29 Očetov korobač in materina kuhalnica
' (Konec.)
 Predno se je Janez dobro zavedel, že zagleda veselo Žefo, ki teče z jabolki proti hiši. Brž hiti proti hlevu, sunivši spoloma Žefi v klobuk, da so jabolka zletela po dvorišču.
»Aba, Jancz, zdaj pa že vem«. govori Žefazategneno in nagajivo ter mirno pobira raztresena jabolka.
»to te bodo mati, le počaki«, še kliče za njim.
V tem se prikaže mati na pragu.
»Oh, mati, poglejte, kaj sem dobila v svislih! Pa še jih je dosti.«
»V svislih ?« začudi se mati. »In kdo jih je spravil tjakaj'/ Vendar ne Jožko ?«
»0 ne, mati, Janez menda. Le poglejte ga, kako teče tam po vozarah.«
»Aha, je že dobro. Pojdi in prinesi vsa jabolka iz avisel, Žefa«, teie mati in da klobuk Jožku, še vedno jokajočemu.
S tem je bila Jožkova reč pri kraju. Ne pa Ja-nezova.
&e trikrat je Žefa prinosla jaboik iz svisel, da jih je bilo skoro cel mernik.
Same žalosti sede mati na klop in joka: »Oh, da sem kaj takega dočakala! Moj sin — pa tat! Kdo bi pokril to sramoto? Oh, Janez Janez!«
In vsi otrooi so jokali z materjo. Pofiakali so oieta, da mu povedo Janezovo pregreho.
*     *     *
Zvečer pride oče domov. Dolgo časa za njim prkle Janez, a ne v hišo, ampak v hlev, kjer je ravno teta Mica molzfa kravo. Že je misltla naštevati Janezu nje-gove pregrche, toda hitro ae spomni nečesa drugega. Urno stopi k dverčm ter jih zaklune. Ujelaje tifika. Raz-bijal je ujeti tatck po dverih in klical teti: »Odpri!« toda Mica je stala trdno pri ključavnici in klicala v hišo:
»Oče, pojdite, ga že imamo!«
Oče pride na dvonšče. Pri hlevnih dverih je videl iz konoplje spleten korobač,  s katerim bo živinico po-
30                                                      
ganjali. Tudi Janez je sukal dostikrat na paši ta korobač.  Tega si pač ni misiil, da ga je spletel tudi za-se.   OČe  ne govori ničesar, enarne korobač, odklene dveri, stopi v hlev in zapre za seboj.
»Mica, zakleni duri!« zaklide od znotraj in nato je začel peti korobaČ. Janez je letal gori in doli po preeej prostornem hlevu, zaletel seizjednega kota v drugfega, 2atekel se za kravieo — toda roka očetova ni zgrešiJa njegovih bosopetih nog, še manj njeg-ovega hrbtišča. Koroba6 je pokal in se ovijal Janezovih me5, da je deček vsakokrat zastokal in zakričal.
»Ali veš, zakaj sem te ?« popraša ofie sina.
»Ve-e-em«, odgovarja ihteči se Janez.
»Oh, boli, boli!« kridi dalje in se praska po viš-njevth mečih.
»Zapomni si dobro, kdaj sem te s korobačern. Z&-pomni pa tudi, zakaj sem te! Sramoto mi delas pred svetom. AU ne veš, da pride naposled na vislice, kdor \z miadega krade ? KaUo ae glasi sedma božja zapoved?«
»Ne kradi!« milo odsrovarja spokorjcni Janez.
»Kaj pa mora storiti, ako že kdo kaj ukrade?«
»Povrniti mora.«
»Torej le glej, da jutri poneseš jabolka tistemu go-spodarju, kateremu si jih ukradel. Mica, odpri duri temu hudobnežu!«
Duri se odpro. Janez hitro stopi iz hleva in Mica je akrbela, da mu jo spotoma zaušnico priložila. Ko stopi Janez v hišo, gre naravnost v kuhinjo in začne se do-brikati materi, rekofi:
»Ali hočem kaj clrv princsti?«
»Poberi se mi izpred očiL ki delaš tako sramoto   hiži!«
Ni še mati do konca izpregovorila teb besedij, Ž6  je priletela dolga kuhalnica, s katero je žgance mešala, na Janezova pleča. Janez zbeži iz kuhinje, mati za njim in, ko je sin  preskočil  hišni prag,  tedaj je zadnjikrat pala materina strahovalka na njegov hrbet.
Stekel je po stopnicah v svieli in tam se je zaril v slamo — brez večerje.                                                  
31                                          
Prvikrat je prenočeval zunaj hiše. Toda spal ni dosti. Vest ga je pekla, meča bo ga skelela, po hrbtu ga je srbelo, strah ga je bilo.
Zjutraj zgodaj pa je že Šel oprtan z jabolki proti Mlekuževi ogradi in tamkaj za ogrado stresel ukradeno blago.                                                                                  
*      *      *                  
Od tistega Časa je že precej vode steklo. Janezek je že cel Janez. Hodil je dosti po svetu in naučil se je mnogo. Bil je v priložnostih vsake vrste, nakopičil bi si bil dostikrat Iahko tujega blaga, da bi bil postal bo-gatec v jednem dnevu. Vendar se Janez ni dotaknil nikdar najmanjše refii, ki ni bila njegova in rajše je stradal, kakor da bi kaj ukral. Vedno se je spominjal tistega dne, ko je moral jabolka vračati in v svislih spati, in se vedno rad pripoveduje, kako koristen je bil zanj odetov korobač pa materina kuhalnica. Ce hočete, pa ga poprašajte.                                                  P. Bohinjec