Urejuje Gustav Pire, družbeni tajnik. nKmetovalec" izhaja 15. in zadnji dan v mesecu ter stoji 2 gld., za gg. učitelje in ljudske knjižnice pa le 1 gld. na leto. — Udje c. kr. kmetijske družbe kranjske dobivajo list brezplačno. Inserati (oznanila) se zaračunjajo po nastopni ceni: Inserat na celi strani 16 gld., na '/a strani 8 gld., na l/i strani 5 gld. in na '/s strani 3 gld. Pri večjih naročilih velik rabat. Družabnikom izdatno ceneje. Vsa pisma, naročila in reklamacije je pošiljati c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani, v Salendrovih ulicah štev. 3. Ilustrovan gospodarski list. Uradno glasilo c, kr, kmetijske družbe vojvodine kranjske, Obseg: Dolenjska voščenka. — Pojasnila in navodila gg družabnikom. — Ali umetna gnojila izsesavajo zemljo? — Gnoj in gnojenje. — Vprašanja in odgovori. — Gospodarske novice. — Uradne vesti c. kr. kmetijske družbe kranjske. — Listnica uredništva — Tržne cene. — Inserati. Dolenjska voščenka. Skoraj vsaka dežela ima v svojih pridelkih in proizvodih kake posebnosti, s kterimi se lahko ponaša pred svetom. Tudi dolenjska pokrajina ima nekaj takih posebnostij, izmed kterih hočem danes navesti jabolko, ki je znano z imenom dolenjska voščenka. To jabolko je na Dolenjskem najbolj cenjeno, pa ne samo zaradi tega, ker je domača vrsta, ampak zaradi svojih odličnih lastnostij. Po nobenem drugem jabolku se po dolenjskih krajih ne povprašuje tako, kakor po vo-ščenkah. Zaradi tega imajo tudi zmeraj dobro ceno. V Novem Mestu moraš že jeseni voščenke plačati po 1 kr., in če je letina še tako dobra. Koncem zime so pa voščenke zelo drage, ako jih poželiš. Posestniki iz Eigla — Novomeščani jih imenujejo „Kočevce" — prinašajo najkasnejše voščenke pred Veliko nočjo in jih lahko prodajajo po 3 do 5 kr. komad na novomeškem trgu. To bodi dokaz, da se dado tudi voščenke ohraniti čez zimo, seveda le v tem slučaju, ako so bile obrane ob pravem času, ne pa prezgodaj, kakor se pri nas večinoma dogaja. Prezgodnje obiranje Podoba 1 je glavni vzrok, ako se nam voščenke ne drže dolgo časa. Vsled svoje trpežnosti, vsled svoje lepote in debelosti, posebno pa vsled svoje dobrote nam je voščenka po Dolenjskem tako priljubljen sad, kakor je Štajercem njih mašančkar, Ti-rolcem pa rožmarinček. Le škoda, da je voščenka vnanjemu svetu še tako malo znana ! Prepričan sem, da bi Nemci delali drugačno reklamo z vo-ščenko, ako bi jo imeli, kakor jo delamo mi. Izvestno bi jo poznal že ves svet, dočim je pri nas še zmeraj krajevnega pomena. Premalo smo še skrbeli, da bi jo spoznal širši svet, kajti kolikor je meni znano, ni je še nihče opisal in ocenil po nemških listih. Zato je tudi v nemški literaturi tako rekoč neznana. Dosti pove to, da je ni prof. dr. Rudolf Stoli, takrat učitelj na vinarski in sadjarski šoli v Klosterneuburgu, sprejel v svoje obširno delo „Avstro - ogerska pomologija", ki je izšla 1. 1884., da je ni omenil niti z eno besedico, čeprav je hotel opisati v tem delu vse sadne vrste, ki se pridelujejo v Avstriji in so vredne, da se razširijo; saj mu je morala takrat biti znana tudi že naša voščenka, če ne od drugod, vsaj s tržaške razstave iz 1. 1882. Naša voščenka bi zaslužila v ti knjigi, ki se peča z avstrijskim sadjem, nekoliko prostora, bolj kakor mnoge druge vrste. Edino grof Attems jo na kratko navaja v popisu sadjarske razstave v Trstu 1. 1882., v kterem jo ocenjuje kot vrsto, ki je krajevnega pomena, in z imenom „voščenka iz Kranjskega", na drugem mestu pa z imenom „sevniška voščenka" (Lichtemvalder Wachs-apfel). Ravno s tem imenom jo navaja tudi v spisu „Najbolj pripravne vrste sadja za Štajersko", kjer jo prišteva vrsti zlatičarjev (G-ulderlinge), in kjer je v par besedah navedel, da je prav dobra namizna vrsta v zgodnji zimi. Drugače se pa o nji med Nemci ni še nič pisalo. Pa tudi domačim veščakom ni bila dosti znana. Tako sklepam iz Kuraltove „Umne sadjereje", kjer se pri sadjeznanstvu obširno opisujejo najrazličnejše sadne vrste, domača voščenka pa ne. Prvi se je zavzel zelena jabolka, ki so drugo pri drugem gledala iz temnozelenega listja. Srce se ti smeje pred tako podobo! In tako zdrava ni bila voščenka le v Poljubnem, ampak tudi po drugih krajih. Voščenka pa se odlikuje tudi po drugih lastnostih, zlasti po svoji lepi obliki, po svoji debelosti in okus nos ti. Kakor se vidi iz pridejanih podob 1.—3. je voščenka precej debelo jabolko, plaščatookroglo. Proti muhi se zožuje, tako da je spodnja polovica dosti širša. Tudi je ena stran jabolka zmeraj bolj razvita kakor druga. Okrog muhe je nekoliko vdrto in malo robato, kar je poznati nekoliko tudi ob straneh jabolka (pod. 1.). Pecelj tiči v srednje globoki vdr-tini ter je kratek in droben; vsled tega, ker je kratek, čepi jabolko na veji. Koža je skraja svetlozelena, ko pa se jabolko omladi, postane enakomerno voščenoru-mena; le okrog peclja je rjavkasta, kakor bi bila posuta z rjo. Ta rja se razteza na okolu v podobi daljših in krajših stremen in je značilna za voščenko (pod. 2.). Podoba 3. Fodoba 2. voščenko gospod vodja Dolenc v svojem ,.Sadjarstvu" 1. 1887., kjer jo je prav dobro ocenil in imenoval ,.čast dolenjsko". In to je tudi! Največ, kar se je širšemu svetu nasproti storilo za voščenko, je to, da smo jo že večkrat razstavili v večjih razstavah, kakor na pr. v Trstu 1. 1882., na Dunaju 1. 1888. itd. Žal pa, da pri takih razstavah ne pride do take veljave, kakeršno zasluži, in sicer zaradi tega ne, ker se vse take razstave vrše navadno v zgodnji jeseni, ko je voščenka še čisto zelena in premalo okusna. Voščenko je treba spoznati sredi zime, da jo prav ocenimo. Pri sadjarskem shodu v Novem Mestu 2. dne junija 1898.1. se je dolenjska voščenka priporočala, toda pogojno, namreč za tiste kraje, kjer se že od nekdaj prideluje. To me je napotilo, da sem se začel nekoliko bolj zanimati za voščenko. Pogledal sem v nektere kraje, kjer se voščenka v večji meri prideluje že od nekdaj. Prepričal sem se zlasti v Podljubnem. da je voščenka res zlata vredna jabolčna vrsta. Nobeno drugo jabolko ni letos tam tako močno obrodilo kakor voščenka, pa tudi nobeno drugo jabolko ni bilo tako zdravo kakor voščenka. Dočim je vse drugo drevje trpelo več ali manj zaradi skrlupa (Fusikladija), bilo je listje voščenke temnozeleno, da je je bilo veselje gledati. Zlasti pa je bilo veselje gledati lepa, velika svetlo- Na koži so sem in tja majhne, neznatne rjaste pikice. Meso je rumenkastobelo, zelo sočno, krhko in prav prijetnega, sladkokiselkastega okusa, ki nekoliko spominja na okus pomeranč. Veliko vredno pri voščenki je tudi to. da ostane sočna in da ne ovene tako hitro kakor druge vrste, na pr. cvetač, parmena itd. Peščišče je odprto. Posamezni predali so dokaj prostorni. Peške so pravilno razvite (pod. 3.). Drevo napravi širok vrh iz rogovilastih vej. V rasti je drevo podobno pariškemu ramburju ali kanadski rejneti. Po čudni rasti in po svetlejši barvi listja je je lahko ločiti od vseh drugih jablan. Vsled svojega izbornega sadu in vsled svoje prikladnosti za Dolenjsko se naša voščenka priporoča, da jo imamo kot pristno domače blago v največjih čislih in da jo sadimo in cepimo, kjer koli mogoče. Sigurno nam bo trgovina z vo-ščenkami lahko donašala še lepe novce v deželo, ako bodemo imeli dosti takega blaga naprodaj in ako bo-demo voščenke ob pravem času obirali z drevja in jih dobro hranili. R. Pojasnila in navodila gg. družabnikom. Delokrog c. kr. kmetijske družbe kranjske je zelo obširen. Čim bolj se razvija družba, tem bolj se tudi množi delo, tem bolj je želeti, da se ne nalaga po ne- potrebnem, potrebno pa se ne moti. Iz tega namena smo v nastopnem zbrali nekaj najvažnejših pojasnil in navodil, ktera so sicer znana iz „Kmetovalca-', ker nam pa dan na dan dohajajo vprašanja in zahteve, podajamo jih pregledno sestavljene čč. družabnikom ter jih prosimo, naj jih izvolijo uvaževati, da ne bodo družbeni pisarni povzročali nepotrebnega dela. Pravice in dolžnosti udov. 1.) Vsak nov ud mora plačati, kadar pristopi k družbi, pristopnino (2 gld.), in ostane družben ud dotlej, dokler plačuje udnino (2 gld, na leto). Kdor torej pristopi k naši družbi, plača prvo leto 4 gld. (2 gld. pristopnine in 2 gld. ndnine), potem pa vsako leto 2 gld. 2.) Vsak nov ud dobi diplomo kot sprejemno pismo, in sicer brezplačno. Napačno je mnenje, da nov ud plača 2 gld. za diplomo. 3.) Vsak ud dobiva družbeno uradno glasilo ,.Kmetovalca" (nemški udje „Oeconoma") brezplačno. 4.) Sadna drevesca, ktera so določena udom, so — pravilno in pravočasno zglašena — tudi brezplačna. Določbe o zglasitvi so vsako leto objavljene med uradnimi vestmi v »Kmetovalcu". 5.) Iz gorenjih pojasnil je razvidno, da udje plačujejo letnino kot udnino, in zato ne moiejo zahtevati, da se jim popusti del tega zneska, češ da ne vzamejo drevja ali se odreko ,,Kmetovalcu". To dvoje dobivajo brezplačno, in ako se temu ali onemu odreko ali ne vzemo pravočasno, zapade na korist družbi. 6.) Ako družba prepušča podružnicam del letnine, dela to zato, da jim pomaga v njihovem delovanju. V tem slučaju udje dotične podružnice nimajo pravice do brezplačnega drevja. Pač pa lahko vsak ud dobi 4 drevesca za 1 gld. To je torej posebna olajšava, ktero daje kmetijska družba udom takih podružnic, ki zahtevajo del letnine. Opomniti pa moramo, da podružnice na svojih občnih zborih same sklepajo, ali vzemo sadno drevje, ali si pridrže določeni del letnine. Zato priporočamo udom, ki imajo glede podružničnega delovanja kaj na srcu, naj pridno hodijo na podružnične občne zbore in naj se tamkaj udeležujejo posvetovanj. 7.) Vsak družben ud je po družbenih pravih ud tiste podružnice, v ktere okolišu stanuje. Kakor si faran ne more izbijati fare, občan ne občine, tako mora tudi ud naše družbe pripadati podružnici svojega okoliša. Nezadovoljnost povzročajo navadno osebni nagibi ; in ako je nesporazumljenost že sama na sebi znak nemožatega značaja, obsoja se tembolj, ako je dotičnik niti v javnih odnošajih ne more krotiti. Za posvetovanje in za poravnanje vseh nesoglasij so najpriklad-nejši občni zbori podružnic; zato naj se jih udje pridno udeležujejo, ne pa zaradi nesoglasja doma ostajati in potem zahrbtno zabavljati! 8.) Kdor »Kmetovalca" ne dobiva redno, naj to takoj naznani družbi, da ta potrebno ukrene. Kdor čaka več časa ali morda celo leto, potem se lahko zgodi, da mu družba ne bo mogla poslati vseh številk. 9.) Kdor se preseli, naj to takoj naznani družbi ter naj navede staro in novo bivališče. To olajša delo pisarničarju, ki mora preseljenca iskati po raznih zapisnikih, in po nepotrebnem izgublja čas, ako dotičnik navede samo novo bivališče. 10.) Kadar kak ud umrje, naj dotična podružnica to naznani glavnemu odboru. Dopisovanje družbi. 11.) Dopisi naj bodo primerno kratki, toda razločni in jasni. 12.) Dopisovalci naj na vsakem dopisu razločno napišejo popolen svoj naslov: ime, priimek, stan, bivališče in zadnjo pošto, oziroma pri naročitvah tudi zadnjo železniško postajo. 13.) Na vsako pismo, poslano družbi, je treba prilepiti zadostno poštno znamko. Odslej bo družba zavrnila vsako pismo, od kterega ni plačana popolna poštnina. Tu moramo omeniti, da tudi županski in župnijski dopisi na družbo niso prosti poštnine. »Kmetovalec". 14.) »Kmetovalec" je družbeno uradno glasilo, v kterem se poleg drugega objavljajo vse naredbe glavnega odbora, tičoče se udov, potem oddaja plemenih živalij, semen, strojev in drugih potrebščin, začetek in konec oddaje, cene itd. Mnogo nepotrebnih pisarij povzroča povpraševanje po rečeh, ktere je družba že pojasnila v »Kmetovalcu". Ako bi hotela družba taka naznanila sporočati posameznikom, treba bi bilo pošiljati po več tisoč dopisov; da se pa to opravi z enkratnim objavljenjem, zato ima družba svoje uradno glasilo. Družbenim udom je torej dolžnost, da »Kmetovalca" vsaj dobro pregledajo. Kdor povprašuje po že znanih rečeh, kaže s tem, da se ubogo malo meni za družbeno delovanje. 15.) Naslovi za »Kmetovalca" se v začetku leta natisnejo za celo leto. Kdor se je preselil ali se preseli v kratkem, naj to takoj v začetku leta naznani družbi, ne pa šele potem, ko so naslovi že zgotovljeni. 16.) V nekterih krajih žele udje »Kmetovalca" dobivati pod enim zavitkom. Tudi ti naj svojo željo semkaj naznanijo takoj ob pričetku leta, da družba ne bo imela nepotrebnega dela in nepotrebnih stroškov. Drevje. 17.) Vsled posebne določbe družba oddaja sadno drevje brezplačno in pa za plačilo. Brezplačno dobivajo udje po 4 drevesa na leto, toda le udje onih podružnic, ki po celo letnino pošiljajo glavnemu odboru. Drevje za plačilo se oddaja po razmeri zaloge, a treba je pravočasno naročiti. 18.) Podružnice naj pošiljajo glavnemu odboru po 2 naročitvena izkaza. Golice jim dopošlje družba. Po en izkaz ostane družbi za njene račune, drugi izkaz pa dobi podružnica z drevjem nazaj, da se ve ravnati pri razdelitvi. V izkaze naj se vpišejo le naslovi naročnikov in število dreves, zaključiti pa jih ni treba, da se tukaj lahko kaj pripiše, prenaredi ali spopolni. 19.) Podružnice, ki po drevje pošljejo voznika, naj to prej naznanijo z dopisnico, ker to pride v prilog vozniku in družbi. Ako družba že naprej ve dan, kdaj pride voznik po drevje, pripravi je, da je voznik lahko kar naloži in odpelje. V nasprotnem slučaju pa se lahko zgodi, da pride več voznikov naenkrat, in mnogi morajo čakati po pol ali celo po cel dan, predno pridejo na vrsto. 20.) Stari udje, ki prepozno plačajo letnino, in novi udje, ki pristopijo k družbi po določenem roku za zglasitev za drevje, tisto leto nimajo pravice do drevja, niti do kake druge odškodnine. Naročitve. 21.) Raz ven sadnega drevja kmetijska družba včasih oddaja tudi druge kmetijske potrebščine. Kaj in * kdaj družba oddaja, to naznanja v „Kmetovalcu". Stalne zaloge družba nima, ker ni trgovsko podvzetje, ampak kot pospeševalka kmetijstva le posreduje kolikor moči ceno nabavo takih potrebščin, kakeršnih bi si posamezni kmetovalci sicer ne mogli nabavljati pod tako ugodnimi pogoji. 22.) Reči, ktere družba oddaja le udom, ali pa tem po nižji ceni, smejo udje naročati, samo zase, ne pa tudi za druge. Kdor zakrivi tako goljufijo, ga občni zborlahko izključi iz družbe. 23.) Potrebščine, ktere oddaja kmetijska družba, naj udje naročajo pravočasno in po toliko, po kolikor jih potrebujejo. Ako pa kdo vender-le naroči kako blago, kterega je že prej nekaj naročil, naj vsaj pove, da je to druga naročitev. Zelo neprilično je, če kdo, kteremu kaka naročena reč še ni došla, ravno tisto zopet naroči, pa ne pove, da hoče le tisto, kar je že enkrat zahteval. Naročitev se vknjiži in svoječasno zvrši, sedaj pa jo naročnik zavrne, češ da je naročeno blago že prejel. Take nejasne naročbe povzročajo nepotrebno delo in nepotrebne stroške. 24.) Naročitve morajo biti jasno označene; navedeno mora biti blago, množina, način odposlatve (po pošti ali po železnici) in pa postaja, kamor naj se blago pošlje. Večkrat kak naročnik pošlje denar, pa ne pove, čemu, ali pa pošlje nekoliko denarja z naročilom, naj mu za to vsoto pošljemo kakega blaga. Take čudne naročitve povzročajo le zmešnjavo. 25.) Blago, ktero se oddaja po meri in vagi, naj se vedno naroča po novi meri in vagi. 26.) Kadar kakega blaga zmanjka, družba to naznani v „Kmetovalcu" med gospodarskimi novicami. Po takem objavljenju naj nihče več ne naroča dotič-nega blaga. 27.) Blaga, kterega oddaje družba ni naznanila, naj udje ne naročajo, ker ga jim družba itak ne more poslati. Zlasti moramo povdarjati, da kmetijska družba ne oddaja niti trt, niti gozdnih sadik, za ktere nam vedno dohajajo naročitve. 28.) Kar je naznanjenega v inseratih, tega ne oddaja družba, ampak tisti, ki naznanjajo. Take reči naj se ne naročajo pri družbi, ampak pri onih, ki ponujajo. Tudi bodi omenjeno, da kmetijska družba za . blago, naznanjeno v inseratih, ne prevzame nikakega jamstva in nikake odgovornosti. Ali umetna gnojila izsesavajo zemljo? Taka in enaka vprašanja nam v zadnjem času dohajajo pogosto, češ da ta ali oni sosed svari pred porabo umetnih gnojil, ker ona menda nekaj let res delajo boljšo košnjo, potem pa zemlja opeša in rodi manj kakor poprej. Sled te govorice je iskati pri dveh vrstah ljudij, pri navihanih zlobnežih, kterim je uspeh kmetijske družbe trn v peti in jih jezi, da si sami ne morejo pripisovati velikanskega uspeha pri umetnih gnojilih na Kranjskem, in drugič pri neumnežih, kteri so proti vsakemu napredku, in če se slednjič uspeh vender pokaže, ga žele pomanjševati z neumno govorico, s ktero ob enem mislijo pokriti svojo sramotno zmoto. Pri škropljenju trt z modro galico proti perono-spori in z nasajanjem ameriških trt je bilo ravno tako. Ko smo pričeli priporočati škropljenje trt in so nas nekterniki ubogali, brž so nekteri neumni mogotci reč zasmehovali. Pokazali se so pa kmalu očitni uspehi, kterih ni mogel nihče tajiti, in mesto da bi oni, kteri so poprej reč zasmehovali, svojo zmoto priznali, so raje še nadalje svarili pred škropljenjem, češ da naredi vino strupeno. No, danes menda ni vinščaka, ki bi si upal škropljenje zametati. S sajenjem ameriških trt je bilo prav tisto. V pričetku niso verjeli; ko so pa prvi nasadi tako krasno uspevali, trdili so neverneži, da take cepljene trte pač nekaj let uspevajo, potem pa usahnejo. To jim je bil zopet izgovor! Danes tega nihče ne verjame, ve pa vsakdo, da je treba ameriški vinograd dobro gnojiti, če ne, trte res pešajo, kar pa velja tudi za stare vinograde. Če bi bili stari vinogradi bolje zasajeni, obdelani in pognojeni, bi še danes marsikteri vinograd dobro kluboval trtni uši, dočim je tako uže nekaj let suh. Vse tako se godi dandanes glede porabe umetnih gnojil. Najprvo so zasmehovali tiste, kteri so jih rabili, in sedaj, ko ne morejo tajiti uspehov, pa si pomagajo z nespametnim izgovorom, da umetna gnojila izsesavajo zemljo. S tem izgovorom hočejo pokriti svojo zmoto in tolažiti same sebe. Kaj pa so umetna gnojila? Pri nas mnogo ljudij smatra umetna gnojila za neko čudežno štupo, ki v zemlji deluje kot kaka čarovnija. Temu pa nikakor ni tako. Navadno gnojimo s hlevskim gnojem, kteri, če je popolen in rabljen v zadostni množini, mora zemlji vse tisto vrniti, kar ji s žetvijo vzamemo. Temu pa ni tako; naš gnoj ni popolen, ne dostaja mu mnogo redilnih snovij in vrhu tega primanjkuje našim apnenim zemljam uže od narave marsiktere redilne snovi. Rastline potrebujejo izmed rudninskih snovij železo, magnezijo, apno, kalij, fosforovo kislino i. dr. Prvih treh je v vsaki zemlji (vsaj redno) vedno dovolj in ni treba zanje skrbeti potom gnojenja. Drugače je pa s kalijem in s fosforovo kislino; teh dveh snovij je uže od narave malo v zemlji, in vrhu tega smo skozi stoletja zemljo izsesavali, če krmimo živino s pridelki take izsesane zemlje, potem teh snovij tudi v hlevskem gnoju ni dovolj, in moramo jih nadomestiti z dokupom. Ta dokupljeni umetni gnoj le dopolnjuje hlevski gnoj, in če potresemo travnik s kajnitom (ki ima v sebi kalij) in s Tomasovo žlindro (ki ima v sebi fosforovo kislino), tedaj le zemlji nekaj damo, česar ji primanjkuje, in zemlja more več roditi kakor doslej. S tem se pa zemlja ne bo izsesala, ker ima drugih redilnih snovij dovolj v sebi in ker se primanjkujoči dušik vedno od novega nabira v zemlji potom gotovih rastlin, ktere ga dobivajo iz zraka, ki je neusahljiv vir dušika. Dokupljeni umetni gnoj pa pri umnem kmetijstvu ostane v posestvu, ker s pridelki krmimo živino in gnoj pride nazaj v zemljo. Z umetnimi gnojili ne le zemlje ne moremo izsesati, temveč celo posestvo trajno z boljšam o. Pri tej priliki naj opozorimo čitatelje, da naj pazno bero razpravo v ti številki »Gnoj in gnojenje". Z gnojenjem z umetnimi gnojili popravljamo le stare grehe našega kmetovanja. Naj vsakdo pomisli, koliko tisoč in tisoč živine smo prodali ali doma zaklali, ki je vsa vzrastla iz krme, pridelane na naših tleh. Kosti živine pa obstoje iz fosforovokislega apna, kterega je dobila živina iz tal. V teku stoletij smo pridelali milijone stotov kostij, kterih glavna in za nas važna sestavina je fosforova kislina, ktero smo vzeli iz tal, ne da bi jo vrnili. Ni torej čuda, da je ne dostaja v zemlji; zato jo moramo nadomestiti, in nado-mestujemo jo sedaj s ceneno Tomasovo žlindro, če pa primanjkuje v zemlji le ene važne redilne snovi, pa rastline ne uspevajo, čeprav je drugih v izobilju v zemlji. To tudi razlagamo v današnji razpravi „Gnoj in gnojenje". Pa bodi nam dovoljeno to pojasniti tudi na tem mestu s prav poljudnim zgledom. Recimo, da hočemo napraviti zid, za kterega je preračunjena potreba 1000 komadov opeke. Za zid je tudi potreben pesek, apno in voda. Mislimo si, da imamo vsega tega toliko doma, da lahko zidamo cele gradove, le opeko moramo kupiti. Dobro, mi naročimo 1000 komadov opeke, in ko nam jo prodajalec vozi v hišo, je ne štejemo, ker se zanašamo na njegovo poštenost. Sedaj pričnemo zidati, zidamo naprej, a zid še ni dovršen, čeprav smo porabili vso opeko. Po natančnem preiskovanju zasledimo, da smo prejeli le 900 komadov opeke. Kaj nam pomagajo velike množine peska, apna in vode, zidu vender ne moremo dovršiti, ker ni več opeke. Potrebujemo torej še 100 opek, da delo dokončamo. Nekako ravno tako je v zemlji; kaj pomaga če je v zemlji še toliko dušika, železa, apna, kalija itd., če pa manjka fosforove kisline. Rastlin bo le toliko in v taki kakovosti moglo rasti, kolikor bo to dopuščala navzoča fosforova kislina. Iz vsega tega sledi, da umetna gnojila zemlje ne izsesavaj o; narobe, one bogate kmetovalca! Gnoj in gnojenje. Geslo: »Poljedeljstvo je prva umetnost. Brez njega bi ne bilo ne kupcev, ne dvorjanov, ne kraljev, pesnikov in modrijanov. Le to je pravo bogastvo, kar rodi zemlja. Kdor svojo zemljo zboljšuje, ta zmaguje div-jaštvo. Kralj Friderik Veliki.« I. O redilnih snoveh v zemlji. Najvažnejša stroka človeškega pridobitnega dela je kmetijstvo. Kmetijstvo daje državljanom surovine za hrano, obleko in deloma tudi za razsvetljavo; ono je steber, na kterega se naslanjajo države. Naloga kmetijstva je, pridelovati rastline in vzre-jati živali, ki služijo človeku v razne namene. Ako se hoče kmetovalec umno baviti z gojenjem rastlin, torej v prvi vrsti s poljedelstvom, mora natanko poznati naravne pogoje za uspevanje rastlin, kajti od teh pogojev je odvisna množina in kakovost pridelka. Rastline potrebujejo rodovitne in skrbno obdelane zemlje, zraka, svetlobe, zadosti toplote in vode. Od vzajemnega delovanja teh naravnih sil zavisi razvoj rastlin. Na podnebne razmere, na prisotnost zadostne svetlobe, toplote in vlage kmetovalec ne more vplivati ali pa le prav malo; vsled tega je in ostane njegova glavna naloga, da s skrbnim obdelovanjem zemlje, z izbiro najprikladnejšega semenja, s primernim oskrbovanjem rastlin in s pravilnim gnojenjem ne samo polju rodovitnost ohranjuje, ampak tudi množi zemlji moč in z njo vred pridelke. To se pa zgodi na ta način, da se zemlji vrnejo one snovi, ktere ji je vzela žetev. Kakor hitro namreč zemlji ne dovažamo redilnih snovij, ampak jih ji v žetvah vedno le jemljemo, mora obubožati tudi naj-rodovitnejša zemlja. Nauk o gnoju obsega načela pravilnega gnojenja, s kterim polju ohranjujemo in, če mogoče, tudi pomnožujemo rodovitnost, pusta polja pa celo zbolj-šujemo. Znanstvene in dejanske izkušnje so pokazale, kterih snovij potrebujejo rastline za svojo hrano. Rastline imajo v sebi zgorljive in nezgorljive tvarine, kakor to lahko opazujemo vsak dan pri gorenju lesa ali pri kajenju smodke. Zgorljivo snov, ki uhaja kot plin, imenujemo organske sestavine nezgorljivo snov ali pepel pa imenujemo neorganske ali rudninske sestavine. Organske sestavine rastlin sestoje iz ogljika, vodika, kisika in dušika, in nastajajo iz prvin in spojin, ki so v zraku, namreč iz dušika in ogljikove kisline, nadalje iz sestavin vode. Mnoge rastlinske snovi, na pr. škrob, sladkor, rastlinske kisline, slezo-vine, tolšče, raznotere vrste voska in smole i. t. d., so sestavljene iz ogljika, vodika in kisika. Ogljik, vodik, kisik, dušik in žveplo se nadalje nahajajo v važnih beljakovinah (pšenični klej). Organske snovi so poleg vode, ktere je v zrelem semenu 12 do 15 odstotkov, v zeliščnatih rastlinah pa 60 do 80 odstotkov njihove teže, glavna sestavina rastlin, in le malo odstotkov je pe-pelnih sestavin. V rastlinskem pepelu nahajamo najimenitnejše rastlinske rudninske redilne snovi, na pr. kalij, apno, magnezij o, železo, fosforovo in žvepleno kislino. Pri rastlinski rasti so torej udeležene naslednje glavne redilne snovi: Ogljikova kislina, dušik, ki oba dohajata iz zraka *); voda in soli redilnih snovij, kalij, apno, magnezija, železo, fosforova in žveplena kislina, ktere rastlina jemlje iz tal. Železo se pri gnojitvi ne upošteva. Ako manjka le ena sama teh važnih redilnih snovij, se rastline ne morejo popolnoma razviti. Zato je treba, ako hočemo doseči pravo žetev, da je vseh glavnih redilnih snovij dosti, in sicer v takem stanu, da jih korenine lahko povžijejo. Ena glavna redilna snov, ki manjka ali je je premalo, ovira vse druge, da ostanejo brez učinka, ali pa dane morejo priti do popolnega učinka. Tega najvažnejšega stavka v nauku o gnoju, takozvanega zakona o minimu (zakon o »najmanjši količini") mnogi kmetovalci kar nič ne upoštevajo. Razjasnimo ta zakon s primerom! Recimo, da je v neki njivi, na kteri raste ječmen, obsežni 1 hektar 100