Poštnina plačana v gotovini. Posamezna številka 1.50 Din, DELAVSKA POLITIKA Uredništvo je v Mariboru, Ruška cesta, poštni predal 22. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Uprava: Maribor, Ruška cesta 5, poštni predal 22. Ljubljana VII, Zadružni dom. Izhaja vsako sredo in soboto. Naročnina za državo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din. Malih oglasov, ki služijo v posredovanje in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane 1.— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1.— Din. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 1.50 D. Pri večjem številu objav popust. Čekovni račun: 14.335. — Reklamacije se ne frankirajo. Stev. 20. Sobota 9. marca 1929. Leto IV. SLOVENSKI JAVNOSTI! DELAVCI, KMETJE, INTELEKTUALCI! Deset let je že preteklo, odkar je umrl Ivan Cankar, najčistejši kulturni bojevnik ponižanih in razžaljenih. Slovenska oficijelna javnost je šla precej površno mimo tega jubileja. Toda Ivan Cankar živi kljub temu v svojem delu naprej in tisti, ki ga čutijo in imajo voljo, da ga prav spoznavajo, vedo ceniti vse, kar je ustvaril. S ponosom zapišemo, da prav slovenski delavec brani njegovo delo pred vsemi tistimi, ki ga hočejo lepo vezanega spraviti v salonske biblioteke, da zapraši tam, da bi ne čutili več biča, s katerim je bičal po vseh, ki so izprijeno seme malega naroda. Ob desetletnici njegove smrti so se zbrali v Ljubljani delegati »Svobode«, Strokovne komisije in drugih delavskih organizacij, da sklenejo nove načrte za bodočnost. Iz njih srede, iz proletarskega srca je vzklila želja ustanoviti družbo, ki bo izdajala DELAVCU DELAVSKE KNJIGE, v katerih bo začrtana podoba proletarca, njegovo težko življenje in borba za boljšo bodočnost. Da bo v kratko odmerjenem prostem času imel vsaj enega, sicer skromnega, a dobrega prijatelja: knjigo. — Kako bi mogel slovenski delavec ob tem načrtu pozabiti na Ivana Cankarja, USTVARITEL.IA PRVE SLOVENSKE PROLETARSKE KNJIGE, o pravico iskajočem hlapcu Jerneju? ... Ustanovil je Cankarjevo družbo — to se pravi KNJIŽNICO HLAPCA JERNEJA. Po vseh vaseh in revirjih, tovarnah in rudnikih, po bednih kočah slovenske zemlje in preko mej tja do Westfalije, Francoske, Italijanske, preko Oceana do Amerike, povsod, kjer dela, trpi in se bori slovenski proletarec, naj vsakogar pogumno vzdrami h kulturnemu delu beseda Ivana Cankarja, zapisana v »Beli krizantemi«: »Prijatelj, globlje poglej! Ali ne vidiš, odkod te nove sile? Življenje se drami v nižavah, ki so spale. Oči se odpirajo, iščejo moči. roke se iztegajo, iščejo ciljev. Kaj za to, če prihaja pomlad v viharju in povodnji. Iz te črne naplavine bo vzklila bujna rast! Njih misel je bila prava: ne bele krizanteme na ogoljen frak — rdeč nagelj na kamižolo ...« Ali ni to večno živa beseda zavednega slovenskega proletarca, ki misli sredi težkega dela za vsakdanji kruh še na rdeči nagelj na kamižoli — na kulturo, na delavsko lepo knjigo? Zato pa Ti, ki omahuješ v življen-ski borbi, ki pozabljaš nase in na svoje sodruge, ki poln dvomov sprejemaš vsake nove načrte zavednih delavcev, dvigni sklonjeni, obupani tilnik, ozri se na grob sredi ljubljanskega polja, prisluhni utripom svojega srca in slišal boš glas, ki je močnejši kot grob, močnejši kot smrt in dvom: »Trdna je moja vera, da napoči zarja tistega dne. ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega. Že slutim zarjo tistega dne, sluti jo vse moje najgloblje in najčistejše hrepenenje. Ne, ne hrepenenje samo! Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in vse moje življenje. Že slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi zgradbi...« (»Bela krizantema.«) Cankarjeva družba bo k tej zgradbi vsako leto prispevala ZA DVAJSETDINARSKO ČLANARINO ŠTIRI KNJIGE: 1. Delavski koledar. 2. Znanstveno knjigo. 3. Dve leposlovni socijalni povesti, od katerih bo ena prevod iz svetovne literature, druga slovensko originalno delo. Tako se bo vsak član poleg znanstvene knjige še seznanil z deli svetovnih socijalnih pisateljev, kakor z originalnimi deli novejše slovenske literature. Cankarjeva družba bo tako MATICA NOVE SLOVENSKE KULTURE in dolžnost vsakogar je, da s svojim pristopom in z nabiranjem članov podpre njeno akcijo, ker bo tako so-graditelj nove kulture. Delo Cankarjeve družbe je usmerjeno v daljnjo bodočnost, za katero hoče delati na kulturnem polju, kot enem izmed najvažnejših poprišč človekovega udejstvovanja. Lepo delavsko knjigo v delavske domove — to se pravi podpreti proletarsko življenje, vžgati večno luč v siromašnih bajtah, v vseh domovih ponižanih in razžaljenih, delati in boriti se za čas, za katerega je delal, trpe! in se boril Ivan Cankar, trdno verujoč v uspeh naše borbe, ko je zapisal besede: »Ali ura pride nekoč, ko bo odprl srca topel pomladanski veter, ko si bodo obrazi enaki v veselju, ne v bridkosti, ko se bodo ljudje pozdravljali s cvetjem in z glorijo ovenčani...« Delavci! Kmetje! Intelektualci! Cankarjeva družba je sklenila, da razširi lepo knjigo med ljudstvo. Zato vsi, ki Vam kulturno delo ni prazna beseda, temveč važen del človekovega ustvarjanja, podpirajte in širite Cankarjevo družbo, nabirajte člane, da stvorimo v borbi za lepšo bodočnost mogočno kulturno armado slovenskega ljudstva, na čigar bojevneni praporu je zapisano ime Ivana Can-karia • • • Ža leto 1930. izide do letošnjega božiča pestro urejen Delavski koledar s številnimi slikami; Beerova: Zgodovina socijalnih bojev 1. zv.; krasna ilustrirana povest iz nove ruske literature »Edeninštirideseti«, delo ruskega pisatelja Lavrenjeva, v katerem nam popisuje mlado delavko, ki se bori med razredno zavednostjo in ljubeznijo, dokler končno ne zmaga v njej — zavednost delavskega borca. Naslov slovenskega dela bomo javili kasneje. Vsi na delo za Cankarjevo družbo! CANKARJEVA DRUŽBA. Kako zbiram nove člane za Cankarjevo družbo? Namen Cankarjeve družbe. V slovenskem jeziku je le malo knji«, primernih za delavca. Slovensko delavstvo ima mnogo manj literature kot n. pr. srbsko, čeprav so naše organizacije številčno večje in solidnejše. Slovenski književni trg so doslej zalagale le meščanske in verske družbe. V kolikor so obstojala delavska založništva, niso mogla izdajati mnogo knjig, ker ni bila razprodaja teh knjig med delavstvom organizirana. »Cankarjeva družba« — ustanovljena po samih delavskih organizacijah: po kulturni zvezi »Svoboda« in Strokovni komisiji, vrhovni inštanci strokovnih organizacij — naslanja svoje delo na vse obstoječe delavske organizacije. S sodelovanjem vseh somišljenikov bo »Cankarjeva družba« lahko postala vzorna delavska založba, ki bo mogla uspešno tekmovati z drugimi družbami. Poceni knjige za ljudstvo. Vsako leto bo izdala za svoje člane štiri lepe knjige: delavski koledar, dve socialni povesti in eno poučno-znanstveno delo. Razen teh knjig bo izdajala tudi druge publikacije, ki bodo za člane seveda ce- nejše kakor za nečlane. Vsakdo bo lahko za letno 20 (dvajset) Din prejel o božiču štiri lepe knjige, za katere bi dal sicer najmanj 100 Din. Oseba, ki plača 500 Din ustanovni-n e, ali društvo, ki plača 1000 Din ustanov n i n e, bo prejemal do smrti letno štiri knjige, druge pa po znatno znižani ceni. Vsa društva (podružnice) in posamezniki, ki zmorejo, naj v svojem lastnem interesu plačajo u s t a n o v n i n o! Za zbiranje članov smo Izdali posebne bloke. En blok je za deset članov. Na levo stran (na pobotnico) napiši natančen 'laslov člana in pri plačilu prečrtaj ono, kar np velja: če je dotičnik plačal le članarino za' I. 1929., prečrtaj ustanovnino in obratno, da vemo, kdo je reden član in kdo je ustauovnik. Desno stran (izkaznico) prav tako vse iz- polni in mu izpolnjeno izkaznico izroči, ker ta izkaznica služi vsakemu kot potrdilo, da je res poravnal članarino. Blok nosi vedno s seboj in ko srečaš znanca kjerkoli, ga vpiši za člana. Ko pridobiš 10 članov, vrni blok nam obenem z denarjem! Vsakdo lahko nabere najmanj 10 članov, ker menda ni pismenega človeka, ki bi ne maral za nizko ceno 20 dinarjev štiri lepe knjige na leto. Vsakega povabite, brez ozira na njegovo prepričanje! Nabiralcem članov nudimo 10% popusta. Kdor zbere 10 članov, lahko torej prejme knjige zastonj. Najkasneje do I. junija t. I. moramo zbrati najmanj 3000 članov! Kajti potem moramo dati knjige v tisk, da bodo do božiča (ako ne prej) izšle. Knjige bomo izdali le za one, ki do 1. junija poravnajo članarino. Nihče naj se torej ne obotavlja. Naj ima kdorkoli še tako malo dohodkov, 20 Din lahko utrpi za štiri lep'e knjige. Torej na delo! Vsak član kulturne ali strokovne organizacije mora zbrati najmanj 10 članov za »Cankarjevo družbo«! S tem bomo izvršili uajvečje kulturno delo in najbolj dvignili moralni vpliv delavskega gibanja v javnosti. S tem bomo pokazali tudi, kaj smo in kaj premoremo. Naj živi »Cankarjeva družba« in raste! Odbor. Pripravljajo se na novo vojno. Imamo Zvezo narodov, imamo Kellogov mirovni pakt. Kellogov mirovni pakt je sprejela že cela vrsta držav, in tudi tiste, ki se danes z mrzlično naglostjo oborožujejo. Med temi so zlasti Francija, Italija in Zedinjene države. Pa tudi druge države v Evropi se oborožu-jejo in celo Rusija. One države, katerim j« pa predpisano stanje oborožene sile, se oborožujejo tajno, ali pa obenem lamentirajo, kako velika krivica se jim godi s tem, da se jim ne dovoli oboroževanje. Jasno je torej, da visi v zraku nad svetom Damoklejev meč grozovite nove svetovne vojne, ki bo nedvomno hujše pokončala vse dobrine sveta, kakor jih je minula svetovna vojna, katere petnajsto obletnico obhajamo letos meseca julija. Obstoja Zveza narodom, po Kellogovem paljtu so predvidena mirovna sodišča. Vse to so bili začetki akcije, ki naj bi omogočala, da bi se reševali razni svetovni spori mirnim potom pred svetovnimi razsodišči, katerim bi morale dati avtoriteto vse države, ki so priključene Zvezi narodov in so akceptirale Kellogov mirovni pakt. Toda, če zasledujemo posvetovanje v Zvezi narodov, opažamo, da si ta sama noče ustvariti avtoritete. Vplivnejše države se odtegujejo odgovornosti za sklepe Zveze narodov ali z zavlačevanjem posameznih vprašani ali pa s tem, da ne zavzamejo odločnega stališča. Tako delajo večinoma zaradi tega, ker ne marajo prevzeti odgovornosti in se vezati z dalekosežnimi obvezami, ki bi jih potem oviral« pri njih kapitalistič-no-imperijalistični politiki. Novi predsednik Zedinjenih držav je celo ob svečanostnem prevzemu predsedstva izjavil, da Zedinjene države ne pojdejo v Zvezo narodov, .ker se ne marajo vmešavati v evropske spore, pač pa .pristopijo k haaškemu mirovnemu sodišču. V bistvu pa Hooverjeva izjava ne pomeni nič drugega kakor da Zedinjene države nočejo resno sodelovati na razoroženju in za upostavitev svetovnega miru. Haaške mirovne konference nimajo namreč obvezne dolžnosti, Hoover je govoril seveda tudi o razoroževanju, kar je v popolnem nasprotju s prakso. Zveza narodov v tej sestavi, kot jo za-stopajo domala sami zastopniki kapitalistov posameznih držav, ne more doseči svojega namena, ker zastopniki ne zastopajo interesov držav, ampak gole interese kapitalistov, katerim pa svetovni mir ne diši, pač pa imperialistična politika, ki naj se vodi s pomočki, kateri kapitalizmu kaj nesejo v miru in vojni. . . ^m Z VIM-om očistite Vaše štedilnike in pa peci Tudi angleški lord Robertson je na shodu v Londonu izrekel bojazen, da se pripravlja nova grozovita svetovna vojna. Priprava nove svetovne vojne je smelo izzivanje človeštva. Nova svetovna vojna bi bila hazardna igra ne le za ošabne kapitaliste, ampak za človeško kulturo sploh. Nihče ne ve, kako bo končala nova svetovna vojna. Vojna je zlo, ki uničuje, pustoši. In čim groznejša je, tem žalostnejše so posledice. Nova vojna ne bo vojna za svobodo, ampak vojna kapitalistične diktature. Ali taka vojna more postati katastrofalna za ves človeški rod in v prvi vrsti za kapitaliste. Predvsem je potrebno, da se Zveza narodov postavi na avtoritativno stališče ter usmeri svoje delovanje za ohranitev svetovnega miru. Zastopniki, ki so sedaj tam, tega nočejo iz egoističnih razlogov. Zato je potrebna v Zvezi narodov temeljita izpre-memba, ker bo sicer sabotaža dela prispela kmalu do vrhunca. V Zvezo narodov morajo države poslati socijalistične delavske zastopnike; socialistične stranke si bodo morale priboriti politično moč v državah ter poskrbeti za uspešno delo v Zvezi narodov, preden jo sedanja buržuazija — razbije. Boj za osemurnik. Anketa o delovnem času in o zapiranju in odpiranju obratov v Zagrebu. — Iz življenja je odstraniti razredni boj. — Delavci, ki imajo velike družine, hočejo delati več kot osem ur. — Začetek velike revizije delavskega vprašanja. Dne 1. marca 1929 se je vršila v Delav. zbornici predkonferenca delavskih delegatov, na kateri smo se posvetovali, kakšno stališče naj na enketi zavzamemo. Vsi smo čutili, da bo naše stališče na enketi zelo težko. To predvsem zato, ker se je posrečilo ustvariti z nedokumentiranimi izjavami in trditvami naših po-slodavskih krogov, na katere merodajnim krogom nismo mogli dovoljno odgovoriti, psihozo, ki misli, da naše gospodarstvo ne napreduje in da so razlogi za to predvsem v naši socijal-nj politiki, ne pa, v kolikor gornja trditev sploh drži, v slabem vodstvu ter slabi organizaciji našega dela in pa v tem, da se naše pokrajine v mnogih primerih na uprav kolonija-len način izkoriščajo. Zato smo mislili, da bo najvažnejše, da se osvetli na enketi temeljito predvsem ta napačna predpostavka, iz katere izvira stremljenje po tej reformi in po drugih reformah na socijalno-po-litičnem polju, ki se še napovedujejo. Naša delegacija je zbrala v to svrho obširno statistično gradivo, ki jasno dokazuje, da se trdi od strani tako-zvanih gospodarskih krogov mnogo, kar se mora izkazati pri podrobni analizi za popolnoma neresnično. V ostalem smo sklenili, da počakamo, kakšno stališče zavzamejo poslodav-ski delegati, da posežemo nato z dvema govornikoma v načelno debato, v specijalno debato pa z enim glavnim govornikom, medtem ko lahko sežejo v debato o posameznih vprašanjih vsi, ki se hočejo dotakniti kake podrobnosti. Za glavna govornika v načelni debati sta bila določena ss. dr. Živko Topalovič in Bogdan Krekič, za glav-nega govornika v specijalni debati pa s. Vladimir Pfeifer. Zvečer smo čitali v zagrebških »Novosti« intervju gospoda ministra za socijalno politiko dr. Mate Drin-koviča, ki se glasi tako-le: »Pri nas je bilo rešeno vprašanje o odpiranju in zapiranju obratov in delovnega časa obenem. To je bila napaka. Dalje je bila velika napaka v tem, da se pri tem ni napravila razlika med mestom in vasjo. Ta način je izzval nezadovoljstvo vseh delodajalcev, obrtnikov in maloprodajalcev in izzval tudi nezadovoljnost v vaseh. Na vasi trgovec ne sme po tej naredbi odpreti svoje trgovine pred osmo uro zjutraj, dočim gre ljudstvo skozi vas in v mesto že ob petih zjutraj. Ker je z naredbo o odpiranju in zapiranju trgovin združeno še vprašanje delovnega časa, je to izzvalo veliko nezadovoljnost ipri obrtnikih. Po sedanji naredbi obrtnik ne more delati kolikor hoče, ker mu oblasti z naredbo ukazujejo, da svojo delavnico ob določenem času zapira in odpira. Pri nas je uveden po zakonu delovni čas 8 ur. Kdo ima od tega kako korist? Zakaj se preprečuje obrtniku, da dela iz kateregakoli vzroka po 15 in več ur, če hoče in čuti za to potrebo? Kdo ima od tega kako korist, da se prepoveduje trgovcu, da odpre svojo trgovino na vasi ob petih zjutraj, pa tudi v mestu, ko ljudje v tem času gredo že na delo in bi morala biti njegova trgovina odprta? Ta vprašanja se morajo urediti tako, da bodo po možnosti zadovoljni vsi, da se najde nekak kompromis, da bodo tako obrtniki, kakor trgovci, skratka tako delodajalci, kakor tudi delavci po možnosti zadovoljni. Da bi se dosegla čim idealnejša rešitev, sem sklenil, da naj se vrši ta anketa. Na anketi se bodo zaslišala vsa mišljenja in potrudili se bomo, da najdemo zlato sredo, kompromis vseh potreb in interesov, d a bi se ta naredba, ki bo imela moč zakona, izvedla na čim večje zadovoljstvo vseh. So delavci, ki hočejo delati več kot osem ur, toda ne iz kakih manj važnih razlogov, temveč zato, ker imajo velike družine, ki jih morajo prehraniti. Človek ima veliko družino in hoče zaslužiti, da bi se lažje preživljal. Washittgtonska 'konvencija dopušča, da se dela tudi več kot osem ur, da pa se plača za to 25 odstotkov več od običajne mezde. Naš zakon pa daje 50-od-stotno doplačilo. Zato se poslodavci branijo nadurnega dela, od česar imajo tudi delavci škodo. O vsem tem bomo govorili na enketi v Zagrebu in se bo na podlagi vsega, kar se bo tam culo in kar se bo predlagalo, našla nekaka sredina, da se naredba o delovnem času in o delavnicah na podlagi kompromisa vseh obrazloženih stališč redi-gira.« Kakšno je stališče delavske delegacije do teh izvajanj gospoda ministra za socijalno politiko, je razvidno iz spodaj navedenih izjav delavskega zastopnika s. Vladimirja Pfeiferja. Na vse delavske delegate je napravila objava tega intervjuja skrajno težek utis, ker je osvojil v njej gospod minister, še predno je zaslišal delavske delegacije v vseh bistvenih točkah v načelu ona stališča, ki so jih pri vseh prejšnjih enketah zastopale in branile poslodavske organizacije. Drugi dan pri otvoritvi je g. minister v svojem uvodnem referatu ponovil že v intervjuju navedene misli in je k temu še dodal: »U'«-ctoa o odpiranju in zapiranju obratov mora spraviti v sklad interese delovnega ljudstva z interesi naše države in našega narodnega gospodarstva. Želje delovnega ljudstva ne smejo biti nasprotne naši mladi industriji. Iz življenja je treba odstraniti razredni boj in uvesti nov sporazumen način urejevanja delovnih odnošaicv. Razmer v naši državi se ne sme primerjati z razmerami držav, ki so gospodarsko močnejše a nimajo takih uredb kakor mi, Ne smemo se ozirati na Ameriko in Anglijo. Tam napravi delavec v osmih urah toliko, kot naš delavec v 15 urah na dan. Če bomo imeli to dejstvo pred očmi, bomo našli ono ureditev delovnih odnošajev, ki je v naših razmerah mogoča. V želji, da pride do takega sporazuma, je sklicalo ministrstvo to enketo,« Generalni tajnik Zbornice za trgovino in industrijo v Zagrebu je predložil, da se vzamejo kot podlaga za razpravo točke, ki so jih sprejele delodajalske organizacije na predkon-ferenci. V splošno debato je posegel kot prvi predsednik obrtne zbornice v Beogradu g. Stojanovič. Ta je pov-daril, da želijo gospodarski krogi, da se loči vprašanje osemurnika od vprašanja zapiranja in odpiranja trgovin. Dejal je, da pomeni neznosno omejevanje svobode, če delodajalec ne more delati kakor in kolikor hoče. Vsak se mora zavedati, da more dajati narodno gospodarstvo le takrat delo in zaslužek, če se bo mnogo delalo in mnogo produciralo. Naše delavstvo se tega ne zaveda in cesto se mora trditi, da je pri delav- cih več zavestne sabotaže kot zavestnega dela. Ako bi se delovni čas pri vseh obrtnih in industrijskih delavcih povprečno za dve uri podaljšal, bi pridobilo naše narodno gospodarstvo letno nad eno milijardo. Zato zahteva v imenu delodajalcev, naj se uvede za pomožno osebje efektivni 10-urni delavnik, izvzemši težko industrijo in težke kategorije dela. Poleg tega naj se razširijo od odredbe o možnosti 12-urnega poslovanja obratov v Srbiji in črni gori na celo državo. Kot drugi govornik na splošni debati je razvijal centralni tajnik delavskih zbornic, dr. Živko Topalovič, sledeče misli: Nikakor ne gre, da bi se delali računi tako, kakor dela to g. Stojanovič. On pravi: Če delavec dela 8 ur, zasluži tisočak, če bi delal 16 ur, bi zaslužil dva tisočaka, če bi delal 24 ur, bi zaslužil tri tisočake. Tak račun je nepravilen. V obzir je treba jemati tudi druge činitelje, kakor zdravje, tehniko, možnost zaposlitve, ki so mnogo važnejši, kakor enostavni delovni čas. Predvsem je treba vedeti, da je potreba, za katero dela naša obrt in industrija, stalno določena po odjemu na našem domačem trgu in po drugih možnostih plasiranja. Daljši delovni čas ne u-stvarja enostavno večjih vrednot, temveč na eni strani strašno opustošenje na zdravju in življenjih, na drugi strani pa armado brezposelnih, kar pomenja oboje strašno opasnost za državo in vse naše narodno gospodarstvo. Vidiki, iz katerih gleda na to vpraašnje g. Stojadinovič, so vidiki, iz katerih gleda na tako vprašanje privatnik, ne pa vidiki, iz katerih bi morala gledati na ta vprašanja splošnost in državna celina. Ob onih širših vidikih se razblinjajo Stojanovičeve milijarde v nič. Če se hoče naše gospodarstvo splošno dvigniti, je treba začeti pri kmetijski produkciji. Ta se nahaja res v krizi, odnosno ne napreduje tako naglo, kakor bi z ozirom na porast našega prebivalstva morala. Ta kriza vleče za seboj tudi našo obrt in industrijo, ki se ne moreta razviti, ker jima ne-dostaja trga, potrošnje. Vsega tega zla se s povečanjem delovnega časa v obrti in industriji ne da odpraviti. Kar se velike industrije tiče, se mora pripomniti, da so izrečene vse trditve o neki posebni krizi v tej gospodarski panogi na pamet, da so često v najbolj kričečem nasprotju z dejstvi. So industrijske panoge, ki propadajo, kakor n. pr. iz prav spe-cijelnih razlogov mlinska industrija v Vojvodini. Za pretežno večino industrij pa se da jasno dokazati, da se nahajajo od leta 1925, to je od uvedbe nove carinske zaščite in od stabilizacije dinarja, v stalnem porastu. To dokazuje indeks akcij podjetij, ki so porasle v 3 letih za 40 odstot- LEO SILA: Človek mrtvaških lobanj. Kronika raztrganih duš. 93 Študentje so tulili, da je grozeče in uporno odmevalo po ulici tja dol do Glavnega trga. Ne vojaka, ne policaja nikjer. Gneča se je podvojila, da se je ob koncu ulice četverostopna študentovska povorka razpadla. Od nekod se je pojavil policaj, ki je študente svaril in jih skušal spraviti domov. Toda kdo bo šel, če je mesto v nevarnosti pred Nemci? Leo je že pred mesecem stavil s svojo nemškutarsko gospodinjo za sodček piva, da mesto ostane za vedno Jugoslaviji. In danes? Gospodinja se mu bo smejala v obraz, zakaj ob množici, zbrani na Glavnem trgu pred magistratom, ji je lahko vzklilo novo upanje. Toda to ni mogoče. To se ne sme zgoditi. Saj imamo že vojake z narodnimi kokardami, v mestu vlada Narodni svet in slovenski general. Tako je mislil mladi tretješolec Leo, ko se je stiskal skozi gnečo, ne boječ se grozilnih besedi demonstrantov. Ves trg jih je bil poln in Leo je slišal, da jim je vojaška straža na magistratu že zagrozila, če se ne razidejo. Nekaj bo . . . Zato se je umaknil za ulični ogel, kjer je našel zavetje. Stopil je na zidni obrobek in premeni vrste pred seboj. Nad množico so vihrale nemške zastave. Ob spomeniku je igrala godba, množica pa je vpila po članih komisije, da bi se prikazali na magistratnem balkonu. Pa ni bilo nikogar. Le neki avstrijsko uniformirani stotnik je stopil na spomenik sredi trga in nekaj govoril množici, ki pa ga je stalnn prekinjala, da Leo ni mogel razumeti njegovih besedi. Po krikih in mrmranju množice je spoznal, da morajo trg izprazniti, sicer mora nastopiti s silo. Iz množice sta tedaj padla dva strela. Projektil enega je kresnil ob stotnikov bajonet. Stotnik se je umaknil. Leonu se je zdelo, da sliši repetiranje pušk in nato — salvo. Ena — dve. V kratkih presledkih. Že ob prvem poku se je umaknil za oglom Gosposke ulice. Sedaj se je umaknil v vežo prve hiše in se tiščal k zidu. Tresel se je od razburjenja. Zavedal se je, da se je zgodilo nekaj usodnega. Slišal je krik, videl je, kako so bežali ljudje na vse strani. Eden izmed nemških profesorjev je tekel, kar so ga nesle noge. Med potjo je izgubil klobuk in še to nesrečo je imel, da se je srečal s slovenskim osmošolcem, ki ga je tresnil po glavi. Ljudje so pcbesnili. Nekateri so si sami trgali nemške trakove s prs in klobukov. V nekaj minutah je zavladala tišina. Leo si ni še upal iz zaledja. Ko pa je zaslišal nov krik, vesel krik, ko je zagledal oddelek vojakov s slovenskimi kokardami, ki so jurišali skozi Gosposko ulico, se je s krikom: »Živijo slovenski vojaki!« priključil jurišu. Vojaki so z bajoneti nasajene ouške držali v rokah in kričali: »Hura. Švabi!« Leo je tekel za njimi na Glavni trg do ozke ulice, kjer je stal poslednji del množice. »Dol s Švabi! Živela Jugoslavija!« je kričal. Najraje bi vzel vojaku puško in streljal, streljal v množico, ki se je naglo umaknila. Ko so se vračali, so šli mimo automo-bila rdečega križa, ki je nalagal ranjence. V snegu so ležali mrliči; dvoje otrok je bežeča množica pohodila. Čez dva dmi so našli še desetletno punčko v kupu snega zmrznjeno. Devet mrtvih je obležalo na trgu. Leo pa je vpil: »Živela Jugoslavija!« . . . Ali ni tam obležala tudi šepavčeva mati, edini človek nebogljenega pohabljenca? Ali ni tudi Leo priklical s svojim krikom in petjem njene smrti? . . . Takrat ni mislil na to, takrat je bil ves jugoslovanski, za vse drugo mu je bilo srce zaprto . . . Zato pa se je zdaj vzbudila v njem vest, groza tistih dni se je po bednem pohabljencu povrnila — toda ne več kot groza veselja in uživajočega nemira, temveč kot strašno očitajoča vest. Ali ni bral v evangeliju, da smo vsi ljudje, če tudi nam jezik ni skupen? Ali ni po njih spoznal, da je ni večje omejenosti kot je nacijonalizem? To spoznanje mu je ob moledujočem revežu trgalo mlado dušo, ki se je v samoti goric odločila za lepše, pravičnejše življenje. Ob bučanju orgel se mu je zdelo, da sliši krike krvavega Glavnega trga, šepavčev jok in krohot: »10 Din si dal za mater, ki si jo v duši pomagal moriti! 10 Din za smrt človeka, ki je bil edini skrbnik in rednik nebogljenca . . . Kaj pomaga ves kes, kaj vse premišljevanje? Haha! Mati je mrtva in ti si sokriv njene smrti! Tvoja želja je bila takrat streljati, ubijati, moriti . . . Zakaj? Tc se vprašuješ danes in zaman iščeš odgovora, ker v tebi ga ni več . . . Tako se je mučil in globoko sklonjenega v molitvi ga je našla Sonja. Mimo je že hotela. Spoznala ga je v zadnjem trenutku.« »Leo . . .« Vzdramil se je. Ne v cerkvi ne na ulici si nista dala rok. kov. To dokazuje Število v obrti, industriji in trgovini zaposlenega delavstva, ki se je dvignilo v 5 letih skoro za 200.000. To dokazuje produktivnost delovne sile, ki se je n. pr. v naši rudarski industriji silovito dvignila. Izrečena je bila težka ob-dolžitev, da vrši maše delavstvo pri delu zavestno sabotažo. Kdor primerja te številke, bo lahko uvidel, da je bila izrečena ta trditev, da ne rečem obrekljivo, brez vsake utemeljitve. Produktivnost delovne sile se je dvignila, plače delavstva pa se niso dvignile. V Vojvodini zasluži noljedelski delavec izpod 10 Din na dan. Te socijalne razmere imajo težke posledice, na katere bi država morala misliti. Iz podatkov o rekrutiranju, ki jih objavljajo razna armadna poveljstva, se vidi, da je število sposodnih vojaških obvezancev vsako leto nižje. To se pravi, da sta slabo zdravje in slabo gmotno stanje delavstva dejstva. Govorenje o gospodarski krizi pa je v mnogih slučajih samia bajka, ki jo razširjajo tisti, ki ne vidijo drugih poti za dvig-nenje našega narodnega gospodarstva, kakor večje izkoriščanje delovne sile, čeprav je drugih poti mnogo in čeprav je podaljšanje delovnega časa ona pot, ki obeta majmanje. Iz podatkov, ki jih je sestavil higi-jenski zavod v Dresdenu, se vidi, kako produktivnost dela pri podaljšanem delovnem času rapidno pada. Hvaležnejša naloga bi billa, če bi se skušalo dvigniti kvaliteto dela. Mi dopuščamo v našo državo stare stroje, ki jih industrija v razvitejših državah ne more več rabiti. Pri nas pa so še vedno dobri, ker pač mislimo na to, da bo delovna sila nadomestila to, kar doprinaša tak stroj škode. Vsi stroji, katere naročamo v inozemstvu, so prirejeni na kurjenje z inozemskim premogom, zato smo doživeli škandal, da moramo uvažati za okroglo eno milijardo premoga, čeprav je premoga pri nas povsod dovolj. Nobene pažnje se ne polaga na to, da se dajejo v obliki carinske zaščite milijonski in skoro milijardni posebni profiti parasilskim industrijam, kakor je n. pr. naša sladkorna industrija, ki spravlja te milijarde deloma v žep inozemskih delničarjev. To mislim, da so velika narodnogospodarska vprašanja, ki zahtevajo rešitev. Mi smo mnenja, da gremo po slabi poti, ako pušča- mo vse to iz vidika. Samo po sebi se fiam zdi razumljivo, da moramo izžeti v tej atmosferi iz naše že itak izžete delovne sile zadnji sok, ne da bi se vprašali, kam to gre. Že med govorom dr. Topaloviča so zastopniki delodajalcev večkrat burno ugovarjali, dasiravno so bila izvajanja stvarna., mirna in prosta vseh napadov. Dr. Topaloviču je odgovoril zopet Stojanovič, ki je trdil da so statistični argumenti dr. Topaloviča navadno falsificirane številke. Posebej je pripomnil, da število delavstva pri zavarovanju radi tega raste, ker se zavarovanje širi. Slabo zdravstveno stanje pa je posledica vojne. Za g. Stojanovičem je govoril delegat Krekič. On je pripomnil, da trditve Stojanoviča glede falsificira-nih številk ne morejo držati, ker so vzete iz podatkov, ki jih je zbrala država in ki so jih zbrale poslodav-ske institucije, ker smo 'bili že t naprej mnenja, da bi se našim številkam itak ne verjelo. Stojanovičeva trditev glede razširjenja zavarovanja se da ovreči najbolje z dejstvom, da je v krajih s starim delavskim zavarovanjem število zavarovancev do leta 1926 padalo, medtem ko je od takrat naprej raslo. Prizadevanja g. ministra za socijalno politiko, glasom katerih je stremeti za tem, da bi se razredni boj odpravil, so vse hvale vredna. Tudi mi se trudimo, da bi razredni boj odpravili, vendar ozrimo se okrog sebe, in videli bomo takoj, kdo razredni boj povzroča in da je delavstvo prisiljeno, da se brani. Mi vemo, kje je prava mera in meja, kjer naj tak boj neha, ali če povemo, kršimo zakon o ziaičiti države. Danes se nam stavlja tu predlog, po katerem naj bodlo obrati odprti po 10, 12 in več ur, nekateri pravijo, naj bodo kar neomejeno odprti, tako kakor je še danes po nekod. Jaz imam tu statistiko Inšpekcije dela v Beogradu, iz katere je razvidno, da delajo vajenci, ki so tam 11' do 12-letni dečki, po 18, 16 in 15 ur na dan. Če mi pokažemo na to in če zahtevamo, da se >to brez-pogojno prepreči, pa pravijo, da hočemo razredni boj. Tak boj ni naš cilj in če se ga hoče odpraviti, je treba odpraviti njegove vzroke na drugi strani. (Konec prihodnjič.) Proletarski svobodotniselci za svobodo vesti in prepričanja. Stališče proletarskih svobodomiselcev do cerkvenih zakonov in do interkoniesiional-nega zakona. — Njihova predstavka na ministra za vere in ministra za pravosodje. Principijelno stojimo na stališču: 1. Ločitev cerkve od države in cerkve od šole. V ministrstvu ver in ministrstvu pravde se mrzlično dela na osnutkih novih cerkvenih zakonov in mterkonfesijonalnega zakona. Zastopniki razniih cerkev se dobro zavedajo velikega pomena teh zakonov in zato prihajajo v d epu taci j ah v Beograd in skušajo vplivati na vlado, da