmerjene metode so osredotoče- ne na znanje, veščine, sposobnosti, izkušnje, osebnostne lastnosti (KSAOs) ali druge individualne razlike izvajalcev dela. Pozneje so se razvile tudi hibridne metode analize dela, ki so prispevale k temu, da sta bili obe vrsti informacij (o delu in ljudeh) enakovredno vključeni in obravnavani pri analizi dela. Novejši pristop, modeliranje kompetenc, lahko razumemo kot povsem nov pristop ali pa kot pristop, ki ga lahko uvrstimo v širši okvir analize dela (Schippmann, 2010: 199; Brannick in drugi, 2014; Howard, 2007). Obstajajo številni (teoretični in praktični) modeli kompetenc na področju vodenja. Med tistimi, ki so empirično podprti, je model kompetenc »Velikih osem« (angl. Great Eight), ki ga je opisal Bartram (Bartram, 2005). Model vse- buje naslednjih osem kompetenc (Bartram, 2005: 1187): 1. vodenje in odločanje (angl. Leading and Deciding); 2. podpora in sodelovanje (angl. Supporting and Cooperating); 3. interakcija in predstavljanje (angl. Interacting and Interpreting); 4. analiziranje in interpretiranje (angl. Analyzing and Interpreting); 5. ustvarjanje in konceptualiziranje (angl. Creating and Conceptualizing); 6. organiziranje in izvrševanje (angl. Organizing and Executing); 7. prilagajanje in obvladovanje (angl. Adapting and Coping); 8. podjetništvo in izvajanje (anlg. Enterprising and Performing). Model je zanimiv z vidika izbirnega postopka, ker ponuja tudi empirično po- vezavo med določenimi osebnostnimi lastnostmi in sposobnostmi (prediktor- ji) ter posameznimi kompetencami (merila). Bartram obravnava kompetence kot merila, ki jih je možno napovedati na podlagi rezultatov testiranj. Drugi 18. maj 2016, Policijska akademija Izbirni postopki policijskih vodij ali identifikacija, ocenjevanje in razvoj . . . 11 avtorji jih obravnavajo kot prediktorje delovne uspešnosti. Torej se lahko kom- petence (merjenje vedenj) uporabijo kot prediktor in/ali merilo (Brannick in drugi, 2014: 133). 2.2 Individualne razlike ali značilnosti kandidatov Z analizo dela in modeliranjem kompetenc (desna stran enačbe ali kompo- nenta dela) se določijo značilnosti delavca ali kandidatov (leva stran enačbe ali človeška komponenta), ki so potrebne za uspešno izvajanje dela. Znotraj znanstvenega in praktičnega preučevanja izbirnih postopkov se v psihologiji individualnih razlik (angl. differential psychology) osredotočamo na ugotavlja- nje in merjenje individualnih razlik v dimenzijah in/ali domenah, ki so pove- zane z delovno uspešnostjo. Večina avtorjev na tem področju obravnava na- slednje domene (Brannick in drugi, 2014; Murphy, 2010, 2014; Spector, 2008):  znanje, veščine, sposobnosti in druge značilnosti – KSAOs;  sposobnosti/zmožnosti (kognitivne in fizične);  osebnost (dimenzije osebnosti ali osebnostne lastnosti);  interesi in vrednote;  temeljna samoevalvacija. Skupna točka vseh navedenih domen je, da se izražajo v vedenjih in izbirah, ki so neposredno relevantni za delo v organizacijah. Sposobnosti se izražajo pri opravljanju nalog, doseganju ciljev in reševanju težav na delovnem mestu. Osebnost opisuje vzorce vedenj, ki so očitni in pogosto pomembni v delovnem okolju. Interesi in vrednote vplivajo na odločitve o poklicih in delovnih mestih ter na odzivanje posameznikov na njihovo delovno okolje. Samoocenjevanje vpliva na vrsto izzivov in tveganj, ki vplivajo na posameznika pri njegovem razvoju ali neuspešnem razvoju v neki organizaciji. Pri opredeljevanju in upo- rabi navedenih domen znotraj izbirnih postopkov je treba upoštevati njihovo vsebino in njihove učinke ali posledice v organizacijah (Murphy, 2014: 31–32). 2.3 Metode in tehnike Za ugotavljanje/merjenje/ocenjevanje (angl. assessment) individualnih raz- lik (psihološko testiranje) obstajajo različne metode in tehnike. Ugotovitve ali Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 12 rezultati ocenjevanja so podlaga za odločanje znotraj izbirnih postopkov in nameščanja (angl. selection and placement) ali znotraj napredovanja in razvo- ja (angl. advancement and development) (Murphy, 2010: 3). Avtorji različno uporabljajo pojme, ki smo jih navedli zgoraj: metode ocenjevanja za selekcijo in nameščanje (Spector, 2008: 198), selekcijske metode in tehnike (Anderson in drugi, 2008: 268), selekcijske tehnike (Howard, 2007: 20), metode pridobi- vanja delavcev in metode izbiranja delavcev (Svetlik, 2009). Večina avtorjev ne opredeli razlik med pojmoma metoda in tehnika in ju uporablja kot sinonima. Dober primer oziroma ponazoritev selekcijskih metod za različne domene in- dividualnih razlik pri vodenju podaja A. Howard (Howard, 2007: 20–30), ki selekcijske metode razdeli na kontinuumu od znakov vedenja (dispozicije za določen način ravnanja) do primerov oziroma vzorcev vedenja (demonstracije konkretnih vedenj), kot je prikazano na sliki 1. Slika 1: Selekcijske metode izbiranja vodij Znaki Vzorci Sklepanja o vedenju Opisi vedenja Demonstracija vedenja • Kognitivni testi • Biografski podatki • Administrativne • Testi ocen situacij • Zapisi dosežkov v simulacije (seznam dokumentov, načrto- • Osebnostni profili karieri vanje, ugotavljanje • Testi integritete • preverjanje priporočil dejstev, analiza) • Profili potencialov za • Intervjuji • Interaktivne simulaci- vodenje je (igre vlog, intervjuji z mediji, skupinske • Motivacijsko diskusije, poslovne ujemanje igre) • Projekcijske tehnike Kaj znam? Kdo sem? Kaj sem dosegel? Kaj lahko naredim? Vir: Howard, 2007: 21, v Durić, 2015: 44 18. maj 2016, Policijska akademija Izbirni postopki policijskih vodij ali identifikacija, ocenjevanje in razvoj . . . 13 Sklepi o tem, kako se bodo ljudje obnašali v situacijah vodenja, se pridobijo na podlagi njihovih odgovorov na testih, ki vsebujejo pravilne in nepravilne odgovore, ter na podlagi pregleda in ugotavljanja osebnih kvalitet ali prepri- čanj. Z metodami v tem sklopu odgovarjamo na vprašanje »Kdo sem?«. Na primer, na podlagi psihološkega testa lahko zaključimo, da je kandidat kot vodja skrben in odprt za nove izkušnje. Opisi znanja in izkušenj so izraženi v pisni ali ustni obliki. Vsebujejo dejanske informacije o kandidatovi prete- klosti, izkušnjah in razmišljanjih o vedenju v preteklosti ter prihodnosti. Z metodami v tem sklopu odgovarjamo na vprašanji »Kaj sem dosegel?« in »Kaj znam?«. Na primer, biografski podatki nam podajo informacijo o kandidato- vih izkušnjah na vodstvenih delovnih mestih v preteklosti. Demonstracije ve- denja lahko opazujemo v simulacijah in pri izvajanju vzorcev dela. Z metoda- mi v tem sklopu odgovarjamo na vprašanje »Kaj lahko naredim?«. Na primer, kandidat lahko v simulaciji ali igri vlog demonstrira svoje veščine reševanja medosebnih konfliktov (Howard, 2007: 20–21). 2.4 Sistem izbirnega postopka Kombiniranje in uporabo različnih metod in tehnik znotraj izbirnega postop- ka v literaturi avtorji različno poimenujejo: piramida kadrovanja, izbirni po- stopek, selekcijski sistem, selekcijski lijak. A. Howard meni, da je najboljša praksa kadrovanja pri vodenju kombinirati metode med seboj v selekcijski sistem. Vrsta dela vpliva na to, kako kompleksen bo ta sistem. Praktiki lahko vzpostavijo kompleksnejši sistem za vodje, kjer je manj kandidatov, kot pa za nižje položaje, kjer je kandidatov veliko več (Howard, 2007: 30). Obstajajo različne tehnike kombiniranja informacij, pridobljenih z različnimi metodami, za odločanje o kandidatih za vodje (Howard, 2007: 32–35):  Mehanično ali klinično kombiniranje. Odločanje je možno na podlagi statističnih formul ali kliničnih (subjektivnih) sodb (angl. clinical jud- gment). V praksi se največkrat oba pristopa kombinirata tako, da statistič- no pridobljene rezultate presodijo še strokovnjaki.  Selekcijski lijak (angl. multiple hurdles). Logika selekcijskega lijaka je, da se na začetku uporabijo najcenejše metode in izločijo najbolj neprimerni Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 14 kandidati, v nadaljevanju pa se pri manjšem številu kandidatov uporabijo dražje metode, kot so intervjuji in ocenjevalni centri.  Individualno ocenjevanje. Pri individualnem ocenjevanju ocenjevalec, najpogosteje klinični psiholog, interpretira rezultate različnih selekcijskih orodij (življenjepis, testi sposobnosti, profil osebnosti, profil interesov, intervju itd.) in pripravi poročilo oziroma priporočilo o kandidatovi (ne) ustreznosti.  Ocenjevalni centri. »Ocenjevalni centri uporabljajo informacije, zbrane z različnimi selekcijskimi orodji, za rangiranje kompetenc in oblikovanje celostne ocene o potencialu za vodenje.« (Howard, 2007: 34) Metoda oce- njevalnega centra je lahko le ena od ravni v selekcijskem lijaku, možno pa je tudi, da se celoten selekcijski sistem izvede kot ocenjevalni center. 3 IDENTIfIKACIJA, OCENJEVANJE IN RAZVOJ POTENCIALOV ZA VODENJE Modeli identifikacije, ocenjevanja in razvoja potencialov za vodenje se razli- kujejo od osnovnega modela izbirnega postopka. Razlika je, da novejši celo- viti pristopi zajemajo postopke, metode in tehnike identifikacije, ocenjevanja ter razvoja potencialov za vodenje pri novih kandidatih za zaposlitev in že za- poslenih delavcih z namenom njihovega prihodnjega nameščanja na delovna mesta ali področja dela, za katera niso vnaprej točno določene in pričakovane lastnosti delavcev. Identifikacija talentov in potencialov se ne nanaša na oce- njevanje in izbiro za takojšnjo naslednjo vlogo vodenja na specifičnem delov- nem mestu, ampak na potencial za vloge vodenja v prihodnosti. Vzporedno s to idejo se osredotočenost razvojnih aktivnosti pomika od razvoja za trenutno delovno uspešnost in razvoja za delovno uspešnost na naslednjem delovnem mestu do razvoja za delovno uspešnost v prihodnosti. Gre za značilen premik v paradigmi od kratkoročne izbire do dolgoročnega napovedovanja, najpogosteje za obdobje od treh do deset let in več (Silzer in Church, 2009: 378). Predstavljeni bodo osnovni pojmi, integrirani model potenciala za vodenje in model tristopenjskega menedžmenta visokih potencialov za vodenje. 18. maj 2016, Policijska akademija Izbirni postopki policijskih vodij ali identifikacija, ocenjevanje in razvoj . . . 15 3.1 Talent in potencial za vodenje Pojem talent se v organizacijah uporablja na tri načine: 1) znanje, veščine in sposobnosti posameznika, 2) talentiran posameznik in 3) skupina talentira- nih posameznikov (Silzer in Dowell, 2010). »Talent se razlikuje od talenta z visokim potencialom (angl. high-potential talent) ali visokih potencialov po tem, da se pojem talent največkrat nanaša na trenutno izraženo znanje, ve- ščine in sposobnosti, potencial pa se nanaša na možnost razvijanja znanja, veščin in sposobnosti v prihodnosti.« (Silzer in Davis, 2010: 499) Večina orga- nizacij uporablja pojem potencial ali visok potencial (angl. high-potential) za posameznike, ki so zmožni razviti dodatno znanje, veščine in sposobnosti z namenom, da bodo lahko v prihodnosti uspešni in učinkoviti v različnih orga- nizacijskih vlogah. Potencial je torej bolj povezan z možno delovno uspešno- stjo v prihodnosti kot pa s trenutno delovno uspešnostjo. Organizacije torej iščejo talentirane posameznike z visokim potencialom z namenom prispevati k večji organizacijski uspešnosti v prihodnosti (Silzer in Davis, 2010: 499). De- lovna uspešnost v prihodnosti se nanaša na vprašanje »Talent za kaj?«. Silzer in Church trdita, da obstajajo tri razvojne faze definicije visokega potenciala (Silzer in Church, 2010: 226–227):  Pogled nazaj. Poudarjanje delovne uspešnosti v preteklosti in identifika- cija znanih posameznikov z visoko delovno uspešnostjo, opredeljeno na podlagi letnih ocen delovne uspešnosti na trenutnem delovnem mestu (ocena delovne uspešnosti).  Bližnja prihodnost. Poudarek je na ujemanju kandidatov z obstoječimi in znanimi položaji na višjih organizacijskih ravneh. Kljub temu da gre za usmerjenost v prihodnost, gre za ujemanje »znanih« oseb z »znanimi« de- lovnimi mesti (organizacijska raven, strateški položaj).  Oddaljena prihodnost. Poudarjanje napovedovanja uspeha v nejasnih pri- hodnjih vlogah. Napovedovanje delovne uspešnosti na širših delovnih po- dročjih ali v vodstvenih vlogah, ki bodo v prihodnosti drugačne, kot so zdaj. Organizacije morajo opredeliti dejavnike ali značilnosti, ki bodo na- povedale delovno uspešnost v prihodnosti v različnih vlogah in položajih (globina, vloga). Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 16 Avtorja v modelu, ki bo predstavljen v nadaljnjem delu prispevka, opredelita potencial za vodenje ali visok potencial za vodenje širše, v smislu vodstvenih sposobnosti in organizacijskih vlog. Visok potencial za vodenje se lahko izrazi v napredovanju in delovni uspešnosti na delovnih mestih vodij na višjih položajih. »Potencial za vodenje je potrjen, ko posamezniki pozneje postane- jo uspešni vodje. Izziv pa je, kako identificirati takšne posameznike zgodaj v njihovi karieri na podlagi tistih sposobnosti, veščin, značilnosti in vedenj, ki so zanesljivi prediktorji poznejšega uspešnega vodenja.« (Church in Silzer, 2014: 52) Tudi drugi avtorji, ko govorijo o potencialu za vodenje in talentu za vodenje (angl. leadership talent), ločijo med potencialom (zmožnost), ki ga je treba razvijati in stopnjo talenta (realizirana zmožnost), potrebnega za uspeh v prihodnosti (McCall in McCauley, 2014: 5). 3.2 Integrirani model potenciala za vodenje V integriranem modelu potenciala za vodenje (angl. The Leadership Potential BluePrint) (Silzer in Church, 2009; Silzer in Church, 2010; Silzer in Davis, 2010; Church, 2014; Church in Silzer, 2014) so združene ideje o identifikaciji, ocenjevanju in razvoju najpomembnejših značilnosti in veščin posameznikov z visokim potencialom. Komponente modela. Model ponuja tri kategorije dimenzij in šest gradnikov, ki so okvir osebnostnih lastnosti, sposobnosti, znanja in veščin, te pa skupaj sestavljajo potencial za vodenje v celoti. Gradniki so relativno neodvisni med seboj (posameznik je lahko močan na enem področju in šibak na drugem), lahko pa se tudi dopolnjujejo (vsak gradnik lahko dodatno prispeva k učin- ku posameznega gradnika). Skupaj torej označujejo značilnosti in veščine, ki jih posameznik lahko ima in izraža. Za vsak gradnik obstajajo strategije ocenjevanja in razvoja. Posameznik lahko uporabi različne pristope razvijanja in prilagajanja svojih veščin ter sposobnosti na vseh področjih, z namenom uresničevati potencial za vodenje – podpiranje njihovega uspeha v vlogi vodij (Church in Silzer, 2014: 52). Na sliki 2 so prikazani dimenzije in gradniki po- tenciala za vodenje. 18. maj 2016, Policijska akademija Izbirni postopki policijskih vodij ali identifikacija, ocenjevanje in razvoj . . . 17 Slika 2: Potencial za vodenje KARIERNE Veščine funkcionalne in DIMENZIJE vodenja tehnične veščine RAZVOJNE Motivacija DIMENZIJE Zmožnosti učenja TEMELJNE DIMENZIJE Kognitivne zmožnosti Osebnostne značilnosti Vir: povzeto po Church, 2014: 54; Church in Silzer, 2014: 53; Silzer in Church, 2009: 401, v Durić, 2015: 47 Avtorja sta pri oblikovanju modela upoštevala, da obstajajo komponente po- tenciala, ki so relativno stabilne in se težko spreminjajo, ter komponente, ki se jih je mogoče naučiti in jih razviti. Večina kadrovskih strokovnjakov razume to dvojnost in jih loči na selekcijske in razvojne spremenljivke. Avtorja med prve uvrščata temeljne dimenzije, med druge pa karierne dimenzije. Oblikovala sta tudi tretjo skupino, in sicer razvojne dimenzije, ki vplivajo na učenje in delu- jejo kot intervenirajoče spremenljivke, za katere je značilno, da lahko spod- bujajo ali zavirajo učenje in razvoj posameznika (Silzer in Davis, 2010: 506). Temeljne dimenzije so konsistentne in težko spremenljive. Pri odraslih so rela- tivno stabilne v različnih situacijah, izkušnjah in časovnih obdobjih. Poudarek je na spremenljivkah osebnosti in kognitivnih sposobnostih, ki jih ni mogoče razviti ali spreminjati brez izrednih posegov in pomoči drugih ljudi ter jih je mogoče meriti na enaki ravni celotno kariero odraslega posameznika (Silzer in Davis, 2010: 506). Posamezniki, ki imajo visok potencial, so pametnejši, raz- mišljajo strateško in imajo kombinacijo osebnostnih lastnosti, ki vključujejo močne medosebne veščine, nadpovprečno osebno občutljivost in družabnost (Church, 2014: 54). Razvojne dimenzije so dimenzije, ki spodbujajo ali zavi- rajo posameznikov razvoj. So intervenirajoče spremenljivke pri učenju in se Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 18 lahko uporabijo kot kazalnik tega, ali se bo posameznik razvijal in naučil do- datnih oziroma novih veščin. Lahko se različno izražajo v različnih situacijah, največja verjetnost pa je, da bodo izražene, ko ima posameznik močan osebni interes in možnost učenja na nekem področju ter močno podporno okolje. Če posamezniki dobijo ustrezne razvojne izkušnje, se lahko sčasoma spremenijo na teh dimenzijah (Silzer in Davis, 2010: 506). Na podlagi teh dimenzij so po- samezniki z visokim potencialom tisti, ki se radi učijo, so odprti za povratne informacije in osebni razvoj ter si želijo uspeha in dosežkov (Church, 2014: 55). Karierne dimenzije so največkrat karierno specifične in so kazalnik po- znejšega uspeha v specifični karieri. Na primer, dobre komunikacijske veščine so lahko dober kazalnik potenciala za uspešnost v vlogah vodenja na različnih ravneh. Katere so najpomembnejše, je odvisno od posamezne karierne poti in odgovarjajo na vprašanje »Potencial za kaj?« (Silzer in Davis, 2010: 506). Identifikacija in merjenje potenciala. Ko imamo izdelan model potenciala za vodenje za specifično situacijo, sledi odločanje o tem, kako identificirati in izmeriti potencial za vodenje (angl. assesment). Dejavniki, ki vplivajo na ocenjevanje, so značilnost posameznih komponent potenciala in načini njiho- vega merjenja ter časovna dimenzija v razvoju kariere posameznika ali sku- pine (Silzer in Church, 2009: 403). Temeljne dimenzije so zelo stabilne in se lahko merijo v različnih fazah kariernega razvoja. Karierne dimenzije se lahko postopno razvijajo v daljšem časovnem obdobju oziroma v različnih fazah posameznikove kariere. Kako jih merimo, je torej odvisno od posameznikove karierne faze. Na primer, na področju vodenja lahko v zgodnji fazi merimo timsko delo in sodelovanje z drugimi. V naslednji fazi je lahko poudarek na veščinah vplivanja. Pozneje je lahko poudarek na uspehu pri vodenju velikih medfunkcijskih timov itd. Čeprav so razvojne dimenzije večinoma stabilne, lahko ostanejo latentne oziroma neizražene zaradi vpliva konteksta in situa- cije. Posameznik mogoče ni izbral prave karierne poti ali vloge, vodja lahko onemogoča uresničevanje kariernih interesov ali pa organizacija ne ponuja dovolj razvojnih možnosti. Identifikacija (in razvoj) razvojnih dimenzij je to- rej odvisna od tega, ali je oseba ustrezno umeščena v pravo situacijo in kon- tekst (Silzer in Church, 2009: 403). Razvoj potenciala. Kako lahko razvijamo potencial za vodenje? Na podlagi zbranih podatkov se lahko odločamo o ustreznih intervencijah za vse tri glav- 18. maj 2016, Policijska akademija Izbirni postopki policijskih vodij ali identifikacija, ocenjevanje in razvoj . . . 19 ne komponente potenciala za vodenje. Ker so temeljne dimenzije relativno sta- bilne, obstaja omejen obseg razvojnih možnosti. Znotraj temeljnih dimenzij se z intervencijami poskušajo uresničiti naslednji cilji: a) povečati samozave- danje in razumevanje posledic kombinacije osebnostnih lastnosti in kognitiv- nih sposobnosti posameznika, b) razviti specifične veščine, ki posamezniku omogočajo prilagoditev, uporabo močnih točk in/ali ublažitev šibkih točk ter potencialnega izgorevanja in c) razvijanje in razumevanje osebnostne sesta- ve timov ter ustvarjanje sinergije. Razvojne dimenzije vsebujejo kombinacijo stabilnih osebnostnih značilnosti in veščin, ki jih je možno razvijati. Razvojni cilji so: a) povečati osredotočenost na sposobnost integriranja, učenja in upo- rabe naučenega znanja in veščin v novih situacijah, b) povečati motivacijo, energijo in osebno zavzetost za delo, kariero in organizacijo ter c) povečati samozavedanje o razvojnih dimenzijah (močne in šibke točke). Na vrhu mo- dela so karierne dimenzije, ki so sestavljene iz znanja, veščin in kompetenc pri vodenju in v stroki. Te dimenzije je tudi najlažje meriti in razvijati. Skupaj oblikujejo sposobnosti in zmožnosti, ki jih posameznik nabere v daljšem ob- dobju in ki ločijo povprečno delovno uspešnost od potenciala. Razvojni cilji so: a) povečati veščine vodenja na strateških področjih in skladno z izbranim kompetenčnim modelom vodenja, b) poglobiti funkcionalno znanje in vešči- ne in/ali razširitev znanj in veščin na drugih funkcionalnih področjih ter c) povečati samozavedanje o kariernih dimenzijah (Church, 2014: 56). 3.3 Model tristopenjskega menedžmenta visokih potencialov pri vodenju Model tristopenjskega menedžmenta visokih potencialov pri vodenju je eden izmed zgodnjih sistematičnih pristopov k izvajanju programov, namenjenih visokim potencialom (angl. high-potential program, high-flyer management development program) (Derr in drugi, 1988; Burke, 1997; Larsen in drugi, 1998). Skupina avtorjev (Derr in drugi, 1988) je opravila raziskavo v 33 ameri- ških korporacijah in pri pregledu dobrih praks ugotovila, da obstajajo tri faze menedžmenta visokih potencialov: identifikacija kandidatov (faza 1), njihov razvoj (faza 2) in nameščanje na vodstvena delovna mesta (faza 3). Mene- džment visokih potencialov za vodenje v organizacijah je ponazorjen z obr- njenim lijakom (slika 3), ki v spodnjem delu vsebuje velik bazen kandidatov oziroma potencialov, ki se razvijajo in tudi odpadejo na poti do vrha. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 20 Slika 3: Faze razvoja visokih potencialov POMEMBNI faza 3 GENERALNI MENEDŽERJI faza 2 MENEDŽERJI faza 1 NOVI Vir: povzeto po Derr in drugi, 1988: 277, v Durić, 2015: 54 Faza 1. Cilj te faze je oblikovati skupino novoizbranih visokih potencialov. Ta skupina lahko vsebuje novozaposlene, ki so končali elitne akademske iz- obraževalne programe, ali pa zaposlene s 3- do 8-letnimi izkušnjami, ki so bili neformalno ali formalno identificirani kot zelo uspešni (angl. high perfor- mers) in izbrani za nadaljnji razvoj. Razvoj lahko obsega tudi od deset do 15 let razvoja in nabiranja delovnih izkušenj na različnih (vodstvenih) delovnih mestih. Poudariti moramo, da v tem modelu (in v tistem obdobju) še niso uporabljali enakih opredelitev in konceptov potenciala za vodenje kot v zgoraj predstavljenem modelu potenciala za vodenje. Uvrstitev v bazen potencialov je bila odvisna predvsem od (pretekle in trenutne) delovne uspešnosti in mne- nja neposrednega vodje. Poimenovanje kategorij potencialov je bilo povezano z razvojno stopnjo, in sicer: novi – na novo zaposleni in že uspešni zaposleni; menedžerji – vodje, ki so že na vodstvenih delovnih mestih, ter pomembni generalni menedžerji – kandidati za najvišja vodstvena delovna mesta (glej sliko 3). Faza 2. V tej fazi se vsem, ki so bili uspešni na prvih položajih in imajo sta- tus potenciala za vodstvena delovna mesta, ponudijo številna usposabljanja in različne razvojne izkušnje, vključno z načrtovanjem napredovanj. Najpo- 18. maj 2016, Policijska akademija Izbirni postopki policijskih vodij ali identifikacija, ocenjevanje in razvoj . . . 21 gostejši kategoriji razvojnih pristopov v tej fazi sta usposabljanje na delov- nem mestu (angl. on-the-job training) (rotacije na delovnih mestih, coaching, posebne zadolžitve, delovne skupine, mentorstvo itd.) in učenje v učilnicah (angl. classroom instruction) (izobraževalni programi na univerzah in poslov- nih šolah ali/in interni izobraževalni kampusi). Faza 3. V tretji fazi ostanejo kandidati, ki jih je organizacija razvijala, so pripra- vljeni na prevzemanje najodgovornejših delovnih mest ter tudi na žrtvovanje zanje in so se jasno pokazali kot odlični vodje (angl. high-level leaders). To je skupina, ki je pripravljena na zasedbo višjih in najvišjih vodstvenih delovnih mest v organizacijski hierarhiji. Na podlagi preučevanj dobrih praks izvaja- nja programov menedžmenta potencialov za vodenje so bila oblikovana tudi priporočila za ključne odločitvene točke v procesih 1) ugotavljanja potreb, 2) načrtovanja programa in 3) izvajanja programa oziroma razvoja potencialov (Burke 1997, 19–23). 4 KOMbINIRANI MODEL Glavna ugotovitev po pregledu literature je, da so razlike med klasičnim ali osnovnim modelom izbirnega postopka, v katerem se ukvarjamo s težavo selekcije, in modeli identifikacije, ocenjevanja in razvoja potencialov za vo- denje, v katerih se ukvarjamo s težavo napovedovanja. Razlika je, da novejši celoviti pristopi obsegajo postopke, metode in tehnike identifikacije, ocenje- vanja in razvoja potenciala za vodenje pri novih kandidatih za zaposlitev in že zaposlenih delavcih z namenom nameščati jih (v prihodnosti) na delovna mesta ali področja dela, za katera niso vnaprej točno določene pričakovane la- stnosti delavcev. Identifikacija talentov in potencialov se ne nanaša na ocenje- vanje in izbiro za takojšnjo naslednjo vlogo vodenja na specifičnem delovnem mestu, ampak na potencial za vloge vodenja v prihodnosti. Kljub navedenim razlikam je mogoče oba pristopa združiti v enoten sistem (slika 4). Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 22 Slika 4: Izbirni postopki in menedžment talentov na področju vodenja A) KANDIDATI ZA VODJE IZbIRNI POSTOPKI  Novi kandidati (zunanji) 4. NAMEŠČANJE  Že zaposleni (notranji) POTENCIALOV 3. RAZVOJ POTENCIALOV 2. OCENJEVANJE POTENCIALOV b) POTENCIALI ZA VODJE  Novi kandidati (zunanji) 1. IDENTIFIKACIJA  Že zaposleni (notranji) POTENCIALOV Vir: Durić, 2015: 46 4.1 Dopolnjen raziskovalni model Izbirne postopke vodstvenega kadra lahko izvajamo kot a) zaokrožen proces izbiranja kandidatov za zasedbo določenega vodstvenega delovnega mesta (osnovni model izbirnega postopka) ali pa kot b) sestavni del celovitega me- nedžmenta talentov in potencialov za vodenje (identifikacija, ocenjevanje, razvoj in nameščanje potencialov). Združitev v enovit model utemeljujemo na podlagi analize teoretičnih in stro- kovnih izhodišč drugih znanstvenih disciplin in strokovnih področij, poveza- nih z izbirnimi postopki ter identifikacijo, ocenjevanjem in razvojem potenci- alov za vodenje. Znotraj strateškega menedžmenta človeških virov – MČV, pri katerem se ukvarjamo z izborom kadrovskih politik in praks, da bi zagotovili optimal- 18. maj 2016, Policijska akademija Izbirni postopki policijskih vodij ali identifikacija, ocenjevanje in razvoj . . . 23 no organizacijsko uspešnost, smo spoznali, da kadrovanje poteka v komple- ksnem in nepredvidljivem okolju; da ljudje, ki odločajo, niso zmožni natančno predvideti, katero znanje in veščine bodo potrebni za uresničevanje strategije v prihodnosti, in da je težko napovedati razpoložljivost kadrovskih kapacitet za prihodnost. V takšnih okoliščinah je treba razpoložljive organizacijske vire usmeriti v razvijanje organizacijske odzivnosti, in sicer tako, da se pridobiva in razvija človeški kapital s širšimi in raznolikimi veščinami in vedenji. Razvi- janje fleksibilnosti obsega fleksibilnosti posameznikov in timov in fleksibil- nost na ravni sistema in praks. Modeli identifikacije, ocenjevanja in razvoja potencialov ponujajo raznolike prakse za zagotavljanje fleksibilnih in prilago- dljivih posameznikov in timov. Ugotovili smo, da menedžment talentov na makroravni pomeni strateški pri- stop upravljanja človeškega kapitala, na mikroravni pa se ta strateški pristop izraža v (spremenjenih in prilagojenih) praksah identifikacije, ocenjevanja, razvoja, uporabe in zadrževanja talentov v organizacijah. Modeli, ki so bili za- jeti v analizi, izhajajo iz filozofij in modelov menedžmenta talentov (eksklu- zivni subjektivni pristop, inkluzivnost/razvoj in ekskluzivni razvojni pristop), ki zelo poudarjajo identifikacijo in razvoj posameznikov z visokim potencialom. Posameznikom, ki imajo potencial, bodo omogočeni usposabljanje in druge razvojne možnosti. Ugotavljamo, da tudi pri razvoju vodenja obstaja popolnoma integriran mo- del v smislu razvojnih faz, katerega osrednji element so razvojne izkušnje, sistemsko pa vključuje identifikacijo, ocenjevanje in razvoj potencialov za vodenje. Pregled osnovnega modela izbirnega postopka nam je omogočil vpogled v in- dividualne razlike (človeška komponenta) in v raznolike metode in tehnike izbirnih postopkov, ki se v modelih identifikacije, ocenjevanja in razvoja po- tencialov uporabljajo sistematično. Podpirajo faze identificiranja, ocenjevanja in razvoja potencialov za vodenje, vključno z nameščanjem oziroma selekcijo za vodstvena delovna mesta. Pri analizi modelov identifikacije, ocenjevanja in razvoja potencialov za vo- denje smo spoznali, da obstajajo podobne konceptualizacije potenciala za Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 24 vodenje, ki vsebujejo merila na področju osebnosti, mentalnih sposobnosti, motivacije za učenje in razvoj ter merila, ki nakazujejo osnovne kompetence in dovzetnost za vodenje. Poleg modelov, v katerih se ukvarjamo izključno z identifikacijo, ocenjevanjem in razvojem potenciala za vodenje, obstajajo tudi modeli in orodja, ki omogočajo oblikovanje bazena talentov in/ali sprotno spremljanje razvoja posameznikov, ki so že izbrani in uvrščeni v bazen po- tencialov za vodenje. Model tristopenjskega menedžmenta visokih potencia- lov na področju vodenja je dober primer sistematičnega pristopa identifikaci- je, ocenjevanja, razvoja in nameščanja potencialov za vodenje, ki je združljiv z osnovnim modelom izbirnega postopka. Na podlagi vseh ugotovitev smo raziskovalni model ustrezno dopolnili (slika 5). Slika 5: Dopolnjen raziskovalni model Celovit sistem izbirnih postopkov vodstvenega kadra NAMEŠČANJE IZbIRNI POSTOPKI POTENCIALOV • FAZA 1: Identifikacija in ocenjevanje potencialov • Merila • Načrtovanje • Metode in tehnike • FAZA 2: Razvoj potencialov zamenjav, • Postopek • FAZA 3: Nameščanje potencialov in izbirni premestitev • Transparentnost postopki RAZVOJ POTENCIALOV OCENJEVANJE • Razvojno POTENCIALOV ocenjevanje in • Koncept potenciala povratne za vodenje informacije • Merila • Izobraževanje in • Metode in tehnike usposabljanje IDENTIfIKACIJA • Postopek • Mentorstvo in POTENCIALOV • Vloge kadrovskih coaching • Razvojne izkušnje • Merila strokovnjakov in (rotacije, delovne • Metode vodij skupine, projekti • Postopek • Transparentnost ...) • Vloga vodij • Status potenciala • Individualne • Vloga kandidatov (bazeni) razvojne aktivnosti Vir: Durić, 2015: 58 18. maj 2016, Policijska akademija Izbirni postopki policijskih vodij ali identifikacija, ocenjevanje in razvoj . . . 25 5 SKLEP V prispevku smo povzeli in predstavili osrednja tematska področja in ugotovi- tve pregleda literature, ki smo ga opravili v teoretičnem delu raziskave Izbirni postopki vodstvenega kadra v letu 2015 (Durić, 2015). V empiričnem delu raziskave, ki je načrtovan za leto 2016, nameravamo na podlagi modela na sliki 5 izvesti naslednje aktivnosti:  Pregled opravljenih raziskav v policijskih organizacijah. Čeprav smo pri pregledu literature ugotovili, da so tovrstne raziskave v policijskih organi- zacijah redke, ocenjujemo, da bi bilo smiselno poiskati in pregledati tiste raziskave, ki se nanašajo na vse ali posamezne elemente v modelu na sliki 5.  Analiza normativne ureditve. Analizirali bomo trenutno normativno ureditev izbirnih postopkov oziroma posameznih elementov v modelu na sliki 5.  Raziskava. V empiričnem delu bomo testirali raziskovalni model tako, da bomo model na sliki 5 uporabili kot osnovo za analizo trenutne prakse, težav, potreb in predlogov za izboljšave. Uporabili bomo kombinirani pri- stop. Kvantitativni del bo izveden v obliki anketiranja, kvalitativni del pa v obliki polstrukturiranih intervjujev – fokusne skupine.  Zaključno poročilo. V zaključnem poročilu bomo združili vmesno po- ročilo (teoretični del) in rezultate raziskave (empirični del), predloge za sistemske in praktične rešitve (politika, strategija, praksa) ter predloge za nadaljnje raziskave. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 26 LITERATURA Anderson, N., Salgado, J., Schinkel, S. & Cunningham-Snell, N. 2008. Staffing the Organization: An Introduction to Personnel Selection and Assessment. V An in- troduction to work and organizational psychology: A European perspective. 2nd ed., ur. Nik Chmiel, 257–280. Malden: Blackwell Publishing Ltd. Bartram, D. (2005). The Great Eight Competencies: A Criterion-Centric Approach to Validation. Journal of Applied Psychology, 90 (6), 1185–1203. Brannick, M. T., Cadle, A., & Levine, E. L. (2014). Job analysis for knowledge, skills, abilities, and other characteristics, predictor measures, and performance outco- mes. V The Oxford handbook of Personnel Assessment and Selection. Ur. Neal Schmitt, 119–146. New York: Oxford University Pres. Burke, L. A. (1997). Developing High-Potential Employess In The New Business Reali- ty. Busines Horizons, March-April, 18–24. Church, A. H. (2014). What Do We Know About Developing Leadership Potential? The role of OD in Strategic Talent Management. OD Practitioner, 19 (3), 52–61. Church, A. H. & Silzer, R. (2014). Going behind the Corporate Curtain with a BluePrint for Leadership Potential. An Integrated Framework for identifying High-Potential Talent. People & Strategy, 36 (4), 50–58. Derr, C. B., Candace, J. & Toomey, E. L. (1988). Managing High-Potential Employees: Current Practices in Thirty-three U. S. Corporations. Human Resource Manage- ment, 27 (3), 273–290. Durić, Dž. (2015). Izbirni postopki vodstvenega kadra – vmesno poročilo. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Generalna policijska uprava. Howard, A. (2007). Best practices in leader selection. V The practice of leadership: developing the next generation of leaders. Ur. Jay A. Conger in Ronald E. Riggio, 11–40. San Francisco: Jossey-Bass Inc. Larsen, H. H., London, M., Weinstein, M. & Raghuram, S. (1998). High-Flyer Manage- ment-Development Programs: Organizational Rhetoric or SELF-Fulfilling Prophe- cy? International Studies of Management & Organization, 28 (1), 64–90. McCall Jr., M. W. & McCauley, C. D. (2014). Experience-Driven Leadership Deve- lopment. V Using Experience to Develop Leadership Talent: How organizations Leverage On-the-Job Development. ur. McCauley, Cynthia D. in McCall Jr., Mor- gan W. 3–15. San Francisco: Jossey-Bass. Murphy, K. R. (2010). Individual differences that influence performance and effective- ness: What should we assess? V Handbook of workplace assessment: Evidence-ba- 18. maj 2016, Policijska akademija Izbirni postopki policijskih vodij ali identifikacija, ocenjevanje in razvoj . . . 27 sed practices for selecting and developing organizational talent. Ur. Jon C. Scott in Douglas H. Reynolds, 3–26. San Francisco: Jossey-Bass A Wiley Imprint. Murphy, K. R. (2014). Individual Differences. V The Oxford handbook of Personnel Assesment and Selection. Ur. Neal Schmitt, 31–47. New York: Oxford University Pres. Ployhart, R. E. & Schneider, B. (2014). The Social and Organizational Context of Per- sonnel Selection. V The Oxford handbook of Personnel Assessment and Selection. Ur. Neal Schmitt, 48–67. New York: Oxford University Pres. Policija. Generalna policijska uprava. (2015). Navodilo o postopku izbora notranjih kadrovskih potencialov za zasedbo delovnega mesta »pomočnik komandirja«. Do- kument št. 1002-42/2014/39, 23. 6. 2015. Ljubljana: Policija, Generalna policijska uprava. Silzer, R. & Church, A. H. (2009). The Pearls and Perils of Identifying Potential. Indu- strial and Organizational Psychology, 2, 377–412. Silzer, R. & Church, A. H. (2010). Identifying and assessing high-potential talent. V Strategy-Driven Talent Management: A Leadership Imperative, ur. Rob Silzer in Ben E. Dowell, 213–279. San Francisco: Jossey-Bass A Wiley Imprint. Silzer, R. & Davis, S. L. (2010). Assessing the potential of individuals – The predic- tion of future behavior. V Handbook of Workplace Assessment: Evidence-Based Practices for Selecting and Developing Organizational Talent, ur. John C Scott in Douglas H. Reynolds, 495–532. San Francisco: Jossey-Bass A Wiley Imprint. Silzer, R. & Dowell, B. E. (2010). Strategic talent management matters. V Strategy- -Driven Talent Management: A Leadership Imperative, ur. Rob Silzer in Ben E. Dowell, 3–72. San Francisco: Jossey-Bass A Wiley Imprint. Schippmann, J. S. (2010). Competencies, job analysis, and the next generation of modeling. V Handbook of Workplace Assessment: Evidence-based practices for selecting and developing organizational talent. Ur. John C Scott in Douglas H. Reynolds, 197–231. San Francisco: Jossey-Bass A Wiley Imprint. Spector, P. E. (2008). Industrial and organizational Psychology: Research and Practice. 5th ed. Hoboken: John Wiley & Sons. Svetlik, I. (2009). Pridobivanje, izbiranje in uvajanje delavcev. V Menedžment člove- ških virov, ur. Ivan Svetlik in Nada Zupan, 283–336. Ljubljana: Fakulteta za druž- bene vede. Žagar, D. & Durić, Dž. (2012). Razvoj sistema vodenja v slovenski policiji. V XIII. Slo- venski dnevi varstvoslovja. Zbornik prispevkov, ur. Tinkara Pavšič Mravlje. Por- torož: Fakulteta za varnostne vede. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 28 O avtorju: Dr. Džemal Durić je zaposlen v Centru za raziskovanje in socialne veščine na Policijski akademiji, kjer se ukvarja z raziskavami na področju organizacije in mene- džmenta. Kot predavatelj sodeluje pri izvajanju modula Leadership and Organisatio- nal Development znotraj projekta European Joint Master‘s in Strategic Border Manage- ment. Področja njegovega znanstvenega in strokovnega delovanja so razvoj vodenja, organizacijski razvoj, upravljanje človeških virov in socialne veščine. 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje internetnih vsebin z odprtokodnimi programskimi orodji 29 SPREMLJANJE INTERNETNIh VSEbIN Z ODPRTOKODNI- MI PROgRAMSKIMI ORODJI Marko Fric Policijska akademija, Center za raziskovanje in socialne veščine marko.fric@policija.si POVZETEK Raziskovalni projekt Spremljanje internetnih vsebin z odprtokodnimi pro- gramskimi orodji je pripravljen po predlogu Uprave kriminalistične policije, in sicer na podlagi načrta raziskovalnih nalog v razvoju raziskovalne dejav- nosti v policiji od leta 2015 do 2020. Namen raziskave je bil preučiti prosto do- segljiva brezplačna programska orodja, ki bi omogočala iskanje, spremljanje, analiziranje in zajemanje (zavarovanje in kopiranje) podatkov z medmrežja ter izdelavo preglednih poročil. Cilj raziskave je bil izdelava seznama pro- gramske opreme, vključno z opomniki za delo s to programsko opremo. Raz- iskava naj bi pokazala smiselnost uporabe in funkcionalnost odprtokodnih programskih orodij. Pripravili naj bi se predlogi in priporočila za uspešnejše in kakovostnejše delo policije na tem področju. Med izvajanjem raziskovalne- ga projekta se je pokazalo, da je bila predstavljena množica rešitev in spletnih naslovov, ki ob rednem operativnem delu niso bili pregledani. Prav tako se je izkazalo, da je bolje, če se z zahtevnejšo problematiko ukvarjajo ustrezno usposobljeni in specializirani posamezniki. Priporočamo, da se za navedeno iskanje koristnih informacij po svetovnem spletu preuči možnost organizira- nja in centralizacije dela z vzpostavitvijo enote/oddelka. Ključne besede: iskalnik, odprtokodna programska oprema, družbena omrežja, iskanje informacij po svetovnem spletu 1 UVOD Namen raziskave je preučiti prosto dosegljiva brezplačna programska orodja, ki bi omogočala iskanje, spremljanje, analiziranje in zajemanje (zavarovanje in kopiranje) podatkov z medmrežja ter izdelavo preglednih poročil. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 30 Med izvedbo projekta smo se bolj opredelili za iskanje koristnih informacij po svetovnem spletu, in ne samo na iskanje odprtokodnih rešitev za potrebe vseh ravni kriminalističnega dela (operativno delo, spletno preiskovanje, centrali- zacija dela, pogoji za skupno delovanje ob ustrezni analitični podpori). 1.1 Teoretična izhodišča Pregled literature, spletnih povezav in programskih orodij bo obsegal pregled že opravljenih raziskav, ki se nanašajo na preučevano področje in zastavljena raziskovalna vprašanja, ter rešitve, ki se že uporabljajo v slovenski policiji. 1.2 Pregled opravljenih raziskav Na podlagi pregleda literature – teoretičnih izhodišč in opravljene raziskave (pregled spletnih strani z odprtokodnimi rešitvami, poizvedovanje po obsto- ječih rešitvah pri zunanjih institucijah, pregled obstoječih rešitev v slovenski policiji) – je pripravljen raziskovalni model v opisni obliki, ki ponazarja glavna področja. Kot smo že zapisali, smo raziskovanje usmerili v iskanje koristnih informa- cij po spletu, in ne samo v preverjanje odprtokodnih programskih orodij. To pomeni tudi iskanje načinov izvajanja iskanja za pridobivanje čim bolj kako- vostnih informacij. 1.3 Zbiranje podatkov Podatki so bili zbrani z intervjuji in preverjanjem vsebin, dostopnih na svetov- nem spletu, ter s preverjanjem odprtokodnih rešitev oziroma iskanjem načina pridobivanja koristnih informacij na svetovnem spletu, ki so dostopne. 1.4 Pravna podlaga za spremljanje in analiziranje javnih virov Policija ima pravno podlago za zbiranje in obdelavo podatkov v 112. členu ZNPPol in 149. b-členu Zakona o kazenskem postopku ZKP. 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje internetnih vsebin z odprtokodnimi programskimi orodji 31 1.5 Metode Na predlog Uprave kriminalistične policije je bilo v načrtu izvedbe razisko- valne naloge kot metoda dela opredeljeno spremljanje internetnih vsebin z odprtokodnimi programskimi orodji. V sodelovanju z Uradom za informati- ko in telekomunikacije ter Upravo kriminalistične policije je bilo raziskovanje usmerjeno širše, v iskanje koristnih informacij na svetovnem spletu, in ni- smo iskali samo odprtokodnih orodij kot podpore njihovemu delu. 2 SPLETNA ORODJA – PRIPOMOČKI ZA ISKANJE KORISTNIh IN- fORMACIJ PO SVETOVNEM SPLETU Za iskanje koristnih informacij po svetovnem spletu lahko uporabimo ali po- vezujemo naslednje možnosti: 1. iskalniki; 2. družbena omrežja; 3. naprednejša analitska orodja; 4. orodja za forenzično analizo fotografij, videa; 5. orodja za geolokacijo, GIS; 6. zbirke podatkov; 7. način varnega brskanja po spletu, prikrito brskanje (TOR, VPN …). 2.1 Teoretični del Raziskovalno delo smo usmerili v spremljanje objav v spletnih dnevnikih, tajno opazovanje, lažno prikazovanje identitete (postati prijatelj z lažnim vzdevkom), prodajo rabljenih avtomobilskih delov, krajo vozil, prodajo orož- ja, proteste, grožnje, islamistični ekstremizem, uporabo svetovnega spleta za spremljanje in napovedovanje dogajanja (ugotavljanje razpoloženja ljudi, in- dikacije). Prav tako je pomembno stalno spremljanje. Svetovni splet poleg vseh dobrih lastnosti, od zabave do pridobivanja znanja in informacij, skriva tudi pasti vse pogostejše oblike kibernetske kriminali- tete. Za svojo varnost smo odgovorni predvsem sami s pametnim ravnanjem. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 32 Pomembno je, da ves čas opozarjamo, kako morajo uporabniki ravnati, da je škode čim manj. »Kriminalnih pojavov na svetovnem spletu je zelo veliko, od rasizma, sovražnega govora, pedofilije in mobinga pa vse do medvrstniškega nasilja, ki je še posebej problematično med občutljivo mlado popula- cijo. Največja nevarnost pri tem je, da v komunikaciji na različnih druž- benih omrežjih, klepetalnicah in v vseh preostalih medsebojnih spletnih odnosih nikoli ne moremo biti prepričani, ali je na drugi strani res oseba, ki se predstavlja kot taka.«1 1 Raziskovalni izzivi v omenjeni novi vedi so izjemni in zahtevni, saj zahtevajo rešitve, ki so hkrati zakonite, operativne in tehnično sprejemljive. Te rešitve obsegajo upravljanje in zaščito identitete, hkrati pa tudi preglednost podatkov in ustrezno zaščito zasebnosti. 2.2 Rezultati – iskanje koristnih informacij po svetovnem spletu in odprtokodna programska orodja za spremljanje spletnih vsebin V tem razdelku bomo obravnavali predvsem slabosti in prednosti odprtoko- dnih orodij v primerjavi s komercialnimi programskimi rešitvami. Podan bo seznam odprtokodnih orodij, zajetih v raziskavo z osnovnimi lastnostmi in razširjenostjo posameznih odprtokodnih orodij. 2.3 Prednosti in slabosti V javnosti že od samega pojava odprte kode poteka razprava o prednostih in slabostih odprtokodnih programov. Zagovorniki poudarjajo, da načela odprte kode ne zagotavljajo samo boljšega poslovnega modela, ampak tudi težijo k boljši družbi, ki si prizadeva za še več svobode in enakopravnosti. Izdelki so vprašljivi tudi z vidika varnosti. Vpogled v odprto kodo lahko raz- 1 Povzeto po članku Za varnost na internetu smo najprej odgovorni sami, »Internet ni teritorialno omejen, državna zakonodaja pa je!«, povezava http://www.dostop.si/Novica.aspx?ID=4319, 12. 3. 2015. 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje internetnih vsebin z odprtokodnimi programskimi orodji 33 krije slabosti zaščite programov. 2.4 Slabosti — Največja slabost odprtokodne programske opreme so nedokončani iz- delki, saj veliko programske opreme ne doseže končnega izdelka, ampak ostane v tako imenovani beta fazi razvoja. — V nekaterih primerih je težava neprijazen uporabniški vmesnik, ki oteži delo s programom predvsem uporabnikom, ki se ne spoznajo na računalništvo. — Združljivost programa z operacijskim sistemom — Podpora je lahko pri odprtokodnem programu prednost in tudi slabost, saj je nihče ne zagotavlja oziroma je lahko slabo izvedena. — Težava je lahko težak začetek projekta, saj mora biti dovolj zainteresiranih in motiviranih razvijalcev, da dokončajo projekt. — Čarovniki za namestitev brezplačne programske opreme so preprosti, saj od uporabnika praviloma zahtevajo le nekaj pritiskov na gumb Naprej. Pri namestitvenih korakih vendarle ni pametno preveč hiteti. — Namestitev vtičnika za spletne brskalnike Adobe Flash Player, s katero se sreča ogromno uporabnikov svetovnega spleta, nadleguje z darilom – brez- plačnim orodjem za preverjanje morebitne okuženosti računalnika z zlo- namernimi programi. Kot dober primer odprtokodnih rešitev za analiziranje podatkov in spremlja- nje svetovnega spleta je analitska platforma Knime (spletni povezavi https:// www.knime.org/ in https://tech.knime.org/book/network-examples/social- NetworkAnalysis). To platformo uporabljamo tudi v policiji. 2.5 Odprtokodna orodja OSINT Suite Z OSINT Suite lahko iščemo entitete, kot so osebna imena, kraji, datumi, orga- nizacije v besedilih rezultatov poizvedb, s spletnimi iskalniki, kot so Google, Bing in Yahoo. OSINT Suite vključuje tehnike, ki omogočajo iskanje povezav med entitetami Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 34 v več kot 100 zadetkih z iskalnikom, in omogoča tudi iskanje povezav med osebami na svetovnem spletu, ki so povezane prek tretje osebe. Prednosti rešitve OSINT Suite so: poenostavlja iskanje entitet v rezultatih po- izvedb z javnimi iskalniki in povezave med njimi, podatki o analizi rezultatov poizvedb so samo na uporabnikovi delovni postaji, omogoča izdelavo razno- vrstnih poročil (xls, doc, pdf), uporaba za policijo je brezplačna, evropska komisija bo razvoj programske rešitve še naprej podpirala tako, da lahko pred- videvamo odpravo pomanjkljivosti trenutne različice v prihodnosti. Pomanjkljivosti trenutne različice OSINT Suite (iz leta 2011): programska re- šitev ni dovolj stabilna (težave z namestitvijo na različnih platformah Win- dows), slabo prepoznava manj razširjena osebna imena in priimke (na primer slovenska imena in priimke, nova različica bo omogočala dodajanje poljubnih entitet za prepoznavo), slabo prepoznava kraje in organizacije, počasna izde- lava poročil (na primer vizualizacija povezav med entitetami). Baza podatkov je zaprta in dostopna na intranetni strani kot Monitor javno do- stopnih virov – Demo verzija (http://10.0.46.7/webmonitor/index.php). UIT je projekt poimenoval WebMonitor. V bazi se podatki shranjujejo na določene časovne intervale. Niz podatkov, ki se zbira, je vnaprej dogovorjen, vendar ga je možno dodajati in spreminjati. Posamezniki, ki naletijo na koristne informaci- je, lahko te označijo, oznake pa so lahko koristne za preostale preiskovalce. Po- datke je možno uporabiti tudi kot vir podatkov z izdelavo poročila za sodišča. EMM Alerts2 V policiji že uporabljamo tudi spletno rešitev, ki samodejno pregleduje vse nove objave v raznovrstnih javnih spletnih virih. Sistem pregleduje tako metapodat- ke kot tudi celotno besedilo objav. Z uporabo lastnih filtrov in opozoril lahko s tem orodjem skoraj v realnem času identificiramo novice, ki se nanašajo na po- samezna področja, kot so policija, promet, terorizem, goljufije, informacijska varnost itd. Orodje omogoča tudi hitro izdelavo raznovrstnih poročil. Prednosti omejene uporabe so: ne potrebujemo dodatne infrastrukture, upo- rabnik potrebuje samo uporabniški račun, uporaba je brezplačna, ne potrebu- 2 Pur, A. Poročilo udeležbe na delavnici OSINT Suite, 3. 11. 2011, povzetek obrazložitve in poročila na intranetni strani policije. 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje internetnih vsebin z odprtokodnimi programskimi orodji 35 jemo vzdrževanja, povezave na več kot 350 javnih spletnih virov so že formal- no in tehnično urejene. Pomanjkljivosti omejene uporabe so: administratorji vidijo naše poizvedbe, varnost podatkov o poizvedbah in rezultatov ni zagotovljena, ne moremo ne- omejeno vplivati na izbiro virov, ki jih sistem pregleduje. Zaradi naštetih pomanjkljivosti se države v drugi fazi praviloma odločijo za postavitev strežnika EMM Alert na lastni infrastrukturi, saj tam niso tako ome- jeni z izbiro javnih spletnih virov za pregledovanje. Na UIT so začeli poskusno in omejeno uporabo obeh orodij, v primeru do- brih rezultatov pa bodo navedeno pripravili tudi za produkcijsko fazo. UIT je kot podobno rešitev organiziral predstavitev orodja OSINT, ki ga po- nujajo v sistemu Expert System pod imenom Cogito. Orodja so plačljiva in se uporabljajo v več državah Evrope, ZDA in Izraelu. Iskalniki V tem razdelku je prikazanih le nekaj preprostih spletnih iskalnikov, ki so se izkazali kot izjemno koristna orodja za pridobivanje informacij. Z njimi lahko dobimo veliko osnovnih informacij o posameznikih, nadimkih, telefonih … — Pipl, https://pipl.com/ – iskalnik imen, priimkov, telefonov, lokacij — Archive, https://archive.org/web/ – iskalnik po spletnih straneh skenira- nih in arhiviranih digitalnih novic Družbena omrežja V preiskavah, ki vključujejo preiskovanje elektronskih naprav in spletnih stra- ni, ki so zaščitena z gesli, je pridobivanje gesel težavno opravilo, pri katerem prihaja do zamud in porabe pomembnih sredstev. Računalniški strokovnjaki si zato velikokrat pomagajo s podatki o osumljencu na svetovnem spletu, iz katerih sestavijo njegov profil. Z uporabo tega profila lahko nato pomagajo k hitrejšemu odkrivanju gesel. Najpogosteje se uporabljata omrežji Twitter in Facebook, tudi klepetalnice … Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 36 Druga orodja za obdelavo podatkov in fotografij Skupina orodij za forenzično analizo, analizo multimedijskih datotek podat- kov in obdelavo fotografij ter slikovno iskanje: — gigapixel, povezava: http://www.gigapixel.com/. Gre za programsko orodje, s katerim lahko na fotografiji množico ljudi zelo natančno približa- mo in tudi prepoznamo; — forevid, povezava: http://sourceforge.net/projects/forevid/; — NfI defraser, povezava: http://sourceforge.net/projects/defraser/; — Imageforensic tool, povezava: http://www.imageforensic.org/; — geoIPTool, https://geoiptool.com/; — fotoforensics, povezava: fotoforensics.com; — baidu – kitajsko orodje za prepoznavo oseb. V primerjavi s Facebooko- vim orodjem Deepface naj bi imelo to orodje boljšo prepoznavo obrazov. Povezava: inainternetwatch.com/7757/chinese-university-of-hong-kong- -deepid-face-recognition-tech-beats-facebook-deepface/; — Digital Image forensic – prikaz poročila o fotografiji. Prikazano je, kaj vse lahko dobimo s fotografije, ki jo s programom Digital Image Forensic vnesemo v iskalno polje, program pa nam ponudi izdelavo poročila. Na podlagi izpisa poročila je možno pridobiti množico podatkov o eni sami fotografiji, na primer: kdo je lastnik fotoaparata, lokacijo posnetka, čas po- snetka, s kakšnim fotoaparatom je bila fotografija posneta, serijsko številko fotoaparata in podobno. Če te podatke povežemo z objavami v družbenih omrežjih in jih kombinira- mo, lahko pridobimo večino želenih informacij o uporabniku. 2.6 Iskanje koristnih informacij po spletu – Kali Linux in Paterva Maltego in Casefile 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje internetnih vsebin z odprtokodnimi programskimi orodji 37 Pri goljufijah, povezanih s svetovnim spletom, gre najpogosteje za goljufije pri prodaji vozil, gradbene mehanizacije, delovnih strojev, traktorjev, rezervnih delov ipd. Goljufi oškodovance zavedejo tako, da zlorabijo podatke znanih podjetij, ki se ukvarjajo s prodajo tovrstne mehanizacije. Za večino spletnih goljufij je značilno, da goljufi ponujajo različne predmete ali storitve po mamljivo nizkih cenah ali pa ponujajo izredno visoke nagrade. Najpogosteje želijo, da žrtev denar nakaže prek plačilnih sistemov Western Union ali MoneyGram, pogosta sta tudi uporaba sistema PayPal ter plačilo z bitcoini, ki ne omogočata popolne sledljivosti denarja. Kali Linux (povezava: https://www.kali.org/) Kali Linux (zadnja objavljena različica 2.0) vsebuje veliko orodij za testiranje s področja varnosti in forenzike, od zbiranja informacij za končno poročanje naprej. Namenjeno je penetracijskim testom (tudi testiranje ranljivosti siste- ma), ki omogočajo vdiranje, analizo, zbiranje informacij in različne napade. Omogočajo pa tudi oceno varnosti naših sistemov. Za določeno ravnanje je že treba pridobiti odredbo sodišča (POMS). Kali Net-hunter je različica operacijskega sistema Kali, ki je namenjen upora- bi na mobilnih napravah. Zajema množico programov za penetracijske teste, predvsem s področja brezžične (Wi-Fi) ter mobilne tehnologije. Orodja že uporablja estonska policija. To je odprtokodno orodje oziroma plat- forma. Maltego uporablja Javo, deluje pa v okoljih Windows, Mac in Linux. Dela v grafičnem okolju in omogoča vidnost povezav. V okolju Kali Linux je dostopno brezplačno programsko orodje Maltego oziro- ma podobno orodje Casefile. Prav tako se enakovredno uporabljajo tudi orod- ja Armitage, ZenMap, Kismet, Metasploit, Sparta in druga. Vsa omogočajo raziskovalcem analiziranje stanja, vpade v sistem, poizvedovanje, izdelavo poročil, grafično izdelavo poročil in podobno. Gre za skupino več sto orodij, ki so uporabna pri iskanju informacij o posa- meznikih in drugih podatkih. Lahko raziščemo strukturo strežnikov, spletnih Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 38 strani, poiščemo povezane osebe … Podatke lahko med sabo povezujemo in si ustvarjamo grafično sliko povezav. Posamezne zadetke lahko tudi dodajamo, pozneje poiščemo medsebojne povezave ter celo ustvarjamo povezave med njimi. 3 RAZPRAVA IN SKLEP S PRIPOROČILI Delo pri iskanju koristnih informacij na svetovnem spletu lahko povzamemo v treh korakih, in sicer: — prvi korak je skrb za lastno zaščito, zaščito delovnega okolja, določitev, kaj posameznik sme in kako sme opravljati prijave in iskanje na sve- tovnem spletu; — drugi korak je poznavanje spletnega okolja, iskalnikov, klepetalnic, zbirk podatkov in njihovega povezovanja ter iskanje pravih podatkov in njihovo interpretiranje; — tretji korak je stalno iskanje novih možnosti na svetovnem spletu, med- sebojno izmenjevanje izkušenj. Brezplačno elektronsko pošto, brezplačno iskanje, brezplačno digitalno dru- ženje s prijatelji in (nekatere) brezplačne operacijske sisteme plačujemo vsi. Valuta, s katero poravnavamo brezplačno uporabo, pa so osebni podatki. Ti so za policijo izjemno pomembni in dragoceni. Številne internetne storitve od uporabnika zahtevajo, da jim že vnaprej omogoči vpogled v svojo zaseb- nost. To stori s strinjanjem s pogoji uporabe, ki je sestavni del registracije vsakega uporabniškega računa. Z raziskovalno nalogo smo pokazali možnosti in omogočili vpogled tistim, ki se že danes redno srečujejo z množico podatkov, ki jih je treba obdelovati in iz njih izluščiti pravo informacijo. Nismo pokazali samo ene rešitve, saj ta tudi nikoli ne bo obstajala. Smo pa pokazali možnosti uporabe in to, da je treba pri svojem delu upoštevati najprej lastno varnost ter se ne izpostavljati. Vsega tega se zavedajo tudi uporabniki svetovnega spleta; tudi ponudniki vse bolj zapira- jo dostope in omogočajo uporabnikom različne nastavitve zasebnosti. Tako je 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje internetnih vsebin z odprtokodnimi programskimi orodji 39 iskanje pravih informacij policiji pri prostem dostopanju čedalje bolj omejeno. Namenoma smo se lotili tudi povezovanja izjemno skritega delovanja posame- znih skupin, ki je po eni strani zelo lahko dostopno, po drugi strani pa je naše poizvedovanje zelo lahko odkriti. Prav tako ni zanemarljivo dejstvo, da je UIT že pripravil določene rešitve, ki v policiji še niso razširjene v praksi, lahko pa to postanejo. Denimo WebMo- nitor, EMM Osint, Knime ... Gradivo je z določenimi omejitvami že na voljo policistom. Po razvoju v testnem obdobju pa tovrstna orodja lahko postanejo izjemno koristna tudi za širšo uporabo. V raziskavi smo tudi pokazali tehnike rudarjenja ob uporabi spleta ali brez njega (primer uporabe baz podatkov in medsebojne uskladitve podatkov). Za- vedati se je treba tudi, da ponudniki vse bolje skrbijo za varovanje osebnih podatkov, tako da ti niso več tako prosto dostopni, seveda pa se shranjujejo na svetovnem spletu in so podvrženi zlonamernim vstopom v sisteme. Podatki, ki pa niso več tako preprosto dosegljivi, pomenijo tudi za policijo dodatno oviro, saj se bo morala še bolj potruditi pri načinih pridobivanja podatkov in poznavanju načinov dostopanja. Obenem se bo morda morala tudi bolje opre- miti, saj najverjetneje tudi prosto dostopna odprtokodna programska oprema ne bo dovolj za spremljanje informacij. Potrebna bosta tudi medsebojno pove- zovanje policij in enotno pristopanje k reševanju problematike. Tovrstno iskanje koristnih informacij po svetovnem spletu mora biti na voljo vsem policistom, ki to potrebujejo pri svojem delu. Enačimo ga s po- javljanjem policistov v svojem okolju. Spremljanje policistov in pridobivanje informacij prek družabnih omrežij lahko postaneta enako pomembna kot zbiranje informacij na terenu. Pri uporabi sodobne tehnologije pa se morajo vsi uporabniki zavedati pomena varnosti in poznati nevarnosti pojavljanja na svetovnem spletu. Iz izvedbe raziskovalne naloge sledi, da je v nadaljevanju za varno iskanje koristnih informacij po svetovnem spletu treba izvesti še naslednje dejavnosti: — definirati je treba varnost delovne postaje, s katere se po svetovnem spletu iščejo operativne informacije; Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 40 — definirati je treba zakrite uporabniške račune; — v posameznih primerih je nujno treba poskrbeti za varno dostopanje do svetovnega spleta, in sicer z zakrivanjem identitete za uporabo orodij na njem. Za uresničitev tega je Urad za informatiko in telekomunikacije pri- pravil rešitev z uporabo omrežja TOR. Trenutno se izvaja testiranje; — predlaga se izvedba usposabljanj policistov za uporabo na policijskih po- stajah, s predstavitvijo možnosti; — predlaga se sprememba organizacije dela. Sodobna poznavanja iskalnikov in orodij na tem področju pa omogočajo če- dalje več. Že iskanje informacij o fotografijah, objavljenih na spletu, lahko po- meni uspešno iskanje informacij z uporabo orodij, ki so že na voljo. Ta že omogočajo pridobivanje množice informacij, kjer lahko iz EXIF-a fotografije marsikaj razberemo. Pridobimo lahko geolokacijo posnetka ali vsaj lokacijo objave. Če to povežemo z drugimi aplikacijami, ki omogočajo prepoznavo obrazov na posnetkih, pa že lahko pridobimo izjemno pomembne podatke za svoje nadaljnje delo. Potrebno bo nadaljnje spremljanje razvoja tovrstnih apli- kacij, ki že omogočajo tudi čedalje kakovostnejše obdelave videoposnetkov, ne samo fotografij. Predlagamo tudi vzpostavitev portala in zbiranje vseh potrebnih navodil, na- potkov, usmeritev za delo na tem področju na enem mestu. Prikazali smo tudi možnosti dela na tem področju, kako iskati, kako pridobivati podatke in kako se varno obnašati na svetovnem spletu. Že zdaj je na voljo nekaj aplikacij, ki jih upravlja UIT, sicer pa možnosti še niso poznane v širšem krogu. Na eni strani je potrebno zapiranje možnosti uporabe svetovnega spleta z var- nostnimi nastavitvami prek požarnih zidov, onemogočanje dostopov do ele- ktronskih predalov, kot je Gmail, zapiranje dostopov do računov Facebook, onemogočanje dostopa do oblačnih storitev, kot so Dropbox, OneDrive itd., kar na drugi strani onemogoča policistovo normalno delo in zbiranje informa- cij. Z zaznavanjem dogajanja na svetovnem spletu lahko pravočasno predvi- dimo določeno dogajanje v okolju. Večina uporabnikov že uporablja svetovni splet kot osnovno komunikacijsko orodje. Eno od orodij, ki jih uporabljajo tudi v evropskih policijah, je Kali Linux, upo- rablja pa se tudi skupina orodij Maltego in Casefile. Za njihovo uporabo se 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje internetnih vsebin z odprtokodnimi programskimi orodji 41 je treba usposobiti, z njimi pa lahko pridobimo veliko koristnih informacij – a to še vedno ne zadostuje. Iskanja je treba povezovati tudi z drugimi orodji, iskalniki, informacijami. Pridobljene informacije lahko dopolnimo z vnosi v orodje Maltego, z njim pa izdelamo celovito poročilo o povezavah posamezni- ka, delovanju na strežnikih, delovanju podjetij ipd. Za še boljše delo bo zagotovo treba kombinirati uporabo iskalnikov, brez- plačnih odprtokodnih orodij, kot so Kali Linux, Maltego, Knime in dru- ga orodja, s plačljivimi orodji, kot so Cogito in podobna orodja. Določena orodja omogočajo dobro iskanje, druga omogočajo odlično vizualizacijo do- bljenih rezultatov, plačljiva pa običajno omogočajo še več. Z dobrim znanjem kombiniranja dobljenih podatkov lahko naredimo največ. Policija že uporablja platformo Knime (Workflows za Knime), ki je prav tako odprtokodna rešitev za analiziranje podatkov in spremljanje svetovnega spleta. Kot primerjavo lahko omenimo, da smo si na sestanku s predstavniki služb policije v oktobru 2015 ogledali predstavitev orodja Cogito, ki ga razvijajo v Expert System. Gre za izjemno zanimivo orodje oziroma iskalnik za semantič- no iskanje. Uporabljajo ga tako v ZDA, Izraelu kot tudi v nekaterih evropskih državah. Predstavljeni iskalnik lahko ustrezno prilagodimo svojim potrebam, vključimo ustrezne knjižnice, povežemo z drugimi orodji ter pridobimo tako grafično predstavitev kot povezave do raznih povezav (osebnih, med podjetji, med dogodki itd.). Žal pa je orodje izjemno drago. Ponujena nam je bila mo- žnost dogovora za testiranje orodja v policiji, vključno s povezavo do medna- rodnih projektov s področja spremljanja kriminalitete. Med izvajanjem raziskovalnega projekta se je pokazalo, da je bila predstavlje- na množica rešitev in spletnih naslovov, vseh pa jim ob rednem operativnem delu niti ni uspelo pregledati. Prav tako se je izkazalo, da je bolje, če se z zahtevnejšo problematiko ukvarjajo ustrezno usposobljeni in specializirani posamezniki, ki se bodo znali odzivati na varnostne incidente in pojave objav ter pripraviti na napovedi dogodkov, pojavljanje nevarnih spletnih vsebin in mnenj. Nismo iskali le odprtokodnih orodij, ki bi bila v osnovi brezplačna, iskali smo poti, kako iskati informacije po svetovnem spletu. Pokazali smo nekaj nači- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 42 nov, kako to storiti, in pridobili povezavo do kar nekaj orodij, s katerimi je to mogoče. Vse to je brezplačno. Treba pa se je usposabljati, izobraževati. Predlagamo tudi, da se za navedeno iskanje koristnih informacij po svetovnem spletu preuči možnost ustvarjanja razmer za skupno delovanje ter ob ustrezni analitični podpori tudi možnost za centralizacijo organizacije dela. Na tem področju je organizacijo dela mogoče prilagoditi z vzpostavitvijo nove enote (oddelka/centra) z nalogami: — operativna pomoč pri pridobivanju podatkov in zbiranju informacij; — spodbujanje razvoja in vpeljave tehnologij; — stalno spremljanje in zaznavanje dogodkov; — izobraževanje in usposabljanje; — izvedba programov ozaveščanja; — uporaba prikritega dostopanja do svetovnega spleta in prikritega dostopa- nja do javnih virov. Za večjo učinkovitost in uspešnost preiskovanja torej predlagamo drugačno organizacijo dela z zagotovitvijo stalne ekipe ustrezno specializiranih strokov- njakov (po oceni avtorja in intervjuvanih posameznikov od pet do deset oseb). Kot zadnje predlagamo, da se nadaljujejo podobni projekti raziskovanja. V Upravi kriminalistične policije predlagajo naslednje: — raziskovanje naj se usmeri na področje hranjenja podatkov (»data retenti- on«) zaradi zakonodajne spremembe načina pridobivanja informacij; — predlagajo tudi preučitev področja krajevne pristojnosti v smislu zavarova- nja spletnih strani (»freeze«); — izpostaviti je treba težave povezovanja deležnikov preiskovanja kibernet- ske kriminalitete (Cert, nevladne organizacije, Ministrstvo za obrambo, preostala ministrstva, zasebni sektor, področje izobraževanja in usposa- bljanja ter vključitve v sistem izobraževanja na vseh ravneh); — preučevali naj bi tudi vsebinsko ločevanje dela med kibernetskim (»cyber crime investigators«) in linijskim preiskovanjem ter ustvarjanje razmer za skupno delovanje; 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje internetnih vsebin z odprtokodnimi programskimi orodji 43 — prav tako je pomembno področje implementacije nove direktive Evropske- ga parlamenta in Sveta Evrope o napadih na informacijske sisteme. Tuje policije, med njimi nemška, opravljajo raziskavo o razširjenosti pojavnih oblik organiziranega kibernetskega kriminala (»OC organized cyber cri- me«) in nas pozivajo k udeležbi in sodelovanju v projektu EMPACT; — opozorili so na potrebe po preučitvi posebnih metod in sredstev pri prei- skovanju kibernetske kriminalitete (možnosti, praktični postopki, speci- fična uporaba programske in strojne opreme, pravni vidiki, specializacija preiskovalcev). LITERATURA Dimc, M. & Dobovšek, B. Percepcija kibernetske kriminalitete pri nekaterih uporabni- kih interneta v Sloveniji in ZDA. Varstvoslovje, 15 (3), 338–356. Eržen, B. David proti Goljatu oziroma Schrems proti Facebooku. zurnal24.si, 6. 10. 2015. GENVAL – Seventh round of mutual evalvations questionnaire, 5335/14 Rev 1; Genval 3, Cyber 3. Gradišnik, M. »Shekani« register. Moj mikro, 7/8, julij/avgust 2015, 56–59. Kodelja, M. Vojaki, teroristi, vohuni. Moj mikro, marec/april 2015, 28–29. Kosmač, J. Mimo »velikega brata«. Moj mikro, marec/april 2015, 60–61. Kosmač, J. Zaupnost razglednice. Moj mikro, 7/8, julij/avgust 2015, 60–63. Ropret, M. Infoteh, 15. 3. 2011, Uvajanje odprtokodne programske opreme v javno upo- rabo. McCorvey, J. J. Fast Company, Dropbox proti vsem. Monitor, 9/15, 72–75. Nacionalna strategija kibernetske varnosti, Varen kibernetski prostor, osnutek v2.5, osnutek za javno obravnavo, marec 2015, digitalna Slovenija RS. Nacionalni kibernetski preiskovalni center (NKPC) – osnutek gradiva za sodelovanje Slovenije pri EU-projektu Internal Security fund Police. Open source compendium, Empact Cyber – Attacs operational Action 1.5, interno gra- divo. Penko, B. Analiza slovenskih uporabnikov družbenega omrežja Twitter, diplomsko delo. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2014. Pohorec, S. S podatkovno znanostjo do uporabnih odločitev. Monitor Pro, VI, 2014, 42–45. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 44 Savič, D. Spletne anonimnosti ni. Monitor Pro, VI, 2014, 57. Savič, D. Veliko podatkov, veliko težav. Monitor Pro, V, 2015, 50. Sheppard, D. Pasti spletnega nakupovanja: število goljufij narašča. Ljubljana, 3. 7. 2015. Teršek, A. Pravna fakulteta, Ljubljana, 27. 9. 2006. Referat na mednarodni konferenci Besede so dejanja, govor jih poganja – diskriminatorni in sovražni govor, v orga- nizaciji Urada varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Tomšič, M. Kako spletni brskalnik zaščitimo pred nevarnostmi z interneta. Planet Siol. net, 27. 9. 2015. Varovanje podatkov v policiji – opozorilo, SGDP, 260-389/2015/1, 2. 10. 2015. Ajpes, povezava: http://www.ajpes.si/ archive.org/web, iskalnik spletnih strani Concisse-courses.com/hacking-tools/, orodja za vdore v računalniške sisteme CurrentlyDown.com, preverjanje, katere spletne strani so ali niso dosegljive, https:// currentlydown.com/ Cyberghostvpn.com/en, anonimno spletno brskanje (z VPN) Expert system, povezava: http://www.expertsystem.com/, orodje za semantično is- kanje, Cogito GeoIPTool, https://geoiptool.com/, orodja z določanje IP-naslovov in informacij o lo- kaciji Google Developers, https://developers.google.com/products/, orodja za razvijalce, tudi za analizo podatkov, nadzore, izdelavo poročil … Hackread, Security is a myth, www.hackread.com http://pxc-coding.com/portfolio/donotspy10/, http://www.majorgeeks.com/files/details/destroy_windows_10_spying.html, orodja za onemogočanje spremljanja v okolju Windows 10 https://github.com/10se1ucgo/DisableWinTracking/releases https://github.com/Nummer/Destroy-Windows-10-Spying Internet evidence finder, https://www.magnetforensics.com/computer-forensics/in- ternet-evidence-finder-adds-mac-os-x-file-system-support-new-timeline-feature- -in-latest-upgrade-to-forensic-software/ Mongoose, https://www.cesanta.com/about, orodja za vstopanje v informacijske sis- teme, napadi z metodo APT (ribarjenje)/badUSB Nagadomi, orodje za povečevanje fotografij, http://waifu2x.udp.jp/ Podcrto.si 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje internetnih vsebin z odprtokodnimi programskimi orodji 45 Publishwall, največja slovenska mreža spletnih strani, http://www.publishwall.si/ Qualys Express, https://www.qualys.com/, zbirka orodij za preverjanje varnosti in skladnosti rešitev Search Guidebook on Open Source Intelligence, zbirka povezav do odprtokodnih oro- dij, Deep Web Technologies, osint.deepwebtech.com TweetDeck, www.tweetdeck.com, orodje, ki omogoča popolno prilagoditev lastnega in drugih računov in vsebin s Twitterja, izdelavo časovnih premic in vsebin s Twitterja, iskanj, dejavnosti … www.exploit-db.com/google-hacking-database, baza strani Google Hack www.fastandeasyhacking.com/manual, orodja za vdore v računalniške sisteme O avtorju: Marko Fric je višji policijski inšpektor I. Dela na Policijski akademiji, v Centru za raziskovanje in socialne veščine. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Vpliv preventivnih aktivnosti na preprečevanje kriminalitete 47 VPLIV PREVENTIVNIh AKTIVNOSTI NA PREPREČEVA- NJE KRIMINALITETE Manuel Vesel Center za raziskovanje in socialne veščine, Policijska akademija, Slovenija manuel.vesel@policija.si POVZETEK Izvajanje preventivnega dela v policiji je zelo pomembno pri preprečevanju kriminalitete. Uspeh pri tem je zelo odvisen od pravilnega pristopa policije in izvajanja policijskega dela v skupnosti. Izsledki kvalitativne raziskave na območju Policijske uprave Novo mesto, ki smo jo izvedli s pogovori v štirih fo- kusnih skupinah, so pokazali, da izvajanje preventivnih aktivnosti vpliva na zmanjševanje kriminalitete. Najuspešnejše metode so vse oblike svetovanja in opozarjanja, neformalno druženje in povezovanje ter izobraževanje otrok in odraslih. Učinkovitost preventivnih aktivnosti se kaže v odpravi dejavni- kov za nastanek kaznivih dejanj in v ozaveščanju ljudi. Na učinkovitost pa vplivajo izvedbene težave, ki so velika ovira pri uspešnosti preventivnih aktiv- nosti. Iz končnih ugotovitev raziskave lahko sklepamo, da izvajanje preven- tivnih aktivnosti vpliva na zmanjševanje kriminalitete s tem, da se poskušajo odpraviti težave, ki to preprečujejo. Ključne besede : policijsko delo v skupnosti, vodja policijskega okoliša, zmanjševanje kriminalitete, uspešnost preventive 1 UVOD Ob policijskem delovanju vsak občan najprej pomisli na policijo kot represivni organ, ki v odnosu do posameznika izvaja z zakonom določena pooblastila in izreka ukrepe, ki občana sankcionirajo zaradi kršitve zakonskih norm. Ta stran policijskega dela je kurativna, ker policist izvede pooblastilo, ko se že zgodi neko škodljivo ravnanje. Druga stran policijskega dela, ki zaradi časa, v katerem se ob vseh sodobnih socialnih, ekonomskih ter varnostnih vplivih na družbo Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 48 spreminjajo razmerja med posameznimi elementi družbe in zahteva večje an- gažiranje policije, je preventivna aktivnost oziroma policijsko delo v skupnosti. Policija ima s svojim policijskim delom v skupnosti v sodobnem času zelo velik vpliv in od nje se tudi veliko pričakuje. Med recesijo je zelo velika težava sto- pnja kriminalitete. Prevladuje predvsem premoženjska kriminaliteta, pri čemer so najpogostejša kazniva dejanja zoper premoženje – tatvine in velike tatvine. Pri ukvarjanju s preprečevanjem kriminalitete ter zmanjševanjem njene stopnje so pomembne tudi preventivne aktivnosti, ki jih na policijskih postajah izva- jajo večinoma vodje policijskih okolišev (v nadaljnjem besedilu: VPO). Slednji kot poznavalci zaznavajo vzroke za nastanek določenih dejavnikov, ki vplivajo na slabe varnostne razmere, načrtujejo aktivnosti za izboljšanje ter odpravo teh dejavnikov in jih tudi izvajajo v praksi. Pri tem uporabljajo najrazličnejše metode, ki so prilagojene tako subjektom kot vrsti varnostne problematike, ter preventivne aktivnosti, vplivajoče na dejavnike, ki zmanjšujejo možnost, da bi do kaznivih dejanj sploh prihajalo. Kako pa se zmanjšuje stopnja kriminalitete, pa je odvisno tudi od kakovosti preventivnih aktivnosti. 2 TEORETIČNA OPREDELITEV ObRAVNAVANE TEMATIKE 2.1 Pojem preventiva Preventiva dobesedno pomeni nekaj preprečiti ali obvarovati, torej nekakšno vnaprejšnjo zaščito oziroma ponuja neko prevencijsko sredstvo. Pomembna je v številnih plasteh družbenega življenja, vse bolj pa tudi v policijskem delu (Mikulan, 1995: 10). 2.2 Policijsko delo v skupnosti V skupnost usmerjeno policijsko delo je nova filozofija policijskega delovanja, ki je utemeljena na ideji, da policijski uslužbenci in državljani sodelujejo in na različne ustvarjalne načine rešujejo aktualne težave na ravni lokalne skupno- sti, ki so povezane s kriminaliteto, strahom pred njo ter različnimi oblikami družbenih odklonskih ravnanj. Gre za filozofijo, ki temelji na prepričanju, da doseganje teh ciljev zahteva od policije razvoj novih kakovostnih odnosov z 18. maj 2016, Policijska akademija Vpliv preventivnih aktivnosti na preprečevanje kriminalitete 49 državljani, ki spoštujejo zakonodajo, v sklopu katere ti isti državljani dobijo priložnost definirati prioritete in se vključevati v različne dejavnosti z name- nom izboljšanja skupne kakovosti življenja na območju, kjer stanujejo. Poli- cijsko delo torej v skupnosti premika poudarek policijskega delovanja s sto- pnje reagiranja na prijave državljanov na stopnjo reševanja težav (Trojanowicz in Bucqueroux, 1990: 5). V skupnost usmerjeno policijsko delo je odgovorno policijsko delo, pri kate- rem skupnost sama prispeva k večji varnosti in povezanosti, izboljšuje kako- vost življenja ter gradi skupnostno kohezijo in občutek pripadnosti skupnosti (Goldstein, 1987: 7). Filozofija v skupnost usmerjenega policijskega dela temelji na sodelovanju in skupnem reševanju težav, pri čemer dejavno sodelujejo policisti in občani v skupnostih. V skupnost usmerjeno policijsko delo v marsičem spominja na si- tuacijsko preprečevanje kriminalitete. Temelji na domnevi, da je treba poiskati težave v skupnosti, odkriti vzroke zanje in ustrezno ukrepati v sodelovanju s pripadniki skupnosti (Meško, 2001: 273). Policijsko delo v skupnosti je ožje pojmovanje preventivnega dela policije. Po- meni omejevanje in odpravljanje vzrokov in situacij kaznivih dejanj, prekr- škov ter drugih oblik deviantnega ravnanja. Nov način opravljanja policijskega dela temelji na vzpostavljanju partnerskih odnosov, saj le tesnejše sodelovanje z lokalno skupnostjo zagotavlja boljše varnostne razmere in s tem bolj kako- vostno življenje. Trojanowicz in Bucqueroux (v Malnar 1991: 133) opredelju- jeta deset načel policijskega dela v skupnosti: — policijsko delo v skupnosti je filozofija in organizacijska strategija; — vsi policisti morajo to filozofijo izvajati v praksi; — z njo se ustvarja nov tip policista – policist za delo v skupnosti; — ključno je prostovoljno sodelovanje javnosti; — zahteva se novo razumevanje policije in javnosti; — proaktivnemu delovanju policije se pridružijo najrazličnejše servisne de- javnosti; — poudarja se varstvo najranljivejših skupin, kot so mladina, starejši ljudje, ženske, brezdomci; Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 50 — pomembna sta razsodno razvijanje in raba tehnologije; — policisti za delo v skupnosti naj bi bili strokovnjaki za zapolnjevanje vrzeli med policijo in javnostjo, za katero delujejo; — po zasnovi je to decentralizirana dejavnost in osebno delovanje v skupno- sti, ki zahteva nov način mišljenja in spremenjen pogled na vlogo policije v družbi. Policija je brez sodelovanja in pomoči občanov pravzaprav manj uspešna pri reševanju številnih težav, povezanih s preprečevanjem in zatiranjem kriminalitete, vzdrževanjem reda v družbi in opravljanjem drugih nalog glede varnosti. Problematike kriminalitete in nereda se ne da rešiti le z represivnim delom, temveč je treba več pozornosti namenjati preventivni dejavnosti policije in sodelovanju s skupnostmi (Kogovšek, 8 :2009). Za filozofijo in prakso policijskega dela v skupnosti kot posebno obliko po- licijskega dela sta značilna zlasti posvetovanje in sodelovanje, in to z name- nom, da bi dosegli konsenz med policijo in skupnostjo glede odgovornosti za varnost. Da se je mogoče odzvati na težave skupnosti, mora policija najprej ugotoviti, kaj skupnost sploh želi (Rosenbaum, 1994: 15). 2.3 Preventivno delo za preprečevanje kriminalitete Trenutno je najaktualnejša delovna definicija kriminalne preventive Van Dijka in De Waarda (v Meško 2000: 732): »Preprečevanje kriminalitete je skupek vseh zasebnih pobud in dejavnosti države, razen izvrševanja kazenske zako- nodaje z namenom zmanjšanja škode, ki jo povzročajo dejanja, ki jih država določi kot kazniva.« Prevladujoči pristop severnoameriške kriminologije pri klasifikaciji krimi- nalne preventive je analogija z epidemiološkim modelom iz medicine. Weiss (1987) govori o primarni, sekundarni in terciarni preventivi kriminalitete. Pri- marna preventiva vsebuje ukrepe za zmanjševanje možnosti za kriminalite- to brez posebnega usmerjanja na prestopnike. Gre za ukrepe, usmerjene na določena kazniva dejanja ali kriminalne dogodke. Ta pristop se povezuje tudi s Hindelangovo teorijo (1978) o načinu življenja, v kateri je pozornost usmer- 18. maj 2016, Policijska akademija Vpliv preventivnih aktivnosti na preprečevanje kriminalitete 51 jena na potencialne in dejanske žrtve nasilniške kriminalitete. Sekundarna preventiva se ukvarja z vzgojo in vplivanjem na ljudi, preden storijo kaznivo dejanje – tj. preprečevanje prestopništva. Terciarna preventiva se usmerja na prekinitev kriminalnih karier ali zmanjševanje resnosti kršenja zakonov, na primer z obravnavo znanih storilcev kaznivih dejanj (Meško, 2000: 724). Kriminaliteta, javni red in življenja niso in ne morejo biti problematika, s ka- tero se ukvarja samo policija. Učinkovito zmanjševanje kriminalitete in vzdr- ževanje ugodnega stanja javnega reda sta mogoča samo s kakovostnim sode- lovanjem policije in lokalne skupnosti, občanov oziroma izkoriščanjem vseh potencialov skupnosti na lokalni in državni ravni. Predpogoj za uresničevanje kakovostnega sodelovanja je napredek medsebojne komunikacije, krepitev zaupanja, povečanje subjektivnega občutka varnosti državljanov in ustvarja- nje partnerskega odnosa (Faber in Cajner Mraovic, 2003: 9). Policijsko delo v skupnosti zahteva ravnovesje med potrebo, da zagotovi takoj- šnje in učinkovito odzivanje na posamezne kriminalne dogodke, in potrebo po proaktivnih iniciativah, ki bodo težave reševale, preden se bodo pojavile in razširile (Kosmač in Gorenak, 2005: 11). Reševanje težav je najpomembnejši del policijske dejavnosti v skupnosti in govorimo lahko o problemsko usmerjenem policijskem delovanju v skupno- sti.Takšen pristop omogoča aktivnosti, ki preprečujejo nastanek kriminala in drugih nevarnosti za skupnost (Kosmač in Gorenak, 2004: 717). 2.4 V skupnost usmerjeno policijsko delo in strah pred kriminaliteto Preventivne aktivnosti se ne bi smele nanašati samo na kriminaliteto v dobese- dnem pomenu besede, ampak bi morale obsegati tudi antisocialno obnašanje, ki je oblika predfaze kaznivega dejanja, in za kriminaliteto ugodno okolje, kot so stanovanjske skupnosti, kjer so prisotni mladostniki oziroma nasilne osebe, ki povzročajo deviantno obnašanje. Antisocialno obnašanje zmanjšu- je občutek varnosti in odgovornosti, ki je potrebna, da bi ljudje sodelovali v življenju svoje skupnosti. Iz tega sledi, da je z vidika preventivnih aktivnosti za zmanjševanje kriminalitete to zelo pomembno in se je treba na to osredoto- čiti. S preventivnimi aktivnostmi bi se moralo tudi reševati vprašanje občutka Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 52 strahu pred kriminaliteto, ker je znano, da je ta lahko tako škodljiv kot krimi- naliteta. Strah pred kriminalnimi dejanji lahko povzroči umik iz družbenega življenja posameznikov in izgubo zaupanja v policijo ter pravno državo (Mra- ovic Cajner, 2005: 5). Strah pred kriminaliteto pa je ob tem velika družbena in politična težava, celo večja kot sama kriminaliteta. Zagotavljanje občutka varnosti in zmanjševanje strahu pred kriminaliteto sta pomemben del kakovosti opravljanja policijske- ga dela, vidnost in dostopnost policistov pa sta pri tem temeljna dejavnika, ki pomembno vplivata na zaznavo kriminalitete v skupnosti. V skupnost usmer- jeno policijsko delo in soustvarjanje varnosti v soseski ali lokalni skupnosti sta pomembni nalogi policije in lokalne skupnosti, v zadnjem obdobju pa sta postali zelo moderni v različnih policijah po svetu (Meško in Pavlovič, 1998: 348–349). Občutek varnosti občanov je bistvena sestavina kakovosti življenja vsakega posameznika in s tem nujni kazalnik prave smeri kazenske politike in priza- devanj za preprečevanje kriminala (Dölling in drugi, 2003: 102). 3 IZVAJANJE PREVENTIVNIh AKTIVNOSTI VPO so predvsem izvajalci preventivnih aktivnosti na policijskih postajah. To so policisti z delovnimi, strokovnimi in življenjskimi izkušnjami, ki imajo ob- čutek za delo z ljudmi. Njihovo delo je usmerjeno v neposredno sodelovanje z ljudmi. VPO je nosilec policijskega dela v policijskem okolišu in je tako tudi koordinator oziroma organizator v skupnost usmerjenega policijskega dela v svojem policijskem okolišu. Tu ima pomembno vlogo, saj kot poznavalec tere- na, občanov in problematike slednjo spremlja ter tako načrtuje in izvaja najra- zličnejše naloge, ki vplivajo na izboljšanje varnostnih razmer (Vesel, 2006: 48). Vsem VPO je naloženo opravljanje predvsem tistih nalog, ki jih v večini tujih policij opravljajo tako imenovani policisti, zadolženi za stike z ljudmi. Med te naloge spadajo različne oblike pomoči in preventivne aktivnosti policije, ki vplivajo na preprečevanje deviantnih pojavov ter z različnimi preventivnimi programi spodbujajo samozaščitne aktivnosti, kulturo ljudi in varnostno za- 18. maj 2016, Policijska akademija Vpliv preventivnih aktivnosti na preprečevanje kriminalitete 53 vest; to bi lahko poimenovali »socialna« vloga policije. Hkrati pa stik z ljudmi in okoljem vpliva na boljše temelje za neposredno opravljanje operativnih de- janj. Tovrstne dejavnosti pripomorejo k bistveno boljšemu odnosu javnosti do policije (Žaberl, 2004: 275). Vloga VPO je spodbujanje državljanov k samozaščitnemu ravnanju. Njegova dolžnost je obveščati javnost o varnostni problematiki v lokalni skupnosti in s pomočjo državljanov odkrivati ter odstranjevati vzroke in okoliščine, ki posle- dično vplivajo na nastanek kriminalitete (Žaberl, 1995: 26). 4 ZAKONSKA PODLAgA IN USMERITVE ZA PREVENTIVNO DE- JAVNOST V POLICIJI Policija ima za izvajanje preventivne dejavnosti zakonsko podlago v številnih predpisih. Naj omenimo glavne: — Zakon o nalogah in pooblastilih policije – ZNPPol (2014); — Pravila policije (2014); — Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja kriminalitete za obdo- bje 2012–2016; — Srednjeročni načrt razvoja in dela policije za obdobje 2013–2017; — Resolucija o dolgoročnem razvojnem programu policije do leta 2025 – »Ka- kovostna policija za varno Slovenijo« (ReDRPPol); — Policijsko delo v skupnosti – strategija (2013); — Usmeritve in obvezna navodila za pripravo letnega načrta policije 2016; — Usmeritve za izvajanje preventivnega dela (2008); — Navodilo o evidentiranju preventivnega dela (2008). 5 METODE IN ObLIKE PREVENTIVNEgA DELA V nadaljnjem delu so opisane posamezne metode in oblike preventivnega dela, ki jih najpogosteje izvajajo VPO. Slednje so opredeljene v Usmeritvah za izvajanje preventivnih aktivnosti (2008). V omenjenih usmeritvah je naveden Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 54 namen metod in oblik preventivnega dela, medtem ko je v Navodilu o evi- dentiranju preventivnih aktivnosti (2008) opisan način izvajanja posameznih metod in oblik preventivnih aktivnosti ter njihovo evidentiranje. 5.1 Metode preventivnih aktivnosti Najpogostejše metode so: — delo v posvetovalnih telesih; — delo v policijski pisarni; — svetovanje in opozarjanje; — izvajanje preventivnih projektov in drugih aktivnosti; — izobraževanje otrok in odraslih; — neformalno druženje in povezovanje. 5.2 Oblike preventivnih aktivnosti Najpogostejše oblike preventivnih aktivnosti so: — ustno svetovanje in opozarjanje; — pisno svetovanje in opozarjanje; — medijsko svetovanje in opozarjanje, — sestanek; — okrogla miza; — predavanje; — posvet; — učna delavnica; — neformalni razgovor; — dan odprtih vrat. 6 EMPIRIČNI DEL Stopnja kriminalitete je zelo velika težava, ki vpliva na varnost v družbi in je ključna pri samem občutku varnosti. Prikazuje tudi, v kako varni državi živimo, in je kazalnik gibanja kriminalitete. Prednjači zlasti premoženjska 18. maj 2016, Policijska akademija Vpliv preventivnih aktivnosti na preprečevanje kriminalitete 55 kriminaliteta, pri kateri so najpogostejša kazniva dejanja zoper premoženje – tatvine in velike tatvine. Na ukvarjanje s preprečevanjem kriminalitete ter zmanjševanje njene stopnje pomembno vplivajo preventivne aktivnosti, ki jih izvaja VPO. Te aktivnosti pa vplivajo na dejavnike, ki zmanjšujejo možnost, da bi do kaznivih dejanj sploh prihajalo. Kako se zmanjšuje stopnja kriminalitete, je odvisno tudi od kakovosti preventivnih aktivnosti. Zanimalo nas je mnenje VPO vseh policijskih postaj na območju Policijske uprave Novo mesto o tem, kako izvedba preventivnih aktivnosti, ki jih izvajajo za zmanjšanje kriminalitete, vpliva na samo zmanjšanje slednje. Naš namen je bil pridobiti podatke, ki so pokazali, kakšen je vpliv VPO na zmanjševanje kri- minalitete ter kakšni so njihovo mnenje, razmišljanje o izvajanju preventivnih aktivnostih in njihova učinkovitost pri zmanjševanju števila kaznivih dejanj in stopnje kriminalitete. Nameravali smo torej preučiti izvedbo preventivnih aktivnosti kriminalitete in vpliv njihove uspešnosti na zmanjševanje stopnje kriminalitete. 6.1 Raziskovalno vprašanje Raziskovalno vprašanje, ki smo si ga zastavili, je bilo: Kako po mnenju VPO izvedba preventivnih aktivnosti vpliva na zmanjšanje stopnje kriminalitete? 6.2 Cilji raziskave Cilj raziskovanja je bil s kvalitativnim raziskovanjem ugotoviti, kakšne in ka- tere so po mnenju VPO najboljše preventivne aktivnosti in metode ter kakšen je njihov vpliv na zniževanje kriminalitete. Namen raziskovanja je bil pridobiti podatke, ki bodo pokazali, kakšni so mnenja, razmišljanja in izkušnje VPO o izvajanju preventivnih aktivnosti in sama učinkovitost preventivnih aktivnosti pri zmanjševanju števila kaznivih dejanj ter stopnje kriminalitete. Pri razisko- vanju smo torej nameravali preučevati vpliv izvedbe preventivnih aktivnosti glede kriminalitete ter njihove oblike in metode. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 56 6.3 Metoda in instrumentarij pridobivanja podatkov Odločili smo se za metodo skupinskega pogovora s fokusnimi skupinami. S slednjimi kot posebno obliko intervjuja smo VPO spraševali o izvajanju pre- ventivnih aktivnosti, da bi ugotovili njihovo mnenje o tem, kako te vplivajo na zmanjševanje stopnje kriminalitete. Za fokusne skupine smo se odločili, ker ima ta oblika intervjuja številne prednosti. Med anketiranjem smo prido- bili podatke neposredno od vseh VPO naenkrat in hkrati imeli neposredno kontrolo nad razgovorom, ki je potekal z uporabo prej temeljito pripravljenih usmeritvenih vprašanj. Ravno ta oblika kvalitativne raziskave nam je podala odgovore na raziskovalno vprašanje, saj je pogovor vodil raziskovalec, ki je pomočnik komandirja, zadolžen za neposredno načrtovanje, usmerjanje in nadziranje dela vodij policijskih okolišev in je pri vodenju razgovora postavljal vprašanja, ga usmerjal in preprečeval, da bi kateri od udeležencev preglasil preostale ali bi pogovor zašel v napačno smer. S ciljem pridobitve podatkov, ki so podali odgovore na raziskovalno vprašanje, je raziskovalec kot poznavalec dela postavljal tudi dodatna vprašanja. Pogovore v fokusnih skupinah smo snemali, vendar smo pri tem pazili, da to ni bila ovira za udeležence fokusne skupine, in tako se je med VPO razvil čim učinkovitejši razgovor. 6.4 Opis vzorca Kvalitativno raziskavo smo opravili na vzorcu 29 VPO policijskih postaj s splo- šnim delovnim področjem na območju Policijske uprave Novo mesto, pri če- mer vsi stalno opravljajo naloge v svojih policijskih okoliših. VPO so policisti z različno dolgim policijskim stažem, in sicer: najstarejši policist ima 25-letni staž in izkušnje VPO, najmlajši pa dvomesečni staž in izkušnje VPO. Podrob- nejši podatki so navedeni v opisu metode raziskovanja. 6.5 Opis metode raziskovanja V zadnjih dveh, treh desetletjih se je na področju družboslovnih raziskav raz- širila uporaba kvalitativnih metod raziskovanja. Te so bile včasih precej zapo- stavljene v primerjavi s kvantitativnimi metodami, ki jih je mogoče meriti s statistiko. V zadnjem obdobju se uporablja kombinacija enih in drugih metod, kar prispeva k širini pri opazovanju (Mesec, 1998: 19). 18. maj 2016, Policijska akademija Vpliv preventivnih aktivnosti na preprečevanje kriminalitete 57 Za način raziskave in pridobivanje podatkov smo izbrali metodo skupinskega pogovora – fokusne skupine. Fokusna skupina oziroma intervju je posebna oblika intervjuja, pri kateri se majhno homogeno skupino ljudi (šest do osem oseb) sprašuje o specifični temi. Skupinski pogovor ali skupinska razprava poteka kot razprava med člani skupine, do katere pride na pobudo razisko- valca, ki jo vodi in spodbuja. Skupina, s katero se pogovarjamo, lahko kot skupina v resnici obstaja ali pa jo umetno ustvarimo zaradi raziskave. Tak pogovor običajno traja od 30 minut do dveh ur. Fokusna skupina ima številne prednosti, saj med anketiranjem pridobimo podatke za več oseb, imamo ne- posredno kontrolo za lažna ekstremna stališča, pridobimo stališča, soglasja, obenem pa je lahko udeležba v fokusni skupini zelo pozitivna in ugodna izkušnja. Število vprašanj je sicer omejeno, fokusno skupino pa mora voditi izkušena oseba, ki postavlja vprašanja, usmerja in prepreči, da bi kateri od udeležencev preglasil preostale. Odgovore je težko sproti zapisovati, zato si lahko pomagamo s snemanjem, vendar moramo paziti, da to ni ovira za ude- ležence fokusne skupine. Želja raziskovalca je, da se med udeleženci razpra- ve razvije čim učinkovitejši razgovor (Mesec, 1998: 82–83). V fokusnih skupinah so sodelovali VPO vseh policijskih postaj s splošnim delovnim področjem na območju Policijske uprave Novo mesto. Predel, ki ga je raziskava obsegala, je celotno območje Policijske uprave Novo mesto, ki zajema območje Dolenjske in Bele krajine. Ugotoviti smo želeli vidik VPO policijskih postaj (v nadaljevanju PP) s splošnim delovnim področjem PP Novo mesto, PP Črnomelj, PP Metlika, PP Trebnje, PP Dolenjske Toplice in PP Šentjernej. Glede na to, da so policijske postaje različne po velikosti in kategoriji, smo opravili pregled, koliko VPO je skupno na celotni policijski upravi. Ugotovili smo, da jih je skupno 29, in sicer na PP Novo mesto sedem, na PP Črnomelj trije, na PP Metlika dva, na PP Trebnje trije, na PP Dolenjske Toplice dva, na PP Šentjernej dva, na PP Sevnica trije, na PP Krško štirje in na PP Brežice trije. Odločili smo se, da bomo kvalitativno raziskovanje izvedli s štirimi fokusnimi skupinami, zato smo manjše policijske postaje združili. Vseh 29 VPO smo glede na velikost postaj razdelili v štiri fokusne skupine, in sicer: — 1. fokusna skupina: PP Novo mesto – sedem VPO; — 2. fokusna skupina: PP Črnomelj, PP Metlika – skupno pet VPO; Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 58 — 3. fokusna skupina: PP Dolenjske toplice, PP Trebnje, PP Šentjernej – sku- pno sedem VPO; — 4. fokusna skupina: PP Krško, PP Brežice in PP Sevnica – skupno deset VPO. 6.6 Analiza podatkov Glede na podatke, ki so bili pridobljeni po instrumentariju 12 usmeritvenih vprašanj, so bile za vse štiri fokusne skupine določene enake enote, in sicer: — strategija preventivnega dela – 1. enota; — posebnosti v policijskih okoliših – 2. enota; — spremljanje varnostne problematike in načrtovanje preventivnih aktivno- sti – 3. enota; — najpogosteje načrtovane preventivne aktivnosti – 4. enota; — najboljše preventivne aktivnosti po mnenju VPO – 5. enota; — količina ali kakovost preventivnih aktivnosti in praktični primeri – 6. enota; — najpogostejše težave pri izvajanju preventivnih aktivnosti – 7. enota; — pomembnost sodelovanja z drugimi institucijami na področju preprečeva- nja kriminalitete – 8. enota; — vpliv izvedenih preventivnih aktivnosti na varnostno situacijo v policij- skem okolišu – 9. enota; — najboljše metode po mnenju VPO – 10. enota; — vpliv izvedenih preventivnih aktivnosti na zmanjševanje stopnje krimina- litete – 11. enota; — dodatne pripombe v zaključku – 12. enota. Strategija preventivnega dela V 1. in 3. fokusni skupini so vsi VPO odgovorili podobno, saj vsi menijo, da je strategija policijskega preventivnega dela v tesnem sodelovanju in povezova- nju med ljudmi in lokalno skupnostjo. Menijo, da predvsem z neposrednim vplivanjem nanje preprečujejo pogoje za nastanek kaznivih dejanj tako, da jim svetujejo in jih predhodno seznanjajo s posledicami, ki bi lahko nastale, če bi določena ravnanja izpustili. Ravno tako menijo, da je policija servis za ljudi. V 2. in 4. fokusni skupini VPO menijo, da je strategija policijskega preventiv- 18. maj 2016, Policijska akademija Vpliv preventivnih aktivnosti na preprečevanje kriminalitete 59 nega dela pomembna, saj se z njo zaznavajo in odpravljajo problemske situ- acije, ki vplivajo na varnost, vendar nanjo ključno vplivajo izvedbene težave, kot so preobremenjenost z nalogami ter kadrovske in administrativne težave. Posebnosti v policijskih okoliših Pri tej enoti smo nameravali ugotoviti in predstaviti, kako različna je proble- matika kriminalitete v posameznem policijskem okolišu. Ugotovili smo, da je problematika, s katero se soočajo VPO, različna, saj gre za različne geografske in demografske vplive na kriminaliteto. Od vsakega posebej je odvisno, kako bo načrtoval, izvajal in spremljal aktivnosti za preprečevanje kriminalitete. Prav ta raznolikost je pomembna tudi za vodstvo, da preventivne aktivne na- črtuje za mikrolokacije, in ne za posamezne projekte na celotnem območju policijske postaje, kjer se ne bi izrazili. Od splošne premoženjske kriminalitete, ki je značilna pri vseh štirih fokusnih skupinah, je treba izpostaviti naslednje: — problematiko na področjih z večetničnimi skupnostmi – romsko proble- matiko pri vseh; — tujsko problematiko pri 4. fokusni skupini; — primarno in sekundarno problematiko v povezavi s prepovedanimi droga- mi v 4. fokusni skupini. Spremljanje varnostne problematike in načrtovanje aktivnosti V tretji enoti smo VPO spraševali, kako spremljajo varnostno problematiko kriminalitete in kako načrtujejo izvedbo preventivnih aktivnosti. Pri tem vpra- šanju so bili odgovori identični, kar je značilno pri policijskem spremljanju varnostne problematike. V teh odgovorih vidimo, da VPO v vseh štirih foku- snih skupinah spremljajo problematiko na dva osnovna načina: — s seznanjanjem v uradnih dokumentih (kot so poročila, depeše, operativ- ne informacije, dokumenti na policijski postaji) ter razgovorih s policisti; — neposredno na terenu, kjer v stikih z občani oziroma prebivalci lokalnih skupnosti, institucij in organizacij pridobivajo informacije. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 60 Iz podanih odgovorov lahko razberemo, da so preventivne aktivnosti, ki jih VPO izvedejo, načrtovane v letnih načrtih dela, ki se pripravijo na začetku tekočega leta, in na podlagi varnostne ocene o posebnostih, ki so se zgodile v preteklem letu. VPO iz letnih načrtov naloge prenašajo v mesečne načrte, kjer je opisana tudi varnostna ocena za pretekli mesec s pričakovanimi dogodki v tekočem letu. Vsi so tudi poudarili, da se aktivnosti načrtujejo glede na izsto- pajočo in pričakovano operativno problematiko v posameznih letnih časih. Najpogosteje načrtovane preventivne aktivnosti V tej enoti smo od VPO nameravali pridobiti podatek, katere preventivne ak- tivnosti najpogosteje načrtujejo in izvajajo. Iz navedenih odgovorov je razvi- dno, da vsi VPO najpogosteje načrtujejo in izvajajo aktivnosti, ki so neposre- dno povezane z njihovo komunikacijo z občani, v kateri jih bodisi posredno (v pisni obliki) bodisi neposredno (ustno) opozarjajo na določene nevarnosti in jim svetujejo glede ravnanj, ki te dejavnike preprečujejo. Iz najpogostejših ak- tivnosti je tudi razvidno, da so to tako imenovane kontaktne aktivnosti, s ka- terimi VPO neposredno vplivajo na občane. V 1. in 3. fokusni skupini so tudi poudarili, da najpogosteje načrtujejo aktivnosti, ki so povezane s prisotnostjo in proaktivnim delom na kriminalnih žariščih, s poudarkom na transparen- tnosti in vidnosti policijskega dela. Samo v 4. fokusni skupini so odgovorili, da načrtujejo aktivnosti medijskega svetovanja in opozarjanja z objavo člankov v lokalnih glasilih in na lokalnem radiu. Najboljše preventivne aktivnosti po mnenju VPO Glede na vprašanje pri prejšnji temi smo tukaj nadaljevali poizvedovanje z namenom, da VPO odgovorijo, katere preventivne aktivnosti po njihovem mnenju najbolje dosegajo namen izvedbe. Glede na specifiko posameznih po- licijskih okolišev in njihove značilnosti so bili tudi odgovori nekoliko različni. Po mnenju vseh VPO najbolje dosegajo namen preventivne aktivnosti, ki takoj učinkujejo na subjekte in imajo tudi takojšnji učinek na začetek delovanja. Po njihovem mnenju so najboljša svetovanja in opozarjanja, ki so neposredna ter občanom svetujejo in jih opozarjajo. Prav vsi so tudi potrdili uspešnost razde- ljevanja letakov s preventivno vsebino in učinkovitost vključevanja ter sode- lovanja drugih subjektov. Od skupnih značilnosti je treba izpostaviti odgovor 18. maj 2016, Policijska akademija Vpliv preventivnih aktivnosti na preprečevanje kriminalitete 61 enega izmed VPO v 1. fokusni skupini, ki ocenjuje, da so zelo učinkoviti pre- ventivni razgovori v romskih naseljih ob meddružinskih sporih, pri katerih se s ciljem umiritve situacije takoj izvedejo pomiritveni razgovori z udeleženima stranema, da ne prihaja do izvrševanja kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Podobno je bilo ugotovljeno tudi v 2. fokusni skupini s preventivnimi razgo- vori s povratniki kaznivih dejanj. Le v 3. fokusni skupini so bile izpostavljene preventivne aktivnosti medijskega svetovanja in opozarjanja. Količina ali kakovost preventivnih aktivnosti in praktični primeri V tej enoti smo se osredotočili na vprašanje, kaj je po mnenju VPO pomemb- nejše – kakovost preventivnih aktivnosti ali njihova količina. Pri kvalitativnih aktivnostih so VPO v 2., 3. in 4. fokusni skupini navedli konkretne kakovostne pristope k zmanjševanju kriminalitete. Vsi menijo, da sta potrebni pravilna ocena in presoja pri izboru izvedene metode, ki vpliva na kakovost. Ravno tako ocenjujejo uspešnost kvantitativnih aktivnosti, še posebej v 1., 3. in 4. fokusni skupini. Pomembno izhodišče pa so tudi težave, ki se pojavljajo pri kvantitativni izvedbi aktivnosti: — napačno porabljena sredstva in viri za preventivno gradivo; — vpliv stopnje zaupanja v policijo; — neuporabnost velikih plakatov. Vsi so se strinjali in ugotovili, da je kakovost preventivnih aktivnosti pomemb- nejša od količine ter ima tudi bistveno več možnosti za uspeh in dosego cilja izvedene aktivnosti. Najpogostejše težave pri izvajanju preventivnih aktivnosti – ugotovitve V sedmi enoti smo VPO spraševali o težavah, s katerimi se srečujejo pri iz- vajanju preventivnih aktivnosti glede kriminalitete. Vsi kot najpogostejše te- žave, s katerimi se srečujejo, navajajo nesodelovanje in nezainteresiranost občanov ter lokalnih skupnosti pri subjektih ter pomanjkanje časa in obre- menjenost pri policiji. V 1. in 2. fokusni skupini kot težavo poudarjajo pre- majhno podporno vlogo policijske uprave in preveliko delegiranje nalog. V 3. in 4. fokusni skupini pa kot težavo navajajo tudi izvajanje represivnih in pre- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 62 ventivnih nalog, ki jih opravljajo v patruljah, v katerih pogosto delajo zaradi kadrovskega primanjkljaja. V 4. fokusni skupini so nekateri vodje povedali, da je njihova usposobljenost premajhna in da mlajši policisti ne poznajo na- mena preventive. Pomembnost sodelovanja z drugimi institucijami Pri tem poglavju nas je zanimalo predvsem, kako je po mnenju VPO pomemb- no sodelovanje z drugimi institucijami za preprečevanje kriminalitete. V vseh štirih fokusnih skupinah so bili odgovori različni, in sicer so policisti odgovar- jali, da je sodelovanje zelo pomembno in nujno ter da je ključen dejavnik pri preprečevanju, ampak je odvisno od: — zavedanja lokalne skupnosti o pomenu varnosti; — zainteresiranosti in sodelovanja; — dobrih odnosov in dobrega medsebojnega obveščanja. Pomembnost sodelovanja je torej po mnenju VPO odvisna od teh dejavnikov in bolj ko so druge institucije nezainteresirane, več truda je treba vložiti v posamezne projekte, da dosežejo želen cilj. Le v 4. fokusni skupini je bilo konkretno kot vzorno in najboljše izpostavljeno sodelovanje s centrom za so- cialno delo. Vpliv preventivnih aktivnosti na varnostno situacijo V tej enoti smo spraševali po mnenju VPO o tem, kako izvedba preventivnih aktivnosti vpliva na varnostno situacijo v policijskem okolišu. V vseh štirih skupinah so VPO podali različne odgovore, ki so jih razdelili na pozitivne in negativne dejavnike. V 1. in 4. fokusni skupini so dejali, da je nemogoče govo- riti o vplivu preventivnih aktivnosti, ker ni mehanizma ali načina, s katerim bi izmerili njihov učinek. V 3. in 4. fokusni skupini so povedali tudi, da je delo v policijskih pisarnah neučinkovito, neproduktivno in nima vpliva na ljudi. Osnova vseh pozitivnih dejavnikov je bila, da je za dober vpliv preventivne ak- tivnosti pomembna primerna stopnja zaupanja ljudi v policijo. VPO so dejali tudi, da imajo preventivne aktivnosti kratkoročni in dolgoročni vpliv. 18. maj 2016, Policijska akademija Vpliv preventivnih aktivnosti na preprečevanje kriminalitete 63 Najboljše metode po mnenju VPO V tej enoti smo VPO spraševali, katere metode preventivnih aktivnosti iz prej- šnje enote so po njihovem mnenju najboljše in najbolj vplivajo na zmanjševa- nje kriminalitete. V vseh štirih fokusnih skupinah so enoglasno odgovorili, da je najboljša in hkrati najvplivnejša metoda svetovanje in opozarjanje, zatem sledita neformalno druženje in povezovanje ter pisno opozarjanje in svetova- nje. Po njihovem mnenju sta metodi ustnega in pisnega svetovanja in opozar- janja najboljši, ker imata tudi neposreden vpliv na občane in druge subjekte ter tako tudi na zmanjševanje stopnje kriminalitete. Neformalno druženje in povezovanje pa ima zaradi sodelovanja, navezovanja stikov in medsebojne- ga obveščanja pomembno vlogo pri sodelovanju, iskanju vzrokov, rešitev za zmanjševanje kriminalnih ravnanj. V 3. fokusni skupini je bila ponovno iz- postavljena učinkovitost policijske pisarne, v 4. fokusni skupini pa je bil po- novno izražen poudarek, da je za dober vpliv preventivne aktivnosti nujna krepitev zaupanja ljudi v policijo. Vpliv preventivnih aktivnosti na zmanjševanje kriminalitete V predzadnji enoti smo VPO spraševali, ali po njihovem mnenju izvedba pre- ventivnih aktivnosti glede kriminalitete vpliva na zmanjševanje stopnje kri- minalitete. Vsi VPO menijo, da imajo preventivne aktivnosti vpliv na zmanj- ševanje stopnje kriminalitete. V 1. fokusni skupini so vodje izpostavili tudi generalno preventivo za storilce, ki jo doseže dosledna obravnava storilcev pred sodišči. V 2. fokusni skupini so izpostavili potrebo po modifikaciji iz- vajanja preventivnih aktivnosti, v 3. fokusni skupini pa, da so preventivne aktivnosti oziroma projekti neučinkoviti glede na geografske in demografske značilnosti posameznih postaj, izvajajo pa se ne glede na to, ali je to potrebno in uspešno ali ne. V 4. fokusni skupini menijo, da je potreben čas pri občanih, da bodo preventivne aktivnosti bolje sprejeli. Dodatne pripombe VPO V zadnji enoti smo VPO spraševali, ali želijo na koncu še kaj dodati. Večina ni imela dodatnih pripomb. Nekatere so se namreč ponovile, kot na primer ovire, s katerimi se VPO soočajo pri izvajanju preventivnih aktivnosti. Izpostavimo Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 64 lahko ugotovitve v 4. fokusni skupini glede neevidentiranih aktivnosti, ki jih izvedejo, a ne evidentirajo, kar lahko kaže na obstoj nekakšnega sivega polja. Izdelava paradigmatskih modelov Paradigmatski model združuje vzročne pogoje, ki so osnova oziroma povod za nastanek pojava. V našem primeru je to vpliv preventivnih aktivnosti glede kriminalitete na zmanjševanje njene stopnje. Sam potek postopka do paradigmatskega modela je bil precej dolg. Ko smo posneli intervjuje s fokusnimi skupinami, smo najprej prepisali celotne pogo- vore. Ker so vsebovali številna mašila, smo besedila najprej očistili. Vprašanja, ki so bila zastavljena z usmeritvenimi vprašanji, so oblikovala ločene enote. V posameznih enotah smo začeli odprto kodiranje, in sicer s pripisovanjem pojmov. Naslednja faza je bila združevanje pojmov v kategorije, nato pa smo opravili analizo značilnosti pojmov. Po opravljeni analizi smo izvedli odnosno kodiranje, pri katerem smo kategorije primerjali med seboj in jih razporedili v domnevne odnose. Ko smo jih povezali, smo oblikovali teorije in naredili paradigmatski model, ki vsebuje vzročni pogoj, osnovni pojav, kontekst, inter- venirajoče pogoje, strategije akcije in interakcije ter posledice. Paradigmatski model so bili v našem primeru odgovori na vprašanja, ki so bila usmerjena k pridobitvi odgovora na raziskovalno vprašanje, ali izvedba preventivnih aktivnosti glede kriminalitete vpliva na zmanjševanje njene sto- pnje. Ugotovili smo, da so za to potrebne uspešne preventivne metode, dobro spremljanje varnostne situacije, ustrezna povezovalnost med vsemi povezani- mi subjekti, ki vplivajo na izboljšanje varnosti, in aktivnosti, ki so usmerjene v prihodnost. Ob vseh teh dejavnikih se pojavijo tudi izvedbene težave, ki se kažejo predvsem v nesodelovanju vseh subjektov, obremenjenosti policistov ter kadrovskem primanjkljaju. Te izvedbene težave pa ne vplivajo tako močno na uspešnost izvedenih preventivnih aktivnosti za zmanjšanje kriminalitete, vplivajo pa na dejavnike, ki jo povzročajo. Ugotovljeno je bilo, da so pomem- ben dejavnik, ki je ključen in mu bo moralo vodstvo policijske postaje name- niti več pozornosti. 18. maj 2016, Policijska akademija Vpliv preventivnih aktivnosti na preprečevanje kriminalitete 65 bistvene ugotovitve in povzetki, ki vplivajo na uspešno in kakovostno delo glede preventive Za izvajanje preventivnih aktivnosti z namenom zmanjševanja kriminalitete so pomembni naslednji dejavniki: — vpliv različne izkušenosti VPO (najstarejši policist je imel 25-letni staž, najmlajši pa dvomesečnega); — vpliv različne problematike (glede na geografske in demografske podatke) na kriminaliteto v posameznih policijskih enotah – izvaja pa se enotna de- legiranost nalog in projektov s PU; — vpliv rutinskega in preobsežnega načrtovanja nalog (ponavljanje nalog in aktivnosti iz načrtov preteklih let); — najpogostejše načrtovane aktivnosti, ki jih VPO izvajajo, so neposredna komunikacija z občani (ustna, pisna), ki konkretno vplivajo na občane, in aktivnosti, povezane s prisotnostjo in proaktivnim delom na kriminalnih žariščih, s poudarkom na transparentnosti in vidnosti policijskega dela; — najboljše aktivnosti po mnenju VPO so svetovanje in opozarjanje (ustno, pisno, medijsko), neformalno druženje in povezovanje z občani/instituci- jami, izobraževanje otrok in odraslih; — razlika med kakovostjo in količino izvedenih preventivnih aktivnosti – iz- razit vpliv kakovostno izvedenih aktivnosti; količina ima vpliv, ko je treba odreagirati na posamezen varnostni pojav s čim večjim ozaveščanjem ob- čanov – na primer vlomi in tatvine iz vozil (pojavlja pa se količina delegi- ranih aktivnosti s PU); — neposreden vpliv na izvajanje preventivnih aktivnosti imajo interne in ek- sterne težave; — interne težave: preobremenjenost VPO z drugimi nalogami, kadrovski primanjkljaj, prevelik vpliv PU, neizkušenost in premajhna usposoblje- nost določenih VPO, izvajanje dela v patruljah VPO (represija/preventiva), nezadostna, nepravilno razporejena materialna sredstva in pomanjkanje virov, odgovornost za preventivo imajo samo VPO – ne pa vsi policisti, organizacija dela na manjših PP; — eksterne težave: nezainteresiranost in nesodelovanje predstavnikov lokal- nih skupnosti, nezaupanje policiji, slabo javno mnenje o policiji in izguba Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 66 pomena vloge policije pri občanih, da je njihov »servis« za varnost (poli- cija je po mnenju občanov aparat za pobiranje kazni), nezainteresiranost državljanov in pomanjkanje soodgovornosti za varnost; — pomembnost sodelovanja z institucijami – je zelo pomembno in nujno za uspeh ob izboljšanju vseh pogojev (zainteresiranost, informiranost, vloga in pomen ipd.), ključno za skupno skrb za varnost; — na izboljšanje varnostne situacije vplivajo svetovanja in opozarjanja, izo- braževanje otrok in odraslih ter neformalna druženja in povezovanja, kar so tudi najboljše metode po mnenju VPO; — na izboljšanje varnostne situacije ne vplivajo izrazito odklonilno mnenje VPO o delu v policijskih pisarnah, neučinkovitost velikih plakatov, nepra- vilen izbor metode in aktivnosti VPO; — preventivne aktivnosti za zmanjševanje kriminalitete obstajajo, potreb- na pa je prilagoditev glede na lokalne posebnosti; izrazito pomembni sta transparentnost in vidnost policijskega dela, treba je tudi povečati sood- govornost preostalih za varnost; ni merljivosti učinkovitosti metod in ak- tivnosti. 7 SKLEP Čeprav je izvajanje preventivnega dela v policiji zelo pomembno pri prepreče- vanju vseh varnostnih pojavov v družbi, v pravi izvedbeni obliki še ni povsem zaživelo na vseh ravneh policije, kar velja tako za menedžment kot tudi za operativni del. Razloga za to sta zakoreninjenost tradicionalnega dela in kla- sično obravnavanje varnostne problematike, pri kateri policija sama še vedno prevzema največji del odgovornosti za varnost. Pri preučevanju literature smo ugotovili, da se lahko rezultati zmanjšanja določenih varnostnih pojavov dose- žejo izključno s pravilnim pristopom policije in izvajanjem policijskega dela v skupnosti. Prav preventivne aktivnosti, ki jih izvajajo VPO, ključno prispevajo k večji varnosti, zlasti k zmanjšanju kriminalitete. Zakonsko, podzakonsko in z resolucijami ter strategijami določeno izvajanje preventivnih programov in projektov sicer utira pravo pot v boju proti zmanjševanju kriminalitete, vendar je opazno, da ni izvedbene intenzitete, zato rezultat ni pričakovan. Preučeva- nje raziskovalnega problema vpliva preventivnih aktivnosti na zmanjševanje 18. maj 2016, Policijska akademija Vpliv preventivnih aktivnosti na preprečevanje kriminalitete 67 kriminalitete nam je razširilo obzorje, s katerim smo ugotovili kar nekaj do- brih učinkov, pa tudi ključne težave, ki so ovira pri uspešnosti doseganja cilja zmanjševanja kriminalitete. Ključno vprašanje, ki smo si ga zastavili v uvodu raziskave, je, ali po mnenju VPO izvedba preventivnih aktivnosti glede kriminalitete vpliva na zmanjševa- nje njene stopnje. Vsekakor je kvalitativno pridobivanje podatkov in njihovih interpretacij specifično in zelo pomembno za ugotavljanje vzrokov in dejav- nikov, ki vplivajo na našo raziskovalno vprašanje z notranjega vidika – to je iz policijske dejavnosti navzven proti uporabniku. S tem lahko vodstveni me- nedžment na lokalni in regionalni ravni opazi pomanjkljivosti in prednosti, ki jih lahko uporabijo pri vodenju, načrtovanju, izvajanju in nadzorovanju dela glede preventive. S kvalitativno raziskavo na območju celotne Policijske uprave Novo mesto in pridobitvijo podatkov v fokusnih skupinah smo dobili tako stične kot tudi vzročne točke med posameznimi fokusnimi skupinami. Ugotovili smo, da se vse štiri fokusne skupine razlikujejo po številnih značilnostih (velikost postaj, gostota obravnavanih dogodkov, organizacijska in kadrovska specifika, razli- ke v urbanem in ruralnem okolju ipd.). Ravno zaradi teh različnosti so skupne ugotovitve tudi tako pomembne. Zaradi združitve obeh policijskih uprav v Po- licijsko upravo Novo mesto se pojavlja tudi različnost v izvajanju preventivnih aktivnosti. Vsaka fokusna skupina ima svoje posebnosti in tudi podobnosti, ki bi jih morali upoštevati. Izsledki kvalitativne raziskave na območju Policijske uprave Novo mesto, ki smo jo izvedli s pogovori v štirih fokusnih skupinah, so pokazali, da izvaja- nje preventivnih aktivnosti vpliva na zmanjševanje kriminalitete, kar je tudi njihov primarni namen. Pri preučevanju problema smo pridobili podatke, ki kažejo, da so učinkovitost aktivnosti, kakovostno spremljanje, uspešne pre- ventivne metode, povezovalnost ter pomembnost sodelovanja med policijo in institucijami, aktivnosti in prizadevanja za usmerjenost v prihodnost tisti ključni oziroma pozitivni dejavniki, ki vplivajo na uspešnost preventivnih ak- tivnosti. Ugotovili smo, da so najuspešnejše metode svetovanje in opozarjanje (ustno, pisno, medijsko), neformalno druženje in povezovanje ter izobraževa- nje otrok in odraslih. Učinkovitost preventivnih aktivnosti se kaže v odpravi Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 68 dejavnikov in zmanjševanju tveganj za nastanek kaznivih dejanj, v izmenjavi informacij pri partnerskem sodelovanju, v ozaveščanju ljudi pri izobraževa- nju ter večanju zaupanja ljudi v policijo z neposrednim vplivom na občane. Velika protiutež učinkovitosti pa so izvedbene težave, ki so velika ovira pri uspešnosti preventivnih aktivnosti. To so zlasti preobremenjenost in kadro- vski primanjkljaj, prevelik vpliv in preobsežnost nalog iz uprave ter nezain- teresiranost policistov – to so tako imenovane interne težave. Najizrazitejši eksterni težavi pa sta nezainteresiranost ter nesodelovanje lokalnih skupnosti in drugih subjektov. Končna ugotovitev interpretacije podatkov in paradigmat- skih modelov je, da izvajanje preventivnih aktivnosti vpliva na zmanjševanje kriminalitete s tem, da se poskušajo odpraviti težave, ki to preprečujejo. Spo- znanje, ki smo ga prav tako pridobili v raziskavi, je, da je zavedanje o vplivu policijske preventive tako pri policistih kot tudi pri občanih in predstavnikih lokalne skupnosti zelo pomembno pri odkrivanju, preprečevanju in zmanjše- vanju kriminalitete. Menim, da je preventivno delo policije ali v skupnost usmerjeno policijsko delo potrebno in nujno, če želimo, da bo policija uspešna in učinkovita ter bo imela tudi podporo širše javnosti. Potrebe po uvajanju novega pristopa iz- hajajo iz ugotovitev, da je odtujenost med policijo in ljudmi prevelika ter da ni tesnejših povezav, zato je njeno delo težje in manj uspešno pri prepreče- vanju in tudi pri preiskovanju kaznivih dejanj. Za izvajanje novega pristopa je nujno potrebno sodelovanje državljanov. Občani so pripravljeni sodelovati, vendar je njihova informiranost še vedno nezadostna, čeprav se določene me- tode in oblike v skupnost usmerjenega policijskega dela že izvajajo. Policija mora delovati tako, da se ljudje počutijo čim varneje, to pa pomeni, da policisti ne opravljajo samo klasičnih policijskih nalog. Niso samo vzdrževalci reda in miru ter preiskovalci kaznivih dejanj, ampak je njihova vloga tudi preprečeval- na, saj se ljudje počutijo varno takrat, ko vedo, da je zelo majhna verjetnost, da bi postali žrtve ali oškodovanci kaznivih dejanj ali prekrškov. Zato morajo opravljati tudi tiste naloge, ki preprečujejo nastanek kaznivih dejanj in drugih negativnih pojavov v družbi, to pa pomeni naloge za odpravljanje vzrokov in okoliščin, ki lahko vodijo k njihovemu nastanku. 18. maj 2016, Policijska akademija Vpliv preventivnih aktivnosti na preprečevanje kriminalitete 69 LITERATURA Dölling, D., Felt, T., Heinz, W. & Kury, H. (2003). Kommunale Kriminalprävention – Analyisen und Perspektiven. Holzkirchen: Felix-Verlag. Goldstein, H. (1987). Toward Community-oriented Policing: Potential, basirequire- ments and Threshold Questions. Crime and Delinquency, 33 (1), 630. Kogovšek, A. (2009). Predstavitev v skupnost usmerjenega policijskega dela v svetu in v Sloveniji. 10. slovenski dnevi varstvoslovja. Zbornik prispevkov, 13–37. Kosmač, F. & Gorenak, V. (2004). Stališča komandirjev policijskih postaj do policijske- ga dela v skupnosti. Dnevi varstvoslovja, 714–726. Malnar, Z. (1991). Izvajanje policijske dejavnosti v lokalni skupnosti: sodoben pogled v prihodnost. Zbornik strokovno znanstvenih razprav, IV, 132–139. Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Meško, G. (2000). Pogledi na preprečevanje kriminalitete v poznomodernih družbah. Teorija in praksa, 37 (4). Meško, G. (2001). V skupnost usmerjeno policijsko delo – izziv za slovensko policijo. Teorija in praksa, 38 (2). Mikulan, M. (1995). Policijska preventiva. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve. Mraović Cajner, I. (2005). Prevencija kriminaliteta u Europskoj uniji. Ministarstvo unutrašnjih poslova. Zagreb: Policijska akademija. Mraović Cajner, I., Faber, V. & Volarević, G. (2003). Strategija djelovanja policije u zaje- dnici. Zagreb: Ministarstvo unutrašnjih poslova, Policijska akademija. Rosenbaum, P. D. (1994). The challenge of Community Policing. California: Sage Pu- blications. Trojanowicz, C., R. & Bucqueroux, B. (1998). Community Policing: How to Get Started. Cincinnati: Anderson Publishing. Usmeritve za izvajanje preventivnega dela. (2008). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve. Vesel, M. (2006). Taktika zbiranja obvestil od občanov z vidika vodij policijskih oko- lišev. Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede. Žaberl, M. (1995). Delo v policijskem okolišu. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zade- ve, Uprava za organizacijo in kadre. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 70 Žaberl, M. (2004). Vodja policijskega okoliša – Slovenski policist za preventivo. Prepre- čevanje kriminalitete – teorija, praksa in dileme. Ljubljana: Inštitut za kriminolo- gijo pri Pravni fakulteti, 271–284. O avtorju: Manuel Vesel je diplomirani varstvoslovec in magister družboslovne informati- ke. Zaposlen je v Centru za raziskovanje in socialne veščine na Policijski akademiji, Generalni policijski upravi. Strokovno področje njegovega dela je delo policije v več- kulturni družbi. 18. maj 2016, Policijska akademija Komuniciranje z javnostmi v državni upravi s poudarkom na policiji 71 KOMUNICIRANJE Z JAVNOSTMI V DRžAVNI UPRAVI S POUDARKOM NA POLICIJI Monika Golob Policija, Služba generalnega direktorja policije, Sektor za odnose z javnostmi, Slovenija moni- ka.golob@gmail.com POVZETEK Dobra komunikacija je ključ do uspeha ne le vsakega posameznika, tem- več tudi institucije. Za profesionalno komunikacijo so potrebni pravi ljudje, strokovnjaki na področju komuniciranja, ki imajo znanje in sposobnosti, strateški načrt komuniciranja, natančno izbrana orodja, besede in čas ter so usklajeni in odgovorni. V sodobni informacijski družbi je dobra komuni- kacija organizacij strateškega pomena. Vloga države pri obveščanju javno- sti je ena od ključnih sestavin demokracije. Namen ni le obveščanje, temveč tudi spodbujanje dialoga in konsenza. Nujno je, da je javnost seznanjena z delom vlade, zakonodajo in drugimi ukrepi vlade oziroma s celotnim držav- nim sistemom. To mora biti stvar javne razprave. Nujna je transparentnost. Glede kriznega komuniciranja v delu izpostavljam policijo. Vrsta dela, inte- res javnosti in represiva so tista izhodišča, ki policijo glede tega postavljajo pred druge organe državne uprave. Policija je vsakodnevno vpeta v poročanje medijev. Njeno delo je predmet zanimanja javnosti, sama medijska podoba policijske organizacije pa je izjemno pomembna. Vpliva na delovanje policije, zaposlenih, celotne državne uprave in – bistveno – družbe. Ključne besede: državna uprava, policija, javnost, mediji 1 KOMUNICIRANJE Z JAVNOSTMI V DRžAVNI UPRAVI Vladni odnosi z javnostmi uresničujejo pravico do obveščenosti oziroma do- stopa do informacij javnega značaja, ki spada med temeljne človekove pravice, natančneje pa jo opredeljujejo Ustava Republike Slovenije, Zakon o dostopu do informacij javnega značaja in Zakon o medijih (Model organiziranosti od- nosov z javnostmi na ravni Vlade Republike Slovenije, 2007: 3). Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 72 Odnosi z javnostmi v javnem in hkrati tudi v vladnem sektorju so se v Slove- niji začeli oblikovati v začetku devetdesetih let. Kljub zakonskim določbam se v praksi pogosto srečujemo s težavami pri zagotavljanju javnosti dela vlade, ministrstev in drugih vladnih institucij. Te so pogosto posledica neustreznega odnosa ministrstev do zagotavljanja javnosti dela oziroma do dela in organizi- ranosti služb ter svetovalcev za odnose z javnostmi, pa tudi posledica premalo natančno določenih razmerij, pristojnosti in odgovornosti v sistemu vladnih odnosov z javnostmi (Serajnik Sraka in Vidrih, 2001: 650). Službe za komuniciranje z javnostmi so bile torej ustanovljene v večini orga- nov, res pa je, da nikoli niso bili dani kakšni enotni napotki ali priporočila, kako mora biti služba organizirana, kakšne so njene pristojnosti, s kakšnim znanjem in izkušnjami morajo biti opremljeni ljudje, ki bodo v njih delali, komu bodo poročali itd. (Serajnik Sraka, 1998: 59). Tako si je vsaka institucija organizirala službo po svoji predstavi. Težko bi rekli, da so to storile po potrebah ali pa v skladu s standardi stroke, kajti kako si naj razlagamo, da imajo velika ministrstva s številnimi resorji službo, ki jo sestavlja samo en človek, ki komaj lahko oskrbuje ministra? Ali zakaj drugod obstaja služba z več predstavniki, ki pa nimajo svoje veljave in se vsakih nekaj mesecev menjavajo (Serajnik Sraka, 1998: 59)? Dolga leta je bil tok informacij večinoma enosmeren, od »vrha navzdol« in prek različnih posrednikov, predvsem množičnih medijev, do javnosti. Danes to zaradi sprememb v družbenem okolju ni več mogoče. Nujna je odzivnost. Takoj, zdaj, v tem trenutku. Seveda premišljeno, vnaprej pripravljeno, torej strateško in preudarno. 1.1 Vlada v službi državljanov in medijev Ob številnih spremembah, ki smo jim priča, se je spremenilo tudi notranje okolje državne in javne uprave, kompleksnost okolja pa se kaže tudi v javnem sektorju. Kot ugotavlja Serajnik Sraka (2006: 6), se od javne uprave pričakuje, da se bo organizirala in delovala na nov način, da bo prožnejša, da bo racio- nalizirala poslovanje in uvedla večjo decentralizacijo z možnostjo udeležbe uporabnikov. Zaradi demokratizacije so se začeli uporabniki javnih storitev 18. maj 2016, Policijska akademija Komuniciranje z javnostmi v državni upravi s poudarkom na policiji 73 zavedati, da bi morala biti javna uprava v službi državljanov, ne pa sama sebi namen. Seveda so vprašanja o uspešnosti, učinkovitosti, kakovosti, odgovor- nosti in smotrnosti samoumevna posledica takega prepričanja. Vlade morajo razviti več raznovrstnih oblik odnosov z javnostmi, ki so organi- zirane in vodene podobno kot v zasebnem sektorju. Vladni odnosi z javnostmi so komunikacijske prakse vladnih organov, njihova namena pa sta doseganje konsenza in pridobivanje podpore za uresničevanje vladnega programa (Se- rajnik Sraka, 2006: 6). Pričakuje se, da znajo sodobne vlade dobro predstaviti svoje delo in storitve ter da so odprte za državljanske pobude in začenjajo upoštevati državljane kot dejanske partnerje v javnem dialogu (Serajnik Sraka, 2006: 5), zato je eden izmed poglavitnih ciljev in namenov raziskati odprtost in preglednost komu- niciranja vlade in predvsem policije. Množični mediji so vključeni v vse segmente družbe. Imajo močan vpliv na življenja ljudi in še zlasti na javno mnenje. Ne gre samo za to, da vplivajo na naša stališča. Gre zlasti za to, da množični mediji omogočajo dostop do zna- nja, na katerem temelji veliko družbenih aktivnosti (Dobovšek, 2005: 263). Odnosi z mediji so dejavnost, ki jo opravljajo ljudje za katero koli institucijo, organizacijo, gibanje, posameznika ali celo idejo. Predmet odnosov z medi- ji so spremljanje in analiza medijskih objav ter njihovih učinkov na za nas pomembne skupine ljudi in javno mnenje kot celoto, snovanje, načrtovanje, izvajanje in vrednotenje različnih aktivnosti, s katerimi obveščamo, prepriču- jemo, razpravljamo in se pogajamo z novinarji in njihovimi občinstvi, odziva- nje na novinarska in druga javno predstavljena vprašanja ter pobude, priprava in urjenje za delovanje v krizi in splošna skrb za pomenotvorne okoliščine delovanja, ki vplivajo na to, kaj ljudje prepoznavajo kot pomembno in/ali pro- blematično v povezavi z nami oziroma predmetom naše skrbi, in to z delom novinarjev, urednikov in medijev (Verčič, Zavrl in Rijavec, 2002: 15). 1.2 Strokovnjaki za odnose z javnostmi Odnosi z javnostmi v državni upravi imajo pomembno vlogo pri obveščanju javnosti o zadevah, težavah in delu državne uprave na vseh ravneh. Strokov- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 74 njaki za odnose z javnostmi, ki so zaposleni v državni upravi, poskušajo dose- či podporo javnosti za politične programe, vladi posredujejo želje državljanov in jim s tem povečujejo dostopnost in razumevanje javnega mnenja ter vpliva- jo nanj (Baskin in Aronoff, 1988: 383). Večkrat so edini, ki znotraj državne uprave razumejo medije, ter se najbolj zavedajo, da sta odprtost in dvosmernost nujni za uspešnost vlade. Večji ko je vpliv medijev na vlado, večja je potreba po dobrih strokovnjakih, ki so spo- sobni profesionalno opravljati delo z mediji. Predpostavljeni in strokovnjaki z drugih področij delovanja v vladi namreč še vedno ne poznajo in ne razumejo dovolj vloge komuniciranja in odnosov z javnostmi, ki v strateškem smislu pomeni komunikacijsko podporo uresničevanju poslanstva, in ne samo zago- tavljanje javnosti dela neke institucije (Serajnik Sraka, 1998: 63). Odnosi z mediji so eno izmed področij dela znotraj odnosov z javnostmi. Med druga področja dela spadajo odnosi z zaposlenimi, porabniki, lastniki, vlagatelji in drugimi finančnimi javnostmi, pa tudi odnosi z vladno, zako- nodajno, uradniško ter političnimi javnostmi (vključno z lobiranjem), lokal- nimi skupnostmi itd. Odnosi z mediji so enaki drugim področjem v tem, da novinarji spadajo med deležnike in da se lahko razvijejo v javnosti in tudi v aktiviste. Hkrati pa se odnosi z mediji od drugih področij razlikujejo v tem, da z mediji dosegamo druge deležnike, javnosti in aktiviste, oni pa nas. Še več: v sodobni družbi se javnosti najpogosteje konstituirajo prav z mediji. Ti so prostor, v katerem se odnosi z mediji srečujejo z novinarstvom (Verčič, Zavrl in Rijavec, 2002: 20). Temeljna filozofija odnosov z javnostmi je zelo preprosta. Predpostavlja na- mreč, da organizacije s podporo javnosti in doseganjem medsebojnega razu- mevanja z različnimi javnostmi veliko lažje dosežejo uspeh pri ugotavljanju in uresničevanju svojih ciljev, kot pa če kljubujejo javnemu nasprotovanju ali če so brezbrižne, ravnodušne do javnosti. Bistvo odnosov z javnostmi lah- ko povzamemo po Blacku v nekaj besedah: ugled, dojemljivost, kredibilnost, zaupanje, harmonija in doseganje medsebojnega razumevanja, ki temelji na resnični in popolni informaciji. To ni definicija, temveč filozofija, ki indicira cilje odnosov z javnostmi (Ašanin Gole v Gruban, Verčič in Zavrl, 1998: 46). 18. maj 2016, Policijska akademija Komuniciranje z javnostmi v državni upravi s poudarkom na policiji 75 1.3 Upravljanje odnosov z mediji Odnosi z javnostmi so posebna upravljavska funkcija, ki pomaga vzpostavi- ti in ohranjati medsebojne poti komunikacije, razumevanja, sprejemanja in sodelovanja med organizacijo in njenimi javnostmi; vključuje obvladovanje težav ali vprašanj; vodstvu pomaga obveščati o javnem mnenju in se odziva- ti nanj; opredeljuje in poudarja vlogo vodstva za služenje javnemu interesu; vodstvu pomaga ostati v koraku s časom in učinkovito izkoriščati spremembe, tako da z zgodnjim opozarjanjem pomaga predvideti prihodnje trende. Kot svoja glavna orodja uporablja raziskave ter utemeljene in etične komunikacij- ske tehnike (Ries in Ries, 2003: 229). Za pravilno upravljanje odnosov z mediji je nujno, da razumemo značilnosti novinarskega dela in dvojno vlogo novinarjev v odnosu do naše organizacije. Enkrat novinarji nastopajo kot posredniki sporočil o nas in o drugih prek me- dijev, za katere delajo, drugič pa nastopajo kot deležniki in javnosti sami zase (po D. Verčič, F. Zavrl in P. Rijavec, 2002, str. 27). Z vidika organizacije novinarji zasedajo vmesni prostor med organizacijami in njihovimi deležniki, javnostmi in trgi, zato jih mnogi mehanično razumejo kot pasivne posrednike, ki naj bi preprosto prenašali sporočila od organizacij k cilj(a)nim naslovnikom. Takšno razumevanje je popolnoma napačno. No- vinarji sicer res posredujejo med nami in našim družbenim okoljem, vendar niso nemi opazovalci in kurirji, temveč so sami sestavni del tega družbenega okolja. Novinarji so naši deležniki, pogosto javnosti in celo aktivisti (Verčič, Zavrl in Rijavec, 2002: 27). Posredne posledice medijskih aktivnosti se kažejo v razvoju korupcijske klime v družbi. Mediji tako spodbujajo udeležbo pri sprejemanju političnih odloči- tev, spodbujajo tudi transparentnost odločitev, krepijo državljanske pravice in ustvarjajo protikorupcijsko klimo v družbi. Neposredne posledice so dolgo- ročno učinkovitejše, ne prinesejo pa takojšnjih rezultatov, zato je odpravljanje korupcije najboljša kombinacija neposrednih in posrednih medijskih aktivno- sti (Dobovšek, 2005: 273). Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 76 Javne informacije so prosto dostopne. Njihovi viri so zato dolžni poskrbeti za urejeno in vodeno posredovanje teh informacij novinarjem, pri čemer so zakonsko zavezani organizirati službo za odnose z mediji, vključno z imeno- vanjem odgovorne osebe (Verčič, Zavrl in Rijavec, 2002: 33). Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (1. člen) ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in vnovično uporabo informacij javnega zna- čaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Njegov namen (ZDIJZ, 2. člen) je zagotoviti javnost in odprtost delovanja or- ganov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da prido- bijo informacije javnega značaja. Za uresničitev namena tega zakona si mo- rajo organi prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Država ima javni interes na področju medijev, ki je opredeljen v Zakonu o me- dijih. S tem podpira medije pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so med drugim pomembne za uresničevanje pravice državljanov do javne- ga obveščanja in do obveščenosti ter za utrjevanje pravne in socialne države (ZDIJZ, 4. člen). Neodvisni mediji se postavljajo kot sila, ki lahko nadzoruje politiko in opozar- ja na napake. Če si politika podredi medije, še ne more delovati neomejeno, kajti na svetovnem prizorišču ostaja organizirani kriminal, ki deluje neodvi- sno od preostalih vej oblasti in v boju z njimi lahko izkoristi priložnost in prevzame oblast (Dobovšek, 2005: 275). V zadnjih letih se je uveljavilo strokovno komuniciranje v državni upravi. Posamezniki na vodilnih delovnih mestih se zavedajo pomena aktivnosti za odnose z javnostmi. Kljub temu je na tem področju še vedno zaznati veliko politično všečnih posameznikov kot strokovnjakov s tega področja. Mediji bi v tem segmentu zagotovo morali odgovornim preprečiti nadaljnje delovanje. 18. maj 2016, Policijska akademija Komuniciranje z javnostmi v državni upravi s poudarkom na policiji 77 2 POLICIJA IN KOMUNICIRANJE Z JAVNOSTMI Dogodki, v katere je vpletena policija, so že od nekdaj predmet zanimanja javnosti, zato policija v želji, da si pridobi zaupanje in sodelovanje ljudi, vlaga veliko truda v njeno obveščenost. Veliko časa nameni tudi preventivni dejav- nosti in v skupnost usmerjenemu policijskemu delu, s čimer poskuša v sode- lovanju z ljudmi zmanjšati obseg kriminalnih dejanj na določenem območju. Poznavanje dela policije in njen ugled namreč vplivata na pripravljenost ljudi za sodelovanje. Na podlagi tega je oblikovan tudi predlog, da policija v pri- hodnosti usmeri pozornost k izobraževanju splošne javnosti in medijev na področju poznavanja zakonov in pravil, ki urejajo njeno delo. Tako bi ljudje bolje razumeli možnosti, ki jih ima policija pri raziskovanju in reševanju dolo- čenega primera, in njeno delo ocenjevali objektivneje (Bajc, 2012: 4). Položaj policijskih organizacij v posamezni družbeni skupnosti je specifičen. Gre za represivni državni organ z pooblastili močnejšega poseganja v človeko- ve pravice, ki lahko uspešno deluje ob čim širši družbeni podpori, za kar pa je potrebno ustrezno komuniciranje policijskih organizacij z javnostmi. Prav podpora javnosti policijskemu delu je odločilna za doseganje uspešnosti poli- cijskih organizacij, še zlasti v tistih okoljih, kjer v zadnjem desetletju prihaja do sprememb v filozofiji delovanja policijskih organizacij (Gorenak, 2005: 113). Odnosi z javnostmi so neločljiv del policijskega dela. Policija obvešča javnost o zadevah s svojega delovnega področja, če s tem ne škodi svojemu delu ali upravičenim koristim drugih. Pri posrednem odnosu, ki poteka prek medijev, si prizadeva povečati kakovost in obseg informacij, ki jih dnevno posreduje novinarjem, pri čemer spodbuja preventivno delovanje medijev in obravnavo tem, ki so z varnostnega vidika pomembne za državljane (Kolenc, 2002: 50). Jarc (2010: 53) v svoji raziskavi o tem, ali policijski PR dovolj korektno in pro- fesionalno opravlja svoje naloge in s tem skrbi za ugled policijske organizacije, ter o tem, kaj bi še podkrepilo ugled policije v družbi, ugotavlja, da so mnenja novinarjev zelo različna. Po eni strani poudarjajo prijaznost, korektnost in profesionalnost v odnosih, po drugi pa na primer zanikajo odločilno vlogo predstavnikov za odnose z javnostmi v policiji pri pridobivanju in ohranjanju ugleda v javnosti. Policijskim izvajalcem za stike z javnostmi se celo posredno predlaga, da bi več pozornosti posvetili izboljšanju komunikacijskih veščin Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 78 in hkrati opustili togo in suhoparno uradno izražanje. Lahko torej sklepamo, da se policija na splošno premalo posveča aktivni komunikacijski strategiji z mediji. Ne zaveda se dovolj, da pomanjkanje pravočasnih informacij ustvarja negativno podobo o njej v javnosti. Izraženo je bilo tudi mnenje, da mora policija zaupanje državljanov in ugled vzdrževati tudi pri vsakdanji praksi na »terenu«, ne ozirajoč se na svoje predstavnike za odnose z javnostmi. Avtor kljub zaznani kritičnosti ugotavlja, da mediji ocenjujejo delo policijskih pred- stavnikov za odnose z javnostmi kot pozitivno, naloge opravljajo korektno, bolj pa je vprašljivo vzdrževanje ugleda profesije in tudi organizacije. Kot v svoji raziskavi (2005) ugotavlja tudi I. Gorenak, je za policijo pomembno, da imajo vsi policisti, ne samo policijski menedžment, znanje o dobrih komu- nikacijskih veščinah. Policisti namreč vsakodnevno komunicirajo z različnimi ljudmi, s tistimi z najnižjo stopnjo izobrazbe in tistimi z najvišjo. Komunicira- nje policistov z okoljem vpliva na zadovoljstvo policistov pri delu, njihova ko- munikacija pa ima tudi pomemben vpliv na ugled in javno podobo institucije. Dejstvo je, da so zaposleni v policiji predstavniki države, oblasti, represivni or- gan. Če je tako, ali se policija dovolj posveča aktivni komunikacijski strategiji z mediji? Kaj pa z zaposlenimi? Nujno je, da so zaposleni seznanjeni s tem, da so kot predstavniki državne represivne institucije tako osebno kot s svojimi dejanji na delovnem mestu in v prostem času v javnosti izpostavljeni mnogo bolj kot drugi. 2.1 Organiziranje odnosov z javnostmi Odgovor na vprašanje, kako organizirati odnose z mediji, je odvisen od veli- kosti organizacije, panoge, v kateri posluje, in norm, ki so se v nekem času in prostoru oblikovale glede odprtosti, preglednosti in vidnosti. Ne glede na veli- kost organizacije pa velja, da mora biti okoliščinam primerno usposobljena za delo z novinarji (Verčič, Zavrl in Rijavec, 2002: 62). Izvajanje odnosov z javnostmi je bolj veščina, kot to velja za raziskovanje, načrtovanje in merjenje. Narobe pa je, če ta veščina preide v rutino, vsako- dnevno obrt, delo, ki ga opravljamo s kar najmanj truda (Meslavič, 1998: 135). 18. maj 2016, Policijska akademija Komuniciranje z javnostmi v državni upravi s poudarkom na policiji 79 Službe za odnose z javnostmi ali posamezniki, ki jih vodijo in skrbijo za njiho- vo izvedbo, za primerno politiko organizacije do novinarjev in medijev, si pri tem pomagajo z vnaprej pripravljenimi orodji. Ta so v pomoč pri načrtovanju, izvajanju in merjenju učinkov različnih komunikacijskih dejavnosti in bistve- no olajšajo vsakdanje dejavnosti pri odnosih z mediji. Ta orodja so nekoliko poenotena, kar pa ne pomeni nujno rutinskosti, zato jim je vselej treba dodati elemente drugačnosti in domiselnosti, njihovi vsebini pa novičarsko vrednost (Verčič, Zavrl in Rijavec, 2002: 73–75). Najpogostejša orodja v odnosih z mediji so: — pisni in elektronski pregled medijskega poročanja; — analize medijskega poročanja; — pisni organigrami medijev in uredništev; — pisne predstavitve, gradiva, brošure, mape in podobno; — slikovno in zvočno gradivo (fotografije, posnetki …); — pisna in elektronska sporočila za javnost; — predstavitvene spletne strani (prav tam). V strokovnih krogih izvajalcev odnosov z mediji se med orodja štejejo tudi novinarske konference, intervjuji, izjave in podobno (Verčič, Zavrl in Rijavec, 2002: 58). Izbira orodij se začne na podlagi analize. Vsa orodja nadomeščajo in dopolnjujejo pogovore z novinarji in uredniki. Resna organizacija odnosov z mediji ne sme prepuščati stihiji in naključjem. Spadajo namreč med najpomembnejše vezi organizacije z okoljem in močno vplivajo na kakovost odnosov z vsemi deležniki, javnostmi in aktivisti. Zato se organizacije notranje usposabljajo za kakovostno izvajanje odnosov z me- diji. Pogoj za to je postavitev primerne infrastrukture in sistemov za opravlja- nje odzivnih, strateških in kriznih odnosov z mediji (Verčič, Zavrl in Rijavec, 2002: 72). Odnose z mediji delimo na odzivne (reaktivne), strateške (proaktivne) in kri- zne. Odzivni odnosi z mediji so temeljna oblika dela in obvladati jih morajo vse organizacije. Ob primerni pripravi, v katero spadata predvsem ustrezna infrastruktura in osnovna usposobljenost za delo z mediji, so preprosti in ne- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 80 zahtevni. Prav zato je nezmožnost primernega odzivanja na novinarska vpra- šanja in pobude neodpustljiva (Verčič, Zavrl in Rijavec, 2002: 107). 2.2 Krizno komuniciranje – vsakodnevna praksa v policiji Pri odnosih z javnostmi je lahko opredelitev krize pogosto povezana z nega- tivnimi in nenaklonjenimi objavami v medijih, lahko pa je kot kriza pojmova- na situacija, ki jo kot tako opredeljujejo mediji, državne institucije in vplivne interesne skupine. Zato imajo odnosi z javnostmi tako pomembno vlogo med krizo, saj krize privlačijo medije in ustvarjajo novinarske zgodbe. To še pose- bej velja za katastrofe, konflikte, zločine in korupcijo (Novak, 2000: 207). Krizni menedžment lahko dojemamo kot priložnost za napredek ali kot gro- žnjo instituciji. Ob tem je nujno, da predstavniki za odnose z javnostmi so- delujejo v kriznih vsebinskih sestankih, pri ocenah tveganja in neposrednem komuniciranju, kriznem načrtovanju ter tudi pri končni analizi, upravljanju in obnovi dogajanj (Seeger, Sellnow in Ulmer, 2000: 156). Ob tem Borovec (2009: 73) opredeljuje splošne smernice za predstavnike za odnose z javnostmi policije za dajanje informacij medijem: — natančnost in temeljitost; — roki; — odgovori na vsa vprašanja; — informacije, ki niso za objavo, temveč za pojasnilo okoliščin – off the record; — nepoznana dejstva – naknadno dajanje informacij oziroma pojasnil; — ekskluzivne informacije – za novinarja, ki dela in pozna vsebino. Da bi dosegli javno podporo policijskemu delu, se je treba intenzivneje posve- čati izgradnji korporativne identitete institucije, še posebej pa vizualne identi- tete in javnega nastopanja. Kaj je identiteta organizacije? To je vse, kar institu- cija dela in kar predstavlja v javnosti, način, kako deluje in kako se predstavlja v interni in zunanji javnosti. Identiteta institucije je celovita slika organizacije, ki jo sestavljajo naslednji elementi: celovita grafična podoba, komunikacija, nastopanje in odnos v notranji in zunanji javnosti, videz – objekti, uniforma in vozni park ter preostalo. Identiteta je temelj, na katerem lahko organizacija 18. maj 2016, Policijska akademija Komuniciranje z javnostmi v državni upravi s poudarkom na policiji 81 gradi svojo zunanjo podobo in ugled. Če želi doseči zastavljene cilje, mora imeti jasno vizijo prihodnosti, ki mora stati na trdnih temeljih. Vizijo je treba ozavestiti pri vseh zainteresiranih javnostih, predvsem pa pri svoji notranji javnosti oziroma zaposlenih (Borovec, 2009: 66). Organizacije lahko med krizo le redko navežejo dobre odnose z mediji, če jih niso imele že prej, zato je pomembno, da simetrične odnose z mediji vzposta- vijo in vzdržujejo v normalnih razmerah, saj se jim to med krizo zelo obre- stuje. Mediji se navadno še bolj poglobijo v raziskovanje informacij o organi- zaciji, ki je v krizi, zato se bo ta vedla odgovorno, če bo odkrita ob izbruhu določene težave z mediji (Hunt in Grunig, 1995: 58). 3 SKLEP Grunigova teorija odličnosti (Grunig, 2007, e-vir) pojasni pomen odnosov z javnostmi za organizacije in družbo, ki temelji na družbeni odgovornosti, vodstvenih odločitvah in kakovosti odnosov z javnostmi zainteresiranih stra- ni. Da bi bila po tej teoriji organizacija učinkovita, se mora obnašati tako, da rešuje težave in izpolnjuje cilje interesne skupine, prav tako upravljanje. Če ne pride do tega, se lahko zgodi, da bodo interesne skupine pritisnile na or- ganizacijo, zaradi pritiskov pa bo morala ta spremeniti način dela, kar bo pri- neslo dodatne stroške in tveganja. Nujno je, da organizacija preuči trg, da se vede družbeno sprejemljivo in identificira javnosti, ki so zanjo pomembne. Z javnostmi mora komunicirati uravnoteženo ter upoštevati interes javnosti in organizacije. To je način za kakovostno in dolgoročno sodelovanje. Ravno zato je pomembno, da se svoje vloge pri komuniciranju in javne podo- be institucije zavedajo vsi zaposleni. Poleg komuniciranja z mediji in zuna- njo javnostjo je ključno komuniciranje z zaposlenimi. Nujno je, da zaposleni vedo, da so seznanjeni z odločitvami vodstva in da so ažurno obveščeni o morebitnih spremembah, dogodkih, zadevah, ki jih posredno in neposredno zadevajo. Neprijetno je, ko te stvari izvedo iz medijev, iz drugih virov. Tako kot se vodstvo organizacije vede do svojih zaposlenih, komunicira in se kaže navzven, takšno podobo ima v javnosti. Mediji pa so ustvarjalci naše Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 82 javne podobe in posledično ključni akter javnega mnenja, kar je za državno upravo in tudi policijo izjemno pomembno. Med pravico javnosti do obvešče- nosti in svobode govora je sicer tanka meja, zato je nujno, da se naštetega za- vedajo predstavniki za odnose z javnostmi, ki morajo etično in profesionalno opravljati svoje delo, in to ne glede na to, kje delajo. Razvoj sodobnih medijev je prinesel ogromno novih načinov komuniciranja in s tem možnosti za dostop do informacij. Izjave na pločnikih in v družbenih omrežjih so sodobni vsakdan novinarjev. Časa za pripravo strateških kriznih usmeritev in vsebin na drugi strani je malo oziroma ga ni. Ob tem se postavlja- ta vprašanje kredibilnosti informacij in vprašanje nadzora nad tokom informa- cij. Kdo in kako to usmerja, če sploh še lahko? Delo svetovalcev za odnose z javnostmi je izjemno zahtevno. Ugotavljamo, da ima tako državna uprava kot tudi policija pri komuniciranju z javnostmi še veliko rezerve. Policija komunicira na strokovni ravni, dela profesionalno in obvlada krizno komuniciranje. Ima odlično razvito mrežo strokovnjakov, ki raziskujejo področje in nadgrajujejo svoje znanje. A tako kot državna uprava tudi policija nima natančno izdelanega strateškega načrta komuniciranja in usmeritev za delo. V resoluciji, ki so jo sprejeli do leta 2025, komuniciranje ni niti omenjeno, kar je velika pomanjkljivost. Pogrešamo tudi natančneje definirano komuniciranje z zaposlenimi, sindikati in stanovskimi organizacijami. Odlično delajo z novinarji. Dokler ne bo sprejeta jasna strategija komuniciranja na najvišji ravni države, odnosov z javnostmi v državni upravi ne bo mogoče izvajati profesionalno, ampak še naprej le reaktivno in čedalje bolj ad hoc, kar zagotovo kaže nepro- fesionalnost ter prinaša stres, paniko, jezo, nejevoljo, žal tudi izkrivljene infor- macije in popačene izjave, vzete iz konteksta. V nadaljevanju našteta izhodi- šča so le temelj profesionalnega dela predstavnikov za odnose z javnostmi ter njihovih nadrejenih, in to ne le v državni upravi, temveč tudi širše. 1. Podpora politike (vodstva) komuniciranju in stroki za odnose z javnostmi 2. Pripisovanje večjega pomena komuniciranju z javnostmi in mediji 18. maj 2016, Policijska akademija Komuniciranje z javnostmi v državni upravi s poudarkom na policiji 83 3. Strokovno znanje in izkušen kader 4. Komunicira se politika (vsebina), ne politiki (ljudje). 5. Natančne smernice, norme in izhodišča za delo 6. Proaktivno komuniciranje, zlasti v družbenih omrežjih 7. Resnična dejstva, ne zavajanja ali laži 8. Mediji so partnerji pri komuniciranju. 9. Nenehno izobraževanje in usposabljanje 10. Nosilci sprememb smo ljudje. »Če ne bi nadzoroval tiska, se ne bi obdržal na oblasti niti tri dni.« Napoleon Bonaparte LITERATURA Ašanin Gole, P. (1998). Delovno mesto v podjetju. V Gruban, B., Verčič, D. in Zavrl, F. (ur.), Preskok v odnose z javnostmi, zbornik o slovenski praksi v odnosih z javnostmi. (str. 45–54). Ljubljana: Pristop. Bajc, N. (2012). Policija in obveščanje javnosti o njenem delu: diplomsko delo visoko- šolskega strokovnega študija. Ljubljana: N. Bajc. Baskin Otis, W. & Aronoff, C. E. (1988). Public Relations: the profession and the prac- tice. Dubuque: Wm C. Brown. Borovec, K. (2009). Policija i mediji. Zagreb: Policijska sigurnost. Dobovšek, B. (2005). Mediji, veje oblasti in korupcija. V Dobovšek, B. (ur.), Korupcija in politika. (str. 259–276). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve. Gorenak, I. (2005). Vpliv komuniciranja policistov z okoljem na njihovo stopnjo zado- voljstva z delom. V Meško, G. in Pagon, M. (ur.), Izzivi sodobnega varstvoslovja. (str. 111–124). Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede. Grunig, E. J. (2007). Excellence Theory in Public Relations. Dostopno na: »http:// kdpaine.blogs.com/files/encylopedia-of-communication-9781405131995_chap- ter_399.pdf«. Hunt, T. & Grunig, J. E. (1995). Tehnike odnosov z javnostmi. Ljubljana: DZS. Jarc, D. (2010). Odnosi med novinarji in policijo: diplomsko delo univerzitetnega štu- dijskega programa. Ljubljana: D. Jarc. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 84 Kolenc, T. (2002). Slovenska policija. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve. Meslavic, M. (1998). Izvajanje v odnosih z javnostmi. V Gruban, B. in drugi (ur.), Preskok v odnose z javnostmi. (str. 131–142). Ljubljana: Pristop. Novak, B. (2000). Krizno komuniciranje in upravljanje nevarnosti: priročnik za krizne odnose z javnostmi v praksi. Ljubljana: Gospodarski vestnik. Ries, A. & Ries, L. (2003). Zaton oglaševanja in vzpon PR. Ljubljana: GV Založba. Seeger, W. M., Sellnow, L. T. & Ulmer, R. R. (2000). Public Relations and Crisis Com- munication: Organizing and Chaos. V Heath, L. R. (ur.), Handbook of Public Rel- tions. (str. 155–165). California: Sage Publications. Serajnik Sraka, N. (1998). Delovno mesto v državni upravi. V Gruban, B., Verčič, D. in Zavrl, F. (ur.), Preskok v odnose z javnostmi. (str. 57–69). Ljubljana: Pristop. Serajnik Sraka, N. (2006). Uspešnost in učinkovitost javnih komunikacijskih kam- panj: magistrsko delo. Ljubljana: N. Serajnik Sraka. Serajnik Sraka, N. & Vidrih, B. (2001). Vladni odnosi z javnostmi: model organizirano- sti vladnih odnosov z javnostmi v Sloveniji. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije. Verčič, D., Zavrl, F. & Rijavec, P. (2002). Odnosi z mediji. Ljubljana: Zbirka PR. Vlada Republike Slovenije. (2007). Model organiziranosti odnosov z javnostmi na rav- ni Vlade Republike Slovenije. Ljubljana: Vlada republike Slovenije. Zakon o dostopu do informacij javnega značaja. (ZDIJZ-UPB2). Uradni list RS, št. 51/2006, s poznejšimi spremembami in dopolnitvami. O avtorici: Monika Golob, mag. prava, je že vrsto let zaposlena v Službi za odnose z jav- nostmi na Generalni policijski upravi, pred tem pa je bila novinarka na televiziji in radiu. Odlično pozna obe strani, medije in odnose z javnostmi. To področje jo izjemno zanima, zato je letos tudi magistrirala iz komuniciranja v državni upravi. Svoje delo nadgrajuje s strokovnimi objavami in raziskovalno dejavnostjo na tem področju ter na področju žensk v policiji. Vodi odnose z javnostmi in organizacijo dogodkov pri različ- nih interesnih skupinah. Na Ministrstvu za notranje zadeve je bila odgovorna za pro- tokol ministrov in vodstva policije. Kot vodja projektov je organizirala in pomagala pri organizaciji številnih odmevnih mednarodnih in domačih dogodkov. Vodi seminarje in predava o protokolu, komunikaciji, dialogiki, samopodobi in organizaciji dogod- kov. Uspešno deluje tudi v mednarodnem okolju, kjer znanje kriznega komuniciranja uspešno implementira v multikulturno okolje, na begunskem kriznem žarišču. 18. maj 2016, Policijska akademija Javno mnenje o prisotnosti korupcije v slovenski policiji 85 JAVNO MNENJE O PRISOTNOSTI KORUPCIJE V SLOVEN- SKI POLICIJI Massimo Manzin Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Slovenija massimo.manzin@policija.si Dragoljub Pavlovič Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Slovenija dragoljub.pavlovic@policija.si Cene Bavec Univerza na Primorskem, Slovenija cene.bavec@guest.arnes.si POVZETEK Policija je zaradi izpolnjevanja svojega poslanstva, tj. zaščite vladavine pra- va, v smislu ocenjevanja javnosti glede koruptivnosti svojih dejanj eden izmed najbolj izpostavljenih sistemov. V raziskavi nas je zanimalo, katera njena dejanja najbolj vplivajo na oceno koruptivnosti. Raziskavo smo opravili med polnoletnimi slovenskimi državljani, rezultati regresijske analize pa so po- kazali, da na oceno koruptivnosti policije najbolj vplivajo dejanja policistov, povezana z dejanji zaščite tistih posameznikov, ki se ukvarjajo z za družbo najbolj deviantnimi dejanji, kot sta prostitucija in droge, skrb vzbujajoče pa je tudi jemanje podkupnin v obliki sprejemanja blaga, storitev ali denarja za- radi posredovanja posla pri drugih ali opuščanja dolžnih policijskih ukrepov. Ključne besede: javno mnenje, korupcija v policiji, multipla regresijska analiza 1 UVOD Zaupanje v policijo je odvisno od številnih dejavnikov, vendar vse analize ka- žejo, da ima daleč najbolj negativen učinek, ki dramatično zmanjšuje zaupa- nje, ravno občutek javnosti, da v policiji prihaja do koruptivnih dejanj (Ku- tnjak Ivković, 2005; Newburn, 2015). Podobno kot velja za korupcijo na vseh Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 86 drugih področjih, same ravni korupcije ne moremo objektivno določiti, lahko jo samo ocenimo z mnenji posameznikov. Pri tem je treba posebej poudariti, da je ocena koruptivnosti odvisna tudi od tega, kaj je za posameznika sploh koruptivno dejanje, kaj je nedopustno koruptivno in kaj je nekaj, kar se lahko tolerira. Analize tudi kažejo, da je ravno to mejno področje med nesprejemlji- vo korupcijo in nečem, kar je sprejemljivo, najbolj problematično tako z vi- dika odkrivanja kot tudi sankcioniranja (Kutnjak Ivković, 2005; Punch, 2009; Barr in Serra, 2010). V različnih kulturnih okoljih je seveda različna razmeji- tev med koruptivnostjo in »prijateljsko« pomočjo (Rose-Ackerman, 2008; Ca- ldero in Crank, 2010). Cilj policije mora biti ničelna toleranca do takih dejanj, ki temelji na popolnem spoštovanju zakonov (Zschoche, 2011). Analize, ki so osredotočene na korupcijo v Evropski uniji, kažejo na precejšnje razlike med starimi in novimi članicami (MacDonald in Majeed, 2011; Bezlov in Gourney, 2012; Batory, 2012; Popescu, 2014), kar posredno velja tudi za po- licije. Države lahko po tem merilu razdelimo v tri skupine. Daleč najboljše so stare članice z dolgoletno demokratično in državno tradicijo, nekje pod pov- prečjem so srednjeevropske nove članice Evropske unije, med katere spada tudi Slovenija, na dnu pa so vzhodnoevropske članice. Med percepcijo korup- cije v policiji in na splošno v javnem sektorju pa obstaja precejšnja korelacija, vendar je v večini primerov ocena korupcije v policiji nižja, kot je povprečje javnega sektorja, kar pa še zdaleč ne pomeni, da to ni težava. Policija je pač z vidika javnosti ob zdravstvu verjetno najbolj izpostavljen sistem. Merjenje percepcije korupcije policije je sicer praviloma del merjenja splošne- ga zaupanja v policijo, vendar je korupcija zaradi svojega učinka pomemben samostojni kazalnik (Punch, 2000). Pri tem se moramo pri interpretaciji rezul- tatov izogibati posploševanj. Vsako analizo je treba objektivno interpretirati ob upoštevanju uporabljenih spremenljivk (vprašanj ali trditev v anketi), pred- vsem pa velikosti in strukture anketnega vzorca. Podobno kot pri ocenjevanju splošnega zaupanja v policijo je tudi percepcija korupcije odvisna od različnih družbenih skupin. Idealno bi bilo, če bi taka analiza zajela dovolj velik vzorec, da bi lahko dobili statistično značilne rezultate tudi po teh skupinah. Poudariti je treba še en vidik negativne percepcije, ki se odraža na skoraj vseh področjih, ne le v policiji. Ko ljudje dobijo občutek, da je sistem korumpiran, 18. maj 2016, Policijska akademija Javno mnenje o prisotnosti korupcije v slovenski policiji 87 se bistveno poveča verjetnost, da bodo tudi sami vstopili v krog korupcije in opravičevali svoje koruptivno dejanje z izjavo »Saj to počno tudi drugi«. Zato je treba na negativne percepcije ljudi gledati tudi s tega zornega kota, saj je to dodatna spodbuda h koruptivnosti (Treisman, 2000). Mimogrede, to velja tudi za posredno spodbujanje korupcije v sami policiji. Za človeško percepcijo pa je med drugim značilno, da se lahko razmeroma hitro spremeni zaradi dolo- čenih dogodkov, zato jo je treba tekoče spremljati, saj lahko tako ugotovimo, kateri so tisti dogodki ali ukrepi, ki najbolj vplivajo na mnenje ljudi. Pogosto je dovolj, da ljudje samo dobijo občutek, da se je nekaj zgodilo ali da se bo, pa to že vpliva na njihovo percepcijo. 2 NAMEN, CILJI IN METODE RAZISKAVE Korupcija je po svetu splošno razširjena težava, ki spodkopava demokratična prizadevanja države in njenih institucij, slabi njeno stabilnost in učinkovitost ter kakovost življenja državljanov. Osrednja naloga policije je uveljavljati vla- davino prava ter zagotavljati pravično obravnavo vseh državljanov. V tem smi- slu je percepcija policije delovanje v javno korist po vnaprej znanih postopkih in pravilih, vendar se kljub temu pojavljajo deviantna dejanja, ki vključujejo zlorabo pooblastil, položaja ali vpliva za pridobivanje nedovoljenih koristi. Namen prispevka je ugotoviti, kakšno je stališče javnosti do pojavnosti ko- rupcije v slovenski policiji ter kakšne vrste in oblike koruptivnih dejanj se pojavljajo pri delu policistov. Cilj prispevka je pojasniti vpliv posameznih vrst koruptivnih dejanj na splošno oceno koruptivnosti policije z multiplo regre- sijsko analizo. Osnova za empirično raziskavo je bila anketa, ki smo jo izvedli na vzorcu 135 oseb, in sicer 72 moških (53 %) in 63 žensk (47 %). Vsebinsko ustreznost anketnega vprašalnika smo preverili s pilotnim testiranjem v drugi polovici marca 2016, in sicer na vzorcu 30 oseb. Glavno raziskavo smo izvedli elektron- sko in z anketarjem v obdobju od 11. do 22. aprila 2016. V tabeli 1 sta prika- zani starostna in izobrazbena struktura anketiranih, ki kaže, da je bila tretjina (33 %) anketiranih stara od 38 do 47 let, sledita starostni skupini anketiranih, starih od 28 do 37 let ter od 18 do 27 let, v vsaki skupini je bilo 27 % anketi- ranih, medtem ko je bilo starejših od 48 let precej manj. To pomeni, da so na Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 88 vprašalnik najpogosteje odgovarjali tisti v srednjih letih in mlajši. Izobrazbena struktura anketiranih kaže, da je bilo v povprečju največ tistih s srednješolsko izobrazbo, in sicer 46 %, sledijo posamezniki z visokošolsko (26 %), višješol- sko (13 %) in univerzitetno izobrazbo (12 %). Tabela 1: Starostna in izobrazbena struktura anketirancev Starostna struktura Starostni razredi v letih Število anketirancev Odstotek 18–27 37 27 28–37 37 27 38–47 44 33 48–57 13 10 57– 4 3 Skupaj 135 100 Izobrazbena struktura Osnovnošolska izobrazba 3 2 Srednješolska izobrazba 62 46 Višješolska izobrazba 18 13 Visoka strokovna izobrazba 36 26 Univerzitetna izobrazba ali več 16 12 Skupaj 135 100 3 ANALIZA IN INTERPRETACIJA REZULTATOV Zbrane podatke smo obdelali in analizirali s statističnim paketom SPSS (različi- ca 21). V nadaljevanju prikazujemo rezultate analize in njihovo interpretacijo. 3.1 Zaznava koruptivnosti policije Za raziskavo smo oblikovali anketni vprašalnik, ki je vseboval tri sklope an- ketnih vprašanj. Prvi sklop je sestavljalo devet trditev, v katerih so se anke- 18. maj 2016, Policijska akademija Javno mnenje o prisotnosti korupcije v slovenski policiji 89 tirani opredeljevali glede pogostnosti koruptivnih dejanj v policiji. Odgovori so bili predvideni v obliki 6-stopenjske lestvice Likertovega tipa, pri čemer je vrednost 1 pomenila nikoli, 2 – zelo redko, 3 – včasih, 4 – pogosto, 5 – zelo pogosto, 6 pa vedno. Trditve smo opredelili na podlagi pregleda literature na področju policijske korupcije (Roebuck in Barker, 1974; Miller, 2003; Pagon in Lobnikar, 2001). Sodelujoče smo prav tako prosili, da v drugem sklopu an- ketnega vprašalnika ocenijo stopnjo koruptivnosti policije kot organizacije na lestvici od 1 do 6, pri čemer je ocena 1 pomenila, da je policija transparentna oziroma nekoruptivna, ocena 6 pa, da je visokokoruptivna organizacija. V tabeli 2 prikazujemo rezultate odgovorov na prvi in drugi sklop vprašanj. Rezultati kažejo, da so anketirani v povprečju prepričani, da se v policiji kot najpogostejša koruptivna dejanja kažejo dejanja, ki so povezana s sprejema- njem raznih oblik materialnih koristi nižjih vrednosti, na primer plačevanje storitev ter jemanje podkupnine z namenom opustitve policijskega ukrepanja, ali pa posredovanje pri kolegu policistu z namenom ukrepanja ter zaščite ti- stih, ki se ukvarjajo z nezakonitimi dejavnostmi. Zanimivo je mnenje anketira- nih, da policisti pri opravljanju svojih nalog ne izvajajo tatvin posameznikom. Tabela 2: Pogostnost koruptivnih dejanj v policiji Standardni Trditve Povprečje odklon Sprejemanje raznih oblik materialne koristi zaradi svojega položaja, ne da bi pri tem kršili zakon kot tak (na primer 3,6 1,36 brezplačni napitki, obroki, storitve …) (K1) Prejem blaga, storitev ali denarja zaradi posredovanja posla določenim posameznikom ali podjetjem (odvetnikom, 3,0 1,23 obrtnikom …) (K2) Tatvina predmetov posameznikom pri izvajanju policijskih 2,3 1,11 postopkov (K3) Jemanje podkupnine z namenom opustitve policijskega ukrepanja (na primer odvzema prostosti, zasega 3,5 1,32 premoženja, kontrole cestnega prometa, prehajanja državne meje …) (K4) Posredovanje za opustitev policijskega ukrepanja tako, da poskuša policist pri drugem policistu urediti, da ta 3,6 1,24 (kazensko) ne ukrepa zoper nekega posameznika (K5) Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 90 Zaščita tistih, ki se ukvarjajo z nezakonitimi dejavnostmi (prostitucija, droge, pornografija …), s čimer se omogoči, da 3,6 1,37 se tak posel nadaljuje (K6) Neposredna kazniva dejanja, ki jih policist zagreši zoper 2,8 1,13 osebo ali premoženje za lastno korist (K7) Notranje podkupovanje, ko policist z nižjim nazivom podkupi policista z višjim nazivom, in to zaradi možnosti 2,7 1,19 napredovanja, ugodnejšega razporeda dela, premestitve na ugodnejše delovno mesto in podobno (K8) Podtikanje dokazov posameznikom (K9) 2,5 1,16 Ocena koruptivnosti policije 3,7 1,16 3.2 Multipla regresijska analiza Z namenom ugotavljanja vpliva posameznih vrst koruptivnih dejanj na splo- šno oceno koruptivnosti policije smo uporabili multiplo regresijsko analizo. V mnogo primerih lahko s poznavanjem ene spremenljivke zadovoljivo dobro napovemo neko drugo spremenljivko. Če pa poznamo še kakšne informacije – dodatne spremenljivke, pa lahko to napoved še izboljšamo (Šifrer in Bren, 2011). V primeru, ko na vrednosti ene odvisne spremenljivke vpliva več de- javnikov – spremenljivk, govorimo o multipli regresiji (Bastič, 2006). Model linearne multiple regresije predstavlja naslednja enačba (Šifrer in Bren, 2011): Y = b + b x + b x + ... + b x + ε i 0 1 1 2 2 n n Pri tem je: Y – odvisna spremenljivka, b – regresijska konstanta, 0 b – regresijski koeficienti napovedanih (neodvisnih) spremenljivk x 1 do bn 1 do xn. V prvi fazi smo za vse spremenljivke v tabeli 2 izračunali koeficient poševno- sti in sploščenosti. Vrednosti za koeficient poševnosti so bile med –0,105 in 0,900, medtem ko so bile za koeficient sploščenosti med –0,812 in 0,891, kar pomeni, da niso presegale mejnih vrednosti, zato ni bilo treba izločiti nobene spremenljivke. Prav tako med spremenljivkami ni bilo zaznati multikolinear- 18. maj 2016, Policijska akademija Javno mnenje o prisotnosti korupcije v slovenski policiji 91 nosti, saj noben korelacijski koeficient ni presegel vrednosti 0,9 oziroma bil manjši od 0,1 (vrednosti med 0,332 in 0,757). Kazalnik linearnosti med odvisno in neodvisnimi spremenljivkami modela je koeficient determinacije R² (R Square), ki zavzame vrednosti med 0 in 1. Vre- dnosti, ki so bližje 1, pomenijo večjo natančnost modela, tj. boljšo linearno zvezo med odvisno in neodvisnimi spremenljivkami. Če koeficient determina- cije R² pomnožimo s faktorjem 100, rezultat imenujemo odstotek pojasnjene variance (Hajdinjak in Mihelič, b. l.). V našem primeru je vrednost R² (tabela 3) 0,788, kar pomeni, da z izbranimi neodvisnimi spremenljivkami lahko po- jasnimo 78,8 % variabilnosti odvisne spremenljivke – ocena koruptivnosti po- licije. Vrednost multiplega korelacijskega koeficienta znaša 0,887, kar kaže na močno in pozitivno korelacijo med odvisno in neodvisnimi spremenljivkami. Izračunali smo tudi Durbin-Watsonov test, ki v našem primeru znaša 1,965, kar pomeni, da ni prisotna avtokorelacija prvega reda. Tabela 3: Regresijski model Adjusted R Std. Error of Model R R Square Durbin-Watson Square the Estimate 1 ,887a ,788 ,772 ,55608 1,965 a) Predictors: (Constant), K9, K1, K3, K8, K4, K2, K6, K7, K5 b) Dependent Variable: ocena koruptivnosti policije V tabeli 4 (ANOVA) prikazujemo rezultate preverjanja domneve, ali je v mo- delu vsaj eden od regresijskih koeficientov različen od nič. F-test, ki znaša 51,063, in stopnja značilnosti (Sig < 0,05) kažeta, da je ocenjeni regresijski koeficient statistično značilen, kar pomeni, da je vsaj eden od parcialnih re- gresijskih koeficientov različen od nič in obstaja odvisnost med odvisno in vsaj eno neodvisno spremenljivko. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 92 Tabela 4: Statistična značilnost ocenjenega regresijskega modela Sum of Mean Model df f Sig. Squares Square Regression 142,111 9 15,790 51,063 ,000b 1 Residual 38,344 124 ,309 Total 180,455 133 a) Dependent Variable: ocena koruptivnosti policije b) Predictors: (Constant), K9, K1, K3, K8, K4, K2, K6, K7, K5 V tabeli 5 so prikazani t-testi in ravni značilnosti za posamezne regresijske koeficiente ter njihov vpliv na odvisno spremenljivko. Tabela 5: Ocene regresijskih koeficientov in njihova statistična značilnost Unstandardized Standardized Coefficients Coefficients Std. b beta t Sig. Error (Constant) ,520 ,172 3,017 ,003 Sprejemanje raznih oblik materialne koristi zaradi svojega položaja, ne da bi pri tem –,023 ,051 –,027 –,456 ,649 kršili zakon kot tak (na primer brezplačni napitki, obroki, storitve …) (K1) Prejem blaga, storitev ali denarja zaradi posredovanja posla določenim ,186 ,062 ,197 3,018 ,003 posameznikom ali podjetjem (odvetnikom, obrtnikom …) (K2) Tatvina predmetov posameznikom pri ,063 ,057 ,059 1,094 ,276 izvajanju policijskih postopkov (K3) Jemanje podkupnine z namenom opustitve policijskega ukrepanja (na primer odvzema prostosti, zasega premoženja, kontrole ,193 ,061 ,219 3,170 ,002 cestnega prometa, prehajanja državne meje …) (K4) 18. maj 2016, Policijska akademija Javno mnenje o prisotnosti korupcije v slovenski policiji 93 Posredovanje za opustitev policijskega ukrepanja tako, da poskuša policist pri ,119 ,070 ,127 1,701 ,091 drugem policistu urediti, da ta (kazensko) ne ukrepa zoper nekega posameznika (K5) Zaščita tistih, ki se ukvarjajo z nezakonitimi dejavnostmi (prostitucija, ,291 ,059 ,343 4,900 ,000 droge, pornografija …), s čimer se omogoči, da se tak posel nadaljuje (K6) Neposredna kazniva dejanja, ki jih policist zagreši zoper osebo ali premoženje za –,008 ,072 –,008 –,117 ,907 lastno korist (K7) Notranje podkupovanje, ko policist z nižjim nazivom podkupi policista z višjim nazivom, in sicer zaradi možnosti ,054 ,056 ,055 ,965 ,337 napredovanja, ugodnejšega razporeda dela, premestitve na ugodnejše delovno mesto in podobno (K8) Podtikanje dokazov posameznikom (K9) ,101 ,077 ,100 1,309 ,193 Glede na to, da so bile neodvisne spremenljivke merjene z istimi merskimi enotami, si za njihovo razlago lahko pogledamo kar nestandardizirane vre- dnosti ocenjenih koeficientov (Jesenko in Jesenko, 2007; Šifrer in Bren, 2011). Rezultati kažejo na smiselnost uporabe regresijske enačbe: Y = 0,520 + 0,186 K + 0,193 K + 0,291 K 2 4 6 Pri vseh statistično značilnih spremenljivkah so regresijski koeficienti pozitiv- ni, kar pomeni, da se s povišanjem (ocene pogostnosti) vrednosti spremenljiv- ke poveča tudi odvisna spremenljivka – ocena koruptivnosti policije. Iz tega iz- haja, da ima spremenljivka K6, tj. zaščita tistih, ki se ukvarjajo z nezakonitimi dejavnostmi (prostitucija, droge, pornografija …), s čimer se omogoči, da se tak posel nadaljuje, največji vpliv na oceno koruptivnosti policije. Tudi spre- menljivki K2 in K4 imata značilen vpliv na odvisno spremenljivko. Rezultati regresijske analize torej kažejo, da na oceno koruptivnosti policije po mne- nju anketiranih pri opravljanju nalog policistov najbolj vplivajo tista dejanja policistov, ki pomenijo zaščito posameznikov, ukvarjajočih se z deviantnimi, nezakonitimi dejavnostmi, kot so prostitucija, droge in pornografija, prav tako pa ni zanemarljiv vpliv dejanj policistov, kot je sprejemanje blaga, storitev ali Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 94 denarja zato, da bi se posredovalo pri poslih določenim posameznikom ali podjetjem, navsezadnje pa ne smemo zanemariti vpliva jemanja podkupnin, da bi policist opustil določene policijske ukrepe. Glede na rezultate je tako mogoče sklepati, da po mnenju anketiranih na oceno koruptivnosti policije najbolj vplivajo tista dejanja policistov, ki v družbi veljajo za najočitnejša ko- ruptivna dejanja, saj so rezultati pokazali tudi, da koruptivnosti dela policije ni mogoče pojasniti z drugimi dejanji policistov, kot je na primer podtikanje dokazov ali notranje podkupovanje. 4 SKLEP Policija je zaradi izpolnjevanja svojega poslanstva, tj. zaščite vladavine prava, v smislu ocenjevanja javnosti o koruptivnosti njenih dejanj eden izmed naj- bolj izpostavljenih sistemov. V raziskavi nas je zato zanimalo, katera dejanja, ki so bila na podlagi drugih raziskav (Roebuck in Barker, 1974; Miller, 2003; Pagon in Lobnikar, 2001) sprejeta kot tista, ki se v policiji najpogosteje poja- vljajo, so v resnici dejanja, ki med slovenskimi anketiranimi kažejo na njihovo stopnjo ocene koruptivnosti v slovenski policiji. Izsledki raziskave so pokazali, da so anketirani na splošno prepričani, da se kot najpogostejša koruptivna dejanja kažejo tista dejanja, ki pomenijo spre- jemanje materialnih koristi oziroma podkupnin, in to predvsem zato, da bi se opustilo katero izmed policijskih ravnanj, zlasti neposredno ukrepanje ali ukrepanje pri kolegih policistih ter ravnanje zaradi dajanja zaščite posamezni- kom, da bi lahko nadaljevali nedovoljena dejanja. Nadaljnja regresijska analiza je pokazala, da na oceno koruptivnosti policije najbolj vplivajo dejanja, ki se jih v družbi tudi sicer dojema kot najbolj pro- blematična. Izkazalo se je, da na oceno koruptivnosti policije najbolj vpliva prav policijska zaščita tistih, ki se ukvarjajo z za družbo skrajno deviantnimi dejanji, kot so prostitucija, pornografija in promet z drogami, pri čemer ne gre zanemariti vpliva še dveh dejanj, in sicer sprejemanja podkupnin, kot je prejem blaga, storitev ali denarja zaradi posredovanja pri drugih oziroma z namenom opuščanja policijskih ukrepov. Zanimivo pa je, da regresijska analiza ni pokazala, da bi na oceno koruptivnosti dela v policiji vplivale ta- 18. maj 2016, Policijska akademija Javno mnenje o prisotnosti korupcije v slovenski policiji 95 tvine policistov drugim ali podtikanje dokazov ter notranje podkupovanje v policiji. Čeprav ugotovitev zaradi relativno majhnega vzorca ne moremo posploševati na celotno populacijo, pa vendarle lahko z gotovostjo trdimo, da so izsledki pokazali, da z vidika ocene koruptivnosti dela v policiji veljajo dejanja, ki se jih sicer v družbi dojema kot zelo odklonska, tj. pomoč pri aktivnostih, pove- zanih z drogo ali prostitucijo, ter neposredno sprejemanje podkupnin polici- stov, da bi vplivali na nadaljnje policijske ukrepe. Izsledki po naši oceni kažejo tudi, da bi bilo smiselno raziskave o oceni koruptivnosti v policiji nadaljevati na večjem vzorcu, ki bi zajemal posamezne družbene skupine. Iz tega izhaja, da ima spremenljivka K6, tj. zaščita tistih, ki se ukvarjajo z neza- konitimi dejavnostmi (prostitucija, droge, pornografija …), s čimer se omogoči, da se tak posel nadaljuje, največji vpliv na oceno koruptivnosti policije. Tudi spremenljivki K2 in K4 imata značilen vpliv na odvisno spremenljivko. Izsledki regresijske analize torej kažejo, da na oceno koruptivnosti policije po mnenju anketiranih pri opravljanju nalog policistov najbolj vplivajo tista dejanja poli- cistov, ki pomenijo zaščito posameznikov, ki se ukvarjajo z deviantnimi, neza- konitimi dejavnostmi, kot so prostitucija, droge in pornografija, prav tako pa ni zanemarljiv vpliv dejanj policistov, kot je sprejemanje blaga, storitev ali de- narja, da bi se posredovalo pri poslih določenim posameznikom ali podjetjem, navsezadnje pa ne smemo zanemariti vpliva jemanja podkupnin, da bi policist opustil določene policijske ukrepe. Glede na izsledke je mogoče sklepati, da po mnenju anketiranih na oceno koruptivnosti policije najbolj vplivajo tista deja- nja policistov, ki v družbi veljajo za najočitneje koruptivna, saj so izsledki po- kazali tudi, da koruptivnosti dela policije ni mogoče pojasniti z drugimi dejanji policistov, kot je na primer podtikanje dokazov ali notranje podkupovanje. LITERATURA Barr, A. & Serra, D. (2010). Corruption and culture: An experimental analysis. Journal of Public Economics, 94 (11), 862–869. Batory, A. (2012). Why do anti‐corruption laws fail in Central Eastern Europe? A tar- get compliance perspective. Regulation & Governance, 6 (1), 66–82. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 96 Bastič, M. (2006). Metode raziskovanja. Dostopno na http://shrani.si/f/2J/ WJ/1HkYy8qF/file.pdf. Bezlov, T. & Gounev, P. (2012). Organised crime, corruption and public bodies. V Gounev, P. & Ruggiero, V. (ur.), Corruption and organized crime in Europe: illegal partnerships. London: Routledge. Caldero, M. A. & Crank, J. P. (2010). Police ethics: The corruption of noble cause. Lon- don: Routledge. Hajdinjak, M. & Mihelič, F. (b. l.). Vrednotenje govornih vmesnikov z ogrodjem PARA- DISE. Dosegljivo na http://nl.ijs.si/isjt06/proc/21_Hajdinjak_2of2.pdf. Kutnjak Ivkovic, S. (2005). Police (mis) behavior: A cross-cultural study of corrupti- on seriousness. Policing: An International Journal of Police Strategies & Manage- ment, 28 (3), 546–566. Jesenko J. & Jesenko, M. (2007). Multivariatne statistične metode. Kranj: Moderna organizacija. MacDonald, R. & Majeed, M. T. (2011). Causes of corruption in European Countries: History, law, and political Stability. Dostopno na http://beatsonappeal.net/me- dia/media_218412_en.pdf. Miller, J. (2003). Police Corruption in England and Wales: An assessment of current evi- dence. Dostopno na http://webarchive.nationalarchives.gov.uk/20140122145147/ http:/www.levesoninquiry.org.uk/wp-content/uploads/2012/03/Exhibit-DOC4- -to-ws-of-Denis-OConnor-November-2003.pdf. Newburn, T. (2015). Literature review-Police integrity and corruption. Dostopno na https://www.justiceinspectorates.gov.uk/hmic/wp-content/uploads/pic-litera- ture-review.pdf. Pagon, M. & Lobnikar, B. 2001. Korupcija v policiji: opredelitev in njeno upravljanje. V Korupcija kot realnost današnjega časa, strokovni posvet v Gotenici. (str. 85–90). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve. Popescu, A. I. (2014). Corruption in Europe: Recent developments. CES Working Pa- pers, 6 (2 a), 150–160. Punch, M. (2000). Police corruption and its prevention. European Journal on Crimi- nal Policy and Research, 8 (3), 301–324. Punch, M. (2009). Police corruption: deviance, accountability and reform in policing. London: Routledge. Rose-Ackerman, S. (2008). Corruption. V Rowley, C. K. & Schneider, F. G. (ur.), Rea- dings in Public Choice and Constitutional Political Economy. (str. 551–566). Lon- don: Springer. 18. maj 2016, Policijska akademija Javno mnenje o prisotnosti korupcije v slovenski policiji 97 Roebuck, J. B. & Barker, T. (1974). A typology of police corruption. Social Problems, 21 (3), 423–437. Šifrer, J. & Bren, M. (2011). SPSS – Multivariatne metode v varstvoslovju. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. Treisman, D. (2000). The causes of corruption: a cross-national study. Journal of pu- blic economics, 76 (3), 399–457. Zschoche, R. (2011). A multilevel model of police corruption: Anomie, decoupling, and moral disengagement. Dostopno na http://scholarcommons.usf.edu/cgi/vi- ewcontent.cgi?article=4617&context=etd. O avtorjih: Dr. Massimo Manzin je zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve, v Policiji, in sicer v Sektorju kriminalistične policije Policijske uprave Koper. Področja njegovega znanstvenega raziskovanja so korupcija, njena zaznava in vplivi na gospodarstvo ter modeliranje vplivov korupcije. Dragoljub Pavlovič je zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve, v Policiji, in sicer v Sektorju kriminalistične policije Policijske uprave Koper. Dr. Cene Bavec je zaslužni profesor Univerze na Primorskem. Področja njegovega znanstvenega raziskovanja so korupcija, njena zaznava in vplivi na gospodarstvo ter modeliranje vplivov korupcije. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zaupanje javnosti v slovensko policijo 99 ZAUPANJE JAVNOSTI V SLOVENSKO POLICIJO Massimo Manzin Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Slovenija massimo.manzin@policija.si Cene Bavec Univerza na Primorskem, Slovenija cene.bavec@guest.arnes.si Sandi Čurin Ministrstvo za notranje zadeve sandi.curin@gov.si POVZETEK Občutek varnosti ter z njim posredno povezan občutek pravičnosti sta po- membna elementa zaupanja v policijo, hkrati s tem pa tudi v percepcijo de- mokratičnosti družbe kot take, zato nas je v raziskavi zanimalo, katere obli- ke dela oziroma postopkov v policiji so tiste, ki bi lahko prispevale k zaupanju v policijo v Sloveniji. Izsledki raziskave so pokazali, da posamezniki v pove- zavi z delom policije svoje zaupanje gradijo najprej na odnosu, ki ga imajo policisti pri opravljanju svojega dela ter pri učinkoviti obravnavi kriminala in drugih odklonskih dejanj. Ključne besede: javno mnenje, zaupanje v policijo, multipla regresijska analiza 1 UVOD Vzpostavljanje zaupanja v organizacijah in med njimi je eden od osnovnih menedžerskih izzivov, ne glede na področje, na katerem organizacija deluje, zato se s to problematiko ukvarja izjemno veliko avtorjev (Christensen in Lægreid, 2005; Puuse in Tolvanen, 2006; Fard in Rostamy, 2007). Že bežen pregled literature na to temo pa pokaže, da se avtorji v večini primerov ukvar- jajo posebej s pridobitnimi in posebej z upravnimi organizacijami. Ta delitev izvira predvsem iz različnih ciljev, ki jih imajo te organizacije. V zasebnem Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 100 sektorju je zaupanje predvsem v vlogi večje ekonomske učinkovitosti in sode- lovanja s strankami (Delahaye Paine, 2013), v javnem sektorju pa je izbor ci- ljev precej večji, zato je tudi pogledov na zaupanje veliko več. Zanimivo je, da so pridobitne organizacije ob intenzivnem uvajanju informacijske tehnologi- je med drugim spoznale tudi, da je zaupanje zaradi preprostejših nadzornih mehanizmov cenejše in učinkovitejše od nezaupanja, v javnem sektorju pa še vedno prevladujejo precej bolj tradicionalne ocene, zakaj je zaupanje sploh pomembno. Zaupanje se povezuje predvsem z demokratičnostjo družbe, po- litično legitimnostjo in pripravljenostjo posameznikov proaktivno sodelovati z javnim sektorjem (Bouckaert, 2012). Kot del javnega sektorja je posebej zanimivo zaupanje v policijo, ki je posredno ali neposredno v neprestanem stiku z državljani. Zakaj je zaupanje v policijo sploh pomembno? Vprašanje niti ni tako samou- mevno, saj različne analize zaupanja v policijo po svetu poudarjajo različne vidike in razloge. To se vidi predvsem iz tega, kako merijo zaupanje (Kääriäi- nen, 2007; Jackson in Bradford, 2010). V razvitih državah je poudarek pred- vsem na tem, da zaupanje povečuje legitimnost policije in celotne uprave (Ho- ugh, 2012), v demokratično nekoliko manj razvitih državah pa je poudarek na učinkovitosti policije v boju s kriminalnimi skupinami (Bradford in drugi, 2014). Zaupanje v policijo je pomembno tudi zato, ker poleg občutka varnosti posredno povečuje tudi občutek pravičnosti, seveda v povezavi s pravosodnim sistemom. Ta občutek pa je bistvo demokracije (Jackson in drugi, 2011; Hou- gh, 2012), kar postavlja zaupanje v policijo na visoko mesto na lestvici kazal- nikov demokratičnosti določene družbe. Zaupanje v policijo v družbi praviloma ni homogeno, kar pomeni, da lahko različne družbene skupine policiji različno zaupajo. Ta nehomogenost zau- panja je pravzaprav ena od temeljnih težav, s katerimi se srečujejo razne štu- dije in tudi policija pri operativnem delu, saj je očitno, da morajo biti pristopi k različnim družbenim skupinam različni, kar seveda velja zlasti za določene kritične skupine. Kljub temu v javnih analizah prevladujejo povprečni po- gledi državljanov, kar se še posebej kaže v EU-analizah (Kääriäinen, 2007; Jackson in drugi, 2011). 18. maj 2016, Policijska akademija Zaupanje javnosti v slovensko policijo 101 2 NAMEN, CILJI IN METODE RAZISKAVE Zaupanje javnosti v delo javnih institucij je večplasten konstrukt, ki ga obi- čajno opredeljujejo različna mnenja pogosto zelo različnih družbenih skupin. Zaupanje v delo policije je tesno povezano z njenim odnosom do državljanov in posledično tudi z odnosom državljanov do policije. V prispevku bo predsta- vljena problematika zaupanja v delo policije na podlagi dveh dimenzij zaupa- nja, ki se povezujeta z delom policistov, in sicer procesa dela in učinkovitosti postopkov. Osnova za empirično raziskavo je bila anketa, ki smo jo izvedli na vzorcu 135 oseb, in sicer 72 moških (53 %) in 63 žensk (47 %). Vsebinsko ustreznost an- ketnega vprašalnika smo preverili s pilotnim testiranjem v drugi polovici mar- ca 2016, in sicer na vzorcu 30 oseb. Glavno raziskavo smo izvedli elektronsko in z anketarjem v obdobju od 11. do 22. aprila 2016. V tabeli 1 sta prikazani starostna in izobrazbena struktura anketiranih, ki kažeta, da je bila tretjina (33 %) anketiranih stara od 38 do 47 let. Sledita starostni skupini anketiranih, starih od 28 do 37 let ter od 18 do 27 let; v vsaki skupini je bilo 27 % anketi- ranih, medtem ko je bilo starejših od 48 let precej manj. To pomeni, da so na vprašalnik najpogosteje odgovarjali tisti v srednjih letih in mlajši. Izobrazbena struktura anketiranih kaže, da je bilo v povprečju največ tistih s srednješolsko izobrazbo, in sicer 46 %, sledijo posamezniki z visokošolsko (26 %), višješol- sko (13 %) in univerzitetno izobrazbo (12 %). Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 102 Tabela 1: Starostna in izobrazbena struktura anketirancev Starostna struktura Starostni razredi v letih Število anketirancev Odstotek 18–27 37 27 28–37 37 27 38–47 44 33 48–57 13 10 57– 4 3 Skupaj 135 100 Izobrazbena struktura Osnovnošolska izobrazba 3 2 Srednješolska izobrazba 62 46 Višješolska izobrazba 18 13 Visoka strokovna izobrazba 36 26 Univerzitetna izobrazba ali več 16 12 Skupaj 135 100 3 ANALIZA IN INTERPRETACIJA REZULTATOV Zbrane podatke smo obdelali in analizirali s statističnim paketom SPSS (različi- ca 21). V nadaljevanju prikazujemo rezultate analize in njihovo interpretacijo. 3.1 Zaznava zaupanja v policijo Za raziskavo smo oblikovali anketni vprašalnik, ki je vseboval tri sklope anke- tnih vprašanj. Prvi sklop je sestavljalo sedem trditev, pri katerih so sodelujoči v raziskavi opredeljevali svoje mnenje glede zaupanja v delo policije. Odgovori so bili predvideni v obliki 5-stopenjske lestvice Likertovega tipa, pri čemer je vrednost 1 pomenila »sploh se ne strinjam« in 5 »popolnoma se strinjam«. Trditve smo opredelili na podlagi pregleda literature o policijskem zaupanju (Sun in drugi, 2014), ki so ga opredelili kot konstrukt, sestavljen iz zaupanja 18. maj 2016, Policijska akademija Zaupanje javnosti v slovensko policijo 103 v delo policije, ki temelji na njeni učinkovitosti, ter iz zaupanja, ki temelji na načinu izvedbe postopkov. Obenem smo sodelujoče tudi prosili, da v drugem sklopu anketnega vprašalnika ocenijo stopnjo zaupanja v policijo na lestvici od 1 do 5, pri čemer je ocena 1 pomenila »sploh ne zaupam«, 5 pa »popolnoma zaupam«. V tabeli 2 prikazujemo rezultate odgovorov na prvi in drugi sklop vprašanj. Rezultati kažejo, da so anketirani v povprečju prepričani, da so policisti pri svojem delu vljudni in prijazni, policija pa se pri pomoči oziroma podpori državljanom izkazuje kot precej potrpežljiva, kar nakazuje, da državljani delo policije ocenjujejo kot korektno. Nasprotno pa so anketirani prepričani, da policija ni prav uspešna pri obvladovanju kriminala ter ni prav učinkovita pri obravnavi nujnih klicev. Tabela 2: Zaupanje v delo policije Standardni Trditve Povprečje odklon Policija je pravična pri obravnavi izgredov/nesreč. 3,1 1,17 (Z1) Policisti so vljudni in prijazni. (Z2) 3,4 1,03 Policija je potrpežljiva pri podpori/pomoči 3,3 1,00 državljanom. (Z3) Policisti dajejo državljanom možnost, da pojasnijo 3,0 1,01 svoj položaj/primer. (Z4) Policija uspešno deluje proti kriminalu. (Z5) 2,2 1,01 Policija je učinkovita pri obravnavi nujnih primerov 2,9 1,08 in klicev. (Z6) Policija je uspešna pri nadzorovanju prometa. (Z7) 3,1 1,20 Ocena zaupanja v policijo 2,9 0,94 3.2 Multipla regresijska analiza Z namenom ugotavljanja vpliva posameznih oblik zaupanja na splošno oce- no zaupanja v policijo smo uporabili multiplo regresijsko analizo. V mnogo Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 104 primerih lahko namreč s poznavanjem ene spremenljivke zadovoljivo dobro napovemo neko drugo spremenljivko, če pa poznamo še kakšne informacije – dodatne spremenljivke, pa lahko to napoved še izboljšamo (Šifrer in Bren, 2011). V primeru, ko na vrednosti ene odvisne spremenljivke vpliva več de- javnikov – spremenljivk, govorimo o multipli regresiji (Bastič, 2006). Model linearne multiple regresije predstavlja naslednja enačba (Šifrer in Bren, 2011): Y = b + b x + b x + ... + b x + ε i 0 1 1 2 2 n n Pri tem je: Y – odvisna spremenljivka, b – regresijska konstanta, 0 b do b – regresijski koeficienti napovedanih (neodvisnih) spremenljivk x 1 n 1 do x . n Najprej smo za vse spremenljivke v tabeli 2 izračunali koeficient poševnosti in sploščenosti. Vrednosti za koeficient poševnosti so bile med –0,299 in 0,430, medtem ko so bile za koeficient sploščenosti med –0,277 in –0,869, kar pome- ni, da niso presegale mejnih vrednosti, zato ni bilo treba izločiti nobene spre- menljivke. Prav tako med spremenljivkami ni bilo zaznati multikolinearnosti, saj noben korelacijski koeficient ni presegel vrednosti 0,9 oziroma bil manjši od 0,1 (vrednosti med 0,333 in 0,826). Kazalnik linearnosti med odvisno in neodvisnimi spremenljivkami modela je koeficient determinacije R² (R Square), ki zavzame vrednosti med 0 in 1. Vre- dnosti, ki so bližje 1, pomenijo večjo natančnost modela, tj. boljšo linearno zvezo med odvisno in neodvisnimi spremenljivkami. Če koeficient determina- cije R² pomnožimo s faktorjem 100, rezultat imenujemo odstotek pojasnjene variance (Hajdinjak in Mihelič, b. l.). V našem primeru je vrednost R² (tabela 3) 0,765, kar pomeni, da z izbranimi neodvisnimi spremenljivkami lahko po- jasnimo 76,5 % variabilnosti odvisne spremenljivke – ocena zaupanja v poli- cijo. Vrednost multiplega korelacijskega koeficienta znaša 0,874, kar kaže na močno in pozitivno korelacijo med odvisno in neodvisnimi spremenljivkami. Izračunali smo tudi Durbin-Watsonov test, ki v našem primeru znaša 1,948, kar pomeni, da ni avtokorelacije prvega reda. 18. maj 2016, Policijska akademija Zaupanje javnosti v slovensko policijo 105 Tabela 3: Regresijski model Adjusted R Std. Error of Model R R Square Durbin-Watson Square the Estimate 1 ,874a ,765 ,751 ,46537 1,948 a) Predictors: (Constant), Z7, Z4, Z2, Z5, Z6, Z1, Z3 b) Dependent Variable: zaupanje v policijo V tabeli 4 (ANOVA) prikazujemo rezultate preverjanja domneve, ali je v mo- delu vsaj eden od regresijskih koeficientov različen od nič. F-test, ki znaša 57,540, in stopnja značilnosti (Sig < 0,05) kažeta na to, da je ocenjeni regresij- ski koeficient statistično značilen, kar pomeni, da je vsaj eden od parcialnih regresijskih koeficientov različen od nič in obstaja odvisnost med odvisno in vsaj eno neodvisno spremenljivko. Tabela 4: Statistična značilnost ocenjenega regresijskega modela Sum of Mean Model df f Sig. Squares Square Regression 87,229 7 12,461 57,540 ,000b 1 Residual 26,854 124 ,217 Total 26,854 124 ,217 a) Dependent Variable: zaupanje v policijo b) Predictors: (Constant), Z7, Z4, Z2, Z5, Z6, Z1, Z3 V tabeli 5 so prikazani t-testi in ravni značilnosti za posamezne regresijske koeficiente ter njihov vpliv na odvisno spremenljivko. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 106 Tabela 5: Ocene regresijskih koeficientov in njihova statistična značilnost Unstandardized Standardized Coefficients Coefficients Std. b beta t Sig. Error (Constant) ,020 ,163 ,122 ,903 Policija je pravična pri obravnavi ,128 ,051 ,160 2,533 ,013 izgredov/nesreč. (Z1) Policisti so vljudni in prijazni. (Z2) ,209 ,074 ,230 2,839 ,005 Policija je potrpežljiva pri podpori/pomoči ,030 ,079 ,032 ,374 ,709 državljanom. (Z3) Policisti dajejo državljanom možnost, da ,123 ,062 ,133 1,974 ,051 pojasnijo svoj položaj/primer. (Z4) Policija uspešno deluje proti kriminalu. ,223 ,058 ,241 3,872 ,000 (Z5) Policija je učinkovita pri obravnavi nujnih ,187 ,055 ,214 3,384 ,001 primerov in klicev. (Z6) Policija je uspešna pri nadzorovanju ,088 ,042 ,114 2,083 ,039 prometa. (Z7) Glede na to, da so bile neodvisne spremenljivke merjene z istimi merskimi enotami, si za njihovo razlago lahko pogledamo kar nestandardizirane vre- dnosti ocenjenih koeficientov (Jesenko in Jesenko, 2007; Šifrer in Bren, 2011). Rezultati kažejo smiselnost uporabe regresijske enačbe: Y = 0,128 Z + 0,209 Z + 0,223 Z + 0,187 Z + 0,088 Z 1 2 5 6 7 Pri vseh statistično značilnih spremenljivkah so regresijski koeficienti pozi- tivni, kar pomeni, da se s povišanjem vrednosti spremenljivke poveča tudi odvisna spremenljivka – zaupanje v policijo. Iz tega izhaja, da ima spremen- ljivka Z5, tj. uspešno delovanje policije proti kriminalu, največji vpliv na oceno zaupanja v policijo. Po moči vpliva sledita spremenljivki Z2 in Z6, tj. policisti so vljudni in prijazni ter policija je učinkovita pri obravnavi nujnih primerov in klicev. Sledita še spremenljivki Z1 in Z7, tj. policija je pravična pri obravnavi izgredov/nesreč ter policija je uspešna pri nadzorovanju pro- 18. maj 2016, Policijska akademija Zaupanje javnosti v slovensko policijo 107 meta. Rezultati regresijske analize nam povedo, da bi povečanje uspešnosti delovanja policije proti kriminalu najbolj povečalo zaupanje v delo policije, prav tako so pomembni dejavniki zaupanje v delo policije, vljudnost in prija- znost policistov pri opravljanju njihovega dela ter učinkovitost pri obravnavi nujnih primerov. Obenem zaupanje v policijo gradi tudi pravičnost pri obrav- navanju izgredov ter navsezadnje tudi uspešnost pri nadzorovanju prometa, ki lahko pomembno vplivata na percepcijo zaupanja v delo policistov in po- licije nasploh. 4 SKLEP Občutek varnosti ter z njim posredno povezan občutek pravičnosti sta po- membna elementa zaupanja v policijo, hkrati s tem pa tudi v percepcijo de- mokratičnosti družbe kot take, zato naj bi bilo tudi zaupanje v delo policije in policistov, ki s svojim delom in postopki, ki jih pri tem izvajajo, pomemben kazalnik demokratičnosti in legitimnosti družbe, v kateri policija deluje. Za- radi tega smo si kot raziskovalni cilj zastavili ugotoviti, katere oblike dela ozi- roma postopkov v policiji so tiste, ki bi lahko prispevale k zaupanju v policijo v Sloveniji. Rezultati so najprej pokazali, da so anketirani v povprečju prepričani, da so policisti pri svojem delu prijazni in vljudni, policijo pa ocenjujejo kot potrpe- žljivo pri zagotavljanju pomoči državljanom, skratka, anketirani so delo poli- cije na splošno ocenili kot korektno. V nadaljevanju pa je regresijska analiza pokazala, da na povečanje zaupanja v delo policije statistično najpomembneje vplivata uspešnost delovanja policije v boju proti kriminalu, pri čemer ne smemo zanemariti vpliva prijaznega in vljudnega odnosa policistov pri opravljanju njihovega dela, ter učinkovitost pri obravnavi nujnih primerov. Navsezadnje pa zaupanje v delo policije lah- ko zvišata tudi pravična obravnava izgredov ter uspešnost pri nadzorovanju prometa. Relativno majhen vzorec nam sicer ne dovoljuje posploševanja na vse sloven- ske državljane, pa vendar nam je raziskava pokazala, da posamezniki glede Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 108 dela policije svoje zaupanje gradijo najprej na odnosu, ki ga imajo policisti pri opravljanju svojega dela, ter tudi na učinkoviti obravnavi kriminala in drugih odklonskih dejanj. LITERATURA Bastič, M. (2006). Metode raziskovanja. Dostopno na http://shrani.si/f/2J/WJ/ 1HkYy8qF/file.pdf. Bradford, B., Huq, A., Jackson, J. & Roberts, B. (2014). What price fairness when se- curity is at stake? Police legitimacy in South Africa. Regulation & governance, 8 (2), 246–268. Christensen, T. & Lægreid, P. (2005). Trust in government: The relative importance of service satisfaction, political factors, and demography. Public Performance & Management Review, 28 (4), 487–511. Delahaye Paine, K. (2013). Guidelines for Measuring Trust in Organizations. Dostopno na http://www.instituteforpr.org/wp-content/uploads/2003_MeasuringTrust.pdf. Fard, H. D. & Rostamy, A. A. A. (2007). Promoting public trust in public organizations: Explaining the role of public accountability. Public Organization Review, 7 (4), 331–344. Hajdinjak, M. & Mihelič, F. (b. l.). Vrednotenje govornih vmesnikov z ogrodjem PARA- DISE. Dosegljivo na http://nl.ijs.si/isjt06/proc/21_Hajdinjak_2of2.pdf. Hough, M. (2012). Researching trust in the police and trust in justice: a UK perspecti- ve. Policing and Society, 22 (3), 332–345. Jackson, J. & Bradford, B. (2010). What is trust and confidence in the police? Policing, Vol. 4 (3), 241–248. Jackson, J., Pooler, T., Hohl, K., Kuha, J., Bradford, B. & Hough, M. (2011). Trust in justice: Topline results from Round 5 of the European Social Survey. Dostopno na https://www.europeansocialsurvey.org/docs/findings/ESS5_toplines_issue_1_ trust_in_justice.pdf. Jesenko, J. & Jesenko, M. (2007). Multivariatne statistične metode. Kranj: Moderna organizacija. Kääriäinen, J. T. (2007). Trust in the police in 16 European countries a multilevel analysis. European Journal of Criminology, 4 (4), 409–435. Puusa, A. & Tolvanen, U. (2006). Organizational identity and trust. Electronic Journal of Business Ethics and Organization Studies, 11 (2), 29–33. 18. maj 2016, Policijska akademija Zaupanje javnosti v slovensko policijo 109 Sun, I. Y., Jou, S., Hou, C. C. & Chang, Y. C. L. (2014). Public trust in the police in Taiwan: A test of instrumental and expressive models. Australian & New Zealand Journal of Criminology, 47 (1), 123–140. Šifrer, J. & Bren, M. (2011). SPSS – Multivariatne metode v varstvoslovju. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. O avtorjih: Dr. Massimo Manzin je zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve, v Policiji, in sicer v Sektorju kriminalistične policije Policijske uprave Koper. Področja njegovega znanstvenega raziskovanja so korupcija, njena zaznava in vplivi na gospodarstvo ter modeliranje vplivov korupcije. Dr. Cene Bavec je zaslužni profesor Univerze na Primorskem. Področja njegovega znanstvenega raziskovanja so korupcija, njena zaznava in vplivi na gospodarstvo ter modeliranje vplivov korupcije. Mag. Sandi Čurin, podsekretar, je zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Spremljanje javnega mnenja o policiji v Podravju 111 SPREMLJANJE JAVNEgA MNENJA O POLICIJI V PODRAVJU Franc Virtič Policijska uprava Maribor franc.virtic@policija.si POVZETEK V Policijski upravi Maribor se že od leta 2004 izvajajo meritve javnega mnenja o policiji. Raziskavo izvajajo v Podravju, saj ta statistična regija sovpada z mejami Policijske uprave Maribor. Razlog za merjenje je, da so tukaj leta 2003 začeli izvajati upravljanje kakovosti. Od takrat si nenehno prizadevajo iz- boljšati same sebe in kakovost svojega dela, da lahko zagotavljajo visoko ka- kovost varnostnih storitev ljudem na svojem območju in zunaj tega. Njihovo delo je usmerjeno v zagotavljanje varnostnih storitev za skupnost, od slednje pa pričakujejo pomoč in partnersko sodelovanje, pa tudi kritiko, pobude in predloge za delo. Raziskava je pokazala, da so bili ocene in stališča prebival- cev Podravja glede dela policistov Policijske uprave Maribor leta 2014 boljši kot leta 2013, hkrati pa tudi boljši, kot je povprečje vseh meritev. Ljudje so s policisti v Podravju (glede na pretekla leta) zadovoljnejši; potrdimo lahko, da je bila podana ena izmed boljših ocen. Ključne besede: policija, javno mnenje, odličnost, kakovost, policijsko delo v skupnosti 1 POLICIJA IN JAVNOST 1.1 Sodelovanje in odnosi policijskih organizacij z okoljem Okolje, v katerem delujejo policijske organizacije, vpliva nanje. Določena oko- lja so kriminalno bolj obremenjena, druga pa manj. Policijske organizacije in policisti imajo zato v določenih okoljih več možnosti, da se dokažejo, v drugih pa takih priložnosti nimajo. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 112 Ljudje pričakujejo, da bo policija zagotovila red in zakonitost ter da bo po- pravila krivice, ki se jim dogajajo, saj je v očeh javnosti sinonim za delovanje pravne (pravične) države. Državljani se pojavljajo v dvojni vlogi, so objekt nadzorstva policije in hkrati subjekt nadzorstva nad policijo in njenimi po- stopki. Zaradi tega (tj. zaradi nezmožnosti policije za zagotavljanje obeh želja in potreb hkrati) prihaja do stereotipnih mnenj o policiji (Kolenc, 2002). Pečar (1994) ugotavlja, da gre pri razmerju policije do javnosti za medčloveške odnose, v katerih prevladujejo vprašanja, pri katerih policija določa odgovore o tem, kako naj deluje, da bosta njeno delovanje in vodenje naravnana k pra- vim ciljem, to je ciljem, ki so v korist javnosti. Nadalje ugotavlja, da ima javno mnenje o policiji zagotovo tudi določeno nadzorstveno vlogo, ki je odvisna od številnih okoliščin. 1.2 Javnost dela kot merilo za ugotavljanje uspešnosti policijskega dela Policija je najvidnejši del procesa izvajanja zakonov. Zaradi njene vidnosti jav- nost od nje tudi največ pričakuje. Ta pričakovanja pa so pogosto prevelika, saj so možnosti policije pri izvajanju zakonov omejene – to se največkrat pokaže, ko ljudje pričakujejo čimprejšnjo stabilizacijo določene varnostne situacije. Ravno ta nerealna pričakovanja mnogokrat negativno vplivajo na javno mne- nje o podobi policije. Petrinčič, Gorenak in Meško (2004) citirajo Hunterja (1990), ki razlaga, da je policija državni organ, ki je namenjen ljudem in jim zagotavlja določeno stopnjo varnosti. Njeno delo je navzven vidno in transparentno. Sodobno po- licijo oblikujejo menedžerji in notranje okolje na eni strani ter zunanja javnost (ljudje) na drugi strani. Glede na različne razsežnosti odnosa javnosti je pomembno, kako se tovrstni odnosi oblikujejo in kateri dejavniki vplivajo na oblikovanje stališč javnosti o policiji. Prispevki, tako teoretični kot raziskovalni, so v tuji in domači literaturi številni, vendar le redki obravnavajo celoten sklop dejavnikov, ki lahko vpli- vajo na stališča javnosti. Med najpogosteje obravnavanimi dejavniki vpliva so (Kolenc, 2002): 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje javnega mnenja o policiji v Podravju 113 — osebne izkušnje oziroma stiki državljanov s policijo; — kakovost opravljene storitve, odzivni čas policije; — korupcija zaposlenih v policiji; — sociodemografski podatki; — lokalno okolje; — mediji idr. Pravzaprav vseh dejavnikov, ki vplivajo na mnenje javnosti o policiji, na njen odnos do policije in na vrednotenje njenega dela, ni mogoče predstaviti, kakor tudi ni možno pojasniti vseh razlogov. Nekateri so prepričani, da je javnost predvsem pod močnim vplivom medijske predstavitve policije in varnostnih vprašanj. Mediji naj bi kot eden izmed socialnih subjektov družbene moči (so)ustvarjali dojemanje in razumevanje varnosti, vključno z njenim zagota- vljanjem (Nastran Ule, 1992). 1.3 Javno mnenje kot merilo ugotavljanja uspešnosti policijskega dela Janežič in Gorenak (2004) menita, da lahko v obdobju po letu 1990 predvsem v razvitih državah, zlasti državah Evropske unije (v posameznih državah pa že nekaj desetletij pred tem), na področju odnosa javnosti in policijskih organizacij zasledimo pomembne premike. Znotraj tako imenovanega policij- skega dela v skupnosti, katerega temeljna značilnost je preprečevanje varno- stnih pojavov, preden ti nastanejo, in ne le reagiranje na varnostne pojave, ki so se že zgodili, ter partnersko sodelovanje s prebivalci lokalnih skupnosti pri tem, so začele policijske organizacije uporabljati tudi nekatera povsem nova merila ocenjevanja svojega dela. Merila, ki so jih policijske organizacije upora- bljale za merjenje svoje uspešnosti, so bila zlasti numerična in so se nanašala na število varnostnih pojavov in njihovo preiskanost. Znotraj nove filozofije izvajanja policijskih nalog, torej pri policijskem delu v skupnosti, vse bolj pri- hajajo v ospredje druga merila, ki jih policijske organizacije uporabljajo za merjenje svoje uspešnosti. Med temi ima seveda javnost pomembno mesto, saj gre zlasti za to, da policijske organizacije kot merilo svoje uspešnosti čeda- lje pogosteje uporabljajo ocene javnosti glede občutka varnosti, ocene zado- voljstva z delom policijskih organizacij, ocene zadovoljstva posameznih vrst uporabnikov policijskih storitev in podobno. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 114 To potrjujejo tudi številni raziskovalci (Clifford, 1976; Hepburn, 1982; Pečar, 1982; Heal, 1983; Pagon, 1993), ki zavračajo kvantitativna merila merjenja uspešnosti policijskih organizacij. Ob opuščanju teh meril različni avtorji (Warcup, 1992; Bayley, 1994) predlagajo različna druga merila ugotavljanja uspešnosti policijskih organizacij. Ta so med drugim tudi: — dostopnost policijskih organizacij; — odzivni časi policijskih organizacij na klice državljanov; — stopnja zadovoljstva javnosti z delom policijskih organizacij; — stopnja občutka varnosti državljanov; — stopnja notranjega policijskega zadovoljstva in drugo. Izhajajoč iz navedenih spoznanj lahko zapišemo, da morajo policijo v priho- dnosti zato (so)oblikovati vsi, notranje okolje in menedžerji na eni strani ter prebivalci, ki z njo sodelujejo, na drugi strani. Prav prebivalci so tisti, ki se s policijo srečujejo običajno takrat, ko jo potrebujejo, so v različnih stiskah oziroma neprijetnostih ali so celo oškodovani. Zato še posebej pozorno spre- mljajo odzivanje policije in njene postopke. Za uspešno opravljanje policijskih nalog je zelo pomembna podpora najšir- še javnosti. »Ideja javnosti implicira to, da obstajajo mehanizmi pridobivanja strinjanja javnosti z legitimnostjo dejavnosti javne uprave, torej tudi policij- skih organizacij s pojmovanjem njene uspešnosti in z načini izvrševanja de- javnosti.« (Harmon, 1981: 13) 1.4 Namen raziskovanja javnega mnenja Raziskovanje javnega mnenja je za policijo pomembno, ker pridobljene podat- ke lahko uporabi kot izhodišče za oblikovanje konkretnih ciljev oziroma po- stavitev jasnih standardov, ki bodo prispevali k večji uspešnosti in boljši učin- kovitosti njenega dela, pa tudi k njeni boljši podobi v javnosti (Kolenc, 2004). Prve javnomnenjske ankete o odnosu javnosti do policije so opravili že v pet- desetih letih prejšnjega stoletja, in to predvsem v ZDA, Kanadi, Veliki Britaniji in Avstraliji. Raziskovanje javnega mnenja je bilo legitimno sredstvo za ugo- tavljanje odnosa državljanov do policije in ugotovitve anket so, predvsem v 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje javnega mnenja o policiji v Podravju 115 ZDA, močno vplivale na oblikovanje politike in izvajanje policijskih delovnih načrtov (Horne, 1993). »Objektivni pokazatelji učinkovitosti in subjektivne presoje javnosti (pričakovanja, osebne izkušnje) se lahko razhajajo; v posameznih primerih, ko je očitno, da gre za nezadovoljstvo, oziroma ko pričakovanja javnosti niso izpolnjena, je treba raziskati vzroke nezadovoljstva in načrtovati korektivne dejavnosti. Problem je lahko tudi obraten; ko javnost niti ne zazna slabosti, cilji policijskega dela pa vendar niso uresničeni, kar se kaže lahko v slabi informiranosti, v nezanimanju javnosti, v napačnih presojah objektivnega sta- nja itd. S stališča proaktivne politike delovanja je tudi taka stanja treba upošte- vati in jih poskušati spreminjati,« pravi M. Šetinc (1995: 2). Če hoče policijski menedžment dobro opravljati svojo vlogo pri odločanju o strategiji in razvoju policijskega dela, ne more in ne sme zanemariti mnenja javnosti, saj ima slednja v demokratičnih družbah vso pravico, da policiji, kljub njeni diskrecijski pravici odločanja in (relativni) avtonomnosti, pove, kaj od nje pričakuje. Pri preučevanju javnega mnenja moramo upoštevati reaktivnost policijskega dela. To pomeni, da se policisti velikokrat samo odzivajo na dogodke. Ljudje jih potrebujejo predvsem v kritičnih trenutkih, ko gre kaj narobe, zato ne pre- seneča, da so deležni tudi kritičnih ocen (Tremoglie, 2001). Ljudje pričakujejo, da bo policija zagotovila red in zakonitost ter popravila krivico, ki se jim dogaja, saj je v očeh javnosti sinonim za delovanje pravne (pravične) države. Vendar policijsko delo nima nič z zagotavljanjem pravice in popravljanjem krivic. Policiste pri njihovem delu vodi niz ozko definiranih ciljev znotraj določenih zakonskih okvirov, o ukrepih se morajo odločiti v tre- nutku. Ker ukrepi vplivajo na druge osebe, s katerimi so v medosebni interak- ciji, je možnost za nezadovoljstvo, kritiko in razočaranje precejšnja. Policija ne more hkrati zadovoljiti vseh želja in potreb. Nekatere javnomnenjske raziskave so lahko celo delno zavajajoče, ker odslikavajo le »nacionalno mne- nje« oziroma »splošen odnos javnosti do policije«, redkeje pa razkrivajo razno- likosti mnenj glede na posamezne regije, z različnimi geografskimi, tudi socioe- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 116 konomskimi značilnostmi. Zaželeno je, da javnomnenjske raziskave vključujejo ocenjevanje splošnih stališč, ocenjevanje želja in prioritet pri policijskem delu ter ocenjevanje naslovnikovih neposrednih izkušenj s policijo (Meško, 1997). 2 KAKOVOST IN ODLIČNOST 2.1 Opredelitev kakovosti Ljudje že od nekdaj spremljajo in ocenjujejo kakovost. Sprva se je uveljavilo proizvodno gledanje nanjo, ki se usmerja v skladnost z zahtevami določenih standardov. To gledanje na kakovost je primernejše za proizvodna podjetja, ki proizvajajo izdelke. Storitve pa zaradi svojih značilnosti ne morejo biti vedno popolnoma enake. Poleg tega je pri izvajanju storitve uporabnik pogosto ne- posredno vpleten v sam proces izvajanja. Tako se je z vse večjim razmahom storitvenih dejavnosti pojavilo tržno pojmovanje kakovosti. Ta poleg kakovo- sti samega izdelka ali storitve upošteva tudi uporabnikovo zadovoljstvo (Ver- bič, 1994: 33). Zadovoljstvo in kakovost sta na področju storitev tesno povezana. Zaznavanje kakovosti storitev je možno ugotoviti iz petih dimenzij kakovosti, medtem ko na zadovoljstvo s storitvijo vplivajo kakovost storitve, cena in osebni dejavni- ki. Kakovost je torej ena od sestavin zadovoljstva porabnikov. Kakovost pomeni skladnost s specifikacijami, standardi in predvsem priča- kovanji porabnikov. Temeljiti mora torej na njihovih potrebah in željah. Te potrebe in pričakovanja se z globalizacijo, spreminjanjem vrednot in izboljše- vanjem življenjskega standarda neprestano spreminjajo, ljudje pa postajajo s svojim znanjem čedalje zahtevnejši. Organizacije, ki ne dosegajo pričakovane ravni kakovosti, propadejo. Samo najboljša podjetja, ki jim uspe zadovoljiti porabnikove potrebe, preživijo in obstanejo na konkurenčnem trgu. »Kakovost določenega proizvoda ali storitve mora biti rezultat skrbnega planiranja, brezhibne izvedbe in stalnega nadzora. Kakovost se ustvarja v celotnem ciklu poslovnega procesa, s skupnim sistematičnim pristopom vseh udeležencev v procesu. Učinkovitost sistema kakovosti bo zagotovljena 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje javnega mnenja o policiji v Podravju 117 le s popolno podporo vodstva. Vodstvo mora pri uvajanju kakovosti aktivno sodelovati in tako postati zgled vsem zaposlenim.« (Vujošević, 1996: 18) »Določene ravni kakovosti v organizacijo ne moremo vpeljati kar čez noč, ampak se tega lotevamo postopno z ugotavljanjem zadovoljstva strank, izboljševanjem komunikacijskih tokov znotraj in zunaj organizacije, usposabljanjem zaposlenih, sistematičnim spremljanjem in analiziranjem problemov ter z izdelavo internih navodil in standardov kakovosti. Spremembe so posledica uvajanja standardov, podeljevanje nagrad in priznanj, usposabljanje in izobraževanje, komuniciranje in pozitiven zgled vodstva.« (Verbič, 1994: 106–107) 2.2 Opredelitev odličnosti G. Žurga (www.mju.gov.si) navaja, da organizacije javne in državne uprave vedno bolj stremijo k izboljšanju kakovosti svojega delovanja in storitev, ki jih zagotavljajo. Obstajajo različni pristopi k temu, v zadnjem obdobju pa se prizadevanja na tem področju obračajo tudi v smer doseganja tako imenovane poslovne odličnosti. Tudi o odličnosti številni avtorji v različnih zgodovinskih obdobjih govorijo različno. Pri odličnosti ne gre več samo za skladnost s standardi, zahtevami, ampak za nekaj več – za stalno doseganje ali celo preseganje pričakovanj. G. Žurga (www.mju.gov.si) v nadaljevanju navaja, da če smo še do nedavnega govorili o delovanju v skladu s pričakovanji in/ali specifikacijami in smo imeli v mislih predvsem zadovoljno stranko, zdaj govorimo o delovanju po načelih poslovne odličnosti, kjer nas ne zanima le zadovoljna stranka, ampak tudi zadovoljni zaposleni in doseženi poslovni rezultati. Z vključevanjem vseh zaposlenih in vseh poslovnih funkcij v zagotavljanje kakovosti lahko govorimo o t. i. celovitem upravljanju kakovosti (TQM). Zago- tavljanje kakovosti tako postane del celotne organizacije. Celovito upravljanje kakovosti je najvišja stopnja odličnosti, ki zahteva stalno medsebojno sodelo- vanje zaposlenih in poslovnih funkcij. Uvajanje in delovanje po načelih celo- vitega obvladovanja kakovosti je nepretrgan proces, ne le enkratno dejanje. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 118 Z uvajanjem sistemov kakovosti v organizacijo se pojavi tudi vprašanje uspe- šnosti implementacije in nadaljnje uporabe. G. Žurga (13 ,2002) meni, da je uvajanje kakovosti smiselno, če doseženo tudi merimo, to pa je po njenem mnenju pomembno iz več razlogov: — če ne merimo rezultatov, ne moremo razlikovati uspeha od neuspeha; — če ne znamo prepoznati dosežkov, jih ne moremo nagrajevati; — če ne zmoremo nagrajevati dosežkov, verjetno nagrajujemo neuspehe oziroma slabo delo; — če ne znamo prepoznati dosežkov, se iz njih ne moremo učiti; — če ne znamo prepoznati slabega dela, ga ne moremo popraviti in — če znamo prikazati rezultate, lažje dosegamo podporo javnosti. 3 RAZISKAVA 3.1 Namen in cilji Temeljni namen raziskave je bil ugotoviti in spremljati gibanje ocen in stališč prebivalcev Podravja o delu policistov na območju Policijske uprave Maribor. Raziskava se izvaja že od leta 2004, ponovljena je bila v letih 2005, 2006, 2009, 2010, 2011, 2013 in 2014, in to z uporabo istega vprašalnika. V raziskavo je bilo zajetih 4506 anketirancev. Namen je bil ugotoviti, kako v daljšem obdobju ljudje spoštujejo policijo na območju Policijske uprave Maribor, kako jo cenijo in ocenjujejo, kako so z njo zadovoljni, kaj od nje pričakujejo in kako varno se počutijo, skratka, ali polici- ja v Podravju počne to, kar javnost od nje pričakuje. 3.2 Interpretacija pomembnejših rezultatov 1. vprašanje: izkušnje s policisti Oceno izkušenj anketirancev s policisti v Podravju merimo od leta 2004. Ugo- tovitve so prikazane v tabeli 1. 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje javnega mnenja o policiji v Podravju 119 Tabela 1: Ocenjevanje dejavnikov glede na izkušnje s policisti DEJAVNIK 2004 2005 2006 2009 2010 2011 2013 2014 Povp. Dostopnost 3,59 3,61 3,73 3,84 3,56 3,64 3,57 3,81 3,67 Odnos do ljudi 3,73 3,83 3,80 3,83 3,72 3,84 3,55 3,88 3,77 Zavzetost za rešitev konkretnega 3,23 3,33 3,41 3,67 3,43 3,54 3,36 3,70 3,46 primera Svetovanje in 3,56 3,74 3,67 3,79 3,56 3,72 3,52 3,74 3,66 pomoč Iz tabele 1 je razvidno, da so policisti v povprečju najmanj zavzeti za reševanje težav ljudi (3,46), malo boljši so pri dejavniku svetovanje in pomoč (3,66), sledi dostopnost (3,67), najboljši pa so pri dejavniku odnos do ljudi (3,77). Pri vseh dejavnikih so bile ocene policistov leta 2014 boljše (v primerjavi z letom 2013), boljše pa so tudi od povprečja vseh meritev. Največja razlika gle- de na povprečje je pri oceni zavzetosti za rešitev konkretnega primera (0,24). 2. vprašanje: pričakovanja po dejavnikih dela policistov Od leta 2004 anketirance sprašujemo o pričakovanjih glede policistov po de- javnikih iz prejšnjega vprašanja. Ugotovitve so razvidne iz tabele 2. Tabela 2: Pričakovanja anketirancev po dejavnikih dela policistov DEJAVNIK 2004 2005 2006 2009 2010 2011 2013 2014 Povp. Dostopnost 4,39 4,56 4,79 4,38 4,19 4,22 4,14 4,35 4,38 Odnos do ljudi 4,60 4,66 4,83 4,40 4,24 4,28 4,22 4,4 4,45 Zavzetost za rešitev konkretnega 4,54 4,72 4,83 4,35 4,28 4,28 4,25 4,39 4,46 primera Svetovanje in 4,46 4,67 4,84 4,39 4,33 4,25 4,21 4,41 4,45 pomoč Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 120 Iz tabele 2 je razvidno, da so pričakovanja ljudi glede policije po vseh dejav- nikih v letu 2014 manjša od povprečja vseh meritev in hkrati večja glede na zadnjo meritev, tj. leta 2013. Razlika med oceno in pričakovanji Med izvajanjem meritev javnega mnenja o policiji v Podravju ugotavljamo tudi razliko med dejanskim in želenim stanjem. Podrobnosti so razvidne iz tabele 3. Tabela 3: Razlika med dejanskim stanjem in pričakovanji ljudi glede policistov DEJAVNIK 2004 2005 2006 2009 2010 2011 2013 2014 Povp. Dostopnost 0,8 0,95 1,06 0,54 0,63 0,58 0,57 0,54 0,71 Odnos do ljudi 0,87 0,83 1,03 0,57 0,52 0,44 0,67 0,52 0,68 Zavzetost za rešitev konkretnega 1,31 1,39 1,42 0,68 0,85 0,74 0,89 0,69 1,00 primera Svetovanje in 0,9 0,93 1,17 0,6 0,77 0,53 0,69 0,67 0,78 pomoč Pogled na tabelo 3 pokaže, da so bile razlike leta 2014 glede dejanskega stanja in pričakovanj ljudi do policistov najmanjše pri odnosu do ljudi (0,52), sledi dostopnost (0,54), nato svetovanje in pomoč (0,67), največja razlika pa je pri dejavniku zavzetost za rešitev konkretnega primera (0,69). Iz tabele 3 je razvidno tudi, da so se razlike med dejanskim stanjem in pri- čakovanji ljudi leta 2014 (glede na leto 2013) zmanjšale, manjše so tudi od povprečja pred tem. 3. vprašanje: prepoznavnost dela vodij policijskih okolišev Že od leta 2004 sprašujemo anketirance o prepoznavnosti vodij policijskega okoliša (VPO) v njihovem kraju. Podrobnosti so razvidne iz tabele 4. 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje javnega mnenja o policiji v Podravju 121 Tabela 4: Prepoznavnost dela vodij policijskih okolišev VPRAŠANJE 2004 2005 2006 2009 2010 2011 2013 2014 Povp. Ali veste, da imate v kraju, kjer živite, 60,8 60,3 68,0 63,3 64,8 68,5 61 69,9 64,5 VPO (%)? Pogled na tabelo 4 pokaže, da je bila leta 2014 prepoznavnost vodij policijskih okolišev na območju Policijske uprave Maribor najboljša doslej (69,9 %) in 5,4 odstotne točke boljša od povprečja. 4. vprašanje: lastnosti policistov V sklopu vprašanj o lastnostih policistov iz zadnjega postopka smo anketi- rance vprašali po dejavnikih korektnost, prijaznost, vljudnost in odločnost. Rezultati so razvidni iz tabele 5. Tabela 5: Ocena policista iz zadnjega postopka DEJAVNIK 2004 2005 2006 2009 2010 2011 2013 2014 Povp. Korektnost 4,14 4,13 4,07 3,9 3,6 3,81 3,59 3,86 3,89 Prijaznost 4,08 4,11 4,06 3,96 3,7 3,89 3,61 3,9 3,91 Vljudnost 4,09 4,11 4,07 3,96 3,68 3,89 3,63 3,9 3,92 Odločnost 4,21 4,27 4,28 4,06 3,76 3,94 3,73 3,92 4,02 Iz tabele 5 je razvidno, da so bili policisti v zadnji anketi bolje ocenjeni kot leta 2013 in slabše, kot je povprečje vseh meritev. Najslabša ocena od vseh dejav- nikov je pri korektnosti (3,86), sledita prijaznost in vljudnost (3,9), še najbolje pa so ljudje policiste ocenili po dejavniku odločnost (3,92). 5. vprašanje: pričakovane lastnosti policistov V tem sklopu vprašanj smo anketirance vprašali po njihovih pričakovanjih glede policistov z vidika dejavnikov korektnost, prijaznost, vljudnost in odloč- nost. Rezultati so razvidni iz tabele 6. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 122 Tabela 6: Ocena pričakovanj do lastnosti policistov DEJAVNIK 2004 2005 2006 2009 2010 2011 2013 2014 Povp. Korektnost 4,79 4,78 4,88 4,51 4,37 4,38 4,28 4,45 4,56 Prijaznost 4,79 4,77 4,87 4,53 4,36 4,33 4,25 4,46 4,55 Vljudnost 4,8 4,78 4,88 4,53 4,35 4,38 4,22 4,45 4,55 Odločnost 4,65 4,77 4,85 4,56 4,38 4,4 4,32 4,44 4,55 Pričakovanja anketirancev v letu 2014 so večja kot leta 2013, a hkrati manjša glede na povprečje vseh meritev od leta 2004 dalje. Anketiranci najmanj pri- čakujejo pri dejavniku odločnost (4,44), sledita korektnost in vljudnost (4,45), še največja pričakovanja so glede prijaznosti (4,46). Dodati je treba, da je ocena vseh pričakovanj praktično enaka, zelo majhne razlike se pojavijo šele pri drugi decimalki. Razlika med oceno in pričakovanji Med izvajanjem meritev javnega mnenja o policiji v Podravju ugotavljamo tudi razliko med dejanskim in želenim stanjem. Podrobnosti so razvidne iz tabele 7. Tabela 7: Razlika med oceno in pričakovanji glede lastnosti policistov DEJAVNIK 2004 2005 2006 2009 2010 2011 2013 2014 Povp. Korektnost 0,65 0,65 0,81 0,61 0,77 0,57 0,69 0,59 0,67 Prijaznost 0,71 0,66 0,81 0,57 0,66 0,44 0,64 0,56 0,63 Vljudnost 0,71 0,67 0,81 0,57 0,67 0,49 0,59 0,55 0,63 Odločnost 0,44 0,5 0,57 0,5 0,62 0,46 0,59 0,52 0,53 Tabela 7 pokaže, da so razlike med dejanskim stanjem in pričakovanji ljudi glede policistov manjše kot leta 2013 in hkrati manjše od povprečja meritev. Najmanjša razlika je pri odločnosti (0,52), sledita vljudnost (0,55) in prijaznost (0,56), največja razlika pa je pri dejavniku korektnost (0,59). 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje javnega mnenja o policiji v Podravju 123 6. vprašanje: občutek varnosti v domačem okolju Zanimalo nas je, kako varno se ljudje počutijo v okolju, kjer prebivajo. Rezul- tati so razvidni v tabeli 8. Tabela 8: Občutek varnosti v bivalnem okolju VPRAŠANJE 2004 2005 2006 2009 2010 2011 2013 2014 Povp. Se v okolju, kjer prebivate, 89,9 84,8 89,9 93,6 87,6 92,2 86 91,17 89,4 počutite varno? Pregled tabele 8 pokaže na relativno velik odstotek anketirancev, ki se v oko- lju, kjer prebivajo, počutijo varno. V letu 2014 je bil ta delež 91,17 % in je bil tako bistveno boljši (5,17 odstotne točke) kot leta 2013 ter tudi boljši od pov- prečne ocene. 7. vprašanje: zaupanje policiji Oceno zaupanja policiji v Podravju merimo od leta 2005. Povprečna ocena je bila 3,34. Ugotovitve prikazujemo v tabeli 9. Tabela 9: Zaupanje policiji v Podravju VPRAŠANJE 2005 2006 2009 2010 2011 2013 2014 Povp. Kako zaupate policiji? 3,58 3,57 3,27 3,10 3,19 3,18 3,34 3,32 Iz tabele 9 je razvidno, da se je ocena zaupanja policiji v Podravju od leta 2005, ko smo v anketi prvič zastavili to vprašanje, slabšala. Od leta 2005 do leta 2013 je bila slabša za 0,4 ocene, leta 2014 pa se je ponovno izboljšala in je celo boljša od povprečne ocene. 8. vprašanje: zadovoljstvo z delom policistov Oceno zadovoljstva z delom policistov v Podravju merimo od leta 2004. Ugo- tovitve prikazujemo v tabeli 10. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 124 Tabela 10: Zadovoljstvo z delom policistov VPRAŠANJE 2004 2005 2006 2009 2010 2011 2013 2014 Povp. Kako ste zadovoljni 3,47 3,54 3,53 3,64 3,46 3,52 3,53 3,69 3,55 z delom policistov? Iz tabele 10 je razvidno, da je bila ocena zadovoljstva z delom policistov (3,69) leta 2014 v Podravju (vse od leta 2004, ko smo prvič zastavili to vprašanje) najboljša doslej in hkrati 0,14 ocene boljša od povprečja in ocene iz leta 2013. 9. vprašanje: pripravljenost za sodelovanje s policisti Pripravljenost na sodelovanje s policisti merimo od leta 2005. Ugotovitve pri- kazujemo v tabeli 11. Tabela 11: Pripravljenost za sodelovanje s policisti VPRAŠANJE 2005 2006 2009 2010 2011 2013 2014 Povp. Pripravljenost za 3,70 4,10 4,03 4,11 4,07 3,94 4,13 4,0 sodelovanje s policisti Pogled na tabelo 11 pokaže, da je bila ocena pripravljenosti ljudi za sodelo- vanje s policisti (4,13) v letu 2014 najboljša doslej in za 0,13 ocene boljša od povprečne ocene. 4 SKLEP Primerjave podatkov zadnje raziskave, tj. iz leta 2014, s predhodnimi so poka- zale boljše ocene in pozitivnejša stališča prebivalcev Podravja glede dela poli- cistov Policijske uprave Maribor, hkrati pa tudi boljše ocene, kot je povprečje vseh meritev. Ljudje so s policisti v Podravju (glede na pretekla leta) zadovolj- nejši. Potrdimo lahko, da je bila podana ena izmed boljših ocen. 18. maj 2016, Policijska akademija Spremljanje javnega mnenja o policiji v Podravju 125 Kot pozitivno je treba izpostaviti dejstvo, da so prebivalci Podravja in hkrati območja Policijske uprave Maribor zadovoljni z delom policistov in pripra- vljeni na sodelovanje s policijo. Na drugi strani pa bo treba vložiti več truda v izboljšanje zavzetosti policistov za reševanje težav ljudi; delo policistov bo torej treba usmeriti v identificiranje težav in načrtovanje aktivnosti za njihovo reševanje skupaj z ljudmi (poudarjanje vsebin iz Strategije policijskega dela v skupnosti, ki so jo tudi na Policijski upravi Maribor začeli uvajati leta 2014). LITERATURA Clifford, W. (1976). Planning Crime Prevention. Toronto: Lexington books. Harmon, M. M. (1981). Action Theory for Public Administration. Longman, George Washington University. Heal, K. (1983). The Police, the Public and the Prevention of Crime. The Howard Jour- nal of Penology and Crime Prevention, 2, 91–100. Hepburn, J. R. (1982). Crime Control, Due Process and Measurement of Police Perfor- mance. Journal of Police science and Administration, 1, 88–97. Horne, D. G. (1993). Ispitivanje javnog mišljenja; njihov utjecaj na policijske organi- zacije. Izbor (2), 134–143. Hunter, D. R. (1990). Three Models of Policing. Police Studies. Janežič, A. & Gorenak, V. (2004). Zadovoljstvo žrtev premoženjskih kaznivih dejanj s postopki policistov na območju Slovenije: analiza odprtih vprašanj. V: Lobnikar, B. (ur.). Peti slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola. Kolenc, T. (2002/a). Zaupanje v policijo, javnomnenjski izsledki. V: Pagon, M. (ur.). Tretji slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Visoka policijsko varnostna šola. Kolenc, T. (2004). Zadovoljstvo s policijo in klic na interventno številko 113. V: Lob- nikar, B. (ur.). Peti slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Visoka policijsko- -varnostna šola. Meško, G. (1997). Proučevanje policistov in policije. Socialna pedagogika, 1 (2). Nastran Ule, M. (1992). Socialna psihologija. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Pagon, M. (1993). Definiranje organizacijske uspešnosti policijskih organizacij. Vpliv definirane uspešnosti na vodenje in ocenjevanje dela policistov. Policija, 13 (2). Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 126 Pečar, J. (1982). Neprijavljena konvencionalna kriminaliteta zoper posameznika. Lju- bljana: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 2, 118–128. Pečar, J. (1994). Policija in družba. Policija, 14 (3–4). Petrinčič, T., Gorenak, V. & Meško, G. (2004) Zadovoljstvo žrtev premoženjskih kazni- vih dejanj s postopki policistov na območju Policijske uprave Postojna. V: Lobni- kar, B. (ur.). Peti slovenski dnevi varstvoslovja. Ljubljana: Visoka policijsko-var- nostna šola. Šetinc, M. (1995). Javnost o policiji in varnosti. Varnost, 43 (10–11). Tremoglie, M. P. (2001). Police and Public Opinion. Internet. Dostopno na: http:// www.paulrevere.org/Articles/Tremoglie/police_and_public_opinion.htm (naj- deno 16. 9. 2007). Verbič, B. (1994). Dobrodošli med najboljšimi: pot do kakovosti v storitveni dejavno- sti. Ljubljana: GV Založba. Vujošević, N. (1996). Vodilo za standarde kakovosti ISO 9000. Ljubljana: Gospodarski vestnik. Warcup, D. (1992). The Concept of Total Quality Management in the Police Service. The Police Journal, 1, 56–69. Žurga, G. (2002). Učinki izboljševanja kakovosti v javni upravi. Od ideje kakovosti do dobrih praks v javni upravi: Zbornik referatov. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve. Žurga, G. Poslovna odličnost kot sredstvo za doseganje večje učinkovitosti državne uprave. Dostopno na: www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/mju_ dokumenti/pdf/Zurga.pdf (najdeno 7. 5. 2012). O avtorju: Franc Virtič je zaposlen na Policijski upravi Maribor. 18. maj 2016, Policijska akademija Psihofizične težave in značilnosti sodobnega delovnega okolja v slovenski policiji 127 PSIhOfIZIČNE TEžAVE IN ZNAČILNOSTI SODObNEgA DELOVNEgA OKOLJA V SLOVENSKI POLICIJI Marina Strahinić Univerza v Mariboru, Slovenija marina.strahinic@gmail.com Sabina Junc Univerza v Mariboru, Slovenija sabina.junc@gmail.com Sara Tement Univerza v Mariboru, Slovenija sara.tement@um.si POVZETEK Pojavljajoča se težnja zvišanja delovnih zahtev je zaradi posledic, ki jih pušča pri posameznikih, v številnih državah resna težava. Namen prispevka je potr- diti značilnosti sodobnega delovnega okolja kot pomembne napovednike psi- hofizičnega počutja ter dokazati moderacijski učinek izbranih individualnih značilnosti v omenjeni povezavi. Raziskava je bila izvedena na vzorcu 177 zaposlenih v slovenski policiji. Ugotovili smo, da je pri zaposlenih pomem- ben napovednik psihofizičnih težav med značilnostmi sodobnega delovnega okolja le trpinčenje na delovnem mestu. Rezultati prav tako nakazujejo, da imata individualni značilnosti psihološka odpornost in počitek po delu po- tencialni blažilni učinek na doživljanje psihofizičnih težav v stresnih situ- acijah. Rezultati analize prevoza na delo kažejo, da bi ta lahko bil dodatna značilnost sodobnega delovnega okolja. Ključne besede: psihofizične težave, značilnosti sodobnega delovnega okolja 1 UVOD V številnih državah so se zahteve delovnega mesta tako zvišale, da sta stres na delovnem mestu in izgorelost resna in močno razširjena težava. Visoka sto- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 128 pnja delovnih zahtev in nizka stopnja delovnih resursov se povezujeta z razvo- jem fizičnih in psiholoških zdravstvenih težav v daljšem obdobju (Demerouti, Bakker, Geurts in Taris, 2009: 86–87). Namen študije je na vzorcu zaposlenih v slovenski policiji raziskati povezave med psihofizičnim počutjem in zahte- vami sodobnega delovnega okolja, preveriti, ali imajo individualne značilnosti moderacijski učinek na omenjene povezave, ter raziskati navade zaposlenih v povezavi s prevozom na delo in z njega. Raziskava temelji na dveh pomembnih teorijah. Prva je model delovnih zahtev in delovnih resursov, ki predpostavlja, da je mogoče vse dejavnike delovnega mesta uvrstiti bodisi med delovne zahteve bodisi med delovne resurse. K delovnim zahtevam prištevamo vse fizične, psihološke, socialne in/ali organizacijske dejavnike, ki od zaposlenih zahtevajo vložek fizičnega in/ali psihološkega napora. Delovni resursi zajemajo tiste dejavnike delov- nega mesta, ki omogočajo doseganje delovnih ciljev in zmanjšujejo delovne zahteve ter z njimi povezane stroške. Kronične delovne zahteve izčrpava- jo miselne in fizične resurse zaposlenih in lahko vodijo do izčrpanosti in zdravstvenih težav (Bakker in Demerouti, 2007: 312–313). Na podlagi tega sklepamo, da bo višja izpostavljenost zahtevam sodobnega delovnega oko- lja, kot so nestandardni delovni urnik, obremenitve s strani delovnih nalog, karierna negotovost, trpinčenje na delovnem mestu in odsotnost nekaterih resursov za učinkovito opravljanje dela, prispevala k višji stopnji stresa na delovnem mestu in se povezovala z višjo stopnjo pojavnosti psihofizičnih simptomov stresa. Poleg nekaterih zunanjih resursov imajo pri razvoju stresne reakcije po- membno vlogo tudi notranji resursi, kot so individualne značilnosti zapo- slenih (Chirumbolo in Areni, 2010: 196). Druga pomembna teorija za to raz- iskavo je teorija usklajenosti posameznika in okolja, ki razkriva, da stres ne izhaja ločeno iz okolja ali posameznika, ampak iz neskladja med posamezni- kom in okoljem (Edwards, Caplan in Van Harrison, 1998: 29–30). V preteklih raziskavah so se v povezavi s stresom in njegovimi izidi (izmed preostalih) izkazale kot pomembne temeljne samoevalvacije (Kammeyer-Mueller, Judge in Scott, 2009: 188), psihološka odpornost (Smith in drugi, 2008: 199), op- timizem (Scheier, Carver in Bridges, 1994: 1068) in stopnja posameznikove spočitosti po delu (Demerouti in drugi, 2009: 110). Na podlagi tega sklepamo, 18. maj 2016, Policijska akademija Psihofizične težave in značilnosti sodobnega delovnega okolja v slovenski policiji 129 da bo do neskladja med posameznikom in okoljem, ki bo nadalje prispevalo k razvoju psihofizičnih težav, prišlo, ko se bodo posamezniki z nizko sto- pnjo pozitivnih temeljnih samoevalvacij, psihološke odpornosti, optimizma in počitka po delu srečali z visokimi zahtevami sodobnega delovnega okolja. Z drugimi besedami: predpostavljamo, da se bodo omenjene individualne značilnosti izkazale kot moderator povezave med značilnostmi sodobnega delovnega okolja in psihofizičnimi težavami. Hipoteza 1: Psihofizične težave se bodo pozitivno povezovale z značilnostmi sodobnega delovnega okolja in naslednjimi dimenzijami: nestandardni delov- ni urnik (H1a), obremenitve z delovnimi nalogami (H1b), odsotnost delovnih resursov (H1c), karierna negotovost (H1č) ter trpinčenje (H1d). Hipoteza 2: Pozitivna povezanost med značilnostmi sodobnega delovnega okolja in psihofizičnimi težavami bo šibkejša pri posameznikih z višjo stopnjo izraženosti pozitivnih temeljnih samoevalvacij (H2a), psihološke odpornosti (H2b), optimizma (H2c) in počitka po delu (H2č). Hipoteza 3: Prevoz na delo bo za zaposlene obremenitev. 2 METODA 2.1 Udeleženci V raziskavi je sodelovalo 177 zaposlenih v slovenski policiji, od tega 80,20 % moških in 19,30 % žensk. Povprečna starost sodelujočih je 39,82 leta, pov- prečna delovna doba pa 17 let in 11 mesecev. Izobrazbena struktura sodelu- jočih je naslednja: srednja strokovna in splošna izobrazba (V. stopnja: 42,40 %), visokošolska izobrazba prve stopnje (stopnja VI/2: 18,10 %), visokošol- ska izobrazba druge stopnje (VII. stopnja: 16,90 %), višješolska oziroma višja strokovna izobrazba (stopnja VI/1: 15,30 %), srednja poklicna izobrazba (IV. stopnja: 4,50 %), magisterij znanosti (stopnja VIII/1: 2,30 %) ter doktorat zna- nosti (stopnja VIII/2: 0,60 %). Večina sodelujočih je zaposlena za nedoločen čas (96,60 %) in ima triizmenski delovnik (67,80 %), sledijo jim zaposleni z dvoizmenskim (12,40 %) in enoizmenskim delovnikom (19,20 %). Z izjemo Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 130 enega imajo vsi sodelujoči zaposlitveni status za polni delovni čas (98,90 %). Udeleženci imajo v povprečju dve naduri tedensko. 2.2 Pripomočki Demografski podatki. Vprašanja se nanašajo na spol, starost, izobrazbo, de- lovno dobo, zaposlitveni status, zaposlitveno razmerje, število nadur tedensko ter izmensko delo. Primer postavke: »Stopnja najvišje dosežene izobrazbe«. Prevoz na delo. Sklop postavk je vseboval vprašanja o oddaljenosti kraja bi- vanja od kraja službovanja, urejenost javnega prevoza do kraja službovanja, kako se sodelujoči vozi na delovno mesto, koliko časa dnevno porabi za pre- voz ter ali je prevoz na delo zanj obremenitev. Primer postavke: »Kako se vi osebno vozite na delo?« Psihofizične težave. Vprašalnik je bil povzet po Kopenhagenskem psihoso- cialnem vprašalniku (Kristensen, Hannerz, Høgh in Borg, 2005; COPSOQ II, Copenhagen Psychosocial Questionnaire). Uporabljene so bile postavke treh lestvic: lestvica stresa, lestvica somatskih težav in lestvica težav s spanjem. Udeleženci so odgovarjali na 5-stopenjski Likertovi lestvici, kjer so bile mo- žnosti od 1 – nikoli do 5 – vedno. Primer postavke: »Kako pogosto v zadnjih 4 tednih ste bili razdražljivi?« Cronbachov koeficient zanesljivosti alfa za upora- bljene lestvice je med ,68 in ,86 (Kristensen in drugi, 2005: 441). Individualne značilnosti sodelujočih sestavljajo temeljne samoevalvacije, op- timizem, psihološka odpornost in počitek po delu. Sodelujoči so odgovarjali na 5-stopenjski Likertovi odgovorni lestvici, kjer so izbirali med možnostmi od 1 – močno se ne strinjam do 5 – povsem se strinjam. Vprašalnik temeljnih samoevalvacij (Judge, Erez, Bono in Thoresen, 2003; CSES, The core self- -evaluations scale) meri štiri temeljne ocene lastne vrednosti, učinkovitosti in sposobnosti: samoučinkovitost, samospoštovanje, nevroticizem ter lokus kontrole. Primer postavke: »Včasih se počutim potrto.« Cronbachov koefici- ent zanesljivosti alfa se pri vprašalniku giblje med ,57 in ,89 (Judge in drugi, 2003: 311–312). Vprašalnik optimizma (Scheier, Carver in Bridges, 1994; LOT- -R, Life Orientation Test-Revised) meri individualne razlike v optimizmu in pesimizmu. Primer postavke: »Če mi gre lahko kaj narobe, mi bo tudi šlo.« 18. maj 2016, Policijska akademija Psihofizične težave in značilnosti sodobnega delovnega okolja v slovenski policiji 131 Cronbachov koeficient zanesljivosti alfa pri vprašalniku znaša ,82 (Scheier in drugi, 1994: 1065). Vprašalnik psihološke odpornosti (Smith in drugi, 2008; Brief Resilience Scale) meri prožnost posameznika, da si po stresni situaciji ponovno okrepi moči. Primer postavke: »Težko prebrodim stresne dogodke.« Cronbachov koeficient zanesljivosti alfa pri vprašalniku znaša od ,80 do ,91 (Smith in drugi, 2008: 197). Vprašalnik počitka po delu (Sonnentag in Fritz, 2007; REQ, The Recovery Experience Questionnaire) je sestavljen iz štirih dimenzij, tj. miselni odklop, občutek sprostitve, občutek spretnosti ter obču- tek nadzora, in meri sposobnost posameznika, da se ponovno okrepi po de- lovnem dnevu. Primer postavke: »Pozabim na delo.« Cronbachov koeficient zanesljivosti alfa za posamezne postavke se giblje med ,85 in ,89 (Sonnentag in Fritz, 2007: 213). Sodobno delovno okolje. Vprašalnik sodobnega delovnega okolja (Junc in Stra- hinić, v tisku) je sestavljen iz petih dimenzij, in sicer nestandardni delovni urnik, obremenitve delovnih nalog, odsotnost delovnih resursov, karierna ne- gotovost ter trpinčenje, meri pa zahteve sodobnega delovnega okolja za zapo- slene. Udeleženci so odgovarjali na 5-stopenjski Likertovi lestvici, kjer so izbi- rali med možnostmi od 1 – močno se ne strinjam oziroma nikoli do 5 – povsem se strinjam oziroma vedno. Primer postavke: »Na delovnem mestu me skrbi, da je moja zaposlitev negotova.« Cronbachov koeficient zanesljivosti alfa pri vprašalniku znaša ,90 (Junc in Strahinić, v tisku). 2.3 Postopek Zbiranje udeležencev je potekalo v dogovoru s slovensko policijo. Od septem- bra do oktobra 2015 je potekalo usklajevanje s Centrom za raziskovanje in socialne veščine. Vzpostavljen je bil dogovor o vsebini anketnega vprašalnika, načinu izvedbe raziskave, velikosti vzorca in načinu vzorčenja. Zbiranje po- datkov je potekalo od sredine januarja do sredine februarja 2016, pri čemer so naključno izbrani zaposleni v policiji prejeli prošnjo za sodelovanje v raziska- vi in povezavo do spletnega mesta 1KA za izpolnjevanje vprašalnika. Sodelo- vanje je bilo anonimno in prostovoljno. Podatke smo analizirali s programom IBM SPPS 23.0. Za analiziranje vprašanj o prevozu na delo smo uporabili metodo korelacije in deskriptivne statistike, za Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 132 raziskovanje povezav med konstrukti ter moderacijskega učinka individualnih značilnosti na povezavo med značilnostmi sodobnega delovnega okolja in psihofizičnih težav pa metodo hierarhične multiple regresije. 3 REZULTATI IN DISKUSIJA Tabeli 1 in 2 zajemata povzetek rezultatov hierarhične multiple regresi- je. Oblikovana sta bila dva modela. Prvi je namenjen preverjanju povezav med psihofizičnimi težavami, značilnostmi sodobnega delovnega mesta ter individualnimi značilnostmi, drugi pa preverjanju moderacijskih učinkov individualnih značilnosti na povezavo med sodobnim delovnim okoljem ter psihofizičnimi težavami. V prvem regresijskem modelu smo kot odvisno spre- menljivko vnesli psihofizične težave zaposlenih. Kot neodvisne spremenljiv- ke smo v prvem koraku vnesli značilnosti sodobnega delovnega okolja. Pri- čakujemo pozitivno povezavo med odvisno in neodvisnimi spremenljivkami, kar bi pomenilo, da več značilnosti sodobnega delovnega okolja na delovnem mestu zaposlenih pomeni več težav z zdravjem. Rezultati vodijo k nekoliko drugačnim ugotovitvam. S spremenljivko psihofizične težave se pozitivno povezujeta le dve dimenziji spremenljivke sodobno delovno okolje: obreme- nitve delovnih nalog ter trpinčenje. Statistično pomembna je samo povezava dimenzije trpinčenja s psihofizičnimi težavami, zato na podlagi tega sprejme- mo le hipotezo H1d, hipotezo H1b pa zavrnemo. Torej lahko sklepamo, da z izjemo trpinčenja na delovnem mestu zahteve sodobnega delovnega okolja med zaposlenimi niso kronično prisotne in tako ne prispevajo k slabšemu psihofizičnemu počutju. Raziskave kažejo, da se v podjetjih, kjer se soočajo z organizacijskimi težavami in kjer zaposleni niso prepričani glede lastne kari- ere, pogosteje pojavlja tudi trpinčenje, saj lahko omenjeno pomeni kazalnike dolgoročnega konflikta, ki je lahko povod za razvoj trpinčenja na delovnem mestu (Zapf, 1999: 82). Nenazadnje temu prispevajo tudi delovne zahteve, ki so napor za zaposlenega in so povezane z določenimi psihološkimi ter fiziološkimi težavami. Te sicer niso nujno negativne, a se lahko ob kronični prisotnosti (Bakker in Demerouti, 2007: 312–313) in hkratnem nezadostnem počitku spremenijo v delovne stresorje (Meijman in Mulder, 1998: 8). 18. maj 2016, Policijska akademija Psihofizične težave in značilnosti sodobnega delovnega okolja v slovenski policiji 133 Tabela 1: Značilnosti sodobnega delovnega okolja in individualne značilnosti kot napovedniki psihofizičnih težav zaposlenih Psihofizične težave B β 1. korak: značilnosti sodobnega delovnega okolja Nestandardni delovni urnik –0,04 –,03 Obremenitve delovnih nalog 0,15 ,14 Odsotnost resursov –0,02 –,02 Karierna negotovost –0,04 –,04 Trpinčenje 0,27 –,23** ΔR2 ,19*** 2. korak: individualne značilnosti Pozitivne temeljne samoevalvacije –0,25 –,22* Psihološka odpornost –0,12 –,14 Optimizem 0,06 ,05 Počitek po delu –0,23 –,20** ΔR2 ,14*** Skupni R2 ,33 Opomba: * p < ,05, ** p < ,01, *** p < ,001. Izstopajo rezultati povezav dimenzij nestandardni delovni urnik, odsotnost resursov ter karierna negotovost, saj nakazujejo na negativno povezavo, a so povezave zelo šibke in niso statistično pomembne. Hipoteze H1a, H1c ter H1č na podlagi pridobljenih rezultatov zavračamo. Po drugi strani pa so predho- dne raziskave pokazale, da delovni resursi pomenijo pomoč zaposlenim pri zmanjševanju učinka delovnih zahtev in so funkcionalni pri doseganju z de- lom povezanih ciljev (Bakker in Demerouti, 2007: 312). Delovna negotovost pa pomeni negativne reakcije zaposlenih v povezavi s spremembami na de- lovnem mestu (Sverke in Hellgren, 2002: 26) in se negativno povezuje tudi z zdravjem zaposlenih (Sverke in Hellgren, 2002: 31), delovno učinkovitostjo in Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 134 zadovoljstvom z delom; pozitivno se povezuje le z višjo stopnjo absentizma in fluktuacije (Böckerman, Ilmakunnas in Johansson, 2011: 547–548). V drugem koraku prvega regresijskega modela smo kot neodvisne spremen- ljivke vnesli nekatere individualne značilnosti zaposlenih. Iz rezultatov, pri- kazanih v tabeli 1, lahko razberemo, da so se izmed vseh izbranih individu- alnih značilnosti kot pomemben napovednik psihofizičnih težav izkazale le pozitivne temeljne samoevalvacije ter počitek po delu. Omenjeni individualni značilnosti se s psihofizičnimi težavami negativno povezujeta. Prvi regresijski model se je izkazal kot statistično pomemben v prvem (F (5) = 8,229; p < ,001) in tudi v drugem (F (9) = 9,113; p < ,001) koraku. Pojasni kar 33 % varian- ce psihofizičnih težav zaposlenih. Od tega značilnosti sodobnega delovnega okolja pojasnijo 19 % variance, individualne značilnosti pa 14 %. Tako so se organizacijski dejavniki v primerjavi z individualnimi v tej raziskavi izkazali kot pomembnejši napovednik psihofizičnih simptomov stresa. Tabela 2 prikazuje drugi regresijski model. Tudi v drugem modelu smo kot odvisno spremenljivko vnesli psihofizične težave. Model se je izkazal kot sta- tistično pomemben v prvem (F (5) = 14,669; p < ,001) in tudi v drugem (F (9) = 9,113; p < ,001) koraku. V prvem koraku smo kot neodvisne spremenljivke vnesli centrirane spremenljivke, katerih interakcijski učinek na psihofizične težave zaposlenih smo raziskovali v drugem koraku. Model pojasni 33 % va- riance psihofizičnih težav zaposlenih. Od tega centrirane spremenljivke po- jasnijo 30 %, interakcije pa pojasnijo le 3 % variance psihofizičnih težav. Re- zultati kažejo šibke moderacijske učinke pozitivnih temeljnih samoevalvacij, psihološke odpornosti in počitka po delu (ne pa tudi optimizma) na povezavo značilnosti sodobnega delovnega okolja in psihofizičnih simptomov stresa. Ker povezave niso statistično pomembne, smo hipoteze H2a, H2b, H2c in H2č zavrnili. 18. maj 2016, Policijska akademija Psihofizične težave in značilnosti sodobnega delovnega okolja v slovenski policiji 135 Tabela 2: Preverjanje moderacijskega učinka individualnih značilnosti na povezavo med značilnostmi sodobnega delovnega okolja in psiho- fizičnimi težavami Psihofizične težave B β 1. korak: centrirane spremenljivke Značilnosti sodobnega delovnega okolja 0,34 ,23** Pozitivne temeljne samoevalvacije –0,22 –,19* Psihološka odpornost –0,13 –,16 Optimizem 0,06 ,06 Počitek po delu –0,24 –,21** ΔR2 ,30*** 2. korak: interakcije Značilnosti sodobnega delovnega okolja × pozitivne 0,43 ,18 temeljne samoevalvacije Značilnosti sodobnega delovnega okolja × psihološka –0,30 –,15 odpornost Značilnosti sodobnega delovnega okolja × optimizem –0,05 –,02 Značilnosti sodobnega delovnega okolja × počitek po delu –0,36 –,12 ΔR2 ,03 Skupni R2 ,33 Opomba: * p < ,05, ** p < ,01, *** p < ,001. Čeprav nekateri avtorji opozarjajo, da moderacijskih učinkov, ki statistično niso pomembni, ni mogoče interpretirati (Dawson, 2014: 2–3), smo se v študi- ji z namenom oblikovanja smernic za prihodnje raziskave odločili omenjene moderacijske učinke podrobneje raziskati z grafičnim prikazom. Skladno s pozitivnim regresijskim koeficientom v tabeli 2 (ki ni statistično pomemben, a ravno v nasprotju s predvidevanjem hipoteze 2a) slika 1 kaže, da je pove- zava med psihofizičnimi težavami in sodobnim delovnim okoljem močnejša pri posameznikih z bolj pozitivnimi temeljnimi samoevalvacijami. Če posa- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 136 meznike z bolj negativnimi in bolj pozitivnimi samoevalvacijami primerjamo med seboj, lahko opazimo, da imajo pozitivne temeljne samoevalvacije (na primer pozitivna naravnanost, samozavest, učinkovitost, občutek notranjega nadzora; Judge in drugi, 2003: 304) potencialni blažilni učinek na doživljanje psihofizičnih simptomov stresa v situacijah nizke stopnje stresorjev. Ta bla- žilni učinek naj bi se izničil, ko se zaposleni soočijo z višjo stopnjo stresa na delovnem mestu (večjimi zahtevami sodobnega delovnega mesta). V primeru moderacijskega učinka optimizma (hipoteza 2c) regresijski koeficient in slika 2 nakazujeta, da ta ne obstaja. Značilnosti sodobnega delovnega okolja in psi- hofizične težave bi se tako naj povezovale enako močno, ne glede na stopnjo optimizma med zaposlenimi. Slika 1: Grafični prikaz moderacijskega učinka pozitivnih temeljnih samo- evalvacij 18. maj 2016, Policijska akademija Psihofizične težave in značilnosti sodobnega delovnega okolja v slovenski policiji 137 Slika 2: Grafični prikaz moderacijskega učinka optimizma Kljub emu da se rezultati ne skladajo s predvideno smerjo moderacijskih učinkov temeljnih samoevalvacij in optimizma, nakazujejo, da je predvidena smer moderacije psihološke odpornosti in počitka po delu pravilna. Vendar pa rezultati niso statistično pomembni. Sliki 3 in 4 (skladno s hipotezama 2b in 2č) nakazujeta možnost, da je povezava značilnosti sodobnega delovnega okolja s psihofizičnimi težavami šibkejša pri posameznikih z višjo stopnjo psihološke odpornosti ter počitka po delu. Medtem ko naj bi pri zaposlenih z nižjo stopnjo psihološke odpornosti in počitka po delu višja stopnja značilnosti sodobnega delovnega okolja pomenila višjo stopnjo psihofizičnih težav, se pri posamezni- kih z višjo stopnjo odpornosti in počitka ta povezava ne pojavi. Na podlagi tega lahko za psihološko odpornejše ljudi in ljudi z boljšim počitkom sklepamo, da doživljajo približno enako stopnjo psihofizičnih težav tako v situacijah manj- šega kot tudi v situacijah večjega stresa na delovnem mestu. Slednje se sklada s trditvijo avtorjev, ki navajajo, da gre pri psihološki odpornosti za proces po- vrnitve delovanja posameznika na njegovo izhodiščno stopnjo (Smith in drugi, 2008: 195). Prav tako bi to lahko bila posledica razbremenitve in obnovitve re- sursov, ki potekata med počitkom (glej Zijlstra in Sonnentag, 2006: 130). Če med seboj primerjamo skupini posameznikov z visoko in nizko izraženo psihološko odpornostjo ter zadostnim in nezadostnim počitkom po delu, lah- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 138 ko opazimo, da posamezniki z nižjo stopnjo odpornosti in počitka poročajo o višji stopnji psihofizičnih težav le v primeru visoke izraženosti sodobnega delovnega okolja. Na podlagi zapisanega lahko sklepamo, da imata psihološka odpornost in počitek po delu potencialni blažilni učinek na doživljanje psiho- fizičnih težav le v primeru visoke stopnje stresnosti okolja. Če se opremo na samo definicijo psihološke odpornosti, nas to ne preseneča, saj je bil konstrukt opredeljen kot sposobnost prenašanja stresnih, škodljivih in pretresljivih do- godkov (Meredith in drugi, 2011: 2) oziroma kot sposobnost spopadanja s stre- som (Connor in Davidson, 2003: 77). Tako je razumljivo, da se razlike v učinko- vitosti spopadanja s stresom (oziroma posledičnimi psihofizičnimi simptomi) med psihološko manj in bolj odpornimi ljudmi pojavijo le, ko so ti soočeni z bolj stresnimi dogodki. Potencialno blažilno funkcijo počitka po delu lahko pripišemo zgoraj omenjenemu procesu razbremenitve in obnovitve delovnih resursov. Slednji pripravi posameznika (v fiziološkem in psihološkem smislu) na ponovno spopadanje z delovnimi zahtevami (Zijlstra in Sonnentag, 2006: 130). Če pa je zaposleni pred zaključkom počitka ponovno izpostavljen de- lovnim zahtevam, mora zaradi še vedno neoptimalnega stanja vložiti dodaten trud v spopadanje z zahtevami. Posledica tega je lahko podaljšana utrujenost, ki lahko preraste v zdravstvene težave (Meijman in Mulder, 1998: 8). Slika 3: Grafični prikaz moderacijskega učinka psihološke odpornosti 18. maj 2016, Policijska akademija Psihofizične težave in značilnosti sodobnega delovnega okolja v slovenski policiji 139 Slika 4: Grafični prikaz moderacijskega učinka počitka po delu Sodelujoči so odgovarjali tudi na vprašanja o prevozu na delovno mesto. Rezul- tati kažejo, da je kraj bivanja povprečnega sodelujočega od kraja službovanja oddaljen 38,87 kilometra (SD = 42,13), pri tem pa se vrednosti gibljejo od 0 kilometrov pa vse do 172 kilometrov oddaljenosti. Dodamo lahko, da se 80,20 % sodelujočih vozi na delovno mesto, oddaljeno 57 kilometrov ali manj, med- tem ko 10,70 % sodelujočih prevozi več kot 100 kilometrov med krajem bivanja in službovanja. Javni prevoz med krajem bivanja in službovanja ima urejen le 44,10 % sodelujočih, kar 54,80 % pa ne in so odvisni od lastnega prevoza. Pri tem le 1,10 % sodelujočih uporablja javni prevoz, 9,00 % sodelujočih se vozi s skupino sodelavcev, preostalih 89,90 % pa se samostojno vozi na delovno me- sto. V povprečju zaposleni porabijo za prevoz na delo uro in 20 minut. Udele- ženci so odgovarjali tudi na vprašanje o tem, kolikšna obremenitev je to zanje. Za 16,90 % sodelujočih je prevoz na delo velika obremenitev, za 37,30 % sode- lujočih majhna obremenitev, za skoraj polovico oziroma 45,80 % sodelujočih pa prevoz na delo ni obremenitev. Ker je za več kot polovico zaposlenih prevoz na delo vsaj nekakšna obreme- nitev, smo se odločili preveriti, kako se nekatere postavke, ki se nanašajo na prevoz na delo in z njega, povezujejo z značilnostmi sodobnega delovnega okolja, individualnimi značilnostmi in psihofizičnimi težavami. V tabeli 3 so Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 140 prikazani pomembnejši korelacijski koeficienti. Ker se podatki ne porazdelju- jejo normalno, smo uporabili Spearmanov korelacijski koeficient za analizo omenjenih povezav. Tabela 3: Povezave vprašanj prevoza na delo s spremenljivkami v raziskavi 1 2 3 4 5 6 7 8 9 1. Pozitivne – samoevalvacije 2. Psihološka ,61*** – odpornost 3. Počitek po delu ,40*** ,35*** – 4. Psihofizične težave –,45*** –,39*** –,37*** – 5. Sodobno delovno –,40*** –,22** –,38*** ,39*** – okolje 6. Oddaljenost –,10 –,11 –,10 ,21** ,19** – 7. Javni prevoz ,01 –,01 ,03 –,06 ,03 ,29*** – 8. Trajanje prevoza –,08 –,22** –,15 ,24** ,12 ,81*** ,27 – 9. Obremenitev –,17* –,19* –,15 ,13 ,23** ,63*** ,29*** ,66*** – Opomba: N = 177, * p < ,05, ** p < ,01, *** p < ,001. Ugotovili smo, da se spremenljivke individualnih značilnosti, tj. pozitivne te- meljne samoevalvacije, psihološka odpornost ter počitek po delu, negativno povezujejo s postavkami, ki se nanašajo na značilnosti prevoza na delo. Neka- tere izmed povezav so tudi statistično pomembne (obremenitev in pozitivne temeljne samoevalvacije, trajanje prevoza ter obremenitev in psihološka od- pornost). Rezultati tako kažejo, da so zaposleni, katerih kraj bivanja je manj oddaljen od kraja službovanja in za katere prevoz na delo ni tolikšna obreme- nitev, psihološko odpornejši, čutijo več pozitivnih temeljnih samoevalvacij in se v prostem času bolj odpočijejo. Rezultati kažejo tudi, da se značilnosti prevoza na delo pozitivno povezujejo s psihofizičnimi težavami. Izpostavimo lahko povezavi oddaljenosti in trajanja prevoza na delo, ki sta statistično pomembno povezani s spremenljivko psi- 18. maj 2016, Policijska akademija Psihofizične težave in značilnosti sodobnega delovnega okolja v slovenski policiji 141 hofizične težave. To pomeni, da bolj ko je kraj bivanja zaposlenih oddaljen od kraja službovanja in je to zanje velika obremenitev, več težav imajo s psihofi- zičnim počutjem. Podobno velja tudi za povezavo značilnosti prevoza na delo z značilnostmi sodobnega delovnega okolja. Povezava med spremenljivkami je pozitivna, pri tem pa so tri povezave statistično pomembne – povezava od- daljenosti, trajanja prevoza ter obremenitve. Zaposleni, ki so bolj oddaljeni od kraja službovanja in je to zanje velika obremenitev, imajo na delovnem mestu več značilnosti sodobnega delovnega okolja. Raziskava ima nekaj pomanjkljivosti. Prva je velikost vzorca. Sprva je bilo predvideno, da bo v njej sodelovalo 11,30 % zaposlenih v slovenski policiji. Od povabljenih se je vabilu odzvalo le 22,10 %, kar zmanjša stopnjo, do katere lahko trdimo, da so ugotovljeni trendi reprezentativni in na podlagi katerih lahko sklepamo o preučevani populaciji. Naslednja pomembna pomanjklji- vost je, da gre za prečno študijo, kar nas omejuje le na ugotavljanje povezave med izbranimi konstrukti. Longitudinalna zasnova raziskave bi v prihodnosti omogočila postavljanje ugotovitev o tem, ali so psihofizične težave dejansko posledica značilnosti sodobnega delovnega okolja. V primeru našega razisko- valnega načrta je možna tudi interpretacija, da osebe z več psihofizičnimi te- žavami svoje delovno okolje dojemajo kot bolj obremenjujoče. Izsledki raziskave kažejo, da se veliko zaposlenih vozi na delovno mesto sa- mostojno, kljub temu da imajo urejen javni prevoz med krajem bivanja in službovanja. Glede na te ugotovitve predlagamo spodbujanje uporabe javnega prevoza za zaposlene, ki so do 30 kilometrov oddaljeni od kraja službovanja. Za tiste, ki so bolj oddaljeni, in tiste, ki nimajo urejenega javnega prevoza, predlagamo uvedbo portala za dogovarjanje prevozov s skupino sodelavcev. Kljub temu da podatki niso statistično pomembni, analiza moderacijskih učinkov individualnih značilnosti nakazuje na to, da imata potencialni blažil- ni učinek le psihološka odpornost in počitek po delu, ki sta opredeljena kot individualna procesa (glej Connor in Davidson, 2003: 33; Sianoja, Kinnunen, de Bloom in Korpela, 2015: 28), ne pa tudi temeljne samoevalvacije in optimi- zem, tj. elementa, ki sta opredeljena kot osebnostni značilnosti (glej Judge in Hurst, 2007: 1213; Scheier, Carver in Bridges, 1994: 1063). Ker ugotovitve niso statistično pomembne, ne moremo govoriti o praktični implikaciji raziskave, Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 142 lahko pa govorimo o teoretični. Z raziskavo smo namreč pridobili zanimive ugotovitve, ki so lahko smernice za nadaljnje raziskovanje vloge relativno sta- bilnih in nespremenljivih osebnostnih značilnosti ter drugih za spremembe dovzetnih individualnih značilnosti pri napovedovanju stresnih izidov. Če prihodnje raziskave potrdijo nakazan trend in pokažejo, da imajo pri pove- zavi stresorjev na delovnem mestu in stresnih izidov pomembno moderacij- sko vlogo individualne značilnosti, ki se jih lahko priučimo, ne pa tudi trajne osebnostne značilnosti, lahko to vodi do pomembnih praktičnih implikacij. V tem primeru bi lahko pri pridobivanju kadra, odpornega proti stresnim do- godkom, namesto selekciji kadrov namenili večjo pozornost izobraževanjem, usposabljanjem in treningom ter tako zaposlene usposobili za učinkovitejše spopadanje s stresnimi dogodki na delovnem mestu. Glede na nakazane pozitivne povezave postavk prevoza na delovno mesto z značilnostmi sodobnega delovnega okolja in psihofizičnimi težavami bi bilo v prihodnjih raziskavah prav tako smiselno preveriti, ali je prevoz na delo doda- tna značilnost sodobnega delovnega okolja. LITERATURA Bakker, A. B. & Demerouti, E. (2007). The job demands-resources model: State of the art. Journal of Managerial Psychology, 22 (3), 309–328. Böckerman, P., Ilmakunnas, P. & Johansson, E. (2011). Job security and employee well-being: Evidence from matched survey and register data. Labour Economics, 18 (4), 547–554. Chirumbolo, A. & Areni, A. (2010). Job insecurity influence on job performance and mental health: Testing the moderating effect of the need for closure. Economic and Industrial Democracy, 31 (2), 195–214. Connor, K. M. & Davidson, J. R. T. (2003). Development of a new resilience scale: The Connor-Davidson resilience scale (CD-RISC). Depression and Anxiety, 18 (2), 76–82. Dawson, J. F. (2014). Moderation in management research: What, why, when, and how. Journal of Business and Psychology, 29 (1), 1–19. Demerouti, E., Bakker, A. B., Geurts, S. A. E. & Taris, T. W. (2009). Daily recovery from work-related effort during non-worktime. Research in Occupational Stress 18. maj 2016, Policijska akademija Psihofizične težave in značilnosti sodobnega delovnega okolja v slovenski policiji 143 and Well Being, 7, 85–123. Edwards, J. R., Caplan, R. D. & Van Harrison, R. (1998). Person-environment fit the- ory: Conceptual foundations, empirical evidence, and directions for future rese- arch. V Cooper, C. L. (ur.), Theories of organizational stress. (str. 28–67). Oxford: Oxford University Press. Judge, T. A. & Hurst, C. (2007). Capitalizing on one’s advantages: Role of core self- -evaluations. Journal of Applied Psychology, 92 (5), 1212–1227. Kammeyer-Mueller, J. D., Judge, T. A. & Scott, B. A. (2009). The Role of Core Self-Eva- luations in the Coping Process. Journal of Applied Psychology, 94 (1), 177–195. Meijman, T. F. & Mulder, G. (1998). Psychological aspects of workload. V Drenth, P. J. D., Thierry, H. & de Wolff, C. J. (ur.), Handbook of work and organizational psychology: Work psychology. (2. izd., str. 5–33). Hove: Psychology Press Ltd. Meredith, L. S., Sherbourne, C. D., Gaillot, S., Hansell, L., Ritschard, H. V., Parker, A. M. & Werenn, G. (2011). Promoting Psychological Resilience in the U.S. Military. Santa Monica: RAND Corporation. Scheier, M. F., Carver, C. S. & Bridges, M. W. (1994). Distinguishing optimism from neuroticism (and trait anxiety, self-mastery, and self-esteem): A reevaluation of the Life Orientation Test. Journal of Personality and Social Psychology, 67 (6), 1063–1078. Sianoja, M., Kinnunen, U., de Bloom, J. & Korpela, K. (2015). Insufficient recovery from job stress as a risk factor for poor health and well-being. V Hopkins, C. R. (ur.), Job Stress: Risk Factors, Health Effects and Coping Strategies (str. 27–47). Hauppauge (NY): Nova Science Publishers. Smith, B. W., Dalen, J., Wiggins, K., Tooley, E., Christopher, P. & Bernard, J. (2008). The brief resilience scale: Assessing the ability to bounce back. International Journal of Behavioral Medicine, 15 (3), 194–200. Sverke, M. & Hellgren, J. (2002). The Nature of Job Insecurity: Understanding Emplo- yment Uncertainty on the Brink of a New Millennium. Applied psychology: an international review, 51 (1), 23–42. Zapf, D. (1999). Organisational, work group related and personal causes of mobbing/ bullying at work. International Journal of Manpower, 20 (1/2), 70–85. Zijlstra, F. R. H. & Sonnentag, S. (2006). After work is done: Psychological perspec- tives on recovery from work. European Journal of Work and Organizational Psychology, 15 (2), 129–138. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 144 O avtoricah: Marina Strahinić, dipl. psih. (UN), je študentka magistrskega študija na Oddelku za psihologijo Univerze v Mariboru. Njeno trenutno raziskovalno delovanje obsega preučevanje stresa na delovnem mestu, prispevek procesa globalizacije in obdobja recesije k spremembi delovnih razmer ter individualne razlike med zaposlenimi. Sabina Junc, dipl. psih. (UN), je študentka magistrskega študija na Oddelku za psihologijo Univerze v Mariboru. Področje njenega strokovnega delovanja in znan- stvenega raziskovanja je organizacijska psihologija in teme počitek po delu pri zapo- slenih, promocija zdravja na delovnem mestu ter organizacijske spremembe in njihov učinek na zaposlene. Doc. dr. Sara Tement je zaposlena na Oddelku za psihologijo Univerze v Mari- boru. Doktorirala je iz psihologije dela in organizacije na Univerzi na Dunaju. Njeno raziskovalno delovanje zajema usklajevanje dela, družine in zasebnega življenja, po- čitek po delu, delovne obremenitve in resurse ter izgorelost in zavzetost na delovnem mestu. Izsledke svojih raziskav je objavila v številnih mednarodnih publikacijah. 18. maj 2016, Policijska akademija Kronološki pregled strokovnih in znanstvenih del o varnosti in zdravju pri delu . . . 145 KRONOLOŠKI PREgLED STROKOVNIh IN ZNANSTVENIh DEL O VARNOSTI IN ZDRAVJU PRI DELU V POLICIJI MED LETOMA 1991 IN 2015 Mag Leon Vedenik Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Policijska uprava Murska Sobota, Slovenija leon.vedenik@policija.si Dr Karl Petrič Ministrstvo za notranje zadeve, Služba za prevajanje in lektoriranje ter informacijsko- knjižnično dejavnost, Slovenija karl.petric@gov.si Matjaž Mravlja, spec Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Policijska uprava Kranj, Slovenija matjaz.mravlja@policija.si POVZETEK Analiza bibliografskih zapisov prispeva k boljšemu razumevanju trendov ob- javljanja publikacij različnih znanosti in stroke. Naša analiza je zajela bibli- ografske zapise o varnosti in zdravju pri delu v policiji od leta 1991 do 2015. Osnovna podatkovna vira so bile osebne bibliografije raziskovalcev in COBISS/ OPAC. Predstavljene bodo naslednje vsebine: objave različnih vrst publikacij skozi čas, objave po krajih, frekvenčna porazdelitev objav skozi čas idr. Na pod- lagi ugotovljenega stanja so bili podani ugotovitve in predlogi za izboljšanje celovitega stanja raziskovalne dejavnosti varnosti in zdravja pri delu v policiji. Ključne besede: varnost in zdravje pri delu, policija, policijsko delo, analize bibliografskih zapisov, Slovenija 1 UVOD V prispevku želimo z analizo bibliografskih zapisov o varnosti in zdravju pri delu v policiji prikazati stanje raziskovalne dejavnosti na tem področju in po- dati ustrezne predloge za izboljšanje. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 146 Pri tem smo si pomagali z ustrezno metodologijo in metodološkimi orodji (programska orodja), ki omogočajo uporabo bogatih vizualizacijskih tehnik. Uporaba omenjenih tehnik še dodatno spodbudi miselne procese pri interpre- taciji podatkov in rezultatov. Osnovna podatkovna vira v prispevku so bile osebne bibliografije raziskoval- cev in bibliografski zapisi iz spletnega kataloga COBISS/OPAC (zajeti so bili bibliografski zapisi vseh tipologij) od leta 1991 do vključno z letom 2015. 2 CILJ Končni cilj prispevka je razvijanje ključnih ugotovitev (spoznanj) o znanstve- noraziskovalni dejavnosti slovenskih avtorjev glede varnosti in zdravja pri delu v policiji med letoma 1991 in 2015. Z raziskovalno analizo poskušamo prikazati ustreznost umestitve področja varnosti in zdravja pri delu kot raziskovalne dejavnosti v policiji, kar posle- dično tudi sistemsko prispeva k izvajanju in zagotavljanju varnih delovnih po- stopkov in nalog policije pri njenem poslanstvu. 3 hIPOTEZE Z raziskavo bomo poskušali analitično ugotoviti, ali je področje varnosti in zdravja pri delu v policiji ustrezno sistemsko urejeno in ali ima tudi ustrezno predispozicijo za samo raziskovalno dejavnost v policiji. Prva hipoteza: Strokovna in znanstvena dejavnost glede varnosti in zdravja pri delu v policiji je neustrezna in pomanjkljiva. Druga hipoteza: Strokovna in znanstvena dejavnost glede varnosti in zdravja pri delu v policiji ima zakonsko podlago za raziskavo. Tretja hipoteza: Organizacijska ter sistemska ureditev kadrovske sistematiza- cije v policiji, kot predpogoj za raziskovalno dejavnost varnosti in zdravja pri delu, je neustrezno organizirana. 18. maj 2016, Policijska akademija Kronološki pregled strokovnih in znanstvenih del o varnosti in zdravju pri delu . . . 147 Četrta hipoteza: V policiji ni sistemiziranega ustreznega kadra za raziskovalno dejavnost varnosti in zdravja pri delu. 4 METODOLOgIJA IN METODOLOŠKA ORODJA V raziskavi je bilo izvedenih več korakov. a) Zajetje bibliografskih zapisov slovenskih avtorjev iz spletnega kataloga COBISS/OPAC od leta 1991 do 2015 in preučitev osebnih bibliografij razi- skovalcev b) Pretvorba zadetkov v ustrezne datotečne formate (na primer RIS, .BIB, .CSV, .XLS, .TXT) c) Procesiranje, obdelava in analiza pripravljenih podatkov z uporabo pro- gramskih orodij za analizo in vizualizacijo velikih omrežij (na primer JigSaw, Google Sheets z dodatki). Metodološka orodja: na osnovi uka- znega načina poizvedovanja v COBISS/OPAC so se pripravili podatki, ki so se izvozili v obliki datoteke .RIS (Institut informacijskih znanost Ma- ribor, 2013). č) Jigsaw je odprtokodno programsko orodje, ki je namenjeno kvalitativni analizi velikih količin besedila. Omogoča uporabo bogatih vizualizacijskih tehnik, ki dodatno spodbudijo miselne procese pri interpretaciji podatkov. Velika prednost tega programskega orodja je, da lahko uvozimo besedila v različnih datotečnih formatih, na primer .XLS, .PDF, .TXT, .XML, .HTML, .DOC. Doba učenja je sorazmerno kratka. Slabost tega orodja je, da izidov ne moremo izvoziti v tak datotečni format, ki bi omogočal analizo še z drugimi programskimi orodji. d) JabRef je odprtokodno programsko orodje za upravljanje bibliografskih zapisov. Njegove prednosti so med drugim možnost uvoza (.RIS, .BIB, Endnote idr.) in izvoza podatkov v številne datotečne formate (.BIB, .RTF, .HTML, .ODS, .CSV idr.). Obenem je možno vanj vgraditi različ- ne vtičnike, ki še izboljšujejo funkcionalnost tega programskega orodja Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 148 (na primer vtičnik za iskanje po JSTOR, vtičnik za povezavo s spletnim aplikacijskim sistemom Bibsonomy). Slabost tega orodja je, da je doba učenja nekoliko daljša. Druga slabost je, da podatkov ne moremo ne- posredno izvoziti v program Microsoft Excel, ampak jih je najprej treba izvoziti v datoteko .ODS, saj mnogo analitičnih programskih orodij po- trebuje obliko .XLS. V obravnavano programsko orodje je bilo uvoženih 238 pripravljenih ozi- roma zajetih zapisov v formatu .RIS. Pri naslednji stopnji so se uvoženi zapisi shranili v obliki datoteke .BIB (Waßenhofen, 2010). V nadaljevanju je bilo možno omenjene podatke pretvoriti najprej v format .ODS in nato v .XLS. Prav slednji je zelo pomemben za analizo podatkov z orodjem Ji- gSaw (Görg, 2007). e) Google Sheets, vključno z dodatki, je odprtokodno spletno programsko orodje, ki omogoča upravljanje in analizo statističnih podatkov, e-klepet, viharjenje možganov, avtomatsko obveščanje in sociomreženje. Doba uče- nja je sorazmerno kratka. V opisano programsko orodje se je naložila dato- teka .XLS. V nadaljevanju so bili za analizo podatkov uporabljeni različni dodatki, kot so statistics, researching in mapping sheets. 5 ANALIZA bIbLIOgRAfSKIh ZAPISOV O VARNOSTI IN ZDRAV- JU PRI DELU V POLICIJI Na osnovi različnih vrst poizvedb na ukazni način (na primer PY=2000:2009 and CO=svn and (SU=policija OR SU=policijsko delo) and (SU=varnost in zdrav- je pri delu OR SU=varnost pri delu OR SU=varstvo pri delu OR SU=medicina dela OR SU=zaščita* OR SU=stres OR SU=zdravstv* OR SU=požarna var- nost OR SU=zdravst* OR SU=bolniš* OR SU=bolezni OR SU=poškodbe OR SU=analiza tveganja OR SU=analize tveganja OR SU=nevarnosti OR SU=grožnje OR SU=mobing OR SU=mobbing OR SU=psihosocialno nasilje OR SU=trpinčenje* OR SU=šikaniranje* and SU=terapije OR SU=preprečevanje OR SU=preven*)) so bili zajeti bibliografski zapisi slovenskih avtorjev glede varnosti in zdravja pri delu v policiji od leta 1991 do 2015. Obenem so se do- datno preverjale osebne bibliografije slovenskih raziskovalcev, ki naj bi se s 18. maj 2016, Policijska akademija Kronološki pregled strokovnih in znanstvenih del o varnosti in zdravju pri delu . . . 149 tem področjem intenzivneje ukvarjali. Pri tej analizi so se zanimanja strnila okrog naslednjih vsebin: — pregled objav različnih vrst publikacij skozi čas; — v katerih revijah so avtorji objavljali članke; — krajevni in časovni pregled objav publikacij. Upoštevajoč omenjene vsebine so se v nadaljevanju izvedle ugotovitve o ka- kovosti in sistemski urejenosti raziskovalnega dela glede varnosti in zdravja pri delu v policiji v Sloveniji. V nadaljevanju so se lahko pridobila različna spoznanja in/ali podali predlogi izboljšav. Tabela 1: Okvirna tipologija publikacij Tipologija publikacij Opis 1 Knjige, diplomska, magistrska in doktorska dela 5 Sestavek ali članek v knjigi 6 Konferenčne publikacije, zborniki, posveti 7 Članki v strokovnih ali znanstvenih revijah 10 Drugo, na primer spletna dela Publikacije, ki niso dostopne širši javnosti ali pa še 14 niso bile objavljene Vir: lastni vir, 2016 Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 150 Slika 1: Analiza objav različnih vrst publikacij skozi čas Vir: lastni vir, 2016 Preglednica 1 prikazuje legendo za navedeno okvirno tipologijo publikacij (samodejno določena s programskim orodjem JabRef), medtem ko slika 1 po- nazarja mozaični diagram različnih vrst publikacij skozi čas. Na osnovi stol- pnega diagrama na levi strani (ta prikazuje celoto) je mogoče ugotoviti, da so v letih od 1991 do 2015 prevladovale objave v obliki knjig, diplomskih in drugih del (gl. rdeči pravokotnik in označbo 1). Na drugo mesto so se uvrstili e-viri (gl. temno moder pravokotnik z označbo 10), medtem ko so se na tretje mesto uvrstili članki, objavljeni v strokovnih ali znanstvenih revijah (gl. svetlo moder pravokotnik z označbo 7). Sledijo dela, kot je na primer članek v knjigi (gl. rumen pravokotnik z označbo 5), dela, ki so nedostopna širši javnosti (gl. roza pravokotnik z označbo 14), in 18. maj 2016, Policijska akademija Kronološki pregled strokovnih in znanstvenih del o varnosti in zdravju pri delu . . . 151 na zadnjem mestu so dela, ki nastanejo zaradi različnih konferenc, posvetov, seminarjev ipd. (gl. komaj viden zelen pravokotnik z označbo 6). Glede na rezultate ugotavljamo naslednje: — Diplomska in druga dela so bila najpogosteje objavljena. Znano je, da se tako diplomska kot tudi magistrska dela večinoma uvrščajo med strokovna dela, saj se študentje dejansko še učijo različnih metodologij. — Zelo malo je konferenčnih publikacij (posvet v Tacnu leta 2009). Iz tega lahko sklepamo, da se avtorji s področja varnosti in zdravja pri delu v po- liciji redko povezujejo oziroma sodelujejo. Povezovanje in sodelovanje sta zlasti v današnjem času osnova za pozitiven razvoj znanstvenoraziskoval- ne dejavnosti. V nadaljevanju sledi prikaz objave člankov po revijah. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 152 Slika 2: Objava člankov po revijah Vir: lastni vir, 2016 Slika 2 prikazuje objavo člankov po revijah z uporabo stolpnega in tortnega di- agrama. Z obema vizualizacijskima tehnikama lahko ugotovimo, da je največ člankov objavljenih v naslednjih revijah: Varnost, Obramba, Delo + varnost, Si- gurnost, Bilten Slovenske vojske, Zbornik strokovno-znanstvenih razprav in Po- licija. Sledijo revije, kot so Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Pravna pra- ksa, Varstvoslovje, Fizioterapija, Dignitas, Psihološka obzorja, Klip in Svet rada. 18. maj 2016, Policijska akademija Kronološki pregled strokovnih in znanstvenih del o varnosti in zdravju pri delu . . . 153 Za večino teh revij velja, da so strokovne in se v njih objavljajo zlasti strokovni in poljudni članki. V nadaljevanju prikazujemo krajevni in časovni pregled objav publikacij. Slika 3: Krajevni in časovni pregled objav 238 publikacij Vir: lastni vir, 2016 Slika 3 ponazarja krajevni in časovni pregled objav 238 publikacij od leta 1991 do 2015. Ugotovimo lahko, da je o varnosti in zdravju pri delu v policiji zelo malo objav slovenskih avtorjev. Število objav po letih je naslednje: 1991 (pet objav), 1992 (nič objav), 1993 (štiri objave), 1994 (deset objav), 1995 (nič ob- jav), 1996 (dve objavi), 1997 (ena objava), 1998 (štiri objave), 1999 (pet objav), 2000 (dve objavi), 2001 (šest objav), 2002 (deset objav), 2003 (šest objav), 2004 (devet objav), 2005 (15 objav), 2006 (16 objav), 2007 (19 objav), 2008 (22 objav), 2009 (19 objav), 2010 (22 objav), 2011 (19 objav), 2012 (14 objav), 2013 (osem objav), 2014 (deset objav) in 2015 (deset objav). Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 154 Ob tem je treba poudariti, da je bilo največ publikacij objavljenih v Sloveniji (211 objav), na Hrvaškem (19 objav), v Srbiji (pet objav), Švici (ena objava), Franciji (ena objava) in na Norveškem (ena objava). Pomembno je tudi, da so bili objavljeni pretežno strokovni in poljudni pri- spevki, ki so objavljeni v domačih revijah. Prispevki slovenskih avtorjev o var- nosti in zdravju pri delu v policiji so geografsko gledano omejeni na naš pro- stor. To pomeni izjemno šibko povezovanje s tujimi avtorji s tega strokovnega področja. Ozko geografsko delovanje lahko povzroči ozek vsebinski razpon objavljenih publikacij. Prav to bi lahko dokazali z vsebinsko analizo naslovov del in pred- metnih oznak, kar pa presega namen tega članka. Navedeno zamisel bomo tako predstavili le na kratko. Slika 4: Objavljanje avtorjev skozi čas in z vidika pojmovnih zvez Vir: lastni vir, 2016 18. maj 2016, Policijska akademija Kronološki pregled strokovnih in znanstvenih del o varnosti in zdravju pri delu . . . 155 Na sliki 4 je tehnika vizualnega stolpnega seznama, ki prikazuje ustvarjalne in manj ustvarjalne avtorje skozi čas, vključno s pojmovnimi zvezami oziro- ma predmetnimi oznakami. S predstavljeno vizualizacijsko tehniko je mogoče lažje preučevati tako ustvarjalnost avtorjev skozi čas (gl. levi stolpec z oran- žnimi osvetlitvani) kot tudi njihovo vsebinsko osredotočenost (gl. desni stolp s predmetnimi oznakami). Ob preučevanju smo ugotovili, da je večina avtorjev osredotočena na temo psihosocialne pomoči policistom v povezavi s stresom in samomori (predsta- vljeni primer je izjema). Omenjen je le majhen del tega, s čimer naj bi se ukvarjala varnost in zdravje pri delu v policiji. Za konec navajamo še primer prikaza okrnjenega omrežja avtorja. Slika 5: Mrežni graf kot dodatni pripomoček za preučevanje vsebinskega raz- pona določenega avtorja Vir: lastni vir, 2016 Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 156 Slika 5 prikazuje mrežni graf (primer najustvarjalnejšega avtorja s področja varnosti in zdravja pri delu v policiji) kot dodatni pripomoček za preuče- vanje vsebinskega razpona določenega avtorja skozi čas (mrežni graf med drugim prikazuje tudi revije, v katerih je avtor objavljal svoje članke). Na kvalitativni ravni je možna sorazmerno natančna ocena preteklega in trenu- tnega stanja strokovnega ter znanstvenega duha na določeni celini, v dolo- čeni državi, regiji ipd. 6 UgOTOVITVE Na podlagi svojih analiz ugotavljamo, da je v obdobju od leta 1991 in do 2015 za raziskovanje varnosti in zdravja pri delu v policiji značilno naslednje: — prevladujejo objave v obliki monografskih publikacij, zlasti diplomskih del; — zelo malo je konferenčnih prispevkov s tega področja; — sorazmerno malo je sodelovanja in povezovanja med avtorji, kar ne spod- buja nadaljnjega pozitivnega razvoja znanstvenoraziskovalne dejavnosti; — avtorji so objavljali predvsem v strokovnih in poljudnih publikacijah (zelo malo je izvirnih znanstvenih člankov, raziskav, elaboratov, projektov, znanstvenih monografij idr.); — prispevki slovenskih avtorjev o varnosti in zdravju pri delu v policiji so geografsko gledano omejeni predvsem na naš prostor. To pomeni izjemno šibko povezovanje s tujimi avtorji s tega področja. Iz naših analiz izhaja tudi, da so bile vse naše hipoteze potrjene, in sicer: Prva hipoteza: Strokovna in znanstvena dejavnost glede varnosti in zdravja pri delu v policiji je neustrezna in pomanjkljiva, kar se kaže ravno v tem, da je zelo malo znanstvenega raziskovanja na tem področju. Druga hipoteza: Strokovna in znanstvena dejavnost glede varnosti in zdravja pri delu v policiji ima zakonsko podlago za raziskavo, saj to poleg Zakona o organiziranosti in delu v policiji (2013), ki določa, da policija izvaja razisko- 18. maj 2016, Policijska akademija Kronološki pregled strokovnih in znanstvenih del o varnosti in zdravju pri delu . . . 157 valno dejavnost s svojega delovnega področja, določa tudi Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011), ki že v svojih temeljnih načelih v prvem odstavku 16. člena določa, da sta vzgoja in izobraževanje v zvezi z varnostjo in zdrav- jem pri delu sestavni del programov izobraževanja na univerzah in šolah vseh vrst in stopenj. Tretja hipoteza: Organizacijska ter sistemska ureditev kadrovske sistematiza- cije v policiji, kot predpogoj za raziskovalno dejavnost varnosti in zdravja pri delu v policiji, je neustrezno organizirana, saj ni niti organizacijske enote niti ustrezne varnostnokadrovske strukture, ki bi se sistematično ukvarjala z razi- skovanjem varnosti in zdravja pri delu v policiji. Četrta hipoteza: V policiji ni sistemiziranega ustreznega kadra za raziskovalno dejavnost glede varnosti in zdravja pri delu v policiji. Zdajšnja sistemizacija delovnih mest in enot policije ne vsebuje ustreznega varnostnega kadra, ki bi se ukvarjal z varnostjo in zdravjem pri delu. 7 SKLEP Ugotavljamo, da je raziskovanje varnosti in zdravja pri delu v policiji tako v strokovnem kot tudi v znanstvenem okolju zelo pomanjkljivo, neustrezno in nedodelano. Kot izhaja že iz samih ugotovitev, je kritična masa avtorjev, ki se ukvarjajo z raziskavami, majhna, kar je razvidno tudi iz tega, da prevladujejo predvsem objave v obliki monografskih publikacij, zlasti diplomskih del. Pri tem sta zanimiva tudi podatek o avtorjih objav, katerih tema sta bila var- nost in zdravje pri delu v policiji, in dejstvo, da ti v večini niso oziroma celo ni- koli niso bili zaposleni v policiji ter da je kritična masa preostalih, ki so delavci policije in se ukvarjajo z raziskovalno dejavnostjo glede varnosti in zdravja pri delu v policiji, zelo majhna oziroma skoraj nična. Na podlagi ocen bibliografskih zapisov je bilo med drugim ugotovljeno tudi, da so strokovna in znanstvena dela o varnosti in zdravju pri delu v policiji Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 158 zajeta tudi na različnih klasifikacijskih področjih (UDK), kar nakazuje, da po- dročje ni sistemsko urejeno. Ob tem ugotavljamo, da celoten sistem UDK trenutno ne ureja oziroma ne klasificira celovite varnosti ter varnosti in zdravja pri delu kot samostojne ka- tegorije – to področje je tako skrito oziroma vključeno v druga strokovna in znanstvena področja, kot so organizacija, menedžment, sociologija itn., kar še otežuje sam razvoj ter raziskovanje navedenega področja. Ugotavljamo tudi, da varnost in zdravje pri delu v policiji, glede na trenutno organizacijo dela in delovnega področja policije, v svoji sistemizaciji nimata služb in kadra, ki bi delovali znotraj samega strokovnega in izobraževalnega sistema policije in se s tem tudi specifično ukvarjali z razvojem ter raziskova- njem varnosti in zdravja pri delu v policiji. Podlago za raziskavo varnosti in zdravja pri delu v policiji pa poleg Zakona o organiziranosti in delu v policiji (2013) omogoča in določa tudi Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011), v katerem je zapisano, da sta vzgoja in izo- braževanje v povezavi z varnostjo in zdravjem pri delu sestavni del programov izobraževanja na univerzah in šolah vseh vrst in stopenj. Samo disciplino varnosti in zdravja pri delu v policiji bi bilo treba tudi ustre- zno razvijati na strokovnem ter znanstvenem področju, saj bi s tem tudi pri- pomogli k hitrejšemu razvoju raziskovanja varnosti in zdravja pri delu ter oblikovali ustrezno vlogo tega področja v znanstvenih disciplinah. Zavedati se moramo, da lahko le z sistemskim pristopom predhodnega razvijanja ustre- znega varnostnega kadra dosežemo pozitivne rezultate in napredek razisko- vanja na nekem področju. Sklenemo lahko, da sta varnost in zdravje pri delu v policiji zelo specifično področje, ki se mora nenehno razvijati tudi glede na trenutno varnostno pro- blematiko. Ravno nepredvidljiva varnostna problematika z različnimi var- nostnimi tveganji zahteva ustrezen sistemski pristop z ustreznimi službami in specifičnim varnostnim kadrom, ki poznajo celovito področje varnosti in zdravja pri delu kot del zagotavljanja celovite varnosti. 18. maj 2016, Policijska akademija Kronološki pregled strokovnih in znanstvenih del o varnosti in zdravju pri delu . . . 159 Vsekakor pa je treba raziskovalno dejavnost v policiji glede varnosti in zdrav- ja pri delu temeljito prevetriti, saj ima raziskovanje tega interdisciplinarnega področja eno izmed ključnih vlog, ki je neposredno vključena v razvoj dela in delovnih postopkov na vseh delovnih področjih policije. Vodstvo policije se mora tudi z jasno oblikovano vizijo o vzpostavitvi ustrezne varnostne kulture zavedati, da lahko le zdrav in varen policist zagotavlja ustre- zno varnost državljanom, saj lahko le tako ustrezno izvaja ter rešuje različno varnostno problematiko, kar pa je tudi poslanstvo policije. Ustrezno reševanje varnostne problematike pa ima tudi pomembno vlogo v celovitem sistemu nacionalne varnosti države. LITERATURA Google Sheets. Dostopno na: https://www.google.com/sheets/about/ (pridobljeno 19. 4. 2016). Görg, C., Liu, Z., Parekh, N., Singhal, K. & Stasko, J. Jigsaw meets Blue Iguanodon – The VAST 2007 Contest. Proceedings of IEEE Symposium on Visual Analytics Sci- ence and Technology (VAST ’07) (Sacramento, CA), IEEE Computer Press: Silver Spring, MD, October 2007; 201–202. INSTITUT informacijskih znanosti Maribor. (2013). Spletna aplikacija COBISS/OPAC: 1997–2013. Dostopno na: http://cobiss.izum.si (pridobljeno 18. 1. 2013). INSTITUT informacijskih znanosti Maribor. (2013). Spletna aplikacija COBISS/OPAC: 1997–2013: Prenos zapisov za osebno uporabo v formatu RIS. Dostopno na sple- tu: http://cobiss.izum.si (pridobljeno 18. 1. 2013). Konkolič, M., Vedenik, L. & Lobnikar, B. (2016). Viri ogrožanja varnosti policistov pri njihovem delu. Varstvoslovje, 1. Dostopno na: http://www.fvv.um.si/rv/ar- hiv/2016-1/02_Konkolic_Vedenik_Lobnikar_rV_2016_1.html (pridobljeno 27. 4. 2016). WAßENHOVEN, D. (2010). JabRef 2.4 Benutzerhandbuch. [S. l.]: JabRef Development Team. Dostopno na: http://jabref.sourceforge.net/manuals/JabRef-UserManu- al_de.pdf (9. 1. 2013). Vedenik, L. (2011). Ocena tveganja: temelj za pripravo in izvajanje programov usposa- bljanj policistov s področja varnosti in zdravja pri delu. Varnost, ISSN 2232-318X, [spletna izd.], 59, št. 3, str. 53–56. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 160 Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. št. 43/11). Zakon o organiziranosti in delu v policiji (Ur. l. št. 15/13, 11/14 in 86/15). O avtorjih: Magister varnosti in diplomirani varnostni inženir Leon Vedenik se že vrsto let ukvarja z zagotavljanjem varnosti v širšem pomenu. V letu 2000 se je zaposlil v Po- liciji, v Generalni policijski upravi, in sicer v Službi za varnost in zdravje pri delu. Med letoma 2006 in 2009 je bil vodja Oddelka za varnost pri delu. Z letom 2010 je, po reorganizaciji Ministrstva za notranje zadeve in Policije, svoje delo nadaljeval na Ministrstvu za notranje zadeve, od leta 2013 pa delo ponovno opravlja v Policiji, in sicer na Policijski upravi Murska Sobota. Je avtor več strokovnih in znanstvenih član- kov. V letu 2012 je na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru pridobil status višjega predavatelja, trenutno pa končuje doktorski študij logistike. Aktivno sodelu- je na različnih konferencah, posvetih in seminarjih doma in v tujini. Sodeluje zlasti pri vpeljevanju varnostne kulture ter sistemskih pristopov upravljanja integralne ter korporativne varnosti v organizaciji, z osnovnim namenom zagotavljanja čim večje varnosti in zdravja zaposlenim ter preostalemu delu prebivalstva. Matjaž Mravlja, spec., je varnostni inženir in je zaposlen na Ministrstvu za notra- nje zadeve, v Policiji, na Policijski upravi Kranj. Glavna področja njegovega zanimanja so organizacija in naloge policije, mednarodno sodelovanje policije v kriznih žari- ščih, varnost in zdravje pri delu ter varstvo pred požarom. Dr. Karl Petrič je informatik in je zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve, v Službi za prevajanje, lektoriranje in informacijsko-knjižnično dejavnost. Glavna po- dročja njegovega zanimanja so sistemi za upravljanje znanja, odkrivanje zakonitosti v podatkih/besedilih, profiliranje uporabnikov, razvijanje idej in odkrivanje novega znanja. 18. maj 2016, Policijska akademija Policijsko in varnostno spremstvo kot element zagotavljanja varnosti 161 POLICIJSKO IN VARNOSTNO SPREMSTVO KOT ELEMENT ZAgOTAVLJANJA VARNOSTI Branko Skrbinek Policija, Uprava za policijske specialnosti, Center za varovanje in zaščito, Slovenija branko.skr- binek@policija.si POVZETEK Za zagotavljanje varnosti oseb, ki so v nacionalnem interesu, policija izvaja vrsto varnostnih ukrepov preventivnega, operativnega, tehničnega in fizične- ga varovanja. Med ukrepe fizičnega varovanja spada tudi izvedba policijske- ga in varnostnega spremstva. Izvajanje omenjenega spremstva najpogosteje poteka v rednem cestnem prometu, kar povzroča zastoje in nepredvidljive si- tuacije ter negativne reakcije preostalih udeležencev v cestnem prometu. Preu- čil sem pravne predpise in načine usposabljanja, da bi lahko podal oceno, ali policija osebam, ki so v nacionalnem interesu, zagotavlja ustrezen standard varovanja s policijskim in varnostnim spremstvom ter z izvajanjem svojih po- oblastil ne povzroča varnostnih tveganj v cestnem prometu. Ocenjujem, da se z nekaterimi predlogi manjših sprememb lahko dvigne standard varovanja oseb, z nekaterimi pristopi pri usposabljanju policistov ter ozaveščanjem pre- ostalih udeležencev pa zmanjša varnostno tveganje v cestnem prometu. Ključne besede: varovana oseba, nacionalna varnost, ukrepi varovanja, var- nostno spremstvo, zakonodaja, usposabljanje 1 UVOD Začetki varovanja določenih oseb v Republiki Sloveniji segajo v obdobje dru- ge svetovne vojne, ko so se izoblikovale prve varnostne enote. V partizan- skem gibanju se je organizirala enota, ki je poleg drugih nalog opravljala tudi določene naloge na področju varovanja oseb. Po vojni je delovala Uprava dr- žavne varnosti, ki jo je do osamosvojitve zamenjala Služba državne varnosti (v nadaljevanju SDV). Maja 1991 je bila na Ministrstvu za notranje zadeve Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 162 ustanovljena samostojna organizacijska enota Urad za varnost in zaščito (v nadaljevanju UVZ). V obdobju po drugi svetovni vojni in do osamosvojitve je ostalo zelo malo ali skoraj nič pisne dokumentacije oziroma arhivskega gradiva. V Arhivu Re- publike Slovenije je nekaj dokumentacije, na podlagi te pa je težko narediti celovite raziskave delovanja enote v tistem obdobju. Obstaja nekaj ustnega izročila in izraženih je bilo nekaj izkušenj zaposlenih miličnikov iz obdobja pred osamosvojitvijo in po njej, ki so se ukvarjali z varovanjem v SDV in pozneje UVZ. Po osamosvojitvi se je začelo intenzivno grajenje UVZ v orga- nizacijskem in kadrovskem smislu. Takrat se je znanje iskalo v varnostnih službah zahodnih držav, največ v ameriški službi United States Secret Servi- ce. Še večji razvojni napredek je UVZ doživel pred vstopom v Evropsko unijo (v nadaljevanju EU) in po njem, ko je postal dobro organizirana, visokostro- kovna in dobro materialno-tehnično podprta enota za zagotavljanje varnosti oseb v nacionalnem interesu. Na podlagi napisanega je mogoče kakovostno preučevati obdobje zadnjih 25 let. V tem časovnem okviru je bilo obdobje do leta 2010 obdobje intenzivnega razvoja enote na vseh področjih. Že leta 2008, po izbruhu finančne krize, pa se je začela reorganizacija policije z namenom racionalizacije na vseh podro- čjih. Z različnimi organizacijskimi prijemi se je varovanje poskušalo izvajati z manjšini sredstvi. To je pomenilo načrtovanje in izvajanje varovanja z manjša- njem števila ukrepov vseh oblik varovanja (preventivno, operativno, tehnično in fizično). Trenutno poteka v policiji strokovna razprava o zmanjšanju števila varovanih oseb in ukrepov glede na oceno ogroženosti, ki je v Sloveniji v veči- ni primerov še vedno ugodna (potencialna – nizka), vendar pa trenutna varno- stna situacija v svetu in Evropi ni najprimernejša za odločitve o zmanjševanju ukrepov varovanja. Bistvene pravne podlage za delo policije pri zagotavljanju varnosti oseb v na- cionalnem interesu so Zakon o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), Uredba o varovanju določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, ki jih varuje policija, in Pravila o varovanju določenih oseb, pro- storov, objektov in okolišev objektov, ki jih varuje policija. Poleg nacional- nih predpisov je policija za zagotavljanje varnosti oseb v nacionalnem oziro- 18. maj 2016, Policijska akademija Policijsko in varnostno spremstvo kot element zagotavljanja varnosti 163 ma mednarodnem interesu dolžna spoštovati tudi mednarodne pravne akte. Ključna je konvencija o preprečevanju in kaznovanju kaznivih dejanj zoper mednarodno zaščitene osebe, vštevši diplomatske agente, ki državam člani- cam nalaga, da vzpostavijo preventivno dejavnost na področju preprečevanja izvršitev političnih kaznivih dejanj. Za še učinkovitejšo in pravočasno izme- njavo informacij ter izvajanje varovanj je bistvenega pomena aktivno sodelo- vanje v evropski mreži European Network for the Protection of Public Figures (v nadaljevanju ENPPF) in svetovni mreži služb za varovanje Association of Personal Protection Services (v nadaljevanju APPS). Prav prek teh dveh mrež poteka izmenjava informacij, predpisov in načinov usposabljanj, kar je bistvo v razvoju enot za varovanje. Varnost oseb, ki so v nacionalnem interesu, je ključna pri zagotavljanju varno- sti Republike Slovenije in njene ustavne ureditve. Še večji pomen je ta varnost pridobila z razmahom terorističnih groženj in napadov v zadnjih letih. V pri- spevku bodo predstavljeni policijsko spremstvo in vsi ukrepi, ki so predvideni, da lahko preprečimo napade na kolono s spremstvom. V nadaljevanju bodo predstavljeni predpisi in usposabljanja policistov za izvajanje policijskih poo- blastil pri opravljanju policijskega spremstva in na podlagi dobljenih ugotovi- tev bomo poskušali dokazati: — da so predpisi, ki urejajo izvajanje policijskega spremstva, v določenem delu preveč splošni in — da je izvajanje policijskega spremstva zaradi varčevanja in reorganizacij v zadnjih letih na meji zadovoljive strokovnosti in učinkovitosti. 2 OPREDELITEV TEMELJNIh POJMOV POLICIJSKEgA IN VAR- NOSTNEgA SPREMSTVA Pri opredelitvi temeljnih pojmov sem se glede na naslov prispevka odločil za bistvene pojme, ki so nekako najbolj povezani med seboj in vplivajo drug na drugega. Strokovno in zakonito izvajanje ukrepov varovanja pri policijskem in varnostnem spremstvu neposredno vpliva na varnost tako varovanih oseb v nacionalnem interesu in tudi na prometno varnost, ki je ena od prioritetnih nalog Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju vlada). Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 164 2.1 Prometna varnost »Prometna varnost je ena od temeljnih kakovosti prometnega sistema. Vsak udeleženec v prometu ali uporabnik prometne storitve želi imeti tak sistem, ki zadovoljuje njegove potrebe in pričakovanja. V tem pomenu je varen ce- stni promet tudi odgovornost države, ki ima s svojimi institucijami vpogled in pregled nad prometnim dogajanjem ter potrebne vzvode, s katerimi lahko poleg posameznika posredno ali neposredno vpliva na to področje. Od stopnje varnosti cestnega prometa je odvisna kakovost življenja vseh državljank in državljanov.« (Resolucija o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje 2007–2011 – Skupaj za večjo varnost, Uradni list RS, št. 2/2007) Varnost v cestnem prometu je v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) in EU pomembno družbeno vprašanje, ki mu politika namenja veliko pozornosti, kar se odraža v večjem številu prenovljenih predpisov in sprejetih resolucij. Osrednja pozornost prometne politike v RS je namenjena trajnostni mobil- nosti, ki je tudi osrčje prometne politike EU. Cilj evropske prometne politike je ločiti mobilnost od njenih negativnih stranskih učinkov, kar je ključno za doseganje varnostnih ciljev. Vsi ti cilji so zajeti tudi v vseh načrtih za izvedbo policijskega in varnostnega spremstva, saj je bistvo uspešno izvedenega va- rovanja varnost varovane osebe in drugih udeležencev v cestnem prometu. Navedeni cilji so zajeti v zadnji Resoluciji o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje od leta 2013 do 2022 (Uradni list RS, št. 39/13). 2.2 Avtomobilska kolona s policijskim spremstvom Avtomobilska kolona je prevoz varovane osebe z lokacije A na lokacijo B. Se- stavljajo jo varnostna in policijska vozila ter še vrsta drugih vozil. Lahko je različno dolga, odvisno od več dejavnikov, kot so vrsta obiska, stopnja varo- vanja, stopnja ogroženosti in preostalih pomembnih dejavnikov, ki jih je treba upoštevati za uspešno izvedbo varovanja. Definicija avtomobilske kolone je največkrat podana z naslednjim odstavkom: »Varnostno kolono sestavlja več različnih vozil glede na vrsto in namen. Dolžina varnostne kolone se spremi- nja in je odvisna od števila članov delegacije, stopnje varovanja, ocene ogro- ženosti, vrste izbranih vozil in drugih potreb. Varnostno kolono lahko po vr- 18. maj 2016, Policijska akademija Policijsko in varnostno spremstvo kot element zagotavljanja varnosti 165 stnem redu od prvega do zadnjega sestavljajo: policisti na motorjih, policijska predhodnica, protokolarno vozilo, sprednje spremljevalno vozilo ‚S‘, glavno vozilo, zadnje spremljevalno vozilo ‚S‘, komandno vozilo, rezervno glavno vo- zilo, vozilo specialne enote, vozila za prevoz članov delegacije, drugih gostov ali veleposlanikov, vozila za novinarje, zdravstvena zaščita, druga vozila in policijska zaključnica.« (Perklič, 2002: 17) Kot je razvidno iz zgornjega zapisa, se v avtomobilski koloni prepletajo tako vozila policijskega spremstva kot vo- zila varnostnega spremstva in še vrsta preostalih vozil. Zaradi tega je zelo po- membno, kako se takšna kolona premika v cestnem prometu. Takoj je jasno, da je najpreprosteje, če se kolona premika v popolni zapori cestnega prometa, kar pa je danes redko oziroma le v primerih varovanja po najvišji stopnji ogro- ženosti in najvišji stopnji varovanja. Najpogosteje se krajše kolone premikajo s tako imenovanimi mobilnimi zaporami. To pomeni, da se promet tik pred pri- hodom avtomobilske kolone z varovano osebo s policisti na motornih kolesih ali v avtomobilih ureja tako, da se zagotovi čim bolj tekoče premikanje kolone. Perklič v svoji knjigi iz leta 2002 definira varnostno kolono v celoti, dejansko pa v skladu s taktiko osebnega varovanja varnostna kolona obsega le poseb- na civilna policijska vozila za spremstvo, ki izvajajo naloge neposrednega fi- zičnega varovanja in se v kritičnih trenutkih lahko odcepijo iz avtomobilske kolone ter nadaljujejo pot varno in neodvisno od preostalih vozil v koloni. Iz napisanega sledi, da je varnostno spremstvo najmanjši del varnostne kolone v cestnem prometu, večji del je vključeno policijsko spremstvo, največji pa av- tomobilska kolona s prej omenjenima in vsemi preostalimi vozili, ki so vklju- čena v izvedbo nekega obiska določene varovane osebe v RS. 2.3 Policijsko spremstvo Kadar govorimo o policijskem spremstvu, imamo v mislih spremljanje var- nostne kolone v različnih formacijah, vključno z mobilno zaporo prometa. Izraz mobilna zapora je nastal v zadnjih letih predvsem zaradi racionalizacije pri izvajanju zapore cestnega prometa. V preteklosti so se na trasi potovanja varovane osebe izvajale popolne cestne zapore, katerih izvedba je zahtevala veliko število policistov. Izvajanje mobilne zapore prometa pa zahteva manj- še število policistov, še posebej če se izvaja s policisti na motornih kolesih. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 166 To posledično povzroča manj zastojev in kolon, ker je čas zapore prometa krajši. Najpogosteje se policijsko spremstvo izvaja s policijskim vozilom pred varnostno kolono (predhodnica) in policijskim vozilom za varnostno kolono (zaključnico). 2.4 Varnostno spremstvo Varnostno spremstvo pomeni pri izvajanju varovanja varovane osebe v ce- stnem prometu kombinacijo glavnega vozila za prevoz varovane osebe in eno ali več varnostnih vozil S. V vsakdanjih razmerah policisti-varnostniki izva- jajo naloge varovanja v cestnem prometu največkrat z glavnim vozilom ali glavnim vozilom in enim varnostnim vozilom S, odvisno od stopnje varovanja varovane osebe. Varnostno spremstvo se izvaja v skladu s taktiko varovanja ob upoštevanju določil Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Glavna naloga varnostne kolone je zagotoviti varen prevoz varovane osebe. Če je var- nostna kolona del avtomobilske kolone s policijskim spremstvom in nastopijo kritične razmere oziroma če se zaznajo elementi ogrožanja na trasi potova- nja, se varnostna kolona odcepi in nadaljuje potovanje tako, da se zagotovi varnost varovane osebe. Glede na različne stopnje varovanja poznamo tudi različne formacije varnostne kolone. Kadar izvajamo avtomobilsko kolono s policijskim spremstvom, je varnostna kolona najožji krog ali tako imenova- na sterilna cona okoli glavnega vozila. V skladu s taktiko varovanja se v tem delu že lahko uporabi prisilno sredstvo, kar v našem primeru pomeni, da je z varnostnim vozilom S treba ustrezno preprečiti morebiten napad na glavno vozilo z varovano osebo. 2.5 Opis vozil v policijskem in varnostnem spremstvu Za izvajanje nalog policijskega in varnostnega spremstva policisti uporabljajo različna prevozna sredstva, ki so sistemizirana v policiji. Vozila, ki se upora- bljajo za prevoz in varovanje, so: — motorno kolo; — policijsko vozilo za predhodnico; — glavno vozilo GV; 18. maj 2016, Policijska akademija Policijsko in varnostno spremstvo kot element zagotavljanja varnosti 167 — spremljevalno vozilo S; — komandno vozilo; — rezervno glavno vozilo in — policijsko vozilo za zaključnico. Motorno kolo za opravljanje policijskega spremstva je znamke BMW, tip R1150 RT, opremljeno z ustreznimi napravami za dajanje zvočnih znakov in tremi stroboskopskimi lučmi. Opremljeno je tudi z zaščitnim cevnim okvir- jem, stranskimi kovčki za opremo, sistemom proti blokiranju koles pri zavira- nju in vgrajenim gasilnim aparatom. Belo-modro osebno policijsko vozilo je vozilo, ki se uporablja za predhodnico, zaključnico in mobilno zaporo ter mora imeti predpisano osnovno in dodatno opremo, predpisane luči ter sirene. Civilno specialno varnostno vozilo S je namenjeno ščitenju in spremljanju glavnega vozila. Običajno je to terensko vozilo, ki je močnejše in višje od glav- nega vozila, saj mora v primeru ogrožanja varovane osebe v glavnem vozilu prevzeti vlogo ščita ali orožja, kot navaja Perklič v svoji knjigi. V primerih višje ocene ogroženosti se za vozilo S uporablja oklepno vozilo, ki ima zaščito pred strelnim orožjem. Civilno specialno vozilo – glavno vozilo je vozilo višjega cenovnega razreda, ki je uporabno v vseh voznih in vremenskih razmerah ter zagotavlja najvišje elemente varnosti. Vozilo varovane osebe mora imeti vse potrebno za varno in udobno vožnjo ter mora zagotavljati maksimalno varnost ob morebitni nesreči. Osebno specialno blindirano glavno vozilo je oklepno vozilo z zaščito pred strelnim orožjem. V strokovnem jeziku govorimo o blindiranem vozilu, kate- rega vloga je, da v napadu s strelnim orožjem zaščiti potnike, da bodo preži- veli. Glavna značilnost tega vozila je, da je zaradi dodatno zaščitene karoserije in stekel veliko težje, ima močnejše pogonske agregate in mehanske sklope ter je posledično dražje. Komandno vozilo je vozilo v avtomobilski koloni s policijskim spremstvom, ki se uporablja pri varovanju najvišje stopnje. Uporablja se za prevoz vodje Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 168 varovanja in predstavnikov tujih varnostnih organov. V vozilu je nameščena dodatna oprema, ki omogoča vodji varovanja aktivno vodenje tudi med prevo- zom v cestnem prometu. 3 PRAVNA UREDITEV POLICIJSKEgA IN VARNOSTNEgA SPREM- STVA VAROVANIh OSEb V CESTNEM PROMETU Izvajanje nalog varovanja določenih varovanih oseb in objektov ima podlago in je urejeno v več pravnih predpisih. Bistveni so: Ustava Republike Slovenije, Zakon o nalogah in pooblastilih policije, Pravilnik o policijskih pooblastilih, Uredba o varovanju določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, ki jih varuje policija, Pravila o varovanju določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, ki jih varuje policija, Zakon o pravilih cestnega prometa, Pravilnik o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo, Pravilnik o znakih, ki jih dajejo policisti in druge pooblaščene uradne osebe pri urejanju in nadzira- nju cestnega prometa. Predstavil bom tri najpomembnejše predpise, ki so podlaga policijskega in varnostnega spremstva v cestnem prometu in urejajo njegovo izvajanje. ZPrCP določa prometna pravila ravnanja v cestnem prometu ter pooblastila in sankcije, ki jih pri izvajanju tega zakona izrekajo pristojni organi. V 4. členu je določeno, da mora udeleženec cestnega prometa ravnati tako, da promet poteka nemoteno, umirjeno in varno, prav tako pa ne sme ovirati ali ogrožati drugih udeležencev cestnega prometa in jim ne sme povzročati škode. Ude- leženci cestnega prometa lahko pričakujejo, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa in tisti, ki so dolžni skrbeti za ceste in prometno ureditev na njih, ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, voznikih in motornih vozilih ter predpisi o cestah. Še posebej ko so udeleženci cestnega prometa otroci, starejši ljudje, slepi, invalidi in druge osebe, ki niso v celoti sposobne za samostojno udeležbo v njem, morajo drugi nanje posebno paziti in jim pomagati. ZPrCP v 101. členu opredeljuje in ureja svetlobne in zvočne znake na vozilih za prevoz varovanih oseb, in sicer: 18. maj 2016, Policijska akademija Policijsko in varnostno spremstvo kot element zagotavljanja varnosti 169 1. Vozila s prednostjo in vozila za spremstvo so motorna vozila, na katerih se za izvršitev določenih nujnih nalog uporabljajo posebni svetlobni in zvočni znaki. 2. Posebni svetlobni in zvočni znaki so: Na vozilu za spremstvo: — posebni opozorilni svetilki, od katerih ena oddaja svetlobo modre barve in druga svetlobo rdeče barve; — zvočni znak spreminjajoče se frekvence (sirena). 3. Pomen posebnih svetlobnih in zvočnih znakov: Rdeča in modra svetilka: vozniki morajo takoj ustaviti vozila, drugi ude- leženci cestnega prometa pa se morajo takoj umakniti z vozišča in dati vozilu, ki daje tak znak, ter vozilu oziroma vozilom, ki ga spremljajo, pro- sto pot. Vozniki morajo ustaviti vozila ob robu ali zunaj vozišča. Vožnjo lahko nadaljujejo šele, ko odpelje mimo vozilo, vozili oziroma vsa vozila v koloni, vključno z zaključnim vozilom, ki daje znake z rdečo in modro svetilko. Voznikom vozil s prednostjo, vozil za spremstvo in vozil v spremstvu ni treba upoštevati prometnih pravil in signalizacije, vendar morajo voziti tako in s tako hitrostjo, da ves čas obvladajo vozilo in ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. Prepovedano se je priključiti vozilu s prednostjo, vozilu za spremstvo ali vozilu v spremstvu oziroma ga prehiteti. Pravilnik o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo (v nadaljevanju pravil- nik) določa vozila s prednostjo in vozila za spremstvo, na katerih je dovoljeno namestiti in uporabljati naprave za dajanje posebnih svetlobnih in zvočnih znakov, vrste teh znakov ter pogoje in način njihove uporabe. V 4. členu pravilnika so določena vozila za spremstvo, ki so lahko označena, in sicer: Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 170 1. Naprave za dajanje posebnih svetlobnih in zvočnih znakov, ki označujejo vozila za spremstvo, je dovoljeno vgraditi, namestiti in uporabljati samo na vozilih, s katerimi policija ali vojaška policija opravlja spremstvo iz dru- gega odstavka tega člena. Pod pogojem iz prvega odstavka 6. člena tega pravilnika je dovoljeno vgraditi, namestiti in uporabljati naprave za daja- nje svetlobnih znakov, ki označujejo vozila za spremstvo, tudi na vozila drugih organov, kadar so ta vozila v spremstvu. 2. Posebne svetlobne in zvočne znake na vozilih za spremstvo je dovoljeno uporabljati samo za izvedbo nalog pri spremljanju in varovanju določenih oseb. Pravilnik v petem odstavku 5. člena za varovanje določenih oseb po 4. stopnji iz uredb, omogoča, da se za izvajanje nalog varovanja smiselno uporablja mo- dra svetilka tudi na civilnih vozilih državnih organov. V 6. členu pravilnika je opredeljena vrsta svetlobnih znakov, ki jih dajejo vo- zila za spremstvo, in sicer: 1. Na dvoslednem vozilu za spremstvo, ki vozi na čelu in na začelju kolone vozil, se uporabljata modra in rdeča svetilka, ki sta nameščeni na najvišji točki vozila, simetrično glede na njegovo vzdolžno os, tako da sta dobro vidni z vseh strani. Rdeča svetilka je na levi, modra pa na desni strani vo- zila. Enako se lahko uporabljata modra in rdeča svetilka tudi na vozilih za spremstvo, ki vozijo v koloni, ali na vozilih v spremstvu, če je to potrebno za zagotavljanje varnosti. Na vozilu, ki vozi na čelu kolone, sta modra in rdeča svetilka lahko zatemnjeni na delu, usmerjenem proti zadnjemu delu vozila. Na sprednji strani vozila za spremstvo sta lahko dodatno namešče- ni tudi modra in rdeča svetilka, usmerjeni naprej. 2. Modra in rdeča svetilka na strehi policijskega vozila brez oznak, ki se upo- rablja za spremstvo, se lahko nadomesti z dvema modrima in dvema rde- čima svetilkama v notranjosti vozila, od katerih sta ena modra in rdeča svetilka nameščeni neposredno za vetrobranskim steklom in sta usmerjeni naprej in vstran, ena modra in rdeča svetilka pa sta nameščeni neposredno ob zadnjem steklu in sta usmerjeni nazaj. Kadar se s tako označenim vo- zilom, skladno z določbami zakona, ki urejajo pravila cestnega prometa, 18. maj 2016, Policijska akademija Policijsko in varnostno spremstvo kot element zagotavljanja varnosti 171 izvajajo naloge pri spremljanju in varovanju določenih oseb, se lahko upo- rabljata samo naprej usmerjeni modra in rdeča svetilka. 3. Na vozilu za spremstvo lahko podnevi enakomerno izmenično utripata tudi svetlobna znaka z dolgima belima žarometoma na sprednji strani vo- zila. Pravilnik o znakih, ki jih dajejo policisti in druge pooblaščene uradne osebe pri urejanju in nadziranju cestnega prometa, predpisuje znake, ki jih dajejo policisti udeležencem v cestnem prometu s položajem telesa in rokami, ter svetlobne in zvočne znake. Udeleženci v cestnem prometu se morajo ravnati v skladu z znaki policistov tudi v primerih, ko odstopajo od prometnih pravil in pomena prometne signalizacije. 4 USPOSAbLJANJE POLICISTOV ZA VARNO VOžNJO Za izvajanje nalog varovanja v policijskem in varnostnem spremstvu morajo biti policisti ustrezno usposobljeni. Samo formalna izobrazba po končanem usposabljanju ni dovolj in poleg usposabljanj iz varne vožnje se morajo stalno usposabljati tudi v taktiki vožnje. Na prvem mestu so taktika oziroma način vožnje vozila za prevoz varovane osebe, način vožnje vozila, ki spremlja glav- no vozilo, in način vožnje z motornim kolesom. 4.1 Usposabljanja za vožnjo osebnega vozila Usposabljanja se izvajajo v skladu z verificiranimi načrti usposabljanj s ciljem naučiti in usposobiti policiste za varno vožnjo z razpoložljivimi vozili, ki jih enota za varovanje in zaščito uporablja pri svojem delu. Poseben poudarek je namenjen vožnji s specialnimi vozili pod posebnimi pogoji, pravilnemu in varnemu ravnanju z njimi in njihovemu vzdrževanju. Usposabljanja so name- njena policistom, ki sodelujejo v varnostnih kolonah in avtomobilskih kolo- nah s policijskim spremstvom ter za to uporabljajo osebna, osebna terenska ali blindirana vozila. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 172 4.2 Usposabljanja za vožnjo z motornim kolesom Usposabljanja policistov motoristov, ki izvajajo policijska spremstva varovanih oseb, potekajo po verificiranem programu, ki je razdeljen v tri sklope: teoretični in praktični del ter kondicijska vožnja. Pri usposabljanju policistov motoristov je pomembno, da se v proces usposabljanja vključijo kandidati, ki jih zanima učenje in delo policista motorista. Po opravljenem teoretičnem in praktičnem usposabljanju se začnejo kondicijske vožnje, z dodatnimi vadbami pa se zago- tavlja vzdrževanje fizične in psihične kondicije za vožnjo z motornimi kolesi. 5 OPREDELITEV ODPRTIh VPRAŠANJ Izvajanje policijskih pooblastil pri vsakdanjem delu je ves čas pod drobno- gledom strokovne javnosti, zainteresirane javnosti, ki je deležna policijske- ga ukrepanja, in preostale javnosti, ki je iz medijev obveščena o policijskem delu. Policisti enote za varovanje in zaščito so zaradi svoje naloge varovanja določenih oseb in objektov še toliko bolj izpostavljeni presoji upravičenosti svojih dejanj ob izvajanju nalog. Policijsko in varnostno spremstvo je ena od najbolj izpostavljenih nalog, ki jo izvajajo policisti enote za varovanje in za- ščito. Pogosto prihaja do pritožb državljanov o neprimerni ali celo nevarni vožnji varnostnega ali policijskega spremstva in veliko je novinarskih vprašanj o upravičenosti uporabe svetlobnih in zvočnih znakov, prehitri vožnji, kršenju cestnoprometnih predpisov in podobno. Za učinkovite in prepričljive odgovore na ta vprašanja lahko z gotovostjo tr- dimo, da imamo na eni strani zadostno urejene pravne predpise, in kar je bi- stveno, imamo dovolj in kakovostno usposobljene policiste. Tako v trenutnih razmerah in tudi doslej nismo imeli večjih nesreč z udeležbo varnostnega ali policijskega spremstva, niti ne vemo za primere, da bi prišlo do ogrožanj osta- lih udeležencev v cestnem prometu pri izvajanju policijskega spremstva. Zagotovo pa je težava, ki je izpostavljena v diplomski nalogi (Sluga, 2010: 58), uporaba vozila S kot prisilnega sredstva. Avtor navaja hipotetična primera uporabe vozila S v avtomobilski koloni s policijskim spremstvom in uporabe vozila S v varnostnem spremstvu. V prvem primeru gre za trk neznanega vo- 18. maj 2016, Policijska akademija Policijsko in varnostno spremstvo kot element zagotavljanja varnosti 173 zila v vozilo policijskega spremstva, v drugem primeru pa gre za namero trka v glavno vozilo z varovano osebo, vendar mu to prepreči vozilo S. Sluga v pr- vem primeru zagovarja in utemeljuje, da gre za prometno nesrečo, v drugem primeru pa naj bi šlo za uporabo prisilnega sredstva. 6 PREDLOgI ZA REŠITVE Dejstvo je, da se je treba glede na različne deležnike ves čas odzivati s predlogi o spremembah na vseh področjih, če želimo slediti uspešnemu in strokov- nemu izvajanju temeljne naloge policije glede varovanja oseb in objektov. V primeru policijskega in varnostnega spremstva je pred enoto za varovanje in zaščito velik izziv, saj se je v preteklosti to zanemarilo predvsem glede izva- janja policijskega spremstva. Prav zato je treba v prihodnosti temu segmentu ukrepov za varovanje oseb nameniti posebno pozornost in narediti vse po- trebno, da se zagotovi izvajanje policijskega spremstva zakonito in strokovno z visoko usposobljenimi policisti. 6.1 Predpisi Pri pregledu predpisov je razvidno, da so se ti v zadnjih letih spreminjali v smislu večje operativnosti. Do leta 2010 je bilo policijsko spremstvo urejeno s kolono vo- zil, ki je vključevala najmanj tri vozila – na predhodnem policijskem vozilu je bila nameščena modro-rdeča svetilka in na zaključnem policijskem vozilu modroze- lena svetilka. Ureditev je bila inovativna in všečna, vendar uporabna le za večja policijska spremstva. Povsem neuporabna pa je bila za varnostna spremstva, v katerih sodelujeta le glavno in spremljevalno vozilo. Zato je bila leta 2010 pre- dlagana in tudi sprejeta sprememba, ki je opisana v tretjem poglavju prispevka. Izpostavljeno je že bilo, da je uporaba varnostnega vozila S kot prisilnega sredstva policije nekoliko nedorečena. V ZNPPol je v 87. členu opredeljeno, da lahko policisti uporabijo sredstva za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev za preprečitev nedovoljenega dostopa s prevoznim sredstvom do objekta, prosto- ra ali območja, kjer se zadržuje, biva ali potuje varovana oseba. V 88. členu pa so v drugem odstavku navedena druga sredstva za prisilno ustavljanje pre- voznih sredstev, ki so zlasti vozila, plovila, mreže, elektronske naprave, za- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 174 ščitne ograje, lesene, betonske ali kovinske ovire ter drugi materiali. V našem primeru se med prisilna sredstva šteje varnostno vozilo S. Kot nedoslednost v predpisu je mogoče označiti, da ni nikjer eksplicitno zapisano, da se lahko varnostno vozilo S uporabi kot prisilno sredstvo, s katerim se primerno pre- preči napad na vozilo varovane osebe oziroma zaščiti vozilo varovane osebe. V uvodu je bilo navedeno, da je zagotavljanje varnosti oseb, ki so v nacio- nalnem interesu, element zagotavljanja varnosti demokratične ureditve. Iz navedenega izhaja, da je treba vse ukrepe izvajati zakonito, strokovno in učin- kovito, saj so sicer lahko hude posledice. Nekatere ukrepe bi bilo tako smisel- no opredeliti prav za izvajanje varovanja varovane osebe, kot je to urejeno v nekaterih sosednjih državah, na primer na Hrvaškem. Tam je v Pravilniku o ravnanju policistov (Pravilnik o načinu postupanja policijskih službenika) v 140. členu opredeljena uporaba posebnih motornih vozil za varovanje varova- nih oseb. Smiselno bi bilo pridobiti vpogled v ureditev v preostalih državah, predvsem v državah EU, in narediti analizo ter na podlagi rezultatov presoditi, ali bi bilo treba predlagati spremembo. 6.2 Usposabljanja Izvajanje usposabljanj je v CVZ urejeno tako, da so izvajalci organizacijsko umeščeni v Oddelek za podporo in tehniko. Sama umeščenost ni težava, saj se lahko s pravilno organizacijo dela dosežejo dobri rezultati. Večja težava je, da so izvajalci na delovna mesta, ki jim ne daje statusa inštruktorja, čeprav imajo vso potrebno znanje in to delo tudi opravljajo. Največja težava pa je izposta- vljeno manjšanje števila usposabljanj zaradi kadrovskih in finančnih težav ter operativnega dela. Zaradi navedenega je treba usposabljanja prilagoditi trenu- tnim razmeram in organizirati manjše število teh, vendar s prilagojenimi te- mami glede na operativne potrebe. Vsekakor je pri usposabljanjih policijskega in varnostnega spremstva potrebno naslednje: — zagotoviti izbor in zasedbo delovnih mest policist motorist; — izvajati usposabljanja po programu s poudarkom na pravnih predpisih in kondiciranju ter — pri usposabljanju preostalih policistov centra predstaviti pravne podlage in taktiko delovanja policistov v spremstvih. 18. maj 2016, Policijska akademija Policijsko in varnostno spremstvo kot element zagotavljanja varnosti 175 7 SKLEP Zagotavljanje varnosti oseb, ki so v nacionalnem interesu, je element zago- tavljanja varnosti demokratične ureditve. Policija ima na podlagi temeljne dolžnosti nalogo varovanja določenih oseb, prostorov, objektov in njihovih okolišev, kar izvaja z v uredbi predpisanimi oblikami varovanja in različnimi ukrepi, s katerimi izvaja policijska in varnostna spremstva. V zadnjih letih je bil CVZ deležen številnih reorganizacij, pri katerih pa je bilo največ posegov v organiziranost policistov za izvajanje spremstev. Vsa ta negotovost ob reor- ganizacijah, predvsem pa pomanjkanje ustreznega kadra, ustreznih motor- nih koles in nekontinuiranega usposabljanja so pripeljali do situacije, ko CVZ nima dovolj usposobljenega kadra za izvajanje spremstev. Glede na pomembnost naloge, ki jo policija izvaja na podlagi zakona, je nuj- no, da CVZ pripravi vse potrebno, kar je navedeno v povzetku, in to zlasti glede ukrepov za izvajanje policijskih in varnostnih spremstev. Pri tem je treba upoštevati predloge za rešitve, ki so navedeni v prejšnjem poglavju, predvsem pa je treba prepričati vodstvo policije, da je za izvajanje policijskega in varno- stnega spremstva treba imeti strokovne in usposobljene policiste, ker sicer z neizvajanjem ogrožamo nacionalno varnost in demokratično ureditev države, z nestrokovnim izvajanjem pa ogrožamo sebe, druge udeležence v cestnem prometu in tako kršimo prioritetno nalogo vlade, zapisano v Resoluciji o naci- onalnem programu varnosti cestnega prometa. LITERATURA Bohte, B. & Sancin, V. (2006). Diplomatsko in konzularno pravo. Pravna obzorja, 373–389. Zgaga, S. (2010). Terorizem – politični delikt? Pravnik, 62, 9–10. Perklič, B. (2002). Taktika osebnega varovanja. Ljubljana: MNZ. Anžič, A. (2002). Mednarodni terorizem – varnostni izzivi in dileme. Ljubljana: Teorija in praksa. Maver, D. (2004). Kriminalistika. Ljubljana: Uradni list RS. Žaberl, M. (2006). Temelji policijskih pooblastil. Ljubljana: Zbirka Učbeniki. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 176 Ustava Republike Slovenije. (1991). Uradni list RS, št. 47/13, z dne 31. maja 2013. Kazenski zakonik (KZ-1). (2012). Uradni list RS, št. 50/2012, z dne 29. junija 2012. Zakon o vladi. (2005). Uradni list RS, št. 24/2005-UPB 1, z dne 21. marca 2005. Zakon o nalogah in pooblastilih policije. (2013). Uradni list RS, št. 15/2013, z dne 18. februarja 2013. Zakon o pravilih cestnega prometa. (2013). Uradni list RS, št. 82/2013, z dne 8. okto- bra 2013. Konvencija o preprečevanju in kaznovanju kaznivih dejanj zoper mednarodno zašči- tene osebe, vštevši diplomatske agente. (1973). Annexed to GA Resolution 3166 (XVIII) z dne 14. decembra 1973. Uredba o varovanju določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, ki jih va- ruje policija. (2013). Uradni list RS, št. 63/2013, z dne 26. julija 2013. Pravilnik o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo. (2013). Uradni list RS, št. 69/2013, z dne 23. avgusta 2013. http://europa.eu/legislation_summaries/justice_freedom_security/police_customs_ cooperation/... http://www.policija.si/portal/Delovna Področja/Varovanje.php Kristan, G. (2006). Ustanovitev in organiziranost Urada za varnost in zaščito od leta 1991 do leta 2006, diplomsko delo. Ljubljana. Novak, G. (2011). Kriminološki vidik varovanja oseb, ki so v nacionalnem interesu, s poudarkom na analizi političnih kaznivih dejanj, diplomsko delo. Maribor. Videmšek, J. (2005). Pravna ureditev varovanja oseb na javnih funkcijah, magistrsko delo. Ljubljana. Sluga, E. (2010). Policijska in varnostna spremstva varovanih oseb v cestnem prometu, diplomsko delo. Ljubljana. O avtorju: Branko Skrbinek, univ. dipl. inž. tehnol. prom., višji policijski svetnik, je zapo- slen v Centru za varovanje in zaščito Uprave za policijske specialnosti znotraj Gene- ralne policijske uprave. 18. maj 2016, Policijska akademija Anonimnost in zaupnost v raziskovanju 177 ANONIMNOST IN ZAUPNOST V RAZISKOVANJU Aleksander Koporec Oberčkal Center za raziskovanje in socialne veščine Policijske akademije, Slovenija aleksander.koporec.oberckal@policija.si Franc Virtič Služba direktorja Policijske uprave Maribor, Slovenija franc.virtic@policija.si POVZETEK Raziskovalna dejavnost, v katero se uvršča ta prispevek, je skladno s 100. členom Zakona o organiziranosti in delu v policiji področje dela v policiji, s katerim se ukvarjamo predvsem v Centru za raziskovanje in socialne veščine na Policijski akademiji. V prispevku teoretično in primerjalno obravnavamo dva ključna elementa, ki jima je treba zadostiti, da se lahko izvaja določen del raziskovalne dejavnosti. To sta anonimnost in zaupnost. V anketnih raz- iskavah, ki jih izvajamo v policiji, se kot posledica kaže določena stopnja ne- zaupanja v zagotavljanje anonimnosti in zaupnosti. To je seveda razumljivo, če temeljimo na predpostavki, da raziskave izvajajo uslužbenci, ki jih plačuje isti delodajalec, kot plačuje tiste, ki v njih sodelujejo. Namen teoretičnega obravnavanja anonimnosti in zaupnosti v raziskovalni dejavnosti, ki se izva- ja v policiji, je pojasniti razloge in odgovoriti na vprašanje, zakaj je v interesu policije, torej delodajalca, da nenehno zagotavlja anonimnost in zaupnost v raziskovanju, in to kljub nekaterim pomislekom skeptikov. Opravljen je bil poglobljen pregled literature: analiza in sinteza virov ter izvedena vsebinska primerjava literature. Obstaja mnogo pomanjkljivosti spletnega raziskova- nja, so pa tudi prednosti. Pomanjkljivosti in prednosti so hkrati argumenti za to, da je delodajalčev interes zagotavljati anonimnost in zaupnost. Le tako namreč lahko delodajalec od zaposlenih oziroma sodelujočih dobi ustrezne in uporabne podatke, ki so pomembni za odločanje o spremembah na bolje. Ključne besede: anonimnost, zaupnost, policija, raziskovanje Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 178 1 UVOD Zdi se, da precejšen del naših življenj ne poteka več v fizičnem okolju, temveč v medmrežju. Večina nas vsakodnevno gleda različno velike in različno obli- kovane zaslone mobilnih telefonov, tablic, prenosnikov in drugih elektronskih naprav, ki so hkrati različne kakovosti in izdelani iz različnih materialov. Z njimi bolj ali manj aktivno sodelujemo z drugimi, se družimo, komuniciramo in želimo biti seznanjeni z vsem mogočim. Vsem drugim smo vsak trenutek lahko na razpolago v vsej svoji veličini, po medmrežju plačujemo položnice, nakupujemo v različnih trgovinah ipd. Tovrstno udejstvovanje ali morda življenje v dveh različnih resničnostih, tj. fizični in medmrežni, pa je lahko dobrodošlo za marsikoga. Med drugim tudi za delodajalca, ki skrbi za razvoj področja dela in tudi za razvoj svojih zaposle- nih. Takšen delodajalec se na primer trudi ugotoviti, kako se počutijo njegovi zaposleni, kaj si mislijo o nadrejenih, kaj bi izboljšali pri svojem delu, kaj bi spremenili v svojem delovnem okolju ipd. Delodajalec ima za takšno poizvedovanje več možnosti. Ena je prav gotovo ta, da delavca vpraša neposredno, v pogovoru. Za takšna in podobna vpra- šanja je na voljo tudi letni pogovor (Kocjančič in Koporec, 2005). Druga mo- žnost je, da izdela vprašalnik, ga natisne in delavce posamično prosi, naj ga izpolnijo. Seveda lahko izdela tudi elektronski vprašalnik. V tem primeru se izrazijo povprečja in statistične razlike med različnimi kategorijami (na primer kakšne so razlike med policijskimi upravami, ali so starejši ali mlajši bolj naklonjeni načrtovanim spremembam ipd.), ki že same po sebi pomenijo določen del anonimizacije podatkov, saj iz tako obdelanih in prikazanih po- datkov ni možno ugotoviti, kaj posameznik meni. V takem primeru gre tudi za deindividualizacijo oziroma za odstranitev vseh znakov, ki so značilni za posameznika in ki določenega posameznika ločujejo od drugih posamezni- kov (Richardson, 2014: 170). Ne glede na to, katero od možnosti zbiranja podatkov bo delodajalec izbral, se v vseh primerih izrazijo pojmi, kot so zaupanje, zaupnost, zasebnost, anoni- mnost in še nekateri drugi. Te bomo v prispevku obravnavali predvsem teore- tično. Njihova obravnava bo postavljena v okvir interesa delodajalca, da svoje 18. maj 2016, Policijska akademija Anonimnost in zaupnost v raziskovanju 179 zaposlene vpraša glede mnenja o določeni vsebini, ki je usmerjena v napredek in razvoj organizacije, področja dela ali napredek in razvoj posameznika kot člana delovne organizacije. Način, kako svoje zaposlene vpraša, pa bo v glav- nem osredotočen na elektronsko anketo. V prispevku je podan tudi odgovor na vprašanja, kako so pojmi opredeljeni v veljavni zakonodaji, kako sta anonimnost in zaupnost zagotovljeni v razi- skavah, ki jih izvaja Center za raziskovanje in socialne veščine na Policijski akademiji, in zakaj pravzaprav ni nobene bojazni, da bi naročnik določene raziskave, kot je na primer raziskava o organizacijskem vzdušju v policiji (Ko- porec Oberčkal in Šumi, 2016), ki se lahko izvaja periodično, vsaki dve leti, želel pridobiti podatke o posameznem sodelujočem. Bojazni torej ni, namen prispevka pa je, da vsem, tudi tistim najhujšim skepti- kom, približamo možnosti sodelovanja v raziskavah, ki jih izvajamo v policiji in zanjo. Seveda pa se sočasno s trudom in rezultati, ki so usmerjeni v izboljšave in ra- zvoj policije kot organizacije, pa tudi v izboljšave in razvoj posameznih podro- čij dela v policiji, razvijajo in plemenitijo tudi znanje posameznika ter vsebina in področje raziskovanja v policiji. 2 ZAUPANJE, ZAUPNOST IN ZASEbNOST Zaupanje in zasebnost sta dva elementa v raziskovanju, ki sta kot načeli izje- mno pomembna. Zakaj? Ker brez zaupanja v to, da sta zagotovljena, ne bi bilo raziskovanja. Tako v odnosu »delodajalec – zaposleni« kot tudi v odnosu »anketar (razisko- valec) – anketiranec (sodelujoči v raziskavi)« je najpomembnejše prav zaupa- nje. To je temelj vseh odnosov in predstavlja »prepričanje, da je kdo pošten, iskren« (Zaupanje, 2016), obenem pa je tudi temelj za zagotavljanje zaupnosti v anketnih raziskavah. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 180 Če torej ni zaupanja, delodajalec ne more biti prepričan, da bo delavec v dogovorjenem roku naredil tisto, za kar dobiva plačilo, niti delavec ne more biti prepričan, da ga bo delodajalec pošteno plačal. Če ni zaupanja, anketar ne more biti prepričan, da so vhodni podatki, ki jih je zbral od sodelujočega, točni, resnični, pravi, da gre torej dejansko za posameznikovo stališče o dolo- čenem predmetu, ki ga anketa obravnava, in obratno, sodelujoči ne more biti prepričan, da anketar nima skritih namenov za postavljenimi vprašanji. Zaupanje je tesno povezano z zaupnostjo (angl. Confidentiality), ki jo večina običajno razume v smislu, da se informacije, ki jih je nekdo dal drugemu o sebi, ne bodo posredovale tretjim osebam ali ponovno uporabile brez njego- vega dovoljenja (Wiles, 2013). Z drugimi besedami to pomeni, da če na pri- mer sodelujete v anketi in ste anketirancu zaupali nekatere svoje podatke (na primer ime in priimek, starost in delovno mesto), ki se lahko povežejo samo z vami in vas identificirajo, potem jih anketar ne bo razkril, razen če boste razkritje izrecno dovolili. Prav tako zaupnost pomeni, da bo identiteta anketi- rancev (sodelujočih v raziskavi) varovana z različnimi procesi anonimizacije podatkov, razen seveda, če bo posamezni sodelujoči izrecno dovolil uporabo teh podatkov, ne da bi bili anonimizirani. Zaupnost tudi pomeni, da se podat- ki, ki so bili zbrani med raziskavo, sploh ne bodo uporabili, če tako zahteva sodelujoči, ki jih je v raziskavi razkril (Wiles, 2013). Zaupnost in zaupanje sta nadalje tesno povezana z zasebnostjo in anonimno- stjo. Grellier in Goerke (2006) posamezne pojme (zaupnost, zasebnost in ano- nimnost) razumeta glede na to, koliko informacij o posamezniku je dostopnih različnim drugim posameznikom. Različni drugi posamezniki pa so lahko pristojni (pooblaščeni) za upravljanje podatkov o sodelujočem posamezniku ali pa ne. 18. maj 2016, Policijska akademija Anonimnost in zaupnost v raziskovanju 181 Slika 1: Elementi zaupnosti Oseba Informacija Pristojni drugi Nepristojni drugi Vir: Grellier in Goerke, 2006: 128 Kot kaže slika 1, gre pri zaupnosti za ločevanje štirih elementov: osebe (sode- lujočega v raziskavi), informacij o tej osebi, pristojnih drugih in tistih drugih, ki so nepristojni, nepooblaščeni. Na sliki so oseba, informacije o tej osebi in pristojni drugi kot ena povezana enota ločeni od nepristojnih drugih, kar sim- bolično pokaže, da oseba svoje informacije zaupa pristojni osebi (na primer policistu, zdravniku, anketarju ipd.), informacije o tej osebi pa niso dostopne nepristojni osebi, na primer sosedom, znancem ipd. Zasebnost (glej sliko 2) se nanaša ločevanje osebe in informacij o tej osebi od vseh preostalih oseb. Torej tako od tistih, ki so pooblaščeni, pristojni, kot tudi tistih, ki to niso. Gre za pravico, da je posameznikova individualnost le njego- va (Grellier in Goerke, 2006). Slika 2: Elementi zasebnosti Oseba Drugi Informacija Vir: Grellier in Goerke, 2006: 125 Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 182 Na sliki 2 je torej prikazano razmerje med tremi elementi zasebnosti, in sicer med osebo, informacijami o tej osebi in drugimi osebami. V zadnjem elemen- tu so združene vse kategorije oseb, ki so bile pri sliki 1 ločene. V kategori- jo drugih tako spadajo policisti, zdravniki, anketarji, sosedje, znanci in vsi preostali. Takšno razmerje bi se pri izvajanju ankete lahko zgodilo, če bi se sodelujoči odločil, da bo v anketi sicer sodeloval, vendar pa o sebi ne bo podal nikakršnih podatkov – niti o tem, kakšnega spola je, koliko je star, kakšno sto- pnjo izobrazbe je dosegel, kje je zaposlen ipd. Do teh podatkov torej ne more priti nihče drug, razen sodelujočega posameznika. 3 ANONIMNOST V medmrežju, elektronskih anketah in vprašalnikih, s katerimi se poskušajo pridobiti verodostojni podatki, ki bi lahko pomagali pri odločitvah, je poleg zaupanja pomembna tudi anonimnost. Ta je po definiciji stopnja, do katere je izvor sporočila neznan ali nedoločen (Scott, 2005). Je tudi »posameznikova pravica do zasebnosti« (Kulakowski in Chronister, 2008, str. 546). Anonimnost izhaja iz grške besede ἀνωνυμία (anonymia) in pomeni brez ime- na ali brezimenskost (Anonymity, 2016). Tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja, da je anonimnost stanje anonimnega človeka, brezimnost (Ano- nimnost, 2016). Gre torej za stanje, ko je posameznikova identiteta neznana, saj nanjo ne moremo vezati elementov identitete (na primer imena, priimka, spola, starosti ipd.). Pomembno je vedeti tudi, da obstajajo raziskave, ki ugotavljajo razlike med dejansko in zaznano anonimnostjo, in to predvsem z vidika razmišljanja, ali sta anonimnost in zaupnost dve zasnovi in ali ju zaznavamo ločeno ali morda skupaj (Whelan, 2007). Tudi pri anonimnosti je pomembno zaupanje. Lahko bi celo trdili, da je zau- panje temelj anonimnosti, saj če potencialni sodelujoči v sistem zagotovljene anonimnosti in zaupnosti ne zaupa in ne verjame, da je njegova identiteta varna, potem je verjetnost, da bo sodeloval, skoraj nična. 18. maj 2016, Policijska akademija Anonimnost in zaupnost v raziskovanju 183 Isti posameznik se seveda lahko, čeprav ne zaupa zagotavljanju anonimnosti in zaupnosti podatkov, odloči, da bo sodeloval. Pri tem je vprašljiva njegova iskrenost v odgovorih. Možno je namreč, da bo odgovarjal predvsem socialno zaželeno, prikrojil kakšen odgovor samo zato, da ga ne bi prepoznali ipd. V takem primeru je sodelovanje odveč in je pravzaprav obratno od tega, kar je pričakovano. S tem ne pridobi nihče. Ne pridobi izpraševalec, saj so podatki neuporabni, in ne pridobi tisti, ki sodeluje, saj ni bil iskren in posledično ne pričakuje uporabnih rezultatov. Dejavnosti, ki bi bile lahko vezane na takšno sodelovanje, in predlogi izboljšav pa bi se lahko razvili v nepravo smer. Zani- mivo bi bilo tudi raziskati, kako se počuti sodelujoči, ki se odloči, da bo sode- loval, a ne zaupa, da mu je zagotovljena anonimnost. Po Grellierju in Goerku (2006) se tudi anonimnost nanaša na ločevanje infor- macij, ki bi lahko bile posredno ali neposredno povezane s posameznikom tako, da se informacije o posamezniku lahko delijo z drugimi, ne da bi pri tem kršili zaupnost. Slika 3: Elementi anonimnosti Oseba Informacija Drugi Vir: Grellier in Goerke, 2006: 127 Na sliki 3 je prikazano razmerje med tremi elementi anonimnosti, in sicer med osebo, informacijami o njej in vsemi drugimi osebami. Na sliki je prika- zano, da je oseba ločena od informacij o sebi in od drugih oseb, informacije in druge osebe pa sta elementa, ki sta povezana. V tem konkretnem primeru gre za bolnika, njegove podatke in zdravstveno osebje. Zdravstveno osebje ima podatke o posamezniku, ki se zdravi, in mora skrbeti, da v odnosu do drugih podatki o tej osebi ostanejo anonimni. Povedano drugače, morajo zagotoviti Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 184 zaupnost teh informacij. To sliko bi lahko razumeli tudi drugače, in sicer tako, da ima anketar neke podatke o sodelujoči osebi (na primer iz katere enote je, spol, starost ipd.), pa kljub temu zagotavlja, da oseba ostaja anonimna v od- nosu do vseh drugih tako, da zagotavlja zaupnost teh podatkov. Lahko pa bi to sliko seveda razumeli tudi tako, da ne gre za informacije o tej osebi, temveč za informacije, ki jih je oseba podala (njena stališča, njeni odgovori) v anketi, in so zato uporabne za anketarja, s katerim so povezane, pri tem pa so infor- macije o osebi neznane. Anonimnost oziroma nujnost zagotavljanja osebne anonimnosti in zasebnosti je s pojmovno zvezo »varstvo osebnih podatkov« določena v Zakonu o varstvu osebnih podatkov (Uradni list, št. 94/07), ki podrobno obravnava, kako so varovani osebni podatki strank v postopkih pred državnimi organi. Jedro, ki je neposredno vezano na pojem anonimnosti, pa je, da se osebni podatki lahko uporabijo praktično le ob dveh pogojih: če je tako določeno v zakonu ali pa če posameznik osebno privoli v uporabo. Pri tem je pomembno tudi, da mora biti namen obdelave osebnih podatkov določen v zakonu in da mora biti po- sameznik, preden osebno privoli v uporabo, pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov (ZVOP-1, 8. člen). Zakon določa tudi, da se za znanstvenoraziskovalne namene (pa tudi zgodo- vinske in statistične namene) osebni podatki lahko obdelujejo in tudi obja- vljajo, vendar morajo biti anonimizirani, po uporabi pa morajo biti uničeni (ZVOP-1, 17. člen). Določen in opredeljen je tudi pojem anonimizacije oziroma proces anonimi- ziranja podatkov. Gre za »takšno spremembo oblike osebnih podatkov, da jih ni več mogoče povezati s posameznikom ali je to mogoče le z nesorazmerno velikimi napori, stroški ali porabo časa« (ZVOP-1, 6. člen). 4 SKLEP V prispevku smo se osredotočili na pojme, kot so zasebnost, zaupanje, za- upnost, anonimnost ter anonimiziranje, in to predvsem z namenom, da jih predstavimo in odgovorimo na vprašanja, kako so pojmi opredeljeni v veljavni 18. maj 2016, Policijska akademija Anonimnost in zaupnost v raziskovanju 185 zakonodaji, kako sta anonimnost in zaupnost zagotovljeni v slovenski policiji in zakaj po našem mnenju ni bojazni, da bi se v raziskavah želeli pridobivati podatki o posameznem sodelujočem. Če delodajalec želi od svojih zaposlenih pridobiti uporabna stališča o določeni težavi, mu je prid, da sodeluje kar največ zaposlenih. Pri tem bo težko dose- gel prav vse zaposlene, saj smo ljudje tako zelo različni, da bo v vsaki izmed organizacij zagotovo vsaj peščica posameznikov, ki bo nasprotovala zaradi na- sprotovanja samega. Veliko večja verjetnost pa je, da se bo za sodelovanje od- ločilo več zaposlenih, če bo delodajalec zagotovil oziroma vedno zagotavljal anonimnost ter tudi zaupnost. Sčasoma, z več izvedenimi raziskavami, bo delodajalec pridobil tudi nujno potrebno prepričanje kritične mase zaposlenih, da je vreden zaupanja. Če bo sledil tej logiki in vztrajal pri njej, se bo sčasoma približal idealu, predvsem pa si bo pridobil notranje zaupanje posameznega zaposlenega, ki je nujno potrebno za nadaljnje raziskovanje in tudi za druge organizacijske elemente. Kako v policiji zagotavljamo anonimnost in zaupnost? Anonimnost zagotavljamo tako, da kljub možnosti ne iščemo povezav med odgovori in posameznikom, zaupnost pa je zagotovljena tako, da v Centru za raziskovanje in socialne veščine na Policijski akademiji – četudi imamo ome- jene možnosti ugotavljanja (na primer iz katere enote je prišel odgovor) – ne analiziramo posameznih odgovorov, ki bi nas privedli do stališča posamezni- ka, ampak skrbimo za to, da so podatki varovani tako, kot določa zakonodaja, da ima dostop do podatkov le izjemno omejen krog raziskovalcev in da do- sledno spoštujemo kodekse etike, v katerih je opredeljeno tovrstno ravnanje. Kaj je predmet obravnave na različnih ravneh poročanja o zbranih podatkih? Podatki, ki jih zbiramo z anketami, se uporabijo izključno za namene, za ka- tere so se začeli zbirati, in to je na primer za izboljšanje medosebnih odno- sov, za izvedbo ukrepov na področjih, na katerih se ugotovijo odstopanja, ipd. Gre za to, da se pridobljeni podatki uporabijo za sistemsko delovanje policije. Spremeniti oziroma izboljšati želimo delovanje policije kot sistema s številni- mi podsistemi. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 186 Podatki, ki jih je zagotovil vsak posameznik, namreč za spreminjanje sistema niso dovolj, hkrati pa je spreminjanje oziroma izboljšanje delovanja sistema brez podatkov, ki jih priskrbijo sodelujoči posamezniki, nemogoče. Tako je pomembno vedeti, da se podatki prikazujejo oziroma se o njih poroča le v sumarni obliki, iz katere je nemogoče kakršno koli sklepanje na posameznika. Tudi smisel zagotavljanja zaupnosti in anonimnosti je ravno v tem, da prido- bimo, zberemo mnenja čim več zaposlenih. Predvsem zato, ker je ocena de- janskega stanja zanesljivejša, če je tistih, ki so pripravljeni prispevati iskrene odgovore, več. Torej delodajalcu, ki zagotavlja zaupnost, anonimnost ipd., niti ni v interesu, da bi iskal posameznika. Zanima ga le, kam naj vodi oziroma usmerja prizadevanja enot, vodij, posameznikov, skupin, da bi se vsi skupaj bolje razumeli in svoje delo, poleg zakonitosti in strokovnosti, opravili pravil- no in čim lažje. LITERATURA Anonimnost. (2016). Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (2015). Pridobljeno 14. 8. 2016 z www.fran.si/iskanje?View=1&Query=anonim nost. Anonymity. (2016). Pridobljeno 1. 9. 2016 s https://en.wikipedia.org/wiki/Anonymi- ty. Grellier, J. & Goerke, V. (2007). Communication Skills Toolkit: Unlocking the Secrets of Tertiary Success. In Heather Freegard (ed.) Ethical Practice for Health Proffesio- nals. South Melbourne: Thomson. Kocjančič, D. & Koporec, A. (2005). Letni razgovor. V: B. Lobnikar (ur.), Zbornik pri- spevkov [elektronski vir], 6. slovenski dnevi varstvoslovja, Bled, 2.–4. junij 2005, str. 8, Ljubljana, Fakulteta za policijsko-varnostne vede. Koporec Oberčkal, A. & Šumi, R. (2016). Merjenje organizacijske klime v policiji: to- krat z boljšimi rezultati [elektronski vir]. Revija Varnost. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Kulakowski, E. C. & Chronister, L. U. (2008). Research Administration and Manage- ment. Sudbury: Jones and Bartlett. Richardson, D. C. (2014). Social Psychology For Dummies. Chichester, West Sussex: John Wiley & Sons, Ltd. 18. maj 2016, Policijska akademija Anonimnost in zaupnost v raziskovanju 187 Scott, C. R. (2005). Anonimity in applied communication research: Tension between IRBs, researchers, and human subjects. Journal of applied communication rese- arch, 33, 242–257. Whelan, T. J. (2007). Anonimity and confidentiality: Do Survey Respondents Know the Difference? Pridobljeno 14. 12. 2015 s http://www4.ncsu.edu/tjwhelan/SS- SP07Whelan.pdf. Wiles, R. (2013). What are Qualitative Research Ethics? London: Bloomsbury Acade- mic. Zakon o varovanju osebnih podatkov (ZVOP-1, 2007). Uradni list Republike Slovenije, št. 94/2007, uradno prečiščeno besedilo. Pridobljeno 1. 9. 2016 s http://www. pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3906. Zaupnost. (2016). Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (2015). Pridobljeno 12. 8. 2016 z www.fran.si/iskanje?View=1&Query=zaupnost. Zaupanje. (2016). Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (2015). Pridobljeno 1. 8. 2016 s http://www.fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega- -knjiznega-jezika/3616083/zaupanje?View=1&Query=zaupanje. O avtorjih: Aleksander Koporec Oberčkal je univerzitetni diplomirani psiholog in doktor znanosti, zaposlen v Centru za raziskovanje in socialne veščine na Policijski akade- miji, kjer se ukvarja z raziskovanjem policije. Njegov znanstvenoraziskovalni interes je usmerjen predvsem v posameznika in njegovo delovanje znotraj policijske organi- zacije. Franc Virtič je diplomirani varstvoslovec in magister znanosti. Zaposlen je v Po- licijski upravi Maribor, njegov znanstveni interes pa je usmerjen v policijsko delo v skupnosti in upravljanje kakovosti v policijski organizaciji. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Transformacijsko vodenje v policijski hierarhiji 189 TRANSfORMACIJSKO VODENJE V POLICIJSKI hIERAR- hIJI Džemal Durić Center za raziskovanje in socialne veščine, Policijska akademija, Slovenija dzemal.duric@policija.si POVZETEK V prispevku se ukvarjamo z umeščenostjo transformacijskega vodenja v po- licijskih organizacijah. Predstavljene so ugotovitve raziskave iz doktorske di- sertacije (Durić, 2015), ki je bila opravljena na samoizbirnem vzorcu 636 zaposlenih v slovenski policiji. Organizacijskio kontekst oziroma organiza- cijski dejavniki tega konteksta pomembno vplivajo na to, kateri stili vodenja se izrazijo v njem in kateri stili vodenja ne morejo priti do izraza. Obstajajo številni neposredni vplivi stilov vodenja na rezultate samega vodenja in sta- lišča zaposlenih. Obstajajo tudi neposredni vplivi organizacijskih dejavnikov na stališča zaposlenih. Poleg tega obstajajo tudi posredni vplivi stilov vode- nja med organizacijskimi dejavniki in stališči zaposlenih. Vsi organizacijski dejavniki, ki so bili vključeni v raziskovalni model, značilno moderirajo po- vezave med stili vodenja in stališči zaposlenih. Na voljo so tudi interakcijski modeli, pri katerih stili vodenja moderirajo povezave med organizacijskimi dejavniki in stališči zaposlenih. Ključne besede: transformacijsko vodenje, transakcijsko vodenje, hierarhija, vodenje v policiji 1 UVOD Čeprav obstajajo številne raziskave transformacijskega vodenja, še vedno ne razumemo dobro vseh povezav elementov transformacijskega vodenja in njegovih učinkov v različnih okoliščinah (Lowe in drugi, 1996). Bass (1985) je že takrat, ko je objavil svojo teorijo, navedel, da je verjetno, da zunanje okolje organizacije in organizacijski dejavniki vplivajo na povezavo med transfor- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 190 macijskim vodenjem in uspešnostjo posameznih organizacijskih enot ter ce- lotne organizacije. Večina raziskovalnih vprašanj se nanaša na vedenje vodij (kaj vodje počnejo) in na to, kako je njihovo vedenje povezano z uspešnostjo oziroma rezultati (kako je to, kar počnejo, povezano z rezultati). Pričakovati pa je, da so vedenje vodje in rezultati vodenja odvisni tudi od dejavnikov, kot so vrsta organizacije, raven vodenja v organizaciji, merila uspešnosti vo- denja (Lowe in drugi, 1996). Raziskave potrjujejo prisotnost transakcijskega in transformacijskega vodenja ter uspešnost transformacijskega vodenja v po- licijskih organizacijah, prav tako pa kažejo, da obstajajo določeni dejavniki (organizacijska raven, organizacijska kultura, značilnosti dela), ki vplivajo na izraženost in uspešnost transformacijskega vodenja in jih je treba upoštevati pri testiranju modela v policijskih organizacijah. V doktorski disertaciji smo k znanju o fenomenu vodenja prispevali tako, da smo elementa stili vodenja (kaj vodje počnejo) in uspešnost vodenja (kako je to, kar počnejo, povezano z rezultati) dopolnili s preučevanjem organiza- cijskega konteksta (v kakšnih okoliščinah in pod katerimi pogoji). Preučeva- nje smo omejili oziroma osredinili na raziskovanje interakcije organizacijskih dejavnikov, transformacijskega vodenja in rezultatov vodenja v hierarhičnih organizacijah. Iskali smo odgovore na naslednja raziskovalna vprašanja (glej sliko 1): 1. Kako organizacijski dejavniki vplivajo na izraženost stilov vodenja? 2. Kako stili vodenja vplivajo na rezultate vodenja in stališča zaposlenih? 3. Kako organizacijski dejavniki vplivajo na stališča zaposlenih? 4. Kako organizacijski dejavniki vplivajo na povezavo med stili vodenja, rezultati vodenja in stališči zaposlenih? 5. Kako stili vodenja vplivajo na povezavo med organizacijskimi dejavniki in stališči zaposlenih? 18. maj 2016, Policijska akademija Transformacijsko vodenje v policijski hierarhiji 191 Slika 1: Raziskovalni model 4 ORgANIZACIJSKI REZULTATI VODENJA IN STILI VODENJA DEJAVNIKI STALIŠČA ZAPOSLENIh 1 2 – ORGANIZACIJSKA – TRANSFORMACIJSKO – REZULTATI VODENJA RAVEN VODENJE – DRŽAVLJANSKO – VELIKOST ENOTE VEDENJE – CENTRALIZACIJA – TRANSAKCIJSKO – ORGANIZACIJSKA VODENJE PRIPADNOST – FORMALIZACIJA – ODTUJENOST OD – ZNAČILNOSTI DELA DELA 4 – ODSOTNOST VODENJA – ZADOVOLJSTVO Z DELOM 5 3 Vir: Durić, 2015: 212 V prispevku bodo predstavljeni elementi celovite teorije transformacijskega vodenja, metodološki okvir empirične raziskave, ki je bila opravljena v slo- venski policiji, glavni rezultati in ugotovitve ter prispevek k teoriji in praksi transformacijskega vodenja v policijskih organizacijah. 2 ELEMENTI CELOVITE TEORIJE TRANSfORMACIJSKEgA VO- DENJA Celovit model oziroma teorija vodenja (angl. Full Range Leadership Model – FRLM/Full Range Leadership Theory – FRLT) je nadgradnja teorije transforma- cijskega vodenja, ki jo je Bass prvič predstavil leta 1985 (Bass, 1985) ter pozneje dopolnil s sodelavci (Bass, 1998; Bass in Avolio, 1990, 1994, 1997; Avolio, 1999, 2005; Avolio in Bass, 1991, 1995, 2002; Bass in Riggio, 2006, Sosik in Jung, 2010). 5 123 Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 192 Ker se (naš) prevod poimenovanja »celovit model vodenja« oziroma »celovita teorija vodenja« (še) ne uporablja v domači literaturi, bomo v nadaljevanju zanj uporabljali poimenovanje »transformacijsko vodenje«. Tabela 1 prikazuje opis posameznih vedenjskih faktorjev modela in pričakovane odzive vodenih. Tabela 1: Stili vodenja znotraj celovite teorije transformacijskega vodenja VEDENJE DEfINICIJA REAKCIJA VODENIh TRANSfORMACIJSKO VODENJE Idealizirani vpliv – Izražanje visokih etičnih in Vodeni želijo pokazati, da vedenje delovnih standardov podpirajo vodjo. Idealizirani vpliv – atributi Vodeni izražajo zaupanje Vodeni zaupajo vodji in ga vodju in spoštovanje oponašajo. Inspiracijska motivacija Podajanje prepričljive vizije Vodeni so pripravljeni vložiti prihodnosti dodatni napor. Intelektualna stimulacija Neodobravanje statusa quo Vodeni so pripravljeni in stalno inoviranje razmišljati o težavah, biti kreativni in inovativni. Individualna skrb Spodbujanje vodenih za Vodeni so se pripravljeni razvijanje potencialov in razvijati in sprejemati delovne uspešnosti. raznolikost. TRANSKACIJSKO VODENJE Pogojno nagrajevanje Opredelitev jasnih vlog in Vodeni dosegajo pričakovane izražanje pričakovanj glede delovne rezultate. želenih delovnih rezultatov Osredotočeni so na zunanje ekstrinzične nagrade. Menedžment z izjemami Iskanje napak, ne dobrih Vodeni se izogibajo tveganju (aktivni) strani in prevzemanju iniciative. Menedžment z izjemami Osredotočanje na napake Vodeni vzdržujejo status (pasivni) šele, ko se te pojavijo, in quo. reševanje težav ODSOTNOST VODENJA Vodenje laissez-faire Odsotnost vodenja in Vodeni lahko postanejo izogibanje odgovornosti nezainteresirani za delo ali pa posegajo v delo vodje. Vir: povzeto po Sosik, 2006: 37, v Durić, 2015: 122 18. maj 2016, Policijska akademija Transformacijsko vodenje v policijski hierarhiji 193 2.1 Transformacijsko vodenje Zelo uspešni vodje uporabljajo elemente transformacijskega vodenja z name- nom doseganja rezultatov, ki so daleč nad pričakovanimi (angl. performan- ce beyond expectation). Transformacijski vodje naredijo več kot le preprosto sklepanje dogovorov oziroma izmenjav. Boljše rezultate dosegajo z uporabo naslednjih elementov transformacijskega vodenja: idealiziranim vplivom, in- spiracijskim motiviranjem, intelektualno stimulacijo in individualno skrbjo (Sosik, 2006: 38–39; Bass in Riggio, 2006: 6–7). Idealizirani vpliv – atributi ( angl. idealized influence – atributions – IIA) in idealizirani vpliv – vedenje ( angl. idealized influence – behavior – IIb). Transformacijski vodje so s svojim obnašanjem vzor svojim sodelavcem ozi- roma vodenim. Takšne vodje vodeni občudujejo, spoštujejo in jim zaupajo. Vodeni se identificirajo z vodjo in si želijo biti enaki. Vodje si vse to zaslužijo med drugim tudi tako, da skrbijo za potrebe drugih. Vodja skupaj z vodenimi prevzema tveganje in je raje konsistenten kot pa samovoljen. Obenem izraža visoke etične in moralne standarde, izogiba se uporabi moči položaja za dose- ganje lastnih interesov, moč pa uporablja le, kadar je treba. Pri idealiziranem vplivu torej obstajata dva vidika, na eni strani je vedenje, ki ga izraža vodja, na drugi strani pa so atributi (pripisana karizma), ki jih vodji pripisujejo vodeni in drugi. Ko vodeni opazujejo vedenje vodje, značilno za idealizirani vpliv, mu pripišejo atribute idealiziranega vpliva oziroma karizmatičnosti. Posledično se vodeni identificirajo z vodjo, mu zelo zaupajo in so lojalni, prav tako pa so bolj motivirani za delo (Sosik in Jung, 2010: 15). Inspiracijska motivacija ( angl. inspirational motivation – IM). Transforma- cijski vodje motivirajo in navdušujejo sodelavce tako, da njihovo delo naredijo smiselno in pomembno. Spodbujajo timsko delo, izražajo entuziazem in op- timizem ter sodelavce vključujejo v oblikovanje vizije prihodnosti. Obenem jasno izražajo pričakovanja in demonstrirajo zavezanost ciljem in skupni vizi- ji. Z inspiracijskim vodenjem izražajo zaupanje do vodenih in skupne vizije. Vodja z vsebino vizije in vedenjem, konsistentnim z vizijo, spodbuja vodene za dodaten napor v težavnih situacijah. Obenem spodbuja kolektivno akcijo in timsko sinergijo (Sosik in Jung, 2010: 16). Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 194 Intelektualna stimulacija ( angl. intelectual stimulation – IS). Transformacij- ski vodje spodbujajo vodene k večji inovativnosti in kreativnosti z obračanjem predpostavk, s preokvirjanjem težav in novimi pristopi k starim situacijam. Spodbujajo ustvarjalnost in se izogibajo javnim kritikam za napake posame- znikov. Nove ideje in kreativne rešitve težav so zaželene pri vodenih, ki so aktivno vključeni v opredeljevanje težav in iskanje rešitev. Vodja spodbuja za- poslene k preizkušanju novih pristopov in ideje vodenih niso kritizirane, če se razlikujejo od idej vodje. Individualna skrb ( angl. individualized consideration – IC). Transformacijski vodje v vlogi mentorjev in trenerjev (coachov) skrbijo za razvojne potrebe vsa- kega posameznika. Njihova naloga je skrbeti za razvijanje potenciala svojih sodelavcev in vodenih. Individualna skrb se izraža tako, da se vodja zanima za različne posameznikove potrebe in jih tudi pozna. Poleg tega ustvarja pri- ložnosti za učenje ter spoštuje individualne razlike med posamezniki. Komu- nikacija med vodjo in vsakim posameznikom je zelo osebna in presega obrav- navanje ljudi le kot zaposlenih. Vodje aktivno poslušajo in delegirajo naloge v smislu ustvarjanja priložnosti za učenje in razvijanje znanja ter sposobnosti vodenih. Ko delegirajo naloge, spremljajo izvajanje in dajejo podporo tako, da vodeni nimajo občutka tesnega nadzora. 2.2 Transakcijsko vodenje Transakcijsko vodenje je osredotočeno na nagrajevanje in kaznovanje (disci- pliniranje) vodenih glede na ustrezno doseganje dogovorjenih delovnih rezul- tatov. Transakcijsko vodenje temelji na pogojni okrepitvi, ki je lahko pozitivna v obliki pogojnega nagrajevanja ali pa bolj negativna v obliki aktivnega in pa- sivnega menedžmenta z izjemami (Bass in Riggio, 2006: 8). Pogojno nagraje- vanje ( angl. contingent reward – CR) je najaktivnejša in najuspešnejša oblika transakcijskega vodenja. Vodja uporablja postavljanje ciljev in pogojno nagra- jevanje. Konstruktivna transakcija oziroma konstruktivni dogovor je razumen in učinkovit način motiviranja zaposlenih za doseganje visokih delovnih re- zultatov. Pogojno nagrajevanje pomeni, da vodja določi pričakovane rezultate oziroma se z vodenimi dogovori o tem in v zameno obljubi ustrezno nagrado, če bodo pričakovanja zadovoljivo izpolnjena. Pogojna nagrada je transakcij- 18. maj 2016, Policijska akademija Transformacijsko vodenje v policijski hierarhiji 195 ska, kadar je v materialni obliki, lahko pa je tudi transformacijska, kadar je izražena v simbolni oziroma psihološki obliki, kot je na primer pohvala. Vode- ni v zameno dosegajo dogovorjene rezultate (Bass in Riggio, 2006: 8). Pogoj- no nagrajevanje je pristop »korenja in palice«, saj temelji na zunanji oziroma ekstrinzični motivaciji vodenih za doseganje ciljev (Sosik in Jung, 2010: 13). Menedžment z izjemami (aktivni) ( angl. management by exception – MbE- -A) je aktivnejše in uspešnejše vedenje. Vodja podrobno spremlja in nadzira delovni proces, ugotavlja in odpravlja napake, osredotočen je na pritožbe in odstopanja ter poskrbi, da pravočasno izve, kje in kaj gre narobe. Težava ta- kšnega vedenja vodje je, da povzroča strah in nezaupanje pri vodenih in je bolj osredotočeno na vzdrževanje stanja, ne pa na inovativnost in spremembe. Vodenim se zdi, da so obravnavani kot otroci oziroma da so na nižji stopnji ra- zvoja kot vodja. Obe obliki menedžmenta z izjemami – aktivna in pasivna – sta v določenih situacijah lahko ustrezni in uspešni. Howell in Avolio (Howell in Avolio, 1993) navajata, da je razlika med aktivnim in pasivnim menedžmen- tom z izjemami v trenutku, ko vodja ukrepa. Pri aktivni obliki vodja spremlja vedenje vodenih, predvideva težavo in korektivno ukrepa, še preden pride do težavnih odstopanj in težav. Pri pasivni obliki pa vodja čaka, da nastanejo težave, nato pa ukrepa. Menedžment z izjemami (pasivni) ( angl. manage- ment by exception – MbE-P) je v primerjavi z laissez-faire uspešnejša oblika vedenja. Vodja ukrepa le, če standardi niso doseženi; čaka in ukrepa šele, ko se pojavijo težave. Element pasivnosti je, da se vodja osredotoči na napake takrat, ko te nastanejo, in se ukvarja z reševanjem težav namesto z njihovim preprečevanjem. Vodeni reagirajo tako, da vzdržujejo stanje oziroma status quo. Vodeni ne zaznavajo vodje kot dobrega modela in mu manj zaupajo. Nji- hova zavzetost in motivacija sta nizki (Sosik in Jung, 2010: 11). 2.3 Odsotnost vodenja Laissez-faire (Lf) ali odsotnost vodenja je netransakcijsko vodenje, saj je vod- ja neaktiven oziroma se izogiba vodenju. Po definiciji je laissez-faire najbolj neaktivno in neučinkovito vedenje oziroma stil vodenja. V nasprotju s transak- cijskim vodenjem laissez-faire pomeni odsotnost transakcij (Bass in Riggio, 2006: 8). Vodja se izogiba sprejemanju odločitev in težavam, skratka, odsoten je. Takšno vedenje vodje se v večini primerov izraža v slabi ali podpovpreč- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 196 ni delovni uspešnosti, nizki motivaciji in nezadovoljstvu vodenih. Če pa so vodeni visokomotivirani profesionalci, lahko sami prevzamejo vlogo vodenja (Sosik, 2006: 36). Vodenje laissez-faire je negativno povezano z delovno uspe- šnostjo in zadovoljstvom vodenih (Sosik in Jung, 2001: 10). 3 METODOLOŠKI OKVIR RAZISKAVE Metodologija empiričnega dela disertacije je obsegala utemeljitev raziskovalne- ga pristopa, predstavitev raziskovalnega modela oziroma načrta raziskave, na podlagi raziskovalnih vprašanj, teorije in pregleda raziskav izvedene hipoteze, operacionalizacijo spremenljivk, merski instrument, opis postopkov zbiranja in analiziranja podatkov ter raziskovalni vzorec. Izhajali smo iz pozitivistič- ne paradigme in kvantitativnega pristopa ter upoštevali tradicionalni pristop tipične študije vodenja z uporabo metode poizvedovanja oziroma ankete in z uporabo vprašalnika za zbiranje podatkov. Izhodiščni raziskovalni model (glej sliko 1) smo razčlenili v več podmodelov: neposredni vplivi organizacijskih dejavnikov na stile vodenja, neposredni in posredni vplivi organizacijskih de- javnikov in stilov vodenja ter interakcijski učinki organizacijskih dejavnikov in stilov vodenja. Spletni anketni vprašalnik je izpolnilo 636 zaposlenih v policiji – samoizbirni vzorec (8,2 odstotka populacije). Spletni vprašalnik je skladno z operacionalizacijo spremenljivk vseboval naslednje komponente: organiza- cijski dejavniki (organizacijska raven, velikost enote, centralizacija, formaliza- cija in značilnosti dela), stili vodenja (transformacijsko vodenje, transakcijsko vodenje in odsotnost vodenja), rezultati vodenja in stališča zaposlenih (re- zultati vodenja, državljansko vedenje, organizacijska pripadnost, odtujenost od dela in zadovoljstvo z delom), demografske spremenljivke (spol, starost, izobrazba, delovne izkušnje v policiji, uradniški naziv v policiji). Podatki so se zbirali in samodejno shranjevali v podatkovni bazi na spletnem strežniku ponudnika za spletne vprašalnike SurveyMonkey. Zbrane podatke smo obde- lali in analizirali s programskim orodjem IBM SPSS Statistics 19. Za testiranje hipotez smo uporabili metodo večkratne ali multiple regresije. Pri testiranju hipotez o vplivu organizacijskih dejavnikov na stile vodenja smo uporabili multiplo linearno regresijo, pri testiranju hipotez o neposrednih in posrednih vplivih organizacijskih dejavnikov in stilov vodenja na rezultate vodenja in stališča zaposlenih pa multiplo linearno regresijo za testiranje mediacijskih 18. maj 2016, Policijska akademija Transformacijsko vodenje v policijski hierarhiji 197 modelov. Hipoteze o interakcijskih vplivih organizacijskih dejavnikov, stilov vodenja, rezultatov vodenja in stališč zaposlenih smo testirali z multiplo li- nearno regresijo za testiranje interakcijskih oziroma moderacijskih modelov. 4 gLAVNE UgOTOVITVE 4.1 Neposredni vplivi organizacijskih dejavnikov na stile vodenja Kako organizacijski dejavniki vplivajo na izraženost stilov vodenja? Organi- zacijski kontekst oziroma organizacijski dejavniki tega konteksta pomembno vplivajo na to, kateri stili vodenja se v tem kontekstu izrazijo in kateri stili vo- denja se ne. Organizacijski dejavniki lahko posamično ali skupaj spodbujajo ali zavirajo izraženost stilov vodenja. Ugotovili smo, da organizacijska raven ali hierarhija vpliva na izraženost transformacijskega vodenja in odsotnost vodenja z drugimi organizacijskimi dejavniki. Naše ugotovitve kažejo, da je pravi odgovor na vprašanje, kako hierarhija vpliva na vodenje, možen šele, ko v pručevanje vključimo še druge organizacijske dejavnike in analiziramo celovito dinamiko organizacijskega konteksta. Spremenljivka organizacijska raven sama po sebi ne določa enoznačno pogojev za izraženost transformacij- skega vodenja. Organizacijska raven predstavlja strukturno spremenljivko, ki značilno določa lastnosti posameznih organizacijskih spremenljivk, te pa lah- ko pozitivno ali negativno vplivajo na izraženost transformacijskega vodenja in odsotnost vodenja na neki organizacijski ravni. Večje organizacijske enote so ugodno okolje za prisotnost transformacijskega vodenja in nespodbudno okolje za odsotnost vodenja. V preučevani hierarhični organizaciji je velikost enot strukturna spremenljivka, ki omogoča izražanje večine elementov trans- formacijskega vodenja. Pri odsotnosti vodenja pa lahko sklenemo, da so večje enote strukturne okoliščine, ki onemogočajo vodjem, da bi bili neaktivni, saj večji obseg dela in večje število zaposlenih pomenita tudi večjo odgovornost in posledično tudi hujše posledice ob morebitnem izogibanju vlogi vodenja. Centralizacija zavira izražanje transformacijskega vodenja, spodbuja pa tran- sakcijsko vodenje in odsotnost samega vodenja. Če je značilnost dela kot struk- turna komponenta takšna, da ne dopušča ali ne predvideva sodelovanja zapo- slenih pri odločanju in tudi ne avtonomnega odločanja zaposlenih, to pomeni, da so te okoliščine za vodje objektivna omejitev, da bi lahko uporabljali ele- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 198 mente transformacijskega vodenja. Po drugi strani pa strukturna centralizacija ustvarja razmere, v katerih vodje praviloma odločajo sami in so bolj osredoto- čeni na spremljanje procesa dela ter ugotavljanje doseganja standardov in na- pak (transakcijsko vodenje). Centralizacija prav tako ustvarja okoliščine, ki ne omogočajo veliko konstruktivnih transakcij oziroma dogovorov kot razumnih in učinkovitih načinov motiviranja zaposlenih za doseganje visokih rezulta- tov. Naše ugotovitve kažejo, da ima centralizacija največji neposredni vpliv na odsotnost vodenja. Strukturna centralizacija ustvarja možnosti za odsotnost vodenja. Formalizacija pomeni ugodno okoliščino za izražanje transforma- cijskega in transakcijskega vodenja. V preučevani organizaciji formalizacija kot strukturna spremenljivka ustvarja razmere, v katerih lahko vodje izražajo vse komponente transformacijskega vodenja. Za izražanje idealiziranega vpli- va je pomembno, da ima vodja visoko stopnjo integritete, da daje zgled in da s svojim vedenjem izraža upoštevanje pravil in navodil. Vodje lahko povežejo poudarjanje organizacijskih pravil in navodil z inspiracijsko motivacijo tako, da s pozivanjem k skupni viziji, ciljem in vrednotam dodatno motivirajo zapo- slene. Vodje, ki demonstrirajo visoke etične in moralne standarde pri vodenih, dosežejo občudovanje, spoštovanje in zaupanje. V preučevani organizaciji, v okolju redoljubov, so jasna pravila o tem, kdo je za kaj pristojen in kako naj se dela, zaželena komponenta, ki posledično pomeni najprej sprejemanje for- malne avtoritete (pozicijske moči) in nato tudi priznavanje neformalne avto- ritete (osebne moči) vodij. Formalizacija je tudi temeljni strukturni pogoj za izvajanje transakcijskega vodenja. Če ima vodja dovolj možnosti za pogojno nagrajevanje, je ta komponenta lahko močneje izražena, če pa nima dovolj manevrskega prostora za pogojno nagrajevanje, pa formalizacija pomeni ide- alne pogoje za aktivni menedžment z izjemami. Formalizacija torej zagotavlja strukturne pogoje za izvajanje osnovnih funkcij menedžmenta. Značilnosti dela so povezane s transformacijskim vodenjem in odsotnostjo samega vode- nja. Dobre delovne razmere (čim višja raven motivacijskega potenciala) po- menijo ugodne okoliščine za pojav in izražanje transformacijskega vodenja. Strukturno bogato delovno okolje ne ustvarja okoliščin za pojav transakcijske- ga vodenja, saj značilnost dela že sama motivira zaposlene k bolj zavzetemu delu in doseganju rezultatov. V boljših razmerah dela zaposleni manj pogre- šajo aktivnejšo vlogo vodje (odsotnosti vodenja). Ugodnejše so delovne okoli- ščine, v katerih je delo zaokroženo, samostojneje zaposleni odločajo. Večina povratnih informacij izhaja iz dela in manjša je potreba po aktivni vlogi vodje 18. maj 2016, Policijska akademija Transformacijsko vodenje v policijski hierarhiji 199 ter usmerjanju zaposlenih. Delovno okolje lahko nadomešča vodenje, kar je razvidno iz rezultatov analiz mediacijskih in moderacijskih modelov. 4.2 Neposredni in posredni vplivi organizacijskih dejavnikov in slo- gov vodenja na rezultate vodenja in stališča zaposlenih Kako slogi vodenja vplivajo na rezultate vodenja in stališča zaposlenih in kako organizacijski dejavniki vplivajo na stališča zaposlenih? S preučevanjem nepo- srednih in posrednih povezav smo ugotovili, da obstajajo številni neposredni vplivi slogov vodenja na rezultate vodenja in stališča zaposlenih, neposredni vplivi organizacijskih dejavnikov na stališča zaposlenih ter tudi posredni ozi- roma mediacijski vplivi stilov vodenja med organizacijskimi dejavniki in stali- šči zaposlenih. Na indeks rezultati vodenja najmočneje vplivajo prav stili vo- denja. Kar 87 odstotkov variabilnosti rezultatov vodenja je pojasnjene s stili vodenja. Najmočnejša pozitivna povezava je med transformacijskim vodenjem in rezultati vodenja, transakcijsko vodenje in odsotnost vodenja pa sta šibko negativno povezana z rezultati vodenja. Pozitivna povezava med transforma- cijskim vodenjem in rezultati vodenja potrjuje teoretične predpostavke in em- pirične ugotovitve več drugih raziskav. Sklenemo lahko, da je transformacij- sko vodenje uspešno tudi v značilni hierarhični organizaciji, kot je policija. Transakcijsko vodenje je negativno povezano z rezultati vodenja. Ali negativ- na povezava opozarja tudi na način izvajanja tega vodenja v preučevani orga- nizaciji? Ugotovili smo tudi negativno povezavo med transakcijskim vodenjem in odtujenostjo od dela ter med transakcijskim vodenjem in zadovoljstvom z delom. Sklepamo, da se transakcijsko vodenje v preučevani organizaciji ne izvaja prijazno, kar se lahko posledično izraža v negativni povezavi med tran- sakcijskim vodenjem in rezultati samega vodenja. Naši izsledki potrjujejo teo- retične predpostavke in empirične ugotovitve več analiz, da se odsotnost vo- denja izraža v slabih rezultatih. Na državljansko vedenje neposredno vplivajo transformacijsko vodenje, odsotnost vodenja, lokalna raven, značilnosti dela in starost (od 26 do 35 let), transformacijsko vodenje pa popolno mediira po- vezavo med formalizacijo in državljanskim vedenjem ter delno mediira pove- zavo med značilnostmi dela in državljanskim vedenjem. Transformacijsko vodenje najbolj prispeva k državljanskemu vedenju, kar potrjuje teoretične predpostavke, da transformacijsko vodenje motivira zaposlene za doseganje Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 200 rezultatov nad pričakovanji in da se ta dodatni napor zaposlenih izraža tudi v državljanskem vedenju. Transakcijsko vodenje v preučevani organizaciji ni statistično značilno povezano z državljanskim vedenjem. Pozitivne povezave med odsotnostjo vodenja in državljanskim vedenjem nismo pričakovali. V pre- učevani organizaciji odsotnost vodenja najverjetneje vpliva na to, da zaposleni aktivno prevzemajo iniciative. Sklepamo, da zaposleni razumejo pasivnost vodij kot znak, da so lahko bolj samoiniciativni in imajo bolj proste roke pri vplivanju na druge sodelavce in na opravljanje dela. Negativni vpliv lokalne ravni na državljansko vedenje izgine, ko v analizo dodamo demografsko spre- menljivko starost. Najverjetneje je ta dinamika povezana z generacijskimi raz- likami v vrednotah med mlajšimi, ki delajo na nižjih organizacijskih ravneh, in starejšimi, ki jih je več na višjih organizacijskih ravneh. Transformacijsko vodenje deluje kot popolni mediator med formalizacijo in državljanskim vede- njem ter kot delni mediator med značilnostmi dela in državljanskim vede- njem. Na organizacijsko pripadnost neposredno vplivajo transformacijsko vodenje, lokalna raven, formalizacija, značilnosti dela in starost (od 26 do 35 let). Med organizacijskimi dejavniki (centralizacija, formalizacija in značilno- sti dela) pa transformacijsko vodenje deluje kot popolni ali delni mediator. Ugotavljamo, da transformacijsko vodenje največ prispeva prav k organizacij- ski pripadnosti tudi v hierarhičnih organizacijah. Spodbudna je ugotovitev, da v preučevani organizaciji ni negativne povezave med transakcijskim vodenjem in organizacijsko pripadnostjo. Odsotnost značilne pozitivne povezave med transakcijskim vodenjem in organizacijsko pripadnostjo pa potrjuje dejstvo, da ima transformacijsko vodenje večje pozitivne učinke v primerjavi s transak- cijskim vodenjem. Ugotovitev, da v preučevani organizaciji odsotnost vodenja ne vpliva negativno na organizacijsko pripadnost, lahko pomeni, da obstaja visoka stopnja identifikacije zaposlenih s poklicem in organizacijo, v kateri delajo. Velikost enote ni povezana z organizacijsko pripadnostjo, kar lahko pomeni, da je v preučevani organizaciji organizacijska pripadnost bolj poveza- na z lojalnostjo do poklica in organizacije kot s pripadnostjo skupini. Trans- formacijsko vodenje deluje kot delni mediator in je mehanizem, ki blaži nega- tivne učinke centralizacije na organizacijsko pripadnost. Če vodje ne izvajajo transformacijskega vodenja oziroma ne vključujejo zaposlenih v odločanje in ne spodbujajo avtonomnega odločanja, ta okoliščina (visoka stopnja centrali- zacije) negativno vpliva na organizacijsko pripadnost. Če pa vodje, ne glede na obstoj strukturne centralizacije, uporabljajo transformacijsko vodenje, bla- 18. maj 2016, Policijska akademija Transformacijsko vodenje v policijski hierarhiji 201 žijo negativni učinek centralizacije na organizacijsko pripadnost. Formalizaci- ja je pozitivno povezana z organizacijsko pripadnostjo, vendar v preučevani organizaciji ta vpliv v celoti deluje s transformacijskim vodenjem. Sklepamo, da formalizacija policijskih postopkov (varnostni vidiki) in vrsta organizacij- skih ritualov v preučevani organizaciji (slovesne zaprisege, nošenje enotnih uniform, slovesnosti ob zaključkih usposabljanj in podelitvah priznanj), ki so prav tako formalizirani, vsebinsko in simbolično vplivata na organizacijsko pripadnost. Značilnosti dela so pozitivno povezane z organizacijsko pripadno- stjo, ta povezava pa delno poteka po transformacijskem vodenju. Negativno povezavo med organizacijsko ravnijo in organizacijsko pripadnostjo lahko in- terpretiramo podobno kot pri državljanskem vedenju (generacijske razlike v vrednotah med mlajšimi in starejšimi, ki delajo na različnih organizacijskih ravneh). Negativna povezava med starostjo in organizacijsko pripadnostjo je lahko tudi posledica motivacije in izobraževanja novih zaposlenih v policiji (zaposlitev zaradi ekonomskih razlogov, krajše izobraževanje). Na odtujenost od dela neposredno vplivajo stili vodenja (transformacijsko vodenje in odso- tnost vodenja) in organizacijski dejavniki (značilnosti dela). Stili vodenja de- lujejo tudi kot mediatorji. Transformacijsko vodenje in značilnosti dela oziro- ma ugodno delovno okolje znižujeta ali odpravljata odtujenost od dela. Transformacijsko vodenje blaži negativne učinke centralizacije na odtujenost od dela in posreduje med značilnostmi dela in odtujenostjo od dela. V obeh primerih strukturni dejavniki (centralizacija in značilnosti dela) neodvisno neposredno vplivajo na odtujenost od dela, transformacijsko vodenje pa, če je prisotno, značilno posega v to dinamiko. Transakcijsko vodenje ne blaži nega- tivnih učinkov centralizacije na odtujenost, pri značilnostih dela pa rahlo zni- žuje oziroma odpravlja vpliv ugodnih delovnih razmer na odtujenost od dela. Sklepamo, da transakcijsko vodenje ni primerno v okoliščinah, kjer značilno- sti dela že same po sebi vplivajo na motivacijo in na delovne rezultate zaposle- nih. Odsotnost vodenja deluje kot mehanizem učinka centralizacije na odtuje- nost od dela, saj se ta značilno zniža. Odsotnost vodenja, podobno kot transakcijsko vodenje, odpravlja oziroma znižuje pozitivne učinke značilnosti dela na odtujenost od dela. Na zadovoljstvo z delom neposredno vplivajo transformacijsko vodenje, transakcijsko vodenje, lokalna raven, značilnosti dela in starost (nad 45 let), med organizacijskimi dejavniki (centralizacija in značilnosti dela) pa sta transformacijsko vodenje in odsotnost vodenja delna mediatorja. Naši izsledki potrjujejo ugotovitve drugih raziskav o pozitivni po- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 202 vezavi med transformacijskim vodenjem in zadovoljstvom z delom. Negativna povezava med transakcijskim vodenjem in zadovoljstvom z delom potrjuje naš sklep, da se transakcijsko vodenje v preučevani organizaciji ne izvaja pri- jazno. Možna razlaga za pozitivno povezavo med odsotnostjo vodenja in za- dovoljstvom z delom, ki sicer izgine, ko v analizo vključimo tudi organizacij- ske in demografske spremenljivke, bi lahko bila, da lahko v hierarhični organizaciji, v kateri prevladuje transakcijsko vodenje, zaposleni zaznavajo odsotnost vodenja tudi kot odsotnost (negativnega) transakcijskega vodenja in so zadovoljnejši z delom. Izsledki potrjujejo ugotovitve drugih raziskav o povečevanju zadovoljstva z organizacijsko ravnijo. Centralizacija negativno vpliva na zadovoljstvo z delom, vendar pa ta vpliv izgine, ko v analizo vključi- mo vodenje. Ugodne delovne razmere značilno povečujejo zadovoljstvo z de- lom. Transformacijsko vodenje zmanjšuje negativni vpliv centralizacije na zadovoljstvo z delom, prav tako pa pomeni mehanizem, po katerem značilno- sti dela pozitivno vplivajo na zadovoljstvo z delom. Odsotnost vodenja je delni mehanizem, po katerem centralizacija in značilnosti dela vplivajo na zadovolj- stvo z delom. 4.3 Interakcijski učinki organizacijskih dejavnikov in stilov vode- nja na rezultate vodenja in stališča zaposlenih Preučevali smo, kako organizacijski dejavniki vplivajo na povezavo med stili vodenja, rezultati vodenja in stališči zaposlenih ter kako stili vodenja vplivajo na povezavo med organizacijskimi dejavniki in stališči zaposlenih. Izsledki analiz interakcijskih učinkov so pokazali, da vsi organizacijski dejavniki, ki smo jih zajeli v raziskovalni model, značilno moderirajo povezave med sti- li vodenja in stališči zaposlenih. Prav tako pa potrjujejo tudi interakcijske modele, pri katerih stili vodenja moderirajo povezave med organizacijskimi dejavniki in stališči zaposlenih. V nekaterih primerih so tako stili vodenja v vlogi moderatorjev in mediatorjev, izsledki pa nakazujejo tudi situacije, ko so organizacijski dejavniki in stili vodenja drug drugemu moderatorji. Orga- nizacijski dejavniki lahko v vlogi moderatorjev nadomeščajo, krepijo ali pa zavirajo učinke stilov vodenja na rezultate vodenja in stališča zaposlenih. Organizacijska raven moderira povezave med transformacijskim vodenjem in stališči zaposlenih ter med odsotnostjo vodenja in stališči zaposlenih. Na 18. maj 2016, Policijska akademija Transformacijsko vodenje v policijski hierarhiji 203 lokalni ravni je učinek transformacijskega vodenja na državljansko vedenje močnejši, kot je na regionalni in državni ravni, na državni ravni pa je uči- nek transformacijskega vodenja na organizacijsko pripadnost šibkejši, kot je na lokalni in regionalni ravni. Na lokalni in državni ravni je negativni učinek transformacijskega vodenja na odtujenost močnejši, kot je na regionalni rav- ni, na lokalni ravni pa je negativni učinek odsotnosti vodenja na državljan- sko vedenje močnejši, kot je na regionalni in državni ravni. V naši raziskavi rezultati analiz kažejo, da organizacijska raven kot moderator ne vpliva na povezavo med stili in rezultati vodenja, kar je značilno za druge raziskave. Ve- likost enote moderira učinke transformacijskega in transakcijskega vodenja. V večjih enotah je učinek transformacijskega vodenja močnejši, kot je v manjših enotah, v manjših enotah pa je učinek transformacijskega vodenja na zado- voljstvo z delom šibkejši, kot je v večjih enotah. V manjših enotah obstaja negativna povezava med transakcijskim vodenjem in zadovoljstvom z delom, v večjih enotah pa je ta povezava celo pozitivna. Sklepamo, da je v večjih eno- tah tudi večja potreba po organiziranosti in preglednosti dela (formalizacija) ter da je tu transakcijsko vodenje normalno ali celo zaželeno. Centralizacija slabi pozitivno povezavo med transformacijskim vodenjem in državljanskim vedenjem. Visoka raven centralizacije krepi negativne učinke odsotnosti vo- denja na organizacijsko pripadnost. V preučevani organizaciji odsotnost vo- denja in visoka stopnja centralizacije nista dobra kombinacija. Formalizacija moderira učinke vseh stilov vodenja. Pri visoki stopnji formalizacije je učinek transformacijskega vodenja na zadovoljstvo z delom močnejši, kot je v razme- rah nizke stopnje formalizacije. Pri slednji je povezava med transakcijskim vo- denjem in odtujenostjo od dela močnejša kot pri visoki stopnji formalizacije. Torej vodje pri nizki stopnji formalizacije aktivneje uporabljajo elemente tran- sakcijskega vodenja, rezultati pa jasno kažejo, da je način izvajanja transakcij- skega vodenja povezan z odtujenostjo od dela. Pri vplivu odsotnosti vodenja na zadovoljstvo z delom je formalizacija nadomestek ali substitut za vodenje oziroma element, ki blaži negativni učinek odsotnosti vodenja na zadovoljstvo z delom. Značilnosti dela moderirajo povezavo med transformacijskim vode- njem in odtujenostjo od dela. V dobrih delovnih razmerah (visokoobogateno delo) ima transformacijsko vodenje še močnejši učinek na odtujenost od dela, kar se ujema z mediacijskim modelom, kjer je transformacijsko vodenje, če je prisotno, delni mediator med značilnostmi dela in odtujenostjo od dela. Naše ugotovitve o moderacijskih vlogah organizacijskih dejavnikov potrjujejo Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 204 domnevo, da simultano preučevanje večjega števila organizacijskih dejavni- kov izboljšuje razumevanje kompleksnega fenomena vodenja v organizacijah (Whittington in drugi, 2004). Ugotavljamo, da ima transformacijsko vodenje več pozitivnih učinkov kot transakcijsko, kar se ujema s trditvami, da je lahko formalni policijski vodja uspešnejši z uporabo participativnega in podpornega vodenja kot pa z uporabo direktivnega stila vodenja (Jermier in Berkes, 1979). Naši izsledki potrjujejo vpliv organizacijskih dejavnikov (v vlogi substitutov, ojačevalcev in nevtralizatorjev) na povezavo med stili in rezultati vodenja ter stališči zaposlenih (Podsakoff in drugi, 1996). Stili vodenja lahko v vlogi mo- deratorjev pozitivno ali negativno vplivajo na povezavo med organizacijski- mi dejavniki in stališči zaposlenih. Transformacijsko vodenje v treh primerih spodbuja učinke organizacijskih dejavnikov, v dveh primerih pa celo nevtra- lizira vpliv organizacijskih dejavnikov na stališča zaposlenih. Ob višji stopnji transformacijskega vodenja je negativni učinek centralizacije na odtujenost od dela šibkejši, kot je ob nižji stopnji transformacijskega vodenja, pri visoki stopnji transformacijskega vodenja pa je povezava med formalizacijo in dr- žavljanskim vedenjem ter med formalizacijo in organizacijsko pripadnostjo močnejša kot pri nizki stopnji transformacijskega vodenja. Močna prisotnost transformacijskega vodenja nevtralizira vpliv značilnosti dela na organizacij- sko pripadnost ter vpliv značilnosti dela na zadovoljstvo s samim delom. Skle- pamo, da transformacijsko vodenje nima učinkov oziroma ni potrebno v zelo ugodnih delovnih razmerah. V slabših delovnih razmerah ima transforma- cijsko vodenje večje učinke na organizacijsko pripadnost. Enak vzorec je pri zadovoljstvu z delom. Visoka stopnja transformacijskega vodenja pri visoko obogatenem delu slabi vpliv značilnosti dela na zadovoljstvo s samim delom, v slabših delovnih razmerah pa prisotnost transformacijskega vodenja pozitiv- no vpliva na zadovoljstvo z delom. Transakcijsko vodenje moderira povezavo med formalizacijo in državljanskim vedenjem. Višja stopnja transakcijskega vodenja slabi oziroma nevtralizira učinek formalizacije na državljansko vede- nje. Ta rezultat samo potrjuje, da način, kako se transakcijsko vodenje izraža v preučevani organizaciji, nevtralizira pozitivne učinke transformacijskega vo- denja in pozitivne učinke organizacijskih dejavnikov. Odsotnost vodenja ima kot moderator pomembno vlogo v dinamiki med organizacijskimi dejavniki in stališči zaposlenih. Če so vodje neaktivni (visoka stopnja odsotnosti vodenja), je negativni učinek centralizacije na državljansko vedenje močnejši. V neka- terih okoliščinah aktivnost vodij (nizka stopnja odsotnosti vodenja) spodbuja 18. maj 2016, Policijska akademija Transformacijsko vodenje v policijski hierarhiji 205 pozitivne učinke organizacijskih dejavnikov na stališča zaposlenih (vpliv for- malizacije na organizacijsko pripadnost in na državljansko vedenje), v neka- terih okoliščinah pa aktivnost vodij (nizka stopnja odsotnosti vodenja) znižu- je pozitivne učinke organizacijskih dejavnikov na stališča zaposlenih (vpliv značilnosti dela na organizacijsko pripadnost in na zadovoljstvo z delom). V nekaterih okoliščinah lahko pasivnost vodij (visoka stopnja odsotnosti vo- dij) krepi negativne učinke organizacijskih dejavnikov na stališča zaposlenih (vpliv centralizacije na državljansko vedenje). 5 PRISPEVEK K TEORIJI IN PRAKSI 5.1 Prispevek k teoriji Prispevek doktorske disertacije k teoriji transformacijskega vodenja oziroma k celovitemu modelu vodenja ( angl. The Full Range of Leadership Model) je, da lahko na podlagi naših ugotovitev o medsebojnem vplivanju organizacijskih dejavnikov in stilov vodenja bolje razumemo umeščenost transformacijskega vodenja v hierarhičnih birokratskih organizacijah. Naše ugotovitve odgovarja- jo na vprašanje, kateri specifični pogoji spodbujajo ali pa onemogočajo izra- ženje transformacijskega vodenja, kako transformacijsko vodenje deluje kot mediator in/ali moderator med organizacijskimi dejavniki in rezultati vodenja ter stališči zaposlenih. Konceptualni in empirični prispevek našega preučeva- nja temelji na večjem številu spremenljivk, ki smo jih vključili v raziskovalni model. Za tipične študije vodenja je značilen minimalen izbor spremenljivk, naš namen pa je bil organizacijski kontekst osvetliti s sociološkega vidika, zato smo vključili več organizacijskih spremenljivk, spremenljivk stilov vo- denja ter spremenljivk meril uspešnosti in stališč zaposlenih. Ta pristop se je obrestoval, saj smo lahko na podlagi več spremenljivk izvedli več analiz ter tako prispevali k boljšemu vpogledu in razumevanju dinamike organizacijskih dejavnikov in vodenja. Pomemben prispevek doktorske disertacije je tudi, da smo sledili pozivom raziskovalcev (Podsakoff in drugi, 1996; Wan Khairuz- zaman, Ghulam in Rashid, 2011) k preučevanju transformacijskega vodenja s situacijske in kontingenčne perspektive ter perspektive teorije substitutov vo- denja. Ugotavljali smo, kdaj ima vodenje značilen učinek, kako nanj vplivajo (kako ga moderirajo) druge spremenljivke in ali imajo te druge spremenljivke Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 206 samostojen oziroma neodvisen učinek (Dionne, Yammarino, Howell in Villa, 2005). Izsledki doktorske disertacije potrjujejo in dopolnjujejo Hackmanovo in Oldhamovo teorijo značilnosti dela, saj jasno kažejo mediacijske mehaniz- me in moderatorje med značilnostmi dela in stališči zaposlenih. Spoznanja in ugotovitve o vlogi formalizacije in centralizacije prispevajo tudi v zakladnico kontingenčne organizacijske teorije, ki pravijo, da birokracija sama po sebi ni niti humana niti nehumana (Burke, 1977). Različne ugotovitve o pozitivnih in negativnih učinkih formalizacije in centralizacije držijo le, če upoštevamo in razumemo različne okoliščine oziroma vse dejavnike organizacijskega kon- teksta. Naši izsledki razkrivajo pozitivno funkcijo formalizacije in negativno funkcijo centralizacije v preučevani organizaciji. Ker smo v preučevanje vklju- čili več spremenljivk, so nas različne analize pripeljale do ugotovitve, da je for- malizacija pomemben integrativni element v preučevani organizaciji. Značilni prispevek k teoriji je dodala tudi odločitev za raznolik metodološki pristop. Kombinacija analiz korelacijskih, mediacijskih ter moderacijskih modelov nam je omogočila izjemen vpogled v kompleksno dinamiko med organizacij- skimi spremenljivkami, spremenljivkami stilov vodenja ter spremenljivkami meril uspešnosti vodenja in stališč zaposlenih. Izvirni prispevek doktorske disertacije k preučevanju vodenja v organizacijah sta konceptualizacija in em- pirično testiranje spremenljivk stilov vodenja v vlogi moderatorjev. Zelo redke so empirične študije, ki obravnavajo stile vodenja kot moderatorje. De Vries in sodelavci (De Vries in drugi, 2002) obravnavajo spremenljivko potreba po vo- denju kot moderator med stili in rezultati vodenja. Sledili smo pozivom avtor- jev (Sarross in drugi, 2002; DiPietro in Pizam, 2007; Piccolo in Colquit, 2006), ki poročajo o dvoumnosti vzročnih povezav in predlagajo empirično testiranje modelov, pri katerih se vodenje lahko pojavlja tudi v vlogi moderatorja med organizacijskimi dejavniki in stališči zaposlenih. Naše ugotovitve osvetljuje- jo pozitivne in negativne vidike transformacijskega vodenja, transakcijskega vodenja in odsotnosti vodenja v vlogi moderatorjev, kar lahko razumemo kot bistveni prispevek k teoriji vodenja v organizacijah. 5.2 Prispevek k praksi Prispevek avtorja in doktorske disertacije k praksi transformacijskega vodenja v policijskih organizacijah lahko razdelimo na dva dela. Prvi del se nanaša na 18. maj 2016, Policijska akademija Transformacijsko vodenje v policijski hierarhiji 207 aktivnosti in ugotovitve med pripravo doktorske disertacije, drugi del pa na konkretne predloge na področju menedžmenta kadrovskih virov. Avtor je na začetku doktorskega študija (2008) sodeloval v Delovni skupini za pripravo programa usposabljanja za vodenje na podlagi standardov in veščin za delov- na področja in delovna mesta v policiji. Glavna naloga delovne skupine je bila preučiti značilnosti vodenja na vseh treh organizacijskih ravneh (lokalni, regi- onalni in državni) v policiji in ugotoviti potrebe po usposabljanju ter pripraviti osnutek programa usposabljanja. Na podlagi priporočil v poročilu o raziskavi (Policija, 2009) je bil sprejet program usposabljanja Vodenje v policiji (Poli- cija, 2010), izsledki raziskave so bili objavljeni v znanstvenih in strokovnih revijah (Durić, 2011, 2012; Durić in Žagar, 2012; Žagar in Durić, 2012), avtor pa je dobil soglasje za izvedbo raziskave za potrebe doktorske disertacije. Pro- gram usposabljanja, v katerem avtor sodeluje kot izvajalec tem na tematskih področjih menedžmenta, vodenja, upravljanja človeških virov in coachinga, je naravnan tako, da udeležencem, policijskim vodjem, ponuja znanje in veščine transformacijskega vodenja. Od začetka izvajanja (2010) do danes (2016) ga je končalo že 11 generacij (196 vodij na lokalni ravni). Izsledki raziskave doktor- ske disertacije se razlikujejo od izsledkov raziskave delovne skupine, in sicer v tem, da kažejo na večjo prisotnost transformacijskega vodenja na lokalni orga- nizacijski ravni (zaposleni so ocenjevali vodje) kot pa v raziskavi delovne sku- pine (vodje so ocenjevali sami sebe). Ker nismo sistematično merili stanja pred začetkom izvajanja usposabljanja, lahko samo ugibamo, ali so boljši rezultati posledica tega, da je program usposabljanja končala kritična masa policijskih vodij z lokalne organizacijske ravni in ali je bilo zaradi tega v letu 2011, ko smo izvedli raziskavo, več transformacijskega vodenja na lokalni organizacijski ravni. Avtor od začetka leta 2013 sodeluje tudi pri razvoju skupnih evropskih magistrskih študijskih programov znotraj dveh agencij Evropske unije: to sta Frontex1 in Cepol2. Znotraj Frontexa je razvijal vsebine za modul Vodenje in organizacijski razvoj ( ang. Leadership and Organizational Development), ki ga tudi predava, znotraj Cepola pa je razvijal vsebine za modul Vidiki mene- džmenta in vodenja evropskega policijskega sodelovanja ( angl. Management and Leadership Aspects of Europen Police Cooperation). Avtor je v obeh projek- 1 Agencija za vodenje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah Evropske unije – FRONTEX 2 Evropska policijska akademija – CEPOL (v francoščini College europeen de police) Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 208 tih na podlagi ugotovitev doktorske disertacije predlagal, utemeljil in dosegel uvrstitev tem o transformacijskem vodenju v oba modula. Predlogi za podro- čje menedžmenta kadrovskih virov (Armstrong, 2003) se nanašajo na prido- bivanje in izbiranje vodij, izobraževanje in usposabljanje vodij, razvoj in iz- popolnjevanje vodij ter spremljanje in ocenjevanje delovne uspešnosti vodij. Pridobivanje in izbiranje vodij. Izsledki raziskave kažejo, da je v preučevani organizaciji transformacijsko vodenje pozitivneje povezano z učinki vodenja in stališči zaposlenih, transakcijsko vodenje pa ima več negativnih kot pozi- tivnih učinkov, kar kaže na to, da se transakcijsko vodenje izvaja neprijetno. Menimo, da mora sistem menedžmenta kadrovskih virov v fazi pridobivanja in izbiranja kandidatov imeti jasna merila za izbor vodij. Pri pregledu litera- ture smo ugotavljali, da obstaja znanje o tem, katere osebnostne lastnosti, ko- gnitivne in čustvene sposobnosti so povezane z uspešnim transformacijskim vodenjem, ter da so ženske dovzetnejše za uporabo stilov transformacijskega vodenja. Ugotovili smo tudi, da je razlika med neavtentičnim (personalizirano transformacijsko vodenje) in avtentičnim (socializirano transformacijsko vo- denje) vodenjem. Predlagamo, da se v prakso pridobivanja in izbiranja vodij vključijo metode, s katerimi se ugotavljajo: dovzetnost oziroma dispozicije za razvoj socializiranega transformacijskega vodenja (psihološka testiranja), stopnja že razvitih stilov vodenja pri kandidatih (MLQ-vprašalnik) in stopnja moralnega razvoja kandidatov za vodenje (Kohlberg, 1984; Rest in drugi, 2000). Tako bi za vodje izbrali najprimernejše kandidate, ki so dovzetni za izvajanje transformacijskega vodenja, preprečili pa bi izbor osebnostno neu- streznih kandidatov, ki so nagnjeni k nesocializiranemu in neprijaznemu iz- vajanju transakcijskega in/ali personaliziranega transformacijskega vodenja. Menimo, da policisti z avtoritarno osebnostjo (Brown in Willis, 1985) niso primerni kandidati za policijske vodje. Izobraževanje in usposabljanje vodij. Na podlagi rezultatov raziskave smo pridobili vpogled v dinamiko med organizacijskimi dejavniki in stili vode- nja ter rezultati vodenja in stališči zaposlenih v preučevani organizaciji. Vsa spoznanja je smiselno upoštevati pri razvijanju in izvajanju programov izo- braževanj in usposabljanj. Menimo, da udeleženci v procesu izobraževanja lahko ozavestijo in razumejo, da (ne)ustrezno izvajanje odsotnosti vodenja, transakcijskega vodenja in transformacijskega vodenja odločilno vpliva na po- 18. maj 2016, Policijska akademija Transformacijsko vodenje v policijski hierarhiji 209 sameznike, skupine, organizacijske enote in celotno policijsko organizacijo. Mnenja smo, da mora uspešen vodja poznati in uporabljati vse stile celovi- tega modela vodenja. Zapisali smo že, da je transakcijsko vodenje osnova za izvajanje funkcij in procesa menedžmenta (poudarek je na nalogah in ciljih), transformacijsko vodenje pa je nadgradnja in je usmerjeno predvsem v delo z ljudmi (odnosi). Spodbudno in pohvalno je, da program usposabljanja Vode- nje v policiji že upošteva in vključuje spoznanja iz naše raziskave, saj je okrog 80 odstotkov vsebin osredotočenih na razvijanje socialnih veščin vodenja. Razvoj in izpopolnjevanje vodij. Osnovno izobraževanje ali usposabljanje je pomemben korak k pripravi kandidatov za vodje za opravljanje vodstvenih delovnih mest, ne more pa zadostiti vsem razvojnim potrebam in potrebam po izpopolnjevanju, ki se pojavijo, ko vodje začnejo delati ali pa že dalj časa dela- jo na vodstvenih delovnih mestih (Conger, 1992). Zato priporočamo uporabo MLQ-vprašalnika za ugotavljanje razvojnih potreb vodij, razvoj tematsko zao- kroženih programov izpopolnjevanj za vodje in uporabo coaching pristopa za individualni razvoj vodij. MLQ-vprašalnik se uporablja tudi za izobraževanje in svetovanje. Na podlagi izsledkov 360-stopinjskega ocenjevanja je mogoče vodjem ponuditi različne programe izpopolnjevanj, ki se nanašajo na ugoto- vljeno razvojno potrebo, ponuditi pa jim je mogoče tudi individualni pristop coachinga za vodje ( angl. Leadership Coaching) kot razvojnega orodja za indi- vidualni razvoj vodij. Tudi ta priporočila organizator usposabljanja že deloma upošteva in uporablja. Sprotne evalvacije programa usposabljanja Vodenje v policiji so pokazale prve skupne potrebe udeležencev po dodatnih programih izpopolnjevanja (na primer coaching kot orodje vodenja), manjše število ude- ležencev programa pa se je na individualni ravni udeležilo coachinga za vodje, ki ga znotraj programa usposabljanja kot mednarodno certificiran NLP-coach izvaja avtor disertacije. Spremljanje in ocenjevanje delovne uspešnosti vodij. Kako uspešni so vod- je, ko jih usposobimo in jim pomagamo pri njihovem razvoju v vlogi vodij? Rezultati raziskave kažejo splošno stanje glede vodenja v preučevani organi- zaciji. Logično vprašanje, ki se nam postavlja, pa je, ali sistem menedžmenta kadrovskih virov sistematično spremlja delo vodij in ocenjuje njihovo delo. V preučevani organizaciji se za vse zaposlene (vodje in vodene) uporablja eno- ten sistem ocenjevanja javnih uslužbencev, ki velja za celotno javno upravo. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 210 Smiselna bi bila objektivno spremljanje in ocenjevanje delovne uspešnosti, ki bi temeljila na strokovnih merilih na področju vodenja v povezavi z delom z ljudmi in doseganjem delovnih ciljev. Tudi na tem področju se lahko uporabi MLQ-vprašalnik kot orodje za merjenje stilov vodenja, uporabiti pa je mogoče tudi druga orodja in metode, ki objektivno merijo povezavo med stili vodenja in rezultati vodenja. Spremljanje in ocenjevanje uspešnosti vodij sta zanimiva tudi s širšega raziskovalnega vidika, kajti samo s sistematičnim in znanstve- nim pristopom bomo lahko objektivno odgovorili na vprašanja, kot so: ali je absentizem na določenih policijskih enotah povezan s stili vodenja, ali so stili vodenja povezani s tem, kako policisti komunicirajo z občani, ali je uspešnost policijske enote povezana s stili vodenja itd. 6 SKLEP Raziskava v doktorski disertaciji nam je omogočila vpogled v stanje oziroma prakso vodenja v policijski organizaciji – slovenski policiji. V literaturi nismo zasledili nobene teorije o vodenju v policijskih organizacijah. Poleg študij, ki smo jih navajali v pregledu literature, obstajajo tudi novejše študije (Campbell in Kodz, 2011; Cockcroft, 2014; Pearson-Goff in Herrington, 2014) in pozivi k sistematičnemu preučevanju vodenja v policijskih organizacijah. Navedene študije pripisujejo pomembno vlogo transformacijskemu vodenju v teh orga- nizacijah. Prispevek doktorske disertacije je, da bodo naša raziskava in ugoto- vitve značilno prispevali k razumevanju in praksi transformacijskega vodenja v policijskih organizacijah. LITERATURA Armstrong, M. (2003). A handbook of human resource management practice. 9th ed. London: Kogan Page Limited. Avolio, B. J. (1999). Full leadership development: Building the vital forces in organi- zations. Advanced topics in organizational behavior ser. Thousand Oaks: Sage Publications, Inc. Avolio, B. J. (2005). Leadership development in balance: made/born. New Jersey: Lawrence Erlbaum Associates, Inc. 18. maj 2016, Policijska akademija Transformacijsko vodenje v policijski hierarhiji 211 Avolio, B. J. & Bass, B. M. (1991). Full-range of leadership development. Binghamton, NY: Bass, Avolio & Associates. Avolio, B. J. & Bass, B. M. (1995): Individual consideration viewed at multiple levels of analysis: A multi-level framework for examining the diffusion of transformational leadershhip. The Leadership Quarterly, 6 (2), 199 –218. Avolio, B. J. & Bass, B. M., eds. (2002). Developing Potential across a Full Range of Leadership: Cases on transactional and transformational leadership. New Jersey: Lawrence Erlbaum Associates, Inc. Bass, B. M. (1985). Leadership and performance beyond expectations. New York: The Free Press. Bass, B. M. (1998). Transformational leadership: Industrial, military, and educational impact. Mahwah, NJ: Lawrence Erlbaum Associates. Bass, B. M. & Avolio, B. J. (1990). Full range leadership development basic workshop manual. Binghamton, NY: Center for Leadership Studies, SUNY – Binghamton. Bass, Bernard M. in Avolio, Bruce J., eds. 1994. Improving organizational effectiveness through transformational leadership. Thousand Oaks: Sage Publications, Inc. Bass, B. M. & Avolio, B. J. (1997). Full range leadership development: Manual for the Multifactor Leadership Questionnaire. Palo Alto, CA: Mind Garden. Bass, B. M. & Riggio, R. E. (2006). Transformational leadership. 2nd ed. New Jersey, London: Lawrence Erlbaum Associates, Inc. Brown, L. & Willis, A. (1985). Authoritarianism in British police recruits-importation, socialization or myth. Journal of Occupational Psychology, 58 (2), 97–108. Burke, W. W. (1977). From the bookshelf. The Journal of Applied Behavioral Science, 13 (4), 565–570. Campbell, I. & Kodz, J. (2011). What makes great police leadership? What research can tell us about the effectivenes of different leadership styles, competencies and behaviours. A Rapid Evidence Review. National Policing Iprovement Agency. Cockcroft, T. (2014). Police Culture and Transformational Leadership: Outlining the Countours of a Troubled Relationship. Policing, 8 (1), 5–13. Conger, J. A. (1992). Learning to Lead: The Arto f Transforming Managers into Lea- ders. San Francisco: Jossey-Bass Publishers. De Vries, R. E., Roe, R. A. & Taillieu, T. C. B. (2002). Need for leadership as a mo- derator of the relationships between leadership and individual outcomes. The Leadership Quarterly, 13, 121–137. Dionne, S. D., Yammarino, F. J., Howell, J. P. & Villa, J. (2005). Substitutes for leader- ship, or not. Theoretical letters. The Leadership Quarterly, 16, 169–193. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 212 DiPietro, R. B. & Pizam, A. (2007). Employee Alienation in the Quick Service Restau- rant Industry. Journal of Hospitality & Tourism Research, 32 (1), 22–39. Durić, Dž. (2011). Transformational Leadership Styles in Slovenian Police. VARSTVO- SLOVJE, Journal of Criminal Justice and Security, 13 (2), 188–207. Durić, Dž. (2012). Management and Leadership in Police Hierarchy: Testing Com- peting Values Framework in Slovenian Police. Conference Proceedings. The Ninth Biennial International Conference Criminal Justice and Security in Central and Eastern Europe: Contemporary Criminal Justice Practice and Research. Lju- bljana: Faculty of Criminal Justice and Security. Durić, Dž. (2015). Organizacijski dejavniki in transformacijsko vodenje v hierarhičnih organizacijah. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Durić, Dž. & Žagar, D. (2012). Obseg in pomembnost zahtevanih veščin za opravljanje dela policijskih vodij. XIII. Slovenski dnevi varstvoslovja. Zbornik. Portorož: Fa- kulteta za varnostne vede. Howell, J. M. & Avolio, B. J. (1993). Transformational leadership, transactional leader- ship, locus of control, and support for innovation: Key predictors of consolidated business-unit performance. Journal of Applied Psychology, 78, 891–902. Jermier, J. M. & Berkes, L. J. (1979). Leader Behavior in a Police Command Bureaucra- cy: A Closer Look at the Quasi-Military Model. Administrative Science Quarterly, 24, 1–23. Kohlberg, L. (1984). The Psychology of Moral Development: The Nature and Validity of Moral Stages. San Francisco: Harper & Row. Lowe, K. B., Kroeck, K. G., & Sivasubramaniam, N. (1996). Effectiveness correlates of transformational and transactional leadership: A meta-analytic review of the MLQ literature. Leadership Quarterly, 7 (3), 385–425. Pearson-Goff, M. & Herrington, V. (2014). Police leadership: A systematic Review of the Literature. Policing, 8 (1), 14–26. Piccolo, R. F. & Colquitt, J. A. (2006). Transformational leadership and job behaviors: The mediating role of core job characteristics. Academy of Management Journal, 49 (2), 327–340. Podsakoff, P. M., MacKenzie, S. B. & Bommer, W. H. (1996). Transformational Leader Behaviors and Substitutes for Leadership as Determinants of Employee Satisfac- tion, Commitment, Trust, and Organizational Citizenship Behaviors. Journal of Management, 22 (2), 259–298. Policija. Generalna policijska uprava. Delovna skupna za pripravo programa usposa- bljanja za vodenje na podlagi standardov in veščin za delovna področja in delov- 18. maj 2016, Policijska akademija Transformacijsko vodenje v policijski hierarhiji 213 na mesta v Policiji. (2009). Poročilo o raziskavi »Ugotavljanje potreb – analiza sistema vodenja«. (Neobjavljeno gradivo). Ljubljana: Ministrstvo za notranje za- deve, Policija, Generalna policijska uprava. Policija. Generalna policijska uprava. (2010). Vodenje v policiji. Program usposablja- nja, št. dokumenta 609-5/2009/28 (263-1). Ljubljana: Ministrstvo za notranje za- deve, Policija, Generalna policijska uprava. Rest, J. R., Narvaez, D., Thomas, S. J. & Bebeau, M. J. (2000). A neo-Kohlbergian approach to morality research. Journal of Moral Education, 29 (4), 381–396. Sarros, J. C., Tanewski, G. A., Winter, J. C., Santora, J. C. & Densten, I. L. (2002). Work Alienation and Organizational Leadership. British Journal of Management, 13, 285–304. Sosik, J. J. (2006). Full range leadership: Model, research, extensions, and training. V Burke Ronald J. in Cooper Cary L., ur. Inspiring Leaders. New York: Routledge. Sosik, J. J. & Jung, D. I. (2010). Full Range Leadership Development: Pathways for People, Profit, and Planet. New York: Psychology Press Taylor & Francis Group. Wan Khairuzzaman, W. I., Hussain, Ghulam, H. & Rashid, M. A. (2011). Integrating Framework of Leadership Effectiveness. International Journal of Business and Social Science, 2 (2), 126–132. Whittington, J. L., Goodwin, W. L. & Murray, B. (2004). Transformational leadership, goal difficulty, and job design: Independent and interactive affects on employee outcomes. The Leadership Quarterly, 15, 593–606. Žagar, D. & Durić, Dž. (2012). Razvoj sistema vodenja v slovenski policiji. XIII. Sloven- ski dnevi varstvoslovja. Zbornik. Portorož: Fakulteta za varnostne vede. O avtorju: Dr. Džemal Durić je zaposlen v Centru za raziskovanje in socialne veščine na Poli- cijski akademiji, kjer se ukvarja z raziskavami organizacije in menedžmenta. Kot pre- davatelj sodeluje pri izvajanju modula Leadership and Organisational Development znotraj projekta European Joint Master‘s in Strategic Border Management. Področja njegovega znanstvenega in strokovnega delovanja so razvoj vodenja, organizacijski razvoj, upravljanje človeških virov in socialne veščine. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Agresivno in nasilno vedenje - pilotska raziskava 215 AgRESIVNO IN NASILNO VEDENJE – PILOTSKA RAZI- SKAVA Aleksander Koporec Oberčkal Center za raziskovanje in socialne veščine Policijske akademije, Slovenija aleksander.koporec.oberckal@policija.si Alojz Sladič Uprava uniformirane policije Generalne policijske uprave, Slovenija alojz.sladic@policija.si POVZETEK Preučevanje se pojavlja pri vseh vrstah policijskega dela, in sicer pri ravnanju in vedenju, ki v policijski organizaciji nista sprejemljiva oziroma zaželena. Odklonskost je pojem, ki zajema veliko množico oblik vedenja in ga v policiji tudi raziskujemo. Po eni strani gre za kompleksno vsebino, ki je relativno do- bro strukturirana v raziskovanju, po drugi strani pa gre za vsebino, ki je zelo aktualna in se nenehno spreminja. Prispevek teoretično in vsebinsko obrav- nava dve področji znotraj odklonskih ravnanj, in sicer agresivno in nasilno vedenje, ter prikaže rezultate pilotske raziskave, ki je bila izvedena v letu 2015, pri tem pa se osredotoči na odgovor na naslednje vprašanje: Kako iz množice večjega, relativno slabo obvladljivega števila postavk izdelati upora- ben in optimalen vprašalnik s faktorji, ki bodo zanesljivi, vprašalnik pa bo obenem veljaven in objektiven merski pripomoček za ugotavljanje prevlade navedenih neželenih vedenj? Opravljen je bil poglobljen pregled literature, in sicer: analiza in sinteza virov ter izvedena vsebinska primerjava. Izvedena je bila tudi pilotska raziskava, ki je pokazala več faktorjev, na katere lahko vpli- vamo v smislu izboljšav in ustreznega ter pričakovanega vedenja zaposlenih. Faktorska analiza je pokazala, da so to: (1 ) verbalno nasilje, (2) fizično na- silje, (3) socialno spodkopavanje, (4) mobing, (5) govorice, (6) homofobija, (7) nasilno vedenje vodje in (8) čezmerno nalaganje dela. Ključne besede: agresivno vedenje, nasilno vedenje, odklonska ravnanja, policija Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 216 1 UVOD Odklonsko ravnanje zajema množico oblik vedenja, ki fizično, psihično, ču- stveno ali socialno škodijo posamezniku, skupini, organizaciji ali kakršni koli drugi kategorizaciji ljudi. Škodijo predvsem zato, ker so to oblike vedenja, ki se zavedno ali nezavedno izražajo tako, kot ni sprejemljivo za okolico. Sem spadajo na primer mobing, socialno spodkopavanje, agresivnost, nasilje, ho- mofobija, spolno nadlegovanje ipd. Sistematično upravljanje takšnih oblik vedenja in njihovo preprečevanje sta pomembna za vsako organizacijo, še zlasti pa za policijo, ki sama po sebi, če seveda sledi svoji viziji in poslanstvu, takšne oblike vedenja ugotavlja in pre- prečuje, izvajalce pa kaznuje. Če se zanesemo na organizacijsko integriteto, mora seveda organizacija najprej pri sebi ugotoviti in ustrezno ukrepati zoper posameznike in skupine, ki ji s tovrstnim vedenjem škodijo, šele potem lahko vsaj moralno nesporno ukrepa drugje. Sistematičnega upravljanja tovrstnih oblik vedenja se lahko lotimo na različne načine. Lahko jih na primer upravljamo s pravilniki, navodili in usmeritvami. Lahko ugotavljamo, kako to počnejo v podobnih organizacijah in se ravnamo podobno tistim, ki so nam blizu ali so nam všeč, oziroma tistim, za katere menimo, da bodo učinkovite in uspešne. Torej izvedemo neke vrste primerjal- no analizo. Seveda pa lahko tudi sami pri sebi, v svoji organizaciji raziščemo razširjenost določene tematike in na podlagi zaključkov lastnega raziskovanja sprejmemo in izvedemo ustrezne ukrepe, usmerjene v izboljšave. Na voljo imamo še kopico drugih možnosti, vendar pa se v tem prispevku osredotočamo na zadnjo omenjeno možnost, torej da vsaj nekoliko razišče- mo, kako se različne oblike odklonskega vedenja kažejo v naši organizaciji. V prispevku želimo osvetliti in pojasniti dve obliki odklonskega vedenja, in sicer agresivnost in nasilje, predstavljeni pa so tudi izsledki pilotske študije, katere cilj je bil ožiti in prilagoditi zelo pester in širok izbor postavk v vprašalniku, ki ga je uporabil Lobnikar (2003). 18. maj 2016, Policijska akademija Agresivno in nasilno vedenje - pilotska raziskava 217 2 KAJ STA AgRESIVNOST IN NASILJE? Agresivnost (angl. aggression) je »zelo splošen pojem, ki se uporablja za mno- žico človeških dejanj, ki jih običajno motivira strah ali frustracija, želja, da se pri drugih povzroči strah ali beg, ali pa težnja, da se upremo lastnim idejam ali interesom« (Reber, Allen in Reber, 2009: 19, 20). Je tudi »eden najbolj nejasnih in protislovnih pojmov, ki se uporabljajo v psihologiji« (Lamovec, 1978: 11), saj je njegova uporaba v literaturi tipično pogojena s pristranskostjo avtorjev, ki je običajno posledica avtorjeve teoretične usmeritve. Tako na primer pripadniki teorije socialnega učenja agresivna dejanja obravnavajo kot naučen odziv, ki je posledica opazovanja in posnemanja drugih in ki je posledica okrepitve vedenja (Reber, Allen in Reber, 2009), psihoanalitično usmerjeni avtorji pa temeljijo na poznejšem Freudovem pisanju, po katerem je agresivnost spojina instinkta smrti – Tanatosa (Rycroft, 1995). V splošnem je agresivno vedenje tisto vedenje posameznika, s katerim namera- va ta škodovati drugemu posamezniku ali skupini ljudi. Pri tem je pomembno vedeti, da mora biti vedenje namerno in zavestno motivirano (Anderson in Bushman, 2002; Fiske, 2004). Po Lobnikarju (2003: 191) je »agresivnost na delovnem mestu vedenje, s kate- rim posameznik hoče škoditi drugim posameznikom, s katerimi dela ali je v preteklosti delal, ali organizaciji, kjer je oziroma je bil zaposlen«. Nasilje na delovnem mestu pa je pojem, ki se od agresivnosti razlikuje, in sicer je opredeljeno kot »vsako dejanje, usmerjeno proti zaposlenim v organizaciji, ki ustvari sovražno delovno okolje in na zaposlene vpliva negativno, bodisi telesno ali psihološko« (Lobnikar, 2003: 191). Lobnikar (2003) je raziskoval tudi ustrahovanje na delovnem mestu, ki se po- javi, »ko je oseba na delovnem mestu dlje časa izpostavljena negativnim deja- njem ene ali več oseb in je položaj takšen, da se oseba, ki jo nadlegujejo, iz ka- kršnih koli razlogov ne more (u)braniti nezaželenih dejanj«. Po istem avtorju je pomembno tudi, da gre »za ponavljajoče se negativne dejavnosti, usmerjene proti enemu ali več posameznikom, v katerih nastane odnos žrtev – storilec in se s takšnim vedenjem ustvarja sovražno delovno okolje« (prav tam). Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 218 Tovrstno odklonsko ali antisocialno vedenje (Robinson in Bennett, 1997; Fi- ske, 2004) se lahko pojavi v različnih okoliščinah, med drugim tudi na delov- nem mestu in celo v policiji. Zato sta agresivno vedenje in nasilje na delovnem mestu pogosto temi raziskovanja in znanstvenoraziskovalnih prispevkov. Za- nimivo je, da je večina raziskav, na podlagi katerih so sprejeti sklepi, izvedena v zdravstvu, sociali ali med policisti (Klerx-Van Mierlo in Bogaerts, 2011). Eno takšnih raziskav med slovenskimi policisti in policistkami je pred leti iz- vedel Lobnikar (2003), ki je na vzorcu 541 sodelujočih v anketi s sestavljenim anketnim vprašalnikom analiziral in raziskoval nezaželeno vedenje na delov- nem mestu, in sicer s kombinacijo različnih pristopov preučevanja. Ugotavljal je izpostavljenost nasilju in agresivnemu vedenju, stopnjo zaznavanja neza- želenega vedenja na delovnem mestu in samoporočanje o tem, kako pogosto se sodelujoči nasilno in agresivno vedejo pri svojem delu. Raziskava je podala množico uporabnih ugotovitev, predvsem pa sistematično kategorizacijo raz- ličnih elementov agresivnosti in nasilja na delovnem mestu. Zaradi te raziskave in predloga Uprave uniformirane policije je bila v letu 2015 sprejeta odločitev, da se izvede raziskovanje odklonskosti v policiji, in to s po- udarkom na agresivnem in nasilnem vedenju. Zato je bilo v letu 2015 v policiji izvedenih več dejavnosti, s katerimi smo po eni strani želeli raziskati odklon- sko vedenje, po drugi pa smo ob zavedanju, da gre za obširno in kompleksno tematiko, želeli izdelati merski pripomoček – vprašalnik za merjenje agresiv- nih in nasilnih odklonskih vedenj zaposlenih v policiji. Ker naš namen v tej fazi raziskovanja ni bil ugotavljati odklonskega vedenja v vzorcu sodelujočih, temveč modificirati vprašalnik, smo se odločili za zbi- ranje podatkov po posameznih delujočih skupinah znotraj policije. Tako smo za sodelovanje zaprosili vse zaposlene na Policijski akademiji, v Upravi uni- formirane policije, člane Delovne skupine za raziskovalno dejavnost v policiji in posameznike, ki so se prostovoljno odločili sodelovati v procesih razisko- vanja v policiji. Od približno 300 zaprosil se je v raziskavi odločilo sodelovati (oziroma je anketni vprašalnih vsaj odprlo) 95 posameznikov, ki smo jim za sodelovanje zelo hvaležni. 18. maj 2016, Policijska akademija Agresivno in nasilno vedenje - pilotska raziskava 219 3 IZDELAVA VPRAŠALNIKA Lobnikar (2003) je vprašalnik, ki ga je uporabil v raziskavi, objavil v doktorski disertaciji. Prvotni vprašalnik je imel 258 postavk, ki so merile nasilje in agre- sivno vedenje skupaj s še nekaterimi drugimi elementi odklonskosti. Postavke o nasilju in agresivnem vedenju so bile oblikovane v 35 spremenljivk, ki so bile kategorizirane v štiri vsebinske sklope. V prvem sklopu se je sodelujoče spraševalo o izpostavljenosti nasilju in agresivnemu vedenju, v drugem pa, kolikokrat so bili priča nasilnemu in agresivnemu vedenju. V tretjem sklopu se je poizvedovalo, kolikokrat so se sami vedli nasilno ali bili agresivni, v za- dnjem sklopu pa se je sledilo vprašanje, kako resno ocenjujejo posamezno obliko nasilja in agresivnega vedenja. Vprašalnik je bil, kot poroča Lobnikar (2003), prirejena različica modificiranega in dopolnjenega vprašalnika NAQ, pri katerem se je sodelovalo z uporabo petstopenjske lestvice Likertovega tipa. Poleg nasilnega in agresivnega vedenja je meril še socialno spodkopavanje, socialno oporo, policijski cinizem, samoučinkovitost, depresivnost, frustraci- jo na delovnem mestu, dobro počutje in menjavanje službe (za natančen opis glej v Lobnikar, 2003). Koeficienti alfa so se za posamezen vsebinski sklop gibali od zmernih do visokih stopenj. Na podlagi dovoljenja za uporabo vprašalnika smo sam vprašalnik vključili v internetno okolje Limesurvey na policijskem strežniku. Približno 300 zaposle- nih v policiji smo prosili za sodelovanje v pilotski raziskavi, in sicer tako, da vprašalnik rešijo in nam sporočijo še predloge spremembe oziroma morebitno nadgradnjo. Za tovrstno sodelovanje se je v 60 dneh odločilo 95 posameznikov. Od teh je vprašalnik odprlo le 39 posameznikov, pri čemer sta dva označila le eno po- stavko. Vsi ti so bili izločeni iz nadaljnje raziskave. Rezultate, ki so prikazani v nadaljevanju, smo tako pridobili na podlagi sodelovanja 54 posameznikov. Vsi, ki so se potrudili za uporabno povratno informacijo, so menili, da je vpra- šalnik preobširen in da bi ga bilo treba skrajšati. Z namenom zmanjšanja števila postavk in krajšanja preobširnega vprašalnika smo iz nadaljnje obdelave izločili vse postavke, ki se niso neposredno nana- šale na nasilje in agresivno vedenje. Tako smo izločili postavke, ki merijo so- Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 220 cialno spodkopavanje, socialno oporo, policijski cinizem, samoučinkovitost, depresivnost, frustracijo na delovnem mestu, dobro počutje in menjavanje službe. Prav tako smo prvi del prvotnega vprašalnika skrčili le na postavke prvega vsebinskega sklopa, izločili pa smo vsebinske sklope od dva do štiri. Uporabili smo torej podatke, ki so se nanašali na izpostavljenost anketirancev nasilju in agresivnemu vedenju, ne pa tudi tistih, ki so se nanašali na to, ali so bili anketiranci priča takšnemu vedenju, ali so se sami tako vedli ali pa so ocenjevali resnost nasilja in agresivnega vedenja. V faktorsko analizo smo tako vključili 35 postavk prvotnega vprašalnika. Iz- računi so upoštevali 31 postavk in pokazali osem različnih faktorjev. Vsebin- ska analiza je pokazala naslednja logična poimenovanja: mobing, verbalna agresivnost, agresivnost nadrejenega, socialno spodkopavanje, homofobija, nasilno vedenje vodje in čezmerno nalaganje dela. Za metodo ekstrakcije smo uporabili analizo glavnih komponent, metoda vrtenja pa je bila Varimax s Ka- iserjevo normalizacijo. Izvedenih je bilo 11 ponovitev. Posamični faktorji z vsebinami postavk so prikazani tabelarično v tabelah od 1 do 8. 4 REZULTATI V nadaljevanju so prikazani rezultati faktorske analize, in sicer tabelarično, za vsak faktor posebej. Tako so v tabeli 1 prikazane postavke, ki spadajo v faktor verbalno nasilje, v tabeli 2 so postavke, ki spadajo v faktor fizično nasilje, in tako naprej do tabele 8, v kateri je prikazana postavka faktorja, poimenovane- ga čezmerno opravljanje dela. Chrombachov koeficient alfa za vse postavke skupaj znaša 0,913. 18. maj 2016, Policijska akademija Agresivno in nasilno vedenje - pilotska raziskava 221 Tabela 1: Faktor verbalno nasilje Verbalno nasilje Verbalno (besedno) nezaželeno spolno nadlegovanje (pripombe glede 0,834 videza posameznika, spolno obarvani komentarji ipd.) Norčevanje iz posameznika, zbadanje, roganje 0,824 Izpostavljenost nezaželeni vizualni spolni vsebini (na primer koledarji, 0,803 e-pošta ipd.) Izpostavljenost situacijam, v katerih se drugi norčujejo iz posameznika 0,750 Zasmehovanje posameznika zaradi tega, kar dela 0,682 Ignoriranje predlogov in mnenja posameznika 0,616 Tabela 1 prikazuje vsebino faktorja, ki smo ga poimenovali verbalno nasilje in v katerega je vključenih šest postavk. Te se ločijo od postavk drugega faktorja, ki smo ga poimenovali fizično nasilje in je prikazan v tabeli 2. Tabela 2: Faktor fizično nasilje fizično nasilje Trden prijem, fizično odrivanje oziroma udarec od nadrejenega 0,968 Nezaželeno fizično spolno nadlegovanje (otipavanje, prijemanje ipd.) 0,968 Nezaželeno spolno nadlegovanje – zahtevanje spolne aktivnosti od 0,968 posameznika Izpostavljanje posameznika zastraševalnemu vedenju, kot je žuganje, 0,770 vdiranje v osebni telesni prostor, odrivanje ipd. Grožnja posamezniku z nasiljem ali telesnim napadom 0,528 Tabela 2 prikazuje vsebino faktorja, ki smo ga poimenovali fizično nasilje in v katerega je vključenih pet postavk. Te se ločijo od postavk tretjega faktorja, ki smo ga poimenovali socialno spodkopavanje in je prikazan v tabeli 3. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 222 Tabela 3: Faktor socialno spodkopavanje Socialno spodkopavanje Od posameznika zahtevati, da se odpove nečemu, do česar je sicer upravičen (na primer bolniški dopust, povračilo potnih stroškov, 0,441 prosti dan ipd.) Obrekovanje, opravljanje 0,506 Intenzivno iskanje napak pri posameznikovem delu 0,792 Zadrževanje pomembnih informacij, ki vplivajo na delovno 0,760 uspešnost posameznika Pretirano nadzorovanje posameznikovega dela 0,753 Nenehno opozarjanje posameznika na napake in zmote 0,669 Izogibanje posamezniku in ignoriranje v določeni družabni situaciji 0,623 (na primer na zabavi, pri športnih aktivnostih ipd.) Izključevanje, ignoriranje posameznika pri aktivnostih, povezanih 0,473 z delom Tabela 3 prikazuje vsebino faktorja, ki smo ga poimenovali socialno spod- kopavanje in v katerega je vključenih osem postavk. Te se ločijo od postavk četrtega faktorja, ki smo ga poimenovali mobing in je prikazan v tabeli 4. Tabela 4: Faktor mobing Mobing Namig posamezniku, da bi bilo bolje, če bi dal odpoved oziroma prosil za 0,853 premestitev Odstranitev posameznika z dela oziroma premestitev proti njegovi volji 0,783 Zahtevati, da nekdo opravi delo, ki sploh ne spada v delovno obveznost oziroma med delovne naloge (na primer opravljanje zasebnih opravkov za 0,608 druge) Naročiti posamezniku, naj dela manj, kot je dejansko sposoben 0,568 Tabela 4 prikazuje vsebino faktorja, ki smo ga poimenovali mobing in v kate- rega so vključene štiri postavke. Te se ločijo od postavk petega faktorja, ki smo ga poimenovali govorice in je prikazan v tabeli 5. 18. maj 2016, Policijska akademija Agresivno in nasilno vedenje - pilotska raziskava 223 Tabela 5: Faktor govorice govorice Širjenje žaljivih in grobih opazk o posamezniku, njegovih stališčih ali 0,886 zasebnem življenju Širjenje govoric o posamezniku 0,717 Tabela 5 prikazuje vsebino faktorja, ki smo ga poimenovali govorice in v kate- rega sta vključeni dve postavki. Ti se ločita od postavk šestega faktorja, ki smo ga poimenovali homofobija in je prikazan v tabeli 6. Tabela 6: Faktor homofobija homofobija Pošiljanje/prejemanje žaljive pošte, telefonskih klicev, SMS-sporočil ali 0,515 elektronske pošte Obrekovanje posameznika, da je istospolno usmerjen 0,553 Tabela 6 prikazuje vsebino faktorja, ki smo ga poimenovali homofobija in v katerega sta vključeni dve postavki. Ti se ločita od postavk predzadnjega fak- torja, ki smo ga poimenovali verbalno nasilje vodje in je prikazan v tabeli 7. Tabela 7: Faktor verbalno nasilje vodje Verbalno nasilje vodje Grožnja posamezniku, da mu bodo zagrenili življenje; na primer da mu bodo odredili delo čez polni delovni čas, nočno delo, izvajanje 0,530 neprijetnih delovnih nalog ipd. Vpitje na posameznika, izpostavljanje posameznika spontani jezi ali 0,589 besu Tabela 7 prikazuje vsebino faktorja, ki smo ga poimenovali verbalno nasilje vod- je in v katerega sta vključeni dve postavki. Ti se ločita od postavke zadnjega fak- torja, ki smo ga poimenovali čezmerno nalaganje dela in je prikazan v tabeli 8. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 224 Tabela 8: Faktor čezmerno nalaganje dela Čezmerno nalaganje dela Nalaganje veliko več dela posamezniku, kot ga je sposoben opraviti 0,830 Tabela 8 prikazuje vsebino faktorja, ki smo ga poimenovali čezmerno nalaga- nje dela in v katerega je vključena ena postavka. 5 SKLEP V prispevku smo predstavili dva pojma, ki se nanašata na odklonsko ravnanje posameznikov, in sicer agresivnost in nasilje. Oba sta vsebinski in strukturni temelj vprašalnika, ki smo ga predstavili v prispevku in ki je posledica pilotske raziskave, izvedene v letu 2015. Izvedena pilotska raziskava je pokazala predvsem, da je treba izdelati ustre- zen merski instrument, ki bo časovno ekonomičen in vsebinsko uporaben. Kljub nekoliko slabšemu sodelovanju pri izpolnjevanju prvotnega, obširnega vprašalnika je faktorska analiza pokazala, da je možno iz izbora vprašanj iz- luščiti osem faktorjev, s katerimi lahko pojasnimo 75,054 odstotka variance uporabljenega dela prvotnega vprašalnika. S faktorsko analizo smo dobili naslednje faktorje: (1) verbalno nasilje, (2) fi- zično nasilje, (3) socialno spodkopavanje, (4) mobing, (5) govorice, (6) ho- mofobija, (7) nasilno vedenje vodje in (8) čezmerno nalaganje dela. Gre za vsebine, ki so v teoriji in praksi poznane kot odklonske in problematične, zato ne pričakujemo, da bo raziskava prispevala k razvoju kompleksnega področja, prepričani pa smo, da je treba nadaljevati raziskovanje tega področja. Pri tem je treba slediti ciljem, viziji in poslanstvu naše organizacije. Raziskovanje tega področja želimo poleg navedenega nadaljevati tudi zato, ker gre vzporedno, s pridobivanjem novega znanja, ki ga lahko upravljamo, tudi za prispevek k profesionalizmu in integriteti organizacije kot enote merjenja, 18. maj 2016, Policijska akademija Agresivno in nasilno vedenje - pilotska raziskava 225 prav tako pa gre tudi za prispevek k profesionalizmu in integriteti slehernega posameznika, zaposlenega v policiji. Za konec naj še pripomnimo, da so rezultati predstavljene študije preliminar- ni, predvsem raziskovalni in jih je kot take tudi treba razumeti. V prihodnje bo treba opisano različico vprašalnika preizkusiti na različnih vzorcih znotraj policije, po potrebi dodati ali izvzeti določene postavke, nato pa končno razli- čico uporabiti na veljavnem, zanesljivem in reprezentativnem vzorcu. LITERATURA Anderson, C. A. & Bushman, B. J. (2002). Human aggression. Annual Review of Psychology, 53, 27–51. Fiske, T. S. (2004). Social beings: A core motives approach to social psychology. Ho- boken: John Wiley and sons. Klerx-Van Mierlo, A. & Bogaerts, S. (2011). Vulnerability Factors in the Explanation of Workplace Aggression: The Construction of a Theoretical Framework. Journal of Forensic Psychology Practice, 11: 265–292. Lamovec, T. & Rojnik, A. (1978). Agresivnost. Ljubljana: DDU Univerzum. Lobnikar, B. (2003). Model upravljanja nasilja in agresivnega vedenja na delovnem mestu, doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru. Reber, A. S., Allen, R. & Reber, E. S. (2009). Penguin Dictionary of Psychology. Lon- don: Penguin Books. Robinson, S. L. & Bennett, R. J. (1997). Workplace deviance: Its definitions, its mani- festations, and its causes. Research and Negotiation in Organizations, 6, 53–86. Rycroft, C. (1995). A Critical Dictionary of Psychoanalysis. London: Penguin Books. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 226 O avtorjih: Aleksander Koporec Oberčkal je univerzitetni diplomirani psiholog in doktor znanosti, zaposlen v Centru za raziskovanje in socialne veščine na Policijski akade- miji, kjer se ukvarja z raziskovanjem policije. Njegov znanstvenoraziskovalni interes je usmerjen predvsem v posameznika in njegovo delovanje v policijski organizaciji. Alojz Sladič je diplomirani varstvoslovec. Zaposlen je v Upravi uniformirane po- licije Generalne policijske uprave. Njegov raziskovalni interes je usmerjen v policijsko obravnavo vseh vrst nasilja in agresivnosti ter v upravljanje odklonskih pojavov v or- ganizaciji. 18. maj 2016, Policijska akademija Analiza kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru na območju . . . 227 ANALIZA KRŠITEV ZAKONA O VARSTVU JAVNEgA REDA IN MIRU NA ObMOČJU POLICIJSKE UPRAVE KOPER MED LETOMA 2010 IN 2014 Mirko Vavpotič Policija, Slovenija mirkov@siol.net Povzetek Eden izmed dejavnikov varnosti v družbi je vzpostavljen javni red in mir. Primarni nosilec notranje varnosti v državi je policija, ki ima pooblastila za vzdrževanje javnega reda in miru ter s tem možnost ukrepanja zoper kršitelje. Namen raziskave je bil preučiti in analizirati gibanje kršitev javnega reda in miru na Policijski upravi Koper z vidika števila storjenih kršitev v obdobju med letoma 2010 in 2014. Podatke o skupnem številu kršitev Zakona o var- stvu javnega reda in miru v posameznih letih smo pridobili iz Poročila o delu Policijske uprave Koper. Ugotovili smo, da se število kršitev obravnavanega zakona od leta 2010 do 2014 nenehno zmanjšuje in da se na prvih treh mestih po njihovem številu izmenično pojavlja šest različnih kršitev. Po naši oceni ni preveč verjetno, da zmanjševanje števila kršitev javnega reda in miru odra- ža izboljšanje varnostnih razmer na Policijski upravi Koper. Takšen trend je lahko posledica različnih dejavnikov. Eden izmed njih je tudi pomanjkanje kadra in s tem nezmožnost pravočasne obravnave vseh kršitev, zato predla- gamo okrepitev policijskih postaj z novimi policisti. Ključne besede: policija, javni red in mir 1 UVOD Varnost je osnovna človekova dobrina, ki je pogoj, da lahko normalno živi- mo in uresničujemo svoje življenjske cilje in poslanstva. Opredelimo jo lahko kot uravnoteženost fizičnega, duševnega in gmotnega obstoja posameznika in družbe v razmerju do drugih posameznikov in družbene skupnosti (Čas, Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 228 2006). Za zagotavljanje lastne varnosti smo odgovorni predvsem sami. Kot navaja Čas (2010), je državljansko samovarovanje oblika varovanja, ki ga drža- vljani in državljanke izvajamo sami v različnih oblikah združevanja. Eden izmed pogojev za varnost v družbi je vzpostavljen javni red in mir, saj v nasprotnem stanju, tj. stanju kaosa ali vojne, ni mogoče izvajati svojih ustavnih pravic in dolžnosti. Zakonodaja, ki ureja javni red in mir, se je zelo malo spreminjala. Do leta 2006 je veljal Zakon o prekrških zoper javni red in mir (1974), ki je v 32 letih doživel samo dve spremembi. Leta 2006 je začel veljati Zakon o varstvu javnega reda in miru (2006), ki pa do danes še ni bil spremenjen, čeprav so v njem globe zapisane še v slovenskih tolarjih (Vavpo- tič, 2011). 2 ZAgOTAVLJANJE JAVNEgA REDA IN MIRU 2.1 Pojem javnega reda in miru »Javni red in mir pomeni stanje, v katerem je zagotovljeno neovirano izvrše- vanje pravic in dolžnosti po ustavi in zakonih.« (Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), 2006, 2. člen) Za vzdrževanje javnega reda in miru je znotraj javne varnosti zadolžena po- licija. Slednja je po splošni definiciji organ izvršilne oblasti, pristojen za jav- no varnost, vzdrževanje javnega reda in uveljavljanje zakonov (Kečanović in drugi, 2006). Uslužbenci policije, ki skrbijo za javni red in mir, so policisti in policistke. Za javni red in javno varnost na območju posameznih občin je znotraj svojih pooblastil pristojno tudi občinsko redarstvo, ki vzajemno s policijo vzdržuje javni red in mir na območju občin ustanoviteljic (Zakon o občinskem redar- stvu (ZORed), 2006). Uslužbenci občinskega ali medobčinskega redarstva, ki skrbijo za javni red in mir, so občinski redarji in redarke. V trenutku, ko začnemo govoriti o zasebni obliki varnosti, ki je ne zagota- vlja država in je zakonsko urejena v Zakonu o zasebnem varovanju (ZZasV-1, 18. maj 2016, Policijska akademija Analiza kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru na območju . . . 229 2011), je treba razlikovati med pojmoma javni red in red. V nasprotju z javnim redom, ki ga s sankcijami za nezakonita ravnanja določa Zakon o varstvu jav- nega reda in miru (2006), pojem red obsega navodila in sprejemljiva ravnanja, ki jih lastnik določi v svojem prostoru. Ko govorimo o zasebni obliki varova- nja, imamo zakonsko določene ukrepe, s katerimi izvajalci skrbijo za red in javni red na tem točno določenem varovanem območju. Zasebno varovanje izvajajo gospodarske družbe, ki imajo za neposredno opravljanje nalog varo- vanja reda in javnega reda zaposlene varnostnike in varnostnice. 2.2 Delo policije pri vzdrževanju javnega reda in miru Temeljni obliki dela policije, ki se največ uporabljata pri vzdrževanju javnega reda in miru, sta patruljiranje in intervencija. Patruljiranje je najznačilnejša oblika preventivnega dela policije. Uniformirani policisti že s svojo navzoč- nostjo v prostoru prispevajo k zavedanju ljudi, da so nadzirani, in s tem pre- prečijo marsikatero negativno ravnanje. Seveda lahko patruljiranje ob zaznavi prekrška ali kaznivega dejanja preide tudi v represivno obliko dela policije, kadar je ta na podlagi svojih pooblastil dolžna ukrepati. Pri opravljanju policijske naloge vzdrževanja javnega reda imajo policisti v praksi največ opravka z intervencijami na javnih krajih in v zasebnih prostorih ter pri vzdrževanju javnega reda na večjih javnih prireditvah in shodih. Pri in- tervencijah na javnih krajih in v zasebnih prostorih je policijsko delo reaktiv- no. V teh primerih govorimo o odzivanju policije na že storjeno kršitev javne- ga reda in miru. Policija na takšnih intervencijah večinoma deluje represivno, z namenom vzpostaviti javni red in mir ter zagotoviti varnost posameznika ali družbe, ki jo drugi ogrožajo s svojimi protipravnimi dejanji. Pri vzdrževanju javnega reda in reda na javnih prireditvah ter shodih je njena primarna vloga preventivno delovanje. Tu se kaže njeno proaktivno delo. Namen je s poli- cijsko prisotnostjo preprečiti, da bi do kršitev sploh prišlo. Če pa kljub temu pride do motenja javnega reda ali reda na prireditvi ali shodu, kar se dejansko nemalokrat zgodi, pa policija preide v vlogo represivnega organa in uporabi svoja pooblastila ter tako vzpostavi javni red in mir. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 230 2.3 Policijska pooblastila Ena izmed temeljnih nalog policije, določenih v Zakonu o nalogah in poo- blastilih policije (2013), je vzdrževanje javnega reda. V praksi se policisti pri intervencijah vsakodnevno srečujejo s kršitvami javnega reda in miru. Za uspešno opravljanje njihovih nalog je zakonodajalec predpisal pooblastila, ki jih lahko policisti uporabljajo pri svojem delu in z njimi posegajo v človekove pravice in svoboščine. Policijska pooblastila lahko poimenujemo tudi orodje, ki ga policija uporablja pri svojem delu (Žaberl, 2006). Policisti pri vzdrževanju javnega reda in miru najpogosteje uporabljajo nasle- dnja policijska pooblastila: — zbiranje obvestil; — opozorilo; — ukaz; — ugotavljanje identitete; — varnostni pregled; — zaseg predmetov; — prepoved približevanja določeni osebi, kraju ali območju; — prepoved udeležbe na športnih prireditvah; — prekinitev potovanja; — pridržanje; — uporaba prisilnih sredstev (ZNPPol, 2013) in — izključitev energetskih virov (ZJRM-1, 2006). Prisilna sredstva, ki jih policisti pogosto uporabljajo pri vzdrževanju javnega reda in miru, so: — sredstva za vezanje in vklepanje; — telesna sila; — plinski razpršilec; — službeni pes; — konjenica (ZNPPol, 2013). 18. maj 2016, Policijska akademija Analiza kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru na območju . . . 231 2.4 Zakonodaja glede javnega reda in miru Javni red in mir je v naši državi zakonsko urejen. Prvi zakon, ki je v samostoj- ni Slovenji urejal to področje, je bil Zakon o prekrških zoper javni red in mir (1974). Ta je imel v kazenskih sankcijah predvidene tudi zaporne kazni, ki jih v današnjem zakonu ni več. Po nekaj popravkih tega zakona smo Slovenci šele leta 2006 dobili nov zakon, ki se imenuje Zakon o varstvu javnega reda in miru (Vavpotič, 2011). Ta zakon ureja varstvo javnega reda in miru ter določa ravnanja, ki pomenijo kršitev javnega reda in miru na javnem kraju ali v zasebnem prostoru ter sankcije zanje. Namen tega zakona je uresničevanje pravice ljudi do varnosti in dostojanstva z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika ali posameznice (v nadaljnjem besedilu: posame- znik) ter ovirajo izvrševanje pravic in dolžnosti ljudi, državnih organov, orga- nov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (ZJRM-1, 2006, 1. člen). Omenjeni zakon od 6. do 23. člena opisuje kršitve in opredeljuje sankcije za kršitelje. Če seštejemo tudi kršitve v odstavkih teh členov, je to skupaj 38 raz- ličnih kršitev. Pri tem smo upoštevali tudi dejstvo, da isto kršitev lahko storijo kršitelji z različnimi statusi, kar pomeni, da ločimo fizično osebo, samostojne- ga podjetnika posameznika, pravno osebo ter odgovorno osebo pravne osebe (Vavpotič, 2011). Osnovni pojmi, ki se pojavljajo v tem zakonu, so: — javni red in mir; — javni kraj; — zasebni prostor; — pretep; — nedostojno vedenje; — vzdrževanje javnega reda in miru. Zakon javni red in mir opredeljuje kot stanje, v katerem je zagotovljeno neovi- rano izvrševanje pravic in dolžnosti po ustavi in zakonih (ZJRM-1, 2006). Kot Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 232 je bilo zapisano že v uvodu, je vzpostavljen javni red in mir osnova za varno življenje posameznika in temelj za zadovoljevanje človekovih potreb, ki so hierarhično razvrščene pod osnovno dobrino varnosti. Zakon o varstvu javnega reda in miru (2006) javni kraj opredeljuje kot prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Pri tem se izraža razlikovanje pogojnosti dostopa, ki ga lahko na določenih javnih krajih tudi omejimo. V praksi se srečujemo zlasti z omejitvijo dostopa do raznih jav- nih prireditev, kot so koncerti ali športne prireditve, pri katerih gre predvsem za interes organizatorja, da vstop poveže s plačilom vstopnine. Nasprotno od javnega kraja pa Zakon o varstvu javnega reda in miru (2006) zasebni prostor opredeljuje kot prostor, ki je v zasebni lasti ali posesti, dostop vanj pa je dovoljen le s soglasjem lastnika ali lastnice, posestnika ali posestni- ce oziroma druge upravičene osebe. Pri tem ne smemo pozabiti, da se kot zasebni prostor šteje tudi zasebno zemljišče, ki daje videz, da si lastnik tam želi zasebnosti, in ni nujno, da je ograjen ali zaklenjen. Po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (2006) se pretep obravnava kot medsebojno izmenjavanje udarcev, brc ali podobna uporaba fizične sile med dvema ali več osebami. Pri tem pojmu je zakonodajalec želel natančno opre- deliti kvalificirano obliko nasilnega in drznega vedenja, ki je opredeljeno v 6. členu obravnavanega zakona. »Nedostojno vedenje je vedenje posameznika ali skupine, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali kadar z žaljivimi besedami in dejanji škoduje ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju.« (ZJRM-1, 2006, 2. člen) Zakon o varstvu javnega reda in miru (2006) vzdrževanje javnega reda in miru opisuje kot delovanje skupnosti, ki s predpisi in ukrepi državnih in drugih or- ganov zagotavlja, da se preprečijo ravnanja in nevarnosti, ki ogrožajo varnost ter javni red in mir v skupnosti ali pri posamezniku. S tem je določeno, da za vzdrževanje javnega reda in miru v skupnosti skrbita tako zakonodajna veja oblasti, ki sprejema zakone, na podlagi katerih lahko aparat prisile in nadzora deluje zoper kršitelje, kot tudi lokalna samouprava, ki s svojimi odloki daje 18. maj 2016, Policijska akademija Analiza kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru na območju . . . 233 občinskim redarjem podlago za sankcioniranje tistih, ki se ne obnašajo skla- dno s pozitivno zakonodajo. 2.5 Nadzorstvo Za nadzornike nad izvajanjem Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) je zakonodajalec predvidel predvsem policijo. Ob njej sta za nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona pristojna tudi vojaška policija in občinsko redarstvo, ki pa imata omejene pristojnosti. Za nadzor, zaseg predmetov in odločanje o prekrških iz tega zakona je pristoj- na vojaška policija v skladu z zakonom, če prekršek stori vojaška oseba med dejanskim opravljanjem vojaške službe. Vojaška policija je v skladu z zako- nom pristojna tudi za nadzor, zaseg predmetov in odločanje o prekrških, če so ti storjeni v objektih in okoliših, ki so posebnega pomena za obrambo, ali na območju vojaškega tabora (ZJRM-1, 2006, 27. člen). Za nadzor nad izvajanjem določb o prekrških iz 7. in 9. člena, iz prvega od- stavka 11. člena, iz 12., 13., 16., 18. in 19. člena tega zakona ter iz prvega in tretjega odstavka 22. člena tega zakona ter za odločanje o teh prekrških je pristojno tudi občinsko redarstvo (ZJRM-1, 2006, 27. člen). 3 RAZISKAVA 3.1 Namen in cilji Namen raziskave je preučiti in analizirati gibanje kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) v petletnem obdobju na Policijski upravi Koper, in sicer z vidika števila storjenih kršitev med letoma 2010 in 2014. Cilj raziskave je ugotoviti, kakšna so gibanja posameznih vrst prekrškov zoper javni red in mir na Policijski upravi Koper v preučevanem obdobju in kakšne so povezave med njimi. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 234 3.2 hipoteze Predvidevamo, da bomo s preučevanjem in analizo kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) ugotovili upadanje števila prekrškov na tem po- dročju. Pričakujemo, da se bodo po številu kršitev na prvih treh mestih poja- vljali enaki prekrški. Postavili smo dve hipotezi: Hipoteza 1: Število kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) na območju Policijske uprave Koper od leta 2010 do 2014 se zmanjšuje. Hipoteza 2: Na prvih treh mestih po številu kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) na območju Policijske uprave Koper so od leta 2010 do 2014 enake kršitve. 3.3 Metode V teoretičnem segmentu smo zbrali in preučili literaturo. Uporabili smo meto- do študija strokovne literature. V empiričnem segmentu smo uporabili analitič- no in statistično metodo. V zaključni fazi smo uporabili komparativno metodo za primerjavo dobljenih rezultatov z rezultati iz obdobja od leta 2005 do 2009. 4 ANALIZA 4.1 Stanje leta 2010 Leta 2010 so policisti Policijske uprave Koper obravnavali skupno 7900 kršitev v segmentu vzdrževanja javnega reda in zagotavljanja splošne varnosti ljudi ter premoženja. Od tega je bilo 2514 kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2014, 2015). Najpogosteje je bila obravnavana kršitev prvega odstavka 7. člena tega zakona, ki se navezuje na nedostojno vedenje na javnem kraju. Teh prekrškov je bilo v tem letu 433 (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2010, 2011). 18. maj 2016, Policijska akademija Analiza kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru na območju . . . 235 Na drugem mestu je kršitev prvega odstavka 6. člena analiziranega zakona, ki obravnava izzivanje ali spodbujanje k pretepu in drzno, nesramno, žaljivo, nasilno ali podobno vedenje, če se s tem povzroči občutek ponižanosti, ogro- ženosti, strahu ali prizadetosti posameznika. Teh kršitev je bilo v preučeva- nem obdobju 327 (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2010, 2011). Tretji najpogosteje obravnavan prekršek iz Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) je kršitev drugega odstavka 7. člena, ki sankcionira nedostojno vedenje do uradne osebe. Teh kršitev je bilo 244 (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2010, 2011). Seštevek najpogostejših kršitev obsega 40 % vseh kršitev analiziranega zakona v letu 2010. 4.2 Stanje leta 2011 V letu 2011 je bilo na območju Policijske uprave Koper obravnavanih 7790 prekrškov vzdrževanja javnega reda in zagotavljanja splošne varnosti ljudi in premoženja. Na kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) se na- naša 2311 obravnavanih prekrškov (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2014, 2015). Najpogostejša kršitev tega zakona je nespoštovanje prvega odstavka 7. člena, tj. nedostojno vedenje na javnem kraju. Teh kršitev je bilo 441 (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2011, 2012). Druga najpogostejša kršitev je bila nasilno in drzno vedenje; opisana je v pr- vem odstavku 6. člena analiziranega zakona. V letu 2011 je bilo 433 teh kršitev (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2011, 2012). Na tretjem mestu je bila v tem letu kršitev četrtega odstavka 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006), ki sankcionira nasilno in drzno vedenje do zakonca ali partnerja v zunajzakonski skupnosti ali osebe, s katero storilec živi v skupnem gospodinjstvu. Policisti Policijske uprave Koper so obravnavali 275 tovrstnih kršitev (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2011, 2012). Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 236 Prvi trije prekrški skupaj obsegajo 50 % vseh obravnavanih prekrškov v pove- zavi z analiziranim zakonom. 4.3 Stanje leta 2012 Leta 2012 so policisti Policijske uprave Koper obravnavali skupno 6615 kršitev v segmentu vzdrževanja javnega reda ter zagotavljanja splošne varnosti ljudi in premoženja. Od tega je bilo 1934 kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2014, 2015). Najpogosteje je bila obravnavana kršitev prvega odstavka 6. člena tega zako- na, ki se navezuje na nasilno in drzno vedenje. Teh prekrškov je bilo 351 (Po- ročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2012, 2013). Na drugem mestu je kršitev prvega odstavka 7. člena analiziranega zakona, ki obravnava nedostojno vedenje na javnem kraju. Teh kršitev je bilo 307 (Poro- čilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2012, 2013). Tretji najpogosteje obravnavan prekršek iz Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) je kršitev prvega odstavka 22. člena, ki sankcionira nedostojno vedenje do uradne osebe. Teh kršitev je bilo 212 (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2012, 2013). Seštevek teh najpogostejših kršitev obsega 45 % vseh kršitev analiziranega za- kona v letu 2012. 4.4 Stanje leta 2013 Policisti so glede vzdrževanja javnega reda in zagotavljanja splošne varnosti ljudi in premoženja na območju Policijske uprave Koper v letu 2013 obravna- vali 6414 kršitev. Od tega je bilo 1825 kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2014, 2015). Najpogostejša kršitev tega zakona je nespoštovanje prvega odstavka 6. člena, kar pomeni nasilno in drzno vedenje. Teh kršitev je bilo 365 (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2013, 2014). 18. maj 2016, Policijska akademija Analiza kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru na območju . . . 237 Druga najpogostejša kršitev je bila povezana z nedostojnim vedenjem na jav- nem kraju, opisana pa je v prvem odstavku 7. člena analiziranega zakona. V letu 2013 je bilo obravnavanih 273 tovrstnih primerov (Poročilo o delu Policij- ske uprave Koper za leto 2013, 2014). Na tretjem mestu je kršitev četrtega odstavka 6. člena Zakona o varstvu jav- nega reda in miru (2006), ki sankcionira nasilno in drzno vedenje do zakon- ca ali partnerja v zunajzakonski skupnosti ali do osebe, s katero storilec živi v skupnem gospodinjstvu. Policisti Policijske uprave Koper so v letu 2013 obravnavali 186 teh kršitev (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2013, 2014). Prvi trije prekrški skupaj obsegajo 45 % vseh obravnavanih prekrškov v pove- zavi z analiziranim zakonom. 4.5 Stanje leta 2014 Leta 2014 so policisti Policijske uprave Koper obravnavali skupno 6097 kršitev v segmentu vzdrževanja javnega reda in zagotavljanja splošne varnosti ljudi in premoženja. Od tega je bilo 1784 kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2014, 2015). Najpogosteje je bila obravnavana kršitev prvega odstavka 6. člena tega zako- na, ki obravnava izzivanje ali spodbujanje k pretepu in drzno, nesramno, ža- ljivo, nasilno ali podobno vedenje, če se s tem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, strahu ali prizadetosti posameznika. Teh prekrškov je bilo v tem letu 310 (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2014, 2015). Na drugem mestu je kršitev prvega odstavka 7. člena analiziranega zakona, ki se navezuje na nedostojno vedenje na javnem kraju. Teh kršitev je bilo v preučevanem obdobju 271 (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2014, 2015). Tretji najpogosteje obravnavan prekršek iz Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) je kršitev drugega odstavka 6. člena, ki opisuje situacijo, ko kdo Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 238 koga udari. Te kršitvi sta bili 202 (Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2014, 2015). Seštevek najpogostejših kršitev obsega 44 % vseh kršitev analiziranega zakona v letu 2014. 4.6 Interpretacija Na podlagi analize kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) na Policijski upravi Koper smo ugotovili, da se število kršitev od leta 2010 do 2014 zmanjšuje, kar je spodbudno, če je to zares odraz dejanskega stanja. Za primerjavo lahko navedemo podatek iz opravljene raziskave iz leta 2011, v kateri je avtor Mirko Vavpotič ugotovil, da se je število prekrškov zoper javni red in mir od leta 2005 do 2009 nenehno povečevalo. Dvom, da statistični podatki naše raziskave prikazujejo dejansko stanje, se pojavlja predvsem zaradi dejstva, da se Policijska uprava Koper iz leta v leto sooča z upadanjem števila policistov. Slednje povzroča slabšo odzivnost poli- cije na prijave kršitev javnega reda in miru, posebno v primerih, ko ni nepo- sredno ogroženo življenje ljudi. Posledično je seveda možno, da se tudi manj ukrepa in izreka sankcije po obravnavanem zakonu, kar zmanjšuje statistično podobo. Na intervencijah so se policisti Policijske uprave Koper v analiziranem obdo- bju najpogosteje srečevali s kršitvami 6. in 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006). Težave, ki se pojavljajo pri obravnavanju tovrstnih pre- krškov, se izražajo predvsem pri verodostojnosti zbranih obvestil o dogodku. Ker gre v teh primerih večinoma za ugotovitev prekrška na podlagi posredne zaznave policista, se dogaja, da priče na kraju izpovedo dve različici doga- janja, policisti pa morajo nato ugotoviti dejansko stanje. Ti se tako v praksi zanašajo na svojo intuicijo in znanje psihološkega profiliranja vpletenih, da ugotovijo, katera zgodba je verodostojnejša in verjetnejša, ter na podlagi tega ukrepajo zoper kršitelje. 18. maj 2016, Policijska akademija Analiza kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru na območju . . . 239 Na podlagi Zakona o prekrških (2014) se v primeru, ko policisti ne ugotovijo prekrška na podlagi zbranih obvestil in dokazov na kraju kršitve in neposre- dno po storjenem prekršku, uvede hitri postopek z izdajo odločbe o prekršku, ki jo izda prekrškovni organ po določilih 56. člena tega zakona. V tem primeru je dejansko stanje še težje ugotoviti, saj se obvestila zbirajo v večji časovni oddaljenosti od dogodka. Pred izdajo odločbe je treba pridobiti izjavo kršitelja o dejstvih in okoliščinah prekrška, kar dejansko pomeni, da imajo kršitelji čas in si za obrambo lahko izmislijo potek dogodka z namenom izognitve odgo- vornosti za storjen prekršek. Obravnava prekrška iz prvega odstavka 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006), ki sankcionira nasilno in drzno vedenje, je pogosto naj- težja, saj je za obstoj prekrška treba upoštevati vse zakonsko določene znake prekrška. V konkretnem primeru ni dovolj, da nekdo izziva ali koga spodbuja k pretepu oziroma je drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podobno ali koga zasleduje, temveč mora s takšnim vedenjem pri tem posamezniku povzročiti tudi občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu (ZJRM-1, 2006). Omenjeno potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. IV Ips 106/2013, v kateri je zapisano, da mora biti v opisu dejanskega stanja navedeno, da je storilčevo vedenje pri drugem povzročilo posledico, tj. počutje ponižanosti ali prizadetosti, saj sicer niso razvidni vsi zakonski znaki očitanega prekrška. To dejansko pomeni, da morajo biti policisti posebej pozorni na te občutke pri oškodovancih in o njihovem obstoju tudi pridobiti izjavo oškodovanca. V nasprotju z intervencijami je pri vzdrževanju javnega reda in reda na javnih prireditvah ter shodih, gledano z vidika dokazovanja prekrškov, delo policije veliko lažje. V teh primerih je večina kršitev ugotovljena na podlagi neposre- dne zaznave policista, kar bistveno pripomore k ugotovitvi dejanskega stanja storitve prekrška. 4.7 Preverjanje hipotez Prva postavljena hipoteza je bila, da se število kršitev Zakona o varstvu jav- nega reda in miru (2006) na območju Policijske uprave Koper od leta 2010 do 2014 zmanjšuje. Z analizo podatkov iz Poročila o delu Policijske uprave Koper Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 240 za leto 2014 (2015) smo ugotovili, da je bilo na tem območju v letu 2010 obrav- navanih 2514 kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006). Naslednje leto so policisti obravnavali 2311 kršitev, leta 2012 je bilo 1934 kršitev, sledilo je leto s 1825 kršitvami in leta 2014 je bilo ugotovljenih 1784 kršitev obravna- vanega zakona. Iz navedenih podatkov je razvidno, da se število kršitev iz leta v leto zmanjšuje, kar potrjuje našo prvo hipotezo. Druga postavljena hipoteza je bila, da se na prvih treh mestih – po številu kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru (2006) na območju Policijske uprave Koper – od leta 2010 do 2014 pojavljajo enake kršitve. Z analizo podat- kov iz posameznih Poročil o delu Policijske uprave Koper za leta 2010 do 2014 (2011–2015) smo ugotovili, da se na prvih treh mestih vsa leta pojavlja samo ena kršitev, tj. nedostojno vedenje na javnem kraju. Na preostalih dveh vodil- nih mestih po številčnosti se v preučevanem obdobju izmenjuje pet kršitev. To so nasilno in drzno vedenje, nedostojno vedenje do uradne osebe, nasilno in drzno vedenje do zakonca, neupoštevanje odredbe uradne osebe ter udarec osebe. Iz navedenih podatkov je razvidno, da se na prvih treh mestih po števi- lu kršitev v preučevanem obdobju izmenjuje šest različnih kršitev, zato bomo drugo hipotezo zavrnili. 5 SKLEP Javni red in mir je pomemben dejavnik pri občutku varnosti v družbi. Varnost je naša osnovna dobrina, za katero smo odgovorni predvsem sami. Za vzdr- ževanje javnega reda in miru je zadolžena zlasti policija, ki pa vse bolj dobiva podporo občinskega redarstva. Za red in javni red na različnih prireditvah in shodih skrbijo tudi zasebne varnostne službe. Področje javnega reda in miru je zakonsko opredeljeno v Zakonu o varstvu javnega reda in miru (2006), ki določa prekrške in sankcije za nedovoljena ravnanja. Nadzorstvo nad tem zakonom izvaja policija, v omejeni obliki pa tudi občinsko redarstvo in vojaška policija. V raziskavi smo opredelili tudi razliko med posameznimi pojmi, ki se nave- zujejo na javni red in mir. Ugotovili smo, da je v praksi pogosto težko poiskati 18. maj 2016, Policijska akademija Analiza kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru na območju . . . 241 in ugotoviti vse zakonsko določene znake, ki morajo biti prisotni za obstoj prekrška in s tem zakonitega delovanja policije zoper kršitelje. Policija ima za učinkovito delovanje zakonsko določena pooblastila, ki jih uporablja pri interveniranju in vzpostavljanju javnega reda in miru. Policisti se na intervencijah najpogosteje srečujejo z ukrepanjem na javnih krajih in v zasebnih prostorih. Pri svojem delu imajo večinoma opravka s kršitvami, ki so povezane z nasilnim in drznim vedenjem, nedostojnim vedenjem na javnem kraju in neupoštevanjem zakonitega ukrepa uradne osebe. Z analizo podatkov smo ugotovili, da se število kršitev Zakona o varstvu jav- nega reda in miru (2006) na Policijski upravi Koper od leta 2010 do 2014 zmanjšuje, vendar smo izrazili dvom o tem, da statistika prikazuje realno stanje. Po našem mnenju obstaja možnost, da se policisti zaradi pomanjkanja kadra na policijskih postajah vse pogosteje ne morejo pravočasno odzvati na nekatere prijave kršitev javnega reda in miru, zato določen delež teh statistič- no ni prikazan. Za delovanje in učinkovitost policije pri varovanju javnega reda in miru bi bilo nujno treba kadrovsko okrepiti policijske postaje. Čeprav je znano, da večja prisotnost policistov na terenu ne preprečuje kriminalitete, ampak jo samo premešča, bi tako vsaj psihološko delovali na potencialne kršitelje z zaveda- njem, da bodo hitreje in pogosteje kaznovani. Pomemben dejavnik, ki bi prispeval k dolgoročnemu izboljšanju stanja javne- ga reda in miru, je tudi vzgoja in izobraževanje, pri čemer bi se kot partnerji vključili tudi centri za socialno delo. Slednji bi lahko intenzivneje pomagali staršem pri prevzgoji problematičnih mladostnikov, ki so bili že večkrat obrav- navani kot storilci prekrškov zoper javni red in mir. Samo s skupnimi močmi bomo lahko napredovali glede javnega reda in miru ter posledično prispevali k izboljšanju občutka varnosti v družbi. Predstavljena raziskava ponuja nove možnosti raziskovanja obravnavanega področja dela policije. Zanimivo bi bilo zlasti natančneje analizirati različne dejavnike, ki lahko vplivajo na statistični upad kršitev javnega reda in miru. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 242 LITERATURA Čas, T. (2006). Zasebno varovanje za uporabnike varnostnih storitev. Radlje: Atelje Kresnik. Čas, T. (2010). Zasebno varovanje in nekatere druge oblike nedržavnega varovanja. Ljubljana: Čas – Zasebna šola za varnostno izobraževanje, d. o. o. Kečanović, B., Klemenčič, G., Zidar, K. & Pavlin, P. (2006). Policijsko pravo in poobla- stila. Ljubljana: GV Založba. Policijska uprava Koper. (2011). Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2010. Pridobljeno na http://www.policija.si/images/stories/PUKP/PDF/Statistika/Le- tnoPorocilo2010.pdf. Policijska uprava Koper. (2012). Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2011. Pridobljeno na http://www.policija.si/images/stories/PUKP/PDF/Statistika/Le- tnoPorocilo2011.pdf. Policijska uprava Koper. (2013). Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2012. Pridobljeno na http://www.policija.si/images/stories/PUKP/PDF/Statistika/ PUKP_Letno_porocilo_2012.pdf. Policijska uprava Koper. (2014). Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2013. Pridobljeno na http://www.policija.si/images/stories/PUKP/PDF/Statistika/ PUKP_letno_porocilo_2013.pdf Policijska uprava Koper. (2015). Poročilo o delu Policijske uprave Koper za leto 2014. Pridobljeno na http://www.policija.si/images/stories/PUKP/PDF/Statistika/ PUKP_letno_porocilo_2014.pdf. Vavpotič, M. (2011). Analiza prekrškov zoper javni red in mir na Policijski upravi Ko- per za obdobje 2005–2009 (diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. Vrhovno sodišče RS. (2013). Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 106/2013. Pridoblje- no na http://sodnapraksa.si/?q=id:2012032113061708&database[SOVS]=SOVS& database[IESP]=IESP&database[VDSS]=VDSS&database[UPRS]=UPRS&_submit =i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2012032113061708. Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). (2013). Uradni list RS, št. 15/2013. Zakon o občinskem redarstvu (ZORed). (2006). Uradni list RS, št. 139/2006. Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol). (2014). Uradni list RS, št. 15/2013, 11/2014. Zakon o prekrških (ZP-1). (2014). Uradni list RS, št. 7/2003, 86/2004, 7/2005 – skl. US, 34/2005 – odl. US, 44/2005, 40/2006, 51/2006 – popr., 115/2006, 139/2006 – odl. 18. maj 2016, Policijska akademija Analiza kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru na območju . . . 243 US, 17/2008, 21/2008 – popr., 76/2008 – ZIKS-1C, 109/2009 – odl. US, 108/2009, 45/2010 – ZintPK, 9/2011, 21/2013, 111/2013, 74/2014 – odl. US, 92/2014 – odl. US. Zakon o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM). (1974). Uradni list SRS, št. 16/1974, 15/76 – ZVPH, 42/86, 5/90, 8/90 – ZSDZ, 10/91, 17/91 – ZUDE, 4/92 – Zakon o spremembi zakona o notranjih zadevah, 13/93 – ZP, 66/93 – ZP, 67/94 – ZGZH, 29/95 – ZPDF, 98/99 – ZZZiv, 15/2003 – ZOPA, 69/2003. Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). (2006). Uradni list RS, št. 70/2006. Zakon o zasebnem varovanju (ZZasV-1). (2011). Uradni list RS, št. 17/11. Žaberl, M. (2006). Temelji policijskih pooblastil. Ljubljana: Fakulteta za policijsko- -varnostne vede. O avtorju: Mirko Vavpotič, magister varstvoslovja, je zaposlen v Policiji, in sicer na Policijski postaji Ljubljana Vič znotraj Policijske uprave Ljubljana. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Seznanjenost policistov, ki zagotavljajo varnost na Paradi ponosa v Sloveniji, . . . 245 SEZNANJENOST POLICISTOV, KI ZAgOTAVLJAJO VAR- NOST NA PARADI PONOSA V SLOVENIJI, Z NJENIM DRUžbENIM IN ZgODOVINSKIM POMENOM Izidor Nemec Policijska postaja Ljubljana Bežigrad, Slovenija izidor.nemec@policija.si POVZETEK S prispevkom želim podati ugotovitve o tem, ali so policisti, ki opravljajo varovanje javne prireditve Parada ponosa v Sloveniji, seznanjeni z njenim družbenim in zgodovinskim pomenom ter kako opravljajo samo varovanje. V empiričnem delu se s kvantitativno metodo (tj. anketo, ki je bila izvedena leta 2014 s 108 policisti s treh policijskih postaj v Ljubljani) ugotavlja mne- nje policistov o družbenem in zgodovinskem pomenu ter delu pri varovanju te prireditve pri nas. Z izvedbo anketiranja med policisti se je ugotovilo, da obstajajo statistična odstopanja med policistkami in policisti pri družbeni po- membnosti ter seznanjenosti z zgodovino Parade ponosa, delo na prireditvi pa opravljajo dobro, pri čemer upoštevajo zakonodajo. Ključne besede: varnost, javna prireditev, policija, Parada ponosa 1 RAZISKAVA O ZAgOTAVLJANJU VARNOSTI UDELEžENCEM PARADE PONOSA, KI JE bILA IZVEDENA MED POLICISTI Raziskava, katere izsledki bodo povzeti v nadaljevanju prispevka, je bila opra- vljena leta 2014 za potrebe magistrskega dela »Percepcija udeležencev o ka- kovosti zagotavljanja varnosti s strani policije na paradah ponosa v Sloveniji« (Nemec, 2014). Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 246 1.1 Namen in cilj raziskave ter uporabljene metode Prvotni namen prispevka je bil z raziskavo ugotoviti, ali je v Sloveniji ude- ležencem Parade ponosa zagotovljena ustrezna varnost in kakšna je njihova percepcija zagotavljanja varnosti na tovrstnih prireditvah. Za pridobitev podatkov je bila opravljena anketa, v nadaljevanju pa bodo pred- stavljeni in analizirani rezultati, ki so bili zbrani z anketiranjem. 1.2 Raziskovalna vprašanja V raziskavi se je ugotavljalo, kakšna je varnost, ki jo zagotavljajo policisti na Paradi ponosa v Sloveniji. Pridobiti sem želel odgovore za naslednji vprašanji:  Ali policisti, ki zagotavljajo varnost na Paradi ponosa, opravljajo svoje delo v skladu z zapisano zakonodajo in preostalimi predpisi?  Ali so policisti, ki zagotavljajo varnost na Paradi ponosa, seznanjeni z nje- nim zgodovinskim in družbenim pomenom? 1.3 Podatki Za empirični del prispevka je bil sestavljen anketni vprašalnik, ki ga je izpolnil izbran vzorec populacije. Podatki so bili vneseni v računalniški program SPSS, s katerim je nastala v nadaljevanju predstavljena analiza. 1.4 Populacija in vzorec Z raziskavo sem želel preučiti mnenje slovenskih policistov (izraz se uporablja za policistke in policiste). Ker so bili za vzorec, ki je bil priložnosten, izbrani policisti s treh policijskih postaj, in sicer Ljubljana Center, Ljubljana Bežigrad in Ljubljana Moste, rezultatov ne moremo posplošiti na celotno populacijo. Vsaki od navedenih policijskih postaj je bilo predloženih 40 anketnih vpra- šalnikov, te pa je policistom razdelilo vodstvo posamezne policijske postaje. Izpolnjevanje vprašalnika je potekalo februarja 2014. Na policijski postaji Lju- 18. maj 2016, Policijska akademija Seznanjenost policistov, ki zagotavljajo varnost na Paradi ponosa v Sloveniji, . . . 247 bljana Center je bilo pravilno izpolnjenih in vrnjenih 38, na policijski postaji Ljubljana Bežigrad 31 in na policijski postaji Ljubljana Moste 39 vprašalnikov, kar je skupno 108 pravilno izpolnjenih in vrnjenih vprašalnikov, odzivnost anketirancev pa znaša 90 %. Iz izpolnjenih vprašalnikov sem ugotovil, da je nanj odgovarjalo 77 policistov in 31 policistk, večina, kar 67, jih ima dokončano srednješolsko izobrazbo. 46 anketirancev, ki so pravilno izpolnili vprašalnik, opravlja delo policista, 25 delo kriminalista, 20 pa delo vodje policijskega okoliša. Preostali (dežurni na policijskih postajah, pomočniki komandirjev ...) so v manjšini. Izkazalo se je tudi, da prevladujejo policisti, stari od 30 do 40 let, z delovno dobo v policiji od deset do 15 let. Slika 1: Delovna doba zaposlenih v policiji Vir: I. Nemec, 2014: 49 Slika prikazuje delovno dobo v policiji zaposlenih anketirancev. Kot je razvi- dno, prevladujejo policisti, ki delajo v policiji od deset do 15 let, najmanj pa je mladih, ki delajo manj kot pet let. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 248 1.5 Opis vprašalnika Podatki, ki sem jih potreboval za analiziranje dejstev o tem, kakšna je varnost, ki jo zagotavljajo policisti na Paradi ponosa v Sloveniji, so bili pridobljeni z anketo, ki so jo potrdili Ministrstvo za notranje zadeve, Generalna policijska uprava in Policijska akademija z dokumentom št. 630-217/2013/4 (2641-01). Preden se je anketa začela izvajati, je bilo vsem anketirancem predstavljeno, na katerih policijskih postajah se bo anketiranje izvajalo, ter zagotovljeno, da bo ta anonimna in da bo za izpolnjevanje potrebnih največ deset minut. Prav tako so bila podana navodila, kako se vprašalnik izpolni, kakšen je njegov namen, kje bodo vprašalniki hranjeni, kako bodo rezultati analizirani ter kako in kje bodo predstavljeni izsledki analize. Vprašalnik je obsegal 20 vprašanj. Pri prvih osmih je bilo treba obkrožiti in/ali dopolniti ustrezen odgovor. Pri vprašanjih od ena do tri so nas zanimali demografski podatki, vprašanja od štiri do osem pa so se nanašala na delo anketiranih policistov in policistk. Od vprašanja devet do 20 smo preverjali mnenje anketirancev o obravnavani temi, in sicer s petstopenjsko Likertovo lestvico, kjer je 1 - sploh se ne strinjam, 2 - ne strinjam se, 3 - deloma se strinjam/deloma se ne strinjam, 4 - strinjam se, 5 - popolnoma se strinjam (Nemec, 2014). S Cronbachovim testom zanesljivosti sem pri spremenljivkah, ki so merile zgodovinski in družbeni pomen Parade ponosa ter njeno policijsko varova- nje, izmeril zanesljivost sestavljenega vprašalnika. V tem primeru je Cronba- chov koeficient alfa znašal 0,666, kar pomeni, da je zanesljivost vprašalnika srednja. 2 PRIKAZ IN RAZLAgA REZULTATOV V nadaljevanju bom predstavil odgovore na vprašanja, s katerimi sem pre- verjal, ali so anketirani policisti pri svojem delu že kdaj opravljali varovanje katere od javnih prireditev oziroma shodov, katere oblike javnih prireditev oziroma shodov so to bile in kako so opravljali varovanje. Predstavil bom tudi rezultate o družbenem in zgodovinskem pomenu Parade ponosa ter varovanju tovrstne javne prireditve. 18. maj 2016, Policijska akademija Seznanjenost policistov, ki zagotavljajo varnost na Paradi ponosa v Sloveniji, . . . 249 S pridobljenimi podatki sem ugotovil, da je 96,3 % anketirancev že opravljalo varovanje javne prireditve oziroma javnega shoda, in sicer jih je 91,7 % opra- vljalo varovanje športne prireditve, 56,5 % varovanje kulturne prireditve, 62,0 % varovanje umetnostne, zabavne in podobne prireditve, 70,4 % varovanje državno-politične prireditve, 81,5 % pa varovanje protestov. Prav tako sem ugotovil, da je 82,4 % anketirancev opravljalo varovanje v sku- pini, 62,0 % v patrulji, 39,8 % pa samostojno. Preverjal sem tudi strinjanje anketirancev s trditvami o zgodovinskem in druž- benem pomenu Parade ponosa ter o policijskem varovanju tega dogodka. Iz dobljenih odgovorov lahko povzamem, da je večina policistov že opravlja- la varovanje javne prireditve oziroma shoda, in sicer največkrat varovanje športne prireditve (nogometne, košarkarske, rokometne in druge tekme ...). Najmanjši delež policistov je varoval javno prireditev oziroma shod posamič- no oziroma individualno, največji delež pa v skupini. Nadalje lahko povza- mem, da anketiranci niso najbolj seznanjeni z zgodovinskim in družbenim pomenom Parade ponosa, vendar kljub temu opravljajo svoje delo profesio- nalno in v skladu z zapisano zakonodajo. Opravil sem tudi faktorsko in diskriminantno analizo ter s tem pridobil še pre- ostale rezultate, pomembne za raziskovanje obravnavane teme. Z analizo zmanjšanja števila spremenljivk, ki jo imenujemo faktorska anali- za, sem spremenljivke, ki določajo zgodovinski in družbeni pomen Parade ponosa ter njeno policijsko varovanje, poskusil združiti v faktorje in nato na podlagi njih preučiti, ali so med njimi razlike glede na demografske podatke. Opravil sem Barlettov test sferičnosti in preveril Kaiser-Mayer-Olkinov kazalec (KMO) za spremenljivki, ki merita zgodovinski pomen in družbeno relevan- tnost Parade ponosa. S tem sem želel ugotoviti, ali je faktorska analiza sploh smiselna. Izkazalo se je, da je, saj je vrednost kazalca KMO večja od 0,5. Prav tako sem preverjal odvisnost med spremenljivkami. Pomagal sem si s ko- relacijsko matriko, v katero sem vnesel spremenljivke, ki merijo zgodovinski Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 250 in družbeni pomen Parade ponosa. Vrednost korelacijske matrike je znašala 0,308, s čimer sem ugotovil, da multikolinearnost ni težava. Pri faktorski analizi sem pridobil tudi lastne vrednosti, ki povedo, da je smisel- no ustvariti dva faktorja, s katerima bi glede na kumulativni odstotek pojasnili 68,9 % celotne variance pojava, merjenega s preučevanimi spremenljivkami. Tako sem oblikoval (in poimenoval) dva faktorja: 1. Družbeni pomen Parade ponosa: a) Parada ponosa je v Sloveniji prispevala k sociopolitičnim spremembam pri razumevanju položaja gejev in lezbijk. b) Parada ponosa je v Sloveniji družbo obveščala o položaju gejevsko-lez- bične skupnosti. c) Parada ponosa je družbeno pomembna. č) Parada ponosa v Sloveniji je izboljšala vidnost gejevsko-lezbične sku- pnosti. 2. Prispevek Parade ponosa k sprejemanju istospolno usmerjenih ljudi: a) Parada ponosa je v Sloveniji prinesla bistvene spremembe v smislu sprejemanja gejev in lezbijk in je vedno dobro organizirana. Rotirane faktorske uteži sem pridobil z neposredno rotacijsko metodo; pri pr- vem faktorju ima najvišjo faktorsko utež spremenljivka »Parada ponosa je v Sloveniji prispevala k sociopolitičnim spremembam pri razumevanju položaja gejev in lezbijk«, v drugem pa imamo samo eno spremenljivko, tj. »Parada ponosa je v Sloveniji prinesla bistvene spremembe v smislu sprejemanja gejev in lezbijk in je vedno dobro organizirana«. Opravil sem Barlettov test sferičnosti in preveril Kaiser-Mayer-Olkinov kazalec (KMO) za spremenljivko, ki meri policijsko varovanje Parade ponosa. S tem sem hotel ugotoviti, ali je faktorska analiza sploh smiselna. Vrednost kazalca KMO je večja od 0,5 (znaša 0,735), zato je analiza smiselna. Prav tako sem preverjal odvisnost med spremenljivkami s korelacijsko matri- ko, in sicer vrednost spremenljivk, ki merijo policijsko varovanje Parade pono- 18. maj 2016, Policijska akademija Seznanjenost policistov, ki zagotavljajo varnost na Paradi ponosa v Sloveniji, . . . 251 sa. Vrednost korelacijske matrike je znašala 0,238, tako da tudi v tem primeru multikolinearnost ni težava. Lastna vrednost, ki sem jo tudi v tem primeru pridobil pri faktorski analizi, nam pove, da je smiselno ustvariti dva faktorja, s katerima bi glede na kumu- lativni odstotek pojasnili 55,2 % celotne variance pojava, merjenega s preu- čevanimi spremenljivkami. Tako sem oblikoval (in poimenoval) dva faktorja: 1. Zagotavljanje varnosti na Paradi ponosa v Sloveniji: a) Policisti na Paradi ponosa opravljajo svoje delo profesionalno in v skla- du z zapisano zakonodajo. b) Policisti bi istospolno usmerjenega udeleženca, če bi bil oškodovan ob prekršku ali kaznivem dejanju, obravnavali enako kot preostale udele- žence Parade ponosa. c) Na Paradi ponosa je zagotovljena dovolj velika varnost udeležencev, zato ne more priti do kršenja javnega reda in miru, nasilnih in kaznivih dejanj. č) Policisti, ki opravljajo varovanje, uspešno sodelujejo z organizatorji in udeleženci Parade ponosa. d) Policisti bi posredovali in zaščitili udeleženca Parade ponosa, ki bi bil napaden zaradi istospolne usmerjenosti. 2. Pomoč rediteljev pri zagotavljanju varnosti na Paradi ponosa v Sloveniji: a) Na Paradi ponosa je potrebno varovanje rediteljev in policistov. b) Parado ponosa varuje zadostno število policistov. Rotirane faktorske uteži sem pridobil z neposredno rotacijsko metodo; pri pr- vem faktorju ima najvišjo faktorsko utež spremenljivka »Policisti na Paradi po- nosa opravljajo svoje delo profesionalno in v skladu z zapisano zakonodajo«, v drugem pa »Na Paradi ponosa je potrebno varovanje rediteljev in policistov«. Na podlagi ustvarjenih faktorjev sem z diskriminantno analizo preverjal tudi podani trditvi. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 252 Zanimalo me je predvsem, kako se pri analizi odgovorov na vprašanja o zago- tavljanju varnosti na Paradi ponosa v Sloveniji ter o njenem družbenem pome- nu razlikujejo mnenja moških (policistov) in žensk (policistk). Prav tako me je zanimalo, kako se glede na zgoraj navedeni vprašanji razlikujejo mnenja policistov in policistk glede na njihov kraj zaposlitve (na kateri policijski po- staji so zaposleni) in delovno dobo v policiji (koliko let so zaposleni v policiji). Z analizo sem ugotovil največjo razliko med mnenjem moških in žensk o družbeni pomembnosti Parade ponosa. Ženske, v našem primeru policistke, bolj kot policisti menijo, da je Parada ponosa družbeno pomembna. Z diskriminantno analizo sem preveril tudi morebitne razlike med anketiranci glede na njihovo dobo zaposlitve v policiji in glede na to, na kateri policij- ski postaji so zaposleni. Za pridobitev podatkov sem predhodno ustvaril novo spremenljivko, in sicer »delovna doba«. Pri tej sem v odgovor »do manj kot deset let« združil odgovora »do pet let« in »od pet do deset let« ter v odgovor »več kot deset let« odgovora »od deset do 15 let« in »nad 15 let«. Za preverjanje morebitnih razlik glede na delovno dobo sem pri diskriminantni analizi upo- rabil ustvarjene faktorje. Nadalje sem z analizo ugotovil, da je največja razlika prav pri mnenju o za- gotavljanju varnosti na Paradi ponosa v Sloveniji – zaposleni na Policijski po- staji Ljubljana Center se v večini strinjajo, da je za varnost dobro poskrbljeno. Odstopanje je tudi pri mnenju o družbeni pomembnosti Parade ponosa, saj policisti z bežigrajske policijske postaje menijo, da je Parada ponosa družbeno pomembna, medtem ko policisti s preostalih dveh policijskih postaj temu ne pritrjujejo. Z analizo sem ugotovil, da se med policisti glede na leta njihove zaposlitve v policiji pojavlja velika razlika, kako dojemajo zagotavljanje varnosti na Paradi ponosa. Tisti z daljšim policijskim stažem menijo, da je varnost boljša, kot so prepričani njihovi mlajši kolegi. Razlika je tudi pri mnenju o pomoči re- diteljem pri zagotavljanju varnosti na Paradi ponosa v Sloveniji – tisti z manj delovne dobe v policiji pogosteje menijo, da bi bilo potrebno tudi varovanje rediteljev. 18. maj 2016, Policijska akademija Seznanjenost policistov, ki zagotavljajo varnost na Paradi ponosa v Sloveniji, . . . 253 Na koncu sem z neparametričnim Pearsonovim hi-kvadratom preverjal še v prejšnjem delu zastavljena raziskovalna vprašanja in glede na rezultat nepara- metričnega Pearsonovega hi-kvadrata testa in vrednost p = 0,000 ugotovil, da policisti opravljajo svoje delo skladno z zakonodajo. Prav tako sem z navede- nim testom preverjal družbeno pomembnost Parade ponosa. S pridobljenimi rezultati sem ugotovil, da policisti Parade ponosa kot javne prireditve oziroma shoda ne dojemajo kot družbeno pomembnega dogodka. 3 RAZPRAVA Z raziskavo, ki sem jo opravil med policisti treh policijskih postaj v Ljubljani, sem ugotavljal, ali policisti, ki zagotavljajo varnost na Paradi ponosa, opra- vljajo svoje delo v skladu z zapisano zakonodajo in preostalimi predpisi in ali so seznanjeni z zgodovinskim in družbenim pomenom te prireditve. Na prvo vprašanje lahko odgovorim pritrdilno, saj sem med raziskavo ugotovil, da po- licisti omenjenih treh policijskih postaj opravljajo svoje delo v skladu z zakoni in preostalimi predpisi. Na drugo vprašanje ne morem odgovoriti pritrdilno, saj se je izkazalo, da policisti istih treh policijskih postaj ne poznajo v celoti zgodovinskega pomena in ne razumejo, kako pomemben je ta dogodek za celotno družbo. Parada ponosa kot javna prireditev se jim ne zdi družbeno po- membna in po njihovem mnenju ne prispeva k sociopolitičnim spremembam ter bi morala biti drugače organizirana (Nemec, 2015; Nemec, 2016). Ugotovil sem tudi, da spol (policisti/policistke) ne vpliva premočno na mnenje policistov o zgodovinskem in družbenem pomenu Parade ponosa. Policistke sicer v večjem odstotku izražajo, da je Parada ponosa družbeno pomembna. Prav tako sem ugotovil, da se mnenja zaposlenih o celovitosti zgodovinskega in družbenega pomena Parade ponosa ter njenem varovanju med seboj ne razlikujejo. Tudi glede na to, koliko časa so policisti zaposleni v policiji, se njihova mnenja o zgoraj navedenih trditvah bistveno ne razlikujejo. Odstopajo le tisti z daljšo delovno dobo v policiji, ki se s trditvami o dobri varnosti na Pa- radi ponosa v Sloveniji bolj strinjajo kot policisti z manj delovne dobe (Nemec, 2015; Nemec, 2016). Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 254 4 SKLEP Z raziskavo med policisti ter preučitvijo že opravljenih raziskav in literature, objavljene v javnih virih, sem ugotovil, da je varnost na Paradi ponosa izredno pomembna za vse udeležence. Kljub temu da je dobra, je težava predvsem so- delovanje organizatorjev s policisti, ki opravljajo varovanje Parade ponosa, in obratno. Glede tega bi bilo treba še marsikaj izboljšati; morda bi bilo smotrno razmišljati po zgledu tujine, in sicer o obveščanju na sami prireditvi – policisti bi tako neposredno svetovali in pomagali udeležencem ter organizatorjem. Prav tako bi bilo treba opraviti dodatne raziskave o sodelovanju policistov z LGBT-skupnostjo pri varovanju Parade ponosa, saj bi bile te dodatno vodilo policistom pri obveščanju o prireditvi. Samo izobraževanje o Paradi ponosa pa bi policistom zelo praktično razkrilo njen družbeni in zgodovinski pomen, o katerem smo se spraševali na začetku prispevka. Nekaj usposabljanj za vodilne v slovenski policiji je bilo že opravljenih, in sicer med letoma 2011 in 2015. Cilj tovrstnih usposabljanj je bil tudi definirati homofobno nasilje ter prepoznavati pomembnost in vidnost takšnih skupnosti – tudi z organiziranjem Parade po- nosa. Vse to kaže, da policija potrebuje dodatne informacije o LGBT-osebah, ker te omogočajo konkreten vpogled v situacijo žrtve homofobnega nasilja. Sle- dnje se konkretno ne nanaša na samo Parado ponosa, vendar je ključno tudi pri obravnavanju nasilja na omenjeni javni prireditvi. Nenazadnje pa je pomemb- no tudi, da so znotraj policije osebe, ki so strokovno podkovane in ki udeležen- cem Parade ponosa oziroma vsem, ki so oškodovani v homofobnem nasilju, pa naj gre za prekršek ali kaznivo dejanje z elementi nasilja, znajo prisluhniti in jim povedo, na koga se lahko obrnejo v primeru oškodovanja (Nemec, 2015). LITERATURA Nemec, I. (2014). Percepcija udeležencev o kakovosti zagotavljanja varnosti s strani policije na paradah ponosa v Sloveniji (magistrsko delo). Ljubljana: Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede. Nemec, I. (2015). O zagotavljanju varnosti na paradah ponosa pri nas. Varnost, 63 (4), 19–20. Nemec, I. (2016). Policisti o paradah. Narobe, 8 (31, 32), 22–23. 18. maj 2016, Policijska akademija Seznanjenost policistov, ki zagotavljajo varnost na Paradi ponosa v Sloveniji, . . . 255 O avtorju: Izidor Nemec, mag., je zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve, v Policiji, in sicer na Policijski postaji Ljubljana Bežigrad znotraj Policijske uprave Ljubljana. Raziskovalno se udejstvuje pri raziskovanju varnostnih vprašanj o terorizmu, ekstre- mizmu in drugih skrajnih oblikah različnih gibanj, enakosti med spoloma (je član Posvetovalnega telesa enakosti med spoloma znotraj CRSV PA) ter socioloških in var- nostnih vprašanj o LGBT-skupnosti. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Neverbalni vidiki moči pri policijskem delu 257 NEVERbALNI VIDIKI MOČI PRI POLICIJSKEM DELU Jure Jamnik Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Uporabna psihologija Slovenija Jure.jamnik1991@gmail.com POVZETEK Dimenzija moči je ena izmed osnovnih dimenzij človeških odnosov. Zaradi izrazite hierarhične ureditve policijskega sistema in legitimne moči policistov v odnosu s strankami je razporejanje posameznikov glede na socialno moč, pri policijskem delu še posebej izraženo. V prispevku razmišljamo o možnih vplivih različnega vedenja policistov na različne izide v medsebojnih odnosih. Dotaknemo se področja utelešenja moči ter kompleksnosti interpretacije in raziskovanja neverbalnega vedenja. Ključne besede: socialna moč, utelešenje, vizualno dominantno vedenje 1 PODObA POLICISTOV Goffman (1959) je verjel, da smo posamezniki v odnosih z drugimi motivirani za nadzorovanje njihovega ravnanja, še posebej tistega, ki je usmerjeno proti nam samim. V odnosih imamo različne cilje in motive in prizadevamo si, da je vedenje drugih skladno z njimi. Omenjeni avtor (1959) je predpostavljal, da je vedenje drugih precej odvisno od definicije situacije, ki jo oblikujejo, posa- mezniki pa lahko vplivamo na to definiranje situacije tako, da sebe prikažemo na določen način. Z nadzorovanjem svojega videza in vedenja posamezniki vplivamo na vtise, ki jih drugi naredijo o nas, in posledično na oblike vedenja, ki jih usmerjajo proti nam. Goffman (1959) trdi, da mora posameznik, ki poskuša predstaviti določeno podobo o sebi, poudariti in izpostaviti dejstva o sebi, ki bi sicer lahko ostala Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 258 skrita. Izvajati mora aktivnosti, s katerimi bo izrazil tisto, kar želi izraziti. Pri določenih socialnih skupinah so kazalniki nekaterih kvalitet in aktivnosti zelo dobro opredeljeni, tako da izražanje želenega pri njih ni težava (Goffman, 1959). Taka socialna skupina so na primer policisti, ki se z uniformami, vozili in zvoki (sirene) v trenutku ločijo od drugih socialnih skupin. S svojo pojavo jasno definirajo socialne situacije, v katerih se pojavijo. Ne da to verbalno iz- razijo, je posameznikom, ki so v interakciji z njimi, jasno, kakšno vedenje se pričakuje od njih. Morda podoba policista postane še jasnejša, če izpostavimo situacije, v katerih ta otežuje opravljanje dela. V določenih okoliščinah se po- licijska pooblastila izvajajo v civilnih oblačilih, v katerih policisti zmanjšajo možnost ustvarjanja jasnega vtisa o sebi. 2 VEDENJE POLICISTOV Za trenutek se osredotočimo na naloge in pooblastila policije, ki so navede- ni v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (2013). Bolj kot na vsebino se osredotočimo na besede, ki opisujejo vedenje policije. Nekatere izmed njih so: varovanje, preprečevanje, odkrivanje, ukazovanje, pridržanje, preiskova- nje, prijetje, vzdrževanje, nadzor … Lahko trdimo, da morajo biti policisti za izvajanje večine nalog in pooblastil vsaj na ravni medsebojnih odnosov v vlogi tistih, ki vodijo situacijo, odločajo in imajo moč. In prav dimenzija moči je ena temeljnih dimenzij socialnih odnosov. V prispevku enačimo pojme, kot so moč, status, položaj v hierarhični strukturi, dominantnost itd. Gre za poj- me, ki so si podobni, niso pa enaki. Če se vrnemo k ustvarjanju vtisa v očeh drugih, bi lahko trdili, da je v številnih situacijah v interesu policistov socialno situacijo definirati tako, da jim omogoča določeno moč v odnosih in nadzor nad situacijami. Pomembno je izpostaviti, da imajo koncepti, kot sta na pri- mer moč in nadzor, v našem okolju lahko negativen prizvok. V tem prispevku so ti koncepti predstavljeni kot različni vidiki človeških interakcij, ki sami po sebi niso negativni ali pozitivni, pri delu policije pa je vzpostavitev teh vidikov pogosto potrebna za opravljanje pozitivnih dejanj. 18. maj 2016, Policijska akademija Neverbalni vidiki moči pri policijskem delu 259 2.1 Neverbalno vedenje Ena od pomembnih dimenzij videza posameznika, s katerim ta definira situ- acije, je tudi njegovo neverbalno vedenje (Goffman, 1959). Predstavljajmo si naslednji potek dogodkov. Sprehajate se po makadamski poti. Po nekaj mi- nutah hoje vas preseneti čez pot potegnjen trak »Stop, policija«, pred katerim stojita dva uniformirana policista. Prvi s spuščenimi obrvmi gleda naravnost v vas. Stoji z nogami v širini svojih ramen, dlani ima na pasu, komolce rok pa usmerjene navzven. Drugi policist pa vas pogleda in pokima v pozdrav. Roke ima sproščene ob telesu, in medtem ko se vi približujete varnostnemu traku, mirno opazuje okolico. Verjetno je bil že ta kratki opis dovolj, da ste si ustva- rili vtis o obeh osebah, in predvidevam, da gre za dva različna vtisa. Verjetno bi na podlagi vtisa lahko odgovorili na naslednja vprašanja: Do katerega od policistov bi pristopili in ga povprašali, kaj se dogaja? Kateri od policistov v vas vzbuja bolj negativne občutke? Kateri od policistov se bolje znajde v nevarnih situacijah? Kateri je bolj vreden zaupanja? Ali so naše sodbe o drugih, ki so ustvarjene na podlagi neverbalnega vede- nja, točne? Ni nujno. Ne glede na točnost pa bodo verjetno oblikovale naše razumevanje odnosa in vplivale na naše vedenje do osebe. Tiedens in Fraga- le (2003) sta ugotovila, da dominantno vedenje enega posameznika izzove komplementarno vedenje drugega. Konkretneje, v raziskavi je široka drža posameznika pri drugem povzročila krčenje drže. Široka drža je lahko eden od neverbalnih znakov moči oziroma dominantnosti, skrčena drža pa je lah- ko znak submisivnosti (Tiedens in Fragale, 2003). Ena od strategij za do- seganje moči v odnosu je torej lahko dominantno vedenje. Kakšno pa je to vedenje? Spomnimo se prvega policista v zgodbi. Njegovo kazanje jeze lahko vodi do pripisovanja statusa (Tiedens, 2001). Tudi razširjena drža in neposreden po- gled sta dve obliki vedenja, ki jih ljudje pogosto razumemo kot kazalca moči (Hall, Coats in LeBeau, 2005). Dolg neposreden pogled, ki ga spremlja neod- ziven obraz, lahko pri osebi, ki je opazovana, povzroči umikanje iz situacije (Ellsworth, Carlsmith in Henson, 1972). Zravnana in razširjena drža povečuje posameznikovo fizično velikost in lahko nakazuje na zmožnost povzročitve fizične škode (Burgoon, 1994, v Burgoon, Johnson in Koch, 1998). Tovrstno Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 260 bolj grobo kazanje moči je lahko učinkovito pri doseganju takojšnje ubogljivo- sti. Za doseganje moči v odnosih pa obstajajo tudi druge, socialno spretnejše oblike vedenja. Dominantni posamezniki so lahko samozavestni, zbrani, iz- razni in dinamični (Burgoon in Dunbar, 2000). Tovrstno vedenje bolj opisuje drugega policista iz zgodbe. Tako prvi kot drugi lahko z različnimi oblikami vedenja dosežeta določeno stopnjo moči v odnosih, predvsem pa je pomemb- no razumeti, da se moč enega in drugega lahko med seboj razlikuje po svojih značilnostih. French in Raven (1971, v Ule, 2009) predvidevata, da imajo posa- mezniki v očeh podrejenih lahko moč zaradi različnih lastnosti. Lahko jo ima- jo zaradi možnosti podeljevanja nagrad, zaradi možnosti kaznovanja oziroma posedovanja sredstev za prisilo. Moč posameznikov je lahko legitimizirana s položajem v hierarhiji ali z utemeljenostjo v uveljavljenih normah. Pose- bej zanimivi sta strokovna in referenčna oziroma identifikacijska moč. Tu so sredstva za ohranjanje moči znotraj, in ne zunaj odnosa kot pri drugih izvorih moči. Referenčna moč izhaja iz želje podrejenih po odobravanju in povezano- sti z nosilcem te moči zaradi spoštovanja ali identifikacije z njim (French in Raven, 1971, v Ule, 2009; Thomas, 2002). Dunbar in Burgoon (2000) predpo- stavljata, da posamezniki z referenčno močjo uporabljajo drugačne neverbal- ne strategije kot tisti s prisilno močjo. Predvidevata, da prvi delujejo prijetneje, medtem ko se drugi vedejo bolj zastrašujoče, na primer imajo spuščene obrvi in resen izraz na obrazu. Čeprav neverbalni vidiki različnih izvorov oziroma vrst moči še niso dobro poznani, je vredno razmisliti o vplivu različnih vedenj na izide policijskega dela. Lahko predvidevamo, da je neverbalno vedenje, ki jasno izraža fizično moč in njeno zmožnost uporabe, učinkovito v številnih situacijah. Ker dominantnost enega posameznika vabi drugega k submisivnosti, morda lah- ko že jasna policijska prisotnost opazovalce odvrne od neželenega vedenja. Po drugi strani pa tovrstno vedenje policistov lahko v opazovalcih vzbudi odpor. Upoštevanje avtoritete je lahko samo trenutno, vezano na specifično situacijo, ne povzroči pa trajnega učinka. Da policisti niso le v vlogi preprečevalca, tem- več tudi vzora, se morajo ljudem približati tudi s svojo strokovnostjo, moralno in etično držo ter postati identifikacijska figura. 18. maj 2016, Policijska akademija Neverbalni vidiki moči pri policijskem delu 261 3 UTELEŠENJE Telo poleg tega, da odraža naša notranja stanja in da z njim komuniciramo, vpliva tudi na naše vedenje, čustvovanje, mišljenje in motivacijo. Ta pojav imenujemo utelešenje (Price, Peterson in Harmon-Jones, 2012). Že William James (1884, v Adelmann in Zajonc, 1989) je v eni od zgodnejših teorij čustev predstavil možnost vzajemne povezanosti telesa in doživljanja čustev. Tudi številni eksperimenti potrjujejo, da ima telo pomembno vlogo pri nastanku in vzdrževanju čustev. Na primer osebam, ki skrčijo mišice, sodelujoče pri obraznem izrazu veselja, se zdijo humoristične risanke in slikanice zabavnej- še kot tistim, ki ne uporabljajo »mišic nasmeha« (Laird, 1974; Stack, Martin in Stepper, 1988). Posamezniki, ki so jim z botulinum paralizirali mišice, sodelu- joče pri mrščenju obraza, poročajo o manjši stopnji anksioznosti in depresije (Lewis in Bowler, 2009). 3.1 Utelešenje moči Pojav utelešenja je prisoten tudi pri moči. Omenili smo že, da se moč posame- znika lahko kaže v njegovem zavzemanju razširjenih drž. Carney, Cuddy in Yap (2010) so ugotovili, da zavzemanje drž moči (ang. »power posing«) zniža raven kortizola in zviša raven testosterona v posamezniku, ki te drže zavzema. Tovrstni hormonski profil je značilen za dominantnejše posameznike. Potem ko posamezniki zavzamejo drže moči, poročajo o močnejših občutjih moči in pri nalogi igranja na srečo več tvegajo (Carney in drugi, 2010). Nekajminu- tno zavzemanje drž moči pred ocenjevalnim razgovorom pomembno vpliva na ocene njihovega nastopa in zaposljivosti (Cuddy, Wilmuth, Yap in Carney, 2015). Avtorji, kot je Carney in drugi (2010), trdijo, da lahko ljudje izkoriščamo psihološke in fiziološke učinke zavzemanja drž moči za pridobivanje moči, ko nam te primanjkuje. Svetujejo, da se pretvarjamo, dokler nam ne uspe (ang. »fake it ‹till you make it«). Drugi avtorji, kot sta Cesario in McDonald (2013), pa poudarjajo, da je potrebna pazljivost pri trditvah, ki predvidevajo neposre- dno povezanost telesa in sprememb v vedenju in doživljanju. V svoji raziska- vi pokažeta, da je kontekst, v katerem se zavzemajo široke drže, bistvenega pomena. Na primer: predstavljajte si, da pri določeni osebi policist opravlja varnostni pregled. Medtem ko jo pregleduje, ima oseba razkoračene noge in Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 262 na široko postavljene roke. A ta razširjena drža v tem kontekstu ni drža moči in ne bo povzročila psiholoških ter fizioloških sprememb, povezanih z močjo. 3.2 Raziskovanje utelešenja moči V raziskavi magistrskega dela (Jamnik, 2016) smo želeli dodatno osvetliti po- dročje utelešenja moči in ga postaviti v interpersonalni kontekst. Zanimalo nas je, kako spremembe drže v dvojicah vplivajo na spremembe, zavzemanje, vzdrževanje in sprejemanje različnih vlog moči. Kot kazalnik sprememb v vlo- gah moči smo razumeli spremembe v vizualnem dominantnem vedenju, zna- čilnem razmerju gledanja sogovornika med govorjenjem in poslušanjem. To razmerje imenujemo razmerje vizualne dominantnosti oziroma VDR (Exline, Ellyson in Long, 1975). Visoko razmerje vizualne dominantnosti je robusten kazalnik moči (Hall in drugi, 2005). Da smo v raziskavi (Jamnik, 2016) lahko opazovali potencialne spremembe v VDR pri posameznikih znotraj para, sta se morala posameznika med seboj pogovarjati – določili smo jima tri splošne teme za diskusijo. Vsak pogovor je trajal po tri minute. Razlike oziroma enakosti v neverbalnem izražanju moči med udeležencema med pogovorom smo ustvarjali z manipulacijo drž, ki so jih udeleženci zavzemali. Z manipuliranjem drž, nevtralne in dominantne, smo ustvaril tri pogoje. Prvi pogoj je bil nevtralen – nevtralen (N – N) in pri njem sta obe osebi zavzemali nevtralno držo. Druga dva pogoja pa sta bila visok – nevtralen (V – N) in nevtralen – visok (N – V), pri njiju pa sta se osebi izmenjali v zavzemanju dominantne drže. Udeleženci v nevtralni drži so vzravnano sedeli na stolu, z rokami v svojem naročju, udeleženci v domi- nantni drži pa so vzravnano sedeli na stolu, z rokami na naslonjalih stolov, ki sta bila na levi in desni strani osebe. Z namenom izogibanja pristranskega ve- denja udeležencev zaradi njihovega zavedanja raziskovalne hipoteze smo za prekrivanje manipulacije neodvisne spremenljivke (drže) v raziskavi upora- bili prirejeno zgodbo o merjenju psihofiziologije, ki so jo za manipulacijo drž pri raziskovanju utelešenja uporabili Carney in drugi (2010). Udeležencem v raziskavi je bilo povedano, da bodo v določenih pogojih imeli roke naslonje- ne na naslonjala stolov ob sebi, ker bomo med pogovorom izvajali meritve galvanskega odziva kože. Da bi bile meritve objektivne, pa morajo biti roke 18. maj 2016, Policijska akademija Neverbalni vidiki moči pri policijskem delu 263 med merjenjem v višini srca. V raziskavi smo uporabili merilnik galvanskega odziva kože, ki med pogovorom ni bil prižgan. S to zgodbo so bile v raziskavi manipulirane drže, ne da bi se udeleženci zavedali, da zavzemajo drže moči. Vsak izmed treh pogojev je trajal približno pet minut. Prvi dve minuti sta bili namenjeni postavitvi udeležencev v ustrezne drže in sta bili pomembni predvsem, ker sta, sodeč po raziskavah, dovolj, da se zgodijo psihološke in fiziološke spremembe zaradi spremembe drže (Carney in drugi, 2010). Na- slednje tri minute so bile namenjene že omenjenim pogovorom o splošnih temah. Med pogovori sta bili osebi snemani z dvema videokamerama, kar je omogočilo poznejšo analizo njunega vizualnega vedenja. Predvidevali smo, da bodo posamezniki med zavzemanjem razširjenih drž kazali več vizualne- ga dominantnega vedenja kot med zavzemanjem nevtralnih drž. Predvidevali smo tudi, da bodo razširjene drže enega partnerja povzročile zmanjšanje v vizualnem dominantnem vedenju drugega partnerja, ki bo v nevtralni drži (Jamnik, 2016). 3.2.1 Ugotovitve Preliminarne ugotovitve raziskave magistrskega dela (Jamnik, 2016) kažejo, da se pri posameznikih, ki so zavzemali razširjene drže, vizualno dominantno vedenje ni okrepilo. Prav tako razširjene drže enega partnerja niso imele sta- tistično pomembnega vpliva na vizualno vedenje drugega partnerja (Jamnik, 2016). Ali to pomeni, da zavzemanje razširjenih drž ne povzroči sprememb v hierarhiji moči znotraj odnosa? Tega na podlagi ugotovitev ne moremo trditi. Moramo se zavedati, da je neverbalno vedenje izjemno kompleksno. Razšir- jene drže enega partnerja so lahko vplivale na kompenzatorno vedenje njega samega, drugega partnerja ali obeh na številnih drugih področjih, ki niso bila predmet preučevanja. Mogoče je raziskovalno okolje predstavljalo kontekst, v katerem udeleženci zavzemanja razširjenih drž niso doživeli kot dominantno vedenje, zato ni prišlo do sprememb v hierarhiji moči. Predvsem je jasno, da je raziskovanje neverbalnega vedenja zapleteno, saj nanj vplivajo številni de- javniki, ki jih je težko manipulirati, sploh če raziskavo poskušamo približati realnim življenjskim situacijam. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji Zbornik prispevkov 264 4 SKLEP Za konec se še enkrat spomnimo dveh policistov iz zgodbe. Še vedno ne vemo, kdo se vede »pravilneje«. V človeških odnosih težko govorimo o pravilnem in nepravilnem. Pravilno ali uspešno v enem primeru je lahko popolnoma neu- spešno v drugem primeru. Pri izbiri lastnega in interpretaciji tujega vedenja ne pozabimo upoštevati okoliščin in se zavedajmo, da različne interpretacije in izbire vedenja lahko vodijo do različnih dogajanj v odnosih. LITERATURA Adelmann, P. K. & Zajonc, R. B. (1989). Facial efference and the experience of emoti- on. Annual review of psychology, 40 (1), 249–280. Burgoon, J. K. & Dunbar, N. E. (2000). An interactionist perspective on dominan- ce‐submission: Interpersonal dominance as a dynamic, situationally contingent social skill. Communications Monographs, 67 (1), 96–121. Burgoon, J. K., Johnson, M. L. & Koch, P. T. (1998). The nature and measurement of interpersonal dominance. Communications Monographs, 65 (4), 308–335. Carney, D. R., Cuddy, A. J. & Yap, A. J. (2010). Power posing brief nonverbal displays affect neuroendocrine levels and risk tolerance. Psychological Science, 21 (10), 1363–1368. Cesario, J. & McDonald, M. M. (2013). Bodies in context: Power poses as a computati- on of action possibility. Social Cognition, 31 (2), 260–274. Cuddy, A. J., Wilmuth, C. A., Yap, A. J. in Carney, D. R. (2015). Preparatory power posing affects nonverbal presence and job interview performance. Journal of Ap- plied Psychology, 100(4), 1286. Ellsworth, P. C., Carlsmith, J. M. & Henson, A. (1972). The stare as a stimulus to flight in human subjects: a series of field experiments. Journal of personality and social psychology, 21 (3), 302. Exline, R. V., Ellyson, S. L. & Long, B. (1975). Visual behavior as an aspect of power role relationships. V P. Pliner, L. Krames & T. Alloway (ur.), Nonverbal communi- cation of aggression (str. 52–21). Springer US. Goffman, E. (1959). The presentation of self in everyday life. New York: Anchor Books. Hall, J. A., Coats, E. J. & LeBeau, L. S. (2005). Nonverbal behavior and the vertical di- mension of social relations: a meta-analysis. Psychological bulletin, 131 (6), 898. 18. maj 2016, Policijska akademija Neverbalni vidiki moči pri policijskem delu 265 Jamnik, J. (2016). Utelešenje moči in vizualno dominantno vedenje (neobjavljeno ma- gistrsko delo). Koper: Oddelek za biopsihologijo, UP FAMNIT. Laird, J. D. (1974). Self-attribution of emotion: the effects of expressive behavior on the quality of emotional experience. Journal of personality and social psycholo- gy, 29 (4), 475. Lewis, M. B. & Bowler, P. J. (2009). Botulinum toxin cosmetic therapy correlates with a more positive mood. Journal of cosmetic dermatology, 8 (1), 24–26. Price, T. F., Peterson, C. K. & Harmon-Jones, E. (2012). The emotive neuroscience of embodiment. Motivation and Emotion, 36 (1), 27–37. Strack, F., Martin, L. L. & Stepper, S. (1988). Inhibiting and facilitating conditions of the human smile: a nonobtrusive test of the facial feedback hypothesis. Journal of personality and social psychology, 54 (5), 768. Thomas, J. C. (2002). Leadership Effectiveness of Referent Power as a Distinction of Personal Power. Regent University Center for Leadership Studies Foundations of Effective Leadership, 2002. Tiedens, L. Z. (2001). Anger and advancement versus sadness and subjugation: the effect of negative emotion expressions on social status conferral. Journal of per- sonality and social psychology, 80 (1), 86. Tiedens, L. Z. & Fragale, A. R. (2003). Power moves: complementarity in dominant and submissive nonverbal behavior. Journal of personality and social psycholo- gy, 84 (3), 558. Ule, M. (2009). Socialna psihologija: analitični pristop k življenju v družbi. Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZoDPol). (2013). Uradni list RS, št. 15/2013, 11/2014 in 86/2015. Pridobljeno s http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO6315. O avtorju: Jure Jamnik je magister biopsihologije, študent magistrskega programa Uporab- na psihologija na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem. Področja njegovega delovanja so komunikacija, neverbalna komunikacija in hipnoza. Prvi posvet o raziskovalni dejavnosti v policiji ISBN 978-961-6797-38-2