PoMnl afad M!1 Co!ovcc — Ver!ng!po$tamt MZ! K!agcn!urt
Izhaja w Celovcu — Erccheinungcor! Ktagenfer!
Pocamezn) jzvod l.SC Si!., mesečna naročnina 5 Siiingov
P. &:

Letnik XXX.
Ceiovec, četrtek, 30. oktober 1975
Tero z% /etorn oM<z;i:r?io po vsem SUffK TdrČevanju. V r^Zr/o^JM n<2(/ 30 /er, ^o se je v /*K</Z A:rZzZ po prfZ jverovM/ vojr:Z roč/:/u w/se/ opo-wZn^ MZMort vurčeviznjn, srno ^ o/*A^j^/Z v M%jr3z/Zč?!ejšZZ? gorpo-(/i!rs^Z/i s/frMcZja/i. ^verovwZ ^r/zZ Zn strufn/ Znj/ucZjZ je s/er/Z/o o/*</o/*je rrmZrZtve Z K portopMe KreJZtve gorpo-d^rstvd, imfo pa ponosna vojni! s po-munjMnjem Zn sfrg/iornimz' ruzJejn-nj/, pa rpef o/*novn msevZn Zn ce/o Z^jen razz?!a/z ^onjrrn^tnre. ^er/nj ponovno čnbmo wa^Jaw;e manjšunje vrednost/ <Zen%rj% Z M spet eM^rar s/Z-s/mo prvo P^unje /zrZze !M</Z n% vrata Kakega go^poz/aritva.
Kn^sen sm/se/ wa; Zwa varčevanje, če njegove sadove sprot/ odp/a^aje v/dna Zn nev/dna ZnJ/acZjaf zl/Z nZ sp/o/i odpovedovanje pora/*/ — varčevanje — v trenafM apadanja povpraševanja povsenr napačno/
Ta vprašanja so sfatZstZ&Z stavZ/Z potrošnZ^M v /tvstrZjZ. O c/govor je preseneča/ samo tZste, ^Z de/ajo pre-vZso^e račane s ^onjan/ztKro Zn „za-^onZtos!mZ gospodarske rastZ". Po-frosn/k je v prvZ vrst/ č/ovek. Tema pa je k/fno, z/a nzZs/Z Zn okčnr/, z/a pre-
Varčevanje je obve7/a7o
Mis!i ob Svetovnem dnevu varčevanja 31. oktobra 1975
„Sch!agt die Tschuschen nieder!"
Na rezuitate preštevanja v takem ozračje ho Avstrija res iahko ponosna
soja potrebe, z/a Zrna že/je Zn dož/v/ja strak. Razvojna stopnja, k/ srno jo z/oseg/Z, nam ne dopušča, z/a k/ žZve/Z fjavz/an. To k/ Mo prZmZtZvno. Da-našnjZ pofrošn/k /roče k/rZ Mnzament taz/Z še jatrZ. Zato varčaje.
5tafZstZ&a pove, z/a 6 / odstotkov ^vstrZjcev v sez/anjem časa varčaje, z/a sZ asfvarZ rezerve Zn zavaraje prež/ gospodarsko nesZgarnostjo. 30 odstotkov astvarja pr/kranke v stra/ra prež/ grozečo /rrezpose/nostjo. Te stat/st/č-ne agotovZtve pa še z/a/eč prekaša prakt/čno ravnanje našega potrošnZ-ka, k/ je v letošnjem ja/Zja Zn avga-sta poskrke/ za prirastek sez/em mZ/Z-jarz/ šZ/Zngov Zn s tern prZspeva/, z/a so na/ožke prZ z/enarnZ/r zavoz/Z/r v držav/ preseg/e dvesiopetdese t mZ/Zjarz/ šZ/Zngov. Potrošnik je /rorZgZra/ go-spoz/ars&e teoretZ^e Zn nakaza/ pot gospoz/ars&Zm po/ZtZ^om taz/Z za sez/a-njo sZtaacZjo, /ro se je Zz ZnfenzZvnega /eonzarnenta sprernenZ/ v zavestnega varčeva/ca.
To je naravno Zn č/oveš&a za/ronZ-tost. ^aj vsZ vemo, z/a sta z/e/o Zn varčevanje neo/r/roz/na pogoja za o/rstoj Zn za zavarovanje gospoz/ars^e Z?o-z/očnostZ Zn neoz/vZsnostZ. Vsa/ra z/rMga pot je /oterZja.
VZso^Z prZraste/.- /rranZ/nZ/r v/og ^/ja/r opaz/jZvZ Znj/acZjZ, ^Z sprotZ manjša saz/ove varčevanja, pa je z/o-^az za MgotovZtev, z/a o varčevanja ne oz//oča zgo/j njegova račans^a go-spoz/arnost. Za s/rr/mega č/oveM, &Z mZs/Z na jatrZ Zn čatZ oz/govornost z/o se/?e Zn svojZZr, nZso oz//očZ/nZ o/rrestnZ z/onosZ /rranjenZ/r z/enarjev, marveč zavest, z/a vsa& čas /a/r^o razpo/aga s prZ/rranjeno rezervo, z/a jo tro potre/*/ apora/rZ za premostitev st/s/r Zn težav a/Z pa za Zz/*o/jšanje žZv/jens^ZZr pogojev. Zavest varnost/, ^Z jo z/aje raz-po/ožj/v prZZrrane/t, je č/ove^a oc/tno ta&o potrebna ^ot vsa^z/anj/ ^ra/r. Zanjo se oz/povez/aje až/t^om Zn trošenja, i^er je po svoj/ narav/ asmer-jen /r varčevanja.
Zato /*o varčevanje ^ot oz/raz am-nega zaz/ržanja č/ove^a Zn Mt naj-nost oz/govornega z/raž/renega ravnanja o/rve/ja/o m/mo vse/r gospoz/ar-s^Z/r z/ogajanj Zn pojavov. Osta/o /*o oz//očZ/no za ž/v/jenjs&Z aspe/r posa-mezn/M Zn Mt osnova za gospoz/ar-s^o Zn s tem z/raž/*eno zmog/j/vost s&apnostZ.
dr. Mir! 7wi!!er
Potoiaj po:taja vedno bo!j težaven, namreč na Koroškem in očitno v zvezi z dejstvom, da v tej dežeii živi tudi siovenska narodna skupnost. Tako vsaj je razumeti ..poziv", ki so ga neznani storiici v noči od ponedetjka na torek v ob-iiki vetikega z roko napisanego ie-paka nasioviii na „vse prebivaice vasi" na severni jezikovni meji — v Zgornji vasi nad Kostanjami: ,Schiagt die Tschuschen nieder!"
Gotovo bodo spet rekii, da gre za pobaMnstvo kakšnega posameznika, ki se deta važnega aii pa je ceio še maio zmešan, ati prjan! Saj se na Koroškem vse. Kar je usmerjeno proti Siovencem, dogaja ie tako; saj v tej dežeti vendar ni nikogar, ki bi taka dejanja načrtovat in usmerjat, predvsem pa sistematično ustvarja! ozračje, ki sptoh omogoča taka dejanja.
Pa je poziv „Sch!agt die Tschuschen nieder!" ktjub vsem nasprotnim zagotovitom mnogo več kot dejanje posameznika pod vptivom a!-kohota. Gre namreč za dejanje, ki je te det vse ttste široko zasnovane protistovenske dejavnosti, katera sega od hujskanja proti Stovencem vse tja do terorističnih napadov na njihove ustanove. Razttke so samo
v obtiki, ozadje in namen pa ostaneta vedno ista: s ščuvanjem na narodnostno mržnjo zasejati razdor med oba naroda v dežeii, Siovence pa še posebej ustrahovati, da se ne bodo upati postavtjati zahteve po uresničitvi tistih pravic, ki so jim zajamčene v ustavi in državni pogodbi.
Mojnovejša grožnja .Schiagt die Tschuschen nieder!" tudi ni prišia naktjučno. Še ni doigo tega, ko so branite) rjave domovinske zvestobe obhajati svoj praznik v tradicionat-nem duhu strupenih izpadov proti Stovencem; v tetevizijskt dokumentaciji ob avstrijskem državnem prazniku minuto nedetjo pa je bito sti-šat) tudi drugo ptat: resno opozo-rito, da je kapitutacija obiasti pred peščico razgrajačev teta 1972 pri podiranju dvojezičnih napisov pomenita hud udarec demokraciji in zakonitosti Avstrije. Verjetno je oboje — eno .vzpodbudno", drugo .izzivatno" — vptivato na dotočen krog ijudi in rodito najnovejše .bojno gesto", s katerim očitno hočejo pripraviti .ustrezno" ozračje za izvedbo napovedanega štetja posebne vrste.
Ma rezuttate, ki jih more in mora prinesti štetje v takih okotiščinah, bo Avstrija res tahko ponosna!

Drabosnjakovo priznanje
akademiku Josipu Vidmarju in Slovenskemu oktetu
Pred nedavnim je — kakor smo poročali tudi v našem listu — znani slovenski kulturni in družbenopolitični delavec akademik Josip Vidmar obhajal svoj 80-letni življenjski jubilej. Za to priložnost so prejšnji teden obiskali jubilanta predstavniki zamejskih Slovencev ter mu izrekli čestitke za življenjski praznik.
V delegaciji so bili predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Franci Zwitter, predsednik Zveze koroških partizanov Karel Prušnik-Gašper, tajnik Slovenske prosvetne zveze Andrej Kokot: in književnik Florjan Lipuš, iz Trsta pa so pod vodstvom predsednika Slovenske kulturno-gospodarske zveze Borisa Raceta prispeli zastopniki v SKGZ združenih organizacij in ustanov.
Jubilant je v svojem odgovoru menil, da se ne čuti vrednega vseh časti, ki jih je deležen, ker da je vselej opravljal le svoje delo in da je bilo marsikaj prej rezultat trenutnega zgodovinskega stanja kakor osebna zasluga. Vsekakor pa smo — je naglasil — lahko nadvse zadovoljni nad dejstvom, da se je v velikem domovinskem boju slovenska kultura plebiscitarno postavila v obrambo svojega naroda.
Kot darilo so predstavniki koroških slovenskih organizacij izročili jubilantu Valvasorjevo knjigo o Koroški, medtem ko so mu primorski Slovenci poklonili sliko Avgusta Černigoja, ki prikazuje motiv iz obale. Slovenska prosvetna zveza v Celovcu pa je še posebej izročila akademiku Vidmarju Drabosnjakovo priznanje za njegovo književno in družbeno ustvarjanje, ki je oplajalo tudi delo v kulturi in prosveti na Koroškem.
Drabosnjakovo prizanje pa je SPZ podelila tudi Slovenskemu oktetu ob 25-letnici njegovega obstoja in delovanja (podrobno poročamo o izročitvi priznanja na 4. strani — op. ured.).
Tudi na Tržaškem
fašistični izgredi proti Slovencem
Podobno kol na Koroškem so tudi na Tržaškem na de!u sile, ki nočejo mirnega sožitja med večinskim narodom in manjšino. Zalo se prav fako poslužujejo ščuvamja na narodnostno mržnjo ter so jim trn v peti predvsem Slovenci in pa tradicija protifašističnega narodnoosvobodilnega boja.
Naijnovejši primer take dejavnosti se je pripeti) minuli teden v Dolini pri Trstu, kjer so se neznani storilci v zavetju noči razdivjali nad tamkajšnjim občinskim spomenikom padlim v NOB, na katerem so uničili slovenski det napisa. Zločinska
ODKRITJA OB DRŽAVNEM PRAZNIKU:
Nepremagana preteklost
bremeni državljansko vzgojo
Državni praznik Avstrije, ki ga obhajamo 26. oktobra, je že od vsega začetka precej osporavan tako po svoji vsebini, kakor še posebej po obliki današnjega praznovanja. To dokazuje predvsem tudi dejstvo, da se praznovanje v glavnem omejuje na razne športne manifestacije, medtem ko je o pomenu in namenu praznika zelo malo videti in slišati. Vendar ne bi moralo biti tako, kajti dosega popolne neodvisnosti ter uzakonitev trajne nevtralnosti Avstrije bi morala biti le dovolj pomembna dogodka, ki bi se ju izplačalo tudi primerno praznovati.
Vzroke, ki so privedli do tega, da je praznovanje v bistvu izvodenelo, je torej treba iskati drugod. In ravno v tej smeri je letošnji praznik le privedel do zanimivih odkritij ter bil vsaj tako daleč pozitiven prispevek. Glavno odkritje ob letošnjem državnem prazniku pa bi lahko strnili v ugotovitvi, da nepremagana preteklost bremeni državljansko vzgojo. Nedeljska diskusija, ki je sledila dokumentaciji, je to dovolj jasno pokazala in dokazala.
Pomanjkljivosti v državljanski vzgoji je zaslediti predvsem v šoli, pri današnji mladini, ki bore malo ali skoraj nič ne ve o vsem tistem, kar se je dogajalo pred dobrimi tremi desetletji. Kako naj ta mladina potem ceni žrtve tistih, ki so se borili, ki so trpeli in ki so umirali za to, da Avstrija spet obstaja kot samostojna, neodvisna in demokratična država, ko pa iz ust dvomljivih prerokov sliši, da je ves odpor proti fašizmu v bistvu laž in ko celo nekdanji avstrijski minister zagotavlja, da je Avstrija zakon o denacifikaciji sprejela samo pod pritiskom zavezniških sil.
Vendar pa omenjene pomanjkljivosti v državljanski vzgoji niso omejene na mladino (ki sama tega niti ni kriva), ampak jih je opaziti prav tako tudi pri starejši generaciji (ki pa za to sama nosi odgovornost). Kako naj bi sicer razumeli značilni pojav, da nekdanji pripadniki najbolj proslulih nacističnih enot najdejo zagovornike v visokih in najvišjih političnih vrhovih, medtem ko žrtve nacističnega nasilja še vedno zaman čakaio na to, da bi jim Avstrija dala — če že ne materialne odškodnine — vsaj moralno zadoščenje in priznanje za njihov prispevek, ki so ga dale v boju za osvoboditev svoje domovine.
Pomanjkljiva državljanska vzgoja pa se — kakor je pokazala nedeljska diskusija — odraža tudi v splošni miselnosti in še posebej v odnosu do manjšin, v odnosu do sodržavljanov, ki se od večine razlikujejo po svojih narodnih, rasnih, verskih in drugih svojstveno-stih. Zato je naravnost izpadel — tokrat v pozitivnem smislu! — tisti diskutant, ki je v zvezi s podiranjem dvojezičnih napisov leta 1972 nedvoumno in odločno opozarjal na ogromno škodo, ki jo je takrat utrpela Avstrija zaradi kapituliranja oblasti pred peščico nacionalističnih razgrajačev.
Že teh nekaj primerov kaže, da bi^ bilo vzrokov tn možnosti dovolj, da bi obhajanju državnega praznika Avstrije lahko dali primerno vsebino in ustrezno obliko. To bi državljanski vzgoji gotovo mnogo bolj koristilo kot pa gojitev nekega čudnega „ antikomunizma', ki s svojim strupom sega že tako daleč, da ob državnem prazniku očitno ni niti več možna skupna počastitev žrtev nekdaj skupnega protifašističnega boja za skupno domovino Avstrijo.
oskrunitev spomenika je izzvala ogorčenje široke demokratične javnosti, odločna pa je tašistiična dejanje obsodil tudi dolinski občinski odbor.
V posebni resoluciji je občinski odbor poudaril, da .v prepričanju, da tolmači antifašistična in demokratična čustva dolinskih občanov, obsoija ponovni izzivalni poskus prevratniških sil, ki so se izkazale s padla oskrunitvijo občinskega spomenika padlim za svobodo . Občinski odbor je odločno protestiral proti ponavljanju takih dejanj ter pozval organe javne varnosti, da uporabijo vse svoje moči za odkritje krivcev, kakor tudi tistih, ki so zločince navdihnili in poslali, ter da jih strogo in zgledno kaznujejo. Celotno prebivalstvo pa je občinski odbor pozval, ,da se enotno združi proti takim dejanjem nestrpnosti, katerih namen je netiti sovraštvo in zaskrbljenost v krajih, kjer so sloga, razumevanje in medsebojno spoštovanje temeljni pogoji za mirno in omikano sožitje med občani slovenske in italijanske narodnosti".
Ženske za mir
in proti fašizmu
V vzhodnem Bertinu je bi! prejš-nj! teden svetovn! kongres ob mednarodnem !etu žensk, katerega se je ude!eii!o oko!! 1600 delegatk tz 140 držav.
Kongres je bi! namenjen predvsem mobi!!zac!j! javnega mnenja, da bi omogočiti izvajanje svetovnega akcijskega načrta za osvoboditev žensk, ki je bi! sprejet na konferenci OZM juitja !etos. V za-ktjučnih dokumentih so udeieženke kongresa odtočno obsodite vse pojave koioniaiizma, neokoioniaiizma, neofašizma in poiitike apartheida, izrekie so se za mir v svetu ter za enakopravno sožitje med narodi in državami.
Tudi koroški Siovenci
smo biti žrtev „črnega terorja' SS
Taki in drugačni kompieksi
/Gt^or szzzo zapZszz/Z že v zzzz/M;/ štetzZ/^Z	/zs;^, ;e t<t^o ZzMCMOfzzMa „a/era
Peter" m že potege; rezz^c/jzz Mzz to zadevo postavZ/a ^dvstrzjo spet eM^rat v ze/o Me-agodMO /ač tzzdZ v zzzedMarodMz javMost/. 2/astZ Mač/M, ^a^o te /e postav// v /zraM Me^da-Mjega 55-ovca sazzz zvezMz ^aMc/er dr. AreZsZ:y, je v sveta Zzzva/ sp/oŠMO začadeMje, da rre rečemo ogorčeMje.
Pose/zeM ^ozMeMtar te; zadev/ zM potege; ose/z/ KreZs^ega ;e posvet// Ma pr/zzzer fad; zzrae/s^Z /Zst ./erasa/ezM Post", ^Z ;e o/z te; prz/oŽMOSt/ z/astz' opozori/ na .žZdovs/h ^ozzz-p/e^s" ^aMc/erja KreZs^ega. PZst zzzeMz, da avstr/js^Z zvezMz ^azzc/er PraMO KreZsFy Mz^dar M: aspe/ oprav/t/ s svojzzM .ž/dovs^ZzM Zzozzzp/e^sozM". Vet/rzo, ^adar ga Pr/o spozzzMz Ma Mjegovo ž/dovs^o poreP/o, Krez'sZzy o potPata, da P/ JoPaza/, da te je ret:/ vsega, Par je žzdovs^o, vrže čez Prov tar/: tvojo po/Zt/ČMO wor/rott w pazMet. ..
OP Powp/ePtK, P: ga ž:'r/ovtP: /Zst oč/ta Pawc/er;a KreZs/zezzzzz, pa te rzePote spozM-M/zzto te dragega Powp/ePta — MazMreč Powp/ePta, P: ga ZzMajo pr: Mat Ma 7/orotPera taPo :'weMovaM: ,v:Mr/:tar;:". P/er to po ror/a 5/oveMc/, pa te tvojega t/oveMtPega poreP/a srazMajejo, te r/e/ajo Po/j MetMtPe Pot to NezMcZ sazMz' ter to tadz MajPajt: MatprotM:P: S/oveMcev :M Mj/PovzP pravic.
5icer pa PoMzp/ePt (po VerPiMČeveMZ t/ovarja tajPj v ptiPoaMa/izi pozMeM/z ce/ot-Mott povezaMiP, por/zavettMiP prer/ttav, čattev ipt/., Pi vp/ivajo Ma daševMo živ/jeMje iM povzročajo razMe ZMOtMje.
K tako imenovani ,zadevi Peter", to se pravi ob odkritju podrobnosti o pripadnosti predsednika FPO Friedricha Petra k SS, je tudi Klub slovenskih študentov objavil posebno izjavo za tisk. V njej pravi:
Najnovejša odkritja vodje židovskega dokumentacijskega centra na Dunaju inž. Wie-senthala potrjujejo ne le ponovno že doslej znano dejstvo, da je bil predsednik FPO Friedrich Peter član SS, marveč so prispevala poučne podrobnosti o njegovi dejavnosti oziroma o njegovem položaju znotraj SS. Izkazalo se je, da je bil Peter pripadnik 1. pehotne brigade SS, torej posebne enote SS, ki ije imela nalogo, da je na najbolj brutalen način v kali zatrta protifašistični odpor, ki se je pojavil v deželah, ki jih je zasedla nacistična soldateska. Žrtev tega črnega terorja! ,v zaledju fronte" so bili poleg stotisočev drugih v Evropi tudi nešteti slovenski borci za svobodo ter otroci, ženske in starci kot talci. Za koroške Slovence pa je imela Himmlerjeva SS, katere pripadnik je bi) Peter, pripravljene še dodatne .načrte za dokončno rešitev". Že 1942 je prišlo do nasilne izselitve in pregona 300 slovenskih družin iz Koroške. Nacistični oblastniki bi ta SS-ovski načrt (izselitev vsega slovenskega prebivalstva iz današnje južne Koroške) izvedli do konca, če tega ne bi preprečila združena fronta protihitlerjevske koalicije.
Klub slovenskih študentov na Dunaju je z začudenjem spremljal reakcijo avstrijskih politikov na objavo teh dejstev. Predvsem izjave koroškega državnega poslanca dr. Scrinzija so po svojem bistvu predstavljale nezaslišano provokacijo demokratične javnosti Avstrije. Očitno je odveč vsako opozorilo, da se FPO danes niti več ne bdji priznati, da je prevzela dediščino tretjega roj-ha oziroma nacionalsocializma. Kajti ie tako je mogoče razumeti opozorilo dr. Scrinzija, da FPO svojim volivcem dolguje takšno .zgodovinsko* zadržanje.
Naravnost grozljivo pa je v tej zvezi zadržanje zveznega kanclerja dr. Keiskega, ki je v prerekanje vložil ves svoj politični ugled ter se postavil v obrambo svobodnjaškega predsednika Petra.
Ker z zaskrbljenostjo opažamo naraščajoče obnavljanje dejavnosti nemškonacio-nolnih in neonacističnih organizacij, ki svoj boj v prvi vrsti usmerjajo tudi proti koroškim Slovencem in njihovim demokratičnim pravicam, ker nam ni ostalo prikrito duhovno sorodstvo vseh teh skupin s svobodnjaško stranko, se v Interesu demokratičnega razvoja v Avstriji pridružujemo zahtevi, ki so jo že postavile različne organizacije, da se mora predsednik FPO Friedrich Peter umakniti tz političnega življenja, hkrati pa pozivamo zveznega kanclerja, da zastavi vso svojo
politično in osebno avtoriteto za uresničitev te zahteve.
O
Zahtevo po umliku predsednika FPO Petra iz političnegan življenja so postavile tudi razne druge organizacije, med njimi predvsem Avstrijsko odporniško gibanje ter socialistična mladina. Ravno dejstvo, da so tudi v socialistični stranki sile, ki nočejo imeti nič skupnega z nekdanjim pripadnikom SS, pa je predsednika SPO in kanclerja Kreiskega tako razjezilo, da je odporniškemu gibanju ter .mladi levici" v SPO očital, da se skupaj z Wiesentha!om poslužuje sredstev .politične mafije", obenem pa jim svetoval, naj si raje ogledajo .nasilje" v komunističnih državah, kakor da protestirajo zaradi zločinov fašističnega režima v Španiji im Čilu.
Prav to, da se je kancler Kreisky fatko očitno postavil v obrambo Petra, je pomaknilo Avstrijo tudi v mednarodni javnosti znova v dvomljivo luč. Kajti izgovorom, da je bila Petrova preteklost in njegovo pripadnost k SS že .preiskana", pač nihče ne verjame, zlasti ko je znano, v čem je obstajala ta .preiskava" — namreč v zaslišanju njegovih nekdanjih soborcev v SS! Zaupanja v tako .nepristransko" preiskavo pa res tudi od najbolj naivnega človeka ni mogoče pričakovati.
Sicer je pa taka skrb avstrijskih oblasti za
objektivnost znana tudi že iz primera bivših slovenskih izseljencev: ko je šlo za odškodnino tem žrtvam nacističnega nasilja, avstrijske oblasti niso upoštevale izjav žrtev samih, marveč so za odklonitev njihovih zahtev preskrbele izjave nekdanjih stražarjev in drugega osebja taborišč. Pri raziskovanju nacističnih zločinov za avstrijske oblasti torej niso zanimive izjave žrtev nacizma, marveč so merodajne izjave nacističnih zločincev.
Ob taki .objektivnosti" naj se potem kdo čudi, da je bila vsa denacifikaciija, ki jo Avstriji predpisuje tudi državna pogodba, v resnici ena sama farsa!
PO TRIDESETIH LET)H:
Mic ravenshriičank
Poziv svetovni javnosti in nam samim
Nekdanje jetnico nemškega ženskega koncentvaclj-skega taborišča RavensbrUck in vseh njegovih podružnic ter drugih taborišč, kamor so nas goni!! iz RavensbrUcka če naprej — tako jugos!ovanske državljanke kakor Siovenke iz zamejstva, zbrane 24. septembra 1975 v Portorožu, da prosiavimo trideseto ob!etnico osvoboditve !n se poktonimo spominu v taborišču in zaradi taboriščnih strahot umriih, se prek Mednarodnega ravensbrUškega komiteja in prek ge-nerainega sekretarja OZN Kurta Wa!dheima obračamo na svetovno javnost z besedami, ki so nas ob napadu na Jugosiavijo pognaie v boj za osvoboditev in ponovno — na višji, pravičnejši družbeni ravni — združitev jugosiovanskih narodov, z besedami, ki smo biie o njih ob osvoboditvi trdno prepričane, da so bodo s koncem vojske uresničite — NiKOU VEČ VOJSKE, NiKOU VEČ FAšiZMA!
V zadnjih tridesetih ietih pa smo biie priče novih, strahotnih vojska, smo še zmeraj priče poskusov oživijanja fašizma, poskusov, eno obiiko imperia-iizma zamenjati z drugo in tako miade, osveščajoče se in osvobajajoče se narode in države potisniti nazaj v suženjstvo in izkoriščanje. Mi — jugosiovanski narodi, pa doživijamo, da skušajo naši nekdanji zavezniki — zmanjšati pomen našega narodnoosvobo-diinega boja, skušajo zanikati resnico, da smo se poinovredno bojevati proti fašizmu in nacizmu z orožjem v roki, kakor se vsa ieta po vojski bojujemo za graditev družbe, ki naj bo svetu zgied pravičnega sožitja ijudi, sožitja brez siehernega izkoriščanja in siehernega podcenjevanja — sožitja popoi-noma enakovrednih in enakopravnih ijudi — ne gie-do na pieme, narodnost, prepričanje aii spoi. Ponovno doživijamo, da zdaj neokoioniaiistične siie izkoriščajo nevednost in poiitično neprebujenost ijudi in jih v imenu tega aii onega predsodka — piemen-skoga, verskega, v resnici pa za svoje ozke, sebične koristi ženejo v modsebojen boj. Vendar doživijamo tudi, da so nova veiika siia — neuvrččone države — vso boij uveijavijajo v boju za mir, napredek in enakopravnost narodov in držav, in v boju za enakopravnost spotov! Zakaj kijub temu, da so se in se še v osvobodiinih bojih vsoh narodov in držav enakovredno zmeraj bojujejo tudi ženske — kakor smo se v našem narodnoosvobodiinem boju enakovredno bojevale me — se s tem sami po sobi še ne zrušijo nazadnjaški predsodki, se tudi z zmago nad napadaici in zatirate! zmeraj ne doseže enakopravnosti spotov. Po nakijučju sovpada trideseta obiet-nica osvoboditve z mednarodnim ietom žensk, ietom, ki naj bi odiočiino pognaio naprej prizadevanja za dokončno odpravo družbene manjvrednosti žensk, kjorkoii že je, in za resnično onakopravnost žensk tam, kjer so si pravice na papirju že izbojevaie. Tu pa gre naš kiic tudi nam samim — naši družbi, našim družbenopoiitičnim organizacijam, našemu šoi-stvu, našim sredstvom javnega obveščanja, ki te vse prepogosto vnašajo med ijudi staro, nazadnjaško miseinost, kar je še posebno kvarno za miade, doraččajočo, za tiste, ki naj nekoč prevzamejo naše deio za dograditev samoupravne sociaiistič-no družbe. Mo, ki smo doživeto fašistični peke!, imamo če posebej pravico zahtovati enakovredno !n čiovečansko obravnavanje obeh spoiov, kor vemo. kako gioboko jo prav fašizem poniževat ženske, kako so mu biie samo sredstvo in no tjudje.
Zato nikoii več vojske in nikoii več fašizma in nikakršnega zatiranja, nikakršnega kratenja osebnih in narodnostnih pravic, kar doživijamo čo zmoraj maii narodi — tudi sredi Evropo — doživijajo Sio-vonci in Siovonke v zamejstvu — v državah, ki se štejejo za visoko demokratično.
Nekoč smo ponosie naš boj zopor fašistične in nacistične napctdaico ter zoper domače izdajaice tudi v JEČE in TAEORiSČA, saj nas jo prevovaia neomajna vera v zmago voiikih ciijev našega narod-noosvobodiinega gibanja in naše rcvo!ucijo, zdaj veija naš boj novemu fašizmu, kjorkoii so pojavija, voija vsemu izkoriščovaiskemu in nazadnjaškemu v svetu, zato so pridružujemo vsem naprednim siiam sveta, ki si prizadevajo za RAZVOJ in NAPREDEK in za ENAKOPRAVNOST vseh narodov in piomon, za razvoj in napredek in za enakopravnost OBEH SPOLOV in za M!R — za PRAVičEN in TRAJEN M!R!
Sobi in drugim pa kiičemo z bosodam! naše ijud-sko pesnico Katarino Mikiavovo, ki je umria v Ra vonsbrUcku: !N ČE VEK! Bi M!N!U, NE BOMO KRiV-CEV POZABiU!
Samokritično priznanje
V PzzMa je M prež/ MedavM/zM AcMgre; s tezMo .PvaMge/ZzacZja :M ^a/fara". O/z te; prž-/oŽMOtt/ se ;e z/ra/o več Zzot 700 at/e/ežeMcev, ZM/sz/oMarjev :M z/a/zofMz^op /z ce/ega stzeta, /zž so raz^rav/;a/z' o poMzeMa zM o/z/z/za/? sz'r;eM;a MčaMstva v ta^ozzMeMOfaMezM tret/ezM sveta — v Merazv/tz/? z/eže/a/?.
ZVa ^OMgreszz so agotav/;a/Z, z/a so z „evaMge/z;e?M" /zote a/z Me/zote, ver;etMo pa ZzoZ; Zzote, /zvažaZ: tat// evropsko ^a/taro, ZMzs/;eM;e ZM evropski MaezM po;zMOvaM;a svetovMzZ? pz*o-/z/ezMov. Z t/ragzMzz Zzeset/azzz/ povet/aMo to poZMCMZ, t/a ;e „evaMge//;" s/ažz/ ZM poMzaga/ tat// &o/oM:zator;e?M :M ZzMperZa/ZttozM, Zz/ so t/o/ga t/eset/etpz Zz^or/sča/Z /;at/z zM bogastvo v tret;ezM sveta. 5og/asMo so at/e/ežeMcz ZzoMgresa zzgotovZ/Z, t/a ;e eas, v ^aterezM ;e Z*Z/o vse to ZMOZMO, potege/ zM t/a Z?o zato tre/za po/s^atz Move o/z/z/ze ZMŽs/;oMatstva.
Pz-et/set/M/Z: zt/z*ažeM;a š^o/ov PattMt^e ZzzzerZ^e ;e t/e;a/, t/a zzzoz-a /z/t: evaMge/Z;, ZzZ že/Z /;at/ezM t/o/zz*o, povezaM z /jat/sZt/zM/ zMMOŽZeazMz,' 0ZMaM;at/ ZMOz*a tat/Z osvo/za;aM;e Matot/ov ZM se /zor/tZ pz-ot/ ZzZzonščaM/a /e-te/z. $ te?M ;e pr/zMa/, t/a ;e Zzafo/z'šZ:a cez-^ev Zz^oz-Zšča/a pz-et/-vsezM MepZszMeMOSt /M gospot/ars^o zaosta/ost azZ;s/zZZz, tt/z-zs^ZZz :M /atzMs^oazMez-Zs^ZZz Maz*ot/ov. V tz*eMat^a pa, ^o se t/ Maz^t/Z zZ<a;a;o zM stopa/o Ma Movo z-evo/ac/oMaz*Mo pot svo;ega zgo-t/ovzMs^ega razvoja, ;e počet/e ^oMservat/vMe Zzato/ZšZze cerkve v teZz pz*et/e/ZZz sveta z*az^z*/M-^aMo. Zato se /zot/o ZMora/Z vot/Zte/;Z cerkve potz*at/Zt/, t/a Ma;t/e;o Move o/z/Z^e /M zMetot/e .ačeM;a" Marot/ov.
Zl^o/ Petez* 7/vasZ 5az poMg Zz GaMe pa ;e M e/za; t/M/ p ret/ ^oMgz-esozM z'z;avZ/, t/a so evz'op-s^z' ZMzsZ;oMaz*;Z pogosto prezzra/z a(z*z%o ^a/faro /M zM/se/Most tez* soc/a/Me, z-e/Zg/ozMe, po/z-t/ČMe ZM t/z-age v/t/Z^e a/z-Zš^ZZz Maz-ot/ov.
/^oMgres ;e /zz-ez t/vozMa ZzMe/ za c//;, pz'Z/agot/Ztz' zMzs/;oMaz's^o t/e/o tz*eMatMezMa po/Zt/cMe-ZMa po/oža;a tret/ega sveta. Da se ZMa Z?ato/ZšZ:a cerkev prZ/agot/Ztz' t/stezMa, ^Z ZzMa o/z/ast v ro&a/z, pz'av t/oZ'Z'o pozMazzz.o tat/Z &oros^Z 5/oveMcZ, sa; szMO sat/ove takega prz/aga;aM;a t/ostz-^rat o/zeatZ/Z Ma /astM/ ^ož/.
pMO pa ;e ;asMoz eez-Zzev /a/z^o posteMO t/e/a;e zzzet/ /;at/s^ZzM/ ZMMožzcazMz' /e takrat, če /zo ;asMo /M ot//oČMo ot/^/aM;a/a vsa^o zatz'z*aM;e :M Zz^orZsčaM;e Marot/ov ZM posazMezMz^ov, pa Ma; /zo to po/zt/ČMo, gospot/ars/zo, Marot/Mo a// ^a^rŠMO^o/z. VeMt/ar ;e vprasaM;e, a// ;e ta/za prZ-prav/;eMost že t/aMa — Zz/;a/z sazMo^rZtZČMZzM pr:zMaM;ezM, Z;Z ;ZZz ;e Zz//o s/Zšat/ Ma ozMeM;eMezM ZzoMgresa v RZzMa.
Nasilje Francovega režima v Španiji proti antifašističnim rodoljubom v veliki meni velja zlasti tudi Baskom, ki se že dolga leta borijo za svoje narodne pravice. Pravzaprav sega žilavi odpor Baskov proti Francovemu režimu vse tja do dobe državljanske vojne, ko so se proti Francu in fran-kizmu dvignili vsi Baski. V treh baskovskih pokrajinah je bilo delavsko gibanje precej razvito in komunistična partija ter socialistična stranka sta bili tu močno zasidrani. Zato je te pokrajine Francova vojska le težko osvajala in tedaj je prišlo tudi do strahotne tragedije, znane pod imenom Guernica.
Guernica je majhno mestece na severu Španije. V njem je tedaj živelo nekaj nad 5000 prebivalcev. Guernica je bita staro glavno mesto Baskov, je nekakšen simbol njihove vitalnosti, njihovih tradicij. Morda je Franco prav zato izbral Guernlco kot glavno žrtev za kaznovanje upornih Baskov. Verjetno je mislil, da bo z zruše-njem Guernice zlomil tudi njihov odpor.
Kakor je znano, je Franco ta-
krat poklical na pomoč samega Fditlerja oziroma njegovo legijo „Condor", veliko letalsko enoto, ki je pomladi 1937 v enem dnevu mestece Guernica zravnala z zemljo. Tri ure so eskadriije s po 50 bombniki v valovih bombardi-
rale mestece; od 5000 prebivalcev jih je bilo 2000 mrtvih, 1000 ranjenih, le 2000 se jih je razbežalo, da so si rešili golo življenje.
Franco je mislil, da je s tem zlomil tudi odpor Baskov. Pa se je zmotil. Kot ni on pozabil njihove .predrznosti", da so se upirali njegovi .osvobodilni" vojski, tako mu tudi Baski niso nikoli odpustili zločina. Od vsega začetka Francove oblasti v Španiji se vodi med Baski in Francom oziroma njegovim režimom vojna na življenje in smrt. Včasih bolj odkrito, včasih bolj prikrito, toda pomirjenja ni in ga ne more biti. Franco je
takoj po prevzemu oblasti ukinil Baskom avtonomijo in njihovo nacionalno vlado, prepovedal jim je uporabo baskovskega jezika v javnem življenju in v šolah. Mislil je, da je s tem baskovski narod izbrisal. Toda odpor se je šele vnel
— najprej tih odpor, v šestdesetih letih pa se je začel krepiti in se kazati v vedno odločnejših akcijah.
V začetku šestdesetih let so ustanovili baskovsko borbeno organizacijo ETA (njeno ime pomeni: .baskovska domovina bo svobodna"), ki združuje več političnih skupin. Od začetka je ta organizacija zahtevala izključno avtonomijo, to se pravi nacionalno avtonomnost Baskov. Od leta 1967 dalje pa se je preusmerila v levo in se spremenila v socialistično gibanje. ki se bori po eni strani za narodno svobodo Baskov, hkrati
pa skupaj z naprednimi silami Španije za zrušenje fašizma in za socializem v deželi.
Nekaterim silam znotraj organizacije ETA ta vsebina in predvsem oblika boja še ni bila dovolj in so ustanovili znotraj dotedanje organizacije še posebno .ETA-V"; dodana črka „V" pomeni, da hoče ta skupina doseči svoje oilje z vojaškimi akcijami. To je privedlo do notranjih nesporazumov in je ETA pred leti to vojaško formacijo izključila iz svojih vrst. Od takrat ta skupina deluje samostojno ter na Francov že institucionalizirani teror odgovarja z vojaškimi akcijami.
Dejavnost ETA se je posebno v zadnjih dveh letih okrepila in pomnožila, in sicer od dne, ko je bil umorjen njen vojaški vodja Eu-stahio Mandizabal. Tedaj so se Baski zakleli, da bodo svojega voditelja maščevali. Vendar pa ne gre za maščevanje, marveč za osvobodilni boj naroda, ki je preživel mnoge okupacije in bo preživel tudi Francov režim. Morda pa bo prav ta boj pripomogel tudi k temu, da se bo vsa Španija rešila fašističnega nasilja.
Žilavi odpor Baskov
Mednarodno mladinsko srečanje
Tri sosedne dežele
PrejSnji teden je bit v Podkraju pri Piiberku 4. mednarodni mia-dinski seminar, k) M ga je udeiežiio 4$ pred!tavnikov miadinskih orga-nizacij iz Furianije-Juiijske krajine. Hrvaške, Siovenije, Štajerske in Ko-roške. Miadinci petih deiei so razpravijaii o obiikah in možnostih med-zebojnega sodeiovanja, veiik de) njihovih diskusij pa je zavzemata manjšinska probiematika. Hkrati so imeii udeieženci seminarja priiož-nost, da v okviru enodnevne ekskurzije spoznajo nekaj ustanov sio-
venske narodne skupnosti na Koroškem.__________________________________
Za uvod je za udeiežence seminarja priredit koroški dežetni giavar Leopotd Wagner sprejem, kjer je podčrta) pomen takih srečanj. Jugo-stovanski generatni konzut Bojan Lubej pa je v svojem pozdravnem govoru omenit skiepe nedavne heisinške konference in z ozirom na vtogo manjšin poudarit, da so manjšine na današnji stopnji razvoja mednarodnih odnosov trajni dejavnik zbiiievanja med zainteresiranimi driavami in narodi; ta njihova vtoga pa je možna te takrat, če so spo-razumno in v sogtasju z manjšinami rešene njihove osnovne narodnost-ne pravice.	____________________________________________
Vodja oddelka za izvenšolsko vzgo(j!o prti prosvetnem ministrstvu dr. Finder je na seminarju govoril o mednarodnih mladinskih srečanjih kot nalogi današnjega časa. Med drugim je dejal, da je naloga mladinskih seminarjev, da budijo zavestno mednarodno mišljenje in da zavestno podpirajo miroljubno pcJitiko. Pri tem je menil, da je Avstrija za tako politiko posebno „pripravno", ker ni vključena v noben blok. Priizadevanja Avstrije pa je očitno naslikal le nekoliko preveč svetlo, kajti član italijanske delegacije MHan Pahor ga je v diskusiji spomnil, da v Italiji dobro vedo, da ista Avstrijo pripravlja šteije posebne vrste oziroma ugotavljanje manjšine.
Kako daleč je z .mednarodno miselnostjo" na Koroškem, se je pokazalo ob dejstvu, da nekateri člani koroške delegacije niso bili pripravljeni podpisati resolucijo o Španiji, ki jo je predlagala slovenska delegacija; držati so se morali strankarske discipline SPO, ki nikjer noče sodelovati s .komunisti*. Precejšnje razlike med delegacijami pa so se pojavite tudi pri ocenjevanju možnosti sodelovanja v letu 1976. Nekateri koroški predstavniki so namreč zainteresirani le na; ta-
Po ogledu Mohorjeve tiskarne in dijaškega doma ter uredništva Našega tednika, kjer jim je tajnik NSKS Warasch izjavit, da jim ne more pokazati ne slovenskega Kulturnega doma v Celovcu in ne slovenske tovarne na Koroškem, ker koroškii Slovenci takih ustanov pač nimamo, so udeleženci seminarja s precejšnja zamudo (menda ni bila namerna, kakor je bilo slišati iz opravičil odgovornih organizatorjev) obiskali še sedež Zveze slovenskih zadrug. Postevodeči podpredsednik dr. Mirt Zwi'tter jim je orisal razvoj slovenskega! denarnega in kreditnega zadružništva na Koroškem — samorastniško delo koroških Slovencev, ki ga Avstrija ne samo da ni podpirata marveč nasprotna na več načinov ovirala. Slovenskim zadrugam ni bila povrnjena škoda, ki so jo utrpele v času nacizma; vse doslej niso prejele nobene državne podpore, pač pa so oblasti dolga leta (v primeru zadružne centrale polnih 12 leti) zavlačevale izstavitev gradbenega dovoljenja in zavračale druge vloge. Da .koroška stvarnost" ne pozna samo lepe strani, je opozori) tudi urednik Slovenskega vestnika
Rado Janežič, ki je predstavnikom mladinskih organizacij v imenu ZSO in njenega glasila izročil nekaj dokumentacijskega gradiva z željo, da bi čim bolje spoznali problematiko slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
Zadnji dan srečanja j,e udeležencem govoril dr. Pavel Apovnik o kulturnem življenju koroških Sioven-cev. Posebno zanimanje pa je vladalo za predavanje univ. prof. Lud-wiga Adamovicha o institucionali-zaciji kontaktov s slovensko manjšino. Menil je, da je pri tem treba razlikovati štiiri ravni: prvo predstavlja zanj študijska komisija, drugo kontaktni komite, tretjo neformalni pogovori med vlado in slovenskimi organizacijami in četrto razgovori avstrijskih političnih strank. Pri tem je samo .pozabil" omeniti glavni sad študijske komisije — pripravo štetja posebne vrste. Razgovori na četrti ravni po njegovem mnenju niso uradni, marveč politični razgovori; na tej ravni je prišlo do političnega sporazuma, kor pa še ni pravno obvezna odločitev. Na vprašanje, kakšna je razlika med temi formulacijami, je predavatelj odgovoril, da na politični sporazum lahko vplivata dva dejavnika: časovni faktor in javno mnenje — oba dejavnika! lahko bistveno vplivata no vsebino pravno obvezne odločitve.
Med diskusijo so zlasti člani slovenske in italijanske delegacije kritično ocenili manjšinsko politiko Avstrije. Italijanska delegacija pa se je tudi v svoji resoluciji izrekla proti formalistični enakopravnosti ter je ostro obsodila prizadevanja tistih, ki hočejo Izvesti štetje posebne vrste.
Brez dvoma so taki stiki med mladino sosednih narodov in dežel koristni, vendar bo treba poskrbeti za razne izboljšave — tudi na tehničnem področju, glede prevajanja. Predvsem pa bi bila izmenjava mnenj lahka še dosti bolj koristna, če bi dtiafog potekal res sproščeno, brez vsakih vidnih in nevidnih omejitev. Prizadevanje, da bi udeleženci manjšinsko problematiko na Koroškem spoznali te z lepe strani, je bilo namreč te preveč očitno.
v sliki in pesmi
V o^užr::	žzfHfnjgff wed :rewž soscdežež^wž —
F^r/^HŽjo-/^žžji^o krajino, Koroško žw SžoffHŽjo — je v ^oroš^ž Dežežnž gg/eržjž o Ce/oucK pfMKtno gr%Jžč?M razstava, ^ž prf^azaje zanzMMv prerez t^oz: sočjoj?wo astvarja^je HMetnž^of tre/? dežež rza te??: področja /z^ovne azzzetzzostz. P rž sodežajočž/z azzzetzzž^ž/z gre v uežž^ž rzzerž za ose^e, žzž so se aspeszzo avežjavžže že rza razzzžj? dorzza-čžA žzz zzzedzzarodrzžA razstavah, zrzzzoge žzzrzed zzjz/z szrzo spozrza/ž tadž že v Ce/ovca, ta^o da žd žaJz^o govoržžž o zopetzzezzz srečanja s sta-ržzzzž zzzazzcž.
Na sedarzjž razstav: ž?rez dvoma vodžjo azzzetrzž^ž žz 5žovezz:je, Jzažzor je s/ovezzs^a ozžrozzza žjaždjazzs&a grajžčzza šo/a sp/ožz med vo-džžzzžmž v evropskem merž/a. 7*adž tokrat srečamo ze/o zrzarza žmezza,
^ot so zzpr. drzdrej /emec, /azzez Božj^a, /ože Czažza, Rogdazz Porčžč, V/adžmžr Afa^ao žrz dragž; žsto ve/ja za .domačžzze" — Korošce, z^jer so po/eg dragžžz tadž sp/ošzzo zzzarza žmezza Gžse/žzert ččo^e, Peter Xrawagzza, Sžegjržed Pragatsožzzzžg žtd., medtem Jzo gžede žmezz žta/žjazzs^zTz ametzzž^ov sžrsa javzzost že še zzž taJzo „zza tekočem", čeprav so mzzogž že razstavžjažž v Cežovca.
Razstava je odprta že še do 2. novembra.
Prav ta&o v ožzvzra z^ažtarzze žzmezzjave je žzžž mzzzaž: pete^ v cežovš^em Doma gžasžze žžterarzzž večer, zza katerem so žzzžž pred-stavžjezzž rzežzaterž peszzž^ž trežz dežež. Paržazzžjo-/ažžjs^o ^ra;z'zzo je .zastopaž" Pržačazz Pzzzzžo Pmžžž, žz 5žovezzžje sta pržšža Pozze Razzt-zzer žzz žvazz Ažžzzattž, žzot predstavzzž^ž Roroš^e pa so žzžžž zza večera ažž osežzzzo ažž po svojž/z dežžžz zzavzočž Cžzržstžzze Pavazzt jzzjezze pesmž je žzraža Neržžzzde Zežtžžzzger-Gartzzerj, Pzzgežžzert O^erzzosferer (Wažtžzer ŽVowotzzy, žzž je večer tadž pržpravžž žzz vodžžj ter zzaša peszzžca Afžž^a Nartzzzazz (v žzvedžzž 5ozzje Pazzj.
^____________________________________________________________________y
Nova številka
Mesecema november iin december je namenjena najnovejša šte-vifka šolskega lista za koroško mladino .Mladega roda", ki je pravkar nastopila pa' med mlade bralce. Ze naslovna barvna slika (posnetek Hanzilja Welssa) izredno dobro ujame atmosfero Dneva mrtvih, ki so mu namenjeni tudi nekateri prispevki. Prav tako pa so sodelavci .Mladega roda' posvetili svojo skrb tudi prehodu iz jeseni v zimo, zlasti pa praznikom, ki jih bomo obhajati proti koncu leta — božiču in vsem tistim dogodkom in pojavom, ki so z njimi povezani.
Za najmlajše bratce prinaša .Mladi rad" spet lep izbor iz domače in mednarodne zakladnice pravij.ic in pripovedk, medtem ko so .starejšim* letnikom namenjene predvsem stalne rubrike. S področja današnjega sveta pripoveduje To-
„Mladega roda"
mi Ogris iz zgodovine fotografije, Herman Grm predstavlja slavnega raziskovalco Livingstona, dr. Anton Feinig razpravlja o družinskih imenih, izmed naših domačih književnikov je tokrat predstavljen Florjan Lipuš, medtem ko v literaturi soseda spoznamo koroško oz. avstrijsko pesnico in pisateljico Ingeborg Bachmann.
Naj le še kratko omenimo, da sta razumljivo spet zastopani posebno priljubljeni rubriki .Bralci pišejo" in ,Za bistre glave". Sicer pa je .Mladi rod' tudi tokrat bogat po vsebini in pester po ilustracijah (to številko je ilustrirala Jelka Reichman), tako da bodo radi segli po njem mladi in starejši bralci; zlasti pa seveda šolska mladina, saj je v prvti vrst! njej namenjen, da ji pomaga pri učenju ter ji odkriva lepote slovenskega jeziko.
kem sodelovanju, ki ne bi bilo politične narave, ali bolj konkretno: naj ob takih priložnostih ne bi govorili o manjšinskem vprašanju, ki na Koroškem očitna vzbuja le preveč slabe vesti. Vendar je bil ob zaključku sprejet sklep, da bo naslednje srečanje v Italiji in da bo tam govora predvsem o manjšinski problematiki.
V četrtek so udeleženci seminarja obiskali nekatere ustanove na južnem Koroškem. Tako so si ogledali dvojezično ljudsko šolo v Šmihelu pri Pliberku, kjer so biti vtisi o uspešnosti slovenskega pouka precej deljeni. Tozadevne ugotovitve so dobili potrjene pri obisku slovenske gimnazije v Celovcu, kjer so zvedeli, da morajo v prvem razredu praktično začeti z osnovnim jezikovnim poukom, ker dijaki iz ljudske šole ne dobijo v tem oziru zadostne podlage. Z gospodarsko problematiko so se najprej srečali pri Rutarju v Dobrli vasi, kjer so slišali, da Slovenci niso zapostavljeni le glede ugodnih kreditov, marveč — primer domače prosvetno društvo — tudi glede subvencij občin. V slovenskem oddelku celovškega radia je udeležencem seminarja spregovoril Helmut Hartman — na začudenje slovenske, hrvaške in ita-tijanske delegacije samo v nemškem jeziku, kar pa je bilo za nekatere člane koroške delegacije očitno povsem v redu, saj so se nasprotno zelo .čudili" ko sta se predstavnika koroške slovenske mladine v diskusij,i poslužila tudi svojega materinega jezika.
Pretekli petek je bila. v celovški mestni hiši odprta razstava izbora del največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Predstavljene so fotografske povečave in originalne skice iz bogate zapuščine. Razstavo sta pripravila v sodelovanju z Zvezo arhitektov Slovenije Centralno združenje arhitektov Avstrije in Zbornica inženirjev za Koroško in Štajersko. Otvoritve sta se udeležila tudi jugoslovanski generalni konzul v Celovcu Bojan Lubej In predsednik mestne skupščine Ljubljana ing. Tone Kovič, zaman pa smo iskali predstavnike dežele Koroške in mesta Celovca.
Jože Plečnik se je rodil vLjubljanl leta 1872. Šolal se je v Gradcu, nato na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti in šoli za arhitekturo pri slavnem arhitektu Ottonu Wag-nerju. Moral bi postati njegov naslednik, a ga je pristojno ministrstvo trikrat odklonilo. Nekaj časa je uči! v Pragi, kier se je zbližal s predsednikom Češke reoublike Masarykom. Po ustanovitvi ljubljanske univerze je postal njen učitelj. To so bila leta neverjetnega ustvarjanja in razdajanja znanja učencem.
Smiselno izbrano gradivo na razstavi nam prikazuie izredno ustvarjalnost našega roiaka, o kateri še vse premalo vemo. Na Dunaju se je Plečnik vključi! v celotno umetnostno dogajanje slavnega mesta monarhije. Kot član Wagnerjevega ateljeja je risa! skupaj z učiteljem In ga že tudi
Arhitekt Jože Piečnik
predstavljen na razstavi v Celovcu
prekosil. V samo avantgardo dunajske arhitekture pa se je uvrstil z načrtom za Zacherlovo hišo, ki je bila zgrajena med 1903 in 1906. Arhitekturno predstavlja stavba vrh in hkrati odmik od secesije, vendar jo malim narodom krivična umetnostna zgodovina še ni uvrstila med ostala vrhunska dela iz tega časa.
V fasadi iz granita je spregovorilo Plečnikovo kraševsko poreklo. Poudarjene navpične linije sicer gladke
zunanjosti se zaključijo z vencem mogočnih orjakov, ki nosijo streho. Pri gradnji cerkve Sv. Duha na Dunaju je kot eden prvih evropskih arhitektov uporabil beton. Pni snovanju se je opiral na starokrščanske vzore. Toda javnost ga ni sprejela in je trdila, da je beton le za industrijo in ne za sakralne objekte.
Pragi je Plečnik podaril vrsto čudovitih del. Mesto je smatral za nov center slovanstva in je skušal temu
primerno preurediti češki nacionalni simbol — Hradčane. Pri delu je znal združiti staro in lastne ideje v celovit kompleks. Ni se ustrašil najbolj tveganih poizkusov urejanja vrtov, dvorišč in same notranjosti.
Mojstra pa je vleklo domov. Domovini je posvetil najboljša dela, ki so tudi predstavljena na razstavi. Enkratno rešitev predstavlja zgradba Narodne In univerzitetne knjižnice. Na zunanjosti je uporabi! kamen in opeko, ki dajeta skupaj s plastiko svojevrsten optični učinek v mestnem prostoru. S pokopališčem Žale je hotel Plečnik čimbolj zabrisati mejo med svetom mrtvih in živih. Čeprav ni imel na razpolago naravnih materialov, je nastala enkratna monumentalnost stebrišča. V cerkev v Bogojini je Plečnik vnesel kmečko keramiko, ki je danes ne dobimo več. Lesena notranjost cerkve na Barju pri Ljubljani predstavlja pravi tempelj slovenske narodne umetnosti, v zunanjosti pa odseva slovenski Kras.
Kljub relativno majhnemu številu prikazanih del spoznamo veličino Plečnikovega ustvarjanja. Oprt na klasične vzore, ki jih naveže na govorico svojega rodu, se je Jože Plečnik loteval velikih in majhnih nalog. Z njimi se uvršča med največje slovenske kulturne ustvarjalce. Zato bi bilo prav, da bi si razstavo ogledajo čim več naših ljudi.
JgMfZ Tf^OUHŽ^

Slovenski oktet iz Ljubljane nas je spet obdaril
z izbranim sporedom
Dovolite, da vam ob 25-ietnici obstoja in deiovanja Siovenskega okteta v imenu Siovenske prosvetne iveze iskreno čestitam.
2$ iet deiovanja Siovenskega okteta pomeni 25 iet opiajanja in opiemenitenja siovenske pevske kuiture na Koroškem, pomeni 2$ iet širjenja siovesa in iepote sovenske narodne pesmi v svetu!
Koroške Siovenci, ki v svoji pesmi izpovedujejo svojo neziomijivo iivijensko voijo ter trdo vero v zmago pravice in resnice, smo vam zato še posebno hvaiežni! Saj s svojim petjem niste opiajevaii ie našega kuiturnega prizadevanja na pevskem področju, marveč ste gojiii in širiti predvsem tudi našo koroško siovensko narodno pesem.
S tem, da ste jo na tako kuiturni višini ponesii v svet, svet niste seznaniti ie z njeno iepoto, temveč tudi z ijudstvom, ki to pesem ijubi in poje, kateremu kakor pravi Prežihov Voranc, ta pesem ni več samo sebi namen, ampak je postaia važen dei njegove prosvetne dejavnosti in njegovo orožje.
Zato ste z njenim širjenjem posebno podprti tudi našo borbo za enakopravno živijenje na podedovani zemiji, kjer je vzrasia ta „naša" pesem, ki je bita v vsej zgodovini in je tudi danes dragoceno spriče-vaio, kje koroški Siovenci avtohtono živimo!
Siovenska prosvetna zveza vam je za to v zahvaio in priznanje podeiiia edino priznanje za zasiuge na kuiturnem področju, ki ga po-deijujejo koroški Siovenci — Drabosnjakovo priznanje — za uspešno širjenje koroške siovenske pesmi v svetu, ki je tudi bogatiio deio v kuituri in prosveti na Koroškem, izročam vam ga s prošnjo, da ga sprejmete v znak naše hvaiežnosti in vdanosti in z žeijo, da bi Siovenski oktet praznovat še nadaijnje take jubiieje z gojitvijo siovenske pesmi kot njen mentor in interpret doma in kot njen posianik v svetu.
To so bile besede predsednika. Nadzornega odbora Slovenske prosvetne zveze dr. Francija Zwittra, ko je Slovenskemu oktetu na koncertu v Celovcu izročil to priznanje Slovenske prosvetne zveze.
Za kulturno javnost na Koroškem, posebno pa za nas koroške Slovence je pretekla nedelja, ponedeljek in torek bil velik praznik, praznik slovenske pesmi, kajti med nami je bil Slovenski oktet! Prišel je na povabilo Slovenske prosvetne zveze, da ob 25-letnici obstoja pride s svojo pesmijo med naše rojake v Zilji, Rožu in Podjuni, da med nami in z nami proslavi svoj srebrni jubilej 25-letnico obstoja.
Obisk Slovenskega okteta, ki je koncertiral v Ločah, Celovcu in v Pliberku, je za slehernega obiskovalca bil enkratno doživetje. 2e sama vest, da bo na Koroško spet prišel Slovenski oktet, je med Slovenci, pa
Ob državnem prazniku smo se poklonili žrtvam fašizma
Za avsirijski državni praznik, ki pomeni, da je Avstrija za ceno ogromnih žrtev, ki so jih avstrijski državljani in ostati narodi Evrope doprinesti v protifašističnem boju med drugo svetovno vojno, bita vzpostavtjena za svobodno in neodvisno, se je Zveza koroških partizanov poktonita spominu teh žrtev in jim potožita pred spomenik na cetovškem centratnem pokopa-tišču venec. Prav tako so se tem žrtvam poktoniti zastopniki komunističnega KZ-Verbanda in OVP-združenja bivših poiitičnih preganjancev, ki so prav tako potožiti vence.
tudi med pripadniki večinskega naroda, vzbudil veliko zanimanje. Brneli so telefoni, spraševali so za vstopnice, dvorane so bile povsod premajhne. Tako je bilo v Kulturnem domu v Ločah, kjer je prireditelj koncerta bilo Slovensko kulturno društvo „Jepa-Baško jezero". Predsednik Janez Miki je uglednim gostom izrekel dobrodošlico ter naglasil, da je za Ločane posebna čast, da avstrijski državni praznik proslavijo s tako odlično prireditvijo. Ob koncu pa jim je izrekel tudi prisrčno zahvalo v imenu društva in vseh udeležencev koncerta, katerih v tej dvorani menda še nikdar ni bilo toliko.
Osrednji koncert Slovenskega okteta je bil v Celovcu, kjer je prireditelj bila Slovenska prosvetna zveza. Srednja dvorana Doma glasbe, kjer je prvotno bi! načrtovan koncert, je bila takoj razprodana. Organizator je zato najel veliko dvorano, da omogoči čimvečjemu številu ljubiteljev Slovenskega okteta, da prisluhne njegovi pesmi. Blizu osemsto ljudi je v ponedeljek prišlo v Celovec in do kraja napolnilo veliko dvorano. Vzdušje je bilo čudovito. Slovenski oktet je s prvimi akordi, ki so privreli iz grl odličnih pevcev osvojil množico v dvorani. Navdušenje se je stopnjevalo od pesmi do pesmi. Nimamo dovolj besed, da bi povedali, kako lepo je bilo. Tudi najbolj zahtevni strokovnjak ob petju Slovenskega okteta lahko izrazi samo svoje občudovanje. Zadovoljni so bili vsi tudi častni gostje, generalni konzul SFRJ v Celovcu Bojan Lubej, vodja kulturnega referata pri koroški deželni vladi dvorni svetnik dr. Gun-ther Mittergradenegger, vodja slovenskega oddelka na deželni vladi višji vladni svetnik dr. Pavel Apovnik, strokovni šolski nadzornik dvorni svetnik dr. Valentin Inzko, predstavniki slovenskih političnih in kulturnih organizacij ter drugi gostje, ki so s svojim obiskom počastili Slovenski oktet in prireditelja.
Siovensko prosvetno društvo vabi na prosiavo ob	Drabosnjak" na Kostanjah
150-!etnici smrti koroškega bukovnika Andreja Schusterja Drabosnjaka	
v nedeijo 9. novembra ob 14. uri v siavnostni dvorani občine	
Vrba ob Vrbskem jezeru.	Sodeiujejo:
	#	igratci SPD ..Drabosnjak" #	pevski zbor ..Mojcej"
Ljubifeiji siovenske kuiture	# pevski zbor SPD „Loga vas"
in prosvete prisrčno vabijeni!	# pevski zbor SPD ..Danica"
Odbor	# pevski zbor „Ga!ius"
Navdušenje med koncertom in ob koncu, ko je občinstvo ^izprosilo" številne dodatke, je bilo veliko in enkratno. Člani Slovenskega okteta so s svojim koncertom napravili nepozaben vtis, zlasti s koroško narodno pesmijo, ki je našemu človeku še posebno blizu. Pa to ne samo v Celovcu, povsod tudi v Pliberku, kjer so nastopili kot gost Slovenskega prosvetnega društva „Edinost". V dvorani gostilne Schwarzl, je ambasadorje slovenske pesmi pozdravil predsednik Jožko Hudi. Tudi tu je bilo isto vzdušje, med množico obiskovalcev smo videli celo take, ki so obiskali že prejšnja koncerta v Ločah in v Celovcu, da taki, ki bi šli še kam, samo da lahko prisluhnejo pesmi Slovenskega okteta. In takih ni malo, vsi, ki so bili na koncertih, bi spet prišli in tudi bodo prišli, da bo le priložnost in čas, kajti Slovenski oktet je prav z obiska po Koroški šel na turnejo v Skandinavijo, na Kubo in v Mehiko, kjer bo ponovno ponesel v svet čudovito slovensko pesem.
Tudi na Koroško bodo spet prišli, saj je Bogdan Pogačnik, organizator turnej Slovenskega okteta, povedal, da je članom tega ansambla Koroška še posebno pri srcu, zato so tudi prišli na Koroško, da tu praznujejo svoj jubilej. Ponosni smo na to močno vez med tem velikim ansamblom in Slovenci tustran Karavank, posebno pa na prijateljske odnose s Slovensko prosvetno zvezo v Celovcu. Njej gre zahvala za organizacijo tega velikega kulturnega dogodka v minulih dneh. Tu pa je še nekdo, ki zasluži besedo priznanja, to je umetniški vodja Slovenskega okteta prof. Anton Nanut, ki zaradi službene zadržanosti, „svo-jih varovancev" ni mogel pospremiti na poti po Koroški.
Slovenskemu oktetu velja naša iskrena zahvala za čudovito doživetje ter naša prisrčna čestitka ob njegovem jubileju.
Cestni obvoz na jugu a!i severu Cetovca?
2e pred dvema letoma je veljalo kot gotovo, da bodo Južno avto cesto, ki bo vodila z Dunaja proti Italiji, speljali južno mimo Celovca. Takrat nihče ni dvomil v izvedbo tega projekta. Številni načrtovalci z deželnim referentom za gradnjo cest deželnim svetnikom Stefanom Knafl-nom na čelu, so bili mnenja, da bo potrditev tega načrta s strani prizadete celovške občine samo še formalnost.
Danes pa je položaj bistveno drugačen. Medtem ko se občine ob Vrbskem jezeru vehementno potegujejo za južno traso, sta zvezni minister za gradnjo cest Moser in koroška deželna vlada bolj navdušena za izvedbo trase severno mimo Celovca. Iz tega je razvidno, da je trenutni položaj popolnoma nejasen. Tisti, ki so proti severnemu obvozu Celovca, utemeljujejo to s tem, da bi se ob povečanem tovornem prometu med Celovcem in Beljakom ob deževju olja, ki jih izgubljajo vozila in delčki oziroma ostanki oddrgnjenih gum odtekali oziroma pronicali v Vrbsko jezero in s tem kvarili kakovost vode. Nadalje bi povečani tovorni promet tudi nepovoljno vplival na razvoj turizma na tem področju (znani so protesti, kako se branijo tovornega prometa ob Osojskem jezeru). Iz razumljivih vzrokov so občine ob Vrbskem jezeru bolj navdušene za izgradnjo avto ceste, ki bi vodila južno mimo Celovca v smeri Rožne doline. V tem sporu, kje bo tekla nova avto cesta, je dejansko še vse v megli. Vsekakor pa drži, da so po državnozborskih volitvah stopili odločno na plan zagovorniki severne trase, kar je pri nasprotnikih povzročilo močno reakcijo. Upajmo, da bosta pri tem sporu zmagala razum in razsodnost in ne strankarski interesi, saj gre za izredno važno odločitev, ki jo bo treba resno premisliti.
auta
stovenica
Ceiovec
Pauiitschgasse 5-7
prireja v petek 7. novembra 1975 ob 19.30 uri
UTERARN! VEČER
čianov Doienjskega kuiturnega festivaia
v Kostanjevici na Krki
Recitirata bosta giedatiška igraica
!va Zupančič in Miha B a i o h ; giasbena spremijava pianist prot. Andrej lark
Prisrčno vabijeni!
Bače ob Baškem jezeru
AfiMH/i reden so žalostno peh /ošh: zvonovi in n%zn%njgii žciostno vest, je nnrr/ Valentin Afiilier pd. Pionir iz 3%č.
Pionirjev oče je s svojimi SL ieii mnogo doživei in tndi mnogo pretrpel v svojem dolgem življenja. Ker je M zvest prip%dni^ slovenske narodne topnosti je mor<%! v dold nacizma, ^%^or tndi mnogo drngih horoshih .Slovencev, v pregnanstvo, Ajer so delili nsodo brezpravne raje. Pa tadi ti težbi časi so minali in v pregnanstvo pa tadi v smrt obsojeni rojahi so se vrnili domov na opastošene domove. 7*adi Plonerjevi so se vrnili in se ta-boj lotili obnove svojega doma. Flhrati z obnovo opastošene bme-tije so se vbijnčiii tadi v obnovo bal-tarnib in zadražnib organizacij. Pri njib v Pačab so bila vrata vedno odprta, tam smo se sestajali in delali načrte za bodočnost, pri tem nas je Plonarjev oče vedno podpiral. Danes ga ni več med nami. Z njim smo zga-bili zglednega in značajnega moža, bi je predstavljal močan steber v našem narodnem življenja.
Minali peteb 24. obtobra smo ga na lošbem pobopališča položili b več-nema počitba. Na pogreba so bili med dragimi močno zastopani številni bivši izseljenci. V pretresljivih besedah se je ob odprtem groba od svojega sotrpina poslovil predsednib Zveze slovensbih izseljencev Lovro
Kramer, prav tabo tadi domači žap-nib Šbo/ič, bi je ob asistenci dabovni-ba opravil pogrebne obrede. Domači pevsbi zbor pod vodstvom Trisniba pa je zapel pesmi žalostinbe in ma tabo izbazal svojo poslednjo čast. Veliba množica pogrebcev se je zgrinjala ob odprtem groba, bar je prepričljiv dobaz, da je bil Plonarjev oče pri vseh priljabljen in zelo spoštovan.
Dragega pobojniba bomo ohranili v lepem spomina, svojcem izrebamo tem potom naše globobo sožalje.
OBVESULO
Siovensko prosvetno društvo „Edino:t" v Piiberku obvešča svoje čiane in prijafetje, posebno pa miadino, da bo v začetku novembra prirediio
PLESN! TEČAJ
Prijave iahko nasiovite na predsednika .Edinosti" loška Hudia aii pa jih oddaste v Hraniinici v Piiberku, kjer boste dobiii tudi vse ostaie tozadevne informacije.
Odbor
Vsaka pošta je vaša hranilnica
V	okviru predstoječega svetovnega dneva varčevanja je Poštna hranilnica — Postsparkasse izvedla po zveznih deželah mnogo tiskovnih konferenc, na katerih je informirala tisk z dejavnostjo tega pomembnega bančnega zavoda. Postsparkasse (PSK) je danes peti največji denarni institut v Avstriji. Njena bilančna vsota se je v zadnjih petih letih podvojila na skoro 32 milijard šilingov. Hranilne vloge so v teku meseca oktobra prekoračile mejo 8 milijard šilingov. Že spomladi je PSK slovesno obhajala 1,000.000-skega varčevalca pri tem denarnem zavodu. Ta izredno ugodni razvoj daje upravičeno upanje, da bo letošnji svetovni dan štednje še uspešnejši kot lansko leto.
Okrog 2400 poštnih uradov v Avstriji! skrbi za denarno poslovanje. Centrala PSK se zelo prizadeva, da
Poklonili se bomo našim žrtvam
V	okvtru po!aganja vencev na partizanska grobišča bo teto: osrednja počastitev danes 30. oktobra ob 15. uri na pokopatišču v Št. Vidu v Podjuni. Udetežimo se te svečanosti, da počastimo spomin naših nesmrtnih junakov, ki so da-rovaii iivtjenja za svobodo v borbi proti fašizmu.
bi bila vsaka pošta konkurenčna prodajna točka. V kratkem bodo na fasadah poštnih uradov namestili enotne napise in tudi okenca v uradih bodo opremili z napisi, ki bodo opozarjali na usluge poštnega denarnega prometa. Nadalje se PSK prizadeva za boljšo izobrazbo uradnikov in pri tem predvsem polaga važnost na pravilen odnos do strank, katere je treba prijazno in stvarno obravnavati. Do sedaj so v tem smislu izšolali že okrog 5000 poštnih nameščencev. PSK se sedaj bavi z izvedbo štirilet-ke (1975—1979), v kateri bo izvedlo vse potrebno, da bo strankam v največji meri zadoščeno. Pri tem naj bi prijaznost in prizadevnost na poštnih uradih igrala glavno vlogo.
Z uresničitvijo vseh teh ciljev bodo poštne hranilnice postale sodobno urejeni denarni zavodi, ki se bodo lahko merili s podobnimi denarnimi institucijami v Avstriji. Pri tem imajo poštne hranilnice to prednost, da je vsaka izmed 2300 poštnih uradov hkrati tudi hranilnica, v kateri lahko vlagamo naše prihranke, zlasti sedaj, ko obhajamo svetovni dan štednje.
IzdojatelJ, založnik In lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik; Andrej Kokot; uredništvo in uprava: ?021 Klagenturt - Celovec, Gasometergosse 10, tel. S2-5-50 — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. J. Drova, Celovec — Borovlje.

Naše žene obiskate posebnosti Notranjske
V četrtek 23. oktobra je večja skupina slovenskih žena na povabilo Konference za družbeno aktivnost žensk Sioventje obiskaio Notranjsko. Maže žene so se tam zadržate ves dan in si ob tej priiožnosti ogledale znamenitosti te pokrajine. Skupini naših žena so se v Kranju pridružiti "irje tovariši in tovarišice — Črtomir Zorec, Sitvo Ovsenk ter tovarišici Tončka in Marica — ki so nas spremljati na našem potovanju in nam roztagati posebnosti in zanimivosti pretepe notranjske dežete.
Pot nas je vodita kar z dvema omnibusoma, saj nas je bito skupno % žensk iz Borovetj preko Cetovca in Jezerskega oziroma kar direktno preko Ljubetja v Kranj, kjer smo se prvič ustavite in se pozdravite s Kranjčani. Od tam nas je pot vodita preko ravnega Sorškega polja v beto Ljubtjano in kar naprej ob robu fjubtjanskega barja do Vrhnike, Mer smo zaviti na odtično zgrajeno avto cesto, ki preko Postojne vodi do Razdrtega. Nekaj kitometrov pred Postojno smo z avtoceste zavite "o tevo in se ustavite v kraju Cerknica.
Jugos!ovanski atpinisti premaga!! južno steno !V!aka!uja
Pred nedavnim so čtani Vt. jugostovanske atpinistične himalajske odprave premagati južno steno Makatuja in stopiti na njegov vrh. To dejanje jugostovanskih oziroma stovenskih atpinistov štejemo med vrhunske uspehe svetovnega alpinizma.
Makatu je peta najvišja gora v Himataji in ima 8485 m višine. Ta himalajski orjak je že več tet citj števitnih odprav. Prvi so dosegti njegov vrh preko južnega stebra Francozi. Preko južne stene pa so srečo pred tremi teti poskusiti jugostovanski atpinisti, ki so steno premagati, vendar zaradi sitovitega viharja niso dosegti vrha. V tej steni so poskusiti srečo tudi Čehi, Avstrijci in neka mednarodna atpinistična odprava, v kateri je sodetovat tudi jugostovanski atpinist inž. Matija Ma-težič. Vse te odprave je tedena južna stena gtadko odvrnita. Letos so steno ponovno napadti jugostovanski atpinisti in uspeti.
S to zmago so se jugostovanski atpinisti povzpeti v vrh svetovnega atpinizma. K temu uspehu Ptaninski zvezi Stovenije, ki je odpravo organizirata in čtanom ter vodji ekspedicije iskreno čestitamo.
Ogied Lovskega muzeja v Stoveniji
V prejšnjih časih je bi! ta kraj ce!o trg. Tam so bi!a nekdaj ve!ika sk!adišča so!!. S*to:! Cerknico je tedaj vodita tovorniška Pot iz Trsta v Ljubljano. ieteiica, ki jo Postita Cerknico ob strani, je povzročita gospodarsko nazadovanje. Ko je po prvi **etovni vojni nova meja proti ttatiji od-*ie!a obsežne gozdove na Tovornikih, je jo občutno vptivato na gospodarstvo, ki is bito poteg živinoreje gtavni vir dohodkov. Po osvoboditvi se je potožaj zopet ibotjšat. Posebno vtogo pri tem igra to-*Qma pohištva ..Brest", ki danes zapostu-is okrog 700 tjudi. V tej tovarni, ki smo jo obiskati, smo bite koroško žene topto sprejete. Predstavniki tovarne so nas seznaniti z razvojem tega vetikega tesnega Podjetja, katerega izdetki so znani in cessni skoro po vsem svetu. Poteg te tovarne sta v neposredni btižini še dva podobna obrata. Po ogtedu tovarne ..Brest", kjer so nas še tepo pogostiti, smo si ogtedate še notranjski fenomen — Cerkniško jezero, ki poteti zgine, tako da oko-*'Ski kmetje na območju bivšega jezera Pasejo tahko živino, ie Vatvasor je nekoč zapisat, da je Cerkniško jezero ..redkost *ned jezeri in pravo čudo narave". Jezero Začne nastajati oziroma naraščati po jesenskem deževju, ko števitni potoki in iz-*irf iz okotiških ptanot dovajajo totiko *<*de, da jo požiratniki na dnu in jame na ebrobju ne morejo požirati. Kadar je jezero največje obsega 24 kvadratnih kilometrov površine. V tem jezeru je tudi mno-9o rib, ob njegovih bregovih pa se zadr-*"!ejo števitne povodne ptice. Kohcem
spomtadi voda usahne skozi števitne po-nikve. Ribe so umaknejo na mesta, kjer je statna voda, mnogo pa jih obtiči v kotanjah, kjer so pten ribičev, ki imajo takrat bogato bero. Ker je trava, ki poteti preraste kraško potje, kista in mato vredna, so kmetje izraziti žetjo, da bi jezero osušiti. To bi bito seveda nespametno. Presihajoče Cerkniško jezero in njeno oko-
ČESTITAMO
Marija Wieser pd. Šašlova v Slovenjem Plajberku je na graški univerzi uspešno opra-vi!a izpit akademske preva-jaike iz ruščine.
K temu uspehu iskreno čestitamo.
ti:o, ki predstavijo edinstveno atrakcijo na svetu, bi bito treba preurediti la turistične namene. V tej smeri se tudi ie deia.
Po ogiedu tega ..čuda", smo se odpe-tjcie v Postojno, kjer je svetovno znana Postojnska jama. Seveda smo si jo tudi ogiedaie in kar nismo se mogie dovoij načuditi tej podzemeijski iepoti, ki privabijo na mitijone ijudi iz vseh dežei sveta.
Predno smo se podaie v .podzemije".
nas je pred jamo pozdravit predstavnik mesta Postojne, predstavnica tamoinje ženske orgcnizacije in krajevni predstavnik Zveze borcev. Predsednica Zveze slovenskih žena Miiena Grobiacherjeva se je za prisrčen sprejem iskreno zahvalita, nakar smo se z eiektrično žeieznico ob spremijavi vodiča, ki nam je razlagal topota in posebnosti te jame, odpeijaie v bajno razsvetijeno podzemeijsko kraije-stvo, kjer žarijo v vseh barvah votiine, kapniški stebri, zavese in skaini podori. V jami smo tudi videie posebnost kraških jam, človeško ribico (Proteus), ki je edinstvena prebivaika tega kraškega podzem-ija. V veiičastni koncertni dvorani, ki doseže 50 m višine in v kateri je prostora za tO.OCO ijudi, smo zapeie tri koroške pesmi, ki so čudovito odmevate od visokih sten. V drugi svetovni vojni so imeii Nemci v jami veliko skiadišče goriva, katerega so partizani teta 1?44 zažgati. Na to drzno akcijo še danes spominja začetni okajeni dei jame.
Voda, ki se vije skozi Postojnsko jamo je reka Pivka. Doižina rovov reke Pivke, ki se prebija skozi Postojnsko jamo meri okrog M kiiomotrov. V začetku je bii znan samo majhen dei današnje jame. teta 1818 je vodnik tuka Čeč (po njem se danes imenuje postojnsko društva jamarjev) odkrii vhod v nadaijnje dele. Pozemeijska žeieznica, ki se vije skozi jamo ima svoj početek že leta 1872. Od teta 1?S7 naprej viečo vagončke eiektrična akumuiatorska iokomotiva. teta 1884 so jamo eiektrifici-raii. Seveda se je od prvih početkov pa do danes v jami mnogo spremeniio. Stai-no se iščejo nove možnosti, da bi jo narediti še boij atraktivno, čeprav Postojnska jama ni ena največjih, večje so še v Avstriji ziasti pa v Ameriki, siovi po svetu kot ena najiepših. Ta jama je daia Postojni svoj pečat, ker bi biia brez nje Postojna nepomemben kraj.
Po ogiedu jame smo bite povabijene na kosiio, ki nam je po ..doigem" podze-meijskem ..sprehodu" izredno tekniio. Postojnski predstavniki so imeii še v načrtu, da nas popeijejo v Predjamski grad, vendar zaradi časovne stiske toga načrta nismo mogii izvesti. Srečni in zadovoljni smo se posioviii od prijaznih gostiteijev, ki so v dejanjih pokazati, da smo jim koroški Siovenci zeio pri srcu.
Na povratku domov smo so na kratko ustaviti še v tjubijani: od naših štirih spremijevaicov, katerim gre giavna za-siuga, da je bii naš iziet, ne samo iep, temveč tudi poučen, pa smo se posioviii v Zbiijah v gostišču ..Kanu" pri Medvodah. Na tem tepem izietu smo siovenske žene na Koroškem imeie spet priioinost spoznati nov košček matične dežeie Siovenije, njene prebivaice, hitri gospodarski razvoj in ijudi, ki s ponosom govorijo o svojih svaritvah. V pogovorih z njimi smo se prepričate, da budno spremijajo dogodke na Koroškem in da nas podpirajo v pravičnem boju za dosego pravic, ki so nam zajamčene v avstrijski državni pogodbi.
Tem potom se Zvezi stovenskih žena v Ceiovcu za organizacijo, Konferenci za družbeno aktivnost žensk Siovenije, ki nam je omogočita ta tepi iziet. družbenim predstavnikom, ki so nas povsod prisrčno sprejeti in našim požrtvovalnim vodičem, v imenu vseh udeieženk tega izredno ie-po uspelega izieta, prav prisrčno zahva-iim z žetjo, da bi se medsebojni stiki še boij utrditi in pogiobiii.
Kakor smo že poročali v našem listu so slovenski lovai v matični deželi letos ob tridesetletnici osvoboditve slovesno odprli v Bistri pri Vrhniki Slovenski lovski muzej, katerega naloga je prikazati razvoj slovenske lovske organizacije v Sloveniji. In ker je letos naša lovska organizacija na Koroškem „Kiub prijateljev lova" obhajala podoben jubilej svojo desetletnico obstoja, se je le-ta tudi odločila, da napravi izlet v Bistro in da si ogleda zanimivosti tega muzeja. V nedeljo 19. oktobra se je okrog 30 naših lovcev z družinami odpeljalo v Bistro, kier so si v gradu Bistri ogledali to zanimivo lovsko posebnost. Naše izletnike, ki so se peljali z omnibusom v Slovenijo, sta vodila tajnik KPL Kelih Mirko in blagajničarka Marica Pradetto. V Ljubljani se jim je pridružil predsednik KPL Karel Prušnik-Gašper. V muzeju sta naše izletnike sprejela in vodila po lepo opremljenih prostorih svetnik Lovske zveze Slove-
SREČANJE R!B!ČEV v Domu v Tinjah
v soboto 15. novembra 1975 od 14. do 19. ure.
Spored:
tzobraževaini program več strokovnih fiimov tekmovanje in presenečenje stavnostna večerja
nije Varičak Veljko in dr. Ernst Petrič, ki je avtor članka, ki smo ga pred nedavnim objavili v Slovenskem vestniku. V muzeju je med drugim predstavljena na Slovenskem živeča avtohtona in v zadnjih desetletjih znova naseljena divjad. Nadalje je posebnost vsebine razstavnih prostorov v tem, da je prikazana kot slovenska tudi v socialnem smislu, to se pravi, da je prikazan tak lov, kakršen je bil na Slovenskem in kakršnega je izvajal slovenski človek in ne tuji fevdalni gospod ali kapitalistični magnat. Z ustanovitvijo prve slovenske lovske organizacije, ki je delovala na vsem slovenskem etničnem ozemlju, leta 1907, je bil postavljen nekakšen branik, ki se je zoperstavljal dominaciji potujčevanja na tem ozemlju. Z razliko z drugimi lovskimi muzeji, ki so po navadi en sam konglomerat vsega mogočega, tudi tega kar niti ne spada več v to stroko, je slovenski muzej predvsem izobraževalnega značaja, kjer se strokovnjaki predvsem prizadevajo, da strokovno in znanstveno prikažejo izredno pomembno lovsko stroko. Posebnost izgradnje oziroma oblikovanja muzeja je tudi v tem, da pri tej zahtevni nalogi ni bilo treba iskati tuje pomoči ali posnemati tuje vzorce.
Naši lovci so bili z ogledom muzeja zelo navdušeni in sklenili so, da bodo še večkrat prišli in pripeljali še druge, da se še podrobneje seznanijo z vsemi zanimivostmi. Predsednik Kluba prijateljev lova Prusnik se je po ogledu v imenu vseh prisrčno zahvalil za poučni in zanimivi obisk muzeja.
Sporoa;7o
ALT ER PLA7Z
PRtESTERHAUSGASSE
Posojilnica Celovec, ki je imela doslej svoj poslovni lokal pri „Bierjok!u", sporoča, da se je 29. 10. 1975 preselila v nove poslovne prostore v Celovcu, Bahn-hofstraf;e 1, vhod Priester-hausgasse (glej skico!).
Ko se zahvaljujemo vsem našim članom, vlagateljem in poslovnim prijateljem za dosedanje zaupanje, izražamo prošnjo, da bi nam ostali zvesti tudi še v bodoče v naših novih prostorih.
Za Posojilnico Celovec:
R. Vouk
predsednik upravnega odbora
JOS!P JURČIČ	12
Domen
Sova je osla! isti ko pred. Nekateri so trditi, da se je obraz ta leta še bolj slrknii in sesušii in da je zatiinik jei od starosti upogibati, vendar to se ni veliko poznalo. Ne moremo pa čisto nič povedati, če je bi) tudi on tako naravnost pozabil Domna.
Bilo je jeseni. Na grajskem travniku je staia pokošena otava v kopicah; kosci so se biti pa že davno razšli, kajti že je stala zvezda večernica visoko na nebu. Počasi je Potihnil hrum po vaseh okrog in okrog, le še tam pa tam sta peta dva ponočna sieparja kako okroglo pesmico, pa laspana sta se izgubila tudi onadva vsak za enim oglom.
Samo v gradu sta čuta še dva čtoveka. Luč je svetita 'z graščokovega akna.
V isti sobi kakor že pred najdemo tudi nocaj dva naša stara znanca, Savo in Jurca. 2e doigo ni stari gospodar Vasovat v gradu. Nocaj pa je bi) Sova nenavadno pri volji m besedi, menda ga je biia obilo košnja razvedrila.
.Poklaije boste pa veliko imeli letos, pokiaje," govori Jurec graščaku. .Po travniku sem hodi) in videt, da so vam dosti nakosili in natepli."
Sova je zarenčal nekaj in primuzal.
.Samo čisto vam niso pokositi," nadaljuje Jurec. ,Nekatere redi še vse kosmate teže. Pozna se, da so te tako Potepti nekateri, da so kose iz rok vrgli. Hencajte, veselje bi ime! čtovek takemu brco pritisniti, da bi se kositi učil. Moto manj ko pol voziča bi je bito tohko več, mrvice."
.Hočanov je nekaj delalo," spregovori Sova in puha dalje tobak.
.Tlačanje so liačanje. Domač posel je še zmerom najboljši, če je priden. Dober hiapec je boljši ko zlata vaga.
] To sem jaz skusit, kaj menite, dela sem imet dosti, otrok pa ma!o, samo Anko. Zato sem moral hiapce imeti. Pa to moram reči, za delo ga nisem imel otovrej, kakor je bit tisti Domen," je govori! mož počasi, kakor so mu misii tekie iz stare giave.
.Hm!" zarenči Sova pri tem imenu.
.Ni več slišati o njem? Kje je neki? Če je res od vojske pobegnit doli na turški meji, ka-ii? Ljudje so govorili, da je tako pisanje prišlo."
,Ne vem," pravi Sova in se obrne v temno stran; ni mu bila ljuba ta reč. Toda Jurec tega ni zapazit.
.Kaj pravite, kaj je? čakaj no! Neko reč sem imel že dostikrat na jeziku, da bi vas bil rad vprašat: o nekaj si nisem domislil, nekaj sem totiko štramast, da se nisem upal vprašati. Kaj je res, kar ljudje klepečejo in stara babiščeta trobezljajo, da je bil Domen vam v rodu?" Zadnje vprašanje je govori) bolj natihoma, skrivnostno.
.Kaj kiepečejo?" povzame naglo Sova.
.) nu, razumite me, jaz sem že zmerom dejal, da ne bo nič resnice, reke) sem, težko, če bo kaj. Pa ljudje hote zmerom več vedeti. Tisti berač Urh, ki na gosli brenka — zdaj ga že dotgo ni več v te kraje — je bil raznesel, da je bil Domen vaš — vaš s!n."
V tem hipu se zasliši iz dvora sem lajanje veiikega prikienjenega psa. Grozovito je razgrajat in se zaletaval, kakor Sova še nikdar ni slišat.
.Kaj je neki?" je dejal graščak, vstal s stota, snel staro puško s ktina na steni in še! k oknu. A zunaj se je bito poobtačilo, videto se ni za pet pedi. Bogastvo in denar
i je bilo storilo skopega gospoda neznano boječega se za svoje imetje.
.Družina pa že vsa spi. Kaj ti bo to!" renči Sova, napne petelina pri puški in se odmakne od odprtega okna. Zdajci siišita oba, kako pes zacvili in tajanje pojenja. .Kaj je to?" reče Sova in obledi ko zid. Postavi se zopet na okno in zagrmi z debeiim svojim glasom: .Kdo je?" ter nameri puško naravnost v temo proti dvorišču. Namesto odgovora prižvižga krogla iz teme in ieti ravno mimo njegovega ušesa v izbo.
.Za božjo voljo!" vzdihne Jurec v strahu.
Sova se ogne od akna, kjer ga je odsev tuči, stoječe v debeiem železnem svečniku na mizi, vidljivega delat nevidnim sovražnikom.
.Počakaj, jaz zakličem hiapce," pravi Sova in hoče iti ven. A ropot zunaj mu naznanja, da so velika vrata vržena iz zapahov. Strašen krik se Ije ču) v tem trenutju; bakie so se jeie svetiiti po vsem gradu. Po stopnicah hrumi več korakov. Sova zakiene duri od znotraj, sam pa se usede nekako mirno in pogumno za mizo, postavi železni svečnik na ogel predse, puško pa napeto po mizi, namerjeno proti vratom. Tako je pričakovat, sicer upade! in bled, vendar neustrašen, kaj bo.
Jurec je stai bliže peči, sivi lasje so mu stati pokonci, bil je veliko boij v strahu ko Sova. Ni moget razumeti, kaj vse to pomenja.
Vendar oba nista utegnila premišljati. Prikaže se skoz iuknjico pri vratih svit bakie od zunaj, sliši se ravs več ljudi, bunkanje na vrata, zaletavanje. Ključavnica ni doigo držala. Vrata se odpahnejo.
Jurec je bit na pa! za vrati in ni precej zagieda), kaj je; kor pa je Sova videi, bi ga bilo iahko na napačno misel zapeljato, da to ni resnica, ampak da se mu te sanja.
Pravtjica o vrbi žaiujki
Ob potočku za mestom je živeta mati Zemtja s svojo veliko družino. Vso dolgo zimo so živeli v razumevanju in medsebojni tjubezni. Mati Zemtja je skrbela, da je bilo njenim otrokom, trobenticam in zvončkom, vedno prijetno topto, za kratek čas pa jim je pripovedovala a lepoti in dobroti pomladi, ki bo kmalu prišla ... V veselem pričakovanju je hitro mineval čas.
Toda nekega dne so postali otroci nemirni. Stopili so k materi Zemlji in jo vprašali: .Ali morda veš, mati Zemlja, čemu se je nenadoma tako otopilo in od kod prihajajo
/VEŽA ATA/VRER
Zato, da živel bi ta drobni fantič
Efft/g pot S0MC4 Kfon;7<r je v w/č !M rrio/Tr m/se/ —
je dr^re/a wed ?nr%e?M?H:	so^e.
Nt^^rrror rrr zn%/<3, d rew^ je ras/rr.
NeHddorrM z dro^rrrrrrr, Zop//w/ prsr^r zade/ je o^ o^rzo otroj^r g/<M.'
^Nrrro, /?:iro rec:wo, reHmo zvezdrco/ Pdd/d /?o, pdd/^r :n se /oj, ^^o ž/ve/ /</ ^rez rrjef /7wr/ ^orrr ^rez zvezdrce moje/"
.Da, vsi mislimo tako, vsi si želimo k soncu," so pritrjevali bratci itn sestrice.
Na trudni obraz matere Zemlje je legla skrb.
.Prvo sonce še ne prinese prave pomladi. Ostanite lepo pri meni in zaupajte vame, ki imam že dostii izkušenj. Ko bo napočil čas za vas, vam ne bom branila v svet. Toda sedaj ne izzivajte s svojo predrznostjo velike narave, ki vlada nam vsem. Modra je in dobra, zato se vsi ravnamo po njenih nasvetih in ubogamo njene ukaze."
Nestrpni otroci pa niso dosti marali za materine besede. Vso noč so med seboj pritajeno šepetali in opoldne drugega dne, ko je izmučena mati Zemlja legla za trenutek počivat, so odprli okenca svojih izbic in smuknili v prostost.
.Kako lep je svet in kako velik!" so zacingljati presenečeni zvončki.
.Poglejte," je zapeta trobentica, „ta zelena voda je sosed potoček in tista drevesa ob njem so tete vrbe, o katerih nam je pripovedovala mati. Pozdravljeni vsi skupaj, novi prijatelji I"
Vrbe pa so ostale nepremično, togih, resnih obrazov.
.Kaj menite, ati ni mati Zemlja ravnala nepremišljeno, ko je svojim otrokom tako zgodaj dovolila svobodo?" je zaskrbelo naj-
starejšo med njimi.
.Ne sodi prezgodaj," je zažuborei potoček. .Poslušal sem čebljanje malčkov in izvedel, da so skrivaj odšli od doma."
.Kaj, pobegnili so od dobre matere Zemlje!" so karajoče vzdihnile vrbe v en glas.
.Ali je to mogoče? In kaj poreče narava? Da le ne bo kaj narobe!"
Zvonček in trobentice pa so se brezskrbno veselili novega življenja. Sest dni so rastili in vsak dan so bili njihovi cvetovi lepši. Veselje jih je bilo pogledati.
Toda jutro sedmega dne se je neprijetno ohladilo. Drobna stebelca so zadrhtela v mrzlem vetru. Dobro sonce so zagrnili temni grozeči oblaki. Iz njih se je v vrtincih vsipal gost sneg. Otroci matere Zemlje so spoznali, da niso naredili prav, ko so prezgodaj zapustiti dom.
.Vrnimo se k materi!" je zajokala najmanjša trobentica. Toda btilo je prepozno. Neusmiljena snežna odeja jim je vklenila nožiče in naglo ras tla. Kmalu je pokrila nežne cvetne glavice, ki so klonile pod njeno težo. Počasi, druga za drugo, so umirale trobentice in zvončki so za vedno zaprli svoje bele veke. Nihče ni slišal njihovih poslednjih vzdihov.
Le globoko pod njimi je zaječalo srce matere Zemlje in zakrvavelo od bolečine. Iz
Prižgimo svečke
Očka moj več nima ata, mamo ie in še dva brata. Dedek bi) je partizan, doigo je že pokopan.
tutri bo vseh mrtvih dan!
Svečko moram zanj kupiti, ker ne smem pozabiti nanj, ki je iivijenje dai, da sem jaz — si ti ostai!
teh kapelj srčne krvi je na pomlad vzklilo vrba. Rasla je, rasla, toda — glejte čudo! Svojih vitkih vejic ni ponosno dvigala k nebu kot njene starejše seste. Žalostno jih je sklanjala vedno niže k materi Zemljii.
Nekega dne je prišla k potočku za mesten majhna deklica s svojim dedkom.
.Dedek, zakaj je ta vrbo tako žalostno?' ga je vprašala.
.Saj res," je odgovorit starec. .Prav Imaš, ta vrba je drugačna od drugih. Taka je kot bi žalovala."
.Dedek, ker žaluje, je reciva žaluj kal" je otožno dejala deklica.
Vrbi pa je to ime ostalo do danes.
Ot/pr/d sem o&wo /w fZt/e/% rzMMro.'
Te^/d je, te^/d r!d grtč, rdzprcnir/d predpdSHi^, prMfrcg/d je zvezdico. RdNo, prdv rd/?/o jo je po/ožl/d spdt Md goro.
Ro std se vrdčd/d owd In dn^o, sem vede/d.' res /d Krnr/.
Prdv Zd&e oči lwd ^d&or njegovd zvezdd
Zdspdrz^d.
/Ve mogel /d ld(l /*rez nje.
R:/d sem vese/d, dd std jo rešl/d.
3e jdz /d fe&/d — ne sdmo Md grič,
Md vrA gore zdfo, dd žive/ /I fd dro/ml jdMtlč, fd zvezdlcd svet/d.
prijetni zvoki, ki so nam vzeli mir in spanje?"
.Prav imate, otroci moji," je odgovorila mati Zemlja, .topleje je, saj nas ogrevajo prvi sončni žarki. Prišla je topla sapa in našega veselega soseda potočka rešila ledenega oklepa. Sedaj nam žubori in naznanja, da se približuje konec zimskega mirovanja!. Da, zdaj bo pomtad resnično vsak čas tu."
.Zdi se mi," je pomodroval naj večji zvonček, ,da smo že dovolj dolgo pri tebi, mati Zemlja. Godni smo, da zapustimo tvoje naročje, vreme je čudovito, dovoli nam vzkliti!"
Morski rak se je skobacal iz vode, sedel na skalo in si pomencal oči. Povsod je bila tišina, le na bližnji cipresi je pela ptica.
Rad je bil dobre volje. Podnevi so mu nagajali kopalci, zdaj pa je bila vsa obala njegova. Zato je odšel na sprehod. Kmalu je obstal in skimaval z glavo. Pred njim je ležalo polno papirja, koščic in ogrizkov. Odprl je škarje, ko da hoče odpadke razrezati na drobne kose.
Maščevalnost je sijala iz njegovega pogleda. A ne za dolgo.
Začudeno je strmel v razpoko na skali. Poznal je otroke in odrasle ljudi, a kaj takega še nikoli ni videl. Imelo je oči, nosek in usta, le rok ni bilo videti in tudi premaknilo se ni z mesta.
Močno se je oprl v tla in potiho vprašal:
„Ne poznam te, a kdorkoli si, ali hočeš z mano na sprehod?" Ker ni dočakal odgovora, je pogumno stopil dalje in ponovil vprašanje.
„Kdo me kliče?" je zaspano spregovorilo drobceno bitje v razpoki.
Raka so spreleteli mravljinci po hrbtu, vendar je potajil strah in odgovoril:	„Jaz sem, pogumni
morski rak."
„Odpri oči in poglej okoli sebe. Vse to, kar vidiš, je morje."
„Morje?" Pa me ne boš vrgel vanj?"
„Slabo sodiš o meni. Nisem sicer lep, toda zapomni si: ni vse samo zunanjost. Kljub temu lahko
JANEZ ŠVAJNCER
Punčka in rak
.Kaj hočeš? Če mi boš nagajal, bom povedala mami."
.Ali tudi ti pripadaš človeškemu rodu?" se je začudil rak.
„Jaz sem majhna punčka in imam svojo mamo."
.Ne vidim je, kje pa je?"
Bitje v razpoki je zajokalo.
„Ne joči," je sočutno odvrnil rak. .Če te je strah, bom ostal pri tebi vso noč."
.Kje pa sem?"
imam dobro srce."
.Oprosti, nisem te hotela žaliti. A saj veš, noč je in jaz sem tako sama."
.Zakaj si ostala tukaj? Se potepaš?"
Drobceno bitje v razpoki si je obrisalo solze in odgovorilo: .Popoldne me je mama prinesla semkaj in se igrala z menoj. Tudi skopala me je. V kotanji, ki jo je
obložila s drobnim kamenjem. Po* tem me je položila v to razpoko in pozabila name."
Rak je nekaj časa premišljeval in nato rekel: .Najboljša tvoja mama že ni, ker te je pustila samo."
.Vseeno jo imam rada. Vetti' da ji bo hudo po meni. Vso noč no bo mogla zaspati."
„Če je tako, kot praviš, nisem več jezen nanjo," je odvrnil rak, se ji približal in vprašal: „Ali poj' deva na sprehod?"
.Grem, če mi ne boš nagajal.**
Rak je z drobcenim bitjem zaplaval ob obali. Bilo je tako veselo, da se jima je še mesec smejal % neba. Potem je rak položil bitje nazaj v razpoko in ostal na straž' vso noč.
Zjutraj je prišla na obalo deklica. Tekla je med skalami in nenadoma vzkliknila: .Oh, kako sem bila v skrbeh! Sanjalo se m' je, da si utonila."
Rak, ki je vse to slišal, je zadovoljen odplaval v zaliv.

Kakih šest maž, čudovito napravljenih in oboroženih, se je rinilo skozi dud v slanico. Vsi so bili obrasli po obrazih, nosili so dolge puške, samokrese za širokim rdečim pasom in dolge nože. Prvi, velik, zastaven mož svetlih oči in dolge brade, je nosil veliko leseno baklo. Njegova roka je bila brez palca.
.To so Turki," je rekel Jurec strahoma sam pri sebi, spomnivši se, kako so stari očetje popisovali podobe teh sovražnikov stare noše dežele.
.Ha!" je kričal grozovit vodnik divje trope, ki je baklo nosil, ,ha, zdaj te imam!" in z dvignjenim nožem je hote! planiti nadenj, a puška poči, krogla mu predere prsi. Ko bi treni), popade Sova še težki železni svečnik s svečo vred in ga z vso močjo telebne razbojniku v čelo. Bakla mu pade no tla. Zvrne se sam vrhu nje. Za trenutek nastane tema in krik po izbi. Pa precej pridera še drugi in prineso svečavo.
A Sova je bil porabil temo. Skočil je bil skozi odprto akno na dvor in pustil Jurca samega. Ko vidijo svojega vodnika v krvi, potolčejo razbojniki starega moža na mah in brez usmiljenja.
Vse obširno poslopje — tako imenovani grad — je bilo razsvetljeno. Čudovito je odsevalo v črno noč daleč okrog. Po polju pa med gradom in vasjo je z velikimi koraki tekel spehan mož, graščak Sova, proti vasi. Vaščanje so bili že vsi na nogah. Luči in vpitje jih je bilo zdramilo, vendar so strahoma gledali le od daleč in ugibali, kaj to pomeni. Neki dedec je celo začet praviti staro pravljico, da so nekdanji gospodarji imeli grajske ponočne svatov-šoine, na katerih so s peklenskim ognjem znali tako razsvetliti grad, da je svit sta! za devet žrdti visoko kakor od sonca. .Ta gospod je tako tudi ves onegav, ta stenica; bog in sveta pomagatka nas varuj, ne dejal bi dva pota, da se ne peča s pošastjo hudičevo in morda tudi svatuje no-
coj," sklene dedec pripoved in marsikdo se je našel, da mu je verjel.
Sele ko pride Sova mednje spehan in strašen in pripoveduje, da so razbojniki, in zapoveduje, da bi šli pomagat, se jamejo vaščani gibati, kričati. Razlete se na vse plati in se shajajo zopet vsak s kakim orožjem, lesenim ali železnim. Da bi svoja armado tem strašnejšo storiti in vrage laglje odpodili, nataknejo slamnate otepe in škep-nike no droge ter jih zažgo. Tako se počasno pomikajo proti gradu, ki je bil že na več mestih v plamenu.
Bito je v vsem nekaj grozovitega. Kmetje so imeli poguma, da še sami niso vedeli, od kod so si ga vzeli. Žene in otroci pa so vpili pred vežami In stoli in zijali.
.Za pet ran Kriščevih, botra, kaj je pa?" je vprašala mlada ženska z otrokom na rokah stara sosedo.
„1, lej jo, letj! Kaj ne veš, turški razbojniki so, vse po gradu so že poklali, bog se jih usmili in mamka božja!"
.Ježiš! Kaj bo, če dol pridejo!"
.Črni so ko ogel in cele jablane s korenino pulijo," reče tretjo baba. .Naš Tanek je gospoda slišal otodl, ko je pravil. Sam bog daj, da bi se naši še kdaj vrnili."
.Jemineja!" javka mlada mati, .kako sem jaz svojemu branila zdajle z doma hoditi. A menite, da mara kaj? Nič, nič ne." In solze se udero mladi ženi.
Ko pride Sova s krdelom svojih za boj pripravljenih kmetov blizu gradu, vidi, da ni že nikogar, le tu in tam se je s strani prilepe] kak hlapec iz svojega skrivališča.
Ravno so stali možje in se posvetovali, ali bi gasili ali bi se vrnili v vas ali bi šli za razbojniki, ko glasno zadoni iz teme pok veliko pušk in krogle so padale nizko, visoko in na vse plati. Vendar zadeti so bili samo trije možje, drugi so jo pocedili, pozabivši hrabrega poprejšnjega duha, naravnost domov, zakaj ni jih bilo volja bojevati se s takimi vragi, ki jih še videti ni bilo.
Kmalu je potihnilo vse okrog, le ogenj je pokal, požirajo tramove in strehe in nakopičeno bogatijo Sovavo.
Težko je bilo kmete vdrugič pripraviti, da so šli iznašat iz grada, kar se je dalo še oteti. Jurca so našli na pol živega.
Ko so drugi gasili in nosili, je sedel Sova na majhn' vreči, na ostanku svojega bogastva, podpiral glavo v dlan In tiščal komolce v kolena. Vsa druga njegova družina je bila malokdaj pri njem, tudi nocoj ni bilo ni žene ni otrok-Nanje Sova tudi mislil ni. A denar, denar, ki si ga je tako skrbno spravljal vkup, skoparil, še sam sebi ne privoščil —* večji del tega denarja so mu vzeli tutji, divji, bogve ka-kovi ljudje. Ne, nikakor, niso mu ga tuji ljudlje vzeli, on sam si ga j,e bit, bi skoraj rekel. Kajti dobro je vedel, kdo je bil vodnik razbojniški, oni človek z baklo in črno brado in svetlim očesom, oni, ki ga je sam ustrelil in s svečnikom ubit, oni je bil Domen, njegov sin, njegova kri. Tedaj ga je bito konec, tega sitnega sina. Sava se bo oddahnit. O ne, bog je vest ustvari! vsem ljudem, tudii on ni bil brez nje.
Sova je vedel, da ga je ubil do smrti, vendar trupla v gradu ni bilo nobenega razen Jurčevega, dveh hlapcev in pa starega pastirja, čigar zvestobo je bila vzrok smrti.
!2
KAJ JE NAZADNJE DOŽIVEL SPILKIN JOŽEK
Krojač Sptlkin Jožek je bil ravno omenjene noči dodelal nekaj hlač in plačilo za ta svoje šivanje je bil nesel spravit nekemu krčmarju tik ceste; ta pa mu je za odškodnino polnil precej dolgo časa steklenico z rdečim vinom, ki je potem nahajalo pot po strmem Jožkovem goltancu. Bralec mi bo rad verjel, da je potem moj dolgoletni krojač precej vse križem švedral, ko je popustil krčmo in se napotil proti domu.	(Dd/je v pr;7?o(/nj: sfevi/Zd/
BS3EBBZHS
Pod mogočnimi, tisoč tet starimi lotimidskimi zidovi, med katerimi se je rodit Kairo, je vrelo kot v panju. Pod zidovi so stali drugi ob drugem pisani vozički, potujoče stojnice, tta katerih prodajajo sadje, zete-njavo, pa sladoled, dateljne, kikirikiju podobni ,fut sudani" sladki krompir, ki ga pečejo v majhnih lokomotivam podobnih pečicah, in še vse mogoče druge dobrote, ki raz-vese&jutjejo arabski želodec. Pod silnim obokom Bab el Nasr, vrat zmage, se preliva potok najrazličnejših vozil, od ročnega samoteža do koles, motorjev in avtomobilov. Onstran Bab el Nasr se gnetejo prve hiše starega Kaira, ki se širijo tja proti bazarju, Kan el Kaiiiiju, tostran vrat pa je pravo sejmišče, za katerim se v blagem pobočju dvigajo razmajane hiše, desno od njih, na vzhodni strani pa morje lesenih ali napol zidanih lop in hišic — to je pokopališče Bab el Nasr.
Zenske, ovite v tradicionalna muslimanska črna oblačila, ki so sedete okoli velikega vodnjaka na gornjem koncu sejmišča, sa nenadoma začele ječe vreščati. Planile so pokonci in se kot preplašene koklje zapodile proti prašni utici, ki vodi na pokopališče. Čez sejmišče se je v oblakih prahu pripeljala dolga karavana taksijev, pred njimi pa je vozi) črn, umetelna okrašen mrliški avta. Karavana se je ustavila pred eno izmed bližnjih lesenih top in 'z mrliškega avtomobila so pogrebci potegniti bel pograd, in ga dvignili visoko nad glave. Na pogradu 'je ležalo truplo, ovito v rožnat prt.
„Otrok," je rekel moj spremljevalec Talaat Husein Sotiman, inšpektor za islamske spomenike v oddelku za umetnost ministrstva za kulturo in nacionalno orientacijo. Inšpektor je v roki držal mohamedanski molek in pridno zebra!. S prsti je spretno prebiral kroglice na molku. .Kaj molite?" sem ga vprašal. -Alla," j,e odgovoril .Božje ime izgovarjam. Kakih sedemstokrat na dan. Če človek izgovarja Njegova ime, se spomni nanj, če ne pa Ga hitro pozabi."
Mohamed je vedel, kako mota prijeli svoje vernike. Bil je pravi mojster. Danes vsa izraelska vojska rte bi prisilila povprečnega Arabca, da bi sedemstokrat na dan izgovori) kako ime, še lastnega ne, ali da bi se odpovedal alkoholu in svi-nini, mesec dni na leto pat podnevi sploh vsemu.
Pokopališče Bab el Nasr je samo majhen, skoraj nepomemben delček kairskega Mesta mrtvih, ki se razprostira več kilometrov daleč pod golimi Mokatamskimi griči na vzhodni strani Kaira. Mesto mrtvih Ja pokopališče, ki ga je dal urediti Amr el Az, arabski osvajalec Egipta pred trinajstimi stoletji, ko je na jugovzhodnem koncu sedanjega Kaira postavil svojo prestolnico Fustat.
Vsak tujec, ki se pripelje v Kairo z letalom, vidi Mesto mrtvih, a le malokdo ve, da je to pokopališče, Se manj pa je takih, ki si ga ogledajo. Pa vendar je Mesto mrtvih eden najbolj zanimivih in skrivnostno nenavadnih delov egiptovske prestolnice.
Mesto mrtvih ni pokopališče v evropskem, katoliškem smislu. Muslimanska pokopališča so nasploh drugače zasnovana kot katoliška. Medtem ko je katoliško pokopališče svet kraj, napol odmaknjen od tega sveta in ponoči poln grozljivosti, se muslimanska pokopališča
vedno zlivajo z okolico v celoto. Vaška pokopališča so skromni sarkofagi ali okrogli nagrobniki, ki mole iz trave kot štori. Na mestnih pokopališčih so grobovi bolj bogati in umetelni, a ravno tako kot v vasi tudi v mestu pokopališča ne toči od bivališč noben zid, tako da pogosto človek ne ve, kje se konča pokopališče in kje se začne vas ali mesto.
Drugo kar je na muslimanskem pokopališču, zlasti pa še v kairskem Mestu mrtvih, tako zelo drugačno od naših pokopališč, je
ANDREJ KOKOT
Pod
skalo gorečo
Pod sM/o gorečo je ras/a M maže prerz&KŠnje.
N j err čas je M do/g bi sonce je sMpo s/;a/o v časa njene yom/gdt,
% fo/ja je Mri /srepM. Aorenine so prevrMe sM/o in nrisie po; do žizdjenj%.
/n zdaj swo tn.* stokrat požgani, tisočera; spoznani za mrtve, prešteti Mt živaii za odstre/,
steptani v črno zem/jo.
Pa smo ta,
Mt da nikdar ne Z?i Mi zapisani smrti.
/Vaš nage/j krvavo cveti, Mt še niM/i poprej/
Pesem je avtor posveti! podiim partizanom pod Arihovo petjo
ozračje. Muslimani se svojih mrtvih ne boje. K njim hodijo na obiske, jim nosijo hrano in pijačo, molijo na njihovih grobovih, a nikogar ni strah, da bo zdaj zdaj kje iz groba pogledata lobanja ali mrtvaška kost. Podnevi je na pokopališčih tudi vse polno ljudi, ki posedajo na
soncu in klepetajo, ne da bi jih kakorkoli motilo, da sede med grobovi.
Kairsko Mesto mrtvih je nekaj svojevrstnega. Na pogled ga je težko ločiti od katerekoli mestne četrti. Skoraj vsi grobovi imajo namreč prostorna dvorišča, obzidana z visokimi zidovi, ki so ravno taki kot nizke hiše: imajo vrata in okna, le strehe navadno ne. Mesto mrtvih je zato videti kot velikanska vas, sredi katere se dvigajo razkošne mošejp z umetelno načičkanimi minareti. To so grobnice bogatašev, sultanov, vezirjev in emirjev. Med grobnicami pa so lepe, široke ceste in nekatere med njimi so celo asfaltirane.
.Svojčas so bile v Mestu mrtvih pravcate palače s čudovitimi vrtovi in vodnjaki," je povedal Abdul Rahman Abduh Tauab. „To je po mojem mnenju nekakšno poganstvo. Islam ne zahteva, da mora imeti človek po smrti cel houš — dvorišče. Muslimanska vera pravi, da je treba človeka pokopati v navadni jami in da mora truplo biti obrnjeno z glavo proti Meki, to je, proti vzhodu. Vse to dodatno razkošje so si izmisliti ljudje. No, danes si ravno veliko ne more nihče privoščiti. Več kot 60 kvadratnih metrov ne more dobiti za grobišče. Še pred dvajsetimi leti pa je lahko dobil vsakdo, kolikor je hotel. Zdaj to seveda ni mogoče — kam pa pridemo! Še tako živi jemljejo prostor mrtvim, ne pa da bodo mrtvi jemati prostor živim."
Nekoč je bilo v Mestu mrtvih še vse drugače živahno, kot je zdaj. Ob petih so ljudje obiskovali svoje mrtve in jim nosili kruha in sadja. Ženske so motile ob grobovih, moški pa so se zbirali v mošejah — kot povsod sta morala biti tudi tu mož in žena ločena. .Tako dobri kot zli radi zahajajo v Karato (Mesto mrtvih)," je že v dvanajstem stoletju zapisal Ibn Džubcjir. „Tam vsakdo najde tisto, kar išče .. . tihi mir je pogodu asketom, zavetje pred posvetnimi kaznimi pa zlikovcem."
Ob petkih mrtvi vidijo iz grobov naša dobra deta in se jih veselijo ali pa se žalostijo slabih, uči muslimanska vera. Nočna molitev pa očisti grehov; zakaj ponoči se Bog spusti na zemljo in odpušča tistim, kii molijo. Zaradi tega so mnoge ženske hodile molit na grobove že
Nagrobnica
Čelo, oblilo s krvjo, s krvjo oškropljeni lasje. Smrt ima ledeno roko, ustavila ml je srce.
Bilo je, dragi, težko. Zdaj je dobro vse. Zemlje pomladni sok skozi srce ml vre.
Prisloni k zemlji uho: kot školjka zemlja šumi, kot hrepenenje zemlja drhti in veže vas, ki ste še, za nami, ki nos več ni.
A/:M X//nar
ob četrtkih zvečer in so tam ostale vse do petka zjutraj.
Ta običaj pa je pogosto pripeljal do nepričakovanih zapletljajev. Ob praznikih so namreč hodili molit na grobove moški in ženske skupaj. .Ženske so bile pražnje oblečene," piše francoski egiptolog Massignon. .In ko je padla noč, so se mladi razvratneži začeli smukati med šotori, kamor so bili ljudje prinesli živila." Mladi razvratneži seveda niso stikali za živili in tako so se v nočeh med grobovi dogajale čudne reči, tako da so nekatera dekleta molila zaman — pregrehe na tako noč namreč štejejo dvojno. Oblasti sa morale naposled nočne molitve prepovedati.
Zdaj je pokopališče ponoči zapuščeno — pravijo, da v temi ni varno hodiiti tam okoli. Še no tako dolgo so se po mračnih ulicah med grobnicami ponoči skrivali razbojniki in prostitutke.
Veliko teh starih običajev se je, kajpak, ohranila še do danes. A danes je za kairsko Mesi o mrtvih značilno predvsem to, da vanj z vseh koncev prodira življenje. Mesto šteje zdaj že pet milijonov prebivalcev in vsak dan prihajajo novi in novi. Prostora je vedno manj in
Spominsko oboioije borcem proti taMrmu v Borovijah (Arhiv ZKP)
tako so začele rasti hiše tudi ob Mestu mrtvih in v njem. Dandanes v mnogih delih Mesta mrtvih človek ne ve natanko, ali je na pokopališču ali v mestu. Po ozkih, prašnih ali blatnih ulicah se podi zamazana otročad, oslički vlečejo vozičke, naložene z zelenjavo, čez ulice brizga umazana voda in vsepovsod se razlegajo kriki trgovcev, obrtnikov pa žensk in otrok. Prava, zamazana človeška džungla.
Sredi tega kričečega mravljtišča pa se dvigajo čudovite mošeje iz rezanega kamna, z visokimi, lepo obdelanimi minareti. Mošeja ernira kebira — velikega princa Kurka-masa, mošeja sultana Parkuka, mošeja Kali Beja in še brez števila drugih. Kairo ima preko 700 mošej, pa še gradijo nove... la il)/bo H ali/, Muhammad rase! ali/ — ni ga boga razen Alaha in Mohamed je njegov prerok.
Vsako mošeja ima poleg veže prostor, kjer je bil nekoč vodnjak za umivanje nog, nad tem prostorom pa je bita verska šola. Iz veže se pride po ozkem hodniku v osrednji prostor mošeje, ki je ponekod odprt, drugod pokrit. Ob steni na vzhodni strani je prižnica in molilna niša. Iz glavnega prostora pa se pride v grobnico. Ob steni stoji na marmornatih tleh sarkofag tega in tega sultana ali emirja, visoko nad njim pa se pne proti nebu kupola. Mnoge mošeje imajo tla obložena z marmorjem, strop pa podprt z izvirnimi antičnimi stebri. A najlepše v vsaki mošeji so pisana okna iz barvastega stekla, skozi katerega se prelivajo sončni žarki v mavričnih barvah. Vsenaokrog je prah in umazanija, ki je zajela tudi večino mošej, toda ta okna so čista in jasna kot dragulji.
V grobnici Kait Beja, ki so ga pred več kot 500 teti položili k večnemu počitku med lemi kamnitimi zidovi, je bilo čisto tiho. Štirideset metrov nad nami se je bočit svod kupole. .Allaaa," je zapel čuvaj mošeje, da bi pokazol, kaka lepo glas odmeva. .Alta akbaaar... Alah je velik .. .* Glas se je jasno in vedro razlegel po vsej mošeji in se naposled v čudni simbiozi življenja in smrti zmešal z vročim soncem in zateglimi kriki na ulici.
Svetovni dan varčevanja 31. oktobra 1975
za boijšo bodočnost
pri naših
Hraniinicah in Posojiinicah
BtLČOVS
BOROVLJE
CELOVEC
DOBRLA VAS
GAUCUA
GL!NJE
GLOBASN!CA
HOD[ŠE
ŠT. JAKOB v Rožu ŠT. JANŽ v Rožu KOSTANJE KOTMARA VAS LEDiNCE LOČ!LO
MAR!JA NA Z!LJ!
PUBERK
PODLJUBELJ
PODRAVLJE
RAD!ŠE
SELE
SLOVENSKI ŠM!HEL ŠKOFtČE
ŠMARJETA v Rožu ŠM!HEL pr! P!!berku ŠTEBEN pr! Be)jaku ŠT. TOMAŽ VEL!KOVEC VOVBRE
Z!LJSKA BtSTRtCA ŽEHNJE
ŽELEZNA KAPLA ŽVABEK
Zveza
siovenskih zadrug v Ceiovcu