V  g o z d u
Cvetoči maj                     Le jcdno, dve,                  Teh dreves . . .
Prinesel je                       Kako okusnc                    Tcmine me
Na zemljo raj.                  Smo, sladke.1"                   Obkrožajo . . .
In ptičice                          In vcverica                      A vejice
Zapele so                         S smreke tam                  Me božajo,
In cvctke nam                  Sc norca dela:                  Prijazno me
Vzcvetele so.                    rKumek, kam ?            .    Tolažijo
Lehak šcpct                     Če moreš, pa                   In pot domov
Gre skozi gozd,               lljemi me                         Mi kažcjo:
V srce zaveje                   In v torhi s saho             Pred mano se               
Nam radost.                     Vzemi me!"                      Razmikajo,                   
Aj, z Bogom hram           In če potekel                    Za mamo spet               
In pusta peč!                   Si za njo,                         Se stikajo ...
Na polje zdaj                   Se zahahlja:                     Prijateljice,
In v gozd šumcč!             nHo ho ho ho!"               Hvala vam;
Pravljic ne bnmo             Po deblu gor                   Zdaj vidim že
Slusali,                            Je šinila,                          Domači hram . . .
A bomo jih                      Med vejami
Okušali.                           Izginila,                            «pa kje si bil,             .     .
In zdaj je tu                    Porednež tak,
Malinc črne                      In zdaj je tam,                 V ta pozni mrak?
Vabijo:                             A ti ne ve.š,                     KaJ ni te strah?L
nNa nas in jej!u               Ne kod, ne kam!
In če mudi                       Da, kod od tod                ,,Mtrah? Menc? Ah!
Ti ae naprcj,                    Dnmov jc pot?                SaJ komur s°zd
Zagrabijo                          Tako tcmno,                     Prijazen je,
Ti plašč: rNo, daj,           Tako strašno                   Ncznana mu
Pokusi vsaj                     Je sredi resnih                  Bojazcn .je!''-
Smiljan Smiljanič