ANNALES 12/'9ö
izvirno znanstveno deio	UDK 811.163.6*282:341.222(497.5)
811.163.42'282:341.222(497.4)
PODOBA NAREČIJ OB SLOVENSKO-H RVAŠKI MEJI
Josip LISAC
Filozofska fakulteta, HR-23000 Zadar, Obala kralja Petra Krežimira IV. 2
IZVLEČEK
V članku je obdelana podoba naročij ob sfovensko-hrvaški meji od severozahodne Istre do medimursko-prek-murskega obmejnega pasu. Iz jezikovnega stanja je razviden čakavsko-slovenski in kajkavsko-siovenski kontinuum. vendar je pri delu čakavcev in stoka vcev jasno, da gre za priseljence z juga, zato v takih primerih, jasno, ni moč govoriti o povsem navadnem razvoju starejšega stanja. Načeloma na slovenski strani prevladuje slovenski, na hrvaiki pa hrvaški razvoj, vendar je treba upoštevati mnoge posebnosti v različnih obmejnih območjih.
Ključne besede: slovenski jezik, hrvaški jezik, dialekti, kontinuum, kontakt, vplivi
1. Vprašanje podobe narečij slovensko-hrvaških obmejnih krajev je že vrsto let deležno pozornosti biologov, vendar le spotoma, v okviru razprav o pripadnosti kajkavskega narečja, o kajkavsko-slovenskih ali čakav-sko-slovenskih odnosih, o jezikovnih pojavih, ki so posledica zemljepisne soseščine, pa tudi v razpravah o konkretnih stanjih na določenih območjih. Lahko torej rečemo, da je o tej tematiki že precej napisanega, pa čeprav še vedno pogrešamo precej raziskav - kar je sicer povsem normalno, ker je obdelava dialektalnih govorov obmejnega pasu, ki meri skoraj 550 km, dokaj zahtevna naloga. Nekateri naslovi iz literature sicer obetajo zaokroženo obravnavo tematike, o kateri teče beseda, a o njeni celovitosti, niti v grobih obrisih, še vedno ni moč govoriti. Starejši znanstveniki (Rešetar, Rožič, Pokvka, Lukjanenko; Kopitar, Miklošič, Oblak, Valjavec, Murko, Maretič) so se ubadali z vprašanjem, ali so kajkavski govori del slovenskega ali osrednjega južnoslovanskega diasistema - in nekateri so ponujali tudi kompromisno rešitev problema. V novejšem obdobju gre omeniti pomembnejše prispevke Aleksandra Beliča, Frana Ramovša, Stjepana Ivšiča, Pavleta Iviča, Zvonimira junko-viča, Dalibora Brozoviča, jakoba Riglerja, Tineta Logarja, Mija Lončariča, VViilema Verrneerja, Rada L. Len-čeka in drugih. Organsko jezikovno podobo na ožjih
1 Glej bliografijo z izborom iz obsežne literature.
območjih so preučevali Mate Hraste, Goran Filipi, Petar Šimunovič, janneke Kalsbeek, Iva Lukežič, Silvana Vra-nič, Josip Lisac, Alblnca Lipovec, Vida Barac-Grum, Božidar Finka, Sonja Horvat, Stjepko Težak, Antun šojat, Vesna Zečevič, Josip jedvaj, August Kovačec, Marc L. Greenberg, Zinka Zorko in nekateri že omenjeni avtorji.1 Razprava o odnosih slovenskih govorov in ča-kavskega narečja (aii določenih delov tega hrvaškega dialekta) poteka že zelo dolgo (Fran Ramovš, Pavle Ivič, Willem Vermeer in drugi), pod stalno lupo pa je tudi večstoletni vpliv hrvaških idiomov na del slovenske dialektalne fiziognomije. Razumljivo je, da je - zaradi dejstva, da v nekaterih slovenskih obmejnih območjih živi precejšen odstotek Hrvatov (I. 1991 je imela občina Metlika 12,5% Hrvatov, Piran 8,8%, Kočevje 7,7%, Koper 7,5% in nikjer v občinah ob meji ni manj kot 1% Hrvatov) in da je na Hrvaškem leta 1991 v nekaterih občinah bilo precej Slovencev (Čabar 3,3%, Buje 3r2% itn.) - problematika, o kateri teče beseda, še bolj zanimiva.
Lahko rečemo, da je podoba dialektov ob slovensko-hrvaški meji povsem pričakovana, običajna; dva sorodna jezika, ki 2e stoletja soživita na istem območju, tvorita naravni dialektalni kontinuum, vendar je treba poudariti, da je za del čakavskih in štokavskih govorcev
53
ANNALES 12/'98
losip USaC; I'ODOBa NAREČIJ OB SIOVENSKO-hrvaški ME|I. 5.1-58
očitno, da so se priseliji iz južnih krajev in da v takih primerih nt naravnega razvoja starejšega jezikovnega stanja - ne glede na to, ali so ti govorci danes v Sloveniji ali Hrvatski; z drugimi besedami, tudi v novejšem času dialektologi poročajo o štokavskih in čakavskih priseljencih v južni Sloveniji iz oddaljenih območij, le-te pa zasledimo predvsem v Hrvatski, kjer najdemo tudi priseljence iz Slovenije in drugih držav. Ne glede na vse, načeloma na slovenski strani prevladuje slovenski, na hrvaški pa hrvaški dialektalni razvoj, seveda z mnogimi posebnostmi v različnih obmejnih območjih. Povsod je torej moč opaziti čakavske in kajkavske oziroma slovenske značilnosti, ponekod pa tudi pojave, ki so posledica številnih migracij: npr. v Gorskem Kofarju poleg štokavskih tudi čakavski in kajkavski govorci uporabljajo turcizem clivan, divanit(i) - podobno zasledimo tudi drugod.
2. Ni težko razumeti, da so slovenski organski idiomi s sosednjimi hrvaškimi imeli skupen razvoj in da so si listi, ki so si zemljepisno bližji, tudi jezikovno sorodnejši in bolj povezani. Mnogi dejavniki so oblikovali slovenske dialektalne idiome, a najpomemnejši je poseben in izredno raznoličen vokalizem, pri katerem je izredno pomembna bistvena odvisnost kvalitete samoglasnikov od kvantitete. Tudi naglas je pomebna značilnost slovenskih dialektov, predvsem pomik starih padajočih akcentov na naslednji zlog (oko ;> oko. zlato > zlato} in dolgi refleks starega akuta (krava, lipa), a to ne velja za vse slovenske idiome. Velik pomen ima tudi dvojina, ki pa je delno izginila.
Kajkavsko narečje je v veliki meri označeno z enačenjem refleksa polglasnikov in jata f= e) ter zadnjega nosnika in samoglasniškega / o), torej s posebnim razvojem vokalizma. Tudi prozodijske značilnosti so pomembne, v glavnem ni prehoda starih padajočih akcentov na naslednji zlog, na mestu starega akuta pa je skoraj redno kratki poudarek (lipa). Pomemben kajkavski kontrast nasproti čakavskim in štokavskim govorom je metatonski kratko rastoči akcent, ki se je v mnogih kategorijah, kjer imajo čakavc.i in štokavci kratko padajoči akcent, preoblikoval v akut (I mn. sela, O mn, konji); poleg tega je pri kajkavcih pogost metatonski cirkumfleks (sedanjik vidim, 1 mn. korita itn.) na položajih, kjer imajo čakavci in štokavci običajno kratko padajoči naglas. Slovensko stanje je podobno kajkav-skemu, razen v primerih, kot je kajkavsko volja, kjer imajo Slovenci po navadi volja - v slovenskih govorih se torej metatonski kratko rastoči naglas dosledneje preoblikuje v akut kot v kajkavskih. Mnoge značilnosti povezujejo kajkavske govore s slovenskimi: npr. rj, kot v morje ali orjem, ki pa so pri kajkavcih redkejše kot pri Slovencih; orodniki ednine samostalnikov ženskega spola na -g, ne pa na -ojg (enako kot pri severozahodnih čakavcih); tvorjenje prihodnjika; razlikovanje nedoloč-nika in namenilnika, zaimek kaj itn. Nekateri kajkavski obmejni govori imajo določene slovenske značilnosti:
npr. tip lipa ali stanje, ki je nastalo od zlato.
Med čakavskimi značilnostmi so tiste, ki jih v določeni meri zasledimo na severozahodu, tesneje povezane s slovenskimi (delno tudi s kajkavskimi) od tistih na jugovzhodu ali vmesnem območju. i'ri tem mislim na metatonski tip gine (v t. i. e-sedanjiku), metatonski lip siti. bogati, metatonski tip stari, refleks zadnjega nosnika drugačen od u. različen refleks dolgega in kratkega šwa, desonorizacijo zvenečih soglasni kov na koncu besede (graf), zveneči h kot refleks g, ostanke predpone vy in zaimek jaz. Tudi sicer imajo severozahodni čakavci več posebnosti kot jugovzhodni, ki so v precejšnji meri povezani z zahodnožtokavskim razvojem. Vendar, v večjem delu jugozahodne Istre in v okolici Vodic v Gčariji so današnji čakavci v glavnem štokavski priseljenci i/ dalmatinskega zaledja in jih od drugih govorcev čakavskega narečja razlikuje, poleg drugega, šta-kavizem, medtem ko so preostali čakavci (kakor tudi kajkavci in govorci slovenskega jezika) šCakavci. To je samo eden izmed mnogih primerov, ki potrjuje prisotnost starih dalmatinskih, liških ali drugih govorov (tudi štokavskih) ob siovensko-hrvaški meji.
.t Konkretni pregled bomo začeli z Istro, kjer na severozahodu, okoli Umaga, Buj in južno od reke Mirne, govorijo iknvsko [južno) čakavsko narečje, ki je na to območje prišlo v lt>. stoletju iz severne Dalmacije. To narečje se bistveno razlikuje od šavrinskih in predvsem rižanskih govorov, čeprav so hrvaški vplivi v Šavrlniji očitni (npr. ni več dvoglasnikov; pogojnik bin, biš), pa tudi .slovenski vpliv južno od Dragonje je povsem ne-vprašljiv aii pa verjeten (relativno pogosta uporaba kaj; končnica -u namesto -/; besede tipa miza ah maša). Čakavsko-slovenske razlike na tem območju so očitne tudi pri prozodiji: pri čakavcih je relativno pogost akut. k: ga v sosednjih slovenskih govorih ni.
V preteklih desetletjih smo od dialektologov dobili obilico novih dognanj o buzetskem dialektu, tako da smo danes lahko povsem gotovi, da osnova tega narečja ni slovenska (kot so pogosto mislili in pisali), temveč čakavska - toda tudi s prehodnimi prvinami, tako da lahko na severu neredko ugotovimo npr. preskok naglasa na naslednji zlog tipa gospiit < gospod kol v slovenščini. Sicer je buzetski dialekt notranje nenavadno dreren-ciran s tem, da proti severu narašča število slovenskih, proti jugu pa čakavskih lastnosti - oboje seveda samo pogojno Enako je tudi z leksiko, ki je čakavsko in slovensko obarvana ali pa prevladujejo skupne besede (brajda, da i. utrok itn.) - posebno velja poudariti kaj. Skoraj zagotovo bomo prehodne prvine našli tudi v Sloveniji južno od Sočerge (Verrneer, 1982, 324) na območju šavrinskega govora Mnoge značilnosti bu-zeškega območja so vsekakor zanimive: npr. neocir-kumfleks v e-sedanjiku in določnih oblikah pridevnikov tipa stuari; refleks jata, ki se relativno pogosto ohranja kot ozki e; a kot refleks zadnjega nosnika itn. Nemalokrat je na buzetskem območju razločen samo naglas, ni
ANNALES 12/'98
losip LISAC: i'OOOSA NARêCH OR SLOVÊNSKÛ-HRVASki ME|i. 53-s»
lorcj tonemskega naglaševanja in kolikosti, kar lahko zasledimo iudi severno od meje, v Sloveniji.
Jugozahodni istrski dialekt (štakavski, čakavski, ¡kav-ski - bistveno bolj Čakavski, kot je bi; pred selitvijo iz zaledja Makarskega prirnorja) meji s čiškim narečjem na območju vodiške oaze v severni Istri, drugače pa je ze;o soroden predvsem štokavskim idiomom mol ižanskih Hrvatov. Nedvomno je za Vodite, poleg konzervativnega glasoslovja in oblikoslovja, pomembna tudi be-sedoslovna inovafivnost, ki je posledica različnih vplivov, tako da imamo npr. besedo skadanj, ki je potrjena v številnih severnejših čakavskih idiomih, med gradi-ščanskimi Hrvati, pri mnogih kajkavcih, kakor tudi v slovenščini,, zelo pogoste pa so tudi čakavske avtohtone posebnosti, kot npr. ar "ker" ali koti ga "krzno". Vendar je tudi iz podrobnosti jasno, da vodiški govor ni avtohton na tem območju na Buzetskem imamo npr. prišli ali podobno, v Vodi; ah pa došli.
Vzhodno od Vodic, v ikavsko-ekavskih čakavskih govorili Opatijskega krasa (npr. Vele Mune, Male Mune), se je ohranil idiom starega vzhodnoliškcga tipa (Ivir, 1982, 148), vendar je možna tudi naslonjenost na slovenske govore (npr. i"' os. mn. sedanjika tipa pečeju, reč?ju). Kakorkoli že, je munski govor s svojim triak-centskim srstemom vsekakor neodvisen od slovenskih naglas;iih vplivov, ker t. i. "brkinske vasi ne poznajo rastoče intonacije" (Moguš, 1982,12).
Jakob Rigler je govor v Liscu nedaleč od slovenske meje uvrstil v notranjsko narečje (1963), a bolj verjetno je, da se na tem območji) v reški okolici uresničujejo "slovenske, čakavske in kaikavske prvine in nekatere posebnosti, ki odstopajo od navedenih jezikovnih tipov" (Vranic, 1995, 57). Vsekakor velja omeniti primere, kol mesu, testu, sinu ipd., torej progresivno pomikanje "prvotnih cirkumfleksov. V govoru Lisca imamo zaimek kaj. f tudi ¿'i, kar je iz zai. Neznatno proti vzhodu od Lisca je območje Klane in Studene, ikavskih čakavskih krajev - v Klani imamo kaj'"kaj" in ča "količkaj; karkoli; nekaj", v Studeni pa samo ča (I ukežic. 1998, 15-24). V Klaiv m Studeni ¡e moč zaslediti mnoge posebnosti, pri čemer gre posebej poudariti, da se ti govori "nahajajo na obrobnem prostoru, kjer so še danes v delnem stiku dve dialektološki območji: območje avtohtonih severozahodnih čakavskih narečij in območje vmesnega dialekta, kjer so se prepfetfi genetsko različni kajkavski in čakavski mikrodiasistemi in oblikovali določene skupne jezikovne značilnosti ' (Lukežič, 1998, 97} Govora Klane in Studene imata precej skupnega z buzetskimi čakavskimi in goranskimi kajkavskirni idiomi, pa tudi z drugimi govori s tega območja, vendar je vseeno težko verjeti, "da porekla teb dveh govorov ni treba iskati izven njunega današnjega prostora" (Lukežič, 1998, 170) - zakaj sta to edina ikavska govora na tem območju? Vsekakor je možen tudi slovenski vpliv: npr. namesto končnega -/ ima Klana nezlogotvorno -u, Studena pa -v
V Gorskem Kofarju imamo goranski dialekt kajkav-skega narečja (okoli 70% prebivalstva), pa tudi štokav-skega (okoli 20% - ijekavskih govorov je več kot ikavskih) in čakavskega (okoli 10% - večina govorov je ikavsko-ekavskih, zelo malo ekavskih), Kajkavski goranski dialekt delimo na dva podd¡afekta, večjega zahodnega in bistveno manjšega vzhodnega - delitev temelji na različnih osnovali vokalizma, čeprav so razlike očitne tudi na drugih ravneh, predvsem v prozodiji. Pod-dialekta se razlikujeta tudi po količini prvin, ki jih delita s slovenskim jezikom - v zahodnem jih je več, čeprav količina skupnih prvin, predvsem v zahodnem pod-dialektu (od Zaumoia in Plemenitaša blizu Lukovdola proti zahodu), bistveno niha od kraja do kraja. Novejši čakavski vplivi so bolj izraziti in uravnovešeni v vzhodnem poddialektu, kjer je povezanost z večino drugih kajkavskih dialektov, predvsem glede prozodije, precej bolj prisotna kot v zahodnem; metatonski cirkumffeks se pojavlja v istih kategorijah kot v osnovni kajkavščini. Gorski Kotar je pravzaprav zgodovinsko pribežališče -turška osvajanja so radikalno zmanjšala število prebivalcev, med priseljenci pa je bilo čakavskih in što-kavskih govorcev (tudi Srbov) in še posebej mnogo Slovencev, predvsem na čabrskem in ravnogorskem območju. Etnografsko se Gorski Kotar deli na alpski, primorski, dinarski in panonski del, s pripombo, da imamo na določenih področjih, poleg prevladujočega, tudi druge vplive. Vokalizem goranskih kajkavcev se zelo razlikuje od osrednjekajkavskega, tako da soobstajajo refleksi jata (= ei) in kontinuanti samoglasniškega i ter refleksi sekundarno naglašenega o (= ou) ali zamenjave jata e) in, ponekod, padajočega o (o) - ni torej posebnega osnovnokajkavskega enačenja šwa in jata oziroma zadnjega nosnika in samoglasniškega l. V zahodnem poddialektu se refleks starega akuta, razen v zadnjem zlogu, daljša, daljša se tudi metatonski kratki naglas (koža), padajoči nagias pa se premakne na naslednji zlog, vendar se jjogosto vrača na prvotno naglašeno mesto (sinu "seno"). Goranski kajkavci ne poznajo dvojine. Najbrž je srednjeveška dialektalna podoba kajkav-skega dialekta v Gorskem Kotarju bila približno enaka današnji podobi vzhodnega poddialekta, a različni vplivi in mešanje prebivalstva so večji del Gorskega Kotarja odrezali od drugih govorcev kajkavščine. Od 15. stoletja naprej sledi skoraj povsem nepovezan razvoj, kar je še bolj povečalo razlike med osrednjo In goransko kajkavščino. Z druge strani reke Kolpe, na slovenski strani, zasledimo govore, ki so istega tipa kot v sosednjih hrvaških krajih v Gorskem Kotarju. Tako je npr. govor v Babnem Polju blizu Prezida enak prezid-skemu govoru, z dolenjskimi, rovtarskimi, gorenjskimi in belokranjskimi prvinami (Logar, 1975, 96); govor Tare pri Brodu na Kolpi (kostelsko narečje, kamor spada tudi idiom Babnega Polja) je povsem podoben bližnjim govorom na Hrvaškem (npr. baba, liku "oko", nvza, mesto/ vihu, matika, klobasa, vVtk, čakat, plavat itn; - to so ;
ANNALES 12/'98
Josip L (SAC: PODOBA NAREČIJ OB SlOVENSKO-HRVAŠKi MEJ;, 53-55
primeri iz Fare, enako pa govorijo tudi v Turnih pri Delnicah, čeprav je tudi precej razlik) - podobno je tudi drugod v Kostelu (prim. Horvat, 1994). V teh idiomih ni več tonemskega naglaševanja. V Kostel se je priselilo mnogo Hrvatov (Žagar - Jargov, 1983), kar dokazujejo številni priimki na tem območju, vendar se je hrvaščina praktično umaknila slovenskim govorom. Na majhnem območju seveno od Broda Moravic. goranski kajkavci zahodnega podcJialekta mejijo z mešanim kočevskim govorom. Bela krajina je do 12. st. bila del Hrvaške, v 15. in 16. st. pa je vanjo prebegnilo večje število hrvaških in srbskih beguncev pred Turki. Danes imamo v Beli krajini velik idiomatski razpon, od govorov, ki so povsem slovenski, prek mešanih idiomov do čistih hrvaških in srbskih govorov. Marindol in Bojane i imajo štokavski ijekavski idiom, Tribuče dalmatinsko ikavico (Logar, 1996, 79-85, 203-207, 401-402; Lončarič, 1996, 156-160), O fiziognomiji belokranjskih govorov n3m mnogo povedo besede Tineta Logarja (1981, 133) o idiomu Dragatuša: "Gre za mešan slovensko-srbo-hrvatski govor. Zato pri opisu izvora vokalov in pro-zodije ni mogoče izhajati v celoti iz izhodiščnega sploš-noslovanskega ionološkega sistema." Dodajam, da na južnem belokranjskem območju in pri goranskih kaj-kavcih imamo za 2. os. mu. sedanjika obrazilo -šte (npr vidište), v severnih belokranjskih govorih pa je obrazilo -ste. Poleg tega, v govorih južne Bele krajine, kakor tudi v drugih slovenskih idiomih (istra, Priekija, Prekmurje), prehaja končni mvn - enako kot v hrvaških govorih od Istre do večjega dela Gorskega Kutarja. Z. južnobelo-kranjskimi idiomi mejijo goranski kajkavci vzhodnega poddialekta - zelo podobna sta si npr. govor v Severinu na Kolpi in idiom v Kotu severno od Kolpe (ivič, 1961. 197). Zahodno od Karlovca z belokranjskim govornim tipom sodelujejo npr. čakavci v Vukovi Gorici, Prilišcu ipd., a zdi se, da v glavnem povsod, razen v Vukovi Gorici, uporabljajo zaimek kaj ali kej; £e bolj izraziti so kajkavski vplivi zahodno od Ozija, recimo okoli Ribnika (Težak, 1979), okoli Vivodine pa imamo kajkavske govore goranskega tipa (Težak, 1979, 39-40), kt pa se bistveno razlikujejo od kajkavskih idiomov v Gorskem Kotarju. Zanimivo je, da M. Lončarič meni, da vivodinski govor "nadaljuje starejše stanje na tem območju, kakor tudi sosedni metliški, ki ima prav tako določene specifične kajkavske lastnosti" (Lončarič, 1996, 156).
Na območju Žumberka mejijo z vzhodnodofenjskim govorom ijekavci vzhodnohercegovskega dialekta, ki so se priselili v 16. st.; pri njih zasledimo kajkavske, ča-kavske, pa tudi slovenske vplive. Na tem območju so tudi čakavci ikavsko-ekavskega tipa (Skok, 1956), ki jih Gorjanci ločujejo od čakavcev v okolici Kostanjevice v Sloveniji (Čačarji), kjer je za slovenske idiome značilno
tonemsko naglaševanje. Niso samo drugi vplivali na govor žumberskih čakavcev, tudi oni so vplivali na čakavce: odtod npr. pljesma "pesem".
S sevniško-krškim govorom in s kozjansko-bizeljskim narečjem mejijo kajkavski ikavet, in to najčistejši ¡kavči, kot je zapisal S. Ivšič (1936, 74), ki imajo ikavski refleks /v besedi cista. Seveda je ta dialektalni tip zanimiv tudi zaradi jezikovnih stikov priseljenih čakavcev s kajkav-sko soseščino - danes je stopnja kajkavskosti in čakav-skosti neenaka, kar velja tudi za naglasni sistem, predvsem problem dolgo padajočega poudarka v posameznih krajih. V spodnjesotelskem dialektu na obmejnem pasu ob Sotli se I na koncu zloga skoraj praviloma vokalizira, kar bi, kot tudi drugod, lahko pomenilo vpliv slovenskih idiomov.
Proti severu, okoli Kumrovca in Pregrade, govorijo zgornjesotelski dialektalni tip, ki ne pozna nasprotja glede tona in kvantitete, kar je, po vsej verjetnosti, značilnost tudi govorov prek Sotle, npr. srednještajerskega idioma v Rogatcu. V zgornjesotelskih govorih imamo primere, kot kokoš, torej prenos starega padajočega naglasa na naslednji zaprti zlog. Pomembno je tudi to, da je kvantiteta zamenjana z razliko med vokaii; v Kumrovcu je dolgi o prešel v u (must), kratki pa se ni spremenil (stol), enako kot pri nekaterih slovenskih govorih.
Govori bednjnnskega tipa imajo, jasno, osrednje-kajkavski vokalizem z značilnim enačenjem pofglas-nikov in jata, zadnjega nosrsika in samoglasniškega /. Vendar ne gre spregledati dejstva, da so se vsi kratki vokaii, razen i in e, premaknili za eno mesto nazaj -izjema je tudi o, ki se je preoblikoval v odprti e. Pri drugih zlogih je stanje še bolj zapleteno; razvoj je odvisen tudi od intonac.ije, ki v sosednjih slovenskih govorih nima kontrastivne vloge. Za akcentuacijo je zanimiv pojav progresivnega prenosa poudarka v primerih tipa gelčub "golob", a taki prenosi niso bili splošni niti v primeru zaprtja naslednjega zloga.2 Stari praslovanski akut je dal kratki naglas (¡'ipo "lipa"), kar je hrvaška/neslovenska značilnost; ob Sotli in ponekod med kajkavci, kot smo videli, se stari akut daljša tudi zunaj končnega zioga. Tudi oblikoslovje bednjanskega govora je dokaj zanimivo. Kot primer navajam, da je lahko samostalnik /r?/sv ženskega ali moškega spola, kar je za hrvaški jezik povsem nepričakovano; zato je to dejstvo pomembno za kajkavsko-siovertske primerjave, ker je v slovenskih govorih ta samostalnik običajno ženskega spola. Pomembna podobnost je tudi paralelizem o in ev Bednji in v štajerskih in mnogih drugih slovenskih govorih, vendar je treba vsekakor poudariti, da za slovenske govore to velja v primeru dolgih vokalov. Tudi sprememba u > u povezuje Bednjo (in še nekatere kaj-kavce: delt Medimurja, Podravine, Turopolja in Gor-
2 Prim. dodatno tolmačenje pri Marc L. Greenber^, 1993. 479-485.
ANIMALES 12/'98
]05l(J LISAC PODOBA NARFOl OB SLOVENS KO-HRVAŠKI MEtl, 53-58
skega Kotarja, dolina Sotle) z delom štajerskih govorov. Treba je opozoriti na primer kozjansko-bizeljskega govora v Mostecu. kjer, poleg splošno znane zamenjave cirkumfleksa s kratkostjo, zasledimo vokalni pomik v dolgih zlogih, ki je podoben bednjanskemu (Toporišič, 1963). Kakorkoli že, bednjanski govori se bistveno razlikujejo od tistih na slovenski strani, vendar se sprememba dolgega i v ei dogaja na enak način v Bednji in sosednjih štajerskih slovenskih idiomih. Lahko rečemo., da je halosko narečje močno povezano s kajkavščino, še bolj pa prleško, "prehodno območje, kjer v naravnem jezikovnem kontinuumu ni trdne meje" (Lončarlč, 1996, 156). Prlekiji sosedno medimursko območje ima kot refleks zadnjega nosnika in samoglasniškega / v glavnem o, posebna značilnost teh govorov pa je izguba tonemskega naglaševanja in, deloma, kolikosti. Razli-
kuje se zahodni del Medimurja, ki ne pozna enačenja zadnjega nosnika in samoglasniškega / ter jata in pol-glasnikov. Prekmursko narečje, kakor tudi prleško, ne pozna daljšanja starega in novega kratkega akuta: "Pri vsaj enem pojavu, namreč pomiku cirkurnfleksa, prek-murščina tvori nekakšen most med slovenščino in kajkavščino. Še več: glede na to, kako se pomik cirkurnfleksa pojavlja v prekmurščini in kajkavščini, lahko sklepamo na strukturne razmere, v katerih je do inovacije prišlo; bila je namreč odvisna od relativne teže zloga" (Grenberg, 1993, 485).
Na koncu, lahko zaključimo, da je tudi ta krajši pregled lastnosti hrvaških in slovenskih obmejnih dialektov pokazal, kako zapleteno je potekal razvoj južno-slovanskih jezikov, ne glede na to, ali gre za notranje jezikovne procese ali zunanje vplive.
DIALECTS ALONG THE CROATIAN-SLOVENE BORDER
Josip LIS AC
faculty of Philosophy, HR-23000 Zadar, Obala kralja Fsira Kr^imira IV. 1 SUMMARY
The text deals with the position of the Croatian-Slovene dialects spoken in the region spreading from the northwestern part of /sfra to the Medjimursko - Prebnursko border area. From ¡he linguistic point oi view we could say that the natural dialect continuum of the Cakavsko-Slovene and Kajkavsko-Siovene dialects is well present, but with a part of people speaking the Cakavski and the $tokavski dialects it is evident that they are immigrants from the south, and here logically we cannot trace the natural development of the old linguistic tradition In principle, the Slovene dialect development dominates on the Slovene side, and Croatian on the Croatian side, except that a number of peculiarities in different border areas are to be considered.
Key words: Slovene language, Croatian language, dialects, continuity, impacts
LITERATURA
Barac - Grum, V. (1993): Čakavsko-kajkavski govorni kontakt u Gorskom kotaru. Rijeka. Belič, A. (1929): Kajkavski dijalekat U: Narodna enciklopedija srpsko-hrvastsko slovenačka. Zagreb, 222-228. Brozovič, D. (1988): Kajkavsko narječje. U: Jezik, srpskohrvatski/hrvatskosrpski, hrvatski ili srpski. Zagreb, 90-99.
Filipi, G. (1993): Lexicon ornitologicum Histriae Slo-venicae. Koper.
Filipi, G. (1994): Isiarska ornitonimija. Rijeka. Finka, B, (1974): Gorskokotarska kajkavstina u našem dijalekalskom mozaiku. U: Kajkavski zbornik. Dani kaj-kavske riječi. Zlatar, 29-43.
Grecnberg, M. L. (1993): Glasoslovni opis treh prek-
murskih govorov in komentar k zgodovinskem glaso-slovju in oblikoslovju prekmurskega narečja. Slavistična revija, 41, 4, 465-487.
Horvat, S. (1994): Nekaj naglasnih in fonoloških značilnosti slovenskega kostelskega govora. Slavistična revija, 42, 2-3, 305-312.
Hraste, M. (1967): Ikavski govori sjeverozapadrie Istre. Filologija, 5, 61-74.
Ivič, P. (1958): Die serljokroatischen Dialekte. Graven-hage.
Ivič, P: (1961): Priloži poznavanju dialekatske slike za-padne Hrvatske. Godišnjak Fifozoiskog fakulteta u No-vom Sadu, 6, 191-212.
Ivič, P. (1963): Paralele poljskome lpochytenie' na srpskohrvatskom terenu. Studia linguistica in honorem Thaddaei Lehr- Splavinski, Krak6w, 227-243.
57
ANIMALES 12/'98
Josip USAC: PODOBA MAREČ1I OB SLOVENSKO-HRVAŠKI ME[1, 53-5«
Jvič, P. (1981): Prilog karakterizadji poj edinih grupa ča-kavskih govora. Hrvatski dijalektološki zbornik, 5, 6791.
ivič, P. (1982): O munskom govoru v severnoj Istri. Studies in Slavic and General Linguistics, 2, 131-155. Ivšič, S. (1956): jezik Hrvata kajkavca. Ljetopis JAZU, 48, 47-88.
Jedvaj, J. 0956): Bednjanski govor. Hrvatski dijalektološki zbornik, 1, 279-330,
Junkovič, Z. (1972): jezik Antuna Vranica i podrijetio kajkavskoga dijaiekta. Rad jAZU, 363, 5-229. Kalsbeek, (1984-1985): Neke fonološke in morfološke osobine govora Nugle u sjevernoj Istri. Zbornik Matice srpskeza filologiju i lingvistiku, 27-28, 313-320. Kovačec, A. (1989): Četverotonski prozodijski sustav nekih kajkavskih govora. Govor, 6, 2,13-27. Kovačec, A. (1990): O razvoju vokalizma u dvama susjednim kajkavskim govorima. Suvremena Mngvistika, 29-30, 51-59.
Lencek, R. L. (1982): The structure and History of the Slovene Language. New York
Lipovec, A. (1979-1980): Verbalizirana pritrditnica (ni-kalnica) v govoru Babnega Polja, jezik in slovstvo, 25, 7-8, 209-21.3.
Lisac, j. (1988): Iz goranskog vokalizma. Zbornik Matice srpske za filologiju i lingvistiku, 31-11, 137-175. Lisac, J. (1989): Prozodija goranskih kajkavca. Radovi ANUBiH, 84, 241-249.
Lisac, J. (1991-1992): Konsonatizam goranskih i ostalih kajkavaca. Radovi Filozofskog fakulteta u Zadru, 31, 6390.
Lisac, J. (1996): Hrvatski dijalekti i jezična povijest. Zagreb.
Lisac, J. (1997): Sličnosti i razlike bednjanskoga govora i Štajerskih dijalekatnih idioma. Kaj, 30, 5-6, 31-40. Logar, T. (1975): Slovenska narečja. Ljubljana. Logar, T. (1981): Dragatuš (OLA 15). U: Fonološki opis srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovensčkih i makedonskih govora obuhvačenim Opšteslovenskim lingvistčkim atlasom. Sarajevo, 133-137.
Logar, T. (1996): Dialektološke in jezikovnozgodo-vinske razprave. Ljubljana.
Logar, T. - Rigler, J. (1990): Karta slovenskih narečij. Ljubljana.
Lončarič, M. (1996): Kajkavsko narečje. Zagreb.
Lončarič, M, (1997): Hrvatsko-slovenski jezični odnosi s dijalektoloikih gledišta. U: Hrvati u Sloveniji. Zagreb, 347-357.
Lukcžič, I. (1990): Čakavski ikavsko-ekavski dijalekt. Rijeka.
Lukežič, I. (1998): Govori Klane i Studene. Rijeka. Moguš, M. (1982): Čakavštirta Opatijskog krasa. Radovi Zavoda za slavensku filologiju, 17, 1-14. Ramovš, F. (1935): Historična gramatika slovenskega jezika. Vl(. Dialekti. Ljubljana.
Ribarič, }. (1940): Razmještaj južnoslovenskih dijaiekta na poluotoku Istri. Srpski dijalektološki zbornik, 1207.
Rigler, J. (1963): Južnonotranjski govori. Ljubljana, Rigler, J. (1986): Razprave o slovenskem jeziku. Ljubljana.
Skok, P. (1956): Novi priloži proučavanju govora žum-beračkih čakavaca (Prvi dio). Hrvatski dijalektološki zbornik, 1,215-278.
Šimunovic, P. (1970): Dijaiekatske značajke buzetske regije. Istarski mozaik, 8, S. 35-49. Šojat, A. (1973a): Kajkavski ¡kavči kraj Sutle. Rasprave Instituta za jezik, 2, 37-44.
Šojat, A. (1973b): Govor u Samoboru in njegovoj okolici Rasprave Instituta za jezik, 2. 51-72. Težak, S. (1979): Sjeverni govori čakavsko-kajkavskog medunarječja u karlovačkom četveroriječju. Radovi Zavoda za slavensku filologiju, 16, 37-52. Toporišič, J. (1963): Zamenjava tonernske opozicije s kvanfiiel/io v moSčanskero govoru brežiškega Posavja. Slavistična revija, 14.. 206-209.
Vermeer, W. (1982): On the Principal Sourccs for the Study of Čakavian Dialects with Neocircumflex in Adjecitves and e-presents. Studies in Slavic and Genera! Linguistics, 2, 279-341.
Vermeer, VV. (1983): The Rise and Fall of the kajkavian Vowel System Studies in Slavic and General Linguistics, 3, 439-477.
Vranic, S. (1995): Koliko je fonološki sustav mjesnoga govora Lisca čakavski. Fluminensia, 7, 2. 39-58. Žečevič, V. (1988): Kajkavski ikavc- s gledišta jezicnoga kontakta. Rasprave Zavoda za jezik, 14, 217-231. Zorko, Z. (1997): Morfološke značilnosti vzhodno-koroških, Štajerskih in panonskih narečij v primerjavi s slovenskim knjižnim jezikom Hrvatski dijalektološki zbornik, 10, 107-122. Žagar - )agrov, J. (1983): Kostel. Kočevje.
58