2
Dobrovoljen svet,
kako seje v županijskih zborih obnašati in govoriti.
Spisal Ambrož.*)
v
Zupanije po ustavni napravi so dogotovljene in1 tudi župani so izvoljeni, kterih posebna dolžnost je, zbore svetovavcov tako voditi, de se v lepim redu in brez prepira potrebni sklepi store, posebno tam, kjer je več odbornikov.
Svobodna županija se more sama sebe vižati, to je, po izvoljenih možeh vse županijske opravila opravljati. Zaupni možje, ki v ta namen vkup pridejo, se morajo pa tudi tako vesti, de pokažejo, de imajo potrebno previdnost in tako obnašanje, kakoršno se sme od razumnika moža pričakovati.
Kjer koli več ljudi skup pride, se večidelj veliko govori, — pa ne tam, kjer se veliko govori, se tudi vselej modro sklepa, ampak le tam, kjer se po pameti govori. De se pa polagama in v lepim redu govori, ne smejo vsi pričijoči na enkrat gobezdati, zakaj iz take čubodre izvira zmešnjava, na zadnje clo kreg in prepir — ali pa še kaj hujšiga! De se kaj taciga ne pergodi, ampak de se v zborih, kjer več odbornikov skupej pride, lepo in vse poredama godi, je treba, de vsak ve, kako se je v tacih zborih obnašati.
V vsih zborih je vpeljan nekakšni red, po kterim se pomenki ravnajo. De se bojo vedili tudi naši slovenski župani in odborniki v zborih lepo vesti, naj bero sledeče podučenje in se po njem ravnajo.    Težko ni.
Kader se svetovavei ali odborniki s županam v zbor snidejo, naj   začne župan s  pervo besedo zbor,  in naj oznani vse   opravila,   ktere   so   za  tisti  zbor  ali  sejo odločene.
Po tem naj posamesne opravila poversti v pomen in pretresovanje vzame, in naj razodene, kaj de je njegova misel v ti zadevi. Kader on govori, naj vsi drugi svetovavei molče in naj dobro pazijo na njegove besede. Kader neha župan govoriti, naj popraša okolj:kdo de izmed svetovavcov v ti zadevi hoče besedo povzeti, in ako se jih več oglasi, naj jih po versti zapiše, kakor so se oglasili, in ravno v ti versti naj tudi vsi k besedi pridejo.
*) Z velikim veseljem smo sprejeli od g. Ambroža pričujoče podučenje, ki se nam prav potrebno zdi, de se bojo vedile tudi naše zupanije po Slovenskim v zborih moško in v lepim redu obnašati. De bi pa to vsi naši župani in odborniki po deželi sami po sebi vedili, nihče terjati ne more, ker je to popolnama nova reč. Nihče pa ni bolj v stanu, to podučenje bolj na tanjko in prav po domače razložiti, kakor ravno gosp. Ambrož, ki je tudi za Ljubljansko mestno županijo osnovo opravilnima reda sostavil, in kterimu, kakor naši bravci sami dobro vedo, domača beseda tako gladko teče, de jo je veselje brati. Obljubil nam je, v teh zadevah več za »Novice« pisati.                 Vred,
3
Dokler kak svetovavec ali odbornik govori^ se nikakor ne sme ne župan ne kak drug" svetovavec v besedo vtikovati, ne besede pregrizniti, ga ne motiti ali dražiti. Ce pa govornik le predolgo govori, če brez premisli-ka čenča, kakor de bi otrobe vezal, če odskakva od zapopadka govorjenja, če razžaljivo, sirovo, neotesano ali zabavljivo govori, naj ga župan spodobniga govorjenja opomni; in ako ponovljeniga opominvanja ne porajta, naj mu besedo ustavi, to je, dalje govoriti prepove. Drugač je spodobno eno ali drugo reč grajati, drugač pa sirovo zabavljanje; — pervo je vsakimu pripušeno, ako (o, kar graja, tudi dokazati ve, — drugo pa se ne spodobi v poštenim zboru.
Ce govornik kak poseben predlog ali nasvet stori, naj ga župan od besede do besede zapiše, ali naj ga od govornika spisaniga tirja. To je zato potrebno, de se pri poznejim glasovanji na tanjko ve: kaj de ta ali uni svetovavec želi.
Kader en govornik neha govoriti, naj poprime besedo tisti, ki je za njim na versti. Za to mora župan dobro paziti, de le v tem redu govorniki k besedi pridejo, kakor so se za njo oglasili.
Kader je govorjenje v eni reči dokončano, to je, kader nobeden več kaj povedati nima, naj župan glasovanje napove. Glasovanje je tisto opravilo, po kterim se zve, za kteri predlog(ali manengo) je več glasov (ali istim}.
Zupan napove versto, po kteri se predlogi v glasovanje vzamejo. On mora presoditi, kteri predlog (ali ktera maninga) je poprej, in ktera poznej v glasovanje vzeti, in potem v kratkih besedah predlog oznani in popraša : kdo de pristopi k temu predlogu? Glas (ali štima) se med ve čim številam odbornikov nar boljši tako razodene, de tisti, ki predlog poterdijo, eno roko kviško vzdignejo. Ce jih je več, ko polovica zbornikov roke kviško vzdignilo, je predlog poterjen in velja za sklep, po kterim se mora po tem ravnati, in vsi drugi predlogi, kteri so temu po-terjenimu nasproti, odpadejo in ne veljajo nič.
Kader je tako sklep v eni reči storjen, poprime župan spet besedo, in drugo opravilo v pretresovanje prinese, in se spet tako obnaša, kakor je bilo do zdaj povedano.
Kader so tako vse reči dokončane, neha posvetovanje, ako noben odbornik morebiti se kaj druziga v posvetovanje ne predloži.
Prav dobro bi bilo, ko bi se vse govorjenje v zapisnik ali protokol zapisalo, zato de ostane k vednimu spominu in za spričevanje, ko bi se primerilo, de čez županijske sklepe kako pričkanje postane. Ako pa vsiga govorjenja ni mogoče v protokol #) zapisati, se morajo vonder predlogi in sklepi na tanjko, kakor so bili storjeni, zapisati, in de je vse tako gotovo, naj župan po dokončanim zboru protokol vsim pričijočim predbere. Potem naj župan in en ud zbora protokol podpišeta.   Protokol se shrani v županijski pisarnicL
Ker so zbori očitni, namreč de sme vsak odrašeni poslušat priti, kaj se v njih sklepa in kako se ta ali uni mož obnaša, se mora pa še opomniti, de poslužavci se morajo mirno zaderžati in se v nobeno reč vtikati, ako se zato razločno ne vprašajo. V tacih zborih nima nihče pravice govoriti, kakor izvoljeni županijski možje.
*) Ljubo bi nam bilo, ko bi nam g. Ambrož prihodnjič en izgled taciga protokola dal.                                      Vred,