151
Strašna ura v Ljubenski fari na Štajarskim.
30. dan pretečeniga mesca popoldan okoli petih se cela planinska okolica proti polnočni strani, ktera Sta-jarsko od Koroške dežele, in Ljubensko od Cer-nopotoške (Schvvarzenbach) fare na Koroškim loči^ strašno zatemni, začne se bliskati, in v oblakih tako bueati, de je bila groza ; vzdigne se čudni vihar, dež se vliva iz podnebja, strašna ploha hruje iz visočine, vdirajo se plazovi, rujejo drevesa iz korenin, in z velikim ropotam in hrupam proti potoku derejo, ki ga Ljubnica imenujemo, in ki se konec Ljubenskiga terga v Savino razlije. Dva pastirčika, stara okoli 16 let, ki sta v planini ovce pasla, in začetek tega strašniga vi-
harja vidila, se nautegama s svojo drobnico hitro proti domu podasta, de bi žugajoči nesreči odšla. Pa na nag-lama perhruje strašna ploha, vdere se nad njima šumeč plaz, zasuje 30 ovac, pa tudi fantiča najdeta v grobli svojo smert, ktera so žalostni 'stariši drugi dan po ti strašni zgodbi vsa nevspodobnjena našli.
Od vseh strani je voda pribobnela in hleve, mline, žage, moste in jeze pobrala; žagni les razkopala, njive, senožeti in ceste pa neizrečeno poškodvala.
V  Ljubnim, kjer Ljubnica v Savino teče, je voda v hiše perderla, in prebivavcam velik strah in trepet naredila, kakoršniga se nar starejši ljudje spomniti ne vedo. Škoda je neizrečeno velika.
Sreča, de se je bil strašni oblak na verhi planine pretergal in v druge kraje zapodil, kjer je hudo vreme skorej ravno tako razgrajalo, kakor pri nas. Bog nas obvari še kedaj take strašne šibe dočakati! —
V  Ljubnim na Stajarskim 6. dan Kimovca 1846.
M. T urin, nadučitelj.