Obrtnijske stvari na Kranjskem.
Kdor koli ima priložnost po Kranjskem potovati, opazuje, da naša deželica, akoravno majhina, vendar le se vrlo peča z obrtnijstvom. Pridni stanovalci porab-ljujejo ves čas, kar jim ga ostaja od poljedelstva, v izdelovanje ene ali druge stvari.
Tako vidimo v okolicah ihanske, mengiske, ko-mendske in vodiške  fare  ljudi vsake   starosti vitre za
slamnike plesti tako lično, da veliko veliko tega blagd gre v druge dežele.
Tako izdeljujejo v Idrii in okolici žoke in čipke (špice), ki gredo daleč po svetu. Med tem, ko imajo možaki svoj zaslužek pri rudarstvu, izdeljuje ženstvo to blago.
Skoro v vsakej hiši na deželi pa tudi po mestih drdrajo kolovrati od jeseni do spomladi in prejo po-tkajo v platno. Kranjsko platno večidel porabljeno za jadra donaša prebivalcem kranjske dežele mnogo dobička.
V  krajih, kjer je lahko dobiti pripravnega lesa, izdeljujejo bučarji vsake baze posodo, golide, korce, škafe, čubre, sode, putrihe, buče. Izdeljujejo strugarji krožnike, torila in druga lesena orodja; žličarji izrez-Ijavajo žlice, kuhalnice, korčule in več takega, kar v denar, gre.
Čudno je, da se še nihče ni lotil na Kranjskem izdelovati lesenih igrač; za to robo pripravnega lesa, posebno lipovine, je pri nas dosti po ceni!
Kodar se dobi dobra glina za lončevino, so se stanovalci lotili lončarije; lončarji iz ribniške doline, izpod Šmarne gore in iz komendske fare preskrbe vso kranjsko deželo, pa tudi Istro, goriško in del Stajarske tudi hrvatske dežele z lončevino in s pečmi. Čeravno ti izdelki niso posebno lepega obličja, vendar le so trdni in čudovito po nizki ceni, pri kteri je lončarjem le zato mogoče izhajati, ker jim žganje le malo stroškov prizadeva, namreč več njih ima le eno peč, v kteri po redu žgejo, da se peč nikoli popolnoma ne ohladi.
V  gozdnih krajih zlasti v ribniški dolini se na-pravlja veliko „suhe robe", namreč rešet, škatelj in ret, s kterimi barantajo na vse kraje, zlasti na Stajar-sko , Koroško in Hrvaško. Prejšnje Čase so se Ribni-čanje tudi močno pečali z izdelovanjem sit, zadnje čase so jim to prevzeli Stražiščanje.
Suknd se iz domače volne veliko izdeljuje > tudi rase in mezlana.
Mlinov in žag je po kranjskih vodotocih brez števila in mnogo moke, žaganic, desk, remeljnov in druge lesovine gre na Trst čez morje.
Železo se prideluje sosebno po Grorenskem v razno blag6 in orodje. Kranjske kose in srpi slove po vseh krajih. Kože se skor povsod pri vodah strojijo na usnje, urbas, irhovino in krznarsko blago.
Med strojarji posebno slovi g. Tomaž Javornik na Vrhniki, kterega urbas slovi po kranjski in tudi po druzih deželah s svojo voljnostjo.
Strojarji! skušajte njegovo izdelovanje posnemati; to bo vam in vsem drugim na korist, ker Javorni-kov urbas se ne premoči kmalu in je dolgo trpeč.
Z napravljanjem sira se ljudje malo pečajo, ker je mleko predrago, pa tudi kader ga delajo, je večidel nizke   vrednosti;   zlasti  kadar  mleku  pred   vsirjenjem
maščobo odjemljejo; brže ko ne niso naši ljudje v izdelovanji sira do dobrega podučeni. Želeti je, da kak v tej zadevi zveden mož po „ Novicah" to delo do dobrega^ razjasni. *)
Čevljarjev, šivarjev, mizarjev, — K urnik v Ljubljani hvalevredno napreduje v stolarstvu — kovačev, ključarjev, komatarjev, vrvarjev, kolarjev je povsod kolikor treba. Tako tudi tesarjev.
Zakrivati se pa vendar ne sme, da naši obrtniki se ne pomikajo tako čvrsto naprej , kakor zahteva to sedanji čas, in to zatega del ne, ker malo zmed njih zna brati in pisati, nima priložnosti, v domačih obrt-nijskih šolah, v domačem jeziku za obrtnijstvo in rokodelstvo pripravljajočih, naukov učiti se, in tudi nima priložnosti potovaje po svetu se kaj več in novega naučiti. Dajte nam tedaj obrtniških šol in realk z ukom v domačem jeziku, pa kmalu!                 Dr. O.
236