SLAVKO GRUM se je rodil 1.1901 v Šmartnem pri Litiji. šolal se je v Novem mestu in na Dunaju, kjer je promoviral za doktorja zdravilstva. Služboval je v Zagorju ob Savi, kjer je leta 1949 umrl.
Ko je jeseni leta 1926 nastopil obvezno enoletno prakso po oddelkih Ijubljan-ske bolnišnice, je med drugim delal — in stanoval — tudi na Kodeljevem na oddelku za duševno bolne Ob Ljubljanici. Tam je nastalo več študij, razprav, dramskih zasnov — tudi za Dogodek v mestu Gogo — in drobnih črtic, od ka-terih objavljamo
PODGANE
Nobenega strahu nimajo več, povsem očitno se že sprehajajo po sobi. Včasih sem j/h čul samo ponoči, kako so se pra-skale iz lukenj in prišle ob stenah, sedaj pa že o belem dnevu tekajo okoli. Popolnoma propadel človek sem, brez vsakega ozira name se podijo po sobi. Kakor da že nisem več. Mogoče je to. mogoče prav to: prisiliti me hočejo, ker že toliko časa oklevam. Bog, moj bog —2 rokami zajamem kolena in cele ure niham sem in tja.
Včeraj sem gospe Šafrankovi odpove-dal, da mi hodi še pospravljat. Ne trpim več (istih opazujočih oči. Zelo sumljivo se ji mora zdeti, da je toliko podgan pri meni. Onikrat, ko sem se spuščal po stopnicah, sem jo videl pri loži v pogovoru z vrtnarico; ko sta me opazili, sta se samo spog(edali in razšli.
Nekaj sumijo, nekaj sumijo v hiši. Ljudje postajajo pozorni.
Na večer, ko držim roke v mrak, pride samo še Marija k meni. Ne vem pravza-prav več, ali je še to Marija. gotovo je že zelozrasla tačas in hodi polokalih, ta pa, ki pride k meni, je še vsa tako preprosta, sti-sne se mi k nogam, položi glavo na kolena in moram ji božati lase, svetle, predivaste lase. Meniva se; nič posebnega, kake drobne, neznatne besede govoriva, bese-de, ki jih drugi mimogrede mečejo proč v naglici dneva. Najrajši še govoriva o mrtvih stvareh. o čisto navadnih predrnetih, kakor da ni prav nič Ijudi poleg. Mrak gledava, ki se tiplje ob stenah nakvišku, rože na tape-tah.
Bogve, kje je sedaj Marija. — Svilene nogavice nosi in hodi v postelje k možem. Uboga mora biti, ker so ji bili moški vedno tako odvratni.
Seveda mi hočejo vzeti še to, vse, mi
hočejo vzeti. Včeraj — bila je zopet Marija pri meni, pestoval sem ji glavo v naročju — iznenada sern začutil pod prsti nekaj tuje-ga, in ko utipam natančneje — brr! V gnu-snem loku sem jo zalučal proč. Kakor tolst maček je telebnila na tla.
Grozno, sedaj lazijo že po meni! Ne bom si več upal zatisniti oči; slišal sem, da so že večkrat obgriznile otroke ali nezavestnedo mrtvega.
Ali naj se zopet preselim. naj zbežim od tod? Prepričan sem, da bodo povsod za menoj. Saj je rekla gospa Šafrankova, da jih prej ni bilo nikdar tu in tudi v prejšnjem slanovanju jih ni bilo \z početka. Vso oko lico sem že na skrivaj pretaknil, poizvedo-val po vseh sosednih stanovanjih, pa nikjer nisem odkril nikakega sWadišča živinskih kož. loja ali česa sličnega. Popolnoma enostavno: tu so!
Vedno več jih je. ponoči gomazijo že menda ena čez drugo. Z dolgimi repi krma-rijo po omarah, kakor vreče visijo ob zidu. In cviljenje, cviljenje! Če gre kdo zunaj po hodniku, se vedno hrupno premaknem. da ni čutiti tega cviljenja iz sobe.
Vse noči ležim buden, da so že popol-nima steklene moje oči. Če bedim, jih še nekako strahujem, kakor hitro pa zamižim, se zažene takoj ves pekel nadme.
Sanjam, sanjam. Z odprtimi očmi ležim v postelji in sanjam v strop. Včeraj se mi je sanjalo, da sem bil pri materi. Sedel sem v .<uhinji in ona je prestopala okoli mene. Iz-nenada me je zalila žalost, položil sem glavo plosko na mizo in dejal: Mati, umriva!
Zdramil sem se in me je bilo zelo groza, ker sem se zamislil, da mi je že zdavnaj umrla. Zelo ji zamerim, da je odšla stran
kar tako, brez mene. Mati, morala bi poča-kati.
Spodai na ulici je bila vojaška parada in Ijudje, ki so hodili od hiše po tlaku so se čudno sumljivo ozirali v moje okno. Kaj že vsi vedo? Ne, ne. neumne misli so to, tako neznosno občutljiv sem postal zadnje čase!
Hotel sem iti ven. na izprehod sem hotel, potvoril sem se, kakor da sem kot vsak drug običajen človek — prekrižal sem roke na hrbtu in sem z brezbrižnim obrazom ko-rakal po tlaku. Za trenutek me je obšla blesteča misel: pomešam se med Ijudi, zgubim se v množici, postajal bom pred izložbami,— mogoče bo potem zdajci mi-nilo, morebiti postanem kakor vsak drug in ne bo treba ničesar storiti... Prevaril sem se; že na koncu ulice sem se moral vrniti. Vsak, kogar sem srečal, se me je že zdaleč ognil. Najbrž dišim, izvesten duh mora biti v nioji obleki; po podganah dišim, da se me vsi tako izogibajo. Izgubljen človek sem. Ne upam si več na ulico, da ne bi nadlego-val Ijudi
Danes so bili pri meni možje pogreb-nega zavoda. Vprašali so, če stanuje tukaj umrli činovnik Jakob Sabajev. Z nena-vadno prisotnostjo duha sem se potajil in pokazal s prtom po hodniku na desno.
Sedaj se silno čudim, da sem bil tako pričujoč in tako naglo obvladal položaj. Niti s trepalnicami nisem izdal, da sem činov-nik Sabajev jaz sam.
Korakal sem po sobi in se hihital v pest, da sem jo tako imenitno izpeljal, ko me je mahoma navalil neznosen strah. Zaklenil sem vrata in do tal sklonjen prisluškoval na hodnik; ves ohromljen sem postal od groze. da bodo prišli na laž in se vrnili.
Sveti bog, zakaj me hočejo kar takega! Saj ne bom več dotgo odlašal, res ne bom — ali toliko obzirnosti bi že lahko imeli, da ne bi hodili prej.
Popolnoma prelomljen, z glavo navzdol, visim ob vratih.
Turbilator vjundrinks. Cicipe — cicipe...
Miza, omara, knjiga, vse pred vrata. Umivalnik, svetilka, zamorček.
Odprem okno na stežaj. Stopim na stol. Po ulici ropoče ogromen, neokreten avto-mobil. Pred nasprotno hišo stoji tapetnik in vsako toliko pljune predse. \z trgovine poleg nas je stopila mala modistka — obležal bom ravno pred njo.
Cesta se je zavrtela, zanihala gor, dol. Prinesla mi je tapetnika tik do okna. Slabo mi je. bruham. Zavlečem se od okna proč. Ležem v posteljo. Samo malo naj še pole-žim, samo malo.
Zabil sem okno, vse dni ležim v postelji, obrnjen od okna proč. Dovolj je, da se slu-čajno ozrem v šipe in že se mi dvigne že-lodca slabost.
Samo še malo.
Davi sem se zbudil s skelečo bolečino v glavi. Spreletela me je misel: nažrle so mi glavo.
Tu ležim z nažrto lobanjo in se ne upam potipati, da ne bi bilo treba zakričati.