254 Listek. doslej še ni bila predložena iz nova. — Nekatere izpremembe v poverjeništvu se vzprejmo na znanje. — Več društev in posamičnikov je prejelo založne knjige. — Russelova knjigarna v Ministru si je izprosila za svoj katalog več pojasnil o društvenih knjigah; nje prošnji se je ustreglo. •— Knjižnica se je pomnožila od zadnje seje za 98 knjig, zvezkov in časopisov, največ slovenskih, ruskih in čeških. — Umrlo je v zadnjem času 5 usta-novnikov. — Za lani je plačalo udnino 1747 letnikov, za letos doslej 359; od zadnje odborove seje je pristopilo iz nova 29 društvenikov, in sicer 1 kot ustanovnik (izmed letnikov) in 28 letnikov. Nov dijaški list »Vesna« je začel izhajati v Celji pri D. Hribarji. »Vsebine je leposlovno-znanstvene, vender pa ne izključuje dnevnih vprašanj, ako so tesno združena s kulturnim napredkom Slovanov«. — »Vesna« izhaja po jedenkrat na mesec na jedui poli in stane za vse leto gld. 1*50. Uredništvo novemu listu je na Dunaji VIII., VVickenburg-gasse 12, naročnino pa vzprejema Dragotin Hribar v Celji. — Ta novi list naznanjamo, ker se nam je poslal na ogled; priporočati ga pa ne moremo. Kritika se je izrekla o njem jako neugodno in ga označila za nepotrebnega. Književnim poskusom sploh ne kaže ustanavljati posebnega lista, nikar še takšnim, kakeršne podaja prva številka ,,Vesne". Več govoriti se nam vidi nepotrebno, ker se list, takd pisan, itak ne more vzdržati. »Črna Gora« se imenuje pripovedna pesem, katero je zložil prof. J. T. Turktiš v Gradci. Knjižica obseza 22 stranij in je posvečena knezu in škofu clr. M. Napotniku. Dobiva se po 20 kr. izvod. Naslov: Prof. Turkuš, Graz, Lessinggasse 22. — O priliki morda kaj več. Slovenske šolske knjige. V spopolnitev naše beležke v poslednji številki bodi omenjeno, da je deželni zbor kranjski za izdajanje slovenskih šolskih knjig v letu 1892. zopet dovolil 2000 gld. iz deželnega zaklada. — O knjigi prof. Orožna prihodnjič. »Gorske cvetlice«. Slovenski napevi za čvetero in petero mešanih glasov zložil 'Janez Laharnar, Tako je naslov zbirki, obsezajoči sedem mičnih, v preprosto ndrodnem duhu zloženih pesmij. Pesemce kažejo skladateljevo nadarjenost za preproste, lahke melodije. Priporočali bi gospodu skladatelju, da to nadarjenost svojo še kolikor moči izobrazi s študijami dobrih skladeb slovenskih in drugih narodov. Zaradi prijetne preprostosti, lahkote in časih srečno pogojene ljubkosti posamičnih pesemc priporočamo slovenskim mešanim zborom to skladateljevo četrto delo, katero je tudi sam založil. Srečno so v omenjenem zmislu pogojene pesmi »Pozdrav«, »Planinska roža« in »Potoki tecite«. Nekatere hibe, katere so še v delu, popravijo lahko izvajajoči dirigentje sami. Pesmi je dobiti pri skladatelji ali pri Blasnikovih naslednikih v Ljubljani. Cena jim je 50 kr. Koncert »Glasbene Matice« v dvorani filharmoniškega društva dne 12. sušca je bil preimeniten dogodek ne samo za Ljubljano, ampak za vse Slovenstvo. Kar so obetali pevci lani, ko so osnovali novi pevski zbor v ,,Glasbeni Matici", to so sijajno zvršili pri zadnjem velikem koncertu. Sedaj smelo trdimo, da smo se Slovenci tudi na tem polji popeli do umetniške višine, katere nam odslej nihče ne more utajiti. Blagodejno bode vplival ta pojav na vse Slovence, vzpodbujal jih in jim krepil prepričanje, da mali naš narod še ni izgubljen, ko ima v sebi toliko življenske moči! — Vzpored koncertu je bil bogat in sestavljen umetniški premišljeno, ker je zgolj zasluga mladega in nadarjenega pevovodje g. M. Hnharfa. — Prva in zajedno glavna točka je bil Dvor d k o v 149. psalm. Anton Dvofdk, porojen dne 8. kimovca 1841. leta v Nelahozevsi pri Kralupu na Češkem, sedaj profesor na praškem konservatoriji, mora se poleg Smetane, Naprav-nika, Zdenka Fibicha, Bendla, Nesvatbe in drugih prištevati najplodovitejšim skladateljem češkim. Njegove genijalne skladbe niso samo znane v ožji domovini njegovi, ampak pridobile so si že splošno svetovno priznanje in se izvajajo po vseh večjih mestih evrop- Listek. *55 skih in ameriških. Nemci, sosebno na Dunaji, prezirali so jih res nekaj časa, toda skoro je prevladalo tudi med njimi trezno in nepristransko mišljenje. Dvofaka znači neutrudna delavnost (sedaj šteje že opus 90.), prirojena izvirnost in mojsterska dovršenost v vsebini in obliki. Neusahni vir lepih melodij so mu češke ndrodne pesmi, katere združuje z naj-novodobuejšim, do cela dovršenim glasbovanjem. Najnovejše velike skladba njegove so: op. 89. veliki requiem, op. 88. četrta simfonija in op. 84. velika opera ,Jakobin". Tudi psalm (op. 79.) pripada vrhuncu umetnikovega glasbovanja, zakaj pred njim so bile že zložene svetovno-znane skladbe, n. pr. 3 simfonije, 2 oratorija, 2 operi in veliko število orkestralnih in kamornih kompozicij. — Psalm je mogočen slavospev Stvarniku. Vzvišena pesniška snov in slavnostni glasbeni izraz z mogočno instrumentacijo tako silno pretresa poslušalca, da trepeče pred vsemogočnostjo Najvišjega; zajedno pa povzdiguje njegov duh do nevidnih višin božjih. Uvod mirno pričenjajo vijoline, njim se polagoma pridružujejo lesena in pihalna trobila, tako da napdsled narase jakost in obsežnost glasov, ki so izvedeni na orgeljskem basu, ob-sezajočem osemnajst taktov, do velikanske, skoro nepregledne obilosti, kar slikovito znači, da se bode vršilo nekaj veličastnega. Sedaj pričenja pevski zbor,- ,,Nova pesem Stvarnika poslavi!" Prvi del je homofonski stavek, izveden sedaj četveroglasno, sedaj zopet menjajoč ženski in moški zbor. To izvajanje in slavnostni zlog v obče se dasta primerjati le najboljšim slavospevom v Handlovih oratorijih. Zanimljivo je pri Dvofaku sploh, kakd razvaja harmonijo od dominante preko oddaljenih tonovih načinov na toniko. Tudi v psalmu napravlja razvajanje od c-dura preko b-dura na a-dur velikanski vtisek. To višje in višje popenjauje nam lepo izraža brezmejno mogočnost božjo. Značilno svojstvo čeških narodnih pesmij so pogoste sinkope. Tudi v psalmu so uporabljene in ker nastopajo v mnogoglasnih akordih, zato je njih učinek zlasti za slovensko uho domače-prijeten. V srednjem stavku prvega dela so glasovi v prosti ožini na 16 taktov obsežnem orgeljskem basu figurovano izvedeni in prehajajo preko oddaljenih harmonij jed-noglasno od dominante na toniko. Starega pravila o glasbeni trozložnosti se Dvorak izogiblje; ponavljanje prvega dela zaznamenuje le kratko v štirih taktih, končuje petje jedno-glasno in prepušča ponovitev orkestru. Sklepaje prvi del razširja Dvofdk jednoglasni stavek v sedmeroglasen vokalen stavek in se kaže tu mojstra tudi moderne kromatike. Sosebno ta odstavek nas je kar presenetil. Po mirni orkestralni medigri se pričenja drugi del skladbe z milobno recitacijo, altovo in basovo. Za njo se popne skladba, dramati-škemu tekstu primerno, do slovesne in zelo umetnostne polifonije. Najbolj dramatiški je ta del pri besedah: ,,A meč vihte* ... da bi kaznovali zl6 nešteto, narodom prinesli ž njim osveto". Psalm se končuje z jednoglasnim koralnim petjem najprej basovim, nato tenorovim in altovim, za katerim prihaja homofonsko ponavljanje prvega dela. — Za psalmom smo slišali vokalno točko, nov moški zbor Nedvbdov „Ne žabi me!" katerega je lani izdala ,,Glasbena Matica" v zvezku, obsezajočem osem novih Nedvgdovih moških zborov. Preprosti in oskromni skladbici je bilo težavno stališče za mogočnim, razsežno osuovanim psalmom. Dasi ni preduhovita, vender nas je prijetno genila nje nežnost, mirno vezana melodija in zelo umetua razdeljena dinamika. Treba jo je le čustveno peti, in ljubka pesemca se omili vsakemu razumnemu poslušalcu, kateri ceni tudi preprosto lepoto. V svoji obliki se odlikuje po zelo pravilnih stavkih in perijodah. Dvordkovi ,,Moravski dvospevi za ženske glasove" (op. 32.) se prište vajo najobljubljenejšim in preprostemu ljudstvu najbolj znanim skladbam. Dražestni so ti dvospevi tako, da ni kmalu dobiti lepših biserov na vsem muzikalnem polji. Vsem je snov najnežnejša ljubezen, katera se nam cesto kaže v ljubko najivni obliki. Take vrste sta zlasti dvospeva ,,Prsten" in ,,A jd ti uplvnu", katera sta se pela kot 4. točka. 256 Listek. Njiju kratka vsebina je: a) Godba igrd; nevesta se odpravlja na ljubimca dom. Sedaj se spomni, da je pozabila ,,zlati prstan svoj", b) Ljubica hoče pobegniti, ljubimec je ne da iz rok. Ako bi se izpremenila ona v ribo, vzel bi on trnek; ako se izpremeni v golobico, vzame si on črnega gavrana i. t. d Naposled hoče biti ona zvezda, on pa ve" za ljudi učene, ki mu pokažejo zvezdo, in vzklikne: ,,Jaz te ne dam iz rok!" Do cela izvirne melodije teko gladko, nikjer zastajaje; harmonije se vrste" popolnoma prirodno; oba glasova se družita iz lahka, dasi sta samostojno razvedena. Nežno kakor vse je tudi spremljevanje. Druga vokalna točka je bil nov slovenski mešan zbor Foersterjev, zložen na krasne besede Pagliaruzzijeve balade „Ljubica". Po splošni sodbi glasbenikov in neveščakov je ta skladba poleg Nedvedove skladbe ,,Nazaj v planinski raj" najboljši slovenski mešani zbor. Odlikuje se po mojsterski koncepciji in izredni izvirnosti. Plemenita pesniška in muzi-kalna ideja je izražena deloma dramatiški presunljivo, deloma se vpodablja v resno-mirnem epiškem pripovedovanji. Raznovrstna dikcija, mnogi izpremeni taktovih načinov in duhu balade povsem primerno gibanje harmonij po sorodnih tonovih načinih, to vse se druži, da je pesem zanimljiva in izrazna, in ker je skladatelj navzlic posamezni raznovrstnosti ohranil v celoti jednotno obliko, zato je učinek tudi v absolutno muzikalnem oziru čist in globok. Takoj začetek pesmi, strog četveroglasen stavek v g-mollu, odlikuje se po a capella-obliki in po zanimljivem postopanji glasov v strogi, koralu podobni har-monizaciji, in lepo" izraža resno situvacijo: ,.Ležal na [mrtvaškem odru . . . mlad je mož". Sedaj se mirno pripoveduje: ,,Mrtveca od jutra v večer hodijo ljudje kropit . . . samo nekdo ni prišel zanj molit". — ,,Vsi so prišli, samo ljube, ljube k njemu ni bilo" pojo ženski glasovi dvoglasno in troglasno na basovem tonu moških glasov sorodne g-durove tonike in donimante. Po moškem petji: ,,Pa pred kočico dekleta drobne stikajo glave" in skrivnostno šepetajo" povzemd troglasni ženski glasovi v živogibčnem tempu oprav-ljivo: ,,Saj sem rekla, saj sem rekla, da je čisto brez sred". Zlasti ta stavek je skladatelj pogodil kaj ljubko. Tudi starke v sobi se hudujejo: ,,Glejte, ona ni prišla, za njega nič ne mara, brez vesti je, brez sred, tak je zdaj ta mladi rod". Toda prehitro so sodile. ,,Drugo jutro zvon se tožuo je glasil — ona je preminula, počilo ji je sred". Skupni zbor zopet povzame resni zlog začetka balade in izvede konec z genljivim, srce pretre-sujočim izrazom v fortissimu, kateri tožno pojema in naposled pianissimo mine liki zadnjemu utripu ginečega srca. — Skladatelj je zložil pesem kot op. 44. za namerjano mariborsko slavnost ,,Slovenskega pevskega društva" leta 1891. Slovenci moramo biti g. Foersterju hvaležni, da je obogatil glasbeno našo literaturo s tako" krasnim in duhovitim umotvorom! Zadnja točka je bila ,,Cerkveni zbor" iz Pietro Mascagnijeve opere ,,Cavalleria rusticana" (mi bi rekli ,,Selška čast"). Dve leti še nista minili, odkar se je prvič predstavljala ta opera, in že je razširjena po vsi Evropi in Ameriki. Da je osemindvaj-setletni skladatelj v toli kratkem času tako zaslul s prvim svojim opernim delom, to je pravi uniktim v glasbeni zgodovini, zakaj vsi slavni skladatelji n. pr. Bach, Handl, Gluck, Mozart, Beethoven, morali so si šele po dolgoletnem trudu in naporu priboriti priznanje. Vzrok temu je nedvojbena genijalnost skladateljeva, njega ne toliko izvirna, nego ognjevita dramatiška glasba in mojsterski libreto, kateremu ni lahko najti jeduakega. V koncertu se je izvajal odlomek iz te opere, dvojen mešan zbor s sp remije vanj em orkestra. Umesten je tudi za koncertno dvorano, ker je samostojno-celoten v obliki in ga poslušalci umejo, dasi je iztrgan iz opernega dejanja. Situvacija je taka : V sicilijanski vasi je na Ve"liko nedeljo ljudstvo zbrano v cerkvi in na trgu pred cerkvijo. Po službi božji pojn verniki kleče" slavospev vstalemu Gospodu in sicer v cerkvi ,,Regina coeli laetare", pred cerkvijo Listek. 257 pa ,,Njemu slava, ki vstal je od smrti". Šesteroglasni latinski zbor, ki se je pri koncertu pel v stranski sobi, ponavlja glavne motive iz znanega opernega intermezza, zanimljivega i v harmoniškem i v melodiškem oziru. Za tem prihaja zbor pred cerkvijo; v začetku ga spremljajo večinoma trobila in leseni instrumenti. Za kratkim sopransolom Santuzze (gdč. Daneševd), vaškega dekleta, ki zaradi prestopka po tamošnji šegi ne sme v cerkev, nastopa polagoma ves zbor, med slavnostnim petjem pa se zajedno čujejo iz cerkve (v koncertu iz stranske sobe) orgije in aleluja. Ta mogočni prizor in novodobne drama-tiški izvedena polifonija nas prepričuje, da skladatelj ni zaslul brez vzrokov. Dasi ni klasiški duhovit, vender je njega skladba vseskozi melodiška, nikjer dolgočasna, v instru-mentaciji pa zelo izrazna. Na poslušalce je napravila vidno globok vtisek. Pri koncertu so sodelovali operni pevec g. y. K. Trtnik, koncertni mojster g. Hanus Baudis, pianist in učitelj ,,G1. Mat." g. K. Hoffmeister in.vojaški orkester. G. Hofmeister je spremljal nekaj točk na klavirji s finim čustvom, dobro tehniko in razumnim predavanjem. Vojaški orkester pa se nam je zdel preglasen in časih premalo občuten. G. Trtnik je pel dve veliki in težki ariji, tekmospev Walterjev iz opere ,,Mojsterski pevci norimberški" in Hiiouovo arijo iz opere ,,Oberon" ter izzval uprav frenetiško pohvalo, daje moral dodati še tri pesmi, med njimi Vilharjevo ,,Nezakonska mati" in Zajčevo ,,Domovini in ljubavi". G. Trtnik je junaški tenor, a pokazal se je tudi mojstra v kantileni, kar se druži malokdaj. Prijetni glas mu je krepak in obsežen, prehajanje iz prsnih registrov v glavne gladko, intonacija čista, predavanje razumno, izgovor jasen celo v koloraturi. Videlo se je, koliko pridobi prirodna nadarjenost v pravi šoli. Učil je g. Trtnika v Pragi prof. Lev in na Dunaji mojster Mancio. — G Baudis je igral na goslih jedno Svend-senovo romanco in jedno Zarzvckijevo mazurko. Prva je zanimljiva skladba, katero radi igrajo goslarski virtuvozi, mazurka pa ni preduhovita, dasi je posvečena mojstru Pablu Sarasateju. Ritmika je res živa, vender pogrešamo pravega melodiškega toka.. Ugodno je razveden samo srednji stavek. G. Baudis je igral navzlic ranjeni roki čisto, razumno in lepo frazovano. Dodati je moral še ,.Španske plese". O pevskem zboru nismo še govorili ničesar. Štel je nad 70 pevk in pevcev, cerkveni zbor pa je pelo poleg teh 60 učencev in učenk ,,Glasbene Matice". V vsakem pogledu izvrsten in dovršen res še ni zbor, ali poznalo se mu je, da se je marljivo učil in se v kratkem času mnogo naučil. Gospodu kapelniku Hubadu gre" popolno priznanje in neomejena hvala. Njega oduševljenost za glasbo in globoka razumnost ideje in tehnike se je očito zaznavala na zborovem petji. Smelo trdimo, da se z g. Hubadom pričenja nova lepa doba na glasbenem polji slovenskem. —/— Iz muzejskega društva. Na obilo obiskanem zboru dud 16. sušca je predaval gosp. prof. Anton Kaspret o Raukeji in J. Kopitarji. Ranke se je seznanil s Kopitarjem, ko je prišel dne" 24. kimovca leta 1827. na Dunaj nabirat zgodovinskega gradiva. Tedanji vsemogočni minister, knez Metternich, dovolil mu je rabiti dvorni arhiv in arhivni oddelek dvorne knjižnice. Tukaj se je Ranke sprijaznil z našim rojakom. Opoldne sta navadno obedovala pri »belem volku«, kamor so tudi zahajali Hormavr in drugi učenjaki. Kopitar je takrat spoprijateljil Ranketa s slavnim srbskim pisateljem, Vukom Štefanovičem. Plod tega prijateljstva je bila zgodovina srbskega naroda. Vuk mu je predložil zgodovinsko svojo zbirko, Ranke jo je od besede do besede preudaril in presodil; pri vsakem dogodku je moral Vuk imenovati priče, s katerimi je govoril, ali od katerih je dobil ustna ali pismena poročila. V vseh drugih rečeli, tičočih se narodnosti, prava in državnih naredeb, učil je Kopitar Rankeja. Te in druge zanimljive stvari iz duševnega občevanja obeh učenjakov je predavatelj zajel iz zbirke Rankejevih listov, katero je nedavno izdal Raukejev učenec, Alfred Dove.