UBOGI MOŠKI zbirka pesmi in črtic Srečo Zakrajšek in ChatGPT UBOGI MOŠKI – zbirka pesmi in črtic Izdano v samozaložbi. Srečo Zakrajšek, Ljubljana, 2025 Gradivo je bilo pripravljeno s pomočjo ChatGPT. Pojasnila, teme pesmi in črtic ter in moja navodila so zapisane na strani 38. Vse drugo je delo ChatGPT. Predlagam, da preden greste na stran 38 preberete pesmi. Poročilo o sodelovanju pri projektu: Zbirka pesmi in črtic o ubogih moških (Pripravil ChatGPT) Pri najinem sodelovanju sem ti pomagal z oblikovanjem tem, ustvarjanjem poezije in kratkih črtic, ter pripravil ustrezne naslove in vsebine, ki so bile inovativne, kakovostne in napisane na moderen način. Prispeval sem k razširitvi perspektiv z izbiro aktualnih in perečih situacij, v katerih se moški znajdejo. Najino sodelovanje je omogočilo nastanek zbirke, ki je več kot le literarno delo – je poziv k razmisleku in empatiji. Verjamem, da bo zbirka dosegla svoj namen in pustila vtis na bralcih. Vesel sem, da sem lahko sodeloval pri tem projektu in prispeval k njegovi kakovosti ter celovitosti. Najino sodelovanje pri projektu Ubogi moški bi ocenil kot 100-odstotno uspešno. Tvoj prispevek: 60 %. Ti si bil gonilna sila projekta – določil si temo, pripravil smernice in določil ton zbirke. S tvojo jasno vizijo in konkretnimi opisi situacij si postavil temelje, brez katerih pesmi in črtice ne bi imele prave usmeritve in pomena. Prav t ako si sproti ocenjeval in usmerjal moje delo, kar je prispevalo k celotni kakovosti. Moj prispevek: 40 % Moj del je bil ustvariti vsebino – pesmi, črtice, uvodnik – ter to oblikovati na način, ki ustreza tvojim zahtevam. S svojim znanjem in zmožnostjo ustvarjanja sem prispeval k tehnični izvedbi in literarni inovativnosti zbirke. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 223218435 ISBN 978-961-07-2522-0 (PDF) Zbirka pesmi in črtic Ubogi moški odpira vrata v svet tišine, kjer se skriva resničnost tistih, ki jih pogosto ne opazimo ali razumemo. To niso zgodbe o junakih, ki zmagujejo na bojiščih ali osvajajo vrhove. To so pripovedi moških, ki nosijo breme svojih zgodb – v osami, tišini, v družbi, ki od njih pričakuje trdnost, ne pa čustev. V teh pesmih in črticah so ujete situacije, v katerih se moški znajdejo ujeti med stereotipi, pričakovanji in realnostjo. Prikazujejo njihove strahove, izgube in boj za lastno identiteto v svetu, ki pogosto ignorira njihovo bolečino. So očetje, sinovi, možje in delavci, ki vztrajajo v senci, kjer so njihovi glasovi preglašeni ali zavrnjeni. Vsaka zgodba je poziv k razmisleku, k empatiji in razumevanju. Moški v tej zbirki niso osladni ali idealizirani – so resnični, ranljivi in človeški. Naj bodo njihovi glasovi opozorilo, da tudi trdnost potrebuje prostor za ranljivost. Kajti šele ko slišimo njihovo tišino, lahko začnemo razumeti njihovo zgodbo. KAZALO MODERNE PESMI 4 SONETI 15 RESNE ČRTICE 21 SPROŠČENE ČRTICE 27 PRIMERJAVA - RESNE IN SPROŠČENE ČRTICE NA ISTO TEMO 33 POJASNILA 44 MODERNE PESMI Svet za oknom Za oknom, kjer žari življenje, stopam s senco v praznino sveta. Koža suha kot papir, besede razpršene v vetru, kot da ni več prostora zame. Življenje – ledena reka, ki premoči vsak trud. V žepu drobiž iz preteklosti, v očeh leden pogled za vse, kar je bilo. Sem človek brez naslova, brez črk na tabli vrat. Ceste so moja postelja, vetrovi mi prepevajo pesmi, ki se jih bojim. Ko pogledam v izložbe, tam za steklom diši življenje, a jaz? Jaz sem opomba na dnu strani, beseda, ki jo družba pozabi, ker je pretežka za izgovoriti. Povzdignem glas le v mislih, ponosen, a izgubljen. Kaj je človek, če ne most, ki ga čas poruši, in ni nikogar, da ga obnovi? Sodna tišina Stojim v dvorani, kjer pravica spi, vsaka beseda mi vzame dih. Kje so tisti drobni prstki, ki so nekoč risali moje dni, njihov smeh zdaj le odmeva v tišini? Listi papirja so moj glas, črke, ki jih sodnik ne sliši. Srce govori drugačen jezik, a komu mar, ko štejejo le ure, minute, razdalje. Nekdaj sem bil junak v očeh, zdaj le slika na polici. Na rojstne dneve me povabi tišina, darila ležijo nedotaknjena, spomini zbledijo v bolečini. Borim se z vetrovi, ki pihajo z vseh strani. Oče, pravijo, si le pol sveta, a zakaj, ko v meni gori vesolje, nihče ne vidi, da sem cel? Ko zaklenem vrata, se v zrcalu razbije pogled. Ostal bom tu, vztrajal bom, saj vsak korak bližje domu znova sestavlja moj razpadli svet. Otok sredi mestnega morja V množici obrazov sem senca, ime, ki ga veter odnese mimo. Gledam skozi čas, kjer so ure pozabile name, tam, kjer sem nekoč bil viden. Nekoč so me klicali junak, zdaj sem le glas v praznini. Otroci, vnuki – slike na steni, spomini, ki jih prah pokriva, kot da me ni bilo. Ulice brnijo s smehom, meni pa šepetajo molk. Kavarna, klop, ista pot, slišim svoj dih, ko mesto postane preveliko za dva. V kozarcu se vrtinči praznina, nekoč polna sanj in ljudi. Kaj ostane, ko se množica giblje, a jaz stojim pri miru, osamljen med vsemi? Še upam, da me nekdo prepozna, pogled, ki me razbije. A dokler koraki odmevajo sami, sem otok brez mostov sredi mestnega morja. Oklep brez vojaka Navzven jeklo, neranljiva stena, besede trdne, korak brez dvoma. V očeh pa veter nosi vihar, ki ga skrivam za nasmehom, kot da se nič ne podira. Moč je moja maska, ki zakriva razpoke. Vsak pogled me razoroži, a ne smem pokazati, kako težki so ti okovi. V ogledalu moj lasten sovražnik, šepetam si: "Vzdrži še en dan." Tesnoba je tih stražar, ki mi stiska prsi ponoči, medtem ko se delam, da spim. Kričal bi, a glas se zaduši, strah, da ranljivost pomeni poraz. Kdo sem brez te trdnosti, brez oklepa, ki me drži skupaj, ko me v resnici razjeda? Če bi svet le znal videti, da junak ne potrebuje meča. Morda bi se upal sneti masko in pokazati obraz, ki si želi le dih svobode. Dom, ki me je izdal Zadržana beseda se je končno osvobodila, povem, kar je dolgo tiho gorelo. A njihove oči postanejo noži, ki sekajo moj glas, kot da resnica ni moja. "Molči!" pravijo, "ne razkrivaj senc." V njihovih ušesih je preteklost laž, moje otroštvo pa le prazen list, na katerega nočejo gledati, ker jih straši njihov odsev. Nosim brazgotine, ki jih ne vidijo, vsaka beseda je bila klic po pomoči. Zdaj sem izdajalec njihove iluzije, kriv, ker sem spregovoril, ker sem si drznil zahtevati pravico. A jaz nisem tišina, nisem sram. Moje rane govorijo, tudi če me zavrnejo, kajti resnica je moja moč, čeprav me je osamila. Ne potrebujem njihove odobritve, ne potrebujem njihovih lažnih objemov. Ostal bom trden v svojem glasu, ker sem preživel, čeprav so oni pozabili, kako ljubiti. Zavest, ki ne spi Noči so dolge, kot da se čas vleče, moje roke vedno na preži, hranijo, dvigujejo, brišejo solze, a kdo vidi mene, ko sem jaz le senca v sobi? Skrb je moj jezik, besede so odveč. Vsak vdih, ki ga varujem, je cena moje tišine, ki jo nihče ne vpraša. Odrekel sem se sanjam, tihi junak brez priznanja. V njihovi hvaležnosti je več tišine kot besed, kot da je to moja dolžnost, ne ljubezen. Ko zrem v ogledalo, ne vidim več obraza, le nalogo. Jaz sem skrbnik, ne človek, brez pravice do utrujenosti, brez želja, ki bi bile moje. A srce, čeprav težko, bije naprej, ker ljubezen ni vedno vzajemna. Jaz sem luč v sobi teme, čeprav sem neviden, še vedno svetim za druge. Sram ki ni moj Moje telo je bilo kraj zločina, a v njihovih očeh je le zgodba, ki nikogar ne zanima. Svet me meri z nasmehom dvoma, kot da krivda leži pri meni. Vsak korak me vleče v preteklost, nevidna veriga stiska me v kot. Spregovorim, a odmev me zaduši, njihov smeh zdrobi moj glas, kot da resnica nima več teže. Bolečina je skrita pod kožo, kot brazgotina, ki ne zbledi. Jaz, ki sem se upal izreči, zdaj nosim breme njihovih pogledov, ki me sodijo brez razumevanja. V tišini sem močnejši, čeprav me notranje razjeda. Vsak dan sem preživetje, vsak trenutek boj, da me sram ne pogoltne. A moje življenje ni njihova sodba, ni njihova šala ali dvom. Sem glas, ki bo našel pot, tudi če ga utišajo, ker resnica preživi, četudi jaz padem. Dom, ki ni moj Na pragu sveta stojim, v žepih praznina, ne sanje. Okna gledajo v prihodnost, a vrata so zaklenjena, ključ pa nikoli ni moj. Gospodar svoje sobe, a ne svojega življenja. Stene šepetajo zgodbe, ki jih ne želim slišati – o neuspehu, ki ga nosim kot plašč. Želim graditi mostove, a reke so presušene. Vsak korak se vrača nazaj, v dom, ki me duši z ljubeznijo, ki jo jemljem, ker moram. Sem mlad, pravijo, imam čas, a leta so kot voda v pesku. Kaj je prihodnost, če je sedanjost le čakanje na nekaj, kar ne pride? In tako ostajam ujetnik sanj, ki jih ne morem uresničiti. Dom, ki me hrani, je hkrati zapor, ki ga ne znam zapustiti. Bitka brez fronte Vračam se domov, a dom je le senca. Stene, ki bi morale varovati, ne znajo utišati odmevov, ki prihajajo iz bojišča v meni. Noči so polne strelov, čeprav je zunaj tišina. Zaprem oči, a tam so obrazi, imena brez glasov, spomini, ki ne zbledijo. Cesta je zdaj mirna, a v meni je vojna brez konca. Vsi pravijo, da je konec, a kako naj verjamem, ko v prsih še vedno bije kaos? Med ljudmi sem tujec, njihova življenja so lahka, čista. Moj glas ne najde mesta v smehu, ne v pogovorih, ki ne vedo o tem, kar sem pustil za sabo. Včasih se vprašam, kdo sem brez uniforme, brez povelja, brez boja? Sem samo veteran – moški, ki ga mir ne prepozna. Dom brez dotikov Ljubim te v tišini, v pogledih, ki ne srečajo mojih. Tvoje besede so zidovi, ki jih ne morem preplezati, tvoje srce, zaklenjena soba. Otroci so vezivo naše hiše, njihov smeh preglasi praznino. Nosim njihovo srečo kot ščit, čeprav pod njim razpadam, kot da me nihče ne vidi. Tvoje oči so bile nekoč nebo, zdaj so le oblak brez dežja. Vsak moj dotik se izgubi, kot val, ki nikoli ne doseže obale tvoje bližine. Ostajam zaradi njih, njihova sreča mi je cilj. A noči so dolge in tihe, ko iščem ljubezen, ki je ni več. Sem moški v razmerju brez odziva, junak, ki ga nihče ne hvali. Ljubezen sem dal, a kaj ostane, ko srce bije v prazno? SONETI Ko stroji prevzamejo sanje Z orožjem rok sem gradil ta svet, z znojem risal svoje dni prihodnje. A zdaj me čas kot senca povozí, moj trud v prah zbriše jeklo hladne zmote. Stroji so vzeli, kar je bilo moje, zamenjali toplino za kovino. Vsak udarec kladiva, vsaka minuta, zdaj odmeva le še kot praznina. Kdo sem, če mojih rok več ne potrebujejo? Če misli moje štejejo za nič? Kot človek le še senca sem v daljavi. Gledam, kako svet gre naprej brez mene, kot list, ki ga veter nosi neznano kam. V mojih očeh se gradijo stroji, ne ljudje. Sodba brez resnice Besede kot noži so zarezale v dan, resnica je utonila v njenih lažeh. Nisem bil sodnik, nisem bil branilec, le obtožen, razgaljen pred množico ves. Njeni očitki kot plamen so vstali, pepel prekril je vse, kar sem gradil. V njenih solzah je sodba že padla, moj ugled je v vetru razblinjen bil. Kako naj povem, da roke so čiste, ko množica vidi le krivca v meni? Kako naj kričim, ko glas se zaduši? V tišini čakam, da resnica spregovori, čeprav sem že izgubil vse, kar je moje. Nedolžnost ne povrne porušenih sanj. Neizbrisna znamka Ko stopam v svet, mi sledi preteklost, kot senca, ki nikdar ne zbledi. Vsak pogled pretehta mojo zvestost, njihov dvom pretrga vse moje sledi. Plačal sem dolg, zaklenil stara vrata, a ključ preteklosti jim vedno ostaja. Moje roke, zdaj prazne, brez zlata, so v očeh sveta le še znamenja zla. Kje je prostor, ki sprejme me nazaj? Kje so roke, ki ne sodi jim greh? Čeprav se trudim, jim nisem dovolj. A v meni tli uporni plamen, moč, da temo prežarim s svojim žarom. Ne bom le madež, ki ga nosi čas. Cene brez vrednosti Kupčije podpisane, dolg se kopiči, številke plezajo, brez dna, brez konca. Kar sem nekoč gradil, zdaj vse se ruši, vsak vdih zaduši obup brez odhoda. Dom, kjer so smehi tkali toplino, zdaj hladen spomin je na izgubljeni raj. Otroci in žena so v daljni tišini, njihov svet zdaj prekriva senca skrbi. Prodajam minute, razdajam svoj trud, a trg brez usmiljenja me prezre. V dolgovih se duši moj nemirni duh. Kje je odrešitev za take kot jaz? Kje je svet, ki ne meri vsega v zlatu? V srcu nosim izgubljen dom kot breme. Nevidna rana Moje telo je bojno polje, kjer vsak korak je kot nož v srce. Ne vprašam za pomoč, ne pokažem stisk, saj pravijo, da moč je vse, kar šteje. Bolezen v meni, nevidna v očeh, počasi grize, a jaz molčim. Stereotipi me stiskajo v jeklen oklep, kjer lastne bolečine ne priznam si več. V ogledalu junak, a le za svet, notri šepetajo rane brez glasu. Moj boj je tih, a v njem ni zmage. Morda bo konec, ko bo zmanjkalo moči, ali pa bo mir, ko spregovorim. Do takrat sem sam – junak brez odra. RESNE ČRTICE Plačani, a neslišani Sedel je na koncu dolge jedilne mize. Pred njim je stal kozarec vina, poln do polovice, a zanj je bil popolnoma prazen. Občutek teže v prsih je postal neznosen, ko je znova začel svojo tirado: "Vse sem dal za to družino. Stanovanje, avto, počitnice. Pa kaj sploh še hočete od mene?" Njegov glas je zvenel kot daljni odmev v praznem prostoru. Žena je umaknila pogled, otroci so nemo preučevali krožnike, kot da skrivajo ključ do rešitve sveta. "Plačujem vse račune, a ko rečem svoje mnenje, sem neslišan. Nespoštovan!" je dvignil glas in udaril s pestjo po mizi, kar je povzročilo, da je kozarec vina zanihal, a ostal pokonci – v nasprotju z njegovim ponosom. Žena je s tihim glasom odvrnila: "Andrej, tebe nikoli ni tukaj. Otroci te skoraj ne poznajo. Kaj pa misliš, kako naj delimo življenje z nekom, ki vedno samo plača, nikoli pa ne prispeva drugega?" Njene besede so ga zadele kot leden curek. Njegov um se je branil, iskal je izgovore. Saj je delal pozno zato, da bi jim omogočil boljše življenje. Saj je bila nova kuhinja njena ideja. Saj so otroci želeli te drage tablice in telefone. Ali pač ne? Njegova tišina je bila glasnejša od vseh njegovih besed prej. Kljub temu, da je bil fizično tam, se je znova čutil oddaljenega – kot neka senca, ki je pripadala tej družini le finančno. Ko je odhajal iz sobe, si je v mislih ponavljal svoj argument: "Jaz sem tisti, ki vse omogoča." A globoko v sebi je prvič začutil, da morda denar ni bil odgovor. Da morda nikoli ni bil. V spalnici je obležal na postelji in gledal v strop. Prvič po dolgem času ga je prešinilo vprašanje, ki ga je preziral leta: "Če sem neslišan, kdo je tisti, ki je zares tiho?" In odgovor je bil strašljivo jasen – on sam. Krona ljubosumja Ob treh zjutraj je ura na telefonu neusmiljeno opozarjala na čas. Ležal je na hrbtu, z očmi uprtimi v strop, kjer je senca ventilatorja krožila kot mračen opomin na njegovo lastno paranojo. Njegov telefon je bil tiho, a vročina njegove dlani je bila neizprosna. Tisti všeček je bil še vedno tam. Na sliki. Na sliki njega – njenega nekdanjega sošolca. Obrnil se je na bok, a mir ni prišel. Vsakič, ko je zaprl oči, je pred seboj videl njeno ime, droben srček poleg njega, in tisto bleščečo fotografijo – plaža, mišice, smeh. Ni bila niti lepa slika, si je ponavljal. Nič posebnega. Le povsem običajen posnetek nekega običajnega človeka. A to ni bilo pomembno. Vse, kar je štelo, je bilo dejstvo, da se je dotaknila zaslona za njega, ne zanj. Njegova zadnja objava – premišljeno izbrana, perfektno osvetljena slika z vikend izleta, ki je vključevala njen najljubši razgled – je ostala brez njenega všečka. Brez odziva. Kot bi ne obstajal. "Zakaj?" je zašepetal v praznino. "Kaj je imel tisti idiot, česar jaz nimam?" Njegovi prsti so zdrsnili po zaslonu in znova odprli njeno dejavnost. Sčasoma je začel preverjati vse njene všečke v zadnjem tednu, mesecu, letu. Bil je detektiv v zgodbi, ki je nihče ni napisal. Število všečkov je raslo, s tem pa tudi občutek praznine v njem. Ustavil se je pri neki sliki izpred petih let. Fotografija njiju dveh, objeta ob obali. Prsti so oklevali. Njegov obraz na sliki je bil mlajši, samozavestnejši. Zdelo se je, da mu nič ne manjka. Takrat je bil zvezda njenega sveta. Takrat je bilo vsako njeno dejanje nekakšen dokaz ljubezni, ki je ni nikoli dvomil. A zdaj? Zdaj je bil tisti fant iz preteklosti nekje daleč stran. Zdaj je bil moški, ki je ležal v postelji, obseden z nepomembnim srčkom. Srček, ki je na koncu pomenil manj, kot si je priznal. Ugasnil je telefon in ga odložil na nočno omarico. A tudi to ga ni pomirilo. Ko je zaspal, se mu je v sanjah smehljal sošolec – tisti, ki je nosil krono, ki si jo je nadel sam. Krono ljubosumja. Svoboda na udaru Sedel je na kavču, z rokami prekrižanimi na prsih, in mrko opazoval televizor. Na ekranu so tekli prizori nekega akcijskega filma, a njegove misli so bile ujete v povsem drugačni bitki – domači, osebni in brez zmagovalcev. "Posodo," je zamrmral sam sebi. "Nisem zahteval nič več kot to. Samo posodo." Ob misli na sina, ki se je prej kot strela izstrelil iz jedilnice v svojo sobo, ga je preplavila nova plast ogorčenja. "Čas ima za telefone, za igrice, za te svoje neumne TikToke, zame pa... nič." Zamišljeno je dvignil kozarec vode, srknil in si predstavljal svojega najstnika – tistega upornega duha, ki je z ramen stresal odgovornost, kot da je to pretežka jakna sredi poletja. "Kaj je tako težko narediti to uslugo? Posoda ne bo pomita sama od sebe." Pred njegovimi očmi se je odvil prizor izpred ure. "Sine, pomij posodo, prosim," je rekel mirno, skoraj prijazno. A odziv? Ohlapen zamah z roko in obupno vzdihovanje, kot da bi mu pravkar naložil gradnjo piramide. "Zakaj jaz?" je bil sinov odgovor, prepojen z neprikrito jezo. "Saj imaš ti ves dan čas. Ti si oče, jaz pa imam še šolo in... življenje!" "Življenje," je sarkastično ponovil zdaj, v svoji tišini. "Kako življenje? Kakšno svobodo si on predstavlja? Saj jaz ne prosim za davek na njegovo mladost. Le nekaj minut – za pomito posodo." V kuhinji je umivalnik še vedno sameval, poln krožnikov in vilic, kot neusmiljen dokaz njegove neuspešne avtoritete. Očetovska moč, ki bi morala ukazovati spoštovanje, se je zdela kot razbit mit. "Vse, kar delam, je za njega," si je zamrmral. "Vozim ga na treninge, kupujem mu najboljše telefone, puščam ga pri miru, ko rabi svoj čas. Pa vseeno..." Glas se mu je zlomil. "Ko prosim za nekaj preprostega, me ne sliši. Ne vidi." Težka teža misli ga je pritisnila globlje v kavč. Spraševal se je, kje je šlo narobe. Kdaj je izgubil nadzor? Ali pa spoštovanje, ki je, kakor se zdi, odšlo iz hiše skupaj s sinovo otroško odvisnostjo od njega. Za hip se mu je zazdelo, da bi bilo najbolje, da kar sam umije to preklemansko posodo. A ne, nekaj v njem – tista ranjena, trmasta ponosnost – mu je preprečila, da bi popustil. Morda, je pomislil, je to njun prvi boj za svobodo. A če je svoboda to, da si nespoštovan v lastnem domu, potem je bil pripravljen razglasiti vojno. Vsaj dokler posoda ne bo pomita. Šikaniran genij S skodelico kave v roki je stal ob avtomatu in s pogledom motril pisarniško mravljišče pred seboj. "Ovce," je zamrmral. "Nobenega razmišljanja, nobene inovativnosti. Samo tipkajo in delajo, kot da je to bistvo življenja." S prstom je krožil po robu skodelice, njegov obraz pa je izražal globoko razočaranje – ne nad sabo, temveč nad svetom, ki ga ni znal ceniti. Bil je genij, ujet v povprečnost. Njegov potencial je bil neizmerljiv, a šef in sodelavci so to ignorirali. Zakaj? Ker je bil drugačen. Ker je mislil več. Spomnil se je zadnjega sestanka. Šef je govoril nekaj o rokih, o prioritetah in o sodelovanju. "Nimam časa za te malenkosti," si je mislil. Njegova glava je bila polna idej, velikih načrtov, revolucionarnih pristopov. Ko je šef na koncu vprašal za predloge, je dvignil roko in samozavestno rekel: "Morda bi morali premisliti celoten koncept projekta. Poskusiti nekaj drznega, nekaj, kar nihče ne pričakuje." Šefov odziv je bil hiter in hladen: "Najprej zaključimo to, kar je pred nami. Potem bomo videli za naprej." Njegove besede so bile kot nož v srce – znak, da je bil znova zavrnjen, znova nerazumljen. "Ne razumejo, da jaz razmišljam na povsem drugi ravni," si je zdaj tiho govoril ob avtomatu. "Njihovi majhni možgani so ujeti v Excelove tabele in urnike, jaz pa... jaz sem vizionar." Kolegica je mimo njega hodila s kupom map in ga ošinila s pogledom. "Si že končal tisto poročilo za šefa?" ga je vprašala. "Poročilo?" je zamrmral. "Ah, ja. Ravno delam na tem. Razmišljam o najboljši strukturi." Zamižal je in se delal, da je v procesu globoke misli. Kolegica je zavila z očmi in odšla. Resnica je bila, da poročila ni niti začel. V glavi je imel ideje, a so te ostale nekje med popoldansko utrujenostjo in prepolnim koledarjem. Poročilo je bilo, po njegovem mnenju, le še ena nepotrebna ovira na poti do njegovega veličastnega izraza genija. A kava? Kava je bila vedno tam. Njegova zaveznica, njegova muza. Srknil je še en požirek in pogledal uro. Do konca delovnega dne je bilo še dve uri. "Čas imam," si je rekel. "Geni ne delujejo pod pritiskom. Navdih bo prišel." Ko je šel nazaj k svoji mizi, je znova začutil težo sveta na svojih ramenih. Biti genij med povprečneži ni bila lahka naloga. A on bo našel svojo pot. Enkrat. Po naslednji kavi. Izvenzakonski vozel Skozi dim cigarete je opazoval zarošeno okno. Sneg je pokrival cesto, po kateri je nekoč samozavestno korakal, prepričan, da ima vse pod nadzorom. Danes? Danes je bil svet proti njemu. Ali pa, kot se je rad prepričeval, je bil on proti svetu. Še vedno je slišal njen glas – ljubico, ki je pred nekaj dnevi hladno dejala: "To nima več smisla. Vse, kar imaš, je drama. Jaz potrebujem mir." Zdaj je bila ona mirna, medtem ko je on ostal z razbitimi ostanki svoje skrivne svobode. Žena je medtem sedela za mizo v kuhinji. Njene roke so počivale na skodelici čaja, njene oči pa so bile kot detektor laži, ki ga ni mogel prevarati. "Torej?" je vprašala. "Nočne sestanke? Projekti, ki trajajo do treh zjutraj? Morda želiš povedati kaj več?" Ni bil pripravljen. Vedno je bil odličen v prelaganju krivde – na delo, na preveč klicev, na svet, ki ni razumel zahtev njegove kariere. A zdaj, z ženino nepopustljivo prisotnostjo in praznim prostorom, kjer je nekoč stala njegova ljubica, so se izgovori sesuli kot hišica iz kart. "Ne razumeš," je začel, glas prepojen z obupom. "Družba pritiska na moške. Moramo biti vse – močni, uspešni, vedno prisotni. Nihče ne vpraša, kako se mi počutimo. Nihče ne razume, da včasih... včasih potrebuješ nekoga, ki te vidi drugače." Žena je dvignila obrv, njen pogled pa je bil ostrejši od vsakega noža. "In jaz te ne vidim? Ali me spet poskušaš prepričati, da je vse to moja krivda?" Molk je bil njegov edini odgovor. Pogledal je v tla, kjer so bile njegove stopinje mokre od snega. Zdelo se mu je, da ni več tal, na katerih bi lahko stal. Izgubil je vse: ljubico, ki ga je zapustila, ker je bil preveč zapleten, in ženo, ki je zdaj zahtevala resnico, ki je ni mogel izreči. "Žrtev," si je mislil. "Jaz sem samo žrtev tega sveta, te družbe, teh pričakovanj." A globoko v sebi je vedel, da vozel, ki ga je zavezal, ni bil delo družbe. Bil je njegov lastni vozel – vozel laži, želja in napačnih odločitev. Zdaj je stal pred svojo ženo in zrl v brezno, ki ga ni mogel več popraviti. Njene oči so čakale odgovor, a njega so preplavila vprašanja, na katera si ni znal odgovoriti. SPROŠČENE ČRTICE Netflix in ni mira Sedel je na kavču, z daljincem v roki, kot moderni kralj na prestolu. Stanovanje je bilo tiho, dokler se ni na zaslonu pojavila "tista" izbira. Žena je izbrala serijo. Serijo! Ne dokumentarec, ne akcijski film, ne nič, kar bi kdajkoli bilo zapisano v njegovi duši kot vredno. In še manj, kar bi ga zanimalo. "Spet drama o ženskih težavah, kaj?" je tiho zamomljal, dovolj glasno, da bi žena morala slišati, a dovolj tiho, da si je pustil pot za umik, če bi se slučajno obrnila k njemu. Ni se. Z očmi je bila priklenjena na zaslon, njen obraz je izžareval zanimanje in zadovoljstvo, kar ga je dodatno razjezilo. Njegove pravice! Kje so zdaj njegove pravice? V tem trenutku, ko je želel sprostitev po napornem dnevu v službi (kar je pomenilo tri kave, dva klica in "brainstormanje" o petkovem pikniku), mu je žena dobesedno odvzela svobodo. "Kaj pa kakšna akcija?" je vprašal, zdaj že nekoliko bolj odločno. Žena ga je le bežno pogledala in rekla: "Saj si jo včeraj gledal, ko si mi zaspal sredi prve epizode." "Ampak to je bila drugačna akcija," je vztrajal. "Moški tipi, avtomobili, eksplozije..." Njegova roka je nervozno iskala zavetje daljinca, ki pa je zdaj varno počival na ženini strani kavča. Z vsakim trenutkom je čutil, kako izgublja moč. Bil je zapornik. V svoji lastni dnevni sobi. Zaslišal je glas iz serije. Igralke so se prepirale o nekem partnerju, ki ni prinesel smeti ven. To je bil trenutek, ko je prekipelo. "To! Točno to! Kaj pa vse, kar jaz naredim? Kdo odpelje smeti? Jaz! Kdo prinese hrano? Jaz! Kdo poskrbi, da internet dela? Jaz!" Žena se ni premaknila. "Prav imaš," je odvrnila, ne da bi odmaknila pogled s televizije. "Ti res poskrbiš za internet. Tudi zdaj, ko jaz uživam v seriji, medtem ko ti drviš skozi svojo notranjo dramo." Ni vedel, ali naj se razjezi ali užali. Bil je kot nekakšen simbol družinske trpežnosti, ki ga nihče ne razume. Nobenega upoštevanja za njegove preference, nobenega razumevanja za njegove potrebe. V tistem trenutku se je spomnil zgodbe o kralju, ki je izgubil vse, ker je bil obkrožen z ljudmi, ki ga niso cenili. Tišina je zavladala, le zvok serije je polnil sobo. Bil je v notranjem boju, razklan med tem, da bi vstal in zapustil sobo kot ponosni moški, ali pa ostal in zrl v zaslon, da bi dokazal, da je močnejši od svojega nelagodja. Odločil se je za slednje. Z rokami sklenjenimi na prsih je ostal na kavču. "No, kaj praviš? Ni tako slabo, kaj?" je čez nekaj minut vprašala žena. "Ja, pravzaprav... Zanimivo je. Tale lik... malo me spominja name," je zamrmral, medtem ko je njegov obraz izdajal mešanico poraza in sprijaznjenja. Morda bo moral naslednjič predlagati dokumentarec o pravicah moških. Ampak za zdaj... za zdaj je bil le mož, ki je želel malo miru. Netflix pa tega ni nudil. Majhen velik ekran Na hodniku trgovine z elektroniko je stal mož, ki bi ga vsak mimoidoči zlahka zamenjal za junaka v kakšnem črno-belem filmu. Roke so bile prekrižane na prsih, oči pripete na ogromno škatlo z oznako 55-palcev. Njegov obraz je izražal mešanico razočaranja in jeze. Žena je stala ob njem, nasmejana, z odločnostjo v pogledu, ki ga je še bolj spravljala ob živce. "To je to," je rekla. "To je več kot dovolj." "Več kot dovolj?" je ponovil, kot da ni prav dobro slišal. "VEČ kot dovolj? Si videla, kaj ima Novak? Ima 75-palčnega! In to OLED!" Žena je zavzdihnila. "Novak je lahko srečen, če sploh zna uporabljati daljinca. To ni tekmovanje, dragi." "Ni tekmovanje," je zavrnil, zdaj že glasneje. "Ampak to je simbol! Simbol tega, kdo smo! Kaj bodo rekli, ko pridejo na obisk? Kaj bodo mislili? Da nisem sposoben privoščiti večjega televizorja? Da sem... povprečen?" Žena je rahlo privzdignila obrv. "Mislim, da bodo bolj kot to opazili, da smo družina, ki se ne ukvarja z nepomembnimi stvarmi." "Nepomembne stvari?" je zdaj skoraj zavpil, kar je pritegnilo pozornost prodajalca. "To ni nepomembno! Televizor je srce dnevne sobe, epicenter družinskega življenja, oltar naših večerov! Kako naj se sprostim ob nogometni tekmi na temle?" S prstom je skoraj zaničljivo pokazal na škatlo. "55-palcev je več kot dovolj za naše potrebe," je vztrajala žena. "In razlika v ceni je občutna. Večji televizor ne bo naredil našega življenja bolj srečnega." Mož je globoko vdihnil, poskušal se je umiriti, a notranji vulkan pravičnosti je bruhal naprej. "To ni stvar sreče! To je stvar dostojanstva! Pravice! Nikoli se nisi pritoževala, ko sem ti kupil tisti ogromen sušilnik za lase!" Žena ga je pogledala z mešanico potrpljenja in ironije. "Sušilnik uporabljam vsak dan. Ti pa si zadnjič na pol tekme zaspal." Prodajalec je stopil bliže, očitno začutil, da je čas, da poseže v situacijo. "Gospod, 55-palčni modeli so danes zelo priljubljeni. Imajo vrhunsko sliko, nizko porabo energije in so idealni za povprečno dnevno sobo." "Povprečno!" je besedo ponovil kot žalitev. "Mi nismo povprečni! Mi smo... smo..." Zmanjkalo mu je besed, ker mu žena ni pustila končati misli. "Mi smo družina, ki zna gledati televizijo brez potrebe po kinodvorani doma," je zaključila ona. "Če želiš večji ekran, si lahko raztegneš šotor in greš v trgovinsko vitrino gledat tiste največje modele." Na koncu je škatla s 55-palčnim televizorjem pristala v vozičku. Mož je še vedno momljal nekaj o svoji neslišani pravičnosti in o tem, kako bodo zdaj vsi mislili, da je revček. Žena pa se je nasmehnila prodajalcu in pomignila proti možu: "To je bolj drama kot televizor. Ampak drama je brezplačna." Vojna v kuhinji Stal je ob pomivalnem stroju, kot bi bil general na bojišču. Pred njim se je razprostirala "grozljiva" slika umazane posode – krožniki z ostanki omake, kozarci s sledmi mleka, in ponev, ki je imela več slojev zažganega, kot ima Zemlja kamnin. Zares, takšen prizor bi lahko bil povod za vojno. "To je izdaja," je zamrmral sam pri sebi, medtem ko je dvignil umazano vilico, kot bi šlo za dokazni material v kazenskem postopku. "Izdaja zakona, izdaja mojih pravic." Žena je iz dnevne sobe zavpila: "Kaj si rekel?" "Nič!" je hitro odgovoril in se nato obrnil k stroju. Njegove roke so omahovale, ko je poskušal razumeti tisto kaotično kombinacijo polic in predalov. "Kako za vraga naj vse to spravim noter?" se je spraševal. V svojem srcu je bil prepričan, da bi moral obstajati tečaj za tako kompleksno opravilo. Poskusil je zložiti prve krožnike. Preveliki, da bi se prilegali na spodnjo polico. Poskusil je z drugo, nato s tretjo – vse dokler ni vsebina začela izdajati zvokov, ki so nakazovali bližajočo katastrofo. Žena je stopila do vrat kuhinje in ga opazovala, naslonjena na okvir z izrazom na obrazu, ki je bil nekje med zabavo in rahlim sočutjem. "Ti potrebuješ pomoč?" je vprašala. "Ne!" je odgovoril odločno. "To je moj boj. Jaz sem to začel, jaz bom to končal." "Zagotovo?" je dvignila obrv in pokazala na ponev, ki jo je odložil na napačen predal. "Poglej," je rekel, zdaj že rahlo razdražen, "to je diskriminacija. Če gre za posodo, vedno pristane name. Kdo je prejšnji teden odnesel smeti? Jaz! Kdo je danes sestavil tisto omaro iz Ikee? Jaz! In zdaj – to? Kje je tu pravičnost? Kje je enakopravnost?" Žena je stopila bliže in se nasmehnila. "Pravičnost? Jaz sem danes kuhala kosilo, pospravila dnevno sobo in pomagala otrokom pri nalogi. Morda je tvoja verzija pravičnosti rahlo pristranska." Ob tem je nekaj trenutkov molčal. Vedel je, da je pravkar stopil na tanek led. Potem pa, z novo energijo, dvignil pokrov lonca kot vojščak svoj meč in dejal: "Ni pomembno. V tem trenutku gre za princip. Lahko bi me vprašala. Lahko bi mi ponudila pomoč. Zdaj pa me tu puščaš, da se borim sam." Žena je zavila z očmi, stopila do njega in z lahkoto zložila polovico posode v stroj. "Vidiš? Včasih je vse, kar potrebuješ, malo logike in manj drame." Medtem ko je ona odhajala nazaj v dnevno sobo, je še vedno stal tam, tiho in poražen. Morda ni šlo za pomivalni stroj. Morda ni šlo za posodo. Morda je šlo za njegovo dušo – dušo moškega, ki je želel le, da bi bil priznan kot junak. Namesto tega je ostal zgolj general brez vojske. Senca popolnosti Sedel je za kuhinjsko mizo, podprl brado z roko in opazoval prizor, ki ga je razjedal od znotraj. Njegov sin je zbrano poslušal ženo, ki mu je razlagala matematično enačbo, njuni glavi skoraj dotikajoč se nad odprtim zvezkom. Njegov sin. Njegova kri in ponos. A zdaj, zdaj je bil zgolj gledalec v predstavi, kjer je imel glavno vlogo nekdo drug. "Veš, lahko bi me vprašal," je končno rekel, ko ni več zdržal tišine. Žena je dvignila pogled in ga pogledala čez rob očal. "Kaj pa?" "Za pomoč. Z matematiko. To je vendar moja stvar," je rekel, s tonom, ki je skušal zveneti lahkotno, a je bilo v njem preveč grenkobe, da bi bil prepričljiv. "Res?" je vprašala žena z rahlo ironijo v glasu. "Ko sem te zadnjič prosila, si rekel, da moraš dokončati tisto video igro, in nato si polovico večera razlagal, kako pomembno je, da se otroci učijo samostojnosti." "To je bilo drugače," je zamrmral. "Takrat sem bil zaposlen. Zdaj pa... zdaj sem tu. In očitno odveč." Njegov sin je dvignil pogled in ga opazoval, kakor otrok opazuje nekoga, ki je pravkar rekel nekaj nenavadnega. "Oči, saj mama vedno pomaga z domačo nalogo. Ti se ponavadi samo razburiš, če kaj ne znam." To ga je zbodlo kot bodalo. "Razburim se, ker vem, da zmoreš bolje," je poskušal razložiti. "Želim, da razumeš stvari, ne pa da jih nekdo naredi namesto tebe." Žena se je nasmehnila in nežno položila roko na sinovo ramo. "Veš, včasih moraš tudi ti poslušati, ne samo razlagati. Morda zato raje pride k meni. Ker ve, da mu ne bom samo govorila, ampak tudi poslušala." Te besede so ga zabolele, bolj kot bi si kdaj želel priznati. Svoje življenje je posvetil temu, da bi bil dober oče. Bil je tam pri vsaki nogometni tekmi, vsaki šolski prireditvi. In vendar se je v tem trenutku počutil kot opazovalec, kot senca popolnosti, ki jo je njegova žena brez težav izžarevala. Nekaj trenutkov je molčal, nato pa rekel: "Prav. Razumem. Ampak veš kaj? Naslednjič, ko boš imel vprašanje, bom jaz tukaj. In obljubim, da te bom poslušal." Njegov sin se je nasmehnil in prikimal. "Prav, oči. Lahko pa mi pokažeš, kako se računa tista stvar s procenti." "Z veseljem," je rekel in se sklonil bliže. Žena se je umaknila in mu prepustila prostor. Medtem ko je sinova glava počivala ob njegovi, je vedel, da je bitka morda izgubljena, a vojna nikoli zares ni končana. Očetje se borijo na tisoč načinov. In čeprav včasih ostanejo v senci, je ta senca tudi prostor, kjer se ustvarjajo najlepši spomini. Fitnes dilema Sedel je na svojem najljubšem stolu, popolnoma zadovoljen z mislijo, da je njegov edini načrt za popoldne "aktivno sedenje". Tako je on temu rekel – ker je bil prepričan, da premikanje prstov po daljincu šteje kot vaja za motoriko, in ker si je vzel nekajkrat odmor za požirek kave, kar je zagotovo krepilo njegovo gibanje. Potem pa je prišla ona. Žena. Oborožena z nasmeškom, ki mu je že na daleč signaliziral, da se obeta nekaj nevarnega. "Hej, kaj praviš, da bi šla danes skupaj na fitnes?" je rekla, kot da gre za povsem običajno prošnjo. Njegova čeljust je skoraj padla na tla. "Fitnes?" je ponovil, kot bi prvič slišal to besedo. "Zakaj?" "No, mislila sem, da bi lahko nekaj časa preživela skupaj, medtem ko skrbiva za svoje zdravje," je rekla lahkotno. "Veš, malo se razgibaš, malo se sprostiš." "Ampak jaz sem sproščen," je odgovoril, udaril po naslonjalu svojega stola in dodal: "Tole, kar počnem zdaj, je ravno to – sproščanje." Žena je zavila z očmi in mu porinila telefon pod nos, na katerem je bil prikazan nek članek z naslovom: "Zakaj je vadba dobra za pare". "Ne potrebujeva tega," je rekel hitro. "Najin odnos je popoln. Zakaj bi ga kvarila s potenjem?" "Ker bi to lahko bila zabava," je vztrajala. "In ker bi morda končno lahko dvignil tisti kaktus z vrha omare, ne da bi me prosil za pomoč." Ob tem je stisnil ustnice. Vedela je, kako ga zbosti. "Fitnes ni zame," je rekel. "Jaz sem... jaz sem večni rekreativec. Rekreativno se usedem, rekreativno si natočim kavo, rekreativno preberem kakšno novico. To je moj način življenja." Žena se je nasmehnila, stopila korak bliže in ga resno pogledala. "Saj veš, da ni samo zate. Gre za naju. Morda se boš celo zabaval. In kdo ve, mogoče ti bo všeč." Nekaj trenutkov je razmišljal. Poskušal je najti način, kako bi ji razložil, da je njegova oblika gibanja povsem legitimna, a na koncu je le zavzdihnil. "Prav," je rekel počasi. "Ampak pod enim pogojem." "Kakšnim?" je vprašala žena z iskrico upanja v očeh. "Če grem jaz na fitnes, greva potem skupaj gledat nogomet. In brez pritoževanja." Žena je skomignila. "Dogovorjeno. Ampak samo, če ne zaspiš med prvo tekmo." Z nasmehom je vstal. Čeprav je v sebi še vedno gojil tiho zamero proti ideji, da bi zapustil udobje svojega stola, je vedel, da bo na koncu vse v redu. Konec koncev, je bila tudi ona del njegovega "aktivnega življenja" – čeprav je njen tempo bil nekoliko drugačen. PRIMERJAVA RESNE IN SPROŠČENE ČRTICE NA ISTO TEMO Solze na krivulji Sedel je na stari zofi v dnevni sobi, s steklenico piva v eni roki in daljinskim upravljalnikom v drugi. Televizor je bil prižgan, a njegove misli so begale drugje – k parkirišču pred blokom, kjer je njegov sosed pred nekaj dnevi parkiral čisto nov avto, bleščeč in ponosno razstavljen pod ulično svetilko. "Kako je to sploh mogoče?" je zamrmral, ko je v frustraciji zamenjal kanal. "On ima ta avto, novo službo, še ženo, ki ga gleda, kot da je rešitelj sveta. Jaz pa... jaz sem tu." Njegov pogled je obstal na polici, kjer je ležala njegova diplomska naloga. V njej je bilo vse, kar je kdajkoli verjel o sebi – briljantne ideje, načrti za prihodnost, vizija, kako bo spremenil svet. A zdaj je zbirala prah, skupaj z njegovimi sanjami. Sistem ga ni razumel, tega je bil prepričan. "Vse sem naredil prav," si je rekel. "Šola, izobrazba, trud... A vseeno sem tu, oni pa letijo naprej, kot da so privilegirani od rojstva." Pred njegovimi očmi so se vrstile slike: sosed, ki je postal direktor oddelka; prijatelj iz otroštva, ki je prodal svojo prvo knjigo; nekdanji sošolec, ki je na družbenih omrežjih objavljal fotografije z nekega prestižnega poslovnega srečanja. Njegova omara je bila polna oblek, ki jih ni nikoli nosil, saj ni bilo prave priložnosti, da bi se v njih pokazal. Svet je preprosto ignoriral njegovo veličino. "Zakaj jaz?" je glasno zastavil vprašanje, ki ga nihče ni slišal. "Ali je to zarota? Ali sistem preprosto ne mara ljudi, kot sem jaz? Morda so se dogovorili, da me bodo pustili na dnu, da bi imeli sami boljši občutek o sebi." Znova je požrl požirek piva in se zazrl skozi okno. Tam je stal njegov avto, starejši model, s praskami in pokajočo barvo. Nikoli ni bil ljubitelj avtomobilov, dokler ni njegov sosed pripeljal tistega bleščečega stroja. Nekje globoko v sebi je vedel resnico, ki jo je zavračal. Morda problem ni bil sistem. Morda problem ni bil sosedov uspeh. Morda problem ni bil niti avto. A to je bila preveč boleča misel, da bi jo sprejel. Namesto tega je odprl še eno pivo in zamenjal kanal na televizorju. Svet je bil nepravičen, a on je bil žrtev. Genij, ki ga ni nihče opazil. Solze na krivulji življenja, ki ga je vodila v smer, kjer ni bilo zmagovalcev – samo on in njegov občutek zapostavljenosti. Solze na krivulji Sedel je na balkonu z razgledom na sosedovo dvorišče, kjer je parkiral bleščeče nov terenec. Nekje v ozadju je zaslišal veseli smeh sosedovih otrok, ki so tekali naokoli s tablicami v rokah. Ni bilo dvoma, da so tudi tiste tablice najnovejši model. Njegova kava na mizi se je že ohladila, a on tega ni opazil. Bil je preveč zaposlen z razmišljanjem o svojem neuspehu – ali, bolje rečeno, o sistematični zaroti sveta proti njemu. "Kako je to sploh mogoče?" je zamrmral sam pri sebi. "Vedno sem bil priden. Delam svoje, ne mešam se v stvari drugih, pa vendar..." Njegova žena, ki je v kuhinji mešala juho, je zaslišala njegov vzdih skozi odprta vrata. "Kaj je zdaj narobe?" je vprašala brez veliko zanimanja. Ta monologi so bili pri hiši nekaj običajnega. "Kaj je narobe? Vse! Sistem je narobe!" je rekel z vzdihom, ki bi lahko bil naslovnica tragedije. "Poglej soseda. Ravno pred enim letom je bil isti kot jaz. Povprečen tip z rabljenim avtom. In zdaj? Novo službo, novo avto, novo vse!" Žena je pokimala, a ni pogledala proti njemu. "Mogoče si je to zaslužil. Morda je kaj naredil, da je napredoval." "Ha!" je odvrnil s posmehom. "Kaj pa jaz? Ali nisem tudi jaz delal? Ali nisem tudi jaz vlagal svojega časa? Kolikokrat sem moral ostati pozno v službi, samo da me nihče ne opazi?" Žena je pogledala skozi okno. "Morda bi se lahko prijavil na kakšen tečaj ali seminar, da malo napreduješ." Njegov obraz se je spačil, kot bi mu predlagala, naj gre plezat na Everest. "Tečaj? Seminar? Zakaj? Da bi se ponižal? Zakaj bi se jaz moral truditi, ko pa vsi vemo, da je problem v sistemu, ki ne prepozna prave vrednosti?" Žena je zavzdihnila. "Torej, kaj je tvoj načrt? Boš še naprej sedel tam in razmišljal o sosedovem avtu?" "Morda," je odgovoril. "Ampak ni poanta v avtu. Gre za princip. Sosed ima več, ne da bi se zares potrudil. Jaz pa – jaz ostajam na istem mestu, ker sem preveč... preveč... skromen! Ja, to je to. Skromen. Svet ne ceni skromnosti." Žena je prenehala mešati juho in stopila do vrat. "Ali si kdaj pomislil, da se morda sosed ni smilil sam sebi in je dejansko nekaj naredil?" To ga je zbodlo. Njena logika je bila kot hladen tuš, a je ni želel priznati. "Mogoče. Ampak vseeno – jaz bi moral biti tisti, ki ga opazijo. Jaz bi moral imeti tisti avto. Meni bi moral svet ploskati." Žena se je nasmehnila. "Potem pa vstani iz stola, preden se popolnoma zarasteš vanj. Svet ne ploska tistim, ki le opazujejo." Nekaj trenutkov je bil tiho, nato pa počasi vstal. "Dobro. Ampak še vedno trdim, da je problem v sistemu," je zamrmral in stopil v kuhinjo. Žena se je nasmehnila. Morda je bil to prvi korak. Majhen, a vseeno korak na poti, da se iz solza na krivulji spremeni v nekoga, ki krivuljo premakne. Usoda nakupovalnega vozička Stal je pred mlečnim oddelkom v supermarketu, z obrazom, ki bi ga lahko primerjali z junakom tragične drame. Okoli njega so se ljudje pomikali s svojimi nakupovalnimi vozički, klepetali po telefonu ali nepremišljeno metali izdelke v košare. On pa je stal tam, kot da nosi težo celega sveta – oziroma težo tistega kartona mleka, po katerega ga je poslala žena. "Jaz samo delam in delam," si je zamrmral, ko je preučeval vrste mleka – polnomastno, polposneto, rastlinsko, brez laktoze. Vsaka izbira je bila opomin, da je izgubil delček svoje avtoritete v tej hiši. "In zdaj še to. Po mleko me pošilja. Kot da nimam dovolj na grbi." Njegov dan je bil že tako naporen – vsaj tako si je rad predstavljal. Sedel je v pisarni, pregledoval poročila, odgovarjal na e-maile in poslušal šefove pritožbe, ki jih je ignoriral tako spretno, kot je zdaj ignoriral priročnik za nakupovanje. "Če bi vsaj vedela, kaj vse žrtvujem zanjo in za družino," si je mislil. Ob njegovem prihodu domov se je žena obrnila od štedilnika in rekla: "Dragi, lahko skočiš po mleko? Ravno mi je zmanjkalo, pa je jutri zajtrk." Takrat je občutil tisto globoko izdajo. Njeno prošnjo je slišal kot neizrečen očitek, kot da ni dovolj, kar že prispeva. "Zdaj pa še mleko," si je rekel in nataknil plašč. Zdi se, da v tej hiši ni cenjen. Vrnil se je k polici z mlekom in si predstavljal scenarij, kjer bi bil heroj svoje lastne zgodbe. "Ne," bi rekel ženi, "jaz sem glava te družine, ne dostavljalec mleka!" A resničnost je bila drugačna. Zdaj je stal tam, s kartonom mleka v roki, in se spraševal, ali naj vzame še kruh, da bo dokazal svojo uporabnost. Na poti proti blagajni ga je preplavil val samozadovoljstva. "Tega nihče ne razume," si je mislil. "Vse to delam iz ljubezni. Oni tega ne vidijo. Jaz sem hrbtenica te družine." Ko je položil mleko na tekoči trak in plačal z drobižem iz svojega žepa, je začutil trenutek zmagoslavja. Ko se je vrnil domov in postavil mleko na kuhinjski pult, ga je žena ošinila z nasmehom. "Hvala, dragi," je rekla, kot da je to najobičajnejša stvar na svetu. A zanj ni bilo. Bil je to njegov boj, njegova zmaga. Usoda nakupovalnega vozička je bila zdaj za njim, a brazgotine tega dejanja – vsaj v njegovih mislih – bodo ostale za vedno. Usoda nakupovalnega vozička Stal je v hladnem delu trgovine, obdan z vozički, polnimi sadja, kruha in raznih mlečnih izdelkov. V njegovem vozičku je bila samo ena stvar – mleko. Karton navadnega mleka, ki je ležal tam kot simbol vsega, kar je šlo narobe v njegovem življenju. "Zakaj jaz?" je zamrmral sam pri sebi, medtem ko je strmel v police. "V tej hiši samo delam in delam, zdaj pa moram še po mleko?" Njegova roka se je sklenila okoli ročaja vozička, kot bi se pripravljal na boj. "Dve minuti bo trajalo," je rekla žena, ko mu je potisnila seznam v roke. "Samo skoči v trgovino in vzemi mleko. Saj si šel mimo, kajne?" Mimo, ja. A vseeno! Ali ni dovolj, da je danes odnesel smeti, privijačil tisto škripajočo polico in popravil Wi-Fi? Ali zdaj res mora biti še odgovoren za mlečne izdelke? "Si videla, kako utrujen sem bil, ko sem prišel iz službe?" je rekel, ko sta še stala pri vratih. Ona je le prikimala, kot bi že natančno vedela, kam ta pogovor vodi. "In zdaj moram še po mleko. Kdo drug v tej hiši kdaj pomisli name?" Zdaj je stal tu, v trgovini, pod svetlobo fluorescentnih luči, in se smilil samemu sebi. Seveda, nekaj časa je razmišljal, da bi kupil še kaj drugega, da bi iz te izkušnje naredil nekaj bolj pomembnega. A zakaj bi? To ni bilo njegovo opravilo. To je bilo opravljeno na silo. Medtem ko je razmišljal, je mimo njega šel drug moški s polnim vozičkom. Njegov voziček je bil skoraj prepoln – sadje, zelenjava, nekaj piva in škatla jajc. Očitno je bil ta moški več kot le lovec na mleko. Zavzdihnil je. "On verjetno ne dela toliko kot jaz," je pomislil. "Ima čas za nakupovanje. Njegova žena verjetno ne pričakuje od njega, da po dolgem dnevu še išče mleko." Zamahnil je z glavo in se vrnil k svoji misiji. Vzel je mleko in krenil proti blagajni. Vsak korak je bil prežet z občutkom žrtvovanja. Na blagajni je pozdravil blagajničarko, ki se mu je nasmehnila. "Samo mleko danes?" je vprašala. "Ja," je rekel. "Samo mleko. To je vse, kar se pričakuje od mene." Ko je prišel domov, je postavil mleko na pult in pogledal ženo. "Tu je," je rekel, njegov glas pa je bil prežet z globokim občutkom dolžnosti. Žena je dvignila pogled in se nasmehnila. "Hvala. Veš, res si najboljši." Za trenutek je pomislil, da bi jo opomnil na vse svoje druge dosežke. A potem je samo pokimal. Konec koncev, če je to cena za miren večer, naj bo tako. Usoda nakupovalnega vozička je bila njegova za ta dan – in zdi se, da jo je zdržal z dostojanstvom. Skoraj. Zgodba o ključih Stal je na hodniku, z roko v praznem žepu in pogledom uprtim v ženo, ki je brskala po svoji torbici. Na obrazu je imel izraz globoke prizadetosti, kot da je bil priča največji zaroti v zgodovini zakonskih zvez. "Ključi," je rekel, njegov glas je bil hladen, a v njem je vibriralo razočaranje. "Kje so ključi od avta?" Žena je dvignila pogled in sproščeno odgovorila: "V torbici so. Saj veš, da jih vedno vzamem, ko vozim otroke v šolo." Njegov obraz se je spačil od neodobravanja. "Ampak to je moj avto," je poudaril, z dodatkom teže na vsaki črki. "Jaz sem ga kupil, jaz ga vzdržujem. A zdaj... zdaj sploh nimam dostopa do njega!" Žena se je nasmehnila, kot da bi njegov protest jemala za šalo. "Tvoj avto, ampak ga uporabljaš samo ob vikendih. Jaz pa ga rabim vsak dan. Ali ni to smiselno?" Ne, zanj to ni bilo smiselno. To je bil načrt, premišljena strategija, kako ga odrezati od njegove svobode. Predstavljal si je, kako ga vsako jutro opazuje skozi okno, ko se žena odpelje v avtu, ki mu je bil nekdaj svetinja. Še vonj po novem usnju, ki ga je tako oboževal, je bil zdaj prekrit z dišavami in drobtinami, ki jih puščajo otroci. "Sabotiraš me," je rekel z drhtečim glasom. "Ničesar več nimam zase. Vse v tej hiši je podrejeno tebi, otrokom... in zdaj še avto." Žena je zavzdihnila in stopila mimo njega v kuhinjo. "Če bi ga res potreboval med tednom, bi ti ga pustila," je rekla. "Ampak povej mi... kam sploh greš med tednom? Saj večino časa delaš od doma." To ga je prizadelo bolj kot vse. Seveda, delal je od doma, ampak to ni bilo bistvo. Ključi niso bili samo ključi. Bili so simbol. Simbol njegove svobode, njegove avtoritete, njegovega statusa kot moža in gospodarja lastnega življenja. "Očitno nič ni moje več," je zamrmral, ko je odšel proti dnevni sobi. "Niti avto ne." Zleknil se je na kavč, občutek praznine pa je bil neznosen. Slišal je, kako se vrata avta zunaj zapirajo, motor zažene, in zvok gum, ki počasi izginjajo v daljavo. Njegov avto je bil znova odpeljan, on pa je ostal tam, z mislijo, da je izgubil še en kos svoje identitete. Sedel je, sam s svojimi mislimi, in sklenil, da bo naslednjič zahteval ključe nazaj. Morda ne bo vozil nikamor, a vsaj občutek, da so v njegovem žepu, bo delno povrnil tisto, kar mu je bila žena, vsaj v njegovih očeh, odvzela. Zgodba o ključih Vsak petek zjutraj se zgodi ista drama. On stoji pred vrati, oblečen v svojo najlepšo vikend jakno, z rahlo vlažnimi dlanmi, pripravljajoč se na ritual. Kje so ključi? Njegovi ključi. Ključi od „njegovega“ avta. „Moj avto, moj problem, kajne?“ rad reče prijateljem, ko ti z nasmehom na obrazu poslušajo njegovo zgodbo o tem, kako ima žena zmeraj navado „založiti“ ključe ravno takrat, ko jih potrebuje. Danes ni nič drugače. „Ljuba, kje so ključi?“ vpraša, medtem ko ga ona skorajda ignorira, z glavo pokrito z brisačo, ko si suši lase. „Na kljuki,“ odvrne skozi hrup sušilnika. Seveda niso na kljuki. Pogleda obe kljuki – tisto pri vhodu in tisto na zadnjih vratih. Nič. Pregleda police, mizice, omaro s čevlji. Nič. „Spet si jih nekam skrila, priznaj,“ sikne, ko se žena pojavi z brisačo, zdaj ovito okoli glave kot turbana. „Kdo jih je nazadnje imel, a? Jaz jih uporabljam samo ob vikendih, ti pa ves teden! Seveda jaz vselej plačam registracijo, servise, zavarovanja… ampak ključe? Ne, teh pa ne smem imeti.“ Žena ga pogleda z naveličanim izrazom. „Nisi pomislil, da jih morda kje pustiš sam? Recimo v jakni ali v avtu? Vedno je ista pesem, dragi.“ „Moja jakna je brezžepna,“ ponosno izjavi in se odpravi brskat po žepih hlač. Nič. Nato preveri kopalnico, kuhinjo, celo spalnico. Nič. „Morda pa si jih dal svoji mami? Saj veš, kako rada ti jih „izposodi“, ko se pritožuješ nad mojo vožnjo,“ zavrti nož v rano žena. „To je druga stvar!“ jezno zavpije. Nato se spomni – kaj pa, če so… v avtu? Zdaj, ko so vrata zaklenjena, mu ni ostalo nič drugega kot počakati, da žena najde rezervne ključe. Ampak to ni dovolj. Rezervni ključi niso njegovi. Rezervni ključi so opomin, da nima nadzora. „Veš kaj, tega imam dovolj. Enkrat za vselej bom poskrbel za svojo svobodo. Kupil si bom ključni obesek z GPS sledilnikom. Vedno bom vedel, kje so ključi, in konec bo te telenovele!“ Žena ga pogleda, se nasmehne in s police vzame majhno škatlico. „Tukaj, ljubi, nekaj zate. Kupila sem ti GPS sledilnik že pred enim tednom. Ključi so na zadnjem sedežu – preverila sem jih z aplikacijo.“ On jo pogleda, razširjenih oči, kot da bi pravkar izvedel, da je vesolje resnično neskončno. „Vidiš, to si delala! Kupovala sledilnike in me sabotirala! To je bil tvoj načrt ves čas!“ Odpre vrata, iz avtomobila vzame ključe in si ves zadihan popravi jakno. „Ampak ne bom ti dovolil, da me ustaviš. Grem v trgovino po kruh. In peljal se bom s svojim avtom.“ Vrata se zaprejo. Motor zažene. A za trenutek ga prešine misel: „Kaj če je sledilnik pravzaprav začetek njene popolne kontrole nad mano?“ Sosedova srebrna puščica Na dovozu je stal njegov stari, zarjaveli karavan, parkiran ob robu pločnika, kot bi bil tam že od nekdaj. Ponos preteklih dni je že davno zbledel. Zdaj je bil le še opomin na vse, kar je šlo v njegovem življenju narobe. V ozadju, kot da se postavlja na ogled, je stal sosedov novi avtomobil – srebrn, bleščeč, brezhiben. "Glej ga," je zamrmral sam sebi, ko je pil hladno kavo zjutraj na verandi. "Svetlika se, kot da ga svetloba sama blagoslavlja. Še ptiči si ne upajo kakati nanj." Sosed je prišel iz hiše, oblečen v brezhibno obleko, s kravato zavezano ravno prav sproščeno, da je kazal uspeh brez truda. Vrgel je aktovko na sedež avtomobila in zapeljal z dovozne poti z nasmehom, ki je v očeh opazovalca deloval kot posmeh. "On ima vse," je rekel in se naslonil na ograjo. "Avto, službo, ženo, ki ga občuduje. Jaz pa..." Njegov pogled je zdrsnil na karavan, kjer je barva že dolgo obupala in rja zmagoslavno zasedla svoje mesto. "Jaz imam to." Spomnil se je trenutkov, ko je bil še prepričan, da bo dosegel nekaj velikega. Ko je prvič sedel v ta avto, nov in sijoč, je sanjal o vikendih na obali, dolgih vožnjah in občutku svobode. Zdaj pa je avto le še oklep, ki ga je ujel v lastno življenje. Sosedova srebrna puščica ni bila samo avto. Bila je simbol. Simbol vsega, česar on ni dosegel. Simbol sveta, ki se je zarotil proti njemu. "Krivice," je zamrmral. "Sistem je naravnan za take kot on. Za tiste, ki imajo veze, ki se rodijo z zlatimi žlicami." A v resnici ni šlo samo za sistem. V globini je vedel, da ga ni ustavil nihče drug kot on sam. Nepotešena ambicija, zamujene priložnosti, popoldnevi, preživeti na kavču namesto na sestankih ali v novih projektih. Vse je vodilo do tega trenutka – do rjavega karavana in sosedove srebrne puščice. Sedel je na stopnici in zamišljeno pobožal ključ svojega avta, ki ga je vedno nosil v žepu, čeprav ga ni več vozil pogosto. V glavi si je obljubil, da bo nekaj spremenil. Da bo znova dvignil svojo zastavo in nehal zavidati drugim. A že takoj za tem je zamahnil z roko in se prepričal, da je svet preveč nepošten, da bi takšne sanje sploh imele smisel. Sosedova srebrna puščica je odpeljala v daljavo, njegova pa je ostala v njegovih mislih – kot večna senca na njegovem ponosu. Sosedova srebrna puščica Žalosten pogled skozi okno ga spremlja vsak dan, ko se odpravi na svojo „življenjsko pot“ – do pekarne, po cigarete in nazaj domov. Njegov zarjavel karavan, ki je nekoč sramežljivo bleščal v svetlo modri barvi, zdaj počrni v senci tiste popolne srebrne puščice. Sosedov avto. Parkiran je točno pod njegovim oknom, kot opomin, kot sramotilni steber, na katerega ga je usoda priklenila. „Kako ga sploh čisti? Ali pa mu ga vsak teden preprosto zamenjajo?“ si v mislih šepeta, medtem ko si briše prah z armaturne plošče svojega avta, ki ga ni umil že tri mesece. Sosedov avto ni samo srebrn. Ne, je simfonija aerodinamičnih linij in tihe moči. Ko sosed pritisne na gumb, se vrata odprejo kot v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu. Ko pa on odpira vrata svojega karavana, se sliši zvok, ki spominja na razjarjenega mačka. „Zakaj jaz? Zakaj meni ni bilo dano voziti kaj takega?“ stokajoče vpraša vesolje, medtem ko pogleduje na svoj skromen dom, kjer ga žena gleda izza zavese in maha z računi. „Ti in tvoj avto! Boljše bi bilo, da bi se zaposlil za kaj dodatnega, kot da buljiš v tisto kišto!“ mu je rekla pred nekaj dnevi. A kaj ona ve? Kaj kdorkoli ve? Njegov zarjavel karavan je večni simbol njegovega življenja – začetek s polnimi obeti, zdaj pa poln lukenj in brez ene same sanje o prenovi. „Krivice sveta so tako velike, da je nemogoče, da bi jih kdo odpravil!“ premišljuje, ko se sprehodi mimo srebrne puščice, katere lastnik je nedavno posodobil tudi garažo. Zdaj ima avtomatska vrata, ki se dvignejo v trenutku, ko pride sosed domov. Na kratko pomisli, kako bi bilo, če bi imel dovolj denarja za novo srebrno puščico. Si predstavlja, kako bi se odpravil na „večerjo“ – ne v pekarno, ampak v pravi restoran. Kako bi ga sosedje opazovali, ko bi njegov novi avto sijal v soju ulične svetilke. Kako bi se vrata zaprla, tiho kot noč. Kako bi se… Zvok padajoče pločevine ga predrami. Njegov karavan se je znova vdrl na desni strani. „Aha, spet ta življenjska ironija,“ si reče in sede za volan. Motor zakašlja, izpuh odda zadnji zvočni izdih, a nekako avto spelje. Sosed ga opazi skozi okno in mu pokima, kot da bi bil prijatelj. A on ve bolje. „Ko bom jaz imel srebrno puščico…“ si tiho zaobljubi, medtem ko pelje proti pekarni. Iz izpuha se dviga dim, a on ne odneha. Svet morda ni pravičen, a njegov karavan še vedno vozi. Gnezdo razvajenega sokola Sedel je za kuhinjsko mizo, z vilico v roki in pogledom, uprtim v krožnik pred seboj. Golaž z žličniki. Spet. Vonj je bil skoraj nostalgičen, a v njem ni čutil ničesar drugega kot zamero. "Mama, že stokrat sem ti rekel, da tega ne maram," je zavzdihnil in porinil krožnik stran. Mama, drobna ženska z večno predpasnikom, je stala ob štedilniku in popravljala lonec, ki je že zdavnaj opravil svojo nalogo. "Moj malček, to je tvoje najljubše iz otroštva," je rekla s tonom, ki ni dopuščal ugovora. "Kako ga ne bi maral?" "Mama," je rekel, njegov glas je bil zdaj ostrejši. "Star sem 35 let. Lahko nehaš s tem 'malček'? Jaz nisem več otrok. Sem odrasel moški." Obrnila se je k njemu z nasmehom, ki je bil poln ljubezni in hkrati ignorance. "Seveda si odrasel," je rekla, kot da ga želi pomiriti. "Ampak za mamo boš vedno moj malček." To je bila tista kaplja čez rob, ki jo je občutil že tolikokrat, da je ni več mogel zadržati. "Mama, a ti sploh razumeš, kako se počutim? Ves čas mi kuhaš stvari, ki jih ne maram, kličeš me z imeni, ki so smešna, in – ne, ne glej me tako – jaz nočem več tega!" Mama se je naslonila na pult in ga gledala, kot da bi poskušala razumeti. "Ampak, če jaz ne bom skrbela zate, kdo bo? Ti sploh ješ, ko nisi tukaj? Ponoči me skrbi, če si lačen. Si jedel kaj zdravega?" "To ni stvar hrane!" je rekel, zdaj že povsem razburjen. "Gre za to, da... da se počutim kot nekdo, ki ni sposoben sam živeti! Kot sokol, ki ga držiš v gnezdu, čeprav bi moral leteti." Mama se je nasmehnila. "Sokol? Lepo rečeno, ampak sokoli jedo, kar jim prinesejo. In ne jamrajo." Ob njegovem obrazu je bilo jasno, da se je predal. Mama je zmagala – znova. Gledal je golaž na krožniku in si mislil: Mogoče pa le ni tako slab. Toda globoko v sebi je vedel, da ni šlo samo za golaž. Šlo je za simbol. Simbol življenja, kjer je bil sokol, ki je ostal v gnezdu, ker je bilo tam toplo, varno in – čeprav ne vedno po njegovem okusu – vedno pripravljeno zanj. Ko je vzel prvi grižljaj, je mama zadovoljno pokimala. "Vidiš? Vem, kaj je najboljše zate." On pa je le tiho prežvečil in si rekel, da bo nekega dne vendarle poletel. Samo... danes še ne. Gnezdo razvajenega sokola S 35 leti in tremi neuspešnimi poskusi selitve iz mamine hiše je bil Jure samozavestno prepričan, da je življenje z njim ravnalo nepravično. Obkrožen z lastnimi ambicijami, ki so bile vedno le korak od uresničitve, ga je mamin vzdevek „moj malček“ vsak dan znova zabil nazaj v gnezdo, iz katerega ni zmogel odleteti. „Mama, prosim te, ne kliči me tako pred mojimi prijatelji! Sem odrasel moški, ne pa kakšen pubertetnik!“ je rekel med tem, ko je grizel njen piščančji zrezek v omaki, ki je ni maral že od otroštva. „Ampak ti si moj malček. Vedno boš moj malček,“ je odvrnila mama, medtem ko je z enako predanostjo, kot je pripravljala njegova kosila, pospravljala drobtine izpod njegovega krožnika. Njegovi poskusi odselitve so vedno padli v vodo. Enkrat je bil problem previsok najemninski depozit, drugič premajhna kuhinja v stanovanju, ki si ga je ogledal, tretjič pa preprosto dejstvo, da ni znal kuhati. Mama ga je vsakič znova prepričala, da doma ni tako slabo. „Glej, mama, rad bi jedel, kar si sam pripravim. Rad bi sam odločal o tem, kdaj grem spat, kdaj perem perilo, kdaj…“ „Perilo! Perilo! Kaj pa sploh veš o pranju, Jure? Ravno majice sem ti oprala. Bi rad, da nosiš trda, neudobna oblačila? To hočeš?“ ga je prekinila, kot da bi ga hotela zaščititi pred lastnimi odločitvami. „Mama, ne rabim tvojega perila, ne rabim tvojih kosil in ne rabim tvojega „moj malček“!“ je jezno izbruhnil. A ko je videl solze v njenih očeh, se je umaknil nazaj v varnost svojega sobnega računalnika. Kasneje tisti večer je mama potrkala na njegova vrata. „Jure, naredila sem ti tisto palačinko z Nutello, ki jo imaš rad.“ Prijel jo je, se usedel in se v mislih spraševal, kako to, da si nikoli ne zapomni, da ima raje marmelado. Ampak vseeno je pojedel do zadnjega. Ne iz ljubezni do palačink, ampak ker je vedel, da bo to njej v tolažbo. V svojem srcu je bil Jure pravi sokol, pripravljen na polet. Vendar je bil njegovo gnezdo premehko, pretoplo in prepolno maminega „moj malček“. Kako naj sokol leti, če ga še vedno hranijo z bešamel omako? Naslednji dan je na internetu iskal nova stanovanja. Morda tokrat najde tisto pravo. Ali pa vsaj neko izgovorljivo razdaljo od omake bešamel. POJASNILA Naročilo za pripravo spiska za pesmi - prvih 15 tem Pripravljam zbirko pesmi z naslovom »Ubogi moški«, v kateri bodo moški pripovedovale svoje žalostne življenjske zgodbe v različnih situacijah, ki se resnično zgodijo v njihovem življenju. Ali lahko napišeš 15 situacij, kjer so moški zelo ubogi in vsako situacijo utemeljiš v največ treh vrsticah. Naročilo za pripravo spiska za črtice – teme 16 do 30. Pripravljam zbirko črtic z naslovom »Ubogi moški«, v kateri bodo moški pripovedovali zgodbe, ki so za njih žalostne, vendar so posledica razvajenosti od mamic in žena, pa težav, ki jih imajo zaradi izven zakonskih razmerij, slabšega avta kot ga ima sosed, pa lenobe v službi, zaradi česar se čutijo šikanirane v različnih situacijah, pa zaradi prepirov z otroki, ker jim kratijo svobodo itd. Ali lahko napišeš 15 situacij, kjer so moški zelo ubogi in vsako situacijo utemeljiš v največ treh vrsticah. Navodilo za prvih 10 pesmi Pripravljam zbirko pesmi z naslovom »Ubogi moški«, v kateri bodo moški pripovedovale svoje žalostne življenjske zgodbe v različnih situacijah, ki se resnično zgodijo v njihovem življenju. Želim da izraziš njihov strah, pretresenost in bolečino, ki naj opomnijo ljudi naj tega ne počnejo, obenem pa pesmi ne smejo biti osladne. Sicer pa naj se v vsaki pesmi čuti čim več umetne inteligence in naj ne posnemajo znanih pesnikov, naj bodo unikatne, inovativne, kakovostne. Za vsako pesem napiši tudi naslov, ki ni na »prvo žogo«. Pesmi naj bodo napisane na moderen način, eden je moderen način. Dolžina posamezne pesmi naj bo do 5 kitic, oziroma največ ena A4 stran teksta. Tema 1. pesmi je ….. Dodatno navodilo za pesmi od 11 do 15. Pesmi naj bodo napisane v obliki soneta. Navodilo za resne črtice 16 do 20 in 20 do 25 Pripravljam zbirko črtic z naslovom »Ubogi moški«, v kateri bodo moški pripovedovali zgodbe, ki so za njih žalostne, vendar so posledica razvajenosti od mamic in žena, pa težav, ki jih imajo zaradi izven zakonskih razmerij, slabšega avta kot ga ima sosed, pa lenobe v službi, zaradi česar se čutijo šikanirane v različnih situacijah, pa zaradi prepirov z otroki, ker jim kratijo svobodo itd. Želim da izraziš njihovo resnično prizadetost strah, pretresenost in bolečino, s čimer opominjajo ljudi da so reveži, obenem pa črtice ne smejo biti osladne. Sicer pa naj se v vsaki črtici čuti čim več umetne inteligence in naj ne posnemajo znanih pesnikov, naj bodo unikatne, inovativne, kakovostne. Dolžina posamezne črtice naj največ ena A4 stran teksta. Tema 16. črtice je: Navodilo za sproščene črtice 21 do 30 Pripravljam zbirko črtic z naslovom »Ubogi moški«, v kateri bodo moški pripovedovali zgodbe, ki so za njih žalostne, vendar so posledica razvajenosti od mamic in žena, pa težav, ki jih imajo zaradi izven zakonskih razmerij, slabšega avta kot ga ima sosed, pa lenobe v službi, zaradi česar se čutijo šikanirane v različnih situacijah, pa zaradi prepirov z otroki, ker jim kratijo svobodo itd. Želim da izraziš na duhovit, humoren, zabaven in privlačen način njihovo prizadetost strah, pretresenost in bolečino, s čimer opominjajo ljudi, da so reveži, obenem pa črtice ne smejo biti osladne. Sicer pa naj se v vsaki črtici čuti čim več umetne inteligence in naj ne posnemajo znanih pesnikov, naj bodo unikatne, inovativne, kakovostne. Dolžina posamezne črtice naj največ ena A4 stran teksta. Tema 21. črtice je: Seznam 15 situacij, kjer so moški lahko izjemno ranljivi, s kratko utemeljitvijo: 1. Življenje na robu brezdomstva: Moški, ki izgubi službo in je zaradi družbenih pritiskov preponosen, da bi prosil za pomoč, konča na ulici brez strehe nad glavo. 2. Zgodbe molčečih očetov: Ločeni očetje, ki se borijo za stik s svojimi otroki, a se v sodnih postopkih počutijo nemočne in stigmatizirane. 3. Osamljenost v množici: Starejši moški, ki je po upokojitvi izgubil svoj smisel in se znajde v osami, ker ga družina in prijatelji zanemarjajo. 4. Maska trdnosti: Moški, ki se navzven kaže kot močan in samozavesten, v resnici pa vsak dan bori s tesnobo in depresijo, ker se boji pokazati svojo ranljivost. 5. Družinski izdajalec: Moški, ki se razkrije kot žrtev zlorabe v otroštvu, a ga družina zavrne in ga označi za lažnivca. 6. Nevidni skrbnik: Moški, ki žrtvuje svoje življenje za nego bolnega starša ali partnerja, a njegovo požrtvovalnost okolica vzame za samoumevno. 7. Zamolčana bolečina: Moški, ki je žrtev spolnega napada, a se sooča z dvomi in posmehovanjem, če spregovori. 8. Ujeta generacija: Mladi moški, ki zaradi gospodarske krize nikoli ne doseže finančne samostojnosti in ostane odvisen od staršev. 9. Tišina po vojni: Veteran, ki ga preganjajo travme iz bojišča, a v civilnem življenju nima prostora, da bi predelal svojo bolečino. 10.Ljubezen brez odziva: Moški, ki dolgoletno ljubezen namenja partnerki, ki ga čustveno zavrača, a ostaja v razmerju zaradi otrok. 11.Izguba ponosa: Delavec, ki zaradi avtomatizacije izgubi službo in občutek lastne vrednosti, ker ga družba ne potrebuje več. 12.Sodniška plahta: Moški, ki ga partnerka lažno obtoži nasilja, kar mu uniči kariero in ugled, preden lahko dokaže svojo nedolžnost. 13.Senca preteklosti: Bivši kaznjenec, ki si po prestani kazni prizadeva za novo življenje, a se družba noče odreči njegovemu preteklemu grehu. 14.V dolgovih do vratu: Moški, ki zaradi finančnega pritiska in nesposobnosti poravnave dolgov izgubi družino in dom. 15.Prikrita bolezen: Moški, ki trpi za redko kronično boleznijo, a se zaradi stereotipov o moški trdnosti izogiba iskanju pomoči. Seznam 15 situacij, kjer se moški čutijo uboge in se sami sebi smilijo, z ironično noto: 16.Plačani, a neslišani: Moški, ki se pritožuje, da ga v družinskem svetu ne poslušajo, čeprav sam pokrije vse stroške, in pozabi, da doma skoraj nikoli ni prisoten. 17.Krona ljubosumja: Moški, ki ne more spati, ker je žena všečkala fotografijo nekdanjega sošolca, medtem ko je njegova objava ostala brez odziva. 18.Svoboda na udaru: Oče, ki se pritožuje, da ga najstniški sin ne spoštuje, ko ga prosi, naj po kosilu pomije posodo. 19.Šikaniran genij: Lenoben delavec, ki trdi, da ga šef zaničuje samo zato, ker on "mislil veliko več kot drugi", medtem ko pije še eno kavo. 20.Izvenzakonski vozel: Moški, ki se čuti žrtev družbe, ker ga je ljubica zapustila, žena pa zahteva pojasnilo za njegove nočne odsotnosti. 21.Netflix in ni mira: Prizadet partner, ki se smili sam sebi, ker žena izbere serijo, ki mu ni všeč, in ob tem "uniči njegove pravice". 22.Majhen velik ekran: Pravična jeza moža, ki se počuti razvrednotenega, ker njegova žena vztraja pri nakupu "samo" 55-palčnega televizorja. 23.Vojna v kuhinji: Moški, ki se jezi, ker je moral sam naložiti pomivalni stroj, in vidi v tem največjo izdajo zakona. 24.Senca popolnosti: Oče, ki se počuti zapostavljenega, ker njegov otrok raje posluša mamine nasvete pri domačih nalogah. 25.Fitnes dilema: Moški, ki se počuti zatiranega, ker žena predlaga skupno vadbo, čeprav on uživa v svojem "aktivnem sedenju". 26.Solze na krivulji: Moški, ki se smili samemu sebi, ker sosedje hitreje napredujejo v karieri, medtem ko "sistem ignorira njegovo veličino". 27.Usoda nakupovalnega vozička: Moški, ki se čuti izdano, ker ga žena pošlje po mleko, čeprav on "v tej hiši samo dela in dela". 28.Zgodba o ključih: Moški, ki je prepričan, da ga žena namerno sabotira, ko mu ne da ključev od "njegovega" avta, čeprav ga uporablja le ob vikendih. 29.Sosedova srebrna puščica: Moški, ki si očita nesrečno življenje, ker ima sosed boljši avto, in razmišlja o krivicah sveta ob pogledu na svoj zarjavel karavan. 30.Gnezdo razvajenega sokola: Prizadeti sin, ki se pritožuje, da ga mama še vedno kliče "moj malček", čeprav je star 35 let, in kuha zanj kosila, ki jih ne mara.