KULTURNA DEDIŠČINA MAJEV Odločanje staroselcev v izobraževalni in kulturni politiki Mehike Etnolog 25 (2015) Marija Mojca Tercelj 113 IZVLEČEK Pravica staroselskih ljudstev do nemotenega dostopa in soupravljanja z lastno kulturno dediščino je bila uradno deklarirana že leta 1989, v Konvenciji Mednarodne organizacije za delo, št. 169 o pravicah staroselskih ljudstev in plemenskih skupnosti. Ta namreč določa pravice avtohtonega prebivalstva do zemlje, tradicije, jezika in vseh drugih človekovih pravic, brez diskriminacije. Konvencija postavlja zahtevo po posvetovanju s predstavniki staroselskih ljudstev in je skupaj z Deklaracijo OZN o pravicah staroselskih ljudstev iz leta 2006, osrednji mednarodni normativ za zaščito domačinskih kultur. Problem je, kaj je za koga kulturna dediščina in kdo je odgovoren za njeno varovanje. Na primeru pred-kolonialnih arheoloških spomenikov Jukatana, ki so vpisani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, skuša prispevek prikazati razhajanja med uradno kulturno politiko in prakso ter zahtevami še živečih lokalnih skupnosti. Ključne besede: kulturna dediščina, staroselci, soupravljanje, identiteta, Maji ABSTRACT The right of indigenous peoples to unrestricted access and co-management of their own cultural heritage was officially declared already in 1989, by Convention No. 169 of the International Labour Organisation on the rights of indigenous tribal and peoples. This convention indeed lays down the rights of indigenous peoples to land, traditions, language, and all other human rights without discrimination. The convention requires that the representatives of indigenous peoples are consulted on issues that affect them, and together with the Declaration of the United Nations on the rights of indigenous peoples from 2006 represents the principal international standard for the protection of indigenous cultures. The problem lies in who defines what cultural heritage is, and who is responsible for its protection. Referring to the case of the pre-colonial archaeological monuments of Yucatan, which have been entered in the UNESCO World Heritage List, the article describes the discrepancies between the official cultural strategy and practice and the demands of the surviving local communities. Keywords: cultural heritage, indigenous people, co-management, identity, Maya Uvod Pravica staroselskih ljudstev do nemotenega dostopa in soupravljanja z lastno kulturno dediščino je bila uradno deklarirana že v Konvenciji Mednarodne Marija Mojca Terčelj 114 organizacije za delo (MOD) št. 169 o pravicah staroselskih ljudstev in plemenskih skupnosti (1989)1. Ta namreč določa pravice avtohtonega prebivalstva do zemlje, tradicije, jezika in vseh drugih človekovih pravic, brez diskriminacije. Konvencija postavlja zahtevo po posvetovanju s predstavniki staroselskih ljudstev o vseh zadevah, ki se jih tičejo, in prepoveduje uporabo kakršnega koli nasilja in kršenja njihovih pravic. Posamezne države podpisnice so se z ratifikacijo konvencije zavezale, da temu prilagodijo svojo zakonodajo in staroselcem omogočijo več soupravljanja.2 Je prva konvencija Organizacije združenih narodov (OZN), ki postavlja samoopredelitev staroselskih ljudstev kot eno glavnih načel identifikacije. Njena vsebina je bila dopolnjena v Deklaraciji OZN za pravice staroselskega prebivalstva, ki jo je Generalna skupščina OZN sprejela junija 2006.3 Do zdaj poznamo nekaj uspešnih primerov, ko so domačinske lokalne skupnosti na podlagi Konvencije MOD št. 169 dosegle pravico do zemljišč, ki jim po zakonu pripadajo, oz. do delnega soodločanja glede prostorskega razvojnega plana ozemlja, ki uradno pripada tako nacionalni državi kot staroselskim skupnostim.4 Z uradnega vidika ti primeri posegajo bolj na področje pravic do ozemlja kot kulturne dediščine,5 ki pa je po prepričanju staroselcev implicite njen neločljivi del. Za Maje z Jukatana, ki smo jih preučevali med letoma 2000 in 20146, ozemlje (teritorij) ne predstavlja le osnove materialne eksistence, obdelovalnih površin in pravne posesti, ampak je hkrati tudi osnova družbenega dogajanja in duhovnosti. 1 ILO Indigenous and Tribal Peoples Convention No. 169 . 2 Prvi državi, ki sta ratificirali Konvencijo MOD št. 169, sta bili Norveška in Mehika leta 1991; leta 1993 sta jo ratificirala Peru in Paragvaj, nato še Ekvador, Argentina, Kolumbija, Bolivija, Kostarika, Honduras, Danska, Gvatemala, Nizozemska in Fidži. Nova Zelandija in Avstralija sta jo delno ratificirali, ZDA jo še danes ignorira. 3 United Nations Declaration on the Rights of Indigenous Peoples. Paris, 2006 . 4 Leta 2001 je npr. Medameriško sodišče za človekove pravice v Kostariki obravnavalo primer lokalne skupnosti Mayagna Awas Tingni iz Nikaragve. V skladu z Ameriško konvencijo o človekovih pravicah in Konvencijo MOD št. 169 je sodišče odločilo, da je država Nikaragva prekršila lastninske pravice skupnosti Awas Tingni. Leta 2009 je Medetnična staroselska zveza za razvoj perujskega pragozda (Asociación Interétnica de Desarrollo de la Selva Peruana) dosegla, da je vlada začasno umaknila novelo pravnih dekretov, ki je tujim in domačim naftnim ter rudarskim družbam zagotovila legalni nakup zemljišč in licenc za črpanje in predelavo naravnih virov. S temi dekreti je vlada namreč skrčila Zakon o predhodnem posvetovanju z avtohtonim prebivalstvom (Ley de consulta previa a los pueblos indígenas u originarios, reconocido en el convenio 169 de la Organización Internacional del Trabajo) in s tem kršila 2. in 13. člen mednarodne Konvencije MOD št. 169, ki ga je bila ratificirala leta 1993. 5 Kar se tiče kulturne dediščine, so pravice staroselskega prebivalstva v Konvenciji MOD št. 169 določene zelo splošno, in sicer v njenem členu 5. in členu 6.1. 6 Avtorica prispevka je v obdobju 2000-2001 izvedla postdoktorsko raziskavo na temo "Etnične identitete in medkulturni odnosi na Jukatanu" (Identidades étnicas y relaciones interculturales en Yucatán), in sicer v okviru seminarja pri redn. prof. dr. Estebanu Krotzu na Avtonomni univerzi Jukatana, Mérida v Mehiki. Leta 2010 je prejela prestižno štipendijo mehiške vlade "Genaro Estrada" za raziskavo "Sveti čas in prostor v identiteti Majev" (El Tiempo Cíclico y el Espacio Sagrado en la Persistencia de la Identidad Maya) in ponovno sodelovala z Unidad de Ciencias Sociales UADY. Od leta 2011 do 2014 je bila vključena v projekt ARRS "Astronomske osnove arhitekture in urbanizma Majev", (vodja projekta dr. Ivan Sprajc, Inštitut za prostorske in antropološke raziskave ZRC SAZU, v sodelovanju z Inštitutom za medkulturne študije UP FHS); avtorica je tudi tokrat sodelovala z že navedenim inštitutom UADY v Meridi, Mehika. Kulturna dediščina Majev Zborovanje majevskih starih staršev in otrok - začetek medgeneracijskega projekta nesnovne kulturne dediščine Mravljica v Museo de la Guerra de Castas, Tihosuco, Jucatan. (Foto: Mojca Terčelj, 2010) Je simbolni prostor, ki ga naseljujejo predniki ter transcendentalna bitja in zato prostor identitete, ki ga zaznamujejo konkretni mejniki. Torej je prostor neločljivo povezane snovne in nesnovne kulturne dediščine. Preden preidemo na problematiko pričujočega prispevka, je potrebno določiti nekaj bistvenih pojmovnih izhodišč: 1. kdo sploh je staroselsko prebivalstvo; 2. kaj je kulturna dediščina in kaj njeno varovanje in 3. kako kulturno dediščino pojmujejo staroselci. S tem nakazujemo, da pojem dediščine ni enoznačna kategorija. V pričujočem članku bomo skušali na podlagi zgodovinsko-primeijalne analize primera (kulturna dediščina Majev - soodločanje staroselcev v izobraževalni in kulturni politiki Mehike) razložiti večplastnost problematike. V epistemološko-metodoloških izhodiščih povzemamo tako emski kot etski pristop, torej ne le mednarodne in nacionalne zakonodaje ter vidik stroke, pač pa tudi pogled domačinskega, marginaliziranega in s tem ranljivega prebivalstva na obravnavano problematiko. Opredelitev pojmov Staroselsko prebivalstvo V devetdesetih državah na vseh celinah živi približno 370 milijonov staroselskih prebivalcev.7 OZN jih definira kot "prvotne prebivalce", "rodovno- 7 Indigenous Peoples and the Development Agenda: Beyond 2015. . Marija Mojca Terčelj plemenska", "staroselska" ali "domorodna" oz. "domačinska" (prevod izraza native) in "avtohtona ljudstva".8 "Njihove korenine segajo do tistih predkolonialnih kultur, ki so se na nekem območju razvile še pred prihodom osvajalcev. Sebe razumejo kot poseben, ločen del skupnosti, ki je drugačen od zdaj prevladujoče družbe na teh ozemljih." (Chernela 2003: 1) Od nje se razlikujejo po družbenih, ekonomskih in kulturnih danostih. Njihov status delno ali v celoti določajo specifične navade in tradicije ali pa zakoni za staroselce, katerim so podvrženi v posameznih državah.9 Prvotna ali staroselska ljudstva so bila ob stiku s prišleki socialno, ekonomsko in kulturno oškodovana. Večinoma so bila izrinjena z ozemelj, ki so jih naseljevala, in izgnana na manj dostopna in nerodovitna območja. V kulturnem pogledu in __ kvaliteti bivanja jih je doletela bolj ali manj podobna usoda: prepoved uporabe jezika in tradicionalnega načina življenja. Danes so med najrevnejšimi prebivalci Zemlje in njihove pravice so kljub mednarodni zaščiti še vedno okrnjene. Sodobna definicija staroselskega prebivalstva je jasna: ne določa katerega koli "domačinskega" prebivalstva, ki na nekem območju skozi generacije vzpostavlja svojo kulturno identiteto, ampak konkretno prebivalstvo, ki je na "nekem območju prebivalo pred prihodom osvajalcev" (Chernela 2003: 2). Konvencije OZN postavljajo konkreten mejnik: kolonialno osvajanje. Uradni termin "staroselci" tako ne določa "prvinskosti" ali "avtohtonosti", ampak zgolj zgodovinsko - relacijsko pozicijo v odnosu s kolonialnimi (evropskimi) zavojevalci.10 V tem kontekstu ne moremo primerjati npr. Amerike, Afrike in Oceanije z evrazijskim prostorom, kjer so potekali drugačni migracijski in transkulturni procesi. Kljub "osvajanjem" in zavojevanjem tu ne govorimo o kolonializmu v modernem pomenu in njegovem drastičnem zgodovinskem rezu. Kulturna dediščina Prvič zasledimo sodobno paradigmo kulturna dediščina v Konvenciji o varovanju svetovne kulturne in naravne dediščine, ki jo je leta 1972 objavila Generalna konferenca Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) v Parizu.11 Se pred tem je Unesco leta 1954 sprejel Konvencijo o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada in leta 1970 Konvencijo o ukrepih za prepoved in preprečevanje nedovoljenega uvoza in izvoza kulturnih dobrin ter prenosa lastninske pravice na njih (Poljak Istenič 2014: 44). Pojem varovanja kulturno-zgodovinskih spomenikov sicer sega že v 18. stoletje, čas po 8 United Nations Development Programme. Contribution to the 14th Session of the UN Permanent Forum on Indigenous Issues. Introduction, str. 1. . 9 Konvencija MOD št. 169, 1. člen. . 10 "Who are Indigenous Peoples?". Indigenous peoples, Indigenous Voices. Secretariat of the Permanent Forum UN - UNESCO, 2015. ; . 11 Convention Concerning the Protection of the World Cultural and Natural Heritage. UN Educational, Scientific and Cultural Organization. Paris, 1972. . Kulturna dediščina Majev francoski revoluciji. Mednarodne smernice za restavriranje spomenikov so bile prvič podane v Atenski listini leta 1931.12 Nobena od teh listin pa ne definira pojma kulturne dediščine. Unescova Konvencija o varovanju svetovne kulturne in naravne dediščine iz leta 1972 govori zlasti o nujnosti varovanja kulturnih spomenikov, ne pa, kaj kulturni spomeniki so. V 1. členu jih našteje: "arhitekturna dela, dela monumentalnega kiparstva in slikarstva, elementi ali strukture arheološke narave, napisi, jamska bivališča in kombinirane značilnosti, ki imajo izjemne univerzalne vrednosti z vidika zgodovine, umetnosti ali znanosti". Danes bi rekli, da so to zgolj snovni spomeniki enkratnih umetniških dosežkov. Kasneje se je pojem kulturne dediščine počasi širil, saj že izraz sam (tako 117 slovenski, angleški kot španski) pove, da gre za dedovanje skozi generacije. - Mednarodno Združenje za ohranjanje spomenikov in spomeniškdh območij ICOMOS (International Council on Monuments and Sites) definira kulturno dediščino kot "izraz načina življenja, ki ga skupnost razvija in prenaša iz roda v rod, vključno z običaji, praksami, kraji, predmeti, umetniškimi stvaritvami in vrednotami. Kulturna dediščina je izražena bodisi kot snovna ali nesnovna".13 Več o vsebini kulturne dediščine izvemo tudi v členu 2.1 Unescove Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine,14 kjer pomeni "prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezana orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine" (Marrie 209: 170). Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) dediščino opredeljuje takole: "Kulturna dediščina so viri in dokazi človeške zgodovine in kulture, ne glede na njihov izvor, razvoj in ohranjenost (snovna, materialna dediščina), ter s tem povezane kulturne dobrine (nesnovna, nematerialna dediščina). Zaradi njihove kulturne, znanstvene in splošno človeške vrednosti sta varstvo in ohranjanje kulturne dediščine v državnem interesu. Osnovna, kulturna funkcija kulturne dediščine je njeno neposredno vključevanje v prostor in aktivno življenje v njem, predvsem na področju vzgoje, posredovanja znanj in izkušenj preteklih obdobij, ter krepitev narodove samobitnosti in kulturne istovetnosti."15 Definicija je podana v skladu z Zakonom o varstvu kulturne dediščine RS iz leta 2008 in mednarodnimi normativi.16 12 The Athens Charter for the Restoration of Historic Monuments. International Council on Monuments and Sites 2011-2015. . 13 ICOMOS, International Cultural Tourism Charter. Principles And Guidelines For Managing Tourism At Places Of Cultural And Heritage Significance. ICOMOS International Cultural Tourism Committee, 2002. . 14 Convention for the Safeguarding of the Intangible Cultural Heritage, ki jo je Unesco sprejel leta 2003 v Parizu. . 15 . 16 Zakon o varstvu kulturne dediščine. Uradni list RS, št.16/08, 123/08, 8/11- ORZVKD 39, 90/12 in 111/13. . Marija Mojca Terčelj Henrietta Marrie (2009) piše o varovanju nesnovne kulturne dediščine staroselskih ljudstev. Pri tem se sklicuje na več mednarodnih konvencij: Unescovo Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine,17 Deklaracijo OZN o pravicah staroselskih ljudstev, Konvencijo Mednarodne organizacije za delo št. 169 o pravicah staroselskih ljudstev in plemenskih skupnosti, Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino (WIPO),18 Konvencijo o biološki raznovrstnosti,19 Mednarodni sporazum za genetiko rastlin, hrano in kmetijstvo20. Pravice staroselskih skupnosti so torej na splošno vključene v številne mednarodne pravne akte, ne obstaja pa en sam akt, ki bi pravice do soodločanja in soupravljanja domačinskih skupnosti povzel v strnjeni obliki. V Mehiki je za varovanje kulturne dediščine odgovoren Nacionalni inštitut 7 7 A? J J D __ za antropologijo in zgodovino (INAH).21 Ta je hkrati znanstveno-raziskovalna in kulturnovarstvena ter izobraževalna ustanova. V državi, ki obsega skoraj dva milijona kvadratnih kilometrov in šteje 121 milijonov prebivalcev (ocena 2015), INAH deluje centralizirano, torej enotno v smislu strokovnih izhodišč, klasificiranja, urejanja in vodenja kulturnih spomenikov: paleontoloških, arheoloških, kolonialnih, spomenikov 19. stoletja, antropoloških, umetnostno-zgodovinskih in spomenikov sodobne umetnosti 20. in 21. stoletja. Raziskovalno, pedagoško, konservatorsko in restavratorsko delo upravlja 11 centralnih enot in 31 regionalnih središč. INAH skrbi za 23.710 zgodovinskih spomenikov, arheoloških območij (od 200.000 tisoč registriranih) in 108 muzejev22. Leta 2014 je ustanova izvedla 2064 raziskovalnih, konzervatorskih in restavratorskih projektov, v katerih je sodelovalo 700 akademikov s področja zgodovine, etnologije, etnozgodovine, socialne in fizične antropologije, arheologije, lingvistike, arhitekture, konservatorstva in restavratorstva. Za obiskovalce ima odprtih 216 urejenih arheoloških območij po vsej Mehiki, 108 muzejev in 107 zgodovinskih spomenikov.23 Največja gostota arheoloških območij je na ozemlju Majev.24 Med prepoznavnimi sta prav gotovo predkolonialni mesti Chichén Itzá in Palenque, ki je hkrati nacionalni park. Vpisani sta na Unescov seznam svetovne kulturne 17 Convention for the Safeguarding of the Intangible Cultural Heritage (ICHC). . Unesco v preambuli Konvencije poudarja pomembnost nesnovne kulturne dediščine za obstoj kulturne raznolikosti in za zagotavljanje trajnostnega razvoja. (Marrie 2009: 170) 18 . 19 . 20 . 21 Instituto Nacional de Antropología e Historia, ustanovljen 3. februarja 1939. ; . 22 Od tega 5 nacionalnega značaja, 22 regionalnega in 43 lokalnega; 32 muzejev na prostem, 3 muzeje občinskega in 2 metropolitanskega značaja. . 23 . 24 Od 173 arheoloških območij, odprtih za obiskovalce v letu 2007, je bilo kar 56 (tretjina) na območju majevske kulture: v zveznih državah Jukatan, Quintana Roo, Campeche in Chiapas. Glej: Diagnóstico de infraestructura cultural. Sistema de información cultural. Consejo Nacional para la Cultura y las Artes, 2007-2012. . Kulturna dediščina Majev dediščine25. Se več, Chichen Itza je od leta 2007 eno od "novih sedmih čudes sveta".26 Od takrat jo letno obišče milijon turistov z vseh koncev sveta. Povprečen obiskovalec seveda opazi, da spominke pred vhodom prodaja domačinsko prebivalstvo iz okoliških vasi in da to prebivalstvo tudi čisti poti in okolico templjev ter varuje ograde, medtem ko so v muzejski trgovini, na blagajni in pri vodenju turistov zaposleni samo mestici in belci. Le redki pa se vprašajo, kaj imajo templji, piramide, igrišča in observatorij skupnega z današnjim majevskim prebivalstvom. Prodaja majevskih spominkov v varovanem območju Chichen Itza. (Foto: Miloš Ekar, 2011) Kljub večkratnim zgodovinskim rezom, ki so dodobra transformirali predkolonialno majevsko ekonomsko, socialno in kulturno tradicijo, je kontinuiteta nekaterih religioznih praks, ki so neposredno povezane s predkolonialnimi svetišči, podzemnimi kraškimi jamami in jezeri, še živa. Med domačini se je ohranilo tudi nekaj kolektivnega spomina na predkolonialno obdobje, ki se je v kolonialni dobi 25 Mehika je leta 2014 beležila 32 spomenikov svetovne dediščine: 26 kulturnih, 5 naravnih in 1 kulturno-naravovarstvenega značaja, kar jo uvršča - poleg Indije - na šesto mesto po številu mednarodnih spomenikov, takoj za Italijo, Španijo, Kitajsko, Nemčijo in Francijo. Mehika je imela do septembra 2015 7 enot vpisanih tudi na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. . 26 Območje je od leta 1988 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine in od 7. julija 2007 na seznamu "sedmih čudes sveta". ; . Marija Mojca Terčelj in v 19. stoletju izražal v mitih in socialno-religioznih gibanjih milenarizma27, danes pa v organiziranem panmajističnem preporodu. Maji Maji je skupno ime za družino etnično in jezikovno sorodnih ljudstev, ki naseljujejo ozemlje 400.000 km2 današnjih mehiških zveznih držav Jukatan, Campeche, Quintana Roo, Chiapas in Tabasco, celotno Gvatemalo, Belize in del Hondurasa ter El Salvadorja. V začetku 21. stoletja je to ozemlje naseljevalo sedem milijonov pripadnikov majevske staroselske skupnosti (Nations 2006). Maji so ena najštevilčnejših in jezikovno najbolj vitalnih28 domačinskih etničnih skupin 120 Mehike in Latinske Amerike. V Mehiki so ena od triinpetdesetih uradno priznanih staroselskih skupin. Skozi stoletja kolonialnega in post-kolonialnega osvajanja so dokazali, da so tudi ena od politično najbolj rezistentnih in kulturno najbolj stanovitnih staroselskih skupnosti.29 Jezikovno se delijo v različne dialekte30, kulturno-zgodovinsko pa jih prištevamo k mezoameriškim ljudstvom, ki so do prihoda Spancev oblikovala podobne politične, gospodarske in kulturne institucije31. Na podlagi poljedelstva so Maji v klasičnem obdobju (300-900 n. št.) dosegli znanstveno-kulturni in tehnološki vrhunec, ko je prebivalstvo silovito naraslo, povečala se je birokracija, število verskih središč, mest in mestnih državic. Ekološka, demografska in ekonomska kriza v začetku 10. stoletja našega štetja32 je Maje prisilila v večje družbeno-ekonomske 27 V kolonialnem obdobju in v 19. stoletju so imeli številni majevski upori oporo v ideologiji milenarizma in mesijanstva. Izraz "milenarizem" se ne uporablja samo v zvezi z bibličnim izročilom, nanaša se na vsa verovanja podobnega značaja. Vključuje vero v junaka oz. kulturnega heroja, ki je božji poslanec oz. karizmatični vodja, utelešeni bog ali sveta oseba. Oznanja svobodo in obljubljeno popolno kraljestvo v t. i. "izvoljenih" družbah. (Bárabas 1989: 13-15) V ustnem izročilu Majev se tako Canek vedno znova reinkarnira v junaku, ki bo Majem vrnil svobodo in gospodovanje v deželi Mayab. Canek ima svoj izvor v karizmatičnem knezu, ki je branil zadnjo majevsko kneževino Petén Itzá v današnji Gvatemali. 28 Jezikovna vitalnost ni odvisna samo od števila govorečih pripadnikov, ampak od potencialnega števila govorečih oseb; torej, koliko se jih odloči, da bodo v bodoče še govorili svoj jezik ali pa bodo prevzeli prevladujoči uradni jezik (López in Küper 1999: 5). Med najvitalnejšimi domačinskimi jeziki Latinske Amerike so aymara, quechua, mapuche, nahuatl in mayataan ali majevski jezik z Jukatana in majevski quiche jeziki Gvatemale. 29 Spanski konkvistadorji, bratje Montejo, so se trudili dobrih dvajset let, da so uradno osvojili deželo Mayab. Odpor Majev se ni končal z uradno priključitvijo polotoka Španski kroni leta 1547 (glej Terčelj 2009: 127-157). 30 Po viru: : Col (Chol), vasteški jeziki (Huasteca), Kanholabal - Cuh (Kanjobal-Chuj), Močo (Mocho), Kiče-Mam (Quiche-Mam), Celtal (Tzeltal) in jukatanski jezik ali maytaan. Poudarjamo, da se je lingvistična definicija majevskih jezikov spreminjala skozi časovna obdobja. 31 Mezoameriška ljudstva so prakticirala poljedelstvo, znanost (zlasti matematiko, astronomijo in koledar) ter visoko kulturo: hieroglifsko pisavo, arhitekturo stopničastih piramid, likovno umetnost, glasbo, literaturo in gledališče. Na političnem področju so oblikovala male mestne državice, razen Aztekov, ki so v zadnjih dveh stoletjih pred prihodom Spancev formirali mogočen imperij Anahuac. Maji nikoli niso oblikovali enotnega političnega ozemlja kot npr. Azteki. Oblikovali so mestne državice ali guvernije, ki so bile med seboj gospodarsko in kulturno povezane; bile pa so tudi v nenehnih diplomatskih sporih in vojnah (glej Kirchhoff 2000). 32 V devetem stoletju je prišlo na polotoku Jukatan do bistvenih ekoloških sprememb ter političnih, ekonomskih in demografskih preobratov. Elitni sloji so zapuščali urbana središča, bodisi da so se selili v notranjost današnjega gvatemalskega pragozda (kot npr. rodovina Itzájev) ali se pomešali s plebejskim prebivalstvom. Kulturna dediščina Majev prilagoditve, vendar pa ni izničila njihove kulturne kontinuitete v post-klasičnem obdobju (900-1521 n. št.). Tudi kolonialni rez Majev demografsko in kulturno ni izbrisal. Do danes so ohranili jezik, poljedelske tehnike, nekatere socialne in religiozne institucije, šege in navade, ki so skozi stoletja mestizacije seveda dobile sinkretičen značaj. Eksistencialno najpomembnejša praksa, v katero so "vgrajene " družbene, kulturne in duhovne institucije, je prav gotovo poljedelstvo. Njegove tehnike in orodja33 se pri Majih skozi tisočletja niso bistveno spreminjali. To pa ni zasluga "kulturnega kljubovanja", bolj posledica geografskih in klimatskih danosti. Tradicionalno poljedelstvo Majev sloni na sistemu čiščenja, sečnje in požiga zaraščenih gozdnih površin in vzgoji ter kolobarjenju različnih kulturnih rastlin.34 Čeprav je tovrstno poljedelstvo moderna agrarna politika dolgo kritizirala kot neekološko in neproduktivno, v zadnjih dveh desetletjih mnogi avtorji iz vrst 121 naravoslovcev, ekologov, zgodovinarjev in antropologov ugotavljajo nasprotno, prav ta način poljedelske proizvodnje ne uničuje gozda, ampak ga ohranja, saj se izvaja po načelih, ki vzdržujejo naravno ravnovesje (Zizumbo in Sima 1988; Teran in Rasmussen 1994, 2009; Garcia Quintanilla 2000). Glede na posebne geološke in klimatske razmere, ki so značilne za kraško ozemlje, katerega naseljujejo, je edini resnično izvedljiv način gojenja poljščin in tudi bolj vzdržnosten kot ledinska pridelava monokultur, ki jo je vpeljala kolonialna agrarna politika in razvil ter še pospešil kapitalizem 19. in 20. stoletja. Sistem ciklične menjave naravno zaraščenih površin in obdelovalnih parcel je v predkolonialnem obdobju predstavljal dominanten produkcijski način, na osnovi katerega je bila organizirana celotna družba: od politike in vojskovanja do družbenih institucij, znanosti in umetnosti. V kolonialnem obdobju je izgubil svojo integriteto in prešel v podrejeni položaj (Teran in Rasmussen 2009: 45). Do danes se je njegova ekonomska, družbenoorganizacijska in religiozna vloga ohranila med lokalnimi skupnostmi, ki naseljujejo vzhodni in južni del Jukatana, višavje Chiapasa in nekatere predele Gvatemale, območja, na katerih je bila uvedba modernega monokulturnega plantažnega gospodarstva skoraj neizvedljiva. Požigalniški agrarni sistem je racionalen, tako v smislu časovne kot prostorske sistematičnosti. Temelji na dobrem poznavanju naravnega okolja, njegovih geoloških, klimatskih in vegetacijskih danostih in preciznih obdelovalnih strategijah. Te so tesno povezane z etiko, ki sloni na ohranjanju kozmičnega, naravnega in kulturnega ravnovesja. Dobra letina ni le stvar konkretnih poljedelskih strategij, nanjo vplivajo zunanje - naravne in nadnaravne - sile, ki jih je treba spoštovati, jih naprošati in se jim zahvaljevati v priprošenjskih in zahvalnih molitvah ter obredih.35 33 Se zdaj namreč uporabljajo predkolonialno orodje coa, palico, s katero rahljajo zemljo (TZ, 2014). 34 V španščini t. i. sistem "monte - milpa", v majevskem jeziku: k'ax - ch'akbe'en - sakdb - ox sakdb kax; v slovenščini na kratko "požigalniški obdelovalni sistem", kombiniran s kolobarjenjem. 35 Pri vseh priprošenjskih in zahvalnih daritvah je pomembna pijača sakab. Darovati pomeni nenehno prispevati k vzpostavljanju osnovnega kozmičnega ravnovesja. Najpomembnejši obredi so: "odpiranje gozda" ali sečnje, priprošnja za dež ch'a cha'ak, obred "prvih plodov" in splošni obred zahvale waajil kol (TZ, 2014). Marija Mojca Terčelj Pojem rodovitnosti je pri Majih vezan na vegetacijo, ne na zemljo.36 Zanje je eksistencialnega pomena koncept rastja, kax.37 K'ax je naravni prostor z vsemi svojimi bio-diverzitetami, hkrati potencialno obdelovalno območje ("milpa"), poleg tega pa označuje tudi metafizični prostor, saj so njegovi edini gospodarji nadnaravna bitja. Teritorij gozda (k'ax) je torej kompleksen simbolni sistem, ki vključuje holizem materialnega, socialnega in simbolno-religioznega. Antropologi ga definirajo kot "mejni" prostor "profanega in svetega", območje tabujev, na katerem se odvijajo najpomembnejši religiozni obredi in prepovedi. Ko človek poseže vanj, vstopi v prostor neznanega, nevarnega in transcendentalnega. Zato mora biti do njega še posebej previden in spoštljiv. Na območju k'ax Maji poznajo posebne kraje, ki jih čuvajo predniki: 122 podzemne jame cenote, vzpetine in ruševine starih templjev. Na teh krajih prirejajo obrede Yumiloob K'axo'ob ("Gospodarjem kraja") ali Yumiloob cha'ako'ob ("Gospodarjem vetra in dežja"): priprošnje in zahvale za letino, nabirajo zdravilna zelišča in se zahvaljujejo prednikom za pomoč. Vse to namreč današnji lokalni majevski svečeniki hmemoob (zdravilci in svečeniki) izvajajo na bližnjih arheoloških območjih, po možnosti na ali ob nekdanjih templjih, torej ob vznožju piramid in ob robu kraških jezerc (cenote), tudi na varovanem območju Chichen Itza.38 Tu pa se pojavi problem: kraji, ki jih je dediščinska stroka določila za kulturne in naravne spomenike, jih s tem izločila iz prvotne "uporabnosti" in jim dala drugo namembnost, so za domačinsko prebivalstvo še vedno območja živih praks. Medtem ko turisti, azijski, evropski, ameriški in drugi, vsak dan v letu vstopajo na arheološka območja med 10. in 17. uro, postopajo po njih s številnimi fotoaparati in vzklikajo vsepovprek, Maji na te iste, za njih duhovno "polne" in svete prostore marsikdaj ne morejo vstopiti v času svojih obredov. V vseh katedralah sveta, tudi tistih, ki so na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine, je turistični obisk v času verskega obredja omejen, včasih tudi prepovedan. V primeru Majev in vseh ostalih staroselskih ljudstev ni tako. Majevska religija seveda uradno ni priznana, kot pa smo že omenili, jim mednarodne konvencije in nacionalne zakonodaje priznavajo izvajanje kulturnih in religioznih praks. Vprašanje pa je, ali nacionalne strokovne institucije ter zakonodaja upoštevajo zahteve domačinskega prebivalstva oz. se z njimi dovolj hitro usklajujejo. 36 Kamnita kraška tla prekriva tanka plast zemlje, debela od nekaj centimetrov do več decimetrov. Poleg plasti humusa večji del t. i. tal kankab-akalche sestavljajo odpadlo listje in drugi organski odpadki, ki v procesu hitrega razkroja v vlažnih in toplih klimatskih razmerah omogočajo rodovitnost in gojenje poljščin. Zato je gozdno rastje esencialnega pomena pri oblikovanju tal, njegovo ohranjanje pa vitalnega pomena za obstoj obdelovalnega sistema (Teran in Rasmussen 2000). 37 Sp. "monte", slo. pribl. "gozd" oz. "pragozd" v smislu naravne rasti. 38 Terenski zapisi avtorice: 2001, 2008, 2010, 2011, 2014 - intervjuji s hmen-om, ki dvakrat na leto opravi zahvalno daritev za majevsko skupnost širše regije - ob kraškem jezeru znotraj varovanega območja Chichen Itza. Kulturna dediščina Majev Majevski svečenik pri zahvalni daritvi waajil kol. Občina Peto, Jukatan. (Foto: Amadeo Cool May, 2012) Zahteve sodobnih majevskih združenj za priznanje jezika, religije, lokalnega prava in družbenih institucij V prvi peticiji Osnove za uradno priznanje majevskega jezika,39 ki jo je civilno društvo dvojezičnih majevskih učiteljev in intelektualcev Mayaon40 izdalo leta 1991 in naslovilo na vse tri guvernerje zveznih držav polotoka Jukatan,41 so zapisane naslednje zahteve: • Izdaja dekreta za uradno priznanje majevskega jezika in uzakonitev njegove uporabe v državnih službah. • Določitev njegove uporabe v izobraževanju kot učnega jezika in določitev vsebin učenja na vseh nivojih izobraževalnega sistema. • Ustanovitev Inštituta za majevski jezik v vsaki občini na polotoku Jukatan, ki naj skrbi za planiranje in oblikovanje raziskovalnih lingvističnih projektov. • Načrtovanje in oblikovanje skupin strokovnjakov za majevski jezik. • Privzetje naslednje abecede pri zapisovanju majevskega jezika: a, b, ch, chh, e, i, j, k, kh, l, m, n, o, p, ph, r, s, t, th, ts, tsh, u, w, y, h, x. 39 Bases para la oficialización del Mayathaan je napisalo nevladno majevsko združenje Mayaon, izdala založba Editorial Maldonado, sofinanciral pa tudi Instituto Nacional Indigenista (INI). 40 Mayáon A.C. je mrežna kulturna organizacija, ki ima korenine svojih aktivnosti v sedemdesetih letih 20. stoletja (med dvojezičnimi majevskimi učitelji), leta 1990 pa se uradno formira - kot društvo, ki promovira razvoj majevskega jezika in kulture na Jukatanu. 41 Zvezne države Jukatan, Quintana Roo in Campeche. Marija Mojca Terčelj 124 • Zakonska določitev ortografskih popravkov v toponimih in osebnih majevskih imenih, upoštevajoč majevsko fonetiko. Peticija je bila napisana v skladu z Deklaracijo iz Pátzcuara (Declaración de Pátzcuaro), ki jo je leta 1980 razglasil Nacionalni svet staroselskih ljudstev.42 Deklaracija določa, da imajo vse etnične skupine Mehike pravico do svojega jezika in da zanikanje jezika pomeni zanikanje osnovne pravice do izražanja mišljenja ter družbenega in kulturnega razvoja. Jezikovne pravice prinašajo širše socialno-kulturne pravice in svoboščine, saj "diskriminacija jezika predstavlja politično agresijo nad ljudstvom, ki se ne more realizirati" (Varese 1983: 23). Zato Mayáon v peticiji poudarja kompleksni značaj jezika: "/.../ jezik ni le instrument komunikacije, je zlasti ustvarjanje in izražanje najbolj vzvišenega in lepega v človeškem bitju: njegove duhovnosti, torej občutkov, čustev, sanj, realnosti, preteklosti in prihodnosti" (Bases 1991: 4). Peticija se naslanja tudi na zgodovinska dejstva: najprej na dejstvo, da je majevščina v vsakdanji rabi v vseh lokalnih skupnostih polotoka in da si je državna administracija socialističnega predsednika zvezne države Jukatan, Carilla Puerta, že v obdobju med letoma 1922 in 1924 prizadevala uzakoniti uradno uporabo majevščine. Druga večja peticija, ki so jo majevski intelektualci oblikovali leta 1998 na Prvem državnem kongresu - kultura in regionalne identitete - je vključevala zahteve po oblikovanju izobraževalnih modelov, ki ne bi zadostili le šolskim potrebam majevskega jezika, ampak bi pripomogli k širšemu priznanju državljanskih pravic majevskih lokalnih skupnosti in njihovemu vključevanju v nacionalno družbo. Peticija je bila objavljena v majevskem glasniku Sáansamal. V njej so Maji ponovno zahtevali od jukatanske vlade, da z dekretom uzakoni uporabo majevskega jezika v javnih ustanovah, medijih, transportnih sredstvih, na javnih prireditvah, v publicistiki in na vseh stopnjah šolskega izobraževalnega sistema. Vlada naj poskrbi, da bo jukatanska univerza odprla diplomski študij majevskega jezika, kjer se bodo oblikovali bodoči profesorji majevščine. Zahteve vključujejo tudi odprtje dvojezičnih in medkulturnih središč, osrednjo majevsko radijsko postajo v Meridi, oblikovanje dvojezičnih organov za pomoč in pravno svetovanje majevskim ženskam, obvezno osnovno in srednje šolanje v majevščini za deklice, vključevanje žensk v majevske radijske in televizijske programe in dostop do produkcijskih sredstev, kreditov, tehnologij in informacij; ustanavljanje knjižnic z majevsko literaturo, uporabo klasičnih majevskih tekstov v šolah (npr. Popol Vuh) in nenazadnje, prost vstop Majev na vsa območja arheoloških spomenikov na Jukatanu.43 42 Declaración de Pátzcuaro sobre el derecho a la lengua. . 43 Peticija iz leta 1998 je obsegala 20 točk in je bila leta 2001 vsebinsko dopolnjena (Demandas 2001). Kulturna dediščina Majev 'Kulturna dediščina je v naših rokah", pravi Carlos Chan, direktor Museo de la Guerra de Castas (Tihosuco, Jukatan) z majevskim bobnom v rokah. (Foto: Moj ca Terčelj, 2011) Majevski intelektualci so izrazili tudi zahtevo po ponovnem ovrednotenju in preučitvi majevske kozmologije, matematike in tradicionalne medicine, ki bi jih vključili v šolske programe; nadalje, vpeljavo majevske spomeniškovarstvene službe, izobraževanja na okoljskovarstvenem področju, vključevanje majevskega tradicionalnega znanja o varovanju okolja v šolske sisteme in spodbujanje ekoturizma v majevskih skupnostih. V zvezi z religioznimi pravicami in svoboščinami so svoje zahteve strnili v naslednjih točkah: ♦ Država naj prepreči vdor zahodnih religij, ki želijo majevskim skupnostim vsiliti svoje dogmatske koncepte in s tem izničiti religiozno tradicijo. Religiozni imperializem naj se konča, nočemo več kolonizacije. Tako kot mi spoštujemo religije vsega človeštva, pričakujemo, da bodo tudi drugi spoštovali navade in duhovno tradicijo naših prednikov. ♦ Sledimo ponovnemu ovrednotenju, širjenju in prakticiranju duhovnosti naših prednikov. V to vključujemo tudi tradicionalno zdravilstvo, saj se to začenja pri zdravljenju duha, ne materije. ♦ Vztrajamo, da vladni organi spoštujejo našo pravico do uporabe tradicionalnih svetih krajev. Nočemo, da se z njih odnašajo umetniški predmeti, saj nam ti predstavljajo religiozne simbole. Ti kraji naj se spoštujejo z vsemi svojimi komponentami vred: rastlinstvom, živalstvom, vodnimi in podzemnimi vodnimi viri. Te komponente naj ne bodo proglašene za kulturno dediščino vsega sveta, ampak v prvi vrsti za našo kulturno dediščino (poudarila avtorica). Mi smo te kraje in svetišča zgradili in mi smo njihovi legitimni dediči. Marija Mojca Terčelj ♦ Vztrajamo, da se spoštujejo naše pravice do svetih rastlin. Te za nas niso strupene, niti razvada, ampak zdravilo, prehrana in stvar obredja. Majevske zahteve so v naslednjih destih letih odpirale številne strokovne in politične razprave. Nekatere od njih je vlada delno upoštevala, seveda v skladu z nacionalno politiko in mednarodno zakonodajo. Da pa bi razumeli te zahteve, je potrebno najprej razložiti socialne politike Mehike do staroselskega prebivalstva pred letom 1989. Socialne in kulturne politike za staroselsko prebivalstvo Ideja o vzpostavitvi posebnih vladnih organizacij, ki bi se posvečale socialni 126 politiki za staroselsko prebivalstvo, se je rodila na prvem interameriškem kongresu indigenistov44 v Patzcuaru v Mehiki leta 1940. Predlog udeležencev kongresa je bil jasen: "vključitev staroselcev v nacionalno družbo, z vsem svojim kulturnim blagom vred" (Aguirre Beltran 1976a: 27). Mehiški Nacionalni inštitut za vprašanja staroselskega prebivalstva, Instituto Nacional Indigenista - INI45 je bil ustanovljen leta 1948. Prvi direktor in duhovni vodja inštituta, Alfonso Caso, je namene in naloge ustanove opredelil z naslednjimi besedami: "/.../ jasen cilj, ki smo si ga zadali, je pospešiti razvoj staroselskih skupnosti in njihova čim prejšnja integracija - brez večjih posledic na njihovi notranji organizaciji - v gospodarsko, kulturno in politično življenje Mehike" (Caso 1971: 139). Medtem ko je imela socialna in kulturna politika za staroselce v petdesetih letih 20. stoletja še izrazito korporacijski značaj (zlitje, adaptacija in hispanizacija), je v začetku sedemdesetih let mehiška vlada razvila bistveno drugačen pristop do avtohtonih - etnično, kulturno in gospodarsko različnih - skupin. Aguirre Beltran poudarja, da "indigenismo ne pospešuje razvoja staroselskih etničnih skupnosti, temveč deluje kot posrednik v integracijskem procesu" (1976: 24-25). Integracionizem si je skozi številne projekte prizadeval vzpostaviti ravnotežje med nacionalno družbo in tistimi "pozitivnimi" elementi staroselskih kultur, ki so se vanjo lahko nemoteno vključevali. Kriterij te politike je slonel na oceni "pozitivnih" in "negativnih" oz. "več in manj vrednih" kulturnih elementov posameznih etničnih skupin, ki jih je/ni primerno vključiti v nacionalno družbo, ker bolj/manj pospešujejo ali zavirajo nacionalni razvoj. Konec sedemdesetih let 20. stoletja je začela mehiška vlada razvijati participacijske socialne in kulturne strategije, ki so na lokalnem nivoju delno vključevale tudi staroselsko prebivalstvo. Posebne politične organizacije za staroselce so oblikovale voditelje, ki so osvojili nov socialni diskurz in znanje političnih taktik, ki ga lokalne staroselske skupnosti do takrat niso obvladovale. 44 I. Congreso del Instituto Indigenista Interamericano. Indigenista - je strokovnjak za staroselska vprašanja, zlasti za vključevanje staroselcev v nacionalno družbo; lahko je antropolog, etnolog, pravnik, agronom itd. 45 INI (Instituto Nacional Indigenista) je strokovna in politična institucija, ki skrbi za vključevanje staroselskega prebivalstva v nacionalno družbo. Kulturna dediščina Majev Tako je na prvem Nacionalnem kongresu staroselskih ljudstev46 leta 1975 v Pátzcuaru mehiška vlada ustanovila Nacionalni svet staroselskih ljudstev,47 ki so ga formirali predstavniki lokalnih svetov različnih etničnih skupin. Na Jukatanu je bil leta 1988 osnovan Vrhovni svet Majev (Consejo Supremo Maya). Deloval je kot svetovalni organ izvršilne oblasti Zvezne države Jukatan.48 Predstavniki Majev naj bi na ta način sodelovali v planski, izvršilni in ocenjevalni vladni politiki programov ekonomskega, političnega, socialnega in kulturnega razvoja majevskih skupnosti v zvezni državi. Leta 2000 so ga ukinili. Svet ni nikoli dobil suverene politične vloge. Bolj ali manj je le potrjeval odločitve vlade in med majevskim prebivalstvom že na začetku naletel na nezaupanje.49 Leta 2005 je Instituto nacional Indigenista nadomestila nova vladna ..... 127 instutucija, Inštitut za razvoj majevske kulture zvezne države Jukatan (Instituto __ para el Desarrollo de la Cultura Maya del Estado de Yucatán). Ta ustanova naj bi imela širši značaj: samostojno naj bi razvijala programe za politično sodelovanje, ekonomski, integralni in socialni razvoj, zlasti pa za vsestransko kulturno dejavnost majevske etnične skupnosti. V ustanovni listini se je inštitut zavezal, da bo razvijal naslednja področja: izobraževanje in kulturo, zdravstveno varstvo, pomoč revnim in marginaliziranim, etnični razvoj, družinsko problematiko, pravice majevskega prebivalstva, socialno vključevanje majevskih oseb z omejenimi sposobnostmi, varovanje in zaščito kulturne, zgodovinske in arheološke dediščine majevske etnične skupnosti, šport in rekreacijo in varovanje okolja. Po desetih letih obstoja se je izkazalo, da je ustanova zgolj politična nuja. Ne nadaljuje ustaljene participacijske politike, ne vključuje majevskih glasov, ne izpolnjuje ustanovnih smernic.50 Pa vendar lahko med Maji v zadnjih desetletjih zaznamo lbotton-up' pristop. Vladne organizacije indigenizma so imele namreč dvojni učinek na majevsko populacijo. Po eni strani so ustvarile sloj kompromisarskih birokratov, ki niso izkoristili priložnosti, da civilni družbi predočijo potrebe svojega prebivalstva, po drugi strani pa je prav to dejstvo izzvalo nastanek neodvisnih, vzporednih, nevladnih majevskih organizacij, ki so se oprijele alternativnih idej in imajo lastne iniciative v zvezi z organiziranim izražanjem zahtev. Protagonisti sodobnih etničnih gibanj so predstavniki novega sloja staroselskega prebivalstva, ki imajo "razmeroma dolgotrajno urbano izkušnjo in srednjo ali visoko izobrazbo. To jim v primerjavi s tistimi, ki imajo zgolj izkušnjo lokalne skupnosti in stik z zunanjim svetom le preko sezonskega dela, daje večjo moč v pogajanjih s predstavniki dominantne kulture" (Bonfil Batalla 1994: 210). 46 Primer Congreso Nacional de Pueblos Indígenas. 47 Consejo Nacional de Pueblos Indígenas (CNPI.) 48 Vrhovni svet Majev je vključeval člane iz vseh regij zvezne države Jukatan. Pogoj za izvolitev v svet je bilo obvladovanje majevskega jezika, starost nad petdeset let in pripadnost majevski kulturi. 49 Večina informatorjev je celo izrazila mnenje, da je bil svet "politična odskočna deska" posameznih Majev v družbo tzulov (belcev oz. mesticev). 50 Mehiška zakonodaja je v začetku 21. stoletja pravice in pristojnosti staroselskega prebivalstva celo skrčila, kar je razvidno iz novega Zakona za staroselsko prebivalstvo (Ley Indígena), 2001. V primerjavi s t. i. indigenizmom je pravzaprav današnja staroselska politika nazadovala. . Kulturna dediščina Majev izobraževalnih trendov, v praksi pa na neki način spet vzpostavlja socialno politiko segregacije: na tovrstne univerze se vpisuje zgolj staroselsko prebivalstvo; raven njihove zahtevnosti pa je pod ravnijo zahtevnosti državnih univerz.53 Na področju ovrednotenja, širjenja in prakticiranja majevske duhovne tradicije, ki vključuje tudi tradicionalno zdravilstvo, "saj se to začenja pri zdravljenju duha, ne materije", so staroselske terapevtske prakse pridobile posebno mesto znotraj medicinskega pluralizma.54 V primeru Majev zlasti tradicionalne prakse babic porodničark, zeliščarjev in fizioterapevtov. Uradni zdravstvenovarstveni sistem jih upošteva kot dopolnilno in preventivno medicinsko prakso. Kje pa so ostale zahteve majevske skupnosti? V pričujočem kontekstu nas zanimata zlasti dve: • prost vstop Majev na vsa območja arheoloških spomenikov na Jukatanu 129 (Demandas 2001); - • vpeljava majevske spomeniškovarstvene službe, izobraževanja na okoljskovarstvenem področju, vključevanje majevskega tradicionalnega znanja o varovanju okolja v šolske sisteme in spodbujanje ekoturizma v majevskih skupnostih (Demandas 1998). Majem prva zahteva ni bila odobrena. Peticija je bila naslovljena na napačne pristojne organe: namesto na vodstvo službe kulturno-spomeniškega varstva je bila izročena lokalnim politikom. Bistvo zahteve o prostem vstopu na arheološka območja ni v finančni ugodnosti, ampak v spoštovanju in upoštevanju kulturne tradicije. Maji sicer dobro izkoriščajo tržno nišo svojih kulturnih spomenikov. Prebivalcem najbližjih vasi je dovoljena prodaja spominkov, sadja in prigrizkov na vstopu in izjemoma, npr. v Chitzén Itzá, tudi znotraj varovanega arheološkega območja.55 Ta prodaja ni najbolje nadzorovana; še manj je nadzorovano vključevanje Majev v prikrojene turistično-folklorne "spektakle ".56 Kar se tiče druge zahteve v zadnjem času država pospešuje ekoturizem v majevskih lokalnih skupnostih. Instituto para el Desarrollo de la Cultura Maya del Estado de Yucatán s svojimi projekti za razvoj podeželja prispeva k ustanavljanju ekoturističnih zadrug, zadrug umetne obrti, zlasti pri vključevanju 53 Na eni od teh univerz, Universidad de Oriente, Valladolid, Jukatan, je avtorica članka tudi sodelovala in opazovala stanje izobraževalne politike (2008, 2010). 54 Prve spodbude etnologov, antropologov in socialnih delavcev za uvedbo medicinskega pluralizma imajo svoje začetke že v sedemdesetih letih 20. stoletja. Konkretno pa je medicinski pluralizem vpeljala participacijska indigenistična politika v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, z ustanavljanjem t. i. "medkulturnih" zdravstvenih bolnišnic na območjih s pretežno staroselskim prebivalstvom; danes Mehika v svoj zdravstvenovarstveni sistem medicinskega pluralizma vključuje tudi tradicionalna medicinska znanja, kot preventivo in seveda pod zakonodajo za staroselsko prebivalstvo: Ley Indígena, čl. 2/III, 2001. . 55 Pri tem naj poudarimo, da je v posameznih primerih dovoljena prodaja spominkov le eni od lokalni skupnosti, ki ni nujno najbližja (primer Ek Balam, TZ, 2014). 56 Številni hoteli na t. i. Rivieri Maya vabijo domačine, naj demonstrirajo folklorne plese, običaje in religiozne obrede na hotelskih terasah. Najnovejša turistična atrakcija pa je t. i. "majevska poroka", ki jo izvajajo kar hotelski uslužbenci, preoblečeni v fantazijske noše, saj Maji poročnih obredov nikoli niso poznali. Marija Mojca Terčelj žensk v regionalno ekonomijo.57 Universidad Nacional del Oriente iz Valladolida poleg študija majevske kulturne dediščine in jezika vključuje tudi visokošolski študijski medkulturni program ekološkega turizma in gastronomije. Vendar so ti programi premajhni, zato posamezne majevske lokalne skupnosti ustanavljajo neodvisne zadruge, pri čemer jim pomagajo nevladne organizacije za razvoj t. i. solidarnostnega in ekoturizma. S pomočjo nevladnih organizacij so se stvari začele premikati tudi na področju vključevanja majevskega tradicionalnega znanja o varovanju okolja v izobraževalne sisteme, zlasti vseživljenjskega izobraževanja.58 Danes se mnoge vladne in nevladne naravovarstvene organizacije zanimajo za majevsko "okoljsko etiko ", kar pomeni, da je interes strokovnega in civilnega prebivalstva za tradicionalna znanja Majev dovolj velik in ima začrtane cilje. Težji oreh v dani problematiki je, kako razložiti kulturnovarstvenim službam, da imajo potomci majevske civilizacije resen interes po uradni soudeležbi oz. soupravljanju z lastno kulturno dediščino.59 Zahteva po vpeljavi neodvisne majevske spomeniškovarstvene službe je seveda utopična, kulturnovarstvena politika INAH pa bi lahko intenzivneje načrtovala vključevanje Majev v svoje strokovne, ne le tehnične službe. Kljub etnologom, antropologom, etnozgodovinarjem in okoljevarstvenikom, ki opominjajo na povezavo predkolonialnih in današnjih majevskih kulturnih konceptov, si konservatorska stroka do zdaj še ni postavila bistvenega vprašanja: katera znanja lahko potomci Majev v današnjem času prispevajo k boljšemu razumevanju, ovrednotenju in varovanju v prvi vrsti njim lastnih kulturnih spomenikov. Pri restavratorskih delih in delu na terenu ta služba vsekakor upošteva tradicionalno znanje Majev, največ iz zgodovinskih in etnografskih virov.60 Vendar si današnji potomci Majev, ti isti nosilci znanja, želijo uradnega soupravljanja s spomeniki. Zaključek Od dvestošestnajstih urejenih mehiških arheoloških območij, ki so odprta za obiskovalce, jih je na ozemlju Majev kar dobra tretjina. Na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine sta vpisani dve majevski predkolonialni mesti, Chichén Itzá in Palenque, slednje je hkrati tudi nacionalni park. Chichén Itzá je od leta 2007 eno od "novih sedmih čudes sveta". To pomeni, da je postalo 57 Ena od dvanajstih uspešnih majevskih ekoturističnih zadrug na Jukatanu je tudi Centro de Turismo Alternativo. Cabañas Ecológicas Uh Najil Ek Balam, pet kilometrov oddaljen od arheološkega območja Ek Balam. Podpira jo nevladna civilna organizacija za solidarnostni in ekoturizem Alter. 58 V zadnjih letih posamezne majevske skupnosti sodelujejo z nevladnimi organizacijami za pospeševanje ekološkega kmetijstva. Skupaj so uvedli sejme avtohtonih semen ("ferias de semilla"), kjer si pridelovalci izmenjujejo izkušnje in znanja o naravni selekciji. Eno takih, Feria de Yaxcopil (občina Peto), si je avtorica članka ogledala 27. 4. 2014 v spremstvu domačinov, informatorjev raziskave. 59 Potrebno je poudariti, da so bili vsi predkolonialni pisni viri v 16. stoletju uničeni in da se vse kulturno-zgodovinsko znanje arheologov (poleg materialnih artefaktov) skrči na kolonialne vire in relativno recentne antropološke, etnološke in ustno-zgodovinske informacije, ki nikakor niso tuje poznavanju tradicije lastne kulture današnjih Majev. 60 Kar pomeni, da so današnji Maji zgolj dobrodošli informatorji, ne pa tudi enakovredni strokovni udeleženci. Kulturna dediščina Majev "dediščina vsega človeštva". Zanj skrbijo ne le nacionalne kulturnovarstvene ustanove, ampak tudi mednarodni fondi. V Chichén Itza se steka številen kapital, tudi tisti, ki ga prinašajo turisti, saj ga obišče letno kar milijon obiskovalcev. Maji so ponosni, da se je zapuščina njihovih prednikov uvrstila med "sedem čudes sveta", še več, turizem jim omogoča redni in dodatni zaslužek, česar poljedelstvo ne zagotavlja več. Po drugi strani pa so njihove kulturne prakse, ki jih na številnih, za javnost zaprtih arheoloških območjih še izvajajo, v Chichén Itza in ostalih turistično dostopnih predkolonialnih mestih, otežene. V trenutku, ko konservatorska stroka in kulturna politika določita neko območje za zaščiteno, ko posamezen kraj, predmet, zgradbo itd. razglasita za spomenik, se spremenita njihovi namembnost in funkcija. Njihova življenjska vitalnost je prekinjena, "zamrznjena v času". Zato so "predmeti, ki jih danes 1131 razumemo kot kulturna dediščina, v večkratno protislovnem položaju" (Muršič 2009: 4). Predkolonialna majevska mesta in naravne površine k'ax, ki so dobili funkcijo kulturnih ali naravnih spomenikov, Majem predstavljajo živ in vitalen prostor, ki so jim ga v začasno uporabo zapustili predniki. Njihovi pravi gospodarji so Yumiloob K'axo'ob ("Gospodarji gozda"), ne predniki, ne država, ne Unesco, ne kapital, čeprav se nobene od omenjenih institucij ne branijo. Majevski koncept stvarnosti je drugačen od evro-ameriškega. Tako je tudi koncept "dediščine " ali "zapuščine " prednikov nekoliko drugačen, bolj holističen, manj lastninski.61 Maji naravnega in kulturnega prostora ne delijo. K'ax je naravno okolje, ki v sebi nosi potencial kulture. Je prostor nenehne menjave. Poleg tega je metafizičen in simbolen prostor. Majevska etika, ki izhaja iz holizma kozmičnega, naravnega in kulturnega ravnovesja, zapoveduje spoštovanje do vsega, kar človeka obkroža in kar človek sam ustvari. Po besedah našega sogovornika "je za Maje ves svet svét".62 "Sveto" po tradicionalnem majevskem etičnem kodeksu ni le religiozna kategorija, ampak del globokega spoštovanja do vsega, kar jih obkroža, omogoča bivanje, in tudi vsega, kar so sami ustvarili. Seveda nekatere naravne kraje in stvaritve prednikov še posebej spoštujejo: podzemne jame in jezerca, vzpetine in ostanke predkolonialnih svetišč. V njih biva "duh prednikov". Predniki pri Majih niso religiozne entitete, ampak stvar kolektivnega spomina. Te kraje lahko razlagamo kot simbolne sisteme identitete. In prav ti kraji so dobili nov simbolni pomen, postali so nacionalni in mednarodni kulturni spomeniki. Določila jih je konservatorska stroka, ki operira s pojmi "profano" - "sakralno", "posvetno" - "sveto". Majevska kozmologija ne pozna stroge delitve med tema dvema kategorijama. Objekte, ki jih konzervatorska stroka zaščiti, postavi na neki način v prostor "svetega", torej posvečenega stroki in njenim odločitvam. Predmeti in območja kulturne dediščine so na ta način "tabuizirani" ali nedotakljivi. Z njimi lahko upravlja le sama. 61 Čeprav se s sodobnimi Unescovimi definicijami ne izključuje. Te govorijo prav tako o 'zapuščini prednikov', 'uživanju sedanjih generacij' in prenašanju na bodoče rodove. 62 Tudi vsakdanji predmeti, kot so gospodinjski pripomočki, sedala, steklenice ali šolski zvezki za otroke, so 'sveti', ker je človek vanje vložil veliko svojega dela in truda (TZ: Pérez Pérez, intervju, Merida, februar 2001). Marija Mojca Terčelj O morebitni soudeležbi in soupravljanju Majev na področju kulturnih spomenikov, v smislu mednarodnih konvencij in staroselskih zahtev, kulturnovarstvena politika molči. Sodobna konservatorska stroka deluje na principih moderne znanosti, ki je vpeta v nacionalne in kapitalske interese in predstavlja družbenopolitično moč. Maji ostajajo, kljub demografski večini na ozemlju, še vedno marginalizirano, "manjšinsko", torej ranljivo prebivalstvo. 132 LITERATURA IN VIRI AGUIRRE BELTRÁN, Gonzalo 1976a Estructura y función de los centros coordinadores. V: El indigenismo en acción: XXVaniversario del Centro Coordinador Indigenista Tzeltal-Tzotzil, Chiapas. México: Instituto Nacional Indigenista. Str. 27-40. 1976b Obra polémica. México: Secretaría de Educación Pública, Instituto Nacional de Antropologí e Historia. BÁRABAS, Alicia 1989 Utopías indias: movimientos sociorreligiosos en México. México: Editorial Grijalbo. 2003 Introducción: una mirada etnográfica sobre los territorios simbólicos indígenas. V: A. Barabas (ur.), Diálogos al territorio: procesiones, santuarios y peregrinaciones. México: Instituto Nacional de Antropologia e Historia. Str. 13-37. BARTOLOME, Miguel 1992 La dinámica social de los mayas de Yucatán: pasado y presente de la situación colonial. México: Instituto Nacional Indigenista. 1997 Gente de costumbre y gente de razón: las identidades étnicas en México. México: Instituto Nacional Indigenista. 2006 Versiones de la diversidad II. México: Instituto Nacional de Antropología e Historia. BARTOLOMÉ, Miguel; BÁRABAS, Alicia 1979 La resistencia maya: relaciones interétnicas en el oriente de la peninsula de Yucatán. México: Instituto Nacional de Antropología e Historia. 1997 Breve ojeada a la guerra de castas. Saastun: Revista de Cultura Maya 1, str. 4-18. BÁSES 1991 Báses para la oficialización del mayathaan. Chichimilá: Mayaon, Consejo Nacional para la Cultura y las Artes, PACMyC, Instituto nacional Indigenista. BONFIL BATALLA, Gustavo 1994 México profundo: una civilización negada. México: Editorial Grijalva. CASO, Alfonso 1971 Indigenismo. México: Instituto Nacional Indigenista. CHERNELA, Janet 2003 The rights of indigenous peoples: international instruments. American Anthropological Association: Committee for Human Rights 11/11. [20. 5. 2008]. DEMANDAS 1998 Demandas de intelectuales mayas de Yucatán. Sáansamal: Gaceta de Información Maya Peninsular 1, st. 2, str. 12-24. 2001 Demandas de intelectuales mayas de Yucatán. [Rokopis]. DIETZ, Gunter 2000 Comunidades indígenas y movimientos étnicos en Mesoamérica: una revisión bibliográfica. Boletín Americanista 50, str. 15-38. GARCÍA QUINTANILLA, Alejandra 2000 El dilema de ah kimsah k'ax, 'el que mata al monte': significados del monte entre los mayas milperos de Yucatan. Mesoamérica 21, st. 39, str. 255-285. Kulturna dediščina Majev HOSTTELER, Ueli 1996 Milpa agriculture and economic diversification: socioeconomic change in a Maya peasant society of Central Quintana Roo, 1900—1990: Ph. D. disserattion. Berne: [U. Hostteler], University of Berne, Institute für Ethnologie. ITURRIAGA, Eugenia 1998 Instituciones y acciones indigenistas en Yucatán: reconstrucción histórica y presente 1948—2000. [Rokopis]. KIRCHHOFF, Paul 2000 Mesoamérica. Dimensión Antropológica 19, (maj-avgust), str. 15-32. [25. 6. 2014]. KROTZ, Esteban 1993 Identidades culturales profundas y alternativa civilizatoria. V: B. Bonfil (ur.), Hacía nuevos modelos de relaciones interculturales. México: Consejo Nacional para la Cultura y las Artes. Str. 15-23. 2000 Diversidad sociocultural y alternativa civilizatoria: sobre algunas relaciones entre antropología y 133 utopía. Boletín Antropológico 48, str. 5-17. - 2002 Antropología jurídica: perspectivas socioculturales en el estudio del derecho. México: Universidad Autónoma Metropolitana. 2008 Lenguas, culturas y derechos humanos: sobre algunas características y perspectivas de la Ley General de Derechos Lingüísticos para la Península de Yucatán. V: E. Krotz (ur.), Yucatán: Ante la Ley General de Derechos Lingüísticos de los Pueblos Indígenas. México: Instituto Nacional de Lenguas Indígenas, Universidad Nacional del Oriente. Str. 19-45. 2011 El reconocimiento jurídico de los mayas en Yucatán. Revista de la Universidad Autónoma de Yucatán 16-17, str. 3-8. [16. 8. 2014]. LEY INDÍGENA 2001 Constitución Política de los Estados Unidos Mexicanos. México: Editoraial Alco. LÓPEZ BÁRCENAS, Francisco (ur.) 2010 Legislación y derechos indígenas en México. Centro de Estudios para el Desarrollo Rural Sustentable y la Soberanía Alimentaria, Cámara de Diputados, LXI Legislatura. [7. 9. 2011]. LÓPEZ, Luis Enrique; KÜPER, Wolfgang 1999 La educación intercultural bilingüe en América Latina: balance y perspectivas. Revista Iberoamericana de Educación 20, str. 1-62. [8. 6. 2010]. MARRIE, Henrietta 2009 The UNESCO Convention for the Safeguarding of the Intangible Cultural Heritage and the protection and maintenance of the intangible cultural heritagage of indigenous peoples. V: L. Smith, N. Akagawa (ur.), Intangible heritage: key issues in cultural heritage. Routledge: London, New York. Str. 169-192. MURŠIG, Rajko 2009 Kulturna dediščina: nerazrešljive dvoumnosti svetega v profanem. V: K. Zupevc [et al.] (ur.), Kulturna dediščina preteklosti za lepšo prihodnost. Maribor: Evropski kulturni in tehnološki center. Str. 4-8. NATIONS, James D. 2006 The Maya tropical forest: people, parks, and ancient cities. Texas: University of Texas Press. [1. 2. 2010]. POLJAK ISTENIG, Saša 2014 Kulturna dediščina v slovenskem političnem diskurzu: opredelitve in obravnave dediščine v državnih dokumentih. V: T. Dolžan Eržen, I. Slavec Gradišnik, N. Valentinčič Furlan (ur.), Interpretacije dediščine. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo. Str. 43-54, 274-275. REIFLER BRICKER, Victoria 1981 The Indian Christ, the Indian king: the historical substrate of Maya myth and ritual. Austin: University of Texas Press. Marija Mojca Terčelj 134 QUINTAL, Ella Fany [et al.] 2003 U lu'umil maaya wíiniko'ob: la tierra de los mayas. V: A. Barabas (ur.), Diálogos al territorio: simbolizaciones sobre el espacio en las culturas indígenas de México. México: Instituto Nacional de Antropología e Historia. Str. 273-360. TERAN, Sylvia; RASMUSSEN, Christian 2009 La milpa de los majas: la agricultura de los mayas prehispánicos y actuales en el noreste de Yucatán. Merida: Universidad Nacional Autónoma de México, Universidad de Oriente. TERČELJ, Marija Mojca 2004a La integración cultural y el multiculturalismo: las políticas indigenistas en México, en el siglo XX. Annales, Series Historia et Sociología 14, št. 2, str. 279-290. 2004b Entre la utopía y la realidad: la tradición oral y su papel ideológico en el movimiento étnico contemporráneo maya de la péninsula de Yucatán. Iberoamericana Quinqueecclesiensis 2, str. 555-589. 2009 Človekove pravice kot pravice domorodnega prebivalstva: primerjava jezikovnih in religioznih pravic Majev na Jukatanu, Mehika. Poligrafi 14, št. 53/56, str. 127-157. 2010 Medkulturnost v Latinski Ameriki: politični interes, etična nuja, ali akademska 'moda'?. V: M. Sedmak, E. Zenko (ur.), Razprave o medkulturnosti. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. Str. 275-293. 2012 Educación intercultural bilingüe en América Latina. V: S. S. Pajovic (ur.), Europa Balcánica y los países de la Cuenca del Mar Negro - MERCOSUR: dinámicas e interacciones. Belgrado: Universidad Megatrend. Str. 241-258. VARESE, Stefano 1983 Proyectos étnicos y proyectos nacionales. México: Secretaría de Educación Pública. VILLA ROJAS, Alonso 1968 Los conceptos de espacio y tiempo entre los grupos mayances contempóraneos. V: M. León-Portilla (ur.), Tiempo y realidad en el pensamiento maya. México: Instituto de Investigaciones Históricas, Universidad Nacional Autónoma de México. Str. 119-167. ZAKON O VARSTVU KULTURNE DEDIŠČINE 2008 Uradni list RS, št.16/08, 123/08, 8/11- ORZVKD39, 90/12 in 111/13. [25. 8. 2015]. ZIZUMBO, Daniel; SIMA, Paulino 1988 Las prácticas de roza-tumba-quema en la agricultura maya-yukateka y su papel en la regeneración de la selva. V: R. Urribe (ur.), Medio ambiente y comunidades indíenas en el sureste de México. Villahermosa, Tabasco: IV Centro Regional UNESCO. Str. 84-103. Spletni viri Acuerdo Redui. Coordinación General de Educación Intercultural y Bilingüe de la Secretaría de Educación Pública de México. [30. 4. 2010]. The Athens Charter for the Restoration of Historic Monuments - 1931. International Council on Monuments and Sites 2011-2015. [5. 5. 2015]. Centro Ecoturistico Cabanas Ecologicas UH Najil. Ek Balam A. C. [30. 4. 2014]. Convention for the Safeguarding of the Intangible Cultural Heritage. Paris: Unesco. [15. 5. 2015]. Convention of Biological Diversity. The United Nations Environment Programme (UNEP). [17. 8. 2015]. Convention Concerning the Protection of the World Cultural and Natural Heritage. UN Educational, Scientific and Cultural Organization. Paris: Unesco, 1972. [25. 5. 2015]. Cultural Heritage. [30. 7. 2015]. Kulturna dediščina Majev Declaración de Pátzcuaro sobre el derecho a la lengua. Comisión Nacional para el Desarrollo de los Pueblis Indígenas. [15. 5. 2010]. Dictamen de Ley Indígena aprobada por el Senado de la República el 28 de abril de 2001. México. [20. 9. 2010]. Diagnóstico de infraestructura cultural 2007—2012. Sistema de información cultural. Consejo Nacional para la Cultura y las Artes (CONACULTA). [15. 5. 2010]. International Cultural Tourism Charter. Principles and Guidelines for Managing Tourism at Places of Cultural and Heritage Significance. ICOMOS International Cultural Tourism Committee. [25. 5. 2015]. ILO Indigenous and Tribal Peoples Convention No. 169. United Nations,1989. [10. 1. 2001]; [15. 5. 2015]; [15. 5. 2015]. 135 ILO Application of Convention No. 169 by domestic and international courts in Latin America. A Casebook. 1999. [10. 2. 2011]. Indigenous Peoples and the Development Agenda: Beyond 2015. [15. 8. 2015]. Kaj je kulturna dediščina? Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. [15. 5. 2015]. Ley del derecho a la consulta previa a los pueblos indígenas u originarios, reconocido en el convenio 169 de la Organización Internacional del Trabajo (OIT). Peru. [10. 2. 2011]. Mayan Language Family. Native American Language Net: preserving and promoting indigenous american indian languages. [10. 1. 2010]. Patrimonio Cultural. México: Organización de Estados Iberoamericanos, 2007. [1. 8. 2015]. Patrimonio de la Humanidad. [25. 5. 2015]. Peruvian Political Crisis. [20. 2. 2013]. Sedem čudes sveta. [15. 5. 2015]; [15. 5. 2015]; [15. 5. 2015]. The International Treaty on Plant Genetic resources, Food and Agriculture. Food and Agriculture Organization of the United Nations. [5. 8. 2015]. United Nations Declaration on the Rights of Indigenous Peoples. Paris: United Nations, 2006. ; [5. 8. 2015]. United Nations Development Programme. Contribution to the 14th Session of the UN Permanent Forum on Indigenous Issues, 2015. [15. 8. 2015] WIPO Intergovernmental Committee on Genetic Resources, Traditional Knowledge and Folklore. [10. 8. 2015]. World Intellectual Property Organization (WIPO). [10. 8. 2015]. Who are Indigenous People? Indigenous peoples, Indigenous Voices. Paris: Secretariat of the Permanent Forum UN - UNESCO. ; [10. 8. 2015]. Zonas Arqueológicas. México: Instituto Nacional de Antropología e Historia. [15. 5. 2015]; [15. 5. 2015]. Marija Mojca Terčelj BESEDA O AVTORICI Marija Mojca Terčelj, dr., doc., je predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem. Od leta 1990 je gostujoča raziskovalka mehiških institucij: Instituto de Investigaciones Antropológicas de la UNAM, Instituto de Estudios Indígenas de la UNACH in Unidad de Estudios Sociales, UADY, Méri-da. V letih od 1990 do 1997 se je posvečala staroselskim kulturam v Chiapasu, od leta 2000 pa raziskuje Maje na Jukatanu: med-136 kulturni odnosi, socialne politike, etnična gibanja, človekove pravice - pravice za staroselce, poljedelske prakse in tradicionalno zdravilstvo. Leta 2010 je prejela prestižno štipendijo mehiške vlade "Genaro Estrada" za raziskavo svetega prostora med Maji na Jukatanu (UADY). ABOUT THE AUTHOR Marija Mojca Tercelj, PhD, assistant professor, lectures at the Department of Anthropology and Cultural Studies, Faculty of Humanities University of Primorska, Koper. Since 1990 she has been a guest researcher with the Mexican institutions Instituto de Investigaciones Antropológicas de la UNAM, Instituto de Estudios Indígenas de la UNACH, and Unidad de Estudios Sociales, UADY, Mérida. From 1990 to 1997 she investigated the indigenous cultures in Chiapas and she has been researching the Maya of Yucatan since 2000: intercultural relationships, social policies, ethnical movements, human rights, rights for indigenous peoples, agricultural practices, and traditional healing. In 2010 the Mexican government awarded her the prestigious "Genaro Estrada" grant for conducting research of the sacred space among the Maya of Yucatan (Universidad Autonoma de Yucatan - UADY). SUMMARY The cultural heritage of the Maya: the decision-making of the indigenous peoples in Mexico's educational and cultural policies Of Mexico's two hundred sixteen developed archaeological sites that are open to visitors a good third are located in Maya territory. UNESCO's World Heritage List includes two Maya pre-colonial cities, Chichen Itza and Palenque, which is also a national park. Since 2007 Chichen Itza is one of the new 'Seven Wonders of the World'. This means that it has become 'world heritage'. Chichen Itza generates a lot of capital, including from tourists, as it is yearly visited by a million people. The Maya are proud that the heritage of their ancestors has been included in the seven world wonders, and tourism provides them with a regular, additional, income that is no longer yielded by agriculture. On the other hand, however, cultural practices, which they perform at many archaeological areas that are closed to the public, are seriously hindered in Chichen Itza and the other pre-colonial cities that are open to tourists. In spite of the repeated historical disruptions that have considerably transformed Maya society, there is a continuity of some cultural and religious practices that are directly connected with pre-colonial temples, subterraneous karst caves and lakes. In these places 'the spirit of the ancestors', dwells and we therefore consider them identity symbols. Precisely these places obtained a new status and a new function in the 20th century as they became national and international cultural monuments. They were as such determined by the conservation discipline. In this way, some areas of cultural identity became taboo and untouchable to Western culture. They are managed exclusively by conservation experts. To the Maya they continue to be living, vital spaces that were left to them for temporary use by the ancestors. Their real owners are not the ancestors, the government, the conservation experts, or UNESCO, but Yumilo'ob K'axo'ob (the "Lords of the forest"). The Maya thus remain a marginalized, 'minority', and vulnerable population, even if they constitute the demographic majority.