68  
Politične  stvari.
Kaj bo vendar s Turčijo?
„V tretje rado gre", pravi star pregovor. Taka je tudi z vshodnim (Turškim) vprašanjem. Dve dobi je že prestalo, tretje še ne popolnoma, a je tudi ne bo, ako je zgodovina res  „vitae magistra"   (učiteljica življenja).
Prva doba vshodnjega vprašanja je bila po Francosko-algirski vojski, ko je med moslemi samimi razpor nastal.    Sultan  Mahmud II.,   da-si  na  smrt  bolan,  je
fričel vojsko zoper mogočnega vazala Egiptskega. br ah i m-paša je pri Nisib-i na Sirskem (ob zgornjem Evfratu) 24. junija leta 1839. premagal sultanovo vojno  in jo  razkropil.    Tudi Turško brodovje je izne-
verilo se dinastiji Osmanov, in nadvladala je misel, naj bi Mehemed Alijeva rodovina stopila na mesto Osmanov, ker potem bi se morda Turčija prenovila. Al do tega ni prišlo, akoravno je bil Abdul Medšid še mlad. Bali so se še hujših zmešnjav, ako se vzdignejo kristjanski narodi na Macedonskem, Bulgarskem; Tesa-lija in Srbska bi tudi ne bili rok križem držali: nastal bi bil boj, katerega konec bil bi tudi konec Turškega cesarstva.
Tega propada so gnjilo Turčijo rešile velike vlade Evropske: Ruska, Angleška, Avstrija in Pruska — prisilile so še Francosko, da naj se ravnotežje Evropsko še na dalje ohrani. Leto pozneje (1840. L) je res tudi Francoska stopila v Evropski koncert. Mir je bil sklenjen in odločeno je bilo, naj se Tur čij a ohr ani in Dardanele zatvorijo tujim vojskinim ladijam.
To je bila prva doba vshodnjega vprašanja.
Od prve do druge dobe Turške so se po Evropi Čudne reči, prekucije čez prekucije, godile. Evropa je potrebovala stalnega in dolgega miru. Gnjila hruška se ni ozdravila — vshodno vprašanje prišlo je zopet na dnevni red — druga doba njegova.
Sploh se je mislilo, da se bo mir, sklenjen s posredovanjem štirih Evropskih vlad leta 1840., vsaj kakih 30 let ohranil, toda ves up je po vodi splaval; vshodno vprašanje razvilo se je bolj kot versko nego politično.
Turška je o Ogerskem puntu prav čudne strune napčia — prav turško-perfidno se obnašala. Po hudem udarcu pri Temešvaru in Vilagosu (Magjarom gotovo še dobro v spominu!) je ubežne Poljske in Ogerske načelnike prav z veseljem sprejemala Turčija; trdovratno se je obnašala tudi do opravičenih zahtev Avstrijskih. Lahko se je razvidelo iz tega Turškega obnašanja, kako se dL rabiti kot orodje Lord Palmerstonu, ki je, kakor dandanes Bismark, do Avstrije hudobne muhe redil.
Osmani so bili nekoliko preveč ponosni na dobri in za-nje srečni izid O mer paševe vojne 1. 1851. zoper pogumne Bošnjake. Podvrgel si je bil Bosno in Hercegovino. Plemenitaši so sprejeli islam, s tem obdržali svoje posestvo in imetje, kristijane pa sužnje storili. Omer paša (prej LaUas — Hrvat) je bil leta 1853. poveljnik vojske zoper Črnogorce. Turška je hotela te sokole popolnoma podvreči in jih uničiti, česar se jim pa ni bilo preveč bati, ker so bili pod Ruskim pokroviteljstvom. Omer paša je bil res že en del Crnogore v svoje pesti dobil in morda bi bil še dalje šel, ko bi ga Avstrija ne bila vstavila. Naš cesar Franc Jožef I. je poslal podmaršala pl. Leiningen-a v Carigrad, da Turčiji naznani njegov namen, ter tirja odgovora brez ovinkov, kaj Turčija nadalje namerava. Ministri sultanovi so cincali, tudi poslanca Francoski in Angleški sta stregla Turčiji, toda zastonj. Leiningen je zahteval odgovor brez ovinkov in je to tudi dosegel, ko je Avstrijski vojni oddelek Bosniški meji se bližal. Avstrija je svoje dosegla: dobila odškodnino, ki so jo njeni (Avstrijski) podložniki od Turkov (oblastnij Turških) trpeli, zagotovljenje pravic za kristijane v Bos-niških in Albanskih pokrajinah in da se je vrnil za Crnogoro „status quo ante".
Godile so se potem po podonavskih deželah znamenite reči. Rusija bi bila Turško že takrat hudo našeškala, ako bi Avstrija ne bi bila kazila. Ustanek jugoslovanski bi se bil razširil po Bulgarskem in Macedonskem ; Epiroti in Tesaici so bili tudi že zoper Turka; tudi Grki so podpirali ustanek. Avstrija je svojo vojno na Turški meji pomnožila še za 50.000 mož; Francoska pa se je z Angleško zedinila zoper Rusa (v Petro-gradu se na to še mislilo ni). Splošni ustanek Turških kri8tijanov je bil nemogoč. In „bolni mož" je še pri življenji ostal.
Cas pa gre le naprej, hruška tudi vedno bolj zori, — nastala je Krimska vojska; koliko so si zoper Rusa druge moči Evropejske in Turška prizadevale — to zgodovina natančno popisuje. Sebastopol je bil za Ruse sicer zgubljen, toda ta zguba Rusije ne bi bila po-trla, ako bi Avstrija s 300.000 vojaci ne bila intrigi-rala. Ona je Rusijo silila, naj mir stori; ona je Rusiji nasprotnica, in gotovo jej je še v živem spominu Ruska dobrota, skazana jej pri Vilagosu. V tej vojski je Angleška prav pokazala svojo revščino; še 60.0000 vojakov ni mogla izmed svojih na noge spraviti, nabirala jih je drugod. Da jih tudi Francoska ni dosti imela', je znano.
Kaj pa Turčija? Ravno to nas najbolj zanimiva, kako je bilo s Turčijo v Krimski vojski, kajti tu se je vršila druga doba vshodoega vprašanja.
Zgodovinar Bumuller pravi: Turška je bila v tej vojski oslabljena do onemoglosti, vendar pa rešena Ruskega gospodstva; prišla je pod kuratelo Evropskih držav. Vsled tega je bil izdan znani „hat humajum" (sultanovo pismo) 21. svečana 1856. leta, v katerem je bilo Turškim kristijanom zagotovljeno prosto verospo-znanje, v državljanskih zadevah pa jim obljubljene enake pravice s Turki. Res lepe obljube! Pa Turek si je mislil, zadosti je obljubiti, čemu še spolniti. In enakopravnost narodov na Turškem je po Turški veri že sama po sebi nemogoča, kajti koran je ne dopušča. Zatoraj je „hat" le na papirji ostal, v dejanje se ni spravil, ker se sploh spraviti ne more, dokler Turek — Turek (veren Turek) ostane.
Da se kristijani ne bodo na veke tlačiti dali Tur-činu, to se je že takrat vedelo, posebno če se pomisli, da je bilo že 1856. leta v Eropejski Turčiji okoli 11 milijonov kristijanov, in le 4 milijonov moslemov.
Na dalje pravi ravno ta zgodovinar: „Ako krutost zoper kristijane na Turškem še dalje trpi, upora in klanja ne bode konca; ni je moči, katera bi splošno ustajo uboge raje in splošno narodno in versko vojsko zabranila.
Potem je prišla tretja in zadnja doba vshod-nega vprašanja.
Zgodovinar jo je dobro zadel, ako dozdaj tudi še ne po vsih okoliščinah.                              (Kon. prih.)
   69   
Haj bo vendar s Turčijo?
(Konec.)
Zadnji jugoslovanski ustanek ni tedaj nič druzega kakor tretja in zadnja doba vshodnjega vprašanja.
Da upor splošen ni bil, skazile so ga Evropske velevlade, ker so se začele vmes vtikati. Da bi se bil ogenj po vsi Jugoslaviji vnel, Turka bi zdaj v Evropi več ne bilo.
Kako hrabro so se Bosniski in Hercegovinski ustaj-niki držali, je v obče znano; kaj so storili sokolci Črnogorci , tudi vemo. Tudi Srbska vojna je svojo hrabrost pokazala. Ne čudimo pa se , da je bila premagana , ako se pomisli majhno število Srbskih pa veliko Turških vojnikov.
Kaj bo pa vendar zdaj s Turčijo? Diplomati so v Carigradu dolgo igrali po „notah", pa še toliko ne zaslužili, kakor zaslužijo godci na „ofcetiu; od teh vsaj vsak nekaj dobi, diplomati so pa le prazno slamo mlatili in bob v steno metali. Turška „ustava" pa „hat humajum" so za verne Turke nepoznana reč.
Vendar moramo ugodne rešitve tretje dobe vshodnjega vprašanja pričakovati: kristijanom na Turškem se bode žalostna osoda gotovo zboljšala; česar ni diplomacija^ storila, storila bode Božja previdnost, to kaže zgodovina, „vitae magistra".
Po zgodovini je Turčija ravno zdaj k poginu obsojena: dasiravno „bolni mož" ni tako slab, kakor se je mislilo, se vendar ne bo nikdar več ozdravil, da si ga Evropejske velevlasti že več let zdravijo, — on boleha za smrtno sušico.
Da je Turčija ob dolgem cincanji Evropejskih vlad toliko vojakov na noge spravila, ne čudimo se; koran je zelo zelo razširjen, ljudi Turške vere je silno dosti; poglej na zemljevid, videl boš tudi dokaj zemlje Turške ; zvlekli so skupaj, kar so le mogli, vsaj dobro ved6, da Turčiji kljenka.
Turčija mora poginiti ali sama po sebi ali s pripo-močjo druzih —  ohraniti se po svoji veri več ne more, ker druzih svojih podložnih ne priznava za ljudi, ampak za „pse".  Kako pač se država taka more ohraniti dalje,, katera le lenobo pase in vlada zanikernost, kateri podlage   državne — zakona — manjka.   Turčija že   velika predolgo životari, se ve,   po milosti Evropejskih držav v škodo človeČanstvu in civilizaciji.    Skoda, da so prelepe dežele jugoslovanske  —  nekdaj raj — tako izžete in opustošene!    Vendar naglo bi se njihova rodovitnost pokazala,   da   bi poljedelski narod slovanski mir imel; zemlja je dovolj   pognojena   s toliko   prelito   slovansko krvjo. Koliko naših očetov na tej zemlji počiva, bodi-si, da so se doli vojskovali, bodi si v sužnost odpeljani tam končali — kako? za to sam Bog ve\
Turčija je gojila kakor trohnela klada; le udarca je treba, in razpadla bo. Ker je pa ,,bolni mož" velika mrcina, predolgo bi smrdelo, ko bi sam po sebi gojil do zadnjega cemperca. Treba bo pogrebcev; Avstrija morala bi prva biti po zgodovini, vendar zdaj lopato v roki drži slovanska Rusija, mahniti bo treba z lopato, da škorpijon še dalje pikal ne bo ubogih kri-stijanov Turških v Evropi in Aziji. Rus naj to stori ne oziraje se na Evropske godce , ki so mu več škodovali kakor koristili.                                         M ... k.
78