čuvajmo Jugoslavijo Kralju f*elvu 11.
Letna naročnina znaša Din 40-—. Uredništva In uprava v Ljubljani, fielenburgova uliea št. 8/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 18.180. Rokopisov ne vračamol Telefon Št. 21-09.
v Ljubljani, dne 9. novembra 1935.
štev. 33. — Leto IV.
IZHAJA' VSAKO SOBOTO
Ozadje bolgarske zarote
»Zvenarji« so zrušeni. Toda njihove ideje so zasejane v bolgarski narod in njihova aktivnost se občuti v vsem bolgarskem kulturnem in političnem življenju. Zadnji dogodki v sosednji bratski zemlji so povzročili, da je zanimanje za grupo »Zvenov« močno narasla.
»Zveno« je ena brezštevilnih bolgarskih političnih organizacij. Izvedla je državni udar 19. maja 1934, ki je privedel na oblast polkovniško vlado Kimona Georgi-jeva.
Danes »Zveno« zopet deluje, tako, da se o njem govori, šefi z Georgijevim na čelu so aretirani pod obtožbo, da so pripravljali zaroto proti kralju Borisu. Toda posebno pažnjo posveča javnost publikaciji političnega karakterja, katere pisec, dr. Asen Božinov je eden od najbolj znanih članov te grupe.
Teza Božinova, ki jo v tej knjigi zastopa, je, da pripada Balkan dvema slovanskima narodoma, Jugoslovenom in Bolgarom. Kajti samo Jugoslavija in Bolgarija sta čisto balkanski državi. Pisec tolmači potrebo bolgarsko-j ugoslovenskega zbliža -nja iz zgoraj navedenih razlogov.
»Skupni slovanski interesi, pravi g. Božinov, vežejo nas, Bolgare in Jugoslovene na črnem, Jadranskem in Egejskem morju. Stoletne težnje jugoslovenskega elementa niso ugasnile, šele sedaj se rojevajo. Na Balkanskem polotoku nas je dvanajst milijonov Slovanov in mi hočemo, da postane ta polotok slovanski. Svet mora razumeti to neobhodno potrebo. Slovani na Balkanu so edini narodi, ki zagotavljajo mir južni Evropi.«
»Ostajeta samo dve balkanski državi, dve južno-slovanski kraljevini. Mala nesoglasja med njima bodo postopoma izostala in tedaj bo stvor j en granitni blok. Svet mora razumeti, da prehaja, steber balkanskega miru skozi Beograd in Sofijo.«
Ta neopanslavistična vera. je vznemirila inozemsko javnost, tembolj, kajti zamisel edinstva balkanskih Slovanov za osnovanje enotne slovanske države med Donavo, Jadranom, Egejskim in črnim morjem je bila v zadnjem času zelo često povdarjena z veliko aktivnostjo v gotovih sofijskih krogih.
Posebno turški tisk se je mnogo zanimal za knjigo g. Božinova. Pokazal je očitno na njegovo imperialistično argumentacijo. V nekem ostrem članku je pisal Džun Hurijet, da so Bolgari zahtevali izhod na morje. »Kaj pa je napravila bolgarska s svojim izhodom na črno morje, ko zahteva sedaj izhod na Egejsko morje?« vzklika list in pravi nato, da ni »črno morje zadostno peščici Bolgarov, dočim popolnoma odgovarja potrebam Romunije z njenimi 19 milijoni prebivalcev in taki ogromni državi kot je to S. S. S. R.«
Bolgarski tisk je s svoje strani pokazal nato »sovražno« zadržanje Turčije napram Bolgarski. Pripisoval je to grško-turškemu prijateljstvu in balkanskemu paktu. Na drugi strani pa so izvesni sofijski listi zamerili Turkom, da dajejo preveč važnosti na »osebne ideje« gospoda Božinova, ki sploh ne odgovarjajo nazorom in namenom bolgarskega naroda. Toda pisec inkriminirane knjige ni kdorkoli. On je tudi generalni tajnik bolgarsko-jugoslovenske lige v Sofiji. In med drugim so njegove teorije našle tudi ugodnih komentarjev v velikem delu bolgarskega tiska. Prav tako, celo z odobravanjem, tolerirajo odgovorni bolgarski krogi aktivnost traškega komiteja na Bolgarskem. Velik del bolgarskih novinarjev in državnikov odprto propagira pravico bolgarskega naroda do Trakije. Pod takimi okolnostmi so se prijateljske zveze med Turčijo in Bolgarijo znatno ohladile.
Gledano kakorkoli, ena stvar drži: Nekateri inozemski krogi ne morejo ostati indiferentni pred perspektivami bolgarsko-jugoslovenskega sporazuma, če bi šlo samo za zbližanje v okviru balkanskega sporazuma, bi bil ta dobrodošel. Toda, znani so napori gotove tuje diplomacije na Balkanu, da bi se balkanski sporazum razdrl. In končno v vsakem slučaju si moramo biti na jasnem, da visi nad srednjo Evropo habsburški problem, ki meče svojo senco tudi na Balkan.	(Zetski	glasnik)
Ppcviran/c
Izraz, ki je postal v zadnjih mesecih dokaj čest v poročilih naših dnevnikov o politični situaciji, zlasti o gibanju v našem narodnem predstavništvu, pa ga ogromna večina preprostih ljudi ne razume. Ona smatra, da gre za tiskovno pogreško in da bi se morala beseda pravilno glasiti prerivanja. Kot običajno, ima zdravi instinkt naroda prav tudi v tem primeru. Dejansko se ne more govoriti o kakem preformiranju ih pregrupiranju sil, ki bi se vršilo na podlagi različnih idej in imelo za cilj, da bi zastopniki te ali one ideje zavzeli ločene postojanke in prešli v borbo za zmago svoje ideje. Dejansko gre le za prerivanje, ki ima zgolj špekulativno ozadje, ker ima le namen, da si posamezni malkontenti ustvarijo na zunaj vidnejše in vsled tega za eventualne kombinacije upoštevnejše položaje s tem, da zavzamejo mesta firerjev in njihovih pomočnikov v posebnih klubih.
Kdor je le količkaj trezen in resen in se noče izpostaviti očitku, da misli le na sebe, ne pa na narod in državo, ta bi se moral vsaj danes zavedati, da sta v vsem našem javnem življenju, zlasti pa v narodnem predstavništvu, možni le dve fronti: fronta iskrenih pristašev in pobornikov narodnega in državnega edinstva ter fronta vseh onih, ki žive v preteklosti, sanjajo o treh narodih, čeprav nastopajo morda na zunaj popleskani z jugoslovensko državno trobojko in so si dali napisati na svojo firmo 6. I. 1929 in oporoko blagopokoj-nega Kralja.
Samo te dve fronti sta danes mogoči, vse druge je treba kasirati s tem, da se vse neodločene skupine prisilijo k odločitvi za eno ali drugo izmed teh dveh front. Ni možno slepomišenje, ko gre za obstoj naroda in države, ni možno laviranje, pa naj bo izgovor še tako lep. Vsaka podpora nasprotniku je nemogoča in nedopustna, če je delo tega nasprotnika usmerjeno proti največjim idealom in največjim dobrinam naroda in države, kajti tako laviranje je v resnici samo ponujanje samega sebe onemu, ki več da. Naj si nadene taka skupina še tako lepo ime in naj še tako gostobesedno opravičuje svoje postopanje, ona ni in ne more biti prav nič drugega kot skupina mešetarjev, ki so pripravljeni sodelovati tudi pri najgrših kupčijah, če se jim to izplača. In vsi oni, ki se priključijo takim skupinam, so glavni povzročitelji onega strahotnega mišljenja, ki vlada danes med našim narodom o javnih delavcih, zlasti o članih narodnega predstavništva. Tudi v najbolj preprostem našem človeku je danes ubita vsa vera v te ljudi, nihče jim več ne zaupa, in to je morda najtežja posledica breznačelnosti in neznačajnosti, ki sta postali danes že nujno potrebni inventar pri teh ljudeh. Vsled tega trpe tudi oni dobri ljudje, ki so še idealni in se hočejo res udejstvovati le v dobro svojega naroda, pa jim to onemogočajo na eni strani številčno mnogo jačji tovariši, ki se prerivajo za svojimi osebnimi koristmi, na drugi strani pa nezaupanje naroda, ki istoveti tudi te dobre ljudi z njih številnejšimi in neznačajnimi tovariši.
Dočim je nasprotna, separatistična in destruktivna fronta, kakor je notranje razbita na nebroj heterogenih elementov, na zunaj vendarle enotno povezana po svojem stremljenju, da razbije vse to, kar se je ustvarilo doslej in da vrže našo državo v kaotične razmere ne samo izpred 6. I-1929, marveč celo izpred 1. XII. 1918, se še do danes ni ustvarila enotnost med onimi skupinami, ki so brez dvoma jugosloven-ske, imajo v svojem vodstvu več ali manj dobre in idealne jugoslovenske nacijona-liste in zasledujejo iste cilje. Vse jim je skupno, ločijo jih samo voditelji! Ta voditelj noče sedeti z enim, oni zopet ne z drugim pri isti mizi, vsak hoče biti prvi, nihče se noče ukloniti. In tako gre to katastrofalno igračkanje posameznih oseb svojo pot, ki mora dovesti do tega, da bo jugoslovenska ideja le še bolj kompromitirana kot je že do sedaj. Če pogledamo posamezne voditelje, jih ne bomo našli mnogo, ki bi ga ne bili že prav dobro polomili v svoji politični prošlosti. Prav gotovo pa ni izvrševal niti eden izmed njih res dosledno in brezobzirno svoje jugoslovenske ideologije takrat, kadar je bil slučajno na oblasti in je imel priliko, da pokaže vsemu narodu tudi v praksi svojo jugoslovansko delavnost in koncepcijo. Prav vsi so se dali zasenčiti po partizanskem obe-
ležju posameznih režimov, niti eden se ni pokazal sposobnega odkloniti pred vsem narodom sodelovanje pri aktih, o katerih je moral biti prepričan, da ne bodo koristili narodu in državi. Vsi so bili ponižni in dajali svoje podpise, da so mogli ostati še nadalje na svojih pozicijah.
Ni torej čudno, če je narod danes tako nezaupljiv napram vsem tem voditeljem in dvomi, da bi bili ti, že iz prošlosti znani voditelji, spremenili svoje narave. Do danes ni še nihče izmed njih dokazal, da je postal drugačen, da je opustil visoko politiko pa začel upoštevati mišljenje nacijonali-stov, ki jih je še dovolj med našim narodom, pa so tako brezupno prepuščeni samim sebi. Oni čujejo lepe besede in pozive na delo in nove žrtve, ne vidijo pa tega dela in žrtev pri voditeljih. Ti so jim odmaknjeni visoko v oblake visoke politike, ki se pa žal izkaže tako pogosto le kot spletkarjenje posameznih oseb. Narod čaka in čaka, ker ne pričaka, postaja apatičen. Če bo šlo tako dalje, bodo voditelji v kratkem lahko ostali sami med seboj.
Nimamo namen napadati oseb, to delajo v preveliki meri že drugi. Kot iskreni
nacijonalisti, ki nimamo strahu in rešpekta pred nobenim voditeljskim imenom, pa moramo povedati javno to, kar je mišljenje prav vseh onih, ki stoje kot osamljena in zapuščena garda na terenu, vseh onih, na katere ti voditelji računajo kot na neko samoposebi razumljivo rezervo, ki jim je vedno na razpolago. Bila je, pa ne bo več dolgo, če bodo hoteli voditelji tudi v bodoče voziti po starih, izvoženih kolovozih.
V	teh težkih in usodepolnih časih je treba izraziti z vso odkritosrčnosto soglasno zahtevo vseh nacijonalnih ljudi in zaklicati vsem tem voditeljem: Ali se spo-razumite med seboj in stvorite enotno, res disciplinirano vodstvo jugoslovenske naci-jonalne fronte, ki vam bo v tem primeru rada in ne glede na žrtve sledila, ali pa se umaknite in počivajte na svojih lavorikah. Med nami nacijonalisti hi in tudi ne sme biti nobenega prerivanja, ker nosimo v srcih vsi isto miselnost in služimo vsi istim idealom. Vsled tega pa bi bilo vsako prerivanje med voditelji zločin, za katerega bodo morali dajati slej ali prej odgovor vsi, ki ne bodo pravočasno podredili svojih oseb in svojih ambicij interesom naroda in države.
Starih strank ni več - ostali pa so stari strankarii
Kakor kažejo znamenja na našem političnem nebu, sta se v političnem življenju Slovencev klerikalizem in liberalizem res preživela.
V teh dveh načelnih taborih, oziroma smereh se je v glavnem izživljalo politično življenje pri nas skoro do zadnjega časa.
Za liberalizem je stala svobodna miselnost in demokratizem, za klerikalizmom pa katoliški svetovni nazor.
Kakor izgleda, niso ta načela več važna za politiko v naši deželi, ampak stopajo v ospredje vsaj pri današnjem formiranju političnih strank in grupacij druga mater-jelno važnejša vprašanja in zlasti tudi vprašanje enotne ureditve državne uprave.
Ta boj med klerikalizmom in liberalizmom je končal klaverno — brez pravega obračuna; stavbi sta se sesedli sami in propadli.
Bili so politiki, in zlasti nekateri nezmožni politični voditelji zlasti zadnjega režma, ki so mislili z raznimi že smešnimi gestami klerikalce prepeljati črez Rdeče morje in ki so že javno proglašali, da klerikalcev pri nas sploh več ni. Ta zadnja trditev je bila tedaj zmotna, dasi bi mogoče danes že držala, toda ne po zaslugi politikov zadnjega režima.
Do tega skrahiranja je privedel pač duh novega časa, ki ne dopušča več političnih operacij s starimi gesli.
Da sta pa klerikalizem in liberalizem pri nas tako klaverno končala, je krivo zlasti dejstvo, da nismo imeli ne na eni in ne na drugi strani pravih politikov, pravih političnih delavcev, ki bi z načelno taktiko vodili idejo preko stvarnega dela do uspehov, ki bi zadovoljevali tudi široke plasti
—	če ne že celega naroda — vsaj svojih pristašev. V taktiki je tičal pogrešek. Nista morda odpovedala generala, ki sta nosila politično idejo in program, toda odpovedali so sublaterni voditelji — politični vele-možje, t. j. oni, ki so stali v ospredju v raznih borbah za politične postojanke, v katerih bi se morala izvajati dotična politična smer. Takih velmož je bilo v obeh taborih dovolj. Politično so delali ti velmožje tako dolgo, dokler niso dosegli gotovih uspehov bodisi zase ali za svojo okolico. Nato so v opoziciji ali na oblasti, ki so jo dosegli potom svoje stranke, obsedeli kot saturirane »stare bajte«, ki so svojo oblast le še reprezentirali in se skušali na vsak način tam bdržati ter je vse njihovo nadaljnje politično delo imelo samo ta smoter.
V naši politični zgodovini imamo slučaje, da je župan ali občinski odbornik, ali kak drug politični eksponent v kaki drugi samoupravi ali javni inštituciji končal svojo politično karijero in svoje politično delo s tem, da je postal uradnik dotične občine, inštitucije, ali samoupravnega te-
lesa, ko je prej odložil dosežene politične funkcije in s tem tudi breme politične odgovornosti.
Drugi taki so hrepeneli višje in šli potem v svoji doseženi oblasti preko programa in načel svoje stranke, da dosežejo svoj cilj. Začeli so paktirati na levo in desno ter si ustvarjali klike in se udinje-vati in ponujati vsem in vsakomur, pa tudi nasprotnikom, samo da bi z že doseženega mesta prišli višje, ker so smatrali, da stranke sedaj več ne potrebujejo in da je njih pozicija že medstrankarsko dovolj utrjena. To se je dogajalo v obeh taborih. Vsaka stranka pa je zahtevala od svojih navadnih pristašev in borcev strankarsko disciplino in gorje malemu človeku, ako je ni držal! Toda čim višje je stal tak subaltern političen velmož, tem lažje je tak lahko uganjal politično kameleonstvo. Le poglejmo okrog sebe! Taki možje-voditelji so se klanjali vsakemu in vsaki ideji, služili pa niso nobeni. Seveda so bili vedno popolni in odkriti Jugosloveni — za vsakogar, ki jih je hotel poslušati. In to se je imenovalo pri nas politično udejstvovanje in celo politična zmožnost.
S takimi ljudmi ni mogoče voditi načelne politike in je morala stranka s takimi političnimi delavci razpasti — in sta tako razpadli tudi liberalna in klerikalna stranka.
Liberalizem pri nas se je v glavnem politično zatekel v zadnjem času pod firmo JNS; slovenski klerikalizem pa je opustil svoje glavno načelo — katoliški svetovni nazor in njegovi pristaši so vstopili v JRZ.
Obe stranki pa imata popolnoma Jugo-slovenski program. V programu JRZ ni več poudarka verskega načela, ki ga je prej imela SLS — nasprotno, to je načelo popolnoma zbrisano.
Tako torej faktično nimamo več stare klerikalne in stare liberalne stranke. Klerikalizem se torej vsaj po programu ne more več izživljati v nobeni politični grupaciji.
Da je do tega prišlo, so morali prej priti, kakor že rečeno, novi časi, ki pa zahtevajo novih ljudi in ne »starih bajt«, ki se samo do preklica priznavajo k kaki ideji ali politični liniji.
Mi nacijonalisti smo veseli, da imajo do sedaj obstoječe politične stranke v programu čisto Jugoslovenstvo. Toda stranko bomo zbirali po ljudeh, ki se hočejo v tej stranki udejstvovati in delati brez kompromisov za dobrobit naroda in jugoslovenske države.
Kakor mi to čutimo in kakor se mi tega zavedamo, se morajo zavedati tudi oni, ki hočejo ustvarjati in voditi kak političen jugoslovenski pokret ali kako politično Jugoslovensko stranko.
Intencije Delavskega Obzornika
V Ljubljani je začel izhajati list pod naslovom »Delavski obzornike, ki izhaja vsako drugo soboto in ga izdaja g. Rudolf Rojc v Ljubljani. Mnogi naši naročniki iz delavskih krogov so se obrnili na naše uredništvo z vprašanjem, kakšne cilje zasleduje »Delavski obzornik«. Da ne bomo morali vsakemu posebej odgovarjati, povemo to v naslednjem:
V prvi številki »Delavskega obzornika« smo čitaili, da si je ta stavil nalogo, združevati delavce in kmete vseh svetovno nazorskih, odnosno političnih prepričanj. Kako se to napravi, to nam je neznano in bomo lahko najbrže spoznali prav kmalu iz »Obzornika« samega. Po našem mnenju je taka stvar nemogoča, ker n. pr. nacijonalist nikoli ne more sedeti za isto mizo s komunistom in tu je vsaka zbliževalna akcija odveč. Že čujemo očitke, da smo proti enotni delavski fronti. To ni res, odvisno je samo od tega, kdo to fronto vodi. Naši marksisti mislijo, da so oni na delavstvo intabulirani, od delavstva imajo svoj glavni profit, iz delavskih žuljev svoj denar, ki se steka v propagandne blagajne iz kon-zumov, kjer delavec preplačuje blago. Med nacijonalizmom in komunizmom, reci marksizmom je tak prepad, da ga noben duh ne bo mogel premostiti, tudi »Obzornikov« ne! Marksizem je v nacijonalizmu nemogoč in so vse želje združevanja delavcev različnih političnih mišljenj v skupno delavsko fronto nemogoče. Dokler se postavlja »Delavski obzornik« na principe razrednega boja, toliko časa ga ločijo od nacijonalnega delavstva principislne razlike in toliko časa ne more združevati pod
svoje okrilje nacijonalnih delavcev. Če bi pa »Obzornik« to svoje stališče opustil, kar pa prav gotovo ne bo storil, potem bi se onemogočil v krogih marksističnega delavstva in tudi ne bi uspel.
Povdarjamo še enkrat, da smo za to, da delavstvo enotno nastopa, toda le takrat, kadar gre za čisto delavske in popolnoma nepolitične interese vseh delavceh, ne pa takrat, kadar gre za strankarske, politične in včasih celo komunistične interese. Stavke, ki so bile pied nedavnim izzvane po nekaterih industrijskih, odnosno rudniških obratih, nas prepričujejo, da imamo popolnoma pravilno stališče. Stavke so bile diktirane od oseb, ki ne živijo v naši domovini, ki ne želijo našemu delavcu dobrega, marveč skušajo vedno in povsod netiti požare. Ko gre za primere brezvestnega izkoriščanja delavstva s strani delodajalca, tedaj morejo delavci vsi enotno nastopati, kajti edinole enoten nastop jim more omogočiti dosego njihovih pravičnih ciljev. Ali še bolj enotno morajo nastopiti tedaj, ko gre prav‘tako za interese njih vseh, toda le navidezno, v resnici pa za interese nekaterih posameznikov, ki pripadajo tej ali oni internacionali.
Hacačafe
„VoUd"!
Anonimna anketa
Akademska akcija, o kateri smo prinesli izčrpno poročilo v prvi številki »Pohoda« letošnjega leta, je iznašla novo modrost. Razpisala je anonimno anketo o življenjskih pogojih akademske mladine na univerzi v Ljubljani. Ne bomo razpravljali, ali je anketa potrebna ali ne. Gotovo je potrebna, pa tudi zelo poučna je. Ali med načinom in načinom je velika razlika in med odkritim in prikritim namenom prav tako.
Vsak akademik je lahko pri vpisovanju na univerzo vzel kolikor je hotel vprašalnih pol. Na teh vprašalnih polah so zastavljena vprašanja, ki dalekosežno posegajo v privatno življeje tistega, ki je vprašalno polo hotel izpolniti. Ne gre tu le za osebne podatke, za študijske podatke, za podatke o gmotnih razmerah njega in starišev, za podatke o zdravstvenem stanju, marveč tudi za navedbe o političnem in svetovno nazorskem prepričanju popisnika. Da ne more anketa biti anonimna, je že samo ob sebi razumljivo, saj so vprašanja postavljena tako rafinirano, da tisti, ki je anketo izvedel, mora vedeti, kdo je anketno polo izpolnil. To dejstvo je predvsem treba pribiti, če se hoče o tej anketi razpravljati. 0 kaki anonimnosti pri vestnem izpolnjevanju ankete sploh ne .more biti govora, brezvestno izpisane pole pa so za tistega, ki anketo prireja itak brez pomena.
Če vilada v akademski akciji še vedno tisti duh, ki je vladal ob občnem zboru meseca januarja, potem moramo tako anketo ne samo odkloniti, marveč tudi odločno obsoditi. Vse tiste napade, ki so jih gg. »slovenski akademiki« iznesli proti gotovim osebam, bodo jasno sedaj dodatno k izpovedi pripisali na zadnji strani anketne pole. Vsi tisti falsi-fikati, ki so jih takrat pri občnem zboru iznesli, se bodo zrcalili iz rezultatov te ankete. Predvsem moramo dvomiti v resnicoljubnost teh gospodov, da bodo prikazali rezultat tak, kakor je v resnici, kajti če so se gotovi gospodje’kedaj izpozabili, da so falsificirali javne izjave nekaterih osebnosti našega javnega
življenja, potem moremo mirno pričakovati, da ne bodo imeli nobenih skrupul, ko bodo izpolnjevali anonimne pole.
Ker more vsakdo dobiti pol kolikor hoče, mu je seveda na prosto dano, da jih toliko tudi izpolni. Pri vpraševanju o svetovnem nazoru in političnem prepričanju bo lahko stavil take navedbe, da bodo najbolj odgovarjale krogu, oziroma celici, v kateri se politično udejstvujejo in tako bo anketa tudi s tega vidika pravi falsifikat. Akademik, ki nekaj da na sebe, ne more izpolniti anonimne pole. Še manj pa more tak akademik, ki pozna častno, jasno in odkrito besedo, sploh priti na idejo, da bi tako anonimo polo izdal. Prepričani smo, da teh gospodov od akademske akcije, niso vodili samo tisti cilji, ki so bili navedeni v njihovi obrazložitvi pomena te popisne pole, marveč, da je to samo maska, za katero se skrivajo vse drugačni nagibi.
Z nestrpnostjo pričakujemo rezultatov te ankete, da bomo mogli dokazati, da se prav nič ne motimo. Vsak pošten akademik odločno odklanja tak način, ki služi vse drugim ciljem kot pa povadigi akademske časti.
Čuditi pa se moramo univerzitetnim oblastem, da so ta način prevzele same na sebe, ker celo podpirajo anonimnost, ki si jo je izmislila v svoji preveliki duhovitosti Akademska akcija. Akademske oblasti naj bi se rajši pobrigale za zapuščene in zanemarjene laboratorije in seminarje. Če jim je potrebna anketa, jo lahko razpišejo neanonimno in same, a da stavijo akademski akciji na razpolago svoj personal v svrho podpiranja anonimnosti, gospodje, to ne gre, to je način, ki je mogoč menda res samo na ljubljanski univerzi in nikjer drugod. Ponovno izjavljamo, da smo mnenja, da naša univerza niti od daleč ne služi vsem tistim ciljem, katerim bi morala in da bi tu bila zelo umestna skrajno temeljita kritika. A s tem bi zadeli v sršenovo gnezdo takozvane smetane slovenske kulture. Zato si tako kritiko prihranjujemo za pozneje, ko bo mogoča, pa zato bolj umestna, a tudi učinkovita.
Naša šolska mizeriia
Lahko rečemo, da imamo na polju našega šolstva toliko marljivih, navdušenih in strokovno odlično sposobnih delavcev, da bi moglo biti naše šolstvo naš ponos in na taki stopnji popolnosti, da bi se drugi zgledovali j K) nas, ko bi... Da, ta — ko bi!...
Odkar obstoji naša ljuba Jugoslavija, še ni imela za prosvetnega ministra strokovnjaka, ki bi se v celoti lotil našega šolskega problema. Razen dr. Stankoviča, ki je sicer po poklicu zdravnik, pa je pokazal še naijveč smisla. Za prosvetni resor smo imeli same politike«, ki jim je bilo šolstvo deveta briga, zato so odlagali vse, kar je potrebovalo temeljitih odredb, na bodočnost. Nazadnje smo prišli tako daleč, da se nihče več ni upal lotiti se tega Augijevega hleva. Tako se »fort-vurštlamo« že nekaj let. Kam vodi taka prosvetna in šolska politika, ni težko uganiti. Zato se že bojimo začetka vsakega šolskega leta, ker takrat se najbolij pokaže, kako nezmožni smo, da bi uredili svoje šolske razmere. Ali ni dovolj zanimivo n. pr., da se otvori peti razred gimnazije v Murski Soboti en mesec po začetku šole, ko je bila večina učencev že vpisana na drugih zavodih! Istočasno se izve, da je ukinjena kočevska višja gimnazija, da je podržavljen prvi razred mestne ženske gimnazije. Tako se je zgodilo n pr da je imela neka gimnazija 8 paralelk v prvem razredu, dočini je manjkalo 15 učnih
Ravnatelji meščanskih šol so priporočali celo vrsto nadarjenih dečkov, ki so dovršili meščansko šolo z odličnim uspehom, da bi bili sprejeti na učiteljišče. Toda predpis je predpis — absolventi meščanskih šol ne morejo in ne smejo do svojega cilja, naj čutijo v sebi še toliko poklica. Zato pa je bilo sprejetih 10 absolventov nižje gimnazije, ki vidno ne kažejo zanimanja za svoj bodoči poklic in se jim zdi skoraj za malo, da so prišli z gimnazije na učiteljsko šolo, dasi njih talenti niti za to ne zadostujejo. Tako se na eni strani odklanjajo in zatirajo talenti, ki bi lahko služili narodu in državi, na drugi strani pa šiloma vzgajajo netalentirani kandidati, ki morda ne bodo v tem stanu niti srečni niti uspešni. Kako bi se našla prava pot do izobrazbe dobrega učiteljskega naraščaja, razpravlja profesor Šilih v zadnji številki »Popotnika«. Pa o tem se je pisalo že mnogo — seveda brez uspeha. Sem spada tudi sijajna iznajdba, da so morali starši onih učenk, ki hodijo na privatna učiteljišča, podpisati izjavo, da absolventke ne bodo prosile za državno službo.
Srednja šola, kakor je zdaij, nam ne more vzgojiti prave narodne inteligence, ker so jo poplavile mase, ki ne spadajo vanjo. Ta poplava ni bila tako nenadna, da bi se ne bila dala preprečiti, ako je kdo o nji dvomil, bi se bil lahko prepričal takoj po sklepu lanskega šolskega leta. Z večjimi zahtevami pri spre-
jemnem izpitu bi se lahko obvarovalo prvi razred vsaj pred najbolj nenadarjenimi učenci, ki bi bilo zanje in za šolo bolje, če bi ne silili na gimnazijo. Ukaželjnost je lepa stvar
— a mora imeti svoj smisel. Časopisi so z nekakim veseljem javljali visoko število srednješolcev pri nas, treba pa je tudi pomisliti: kaj potem? Preden je prišel ta naval, bi bilo treba: ali pripraviti prostore, ali omejiti število. Če so učenci, morajo biti zanje tudi profesorji in učitelji! Srednja šola mora tudi res nekaj zahtevati in dati. Po učencih, ki prihajajo k nam iz južnih krajev, vidimo, kako malo se drugod zahteva (izjeme so povsod) in zakaj imamo toliko »učenih« ljudi. Srednja šola bi morala tudi čistiti in rešetati — ona je rezultator, ki odkazuije mladini pot.
Poglavje o šolskih knjigah je druga stran naše šolske mizerije. Latinščine se učimo na višjih razredih kot modernega jezika, v nižjih pa se srbohrvaščine učimo kot latinščine
— ako bi slovnico pri slovenskih čitankah vzeli resno, potem mora biti slovenščina tudi za slovenskega otroka najtežji predmet. Ali pa poetika v IV. čitanki! Za vištje razrede še do sedaj ni za narodni jezik, oziroma slovstvo ne monopolizirane ne nemonopolizirane enotne knjige. Pa naj bo vzgoja enotna!
Srednja šola je steber, ob katerem se razvija mladi naraščaj in bodoča kultura. Pri sedanjih razmerah ije oboje v nevarnosti!
Slučaj doktorice Ksenije Anastasiievičeve
Po beograjski »Narodni Odbrani« z dne 3. t. m. priobčujemo:
»Na filozofski fakulteti beograjske univerze je delovala že dolgo vrsto let dr. Ksenija Anastasijevič, znana naša javna in znanstvena delavka. Kakor malokateri njenih učenih tovarišev z univerze, ije ona kot edina žena v tej znanstveni ustanovi izorala v našem javnem in znanstvenem življenju svojo brazdo in zapustila za seboj sled, ki je brez sumnje pomembnejša in trajnejša in veljav-nejša, kot sled mnogih, ki so delovali in še delujejo v tej visoki znanstveni ustanovi.
Pa to vse ni bilo dovolj: večina, ki jo danes tvori profesorski svet te naše najvišije znanstvene ustanove, je čakala prve prilike, ki se ji ponudi, da dr. Ksenijo Anastasijevi-čevo odstrani z univerze, odstranjujoč s tem ne samo vrednega znanstvenega delavca, nego tudi ženo, znanstveno delavko, ki se je afirmirala v tej ustanovi. Na osnovi nekega nepravilnega tolmačenja zakona sta dva univerzitetna profesorja predložila svetu, da se gospodično Anastasijevič namesto za izrednega profesorja izbere pač ponovno za docenta, kar je profesorski zbor istotako odklonil, da se gospodično Anastasijevič kot neizbrano in torej nepotrebno stavi na razpolago ministru prosvete. S tem zares čudnim sklepom profesorski svet ni težko pogodil samo gospodične Anastasijevič, temveč tudi vse naše žene, javne in znanstvene delavke in celokupno našo kulturno javnost, ki ima pravico pričakovati, da se znanstvene vrednosti v naši državi ne klasirajo po simpatijah ali antipatijah, po kumskih in rodbinskih zvezah, nego po znanstvenem delu in po zaslugah, ki jih lahko kontrolira vsak omikan državljan.
Slučaj dr. Ksenije Anastasijevičeve je dal skupini okoli 170 javnih delavcev povod, da naslovi preko javnosti to-le izjavo:
»V trenutku, ko se v našem javnem življenju čujejo glasovi, ki se dvigajo v korist zapostavljene žene in njenih pravic, da kot
osebnost deluje v življenju naroda in države, globoko zadeva ves naš pravni občutek neka krvoločna krivica, ki je narejena ženi.
Beograjska univerza, na kateri je bila edina žena kot docent gdč. Ksenija Anastasijevič, je smatrala za dovoljeno, da tudi to edino ženo odstrani z našega najvišjega prosvetnega zavoda samo zato, ker je žena — poštena delavka.
Toda gospodična dr. Ksenija Anastasijevič predstavlja visoko znanstveno, moralno in nacijonalno vrednost v našem narodu kakor tudi je vedno delala čast katedri, na kateri je sedela.
Pa zato in baš kljub vsem zahtevam znanstvenosti, pravice, javne vesti in pozitivnih zakonov, je filozofska fakulteta univerze s svojim sklepom z dne 24. p. m. odstranila gospodično dr. Anastasijevičevo z njene katedre, stavljajočo jo »na razpoloženje gospodu ministru prosvete«.
Prinašajoči pred lice javnosti svoj protest proti gaženju vseh dolžnih obzirov tudi na-pram eni izmed naj dostopnejših in najsposobnejših žena v našem narodu, smatramo za potrebno izjaviti, da taki postopki morda nevidno, toda sigurno rušijo same temelje, na katerih mora sloneti vsaka kulturna družba.-"'
Izjavo so podpisale najuglednejše predstavnice našega ženskega sveta in ni nam treba podčrtavati vse pomembnosti teh spoštovanih imen. Toda smatramo za potrebno poudariti, da se mi, vestno ceneč vlogo žene v našem javnem življenju, solidariziramo s to izjavo, katera je porazen dokument majhnosti in izmaličenega pojmovanja naše dobe. Za svojo jo je sprejela tudi celokupna naša javnost ne samo zato, da se da čast in priznanje znanstvenemu delovanju gospodične Anastasijevičeve, nego s tem tudi naši ženi, vsaki naši javni delavki, ki po svojem živ-ljenskem stališču in s svojo borbo v njem do-prinaša napredku našega družabnega razvoja, v katerem je ženi nesporno odrejena največja vloga.«
Naielna breznaželnost
moči. Ob času, ko čakajo absolvirani filozofi na skorjico kruha, nimajo srednje šole dovolj učnih moči. In dočini so na mestni ženski gimnaziji s praznimi razredi čakali na tri oddelke prvega razreda, ki so bili baje podržavljeni, so morali isti razredi hoditi v šolo na bivšo preparandijo, kjer so mlade glavice prvošolk komaj gledale iz klopi, ki so bile delane za petnajstletne gospodične učiteljske kandidatinje. Nazadnje menda sploh niso vedeli, kam bi s temi razredi, in jih bodo poslali nazaj na licej. Obenem čitamo v listih, da imajo v našem lepem Žalcu novo meščansko šolo — pa brez učiteljstva. Kaj si mislijo ljudje, ko črtajo take vesti o nas. Istotako smo meščansko šolo v Mostah otvarjali en mesec po začetku šole. Naval na meščanske šole dokazuje, da starši znajo ceniti to šolo, ne znajo je pa ceniti oni in je ne izrabiti, da bi z njo razbremenili srednjo šolo, ki naravnost propada pod navalom učencev, ki na njo ne spadajo. Zaman vsi pametni nasveti, sklepi in resolucije —! Ni ga, ki bi rešil to pereče vprašanje. S tem je v najožji zvezi vprašanje naših učiteljskih šol. Vsi pametni pedagogi priporočajo, naj bi se učencem meščanskih šol omogočil prehod na učiteljišče, ker bi iz njih dobili najboljši učiteljski naraščaj. Posebno dečki iz pokrajinskih meščanskih šol, ki so nadarjeni in so vzrasli v najožji zvezi s svojo okolico, bi bili sijajni bodoči vzgojitelji.
Svojčas smo v članku »Napredno ali naci-jr.nalno« malo analizirali takozv. napredno stališče, ki ga njega poborniki zastopajo in istovetijo z nacionalnostjo. Tisti naš članek je vzbudil obilo komentarjev, pa tudi precej nejevolje v vrstah prizadetih. Kajti, tedaj smo dejali:	Značilno je, da (naprednjaki) svoje
naprednjaštvo sistematično identificirajo z nacijonalizmom, ki ima s starini naprednja-štvom bore malo skupnega. Res ije sicer, da je glavni kader nacijonalistov ostal pripadnik teh naprednjakov iz enostavnega razloga, ker ni bilo pri nas nobenega drugega nacijonalnega političnega gibanja. Res je tudi, da so voditelji tega naprednjaškega gibanja brez dvoma tudi nacijonalno orijentirani, res je pa tudi, da oni niso pokazali pravega interesa na tem, da bi zagotovili bodočnost svojemu gibanju s tem, da bi to svoje naprednjaštvo resnično izvajali in da so edini poskusi v tem smislu bili storjeni prav za prav šele v zadnjem času, ko so videli, da jih mlado in staro odklanja prav kot naprednjake ...«
Sicer pa, opustimo vsake rekriminacije, kajti sicer bi lahko našteli toliko konkretenih primerov, ko delo naprednjakov ni bilo istovetno z interesi naroda, oziroma nacijonalistov, da bi članek zgrešil svoj pravi namen. Danes hočemo pokazati le na dejstvo, ki je vsem zavednim pripadnikom naprednega gibanja že zdavnaj odprlo oči, da je prav brez-načelnost naprednjaštva v zadnjih letih vzrok poloma naprednjaške politike, ki jo vodijo menda trije, štirje ljudje, za katere ne bi mogli reči, da imajo prav vsi posebne intelektualne kvalitete.
Pokazati hočemo danes na primer »Ljub-janskega Zvona«, ki ga izdaja napredna založba, ki ga tiska napredna tiskarna in čije lastniki so najbolj reklamirani naprednjaki. »Ljubljanski Zvon« ima krasno književno tradicijo, divno politično tradicijo in bi iy>gel
resnično biti revija take vrste, kot je n. pr.
Glasnik Matice Srpske« itd. Namreč, tako orientiran. Saj mislimo, da bi revija, ki jo izdajajo baje nacijonalni ljudje, morala biti pisana v nacijonalnem, jugoslovenskem duhu in bi morala pomeniti središče duševnega udejstvovanja nacijonalnih intelektualcev. Toda, motil bi se, kdor bi mislil, da je temu tako. »Ljubljanski Zvon« je danes sloveno-borski, vanj pišejo najbolj izraziti marksisti, kar pa njegove lastnike čisto nič ne moti. Mislimo, da je tu vzrok v znanem načelu do-bičkanosnosti, kajti danes je mogoče literarna revija bolj donosna, če piše v levičarskem duhu. Če gospodje, ki so lastniki »Ljubljanskega Zvona«, stojijo na tem stališču, potem naj rečejo e sebi ne da so naprednjaki in morejo kljub temu in prav kot naprednjaki izdajati marksističen list, potem so breznačel-ni prav v svojem naprednjaškem načelu. Evo torej enega brezštevilnih primerov za postopanje tistih ljudi, ki mislijo, da se bo vse samo po sebi »uredilo«, ki upajo, da bodo z zakotnimi akcijami in z neko tujo pomočjo ponovno zasedli svoje izgubljene pozicije. Evo primera za načelno breznačelnost, ki je politično upropastila njene nositelje.
Danes je čas, ko se jasno opredeljujejo pojmi. Gospodje od »Ljubljanskega Zvona« naj povejo, kaj so: Ali so marksisti in naj se s tem demaskirajo, ali so pa nacijohalisti in se s tem za vedno izločijo iz nacijonalnih vrst, kajti v teh ne smejo igrati nikake vloge ljudje ki iz trgovskih načel delajo nacijonalistom škodljivo kulturno politiko. Če pa mislijo, da morejo vzdrževati »Zvon« zaradi njegovega starega, lepega, s slavo ovenčanega imena, potem naj ga vzdržujejo na način, ki bo tej slavi in tej tradiciji odgovarjal, če pa tega niso zmožni, naj izvajajo konsekvence.
Za danes toliko, v svrho razčiščenja poj-
mov !
O dolžnosti časopisja
(Nadaljevanje.)
Leta 1859. je začel splitski knjigarnar in založnik . Vito Morpurgo izdajati periodično publikacijo »Annuario dalmatieo« (Splitski letopis bi rekli mi, Hrvati pravijo Godišnjak). Izšel je samo dvakrat, 1859. in 1861. Sodelovali so Italijani in Hrvati, a samo domačini.
V	tem letopisu se je oglasil tudi mladi doktor Monte, ki je rodom Dalmatinec iz Knina, študiral v Italiji in poznal vse cilje in ideale mlade Italije. On je torej gledal Dalmacijo, njen položaj in poslanstvo od zunaj, iz sveta bi rekli, zato je tembolj važno, kako sodi o nji in njeni vlogi v jugoslovanskem kulturnem svetu. V »Letopisu« so trije članki, ki v njih podaja svoje nazore, t. j. o nalogah časopisja v Dalmaciji, o bodočih smereh inteligence v Dalmaciji in o srbski književnosti (o Dositeiju, Njegošu in Vuku). Zanimivo je, da kljub temu, da so sotrudniki »Letopisa« pisali italijansko in bili deloma res rojeni Italijani, ni nikjer govora o kaki italijanski Dalmaciji, ampak se govori o slovanskem narodu, ki se probuja in bo našel pot v skupni narodni krog. Med sotrudniki je tudi znani mislec in pesnik Tommasev, ki ima še danes v Šibeniku spomenik. Njegov prispevek nosi naslov: »Modrost zapopadena v korenih slo-venskega jezika.«
Spisi mladega Kninčana dr. Montija se odlikujejo po jasnosti misli, lepoti jezika in srčnem žaru, ki se čuti iz vsakega stavka. Takoj spoznaš: te vrstice je narekovala globoka ljubezen do naroda. Vodilna misel teh člankov je: Inteligenca se mora zavedati svoje dolžnosti do naroda, ona se mu mora približati, ga spoznati in na lep način zanesti vanj narodno ideologijo. Vidi se, da je dobro poznal srbsko literaturo, zato je priporočal: biti vedno z narodom, ne stavljati se nad njega in ga omalovaževati, ampak sprejeti od njega kulturne darove jezika in narodne kulture in z njjo v zvezi iskati sorodnosti z drugimi in — bodočnosti. On že gleda bodočo Jugoslavijo, ki je takrat komaj začela rasti v zaledju Dalmacije. Kje pa smo bili še 1.1859.! Pri nas smo komaj začeli zbirati svoje kulturne sile. Ravnokar smo uredili vprašanje ijezika. Na Hrvatskem ni bilo mnogo boljše: Ilirci so izginjali — začelo se je Strossmayerjevo jugo-slovenstvo, a še vse v težkih domačih razmerah. Srbija je životarila brez pravega cilja in načrta, šele po letu 1860. ji je dal Mihajdo, knez širšega razmaha, ko je sprejel v svojo politiko geslo jugoslovenskega carstva. In vendar je dr. Monti že pisal o Jugoslaviji, kajti tam z morja se je vse to bolij jasno videlo.
Mi vemo, kakšne hude preizkušnje je morala še pozneje v Dalmaciji prestati narodna (recimo hrvatska) in jugoslovenska misel. Treba je bilo premagati domačo okostenelo omejenost, tradicije, predsodke, pa tudi zunanje vplive in ovire. 15 let po »Letopisu«, o katerem tu govorimo, ki je — kakor smo rekli — eden prvih sejalcev narodne misli in začetnik narodnega preporoda po letu 1860. — je izšel Bajamontijev list (a Baja
— monti ni bil dr. Monti) in 25 let nato je zagledal beli dan prvi v narodnem jeziku tiskan list v Splitu — Bulatov »Narod«.
Daleč ije bilo še do Jugoslavije, daleč še do onih vročih let pred vojno, ko je bil Split naše najbolj nacijonalno mesto.
Ideja narodnega in državnega edinstva, ki je dozorela v teku pol stoletja do uresničenja, (je končno razrešila vsa vprašanja, v katerih se je izgubljala doma, provincijalna dalmatinska politika. Zmagala je ona višja stvarnost, ki so jo kakor v sanjah gledali naši prvi preporoditelji. Dr.Monti ije že precej realno gledal na to našo bodočnost. V spisu o dolžnostih časopisja lepo govori, kako je treba opazovati narod, mu odkrivati sorodni slovanski svet in opozarjati nanj — Evropo. Nekateri stavki so še danes veljavni. Dr. Monti piše v »Letopisu« za 1861: Ilirija ali Jugoslavija — kakor jo nekateri raijši imenujejo
— zavzema enega najlepših in najvažnejših
Ivan Mormolja:
K našemu zadrugarstvu
(Nadaljevanje)
rlu ne morem popisati vsega dela in bojev, ki sem jih imel kot vodja te zadruge. Zadrugo sem vodil nemoteno in neovirano sam, čeravno je bilo več članov vodstva za sodelovanje in pomoč. Ves odbor pa je vedel za vse tekoče posle, imel sem od njega popolno zaupanje. Posli so potekali v takem redu, da ni moglo priti do kakšnih sporov ali medsebojnega nezaupanja. In samo na tak način more uspevati taka organizacija. Delal sem pa nesebično ter s tako požrtvovalnostjo, da sem zaupanje tudi zaslužil. Moram pa priznati, da so v odborih može na svojem mestu, s katerimi se je dalo govoriti in delati, čeravno so bili sami kmetje. Poleg načelstva je štel glavni pošlovalni odbor 37 članov, pa so bili vsi kot en mož, prevdarni za vsako razpravo. Ko nas trgovski konzorcij ni mogel vreči z nemoralno konkurenco in vsemogočimi triki, so poskusili s podkupovanjem. Poslali so nad mene svojega glavnega zastopnika, uglednega senzala Orlanda iz Trsta. Rekel mi ije: Mi vam damo denar na roko, da se lahko izselite, če hočete radi očitkov. Treba je samo, da odstopile kot vodja zadruge, drugega ne zahtevamo od vas. Damo vam takšno vsoto, da si lahko kjerkoli ustvarite povoljno eksistenco. Apeliral je na mene, češ, jaz sem bil vaš učitelj v tem poslu in sedaj ste nam to napravili, že kot takega bi me morali poslušati.
Odgovoril sem mu: Hvaležen sem vam aospod Orlando, da ste mi največ pomogli v tej praksi, toda v tem oziru ije vaš trud za-
položajev v Evropi. To je pokrajina, ki je doslej ostala skoraj popolnoma neznana drugim evropskim narodom. Njeno nesrečno politično stanje, katero je zakrivil narod, ki se je je polastil in še danes vlada nad njo (mišljeni so Avstrijci), narod, ki je nasprotnik vsakega napredka, to stanje je oviralo razvoj njenih naravnih sil in vrlin, ki bi jo bile zmožne povzdigniti na stopnjo velikih evropskih dežel, če bi se te sile in vrline razvijale in uveljavljale. Zloba (perfidija) in barbarstvo njenih gospodarjev so ji odvzele celo zavest o sami sebi. Šele v zadnijem času jo je neodo-ljivi glas prirode poklical in šele sedaj se začenja prebujati iz mrtvila. Na Kranjskem in Hrvatskem pa tudi v sedanji Srbiji se že nekaj let sem vrši književni pokret, ki bo, če se ne ustavi vsled kakega zloveščega vpliva, postal iz deteta kmalu dorastel mladenič in se bo polagoma razširil v vse pokrajine in vse sloje naroda, da razpali nacijonalno zavest. In po intelektualnem pokretu bo naravno sledil politični in gospodarski pokret, ki bo položil temelje bodočemu razcvitu, porastu in veličini. Zasledovati ta pokret v vseh pokrajinah in v vseh njegovih fazah, ne samo da se nanje vpliva, ampak tudi da se nanj opozori, preučevati sedanje razmere in utiske nacijonalne sile, ne samo da se poboljšajo in razvijejo, ampak da se jasno pokažejo svetu in končno preiskovati preteklost in črpati iz nje vse, kar je v nji velikega, dobrega, koristnega, to bo glavna naloga časopisja, ki doslej izhaja v Dalmaciji v italijanskem jeziku. Kajti ilirska nacija je po intimnih in čistih lastnostih svojega srca in uma vredna žive simpatije, zato je treba, da se da spoznati v spontanih manifestacijah svoje osebnosti, da tako vsaj deloma pokaže svoje zaklade, da obrne nase pozornost ostale Evrope in si pridobi pri nji zasluženo spoštovanje in pomoč. Nato opozarja dr. Monti na dolžnost časopisja, da vzgaja narod s tem, da ga pravilno obvešča o evropskih dogodkih in odnošaijih in da seznanja Dalmacijo z drugimi njenimi po-sestrimami.
»Naloga ilirskega časopisja v Dalmaciji bo torej, da ne gre pasivno, kakor italijansko za raznimigi dogodki, ki so se že zgodili ali se bodo zgodili v raznih pokrajinah, ampak da se v njih živo udejstvuje tako, da jim bo nudilo sijajno in močno oporo in da zanese v vse kraje onega duha izenačevanja in pomir-jenja, katerega namen je, da ustvari občni nacijonalni pokret, v katerem bo baš to časopisje pozvano, da predstavlja Dalmacijo.
»Tudi naša generacija« — pravi dr. Monti na koncu — naj ne obupuje, ako ji. usoda ni določila, da vidi sadove svojega dela, kajti ta generacija mora žrtvovati svoje življenje zato, da pripravlja tla in da seje dobro seme, zato naj bo ponosna na to svojo nalogo, ker je baš v tem njena zasluga in plemenitost njenega poslanstva. In v potrdilo naših nad v boljšo bodočnost in na čast resnici je treba poudariti tudi to, da je to poslanstvo začutil najbolj izbrani del Dalmatincev in da se je tudi v dušah in glavah onih, ki se najbolj izmikajo, začel počasi a vedno bolj živo buditi ta pokret v soglasju z onim svetom miline in čustva, ki mu ije usojeno, da bo zmagal. In sedaj je bolj ko vse drugo potrebno, da se ta pokret krepi, da raste in se razvija naprej.«
Dr. Monti je bil, ko je to pisal, advokatski koncipijent in mu je bilo 24 let. Leto nato (1861) je izšel zgodovinsko važen spis 291et-nega advokata dr. Koste Vojnoviča: »Un vito per 1’ unionoc (poziv na zedinjenje) in leto nato (1862) je 281etni Natko Nodilo v istem smislu pisal uvodni članek za prvo številko »Narodnega lista«. In iz teh let datira prav za prav narodni preporod Dalmacije, katerega geslo je bilo: združitev Dalmacije z ostalim jugoslovenskim svetom (naravno da najprej s Hrvatsko, radi zgodovinskih tradicij in geografske lege, a obenem z vsem zaledijem. ki ga je Dalmacija čutila vedno v vsej širini, ne tako ozko kakor v Zagrebu, saj se je za-
stonj. Zadruga je bila moja ideja, jaz sem jo ustanovil. Kar sem ustvaril sam, ne bom razdiral. Je to vaša zadnja beseda? Da! odgovorim. Opozarjam vas, da grešite zoper sebe in družino. Mi imamo milijone in Zadrugo bomo vsekakor vrgli. Dobro, pravim. Borili se bomo. Ce pademo v boju, bomo padli častno. In res, začela se je grda borba. Vrgli so obvezne ponudbe na 3 Kč nižje, kakor so plačevali pri kmetu, la čin me je ustrašil. Razpošljem sle na motornih kolesih, ki smo jih imeli na razpolago, z vabili in sicer poleg odbora tudi na vse predsednike krajevnih organizacij. Odzvali so se vsi ter enodušno sklenili, da vztrajamo za vsako ceno, da mi ne bomo kmetu cene narekovali naprej nego izplačevali, kakor se pač da z odbitkom stroškov. Zbrani zbor je prišel do tega sklepa z izjavo, če Zadrugo vržejo, ne bodo plačevali krompirja po 12 K, »ego zopet po 6 K kakor preje. Vztrajamo! Nekako trpko je bilo članom prvo nedeljo, ko so dobili plačano po 9 K, a oni ki so dali Eksportu, so dobili 12 K.
A to je bilo samo eno nedeljo, drugi teden, ko so videli, da smo tudi ta napad junaško odbili, so se umaknili, a Zadruga'ije šla še trdnejše svojo pot dalje.
Poklicni zadrugarji ali privilegirani ne samo, da nas niso podpirali, celo nasprotno so nas skušali onemogočiti.
Ko smo Zadrugo ustanovili, mi je svetb-vai moj prijatelj Franc Merinolja iz Dobravelj, naj pristopim k Zvezi slovenskih zadrug v Ljubljani. Pristopili smo in prosili za kredit, ko smo izpolnili vse pogoje jamstva, toda kredita ni bilo. Zgubili smo eno sezono. Drugo leto smo pristopili h »Goriški Zvezi« in tudi tam so nam obljubili kredit, toda zavla-
Naš pravi domači izdelek!
REDILnR
KAVA
i
vedala, da sega od Jadrana do Boke Kotorske in da leže onstran njenih meja ne samo Hrvatska, ampak vsa Bosna in Hercegovina ter Srbija in Črna gora. Tako se je od daleč
obetala Ilirija ali Jugoslavija, kakor jo zove dr. Monti že v prvih predslutnjab narodnega preporoda.
Danes pa te Jugoslavije ni?
Nekdo mora biti odgovoren
Tik pred Vsemi svetimi je prinesel »Slovenski Narod« globoko upravičen članek »Hram slave — naša sramota«, kjer opozarja na vse, kar se je zadnji čas zgodilo pri Sv. Krištofu z grobovi in spomeniki naših zaslužnih mož. Isti dan je prinesel »Slovenec« sliko Groharjevega groba, ki ije bil popolnoma zapuščen in pozabljen in ga prav za prav ni več, ker so že leta 1921. nanj pokopali drugega človeka. Če bi se kaj takega godilo v Beogradu ali kje drugod v Jugoslaviji, to bi imeli naši slovenoborski listi gradiva za pisanje o »nekulturi« itd. Ker pa se to godi med nami v Ljubljani, je vse dobro in Slovenija je slej ko prej najbolj kulturna dežela v Jugoslaviji. Mi smo že svoj čas pisali o nekulturnih pojavih pri Sv. Krištofu, toda nacijonalisti so po mnenju gospodov iz slovenske fronte itak slabi Slovenci, čemu bi se torej oni zanimali in vznemirjali za take stvari kot so opustošeni grobovi slovenskih pisateljev!
In vendar je to taka v nebo vpijoča sramota, da mora tudi tujca zbosti v oči, in lahko rečemo, da je male narodov na svetu, da bi tako brez pietete uničevali grobove svojih mož, kakor se je to zgodilo pri nas. Ko se je začelo misliti na to, da se pokopališče pri Sv. Krištofu opusti, bi bilo moralo biti naše prvo vprašanje: kam z našimi slavnimi grobovi. Ako se za to ni zanimala ne fara, ne mestna občina, mislimo, da je bila to predvsem dolžnost »Slovenske Matice«, ki ima kot dedinja »Pisateljskega podpornega društva« v oskrbi pisateljsko grobnico in bi morala enako skrbeti za grobove drugih naših velikih mož. A »Slovenska Matica« ima vedno mnogo drugega dela, ko brigati se za grobove pesnikov in pisateljev. Zato še do danes ni utegnila napraviti napisa Josipu Stritarju, ki že od leta 1923. počiva v pisateljski grobnici, za katero bi morala skrbeti »Slovenska Matica«. In ta »Matica« je vendar last samih pristnih Slovencev, ki tarnajo v svoji »Sloveniji«, kakšna krivica se godi »ubogi slovenščini«, ker jo mrcvarijo jugoslovenski žurna-listi. Krivic, ki se gode grobovom naših Vodnikov, Čokov itd. pa ta »Slovenska Matica«, čuvarica grobnice slovenskih pisateljev, ne vidi. Kot naša največija literarna instanca bi bila morala ona poskrbeti, da bi bili pravočasno ohranjeni spomini in grobovi naših mož,
kakor to zahteva pieteta in čast naroda. Tudi konservator dr. Stele bi bil moral tu bolj energično poseči vmes! Ako se je nameraval postaviti hram slave, bi se bilo moralo najprej poskrbeti za naše najsvetejše grobove, potem šele naj bi se uničilo ostalo pokopališče. Tako pa so že tri leta grobovi in spomeniki naših mož izpostavljeni na polpodrtein pokopališče vsem nevarnostim skrunjenja in ropanja.
Že ob lanskem prazniku vseh mrtvih je pisal »Pohod«, da je treba to vprašanje čim-preje rešiti. Letos bodo menda tudi oni, ki so odgovorni, spoznali, da mora biti tej sramoti konec!
Mojster Plečnik je gotovo tudi zaveden Slovenec! Oni, ki so zidali cerkev sv. Cirilu in Metodu, so tudi gotovo zavedni Slovenci. Kako morejo vsi ti ljudje pustiti, da se godi kaj takega z grobovi in spomeniki slovenskih pisateljev v neposredni bližini te cerkve, okoli katere bo baje hram slave. Ako nameravajo okoli sv. Krištofa napraviti park, kjer bi našli svoje mesto spomeniki, ki so vredni, da jih ohranimo prihodnosti, zakaj se to ni že zgodilo? To vendar ne bo stalo milijone! Kadar se selimo, vendar ne puščamo svojih najdragocenejših reči ležati v nemar, da jih lahko pobira in uničuje kdor hoče! In grobovi naših mož so nam menda vendar najdragocenejše svetinje! Mi pa smo jih leta in leta pustili, da so jih pustošile naravne in človeške sile! Gotovo nimamo glede bodoče ureditve tega prostora že ijasen načrt.
Dovolj je sramote! če tega ne vrše oni, ki so poklicani in odgovorni, potem je treba, da se dvigne Slovenija in protestira proti temu, kar se godi v njenem kulturnem središču po zaslugi budnih čuvarjev slovenstva.
1. B.
čevali so uradno rešitev. Tik pred sezono se je izjavil en odbornik Zveze kmetom v gostilni: (Ta je bil predsednik naše prejšnje zadruge) »Na Mermoljevo Zadrugo se ne zanašajte. Ta ne bo izvažala krompirja. Zveza ji ne da kredita.« To je bila še sreča, da smo pravočasno zvedeli ter si preskrbeli bančni kredit. Sicer bi zgubili ne samo drugo sezono, nego tudi zaupanje članov ter mogoče razbitje ustanove.
Ko so zvezarji videli, da izvažamo, je prišel k meni v pisarno sam predsednik Zveze in državni poslanec. Pozval me je, da naj pridemo k Zvezi podpisat, da se nam je dovolil kredit. Zagovarjal se je, da preje niso imeli seje radi tega, da ni bila vloga pravočasno rešena. Odgovoril sem mu: Zoritev krompirja in prihod sezone nista mogla čakati na njihovo sajo. Odklonil sem povabilo, češ, zdaj nimamo časa hoditi podpisovat in da ne rabimo njih kredita.
Pozneje so me vseeno zvabili v Zvezo ter izvolili v načelstvo. Toda kljub temu se njihovega kredita nismo posluževali, ostali smo pri banki.
Dr. Žerjav, kot funkcionar Zveze slovenskih zadrug me je tudi osebno obiskal, pa me ni dobil. Bil sem odsoten. Vendar nisem zvedel, kaj je hotel od mene. Istočasno sva s Štreklijem ustanovila tudi politično organizacijo »Slovensko kmetsko stranko za Goriško« ter izdajali svoje glasilo »Naš glas«, pozneje »Kmetski glas«. Štrekelj se je kot uradnik na pritisk od zgoraj umaknil. Sam nisem mogel vzdržati obeh ustanov in sem politično opustil ter se držal samo Zadruge. Za politično ustanovo mi je bil povod baš skušnja, kako in zakaj se gospoda, ki vodi politiko,
 «.««*"
briga za kmetsko vprašanje. Predno smo mi začeli z izvozom, je Nemčija naložila baš na uvoz krompirja 1 marko na 100 kg carine. Temu se je upirala celotna organizacija Nemčije, socijaina demokracija. Očital sem našim poslancem, zakaj se niso tedaj zavzeli proti temu v našem parlamentu. Koliko je poslanec Gregorčič za naše delo vedel, je opisano na drugem mestu. Poslanec Fon pa mi je rekel, da je zvedel za ta naš izvoz kot sodnik v neki tozadevni pravdi.
Taksni so in ostanejo ti gospodki kmetje, pa naj delujejo pod še tako zvenečimi kmetskimi naslovi: strank, zadrug, društev in ma-kar še kmetske zbornice, za katero se tako vneto potegujejo, v katerih pa posebno pri sedanjih razmerah bi kmet ne imel kaj govoriti.
Že opisani dogodki dokazujejo, kako daleč je to naše poklicno zadrugarstvo od prave kmetske zadruge, kakor je zamišljena v zakonodaji o kmetskem zadrugarstvu. Kakor že povedano, je po vojski to poklicno zadrugarstvo še manij kmetsko, kakor bom še nadalje opisoval ter dokazoval. A danes čuti zadrugarstvo potrebo se deklarirati kot samokmet-sko.
Pod tem naslovom hoče vplivati ter ustvariti zakonodajo v pogibo kmeta-dolžni-ka, t. j. socijalno šibkega, kateremu bi moralo biti v pomoč. Že dejstvo, da ta načrt podpira vsa naša kapitalistična inteligenca, govori dovolj, da je načrt le v prilog kapitalističnega sloja naroda. Ker je to vprašanje danes aktualno ter kot eno glavnih na dnevnem redu naše zakonodaje, ije dolžnost vsakega nesebičnega nacijorialista v državi, da se prepreči ta načrt.
Strmm 4.
»PO BO S«
Štev. 33.
Po naši zemlji
Ježica
»Kajn« na našem odru
Piošlo nedeljo je Sokolov dramatski odsek odigral 'Bevkovega »Kajna« v spomin nesrečnega Rapalskega dne. Zal je bil uvodni govor k igni premedel a je to idiofaro popravila vsebina Kajna in njegovo podajanje. Morda še ni nič Ježico tako pristno in stvarno približalo trpljenju zatirane nase krvi, kot ta igra in morda ni še od nikoder pretres-ljiveje zvenel obupni klic >Pustate jagnjeta, volkove pobijte«, kot dz ust stare Gravna-rice. Igra je bila res na višku in mojstrsko podana. Prav slednji igralec se je potrudil in vsakomur je uspelo te težko igro podati v največje zadovoljstvo občinstva.
Maribor
Kraljev spomenik na Pohorju
Sijajen vzgled požrtvovalnosti četnikov N. 0. v Mariboru.
Ko drugi šele zbirajo denar za kraljem spomenik in se posvetujejo, so četniki N. 0. v Mariboru sklenili, da tudi oni, ki nimajo ničesar razen zdravih rok in goreče domovinske ljubezniv postavijo Kralju Mučeniku, spomenik. Ob nedeljah ali če niso našli zaposlitve, so pohiteli na Pohorje, tam razstreljevali trdo Pohorsko kamenje, 30 voz ga je bilo, spravljali na primerno mesto, kjer so ga pod strokovnjaškim vodstvom stavbnika gosp. Ifranca Zagovca zložili v lepo piramido. 600 kilogramov cementa jim je podarila tv. Pin-ter Lenard, tudi gospod Desnica je mnogo prispeval. Izprosili so si bakreno ploščo, na katero je g. Schlesser zastonj napravil lep kraljev relief, pod nijim pa napis: Marseille, 9. oktobra 1934. Čuvajmo Jugoslavijo! Spodaj v kotu stoji kot graditeljica napisana Narodna odbrana. Ta spomenik stoji na važnem razpotju med Mariborsko kočo in Pohorskim domom, Dne 6. oktobra t. 1. je bil slovesno odkrit. Sam škof ije določil za svojega odposlanca g, kanonika dr. Ivana Žagarja, ki je pred spomenikom bral planinsko mašo, pri kateri so Nanosovci lepo peli. Lep je bil trenutek, ko je predsednik Narodne Odbrane s primernim nagovorom odkril s trobojnico zagrnjeno piramido in je solnce posijalo na mili obraz našega nepozabnega Kralja Mučenika ter ije godba Drave zaigrala državno himno. Ob strani sta goreli dve žari. Spomenik je bil lepo okrašen, ljudstva se je vkljub deževnemu vremenu nabralo do 400. Zastopani so bili predstavniki mestne občine, sreza in raznih na-cijonalnih društev. Govorili so še g. dr. I. Za-ghr, dr. Josip Tominšek, g. Močivnik, nakar je brat Vojska z vzpodbudnim nagovorom na četnike učinkovito zaključil lepo slavje.
Hrastnik
Skoraj vsak večer čujemo po naših cestah prepevati pesem, ki končuje s sledečimi besedami: »Bratje vsi enaki smok. Kako ironija, da se ta pesem tako navdušeno prepeva pri nas, kjer je na vsakem koraku vidno, kako velike so razlike med »brati«. Eden vsega preveč, drugi nič. Tisti, ki pesem tako navdušeno prepevajo, pa ne pomislijo, da s samim navdušenjem in pesmijo razmer še ni mogoče izpremeniti. Toda stoj, eno je: Pride čas, ko bomo res vsi enaki. Med bogatinom in proletarcem ne bo razlike..., namreč takrat, ko bo sta ležala pod lahko domačo grudico ... Tako bi lahko to pesem peli kot posmrtnico, če umrje kak buržuj ali proletarec ...
Viž
Dvojna mera
V našem listu smo že meseca junija poročali o dvojni meri ob priliki odkritja spominske lipe Viteškemu kralju Aleksandru I. Zedintelju na Viču, ko so cerkveni krogi odklonili blagoslovitev z motivacijo, da ni obred-nika. Živo nam je še v spominu, kako so gg. župniki Janko Barle, Fran Finžgar in Janko Petrič blagoslovili spominske lipe, le na Viču je bila izjema, da ni bilo obrednika. Na Viču so bivši bojevniki postavili pri vhodu na viško pokopališče spominsko ploščo padlim vojakom viške fare. Odkritje te plošče je bilo v nedeljo 27. oktobra t. 1. Nadvse smo bili presenečeni, ko smo na sporedu slavnosti videli tudi blagoslovitev spominske plošče. Blagoslo-
vitev je opravil domači župnik. Vprašamo merodajne cerkvene kroge, da nam pojasnijo, kakšen je obrednik za blagoslovitev spominske plošče padlim vojakom viške fare in zakaj se ni blagoslovil spomenik Viteškemu kralju Mučeniku. Vsa viška nacijonalna javnost pričakuje, da bo cerkvena oblast podala jasno izjavo in da ne bo slepomišenja. Ce odgovora ne dobimo, potem vemo, kje tiči zajec.
Naš pokret
Ustanovni občni zbor krajevne organizacije N. 0. v Št. Jerneju na Dolenjskem bo v nedeljo, dne 17. t. m. ob 9. uri dopoldne v narodni šoli.
Občni zbor krajevne organizacije N. 0. v Krškem bo v nedeljo, dne 17. t. m. ob 15. uri.
Občni zbor krajevne organizacije N. 0. Ljubljana-mesto bo v sredo 20. t. m. ob 18. uri v prostorih Oblastnega odbora N. 0., Šc-lenburgova ulica 3.
Pozivamo članstvo navedenih organizacij, da se teh občnih zborov udeleže!
OBČNI ZBOR NARODNO OBRAMBNE TISKOVNE ZADRUGE reg. zadruge z o. z. v Ljubljani
se vrši
v četrtek 28. novembra 1935 ob 18. ari t prostorih zadruge v Ljubljani, Šelenburgova «1. 3.
Dnevni red:
1. Poročilo načelstva,
2. Poročilo nadzorstva,
3. Odobritev obračuna za leto 1934,,
4. Volitev načelstva ih nadzornega odbora,
5. Slučajnosti.
C. Majcen s. r., načelnik.
Imamo podjetja, ki dobivajo državne dobave, zaposlujejo pa izključno tuje inozemske moči
NtihriUi Mann: »Profesor Nesnaga ali konec samosilnika"
Založba »Evalit«, ki izdaja že tretje leto bogat knjižni program, nas je prijetno presenetila s knjigo, ki jo je pravkar izdala. Prinesla nam je slovit roman Heinricha Manna Profesor Nesnaga«, ki ga štejejo po pravici za največjo stvaritev tega znanega nemškega pisatelja.
Z vso jakostjo nam slika živiljenje pro-fesorja-pedanta, katerega miselnost ne seže čez grške in nemške klasike. Njegovo življenje je neprestan boj z dijaki, neprestano lovenje mladih zločincev, ki ne bodo dosegli smotra razreda«. Na lovu za njimi ga zanese usoda k lahkoživi kabaretni plesalki, ki ga zaplete v svoje mreže. Zaradi nje propade, toda preden se pogrezne na dno življenja, zbere še kakor ranjena zver vse svoje moči in se nad »mladimi zločinci« maščuje. — Knjiga ni namenjena mladini, ki bi jo najbrž narobe razumela in našla v njej. samo to, kar izdaja njena vnanjost, pač pa bo vsakemu vzgojitelju, zlasti profesorju resen učbenik, kako mora zajeti življenje kipečih mladih duš, da bo mogel dati mladini to, česar je potrebna in kar od njega zahteva.
(ftmec-Co.
Duplica-Kamnik
Prodajalna LJUBLJANA, Kersnikova 7
1
NAŠI
DELAVCI
’90/14a
KAPITAL
Kdor
išče poleg
ugodne cene
tudi prvovrstno kvaliteto,
kupi pri nas!
»Svoji k
p
J. BO IMAC sin
% ljubljanska karionažna tovarna Ljubljana Tovarna za papir in lepenko KOLIČEVO'DOMŽALE
Tel, inf. 23-07 in 34-81 (en*ra|a: LJUBLJANA Čopova 16
Vsakovrstne karionaže, papir in lepenka
Tovarniške znamke: Brzojavke;	za toaletni papir ,Sanol‘ in .Hermes* za registra-
Bonač sin Ljubljana ,orje jn mape za korespondenca .Hermes" in „Redos
Uufredus fniU
MILO .	"
O	pcalhi	pcaštk
sta PRISTNA DOMAČA IZDELKA tvornice, ki dela z DOMAČIM KAPITALOM in domačimi delavci in nameščenci.
Kvaliteta teh dveh izdelkov je boljša, ker je njuni izdelavi posvečena največja pažnia.
Kupu/ie same »e« domače izdelke!
Ureja odbor. — Odgovarja in izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z.
Miroslav Matelič. — Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Mihalek). Vsi v Ljubljani.