C. S. Quinn: SMRTNA MAGIJA

	Naslov izvirnika: Death Magic

	Serija: Lovec na tatove, 2. knjiga

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING d. o. o., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	© C. S. Quinn, 2015

	© za Slovenijo: Lynx, 2022

	Elektronska izdaja.

	Vse pravice pridržane.

	Brez predhodnega pisnega dovoljenja je prepovedano vsakršno reproduciranje, hramba in uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov.

	Vsi liki so izmišljeni. Vsakršna podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, je zgolj naključna in s strani avtorice nenamerna.

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134650

	Cena: 11,99 €





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 118129923

ISBN 978-961-7134-65-0 (ePUB)





	I.

	Po Charliejevih izkušnjah je bilo večino tatov lahko razbrati. Žeparji, roparji. Kradljivci prtljage na postajališčih. Ampak ta zločin je bil drugačen. Umor ni imel nobenega smisla.

	Ogledoval si je truplo, razkrečeno na lesenih talnih deskah. Dolgi okrvavljeni lasje, obraz izmaličen do neprepoznavnosti. Delčki rok in nog, ki so kukali izpod bele nočne srajce, so pričali, da je bila mlada.

	»Če boste našli srebrn naprstnik,« je povedal možakar, »boste našli morilca naše služabnice in dokazali nedolžnost moje žene.«

	»Je vaša služabnica spala tukaj?« je vprašal Charlie in se razgledal po podstrešju. Trudil se je najti nekaj, kar se ne ujema s prizoriščem. Pogled mu je odtaval k oknu. Charlie je le redko zapustil debelo londonsko obzidje in stopil na obrobne blatne poti onstran Starih vrat.

	Malo naprej po ulici so delavci na Brick Lanu stiskali glino in izdelovali opeko. Mlekarica z modrico na očesu je od vrat do vrat vodila suhceno kravo. Preprosto oblečene gospodinje so hitele po opravkih. Moška sta upirajočega se ovna vodila v Bethnal Green.

	Moški je prikimal. Fitzgilbert. Skozi meglico smrti je ime pritavalo nazaj v Charliejeve misli. Zaradi vsakodnevnega njuhanja je imel možak kot pesa rdeče nosnice in razvodenele modre oči. V njegovih podganjih potezah je bilo Charlieju nekaj znanega, a kaj, še ni razvozlal.

	»To je za služabnico precej velika soba,« je pripomnil Charlie in se ozrl po razkropljenem pohištvu – miza, stol in od moljev razjedena preproga. Veliko desetčlanskih družin ni premoglo toliko.

	Pod napuščem je stal kos polomljenega ogledala. Charlie je v njem zagledal svojo podobo, zgovorne rjave oči, zamišljeno otožne.

	Videl je tudi kopico lesenih križev v steklenem okvirju. Pogledal je zidake dimnika in na njih s kredo lepo napisane odlomke iz Biblije. Nekdo je brskal po pepelu v ognjišču, tudi to je opazil.

	Spet ga je prevelo nelagodje. V tej sobi je bilo še nekaj skritega njegovim očem. Pogledal je izmaličen obraz. Lahko bi šlo za rop, je pomislil. V tem delu Londona so zagotovo bili zelo nasilni zlikovci. Poškodbe obraza so se zdele bolj … osebne narave. Kot bi se nekdo pošteno namučil, da je tako silno pretepel dekle.

	»V tem prostoru smo nameravali imeti več služabnic,« je povedal Fitzgilbert, »ampak ženino stanje … zdaj pa ljudje govorijo še, da je umorila ubogo Nancy …«

	Glas se mu je zlomil. Charlie je Fitzgilbertu dal roko na ramo in v polomljenem ogledalu zaznal odsev svojih kretenj. Bila sta čuden par – Fitzgilbertovi kratko pristriženi lasje in brezmadežno bel ovratnik ob Charliejevem starem in pono-šenem plašču in nepočesanih temno blond laseh. Razen da je bil Charlie bos, sta spominjala na okrogloglavca in kavalirja izpred dvajsetih let. Kot sirota, ki je odrasla v Londonu, se Charlie nikakor ni mogel privaditi čevljev.

	»Pravijo, da ste najboljši,« je nadaljeval Fitzgilbert in trepetajoče vdihnil. »Najboljši lovec na tatove v Londonu. Kdorkoli je že ubil našo služkinjo, je ukradel srebrni naprstnik. Če ga boste našli, boste ujeli morilca. O tem sem prepričan.«

	Fitzgilbert je izvlekel škatlico njuhanca, ga natančno odmeril na palec in močno potegnil skozi nos. Spačil se je, trikrat zapored hitro kihnil, potem pa vdihnil še drugi odmerek.

	Charlie si je znova ogledal ugaslo ognjišče. Stopil je bliže k dimniku. Na prašnih deskah je opazil vzorec odtisov.

	»Nancy so imeli vsi radi,« je še rekel Fitzgilbert in si s preprostim robcem obrisal nos. »Zgodil se je grozljiv zločin.«

	»Morda pa jo je imel nekdo preveč rad,« je odvrnil Charlie in stopil v ognjišče. »To je veliko boljši razlog za umor kot naprstnik. Je nedavno uporabila ognjišče?« je vprašal.

	»Nancy ni zakurila vse od lanske zime,« je odgovoril Fitzgilbert. »Bila je iz Lancashira, mraza sploh ni čutila.«

	Charlie je iz globokega žepa na plašču izvlekel škatlico s kresilom in podrgnil z njim. Žarek svetlobe je zadoščal. Tukaj je bilo nekaj skrito. Potisnjeno za zadnjo stransko opeko. Stegnil je roko in jo zgrabil. Medtem ko jo je vlekel ven, so se nanj vsuli prah in saje.

	Visoko v dimniku je bil skrit star čevelj.

	»Nekdo ga je pred kratkim spravil sem,« je pripomnil Charlie. »Ogenj in dim ga nista poškodovala.«

	Fitzgilbert je ostrmel. Oba sta vedela, kaj to pomeni. Čevlji so bili dobro znana praksa v hišah, v katerih je strašilo.

	»Nekdo ga je dal sem, da bi pregnal zlo,« je rekel Charlie. »Vaša žena?«

	»Elizabeth je izjemno verna,« je odvrnil Fitzgilbert. »Moja žena ne verjame v uroke in talismane. Niti majskega kola ne pleše.«

	»Je še kdo prihajal na to podstrešje?«

	»Samo Nancy. Zagotovo ga je ona dala v dimnik,« je priznal Fitzgilbert. Gledal je čevelj, kot bi bil zaklet. »Ampak nama ni nikoli ničesar omenila,« je še dodal, »da bi se bala ali da v hiši straši.«

	Charlie si je natančno ogledal čevelj. Bil je star in ponošen. Ženski, a veliko predrag za služabnico.

	Čudaškost podstrešja je zdaj postala oprijemljiva. Charliejev pogled je odtaval k zbirki križev ob oknu in lepo napisanim odlomkom iz Biblije na stenah.

	Nancy ni bila predana vernica. Bila je prestrašena.

	»Potemtakem se je vaša služabnica nečesa bala,« je izjavil in obrnil čevelj. »Ali nekoga.«





II.

	»Še nikoli ga nisem videl,« je vztrajal Fitzgilbert, ko je vodil Charlieja po stopnicah navzdol in skozi veliko hišo. Vsak prostor, mimo katerega sta šla, je bil bizarno preprost. Nobenih tapiserij ni bilo, nobenih slik, nobenih preprog. Le ogromen križ in Biblija v vsaki sobi. Hiša je bolj spominjala na samostan kot na dom.

	Kot bi bil Cromwell še vedno živ, je prešinilo Charlieja, ko je pomislil na pust črno-belo-siv London v prvih letih po državljanski vojni.

	»Ste prepričani, da čevlja ne prepoznate?« je pritiskal Charlie.

	»Ni takšen, kot jih nosi Elizabeth,« je odločno odvrnil Fitzgilbert. »Rada ima resnobne obleke. Preproste črne čevlje. Brez zaponk. Tale pa … Precej zabavljaški je.« Previdno je gledal obuvalo.

	Odšla sta skozi vhodna vrata brez vsakršnega okrasja in Charlie je pod bosimi nogami začutil ilovico Brick Lana.

	Malo naprej po ulici so ženske čepele na tleh in z vzmetmi brskale po rdeči prsti, iskale so kamenje. Moški so v peči zlagali glinene kocke. Široka cesta je bila tlakovana s sušečimi se opekami in ploščicami, ki so spominjale na luske velikega spečega zmaja.

	»En sam star čevelj da bi odgnal čarovnice in slabe stvari,« je rekel Charlie in brskal po svojem spominu. Dovolj pogosta vraža med Londončani, če so verjeli, da so v bližini zli duhovi.

	Potežkal ga je. Zaobljena majhna peta, okrasni šivi na obeh straneh. Komurkoli je že prav, morda pozna odgovore. Odprl je zaponko na sprednjem delu in preveril, ali mu odtisi prstov lahko ponudijo kakšen namig. V čevlju je našel preprosto lutko iz koruznice.

	»Se je bala demonov?« je vprašal in si ogledoval lutko. Bila je grob približek moškega s strniščno brado. Vanjo je bil zapičen lesen križ.

	Fitzgilbert je še naprej strmel v čevelj. Z roko se je refleksno pogladil po čedno oblikovani bradi.

	Za njima se je zaslišalo vpitje. Delavci so se pripravljali na netenje peči. S pladnji opek so hiteli sem in tja. Eden od opekarjev je prikimal in posmehljivo pozdravila Fitzgilberta.

	»Lord Kihavec,« se je zarežal, »upajmo, da vam bo oče našel boljšo novo ženo.«

	Fitzgilbert se je namrščil in nekaj neslišno zamrmral, medtem ko je iskal škatlico z njuhancem.

	Charlie je seštel dve in dve.

	Fitz. Nezakonski sin Gilberta.

	Vedel je, da se mu zdi Fitzgilbert od nekod znan. Možakar je na svojih suhljatih ramenih nosil pankrtsko sramoto, skupaj z žimastimi črnimi lasmi in podganjimi potezami svojega prešuštniškega očeta. To pojasni, zakaj je bil lastnik drage pollesene hiše, a je vendar nosil preprosta in čista puritanska oblačila. In kako si je lahko privoščil drago njuhanje. Gilbertovi so imeli delnice v tobaku v kolonijah in imeli dovolj denarja, da so lahko škandal pometli pod preprogo. Fitzgilbertov primer je nenadoma postal nadvse zanimiv.

	»Nikoli nisem … Nancy ni nikoli omenila nobenih demonov.« Fitzgilbert je zmedeno gledal za odhajajočim opekarjem. Vdihnil je odmerek njuhanca.

	Charlie je v rokah obračal lutko.

	Dobro krščansko dekle in poganske šare polno podstrešje.

	»Kako to, da je imela vaša služabnica srebro?« ga je zanimalo.

	»Ne vem. Vikar nam je povedal zanj,« je odvrnil Fitzgilbert, rdeči nos pa mu je zatrepetal. »Nancy je videl z njim v cerkvi in skrbelo ga je, da ga je morda ukradla.«

	»Bi bilo mogoče?«

	Fitzgilbert je hitro odkimal in kihnil. »Nemogoče,« je rekel. »Nancy je bila poslušna kristjanka …« Besede so mu obstale v grlu.

	»Ljubosumni ljubimec?« je poskušal Charlie.

	»Nancy moški niso zanimali,« je povedal Fitzgilbert. »Ni bila trapasta, kot so mnoga druga dekleta.«

	»Bi ji lahko kdo drug hotel škodovati?«

	Spet je odkimal. Fitzgilbert si je pripravljal novi odmerek.

	»Kaj pa Nancyjin vikar?« je nadaljeval Charlie. »Kje ga lahko najdem?«

	»Nimam pojma,« je razdraženo odvrnil Fitzgilbert. »Nancy je obiskovala neko skrivno cerkveno skupnost. Nekoč se je pošalila, da bi morala biti baptistična in ne puritanska, ker je bilo tam tako vlažno. Naša vera je v Londonu žal preganjana,« je zagrenjeno dodal. »Z ženo sva prisiljena obiskovati zasebno bogoslužje v kapeli mojega očeta.«

	Charlie si je v spomin priklical služabničino truplo. Njene poteze so bile neprepoznavne, mrzlični udarci so zakrili sledi orožja. Ampak ob straneh obraza so bile rane jasnejše in za pest široke. Predmet je moral imeti težak podstavek, podobno kot svečnik, je razmišljal Charlie.

	»Zakaj so obtožili vašo ženo?« je vprašal in pozorno motril Fitzgilberta. Po njegovih izkušnjah so bile težave mladih služkinj ponavadi povezane s starimi gospodarji.

	Fitzgilbert je nervozno pogledoval proti opekarjem. Več žensk je stalo tam in poslušalo njun pogovor. Z njuhancem natovorjen palec je ponesel k nosu in vdihnil vso količino. Charlie se je skremžil.

	»Moja žena obvlada glasolalijo





1 , gospod Tuesday,« je pojasnil Fitzgilbert in se držal za nos, da bi njuhanec ostal v njem. »To je plemenita lastnost, bolj poznana v antičnih, prijaznejših časih.« Od gnusa je stresel z glavo, gledal je proti moškim v usnjenih predpasnikih, ki so v peč nalagali kocke gline. »Tukajšnji ljudje ne razumejo,« je dodal tišje. »Obtožujejo jo grozljivih stvari.« Večkrat zapored je kihnil. »Pravijo ji čarovnica.«





	III.

	Fitzgilbert je s prstom kazal na podstrešno okno. S tega zornega kota je bila njegova hiša ogromna, zasenčila je vsa nižja lesena domovanja blizu travnate širjave soseske Bethnal Green.

	»Zagotovo je prišel skozi okno,« je potrdil Fitzgilbert, »skozenj je prišel v hišo. Vhodna vrata so ostala nedotaknjena, nihče ni vlomil. Prav tako ni nihče na silo odprl oken v pritličju. Ampak Nancyjino podstrešno okno je odprto. Ona ga ne bi nikoli pustila tako.«

	Okensko krilo je zelo majhno, je razmišljal Charlie, premajhno za tako krepkega roparja, da bi lahko tako silno poškodoval žrtev. Pogledal je po blatni cesti. Na vratih so visele lutke iz koruznice. Živina je mulila travo. Kot okostnjak suhi brezdelneži so dremali pod živimi mejami. Iznad vsega pa so se dvigali hrumenje peči, vpitje mož in rdeč glineni prah.

	»Vi mislite, da je ropar izvedel za Nancyjin srebrni naprstnik, vlomil v hišo in ga ukradel?« je povzel Charlie in gledal majceno okno.

	»Vajenec je z ulice opazil kapljice Nancyjine krvi na podstrešnem oknu.« Fitzgilbert je pokazal na šipo v obliki diamanta, umazano s posušeno krvjo. »Deček je začel vpiti na ves glas, z ženo sva ga slišala celo v spalnico. Po oblačilih sodeč je bil opekarniški ali pa strojarski vajenec. Grozen na pogled. Šop skuštranih rdečih las,« je pripovedoval Fitzgilbert. »Imel je močan londonski pocestni naglas.« Napenjal je mo-žgane in gubal čelo. »Vpil je, da se gre moja žena čarovništva. Ljudje so se zbrali in vztrajali, da hočejo videti Nancyjino sobo. Tako smo jo našli.«

	»Oni pa so odpeljali vašo ženo?«

	»Zvlekli so jo iz postelje in odpeljali naravnost v zapor Clink,« je odvrnil Fitzgilbert. Zdelo se je, da šele sedaj začenja dojemati razsežnosti groze, ki se je zgodila. Podganji obraz je zakopal med dlani. »Prisiljena je biti s kaznjenci.«

	Fitzgilbertu so se rahlo orosile oči. S tresočimi se prsti je segel po škatlici z njuhancem.

	»Uboga moja žena. Stara je že in hitro se zmede. Pomeša stvari. Vendar pa je nežna krščanska duša, ki ne bi nikoli … Prepričan sem, da česa takšnega ne bi mogla narediti.«

	Fitzgilbert je hitro zamežikal in pogledal proti podstrešnemu oknu.

	»Tega ne bi mogla narediti,« je šepetaje ponovil.

	Zdelo se je, kot bi prepričeval samega sebe.

	»Torej, mi boste pomagali?« je vprašal. »Plačal vam bom. Toda prosim vas za diskretnost in da pohitite. Tole zadevo je treba hitro razrešiti zavoljo mojega družinskega imena.«

	Na palec si je odmeril njuhanec, ga vdihnil in kihnil.

	Charlie je okleval.

	»Lahko se lotim le iskanja naprstnika,« je rekel in Fitzgilberta pogledal v bledikave modre oči. »Lovec na tatove sem, za iskanje morilcev nimam pooblastil.«

	»Najdite naprstnik in našli boste morilca,« je vztrajal Fitz-gilbert.

	»Če je tako, bom poskrbel, da bo zločinec pripeljan pred roko pravice,« je previdno odvrnil Charlie.

	Razmišljal je o majcenem in težko dostopnem oknu visoko pod streho. Na podlagi tega, kar je videl, je dekle moral umoriti nekdo iz hiše.

	»Toda če bom našel naprstnik,« je nadaljeval Charlie, »in ne bo v posesti morilca, boste moje usluge kljub temu plačali.«

	Fitzgilbert je prikimal, a bil je zamišljen. Charlie je hitro iztegnil roko, še preden bi se drugemu posvetilo.

	Če vaša žena ni nedolžna, se ne boste izmuznili plačilu.

	Fitzgilbert je Charlieju avtomatično segel v roko.

	»Pohitel bom,« je obljubil Charlie. »Poznam dve prodajalni, ki v mestu kupujeta in prodajata srebro. Pozanimal se bom in našel odgovore.«

	Fitzgilbertu je vidno odleglo. »Prej ko bo zlikovec za zapahi, toliko bolje.«

	Charlie je prikimal v odgovor. Ni pa dodal tudi tistega, o čemer je v resnici razmišljal.

	Velika verjetnost je, da je že za zapahi.





IV.

	Pivnica Vedro krvi je bila Charliejev najljubši kraj v Londonu. Polleseno notranjost sta grela velik ogenj in kotel vročega golaža. Ob osrednji mizi so bili zloženi sodčki dobrega ala, med veselimi pivci pa so se motovilili bosonogi dečki in prodajali kolačke in druga živila. Če si imel v Vedru krvi denar ali prijatelje, nisi trpel nobenega pomanjkanja. In bil je najboljši kraj za informacije.

	»Nihče ni prodal srebrnega naprstnika,« je povedal srebrar, odkimal in si privoščil dolg požirek piva.

	»Si prepričan?« je glasno, da je preglasil hrup, vprašal Charlie. Pivnica je gostila boksarske dvoboje, boksarji z golimi členki so v kotu krčme mahali drug po drugem.

	»Nikomur, ki trguje s srebrom,« je odvrnil srebrar. »Naprstnik v Londonu ni zamenjal lastnika.« Spet je stresel z grivasto glavo. Bil je pravi mali medved, nosil je debel bombažen jopič in modre hlače. Okoli vratu je imel obešeno zbirko potemnjenih srebrnih izdelkov: žlice, prstane in škatlice za njuhanec.

	»Morda je bil naprstnik že prodan na tržnici,« je pripomnil Charlie. »Ali kje izven mesta.«

	Srebrar je skomignil.

	»Povsem mogoče. Ampak tat bi zanj dobil zgolj običajno ceno za kovino,« je še rekel, »komajda vredno tveganja smrti na vislicah.«

	Charlie je pomislil na zločin. Nič ni namigovalo na koristoljubneža ali bedastega tatu.

	»Ga je pretopil?« je razmišljal. »Spremenil v nekaj drugega?«

	Srebrar je prepričano odkimal.

	»Brez dovoljenja zakladnice se ne sme pretopiti niti kapljica srebra. Potreboval bi peč, kakršno imamo mi. In jaz bi vedel, če bi kdo v njen žareč trebuh vrgel naprstnik.«

	Charlie se je spomnil, da je srebrar rad zašel v poetične vode, kadar je pil. Kmalu bo sledilo prepevanje. Potem pa je Charlieja razvedril pogled na dečka s pladnjem pit.

	»Bi kaj pojedel?« se je ponudil in s prsti hitro obračal penije v žepu. Da možakar ostane trezen, je bilo nadvse pomembno.

	»Prostor bi raje prihranil za pivo,« je izvirno odvrnil srebrar in srknil še en pošten požirek.

	Iz množice se je zaslišalo vpitje. Eden od boksarjev je zadal še posebej impresiven udarec. Žagovino je oškropila kri.

	Srebrar se je zdrznil. »Na koga si stavil?« je vprašal in si ogledoval krepke pretepače.

	»Na zmagovalca,« je odvrnil Charlie in si privoščil dolg požirek. »Zakaj bi služabnica imela srebrn naprstnik?« je glasno razmišljal.

	»V Cromwellovem času je bila navada, da so jih imele namesto zaročnih prstanov,« je znal povedati srebrar. »Nekateri puritanci so ohranili tradicijo.« Nagnil se je nazaj, da bi bolje videl spopad. »Pri njih ne boš našel draguljev ali obeskov ali nekoristnih stvari.«

	»Tega pa nisem vedel,« je odvrnil Charlie in se spraševal, ali ve Fitzgilbert.

	»Zaročena dekleta dobijo naprstnik,« je pojasnil srebrar. »Uporabijo ga za šivanje oblek, ki so del dote.« Zarežal se je in razkril srebrno protezo z mrtvečevimi zobmi. »Bodoče neveste ne more nihče obtožiti lahkomiselnosti, ker z darom naredi nekaj dobrega in koristnega,« je zaključil.

	»Torej je bila Nancy, pridno krščansko dekle, zaročena,« je zamišljeno pripomnil Charlie.

	Eden od borcev je s treskom padel po tleh. Zadonelo je vzklikanje. Padli se je skobacal na noge, se oprijel mize in se vzravnal, ljudje pa so glasno vpili.

	»Ali po čem izstopajo, ti zaročni naprstniki?« je vprašal Charlie.

	Srebrar je pomislil.

	»Spomnim se ničesar,« je sčasoma izjavil. »Puritancev ne zanima okrasje. Morda je le lepše izdelan. Z zavihanim robom in bolj gladko skovan. Preveč lepi ne smejo biti, veš, ker se bojijo, da bodo razjezili Boga.«

	Prekrižal se je.

	»Ampak potem dobi dekle dva darova in ne enega,« je izpostavil Charlie. »Za poročno ceremonijo vendar potrebuje obroček.«

	»Ženske so bistre, kajne?« se je zarežal srebrar. »Še posebej kar zadeva poroke.« Dregnil je Charlieja. »Ti boš že vedel,« je dodal.

	Charlie, znan po napačni izbiri žensk, se je samo bežno nasmehnil.

	»Kar je dobro,« je pripomnil srebrar. »Cromwellova republika je nas, draguljarje, skoraj spravila na kolena. Zgolj preproste obleke in nič vpadljivega.« Zmajal je z glavo. »Nikoli me ne boš slišal reči nič slabega proti kralju Charlesu,« je končal in dvignil vrček. »Z njegovimi ljubicami lepo služim.«

	»Potemtakem danes ni več veliko zaročnih naprstnikov,« je dejal Charlie. »Lahko izveš, kdo je pred kratkim kakšnega izdelal?«

	Srebrar je pomenljivo gledal svoj prazen vrček.

	Charlie ga je napolnil in s kredo zarisal črtico na sodček. S pogledom je ošinil boksarja. Previdno sta krožila drug okoli drugega in zadihano sopla. Charlie je računal, da bo izid dvoboja poravnal njegov dolg.

	»Dandanes niso pogosti,« je potrdil srebrar, ko mu je Charlie podal peneči se vrček. »Morda lahko izvem, kdo ga je naročil, vendar le, če ni bil izdelan med Cromwellovo vladavino,« je dodal. »Takrat je bilo naprstnikov preveč. In minilo je preveč časa.«

	»Koliko časa potrebuješ?«

	Srebrar je z enim požirkom izpraznil polovico vrčka.

	»Daj mi dan ali dva,« je odvrnil. »Pozanimal se bom. V mestu so le trije možje, ki bi ga lahko naredili. Če bom kaj izvedel, te bom poiskal.« Izpraznil je še zadnje kapljice piva, pokimal v zahvalo in zapustil Vedro krvi.

	Medtem ko je Charlie razmišljal o svojem naslednjem koraku, se je dvoboj golih pesti zaključil, okrvavljeni zmagovalec pa je v žep tlačil prisluženi denar. Charlie je dvignil roko in mu pomignil, naj pride bliže. Boksar se je široko nasmehnil in zakorakal proti njemu.

	»Dober boj, John,« je rekel Charlie in ga lopnil po hrbtu. »Zdaj pa bi že moral imeti dovolj, da se lahko poročiš s to svojo deklino.«

	»Prihodnji teden,« je odvrnil ves nasmejan. »Tvoja dolžnika sva. Še vedno bi prenašal opeke, če mi ne bi priskrbel prvega dvoboja. Kaj te je prineslo v Vedro?«

	»Srebrn naprstnik iščem,« mu je povedal Charlie. »Ukraden umorjenemu puritanskemu dekletu.«

	»Umorjena puritanka,« je ponovil John in privihal nos. »Črno-belka?«

	»Ja, pristašinja Cromwellove vere,« je potrdil Charlie. »Izpred časov našega veseljaškega monarha.« Motril je Johnovo zajetno in krepko telo. »Bi mi hotel vrniti uslugo?«

	»Kadarkoli boš rekel,« je iskreno odvrnil boksar. Zaradi pijače in zmage je kar žarel v obraz.

	»Takoj?« je zanimalo Charlieja. »Potrebujem mišice, v Clink pojdeva.«





V.

	Stražar ju je popeljal po stopnicah navzdol v Clink. Charlie se je trudil ohraniti mirno kri. Odpor do zaporov in nezaupljivost do ječarjev sta bila globoko zakoreninjena v njem. V mestu je odraščal kot sirota in vedno je upošteval kardinalovo pravilo glede tistih, ki so plesali v somraku zakonitosti.

	V zapor nikoli ne vstopi brez prijatelja, večjega od ječarja.

	Medtem ko je John ob njem tacal po ozkem hodniku in si tiho požvižgaval neko uporniško melodijo, so se Charlieju pred očmi odvili spomini na jezne može in stradajoče tatove, ki jim je dovolil ubežati vislicam.

	Vlažni hodniki so postajali še ožji, ozračje pa vse bolj zadušljivo, strašno je zaudarjalo. Šla sta mimo peči, ob kateri so že pripravljeni čakali okovi in grozljivo orodje. Od nekod se je slišalo žlobudrajoče stokanje.

	»Gospa Fitzgilbert ima srečo,« je pripomnil ječar, ko so se približali več debelim vratom. »Mož ji je plačal zasebno celico.«

	»Je imela kaj obiskovalcev?« je zanimalo Charlieja.

	»Vidva sta prva. Ljudje se bojijo ječarske mrzlice. Nadležna je.«

	Medtem ko je govoril, so se ob rešetkah celic začele odpirati oči. Charlie je zaslišal vreščeč glas, ki je prosil za kruh. Ječar je udaril po vratih, glas je utihnil.

	»Nič ne pomaga, če jih dobro hraniš,« je filozofsko pripomnil ključar. »Potem šele imajo zamisli. Semkaj,« je dodal, »njena so zadnja vrata na koncu.«

	In zdaj je ječar z velikim ključem odklenil vrata celice Elizabeth Fitzgilbert.

	Charlie ni vedel, kakšen prizor naj pričakuje. Morda bla-zno in prestrašeno žensko ali bo zgolj zbegano prazno strmela vanju? A niti približno ni bil pripravljen na popolnoma mirno in zbrano osebo, ki ju je pozdravila.

	Elizabeth Fitzgilbert je bila v zgodnjih štiridesetih, pokončna in vzravnana, čednih potez in velikih zelenih oči. Rjave lase je imela povečini skrite pod staromodno platneno čepico in nosila je resnobno črno obleko z velikim belim ovratnikom.

	Okrog vratu ji je visel preprost lesen križ, majhna Biblija je bila njena edina vidna posest.

	Spominjala je na žensko, ki ji niso povedali, da je Crom-well umrl in da sedaj na prestolu sedi uživaški kralj.

	Elizabeth je vstala, da bi ju pozdravila. Charlie je opazoval njene črne čevlje na zaponko, s katerimi je hodila po plesnivi slami.

	»Lovec na tatove,« je spregovorila in se napol priklonila. »Mož mi je pisal in sporočil, naj vas pričakujem.«

	»In kaj vam je napisal, da lahko pričakujete?« je vprašal Charlie, njena mirnost ga je pošteno zmedla.

	»Da boste dokazali mojo nedolžnost,« je odvrnila. Njene velike oči so namigovale, da sama ni tako zelo prepričana. »Zdi se, da se popolnoma zanaša na vas.«

	Pogled ji je zastal na Johnu.

	»Morda poznate meni neznane načine,« je še dodala, zdaj je gledala brazgotino na Charliejevem obličju.

	»Nesreča s konjem,« je pojasnil Charlie in se dotaknil krivega nosu in tanke brazgotine na ustnici. »Večjim možakarjem rečem, da sem jo staknil v spopadu z nožem.«

	Elizabeth se je bežno nasmehnila.

	»Toda tukaj nisem zato, da bi dokazal vašo nedolžnost,« je nadaljeval. »Lovec na tatove sem. Sem sem prišel, ker iščem srebrn naprstnik.«

	»Potemtakem niste tako dobri, kot sem se nadejala,« je zamrmrala.

	»Ne,« je opravičljivo priznal Charlie. »Vaš mož …« je dodal. »Niste to, kar sem pričakoval.«

	Privzdignila je obrv.

	»Ste pričakovali zmedenko? Pobesnelo žensko? Moj mož rad pretirava.«

	»Kakšno je torej vaše stanje?«

	»Zagotovo ne morem reči,« je povedala Elizabeth. »Včasih se ponoči zbudim in ne vem, kaj se dogaja. Moj mož pravi, da besnim. Da govorim v neznanih tujih jezikih. Njega pa izjemno skrbi, da bi veljala za spodoben par.«

	»Ker je nezakonski sin?« je ugibal Charlie. »Se tega sramuje?«

	»Vsi pankrti se,« je odvrnila Elizabeth. »Ob popivanju in zabavljaštvu lorda Gilberta nosi moj mož še posebej težko pokoro. Toda sem niste prišli razpravljat o moževi verski gorečnosti.«

	»Ne.« Charlie je na plano potegnil čevelj. »O tem sem se prišel pogovorit.«

	V Elizabethinih očeh se je nekaj zganilo.

	»Kaj bi lahko jaz vedela o tem?« je vprašala.

	»Mislim, da veliko,« je rekel Charlie, »glede na to, da je čevelj vaš.«





VI.

	Elizabeth je stala togo vzravnano, obraz je imela brezizrazen. »Zakaj tako mislite?« je vprašala.

	Pravkar ste priznali, je pomislil Charlie.

	»Dobro opažam podrobnosti,« je rekel na glas in iztegnil roko s čevljem. Pomignil je proti blatnim odtisom na tleh celice. »Zdi se pravšnje velikosti,« je dodal in čevelj odložil ob identičen odtis.

	»O tem ne morete biti prepričani.«

	»Obujte ga in mi dokažite,« jo je izzval.

	Elizabeth je oklevala. Potem je zavzdihnila.

	»Je iz časa, ko še nisem bila poročena. Puritanci obsojajo lepe reči, ampak nekaj stvari … nekaj stvari sem obdržala. Obleko. Nekaj parov rokavic in čevlje. Moj mož tega ne ve,« je še dodala in s pogledom ošinila Charlieja.

	»Ste vi dali ta čevelj Nancy?«

	Elizabeth je prikimala. »Potrebovala je star čevelj,« je pojasnila. »Za neki urok.«

	»Vam ni povedala, čemu je urok namenjen?«

	»Za zaščito ali za srečo, ali nekaj podobnega.« Elizabeth je skomignila. »Podeželanka je bila. Iz Lancashira. Nancy je imela nekaj čudnih navad, a so jo osrečevale. Dokler je redno hodila v cerkev, ji nisva očitala.«

	Nekaj na Elizabethinem obrazu se z izrečenimi besedami ni ujemalo.

	»Kakšne čudne navade je imela?« je zanimalo Charlieja, ki jo je pozorno motril.

	Elizabeth se je rahlo nasmehnila. »Nič drugačne kot večina podeželskih deklet. Po nedeljski maši je obiskovala vedeževalko. Staro Joan ali Jenny ali nekaj podobnega.«

	»Pa veste, kje lahko najdem to vedeževalko?«

	Charlie se je spomnil Fitzgilbertovega opisa Nancy – razumno dekle, ki je hišo zapustilo le, kadar je šlo v cerkev.

	»Nekje blizu Starih vrat. Ulice ni nikoli omenila.«

	Charlie si je zamišljeno grizel brazgotinasto ustnico. Ulice okrog Starih vrat so bile prepredene z vedeževalkami, ki so služile na račun trapastih žensk.

	»Vaš mož je prepričan, da je Nancy hodila iz hiše samo, ko je šla v cerkev,« je rekel.

	Spet ta bežni nasmešek. »Moj mož se moti, gospod Lovec-na-tatove. Toda glede Nancy se motijo mnogi moški.«

	»Je bila priljubljena?« je zanimalo Charlieja.

	»Njena lepota je igrala le delno vlogo,« je povedala Elizabeth in se zastrmela v prazno. »Nancy je bila očarljiva. Ljudi je znala primorati v karkoli. Ne samo moških.« Pomignila je proti čevlju in zmajala z glavo. »Moške je obsedla.«

	»Katere moške?«

	»Rdečelasega fanta, zaradi katerega sem pristala v zaporu.« Elizabeth se je zagrenjeno nasmehnila. »Zaljubila se je vanj. Zakaj sicer bi se tako zelo zanimal za okno Nancyjine spalnice?«

	»Vaš mož ni omenil, da fanta pozna,« je odvrnil Charlie. »Vašega tožnika je predstavil zgolj kot vajenca, ki je naključno šel mimo.«

	»Moj mož ni najbolj bister, kar zadeva opazovanje okolice.« Elizabeth je pogledala proč. »Rdečeglavi fant se je vedno smukal okoli hiše,« je nadaljevala. »Upal je, da bo videl Nancy. Bil je priča nekaterim mojim … epizodam. Mojim izpadom. Mislil je, da s svojimi coprnijami zadržujem Nancy stran od njega.« Privzdignila je obrvi, da bi poudarila, kako nore se ji zdijo te besede. »Takšna je bila Nancy. Nihče ji ni za nič pripisoval odgovornosti,« je še dodala.

	»Pa vaš mož in Nancy?« je vprašal Charlie.

	Elizabeth se je zdrznila.

	»Moj mož je zvest moški.«

	»Se njemu Nancy ni zdela lepa?«

	Elizabeth je stisnila pesti.

	»Nancy se je zdela lepa vsem moškim,« je odrezavo odvrnila. »Verjetno jo je opazil tudi moj mož. Si morda celo tudi kaj domišljal. A storil ni nobenega koraka.«

	»Kako ste lahko tako zelo prepričani o tem?«

	Trpko se je nasmehnila.

	»Pankrtov sin je. Odvisen od dobrote lorda Gilberta. Vsaka napaka bi ga stala slovesa.«

	»Kakšen pa je bil Nancyjin sloves?«

	»Veljala je za angela,« je izjavila Elizabeth. Prezirljivo se je zasmejala, a Charlie je slišal tudi zagrenjenost.

	»Vam se ni zdela tako brezmadežna?«

	»Ne, gospod Tuesday, ni.«

	»Je Nancy imela ljubimce?«

	»Kako bi sicer prišla do srebrnega naprstnika?« Elizabeth se je žalostno nasmehnila. »Moški vidijo čistost, kadar jim to ustreza. In zdi se, da gre vedno z roko v roki s čednim obrazom.« Pogledala je Charlieja. »V tem oziru se mi moški smilite,« je zaključila.

	»Pa vaš mož?« je vprašal Charlie. »Se vam smili tudi on?«

	Nekaj ji je spreletelo obraz. Strah ali bolečina. Izginilo je takoj naslednji hip, a oba sta vedela, da je Charlie spremembo opazil.

	»Niste se poročili iz ljubezni,« je pripomnil Charlie.

	Na dolgo je izdihnila.

	»Biblija tega ne obsoja. Dobra in ubogljiva žena sem mu.«

	»Vendar pa nimata otrok.«

	Zelene oči so se ji jezno zaiskrile.

	»Bog naju ni blagoslovil. Dobra žena sem, gospod Tuesday. Svojo dolžnost žene sem vedno izpolnila.«

	»Nečesa mi nočete povedati,« je rekel Charlie. »O naprstniku. Ponavadi vem, kdaj mi ljudje lažejo. Povečini zato, da bi si rešili kožo. Pokončno stojite pred obtožbo čarovništva in mislim, da veste nekaj, kar bi lahko dokazalo vašo nedolžnost.«

	Elizabeth je že odprla usta in jih spet zaprla. Roke so ji rahlo trepetale.

	»Če ne najdem naprstnika,« je nadaljeval Charlie, »boste zelo verjetno goreli.«

	Elizabethine čedne poteze so otrdele.

	»Verjamete v božansko modrost Boga, gospod Tuesday?«

	Vprašanje ga je presenetilo.

	»Verjamem v Boga,« je odvrnil, »toda ni ljubitelj Londona.«

	»Jaz sem se prepustila božji milosti,« je izjavila Elizabeth in prekrižala roke. Zaklenila se je. Steber pobožnosti.

	»Morda je Bog res milosten,« je pripomnil Charlie, ki je postajal vse bolj nejevoljen, »toda če bi za vsakega po nedolžnem obešenega dobil peni, ne bi živel v Cheapsidu.«

	»Zakaj ste tako prepričani, da nekaj skrivam?«

	Charlie je pogledal proti vratom. Lahko je videl ječarjevo zajetno podobo, kako lomasti proti njim. »To je dar,« je odsotno rekel. »Če bi radi dokazali nasprotno, prisezite na Biblijo, da ste mi povedali vse, kar veste.«

	Elizabeth je pogledala stran.

	Zaslišalo se je udarjanje po drugi strani vrat celice.

	»Čas za odhod!« je zavpil ključar. »Vašega obiska pri čarovnici je konec!«





VII.

	»Si opazil vrvico okrog njenega vratu?« je Charlie vprašal Johna, ko sta skozi labirint zaporniških hodnikov sledila je-čarju.

	John je odkimal.

	»Elizabeth pod svojo obleko nekaj skriva,« je nadaljeval Charlie.

	»Razpelo,« je razumno domneval John. »Dragoceno, zato ga skriva pred ječarjem.« Hitro se je ozrl naprej in preveril, da ju ni slišal.

	»Morda razpelo,« je odvrnil Charlie, »morda pa naprstnik. Zagotovo pa ve nekaj, zaradi česar raje živa zgori, kot pa prizna.«

	»Zvestoba do moža,« je pripomnil John.

	»Ali pa se ga boji.« Šesti čut je Charlieju pravil, da je to bolj verjetno.

	Šla sta mimo ogromnih vrat in zavila v naslednji teman hodnik.

	»Nancy je šla iz hiše samo v cerkev ali k vedeževalki,« je rekel Charlie, ko je stražar za njima obrnil težak ključ. »Če je imela ljubimca, ga je najbrž spoznala v cerkvi. Ampak zakaj bi skrivala, da je zaročena?«

	Za trenutek se je zamislil.

	»Najprej bom poiskal Nancyjinega vikarja,« se je odločil. »On je videl naprstnik. Morda mi lahko o njem pove kaj več. Potem bom šel v Bethnal Green. Postavil nekaj vprašanj. Poskušal bom poiskati rdečeglavega vajenca. Če bi le vedel, h kateri vedeževalki je hodila Nancy. Stavim, da bi nama lahko veliko povedala.«

	Zdaj sta hodila mimo dolgotrajno zaprtih zločincev, skoti rešetke so proti njima stegovali umazane roke.

	Charlie je od strani pogledal Johna. »Domnevam, da tvoja Rosie že nestrpno čaka na poroko?«

	»Vsak dan si izpoveva ljubezen,« je odvrnil John. »Rosie si bo za to posebno priložnost oprala obleko in tudi podvezico si bo naredila iz starega traku. Iznajdljiva je.« V očeh je imel odsoten pogled. »Je moje sonce in mesec, Charlie,« je rekel. »Najsrečnejši poročen par bova, kar si jih kdaj videl.«

	»Kako bi ti bilo všeč, če bi ji lahko za ta poseben dan kupil kako dodatno darilce?«

	John je nagnil glavo, poslušal ga je le napol.

	»Puritanska cerkev ne mara zaslišanj,« je pojasnil Charlie, »ne, dokler kralj Charles naokrog razpošilja ljudi, da bi jo razpustil. Če pojdeš z mano in najdeva naprstnik, bom poskrbel, da boš pošteno nagrajen.«

	»Še nikoli nisi govoril v tri dni,« je takoj pristal John. »Jutri imam dvoboj, sicer pa sem ti na razpolago. Moja Rosie bo vesela nekaj kovancev za srečo,« je še dodal in ob tej misli so se njegove robustne poteze omehčale.

	Charlie je hvaležno pokimal.

	Cerkev je bila nenehno na udaru. Vse od državljanske vojne izpred dvajsetih let so bile zle slutnje prisotne na vsakem koraku.

	»Najprej morava najti cerkev,« je rekel Charlie. »Bogoslužje puritancem povečini poteka skrivaj. Razen če uporabljajo zasebne kapele kot Gilbertovi.«

	Charlie je v mislih preletel zemljevid mesta.

	»Nancy je obiskovala vedeževalko blizu Starih vrat,« je nadaljeval. »Živela je blizu Bethnal Greena. Niti Fitzgilbert ne bi dal svoji služabnici prostega vsega nedeljskega dopoldneva za molitev. Nancyjina cerkev je zagotovo nekje vmes.«

	»Mislil sem, da poznaš vsa mestna skrivališča,« je pripomnil John.

	»Ne izven londonskega obzidja,« je precej tiše odvrnil Charlie. »In puritanci svoje cerkve dobro skrivajo. Na podstrešjih, v kleteh.«

	Charlie je začutil, da ključar napenja ušesa, da bi slišal njun pogovor.

	»Nancy je Fitzgilbertu povedala, da je cerkev vlažna in mrzla,« je dodal in se trudil otresti strahu, da bo ostal zaklenjen v zaporu.

	»Potemtakem je v kleti,« je dejal John. »Ampak med Beth-nal Greenom in Starimi vrati je vsaj sto kleti.«

	»Niso pa vse tako vlažne, da bi nekdo izpostavil prav to,« je odvrnil Charlie. S pogledom je hitro ošinil ječarja. »Nancy se je šalila, da bi zaradi obilice vode morala biti baptistična.«

	Ob teh besedah ga je nekaj prešinilo. Zamisel.

	»Od Škofovih vrat do Pettycoat Lana teče stara reka,« je glasno razmišljal. »Prekrili so jo, da je ljudje ne bi uporabljali kot greznico. Tam je ogromno vode.«

	Charlie si je v misli priklical hiše nad staro reko blizu Starih vrat in Bethnal Greena. Bila jih je le peščica.

	Pred seboj sta zagledala glavna vrata zapora. Charlie je izdihnil, ne da bi se sploh zavedal, da zadržuje sapo. Komajda je brzdal željo, da bi stekel proti izhodu.

	Stražar se je ustavil in se obrnil proti njima, zamišljeno je mahal s ključi.

	»Poznam večino lovcev na tatove,« je rekel, »vas pa ne.«

	Charlie je vedel, kam meri. Ječarji so dobili plačilo za vsakega zapornika, še večje za vsako priznanje. Večina lovcev na tatove je sprejemala podkupnino, da je v zapor pripeljala kaznjence.

	»Imam dogovor s starim Noilyjem iz Bridewella,« se je zlagal.

	Stražar je odkimal. »Dvomim,« je rekel. »Govoril sem še z drugimi ječarji. Prevladuje mnenje, da se ima Charlie Tuesday za nekaj več. Za vsemogočnega. Da bi vodil zločince v zapor, se mu zdi izpod časti.«

	»Plačilo dobim za vračilo lastnine,« je brezskrbno odvrnil Charlie. »Kaj se zgodi s tatovi, ni moja skrb.«

	»A kljub temu bi lahko zaslužil nekaj penijev več, če bi jih poslal k meni,« je predlagal ključar. Namrščil se je. »Mislim, da zelo dobro veš, kje se nahaja kar nekaj grešnikov.«

	Charlie je lahko videl, kako v mislih preračunava zaslužek.

	»Imam občutek, da boš še nekaj časa ostal z nami,« je sklenil ječar. »Dokler nam ne izdaš nekaj imen.« Težke ključe si je pripel za pas. Charlie je pogledal debela vrata ječe. Na silo jih ne bi mogel nikoli odpreti.

	»Takoj vam lahko dam ime,« je rekel in meril razdaljo do izhoda. »John Smith.«

	Ključar je nagubal čelo. »Za tega pa še nisem slišal. Česa je kriv?«

	Charlie je od strani pogledal Johna. Komaj opazno je pomignil proti ključem. John je takoj razumel.

	»Boksar je,« je rekel Charlie. »Dobi vsak dvoboj. Nasprotnika z enim udarcem spravi v nezavest.«

	»Dvoboji niso zločin,« je zagodrnjal ječar.

	»Ne, niso,« je odvrnil Charlie, »imam pa občutek, da mi bodo prav kmalu pomagali pobegniti iz Clinka.«

	Ječarjeve iskrive oči so se zožile, ko je poskušal dojeti pomen pravkar slišanih besed. Dojel jih je, ko je k njemu pristopil John. Debelo je pogledal, ko ga je ogromna Johnova pest udarila v čeljust, da se je zavrtel. Charlie se je pognal naprej in se v hipu dokopal do ključev. Drugi Johnov udarec je ječarja zadel v brado, da mu je glava omahnila vznak, zadnji udarec pa ga je poslal na tla.

	Charlie se je krčevito oklepal ključev in zdirjal proti vratom, John pa mu je sledil.





VIII.

	»Občutek izgubljaš,« je pripomnil Charlie, ko sta z Johnom prispela na Whitechapel Lane. »Tri udarce si potreboval, da je ta ključar padel.«

	»Če bi hotel, bi ga lahko z enim,« je prhnil John, »a raje čuvam svoje členke. Obilen je bil.«

	Charlie je počepnil in si ogledoval ulico. V hipu ga je preplavilo razočaranje.

	»Nobenih kleti,« je zamrmral in motril vrsto lepih opečnatih in lesenih hiš. »Nemogoče, da bi bila cerkev tukaj.« Charlie je sesal brazgotinasto ustnico. »Lahko bi prisegel …«

	Spet si je ogledal ulico. Bil je globoko zamišljen. Ob hišah je tekel jarek, poln ostankov zelenjave in drugih odpadkov. Nekje pod njunimi nogami je tekla reka. Charlie je bil prepričan, da je odgovorna za vlago v Nancyjini cerkvi. Toda če ni bilo kleti, kje bi lahko bila?

	»Proti vzhodu je Brick Lane,« je zamomljal. »Opekarji potrebujejo vodo za opeke. In tam so pivovarji, ki potrebujejo vodnjak.«

	Charlie je v mislih sledil skriti reki. Ugibal je, da je tekla blizu mesta, kjer sta stala z Johnom. Ampak tukaj ni bilo ničesar razen urejenih hiš.

	V zvezi s tem se mu je nekaj zdelo zelo čudno.

	»Le lučaj od Brick Lana sva,« je počasi rekel, »toda te hiše niso iz londonskih opek. Zgrajene so iz starih rimskih.«

	Pokazal je na ozke zdelane zidake.

	»Potemtakem so ljudje izkopali stare rimske,« je pripomnil John. »Po vsem Londonu to počnejo.«

	»Vendar blizu starih rimskih zgradb,« ga je popravil Charlie. »Zagotovo je tod blizu rimski vodovod.«

	S pogledom je preletel ulico. Ob pogledu na zgovoren opečnat obok v spodnjem delu jarka so se mu zaiskrile oči. Nečesa se je domislil.

	»Morda,« je preudarno rekel Charlie, »pa jo je Fitzgilbert narobe razumel. Morda se je Nancy pošalila na račun baptistov zaradi lokacije, in ne zaradi vlage.«

	»Kako to misliš?« John je zmedeno pačil svoj velik obraz.

	»Tam je rimsko kopališče,« je rekel Charlie, »tik ob Starih vratih. Ob visoki plimi ga poplavi, zato je zapuščeno.«

	John ga je prazno gledal.

	»Mogoče,« je pojasnil Charlie, »je Nancy imela v mislih staro kopališče, ko se je pošalila o prekrščevalcih.« Zamislil se je. »V starih termah bi lahko potekalo skrivno bogoslužje,« je dodal in si prestavljal obokane strope in akustične odmeve. »Splača se preveriti.«





IX.

	Kopališče je bilo razpadajoča zgradba iz vlažnih rimskih zidakov, prekritih z bršljanom in mahovi. Rahlo odprta plesniva vhodna vrata so vodila v temo.

	Charlie in John sta se zrinila skozi pokvarjene duri. Pozdravil ju je vonj po vlagi. Navzdol v kamnito kopališče so vodile zavite kamnite stopnice, spolzke in zelene od plesni.

	»Strašno ozko je tukaj,« je potarnal John in za Charliejem manevriral svoje zajetno telo po strmem stopnišču. »Lahko mi spodrsne in si zlomim vrat.«

	»Počasi hodi,« je predlagal Charlie in se spustil še po zadnjih nekaj stopnicah. Žarek svetlobe, ki je svetil skozi vrata, je zagotavljal le delno osvetlitev.

	Kopališče je bilo majhno. Mokri in mrzli kamni so se stikali v obokanem stropu. Ob stenah so se vili ploščam podobni sedeži. Na sredini je bil ograjen ribnik vode, ki je nevarno grozila, da se bo vsak hip razlila čez rob.

	»Mrzlo je,« je rekel John in prestopil še zadnjo stopnico. Ozrl se je po temačnem in tesnem prostoru. »Med poplavo si ne bi želel biti tukaj,« je še dodal in si ogledoval vodna znamenja nad glavo. »Stavim, da je voda tukaj ujela in ugonobila kar nekaj ljudi.«

	Charlie je nagonsko pogledal k vratom visoko zgoraj, ki so vodila na plano.

	»Ne bova se dolgo zadržala,« je obljubil in si ogledoval notranjost. Zaradi stalne prisotnosti vode je bilo nemogoče reči, ali je bil kdo nedavno tukaj. Narasla gladina je sproti izbrisala vse sledi.

	»To je zbiralnik,« je rekel Charlie in se približal majhnemu rezervoarju. S stropa je padla kaplja in se izgubila v temačni globini. »Zagotovo je povezan z reko,« je dodal in se spraševal, kako globok je. »Ob plimi voda naraste, ko pa spet upade, je del ostane v njem. Bistro,« je odobravajoče pripomnil. John ni bil tako prepričan.

	Charlie se je premaknil še malo naprej, počakal je, da so se mu oči navadile na temo.

	»Prostor so uporabljali kot cerkev,« je rekel, ko je na stropu uzrl velik križ. »Toda poglej si tole.« Dotaknil se je vlažnega zidu. Iz stene so moleli klini, z njih pa viseli okovi iz usnja in verige.

	John se je stresel. »So to okovi?« je šepnil. »Čemu?«

	»Za izganjanje hudiča,« je dahnil Charlie in izdihnil. »Tega ne vidim prvič. Med izvajanjem eksorcizma mora biti osebek vklenjen.«

	Stvari so se začele postavljati na svoje mesto. Spomnil se je čevlja z urokom, ki naj bi pregnal zle duhove. Nancyjine podstrešne sobe.

	»Mislim,« je rekel, »da je Nancy prihajala sem, da bi iz nje izgnali zle duhove.«

	Od zgoraj sta zaslišala zvok. Charlie je sunkovito obrnil glavo.

	Vrata so se zaprla.

	Odreagiral je v hipu in zdirjal po spolzkih stopnicah navzgor. V nekaj sekundah je prišel do vrat, a bilo je prepozno.

	»Ujeta sva,« je mrko rekel. »Nekdo se naju želi znebiti.«





X.

	Vrata se niso premaknila. Z druge strani so bila z nečim silno obtežena.

	»Nima smisla,« je rekel Charlie, ko se je John z vso težo zaman upiral vanje. »Pod tem kotom jih ne bova premaknila.«

	»Kaj pa bova naredila?« je zanimalo Johna.

	»Na tej ulici je veliko ljudi,« je odvrnil Charlie. »Če bova dovolj dolgo glasno vpila …«

	Prekinil ga je žuboreč zvok, ki je zadonel po kopališču. Nekdo je nekje pod njima sprostil vodno zaporo.

	John in Charlie sta se spogledala. Potem pa je začela voda v osrednjem zbiralniku brbotati in teči čez rob.

	John se je znova z vso silo lotil vrat.

	»Na pomoč!« je vpil. »Na pomoč!«

	Charlie je samo nemočno gledal, kako voda narašča. Prekrila je že kamnite sedeže.

	»Ne trudi se,« je rekel Johnu, »v nekaj minutah se bova utopila.«

	John se je obrnil in ves zgrožen gledal majhno kopališče, sedaj se je voda privalila do vrha stopnic. Segala jima je že do čevljev.

	»Od kod prihaja ta voda?« je vprašal in z odprtimi usti osuplo strmel.

	»Očitno so terme povezane s prekleto staro vodovodno na-peljavo,« je odvrnil Charlie, gladina jima je segala že do kolen. »Nekdo je odprl ventil na cevi, ki dovaja vodo v kopališče.«

	Pogledal je navzgor in naokrog, tehtal je možnosti.

	»Kmalu naju bo zalilo,« je pripomnil.

	»Stropni oboki,« je rekel John. »Morda bova pod njimi lahko dihala.«

	»Če bova res lahko, bova morala plavati, dokler naju ne najdejo,« je rekel Charlie. »Morda tudi več dni.«

	Gledal je teman zbiralnik.

	»Še en izhod je,« je rekel in pokazal. »Tam skozi.«

	John je prestrašeno buljil, oči so mu skoraj skočile iz jamic.

	»Nekam vodi,« je trezno razmišljal Charlie, »sicer plima in oseka ne bi vplivali nanjo.«

	Voda jima je segala že do pasu.

	»Prehitro teče,« je nadaljeval Charlie, »počakati morava, da se upočasni.«

	»Si prepričan, da je nekaj na drugi strani?«

	»Popolnoma,« se je zlagal Charlie.

	John je zaprl oči. Voda jima je segala do prsi.

	»Pod vodo ne zdržim dolgo,« je priznal in motril mračno gladino, ki se je enakomerno dvigala. »V temi se bom izgubil in utonil. Moja uboga Rosie bo postala vdova, še preden se bo poročila.«

	Charlie je pobrskal po žepih usnjenega plašča. Izvlekel je pasji povodec in ga Johnu privezal za pas.

	»Ne bom te izgubil,« je rekel in drugi konec povodca privezal za svoj pas. »Prisežem. Če bova tukaj umrla, bova umrla skupaj.«

	John je prikimal. Ko pa jima je vodna gladina dosegla vrat, je začel izgubljati tla pod nogami.

	»Utopila se bova!« je ugovarjal. »Previsoka je!«

	»Upočasnjuje se,« je rekel Charlie bolj prepričano, kot je dejansko verjel. »Še nekaj sekund.« Srce mu je divje razbijalo. Zdelo se je, da se tok sploh ne umirja. Voda jima je pljuskala v ušesa. Glavi sta tiščala nad gladino, lovila sta še zadnjo sapo. Potem pa so se vrtinci pod njima umirili.

	»Zdaj,« je izjavil Charlie in zajel zrak. In oba sta se potopila v črno vodo.





XI.

	Mraz je Charlieju vzel sapo. Z nogami je silno brcal in za seboj vlekel Johna. Plaval je proti dnu cisterne, vsaj upal je tako. Toda med brcanjem je povsem izgubil občutek za smer, videl je zgolj in samo temo.

	S prsti je tipal opeko in z rokami obupano drsel po trdem zidu. Povsod je bil enak. Samo ravne ozke opeke. Nobene spremembe v obliki. Nič, kar bi namigovalo na izhod. V pljučih ga je bolelo.

	Charlie je potipal za vrvico za pasom, zaradi Johnovega težkega telesa je bila do konca napeta.

	Vrvica kaže navzgor, je pomislil Charlie in se orientiral po vrvici. Nasproti je navzdol.

	Spet je začel tipati in tokrat je s prsti začutil obokano obliko, polkrožen vhod iz zidakov.

	Odprtina!

	Johna je zgrabil za zapestje in zaplaval proti odprtini, kako velika je, ni preveril. Na vratu je začutil dotik opek, odrinil se je z nogami. Prišel je skozi in za seboj vlekel Johna.

	Pristala sta v širni vodi, Charliejeva pljuča so ostala brez moči. Noge je premikal le še počasi, primanjkovalo jim je kisika. John je začel kriliti okoli sebe, grabila ga je panika.

	Izhod mora biti tukaj.

	Charlie je divje brcal naokrog, a vsenaokoli je bila le črna voda. Vrtelo se mu je. Ostal je brez zraka. Bilo ni ničesar, na kar bi se njegov um lahko osredotočil. Obdajala ga je le mrzla črna voda.

	Zapestje mu je trznilo. John je vlekel vrv. Charlie je pogledal v njegovo smer in takrat ga je zagledal. Bled žarek svetlobe. Zdelo se je, da se približuje. Plamen sveče?

	Nato je začutil, da se je John dvignil. Se osvobodil vrvi. Naslednji trenutek so močne roke dvignile še njega.

	»Čudna so pota Gospodova,« je rekel dobrodušen glas. »Zakaj pa plavata v stari kanalizaciji?«





XII.

	Charlie je odprl oči, izpljunil vodo in se vzravnal. Panično se je oziral naokrog, potem pa olajšano izdihnil, ko je zagledal Johna, ki je sedel na tleh, se naslanjal na zid in sopel.

	Začutil je oprijem rok, ki so ga posedle. Potem je zagledal prijazen obraz.

	Moški je imel lase ostrižene v stilu vojaka okrogloglavca. Oblečen je bil kot vikar, nosil je preprost črn površnik z belim robcem okrog vratu in črno čepico.

	»Slišal sem hrup pod hišo,« je pojasnil. »Povezana je s staro vodno napeljavo, včasih jo uporabljamo. Sta prišla zato, da bi poplavila cerkev?« je obtožujoče nadaljeval. »Vi in vaš ogromen prijatelj?«

	Charlie je hitro dojel. »Torej ste vi kopališki vikar.«

	Možak je dobrohotno mežiknil. Naziv ga ni presenetil.

	»Če ste prišli povzročat težave,« je rekel, »vam kar povem, da ne bom nikogar izdal.«

	Charlie je odkimal.

	»Nisva prišla zapret vaše cerkve. Lovec na tatove sem, plačan, da najdem Nancyjin ukradeni naprstnik.«

	Duhovnik je sunkovito vdihnil.

	»Sem ste prišli, da bi našli morilca nesrečne Nancy?« je osuplo vprašal.

	»Jaz iščem ukradeno blago,« ga je popravil Charlie. »Morilce prepustim Straži.«

	Vikar si ga je ogledoval.

	»Nekdo je odprl zapornico,« je rekel Charlie in pokazal na vodo, ki je brzela po kanalu. »Midva nisva bila. Ste tu spodaj videli še koga drugega? Ali blizu kopališča?«

	Vikar je omahoval, potem pa prikimal, kar je Charlieja presenetilo.

	»Skozi okno sem opazil nekoga pri termah,« je rekel. »Oko-liškega poba. Ni se mi zdel sumljiv. Včasih pride v cerkev in pomislil sem, da želi moliti. Prepričan sem, da ne bi nikoli …«

	»Ima ta poba rdeče lase?« je zanimalo Charlieja.

	Zbegani vikar je prikimal.

	»Kam je šel?« je vprašal Charlie in se postavil na noge.

	»Nisem videl,« je odvrnil duhovnik. »A ujeli ga ne boste. Napol berač je in vajen bežati pred roko pravice.«

	»Name še ni naletel. Mi lahko o tem fantu poveste še kaj? Ali o Nancyjinem naprstniku?«

	»Najbolje, da s svojim prijateljem stopite z mano,« je sklenil vikar. »V hiši gori ogenj, lahko se bosta osušila. Pomagal vama bom po najboljših močeh.«

	»Poznate Fitzgilbertove?« je vprašal Charlie, ko sta mu z Johnom sledila iz kanalizacije.

	Možakar je okleval.

	»Ne,« je počasi rekel, »ampak zvečer bom obiskal Elizabeth.«

	»V njeni celici boste maševali?« Charlie je bil zmeden. Pričakoval je, da bo to opravil Elizabethin vikar.

	»Edini njene vere sem, ki se ne boji čarovništva,« je rekel posvečeni mož in se bledo nasmehnil. »Toda maševal ne bom.« Nelagodno je gledal Charlieja. »Očitno ne veste,« je vendarle spregovoril. »Elizabeth je imela izpad, pred približno eno uro. Besnela je. Kričala. V zaporu so to razumeli kot dokaz čarovništva in v celici so ji sodili.«

	»So jo spoznali za krivo?« Charlieja je v želodcu zgrabil leden krč. Čeprav je bila trmasta, je občudoval njen pogum.

	»Krivo čarovništva in umora,« je rekel vikar. »Prebral ji bom zadnje levite. Jutri bo gorela.«





XIII.

	John in Charlie sta sedela ob ognju v vikarjevi leseni hiši in se počasi sušila. Vikar jima je postregel s čašo vročega vina, ki mu je dodal dišave. Njegov dom je bil skromen in udoben, premogel je le nekaj preprostih stolov.

	»Nancy je zbežala v London,« je pojasnjeval vikar, »po škandalu, ki je izbruhnil v njenem domačem mestu.«

	»Kakšnem škandalu?« je med pitjem vprašal Charlie.

	»Nikoli nismo vprašali. Rekla je, da ji je bila storjena krivica in verjeli smo ji.«

	»V svojo cerkev ste sprejeli dekle, ne da bi vprašali, pred kakšnim škandalom je pobegnila?«

	»Odpuščanje je srčika krščanskega življenja,« je odvrnil vikar. »Nancy se je želela pridružiti naši skupnosti. Za nas je to zadoščalo.«

	»Je iz Lancashira pripotovala sama?« je zanimalo Char-lieja.

	»Nancy mi je povedala, da je prišla s svojim bratom. Toda bil je pridanič, vsake toliko se je znašel za zapahi. Dobro je storila, ko je sprejela delo in služila lasten denar.«

	»Ste imeli o Nancy dobro mnenje?«

	Vikar se je bežno nasmehnil.

	»Sem. Vendar pa je imela smolo, ker je bila tako ljubka na pogled. Nancy je bila deležna veliko zanimanja, ki si ga ni želela. Tudi lord Gilbert je pogosteje zahajal k Fitzgilbertovim, odkar so jo zaposlili.« Duhovnik je privzdignil obrvi, da bi namigovanje še dodatno podkrepil.

	»Poznate lorda Gilberta?« je vprašal Charlie.

	»Slišal sem zanj,« je odgovoril vikar, »kot smo vsi v teh koncih. Ljudje pravijo, da kadar ne pije, kavsa, čeprav jih šteje že blizu šestdeset.«

	»Kaj pa rdečelasi fant?« je nadaljeval Charlie. »Je bil zaljubljen v Nancy?«

	»Ime mu je Patrick. In ja, zelo verjetno je bil. Povsod ji je sledil. Nancy ga je nekajkrat zavrnila. Vljudno, a odločno, kot prijazne ženske to znajo.«

	»Mislite, da bi ji on lahko dal srebrni naprstnik?« je vprašal Charlie.

	»Siromašen Patrick si nečesa tako dragega ne bi mogel privoščiti.« Vikarjeve nežne poteze so se nelagodno zdrznile. »Zaradi naprstnika sem bil zelo zaskrbljen. Celo Fitzgilbertu sem povedal zanj. Čeprav nimam navade opravljati,« je še dodal. »Ker pa jih je obiskoval lord Gilbert … ta ima več pankrtov kot zakonskih otrok. Še niti leto dni ni, odkar je uničil neko nesrečno okoliško dekle.«

	»Ampak vi ste imeli Nancy za razumno žensko?«

	»Nakit ženskam hitro zavrti glavo. Upal sem, da je Nancy pametnejša. A izkazalo se je, da ni bila.«

	»Kaj pa Nancyjina vedeževalka?«

	»Odobraval je seveda nisem,« se je nasmehnil vikar. »Stare babure, ki pripoveduje zgodbice.«

	»Pa veste, kje jo lahko najdem?«

	Duhovnik je odkimal. »Nancy mi je zagotovila, da je hodila k njej samo obračat tarot karte. Ker ni počela nobenih drugih okultnih skrajnosti, nisem nasprotoval.«

	»Je Nancy prišla k vam zaradi eksorcizma?« je Charlie spraševal naprej.

	To vprašanje je vikarja rahlo presenetilo.

	»Seveda je prišla zaradi eksorcizma,« je spregovoril čez nekaj trenutkov. »To je cerkvena glavna praksa. Domneval sem, da veste.«

	»Patrick tudi?«

	»Ja, mislim, da mu je nekaj časa pomagalo. K meni prihaja veliko ljudi s tegobami,« je dodal vikar. »Moje življenjsko poslanstvo je, da jim ponudim olajšanje.«

	John in Charlie sta se spogledala. To ni bila običajna praksa londonskih cerkva.

	»Naš eksorcizem sta branje iz Biblije in blagoslavljanje s posvečeno vodo,« je nadvse previdno povedal duhovnik. »Nancy se je obredu predala samo enkrat. Mislim, da je pričakovala strožjo obravnavo. Zaradi Fitzgilberta.«

	Za trenutek je počakal in pozorno motril Charlieja.

	»Ne veste, da Fitzgilbert izvaja eksorcizem?« je naposled vprašal.

	»Fitzgilbert je izvajal eksorcizem nad Nancy?« je osuplo vprašal Charlie.

	»Ne nad Nancy, nad svojo ubogo ženo.«

	Vikar je zmajal z glavo. Postal je užaloščen. »Hotel sem posredovati, ampak Elizabeth je Fitzgilbertova lastnina. Tako zakonsko kot v očeh Boga.«

	»Potemtakem je bil Fitzgilbert okruten?«

	»Ali je njegov značaj okruten, ne vem,« je povedal duhovnik, »toda njegove metode izganjanja zlobnih duhov so.« Charlieja je pogledal naravnost v oči. »Po več dni je Elizabeth odrekal hrano. Čistil jo je, namakal v ledeno mrzli vodi. Vse mogoče, da bi ji oslabil duha.«

	Charlie je debelo pogoltnil, spomnil se je dostojanstvene ženske v zaporu.

	»S takšnimi metodami se ne strinjam,« je nadaljeval vikar. »Mi uporabljamo okove, da v trepet prisilimo demone, vendar smo vedno nežni in prizanesljivi do naših osebkov. Prepričan sem, da je Fitzgilbert hotel nadzorovati svojo ženo.«

	Svetemu možu so trznile ustnice. »V teh koncih se veliko govori,« je počasi rekel, »ne vem, koliko je res, sem pa slišal, da je Elizabeth hotela, da Nancy odide iz hiše.«

	»Zakaj?«

	»Elizabeth je mislila, da je Nancy prekleta. Da jo je obsedel hudič.«





XIV.

	»Kaj bova zdaj?« je vprašal John, ko sta zapustila udoben vikarjev dom.

	»K vedeževalki greva,« je odvrnil Charlie.

	»Toda ne veva, kje je.«

	»Pa veva. Vikar je rekel, da si je Nancy pustila brati iz tarot kart. To je mestni trik. Vedeževalke blizu Starih vrat niso tako vešče. One napovedujejo prihodnost iz pljunkov in perja,« je dodal in pomislil na preproste ženske okrog Starih vrat, ki so obljubljale, da lahko napovejo poroke in rojstva.

	»Torej je vedeževalka v mestu?« je vprašal John in gubal čelo.

	»Bila je v mestu,« ga je popravil Charlie. »Preselila se je blizu Starih vrat, in zato je ne bo težko opaziti. Mestne vedeževalke izobesijo znak z Merlinovo glavo,« je še dodal, ker ga je John nejeverno gledal. »Ljudje iz Bethnal Greena izobesijo dlan.«

	»Potem pa pojdiva,« je odvrnil John, pripravljen na odhod.

	»Ni ti treba iti z mano,« je rekel Charlie. »Malo verjetno je, da je stara baba nevarna. Če pa bi mi vseeno rad naredil uslugo, pojdi v Vedro krvi in poišči srebrarja. Preveri, ali je morda kaj izvedel o tem, kdo bi lahko skoval naprstnik.«

	John je prikimal in se odpravil proti jugu. Charlie je zavil proti zahodu, proti ženskam, ki so služile okrog Starih vrat.

	Znak z Merlinovo glavo je visel med gručo brivnic in vedeževalskih dlani. Charlie se je hitro razgledal in ocenil okolico.

	Ta stavba, zadnji del.

	Zrinil se je mimo voza gnoja in dveh beraških dečkov. Namesto vrat je visela plesniva preproga, Charlie jo je odmaknil in dvignil oblak drobnih bolh.

	Za hip se je temačen prostor zdel prazen. Potem se je premaknil kup odej in pogledale so ga revmatične oči. Charlie je počakal, da so se mu oči navadile na mrak. Stara Joan je imela grbo, rjav obraz močno zguban. Na obilnem telesu je nosila stare cape in Charlie je pomislil, da svojih nog že dolgo ni videla.

	»Moškega pa redkokdaj vidim tukaj,« je pripomnila s hreščečim glasom. »Te zanima dekle?«

	»Pa me res,« je rekel Charlie. »Zanima me dekle, ki je prihajalo sem. Nancy. Služkinja pri Fitzgilbertovih v Bethnal Greenu.«

	»Veliko služabnic prihaja sem,« je zajedljivo odvrnila stara Joan. »Največ videvam prav njih.«

	Charlie je iztegnil polno pest kovancev. Vedeževalki so se lakomno razširile oči.

	Zelo previdno ji je v dlan položil peni.

	»Še štiri imam,« je rekel, ko je hitro zaprla pest, hitreje, kot bi človek pripisal njenim letom.

	Pomignila mu je, naj iztegne dlan. Počasi ji jo je ponudil.

	Vedeževalkini močni prsti so jo zgrabili in sikajoče je izdihnila.

	»Tebi,« je rekla, »tebi so namenjene velike stvari. Potomec kraljev si.«

	Charlie je odkimal.

	»Nočem, da prerokujete meni,« je rekel. »Zanima me Nancy.«

	Še vedno je močno držala njegovo roko. Čez nekaj trenutkov je bila očitno zadovoljna s tem, kaj je razbrala z nje.

	»Nancy je bila zaljubljena,« je povedala ženska in spustila Charliejevo roko. »K meni je prišla po pomoč, da bi razbila urok.«

	»Ni hotela biti zaljubljena?«

	Vedeževalka je odkimala in ga premeteno gledala.

	»Vam je povedala, v koga je zaljubljena?«

	Stara Joan je nastavila dlan. Charlie je vanjo spustil novi peni. Prsti so ga zgrabili. Naslonila se je nazaj in ga gledala.

	»Imena mi ni nikoli povedala,« je naposled spregovorila. »Ampak zagotovo je bil rdečelas fant. Nancy je z nečim držal v pesti. Zvabljal jo je na skrite uličice in potke.«

	»Rdečelasi fant je bil Nancyjin skrivni ljubimec?« je vprašal Charlie in tehtal, ali bi na podlagi tega, kar je že vedel, to bilo mogoče.

	»Tega ne vem,« je odvrnila vedeževalka, »vem pa, da se ga je dovolj bala, da je storila vse, kar je od nje zahteval. Dajala mu je denar.«

	Stara Joan je odločno utihnila. Charlie ji je dal še en kovanec.

	»Je Nancy zato imela lutko in čevelj?« je vprašal. »Ker se je bala tega moškega?«

	Izvlekel je lutko iz koruznice. Lutko bradatega moškega, nanjo je bil privezan križ.

	Vedeževalka je nežno prijela lutko in jo obračala v svojih usnjatih rokah.

	»To je zeleni mož.« je rekla. »Poljski Janko.«

	»Kdo?« Charlieju se je dozdevalo, da je to ime nekoč že slišal. Ime nekoga nevarnega in nepredvidljivega.

	Stara Joan se je zasmejala.

	»Zeleni mož predstavlja življenje,« je hripavo pojasnila. »Silo narave.« Zavila je s porumenelimi očmi, nato je pogled prikovala na Charlieja. »V vseh nas je,« je še povedala. »V nekaterih je je več kot v drugih. V Nancy je je bilo veliko več. Ti,« je zaključila, »ti imaš v sebi veliko njegovega.«

	»Kaj pomeni vse to?« je ves zbegan vprašal Charlie. »Zakaj bi Nancy imela to lutko?«

	»Ni očitno? Tako pametnemu možaku, kot si ti?« Starka se je zadovoljno naslonila nazaj.

	Charlie ji je dal še en peni. Eden še mi ostane, je štel.

	»Nancy,« je rekla vedeževalka, »se je bala same sebe.«

	Potapkala je po križu. »Jaz sem naredila to lutko. Da bi ukrotila njeno divjo naravo.«

	Stara Joan ga je motrila, tehtala je, koliko naj mu pove. »Nancy je čakala temačna prihodnost,« je naposled rekla. »Temačna in nasilna. Dala sem ji zelišča. Da bi jo obvarovala. Utrdila njeno srce. Ampak Nancy ga je spustila k sebi. Skrivaj sta se dobivala. Z njim, ki ji bo storil nekaj izjemno hudega. Videla sem.«

	»Koga?« je pritiskal Charlie. »S kom se je dobivala Nancy?« Dal ji je še zadnji peni.

	»Dobro veš, s kom,« je namignila starka in s prstom dregnila Charlieja v roko, za kovanec se ni zmenila. »Nancy se je dobivala s samim hudičem.«





XV.

	Charlie je zamišljeno čakal pred vedeževalkino lopo, ko je zagledal Johna, ki je lomastil proti njemu. Od dolge poti od prodajalne srebra na Threadneedle Streetu je bil ves prepoten.

	»Nekaj malega sem izvedel,« je povedal Charlie, ko je John prišel k njemu. »Vendar težko rečem, koliko je res.«

	»Jaz sem izvedel veliko,« je odvrnil John. »Tvoj srebrar je izvedel, kdo je izdelal naprstnik.«

	Charlie se je vzravnal.

	»Kdo?«

	»Tudi sam skoraj ne morem verjeti,« je nadaljeval John. »Naprstnik je naročila gospa Fitzgilbert osebno.«

	Elizabeth Fitzgilbert je dala izdelati naprstnik.

	To odkritje je razjasnilo obilico polovičnih sumničenj. V Charliejevem umu so se dejstva počasi zložila na svoje mesto. Kaj je že Fitzgilbert povedal o Nancy?

	Moški je niso zanimali. Ni bila trapasta …

	Nenadoma se je vse poklopilo.

	John je odkimaval s svojo veliko glavo. »Ne morem se domisliti, kaj to pomeni …«

	»Jaz pa mislim, da vem,« je odvrnil Charlie. Pogovor z vedeževalko je postal bolj smiseln. »Mislim, da sta bili Elizabeth Fitzgilbert in Nancy ljubimki.«

	John je osuplo zazeval.

	»Gospodarica hiše in služkinja?« je vprašal.

	»Ne bi bilo prvič,« Charlie je skomignil, »dve ženski, ki sta si zelo blizu. To veliko pojasni – zakaj je Nancy verjela, da je Elizabeth obsedena s hudičem. Zakaj je pristala na eksorcizem.«

	John je počasi prikimal.

	»Torej misliš, da je Elizabeth Fitzgilbert vendarle morilka?«

	»Mogoče, a ne verjamem. Najti morava rdečelasega fanta.«

	»In kako ga bova našla?«

	»Mestni zakon določa, da mora biti Nancy danes pokopana,« je polagoma odgovoril Charlie. »Najverjetneje jo bodo pokopali v jamo siromakov.« Utihnil je. »Imam občutek, da bo rdečelasi fant nocoj na pokopališču.«

	»Zakaj?«

	»Zaradi nečesa, kar je rekla vedeževalka.«





XVI.

	»Pokopališče sredi noči.« Johna je streslo. »Tam bodo duhovi in zraven njih še vse druge sorte. Zakaj si tako prepričan, da bo tam?«

	Skrivala sta se v živi meji v Shoreditchu. John je bil po naravi vraževeren in Charlie ga je moral še dodatno podmazati, da je šel z njim.

	»Način, kako bodo pokopali Nancy,« je povedal Charlie, »ga bo potegnil na plano. Če je res tisti, za kogar ga imam.«

	»Kaj pa je narobe z načinom njenega pokopa?« John si je ogledoval z mesečino obsijano pokopališče. Pred njima je zevala ogromna temna jama. Razločila sta lahko le obrise udov in belino apna.

	»Ne bo mu všeč,« je rekel Charlie.

	John se je znova teatralično stresel in se prekrižal. Odprl je usta, da bi nekaj rekel, ko sta na pokopališču nekaj zaslišala.

	Charlie je svareče dvignil prst. Napenjala sta oči. V temi se je gomilam približevala podoba. Oba sta videla, kako je senca skočila v jamo. Nekaj trenutkov kasneje je v njej zasvetil plamen sveče.

	»Greva,« je zasikal Charlie, »hodi tik za mano.«

	John je prikimal in tesno sledil Charlieju, ki se je približal pokopni jami. Pokukal je čez rob. Vanj so zrli mrtvi obrazi s strmečimi očmi brez leska. Gorela je sveča. Nekaj je bilo narobe.

	Charlie se je še pravočasno odmaknil, roke so zgrabile za plašč. Padel je in nekdo se je vrgel nanj. Charlie se je zasukal, zgrabil napadalca in skupaj sta se zvrnila v trupel polno jamo.

	Medtem ko se je Charlie obračal in otepal, se je John oklepal svojega razpela.

	»Ni duh,« je zasopihano dahnil Charlie, zgrabil polno pest apna in ga zalučal v napadalca. Ta je začel kašljati in psovati. Charlie ga je močno zgrabil in prikoval na toga mrtva telesa.

	Rdečelasi fant se je zvijal in preklinjal.

	»Z mano se ti ni treba tepsti,« je rekel Charlie in napenjal vse sile, da ga je obvladoval. »Hočeva isto. Najti Nancyjinega morilca.«

	Fantovo upiranje je nekoliko pojenjalo.

	»Zakaj pa sta potem šla k čarovnici v zapor?« je vprašal presenetljivo mladosten glas.

	»Da bi izvedela, kaj ve,« je odgovoril Charlie. Fanta je spustil, začutil je, da mu ga ni več treba siloma držati. Rdečelasec je zgrabil svečo in jo dvignil. Za hip je Charlie pomislil, da ga bo spet napadel. Toda fant mu je ponudil roko.

	»Patrick sem,« se je prestavil.

	»Vem, kdo si,« je rekel Charlie. »Nancyjin brat.«





XVII.

	»Ko mi je vikar povedal, da je Nancy prišla v London s svojim bratom,« je pojasnil Charlie, »sem posumil, da si to ti. On je mislil, da si vanjo zaljubljen. Videl je, ko te je v cerkvi odrivala od sebe.«

	Patrick si je obrisal nos.

	»Kako si vedel, da bom tukaj?« je vprašal.

	»Nobenemu bratu ni všeč, če mu sestro vržejo v jamo siromakov,« je odvrnil Charlie. »Ugibal sem, da boš prišel po njeno truplo, da bi ga pokopal na boljšem kraju.«

	»Ampak kako si vedel, kdo sem?«

	»Nancyjina vedeževalka mi je povedala. Kdo drug bi jo lahko prepričal, da bi se z njim sestajala v temačnih stranskih ulicah in mu dajala denar? Ni bila neumna.«

	»Ne,« se je strinjal Patrick. Zardel je in v očeh so se mu nabrale solze. »Dobra je bila,« je rekel, »zelo dobra. Dokler je ni tista stara vešča …« Zaškrtal je z zobmi. »Spridila jo je. Gospodarica Fitzgilbert.« Pljunil je.

	»Sta bili ljubimki?« je zanimalo Charlieja.

	Patrick je prikimal.

	»In ti misliš, da je Elizabet umorila Nancy?«

	»Seveda jo je,« je žalostno rekel Patrick. »Nancy je poskušala narediti, kar je prav. Ostati pobožna. Prepustila se je eksorcizmu, da bi iz sebe izgnala hudiča. Ni bilo dovolj. Gospodaričina moč je bila prevelika. Potem je Nancy hotela oditi iz njene hiše. In čarovnica jo je ubila.«

	»Nancy je hotela zapustiti Fitzgilbertove?« je vprašal Char-lie. »Slišal sem ravno nasprotno, da se je gospa Fitzgilbert hotela znebiti svoje služkinje.«

	»Nancy mi je povedala, da namerava doti.« Prezirljivo je prhnil. »Nedolžna je bila. Potem pa jo je v kremplje dobila ta stara vrana.«

	»Pa vendar je Nancy pobegnila pred škandalom,« je rekel Charlie, »iz svojega domačega mesta.«

	Patrick je živo zardel, Charlie je vedel, da se ne moti. Nancy je že prej imela ljubimke.

	»Je morda imela ljubimca?« je vprašal. »Lorda Gilberta? Ali gospoda Fitzgilberta?«

	Patrick je odkimal.

	»Ni bila … ni bila takšna, kot bi morala biti. Upala je, da se lahko spremeni. S pomočjo molitev. Prepričan sem, da bi se na koncu poročila. A najbrž nesrečno.« Obraz se mu je spačil od gnusa. »Elizabeth Fitzgilbert je umorila mojo sestro. Prepričan sem!«

	»Potemtakem ima ona srebrn naprstnik?«

	Patrick je omahoval.

	»Kaj pa ima naprstnik z vsem tem?«

	»Njen gospodar misli, da je imela Nancy pri sebi naprstnik, ko je umrla,« je povedal Charlie. »Potem je izginil.«

	Na Patrickovem obrazu je pisalo, da o nečem globoko razmišlja.

	»Nemogoče,« je naposled izjavil.

	»Zakaj?«

	»Zato ker sem srebrni naprstnik videl,« je rekel Patrick. »In tisti, ki ga ima, nikakor ni mogel umoriti Nancy.«

	»Kdo ima naprstnik?« Charlie je moral napeti vse sile, da je ohranil miren glas.

	»V mošnji ga ima,« je zamrmral Patrick. »Ko sem vama sledil v kopališče, sem videl, ko ga je vzel ven.«

	»Kdo?« je vprašal Charlie, čeprav je že uganil.

	»Nancyjin vikar,« je odvrnil Patrick. »On ima naprstnik.«

	»Si prepričan?«

	»Če … če se ne motim.« Zdel se je rahlo zbegan. »Videl sem ga samo za trenutek. Domneval sem, da mu je Nancy z njim plačala, da bi ji očistil dušo. Od nje ga je dobila,« spet je pljunil, »od čarovnice.«

	Charlie je pogledal Johna.

	»Vikar se bo jutri znašel skupaj z gospo Fitzgilbert na mrliškem vozu,« je rekel. »Če ima res on naprstnik, kot trdi Patrick, ga bo imel s seboj.«





XVIII.

	»Misliš, da je vikar morilec?« je vprašal John, ko so čez Temzo posijali prvi žarki zore. Zapornike v Clinku so vsako jutro pripeljali k reki in rožljanje zaporniškega voza je že doseglo njuna ušesa.

	»Mogoče je,« je rekel Charlie, ki se je naučil, da ne sme prehitro obsojati prijaznih obrazov. »Če resnično ima naprstnik, bo moral to pojasniti.«

	»In če morilec ni vikar?«

	»Potem jo je najverjetneje umorila Elizabeth Fitzgilbert,« je odvrnil Charlie. »Njen motiv je najmočnejši. In tudi zanjo imam nekaj vprašanj,« je še dodal.

	»Kako dolgo bo voz stal pri Novih vratih?«

	»Dovolj dolgo,« je rekel Charlie. Ne bo prvič zasliševal obsojene zapornice na poti na Tyburn Hill. »Možje in žene, ki jih čaka usmrtitev, ne hitijo,« je dodal.

	Voz je pripeljal izza vogala. Na njem se je tiščala gruča ljudi. Spremljala sta jih dva oborožena stražarja in v preprosto črno-belo obleko odet možakar. Bil je kopališki vikar.

	Charlieja je prepoznal in se mu opogumljajoče nasmehnil. Potem je skočil z voza in prišel bliže.

	»Ste jo prišli potolažit?« je vprašal. »Tolažbo potrebuje.«

	»Kako se drži?« je vprašal Charlie in v iskanju Elizabeth s pogledom romal po vozu. Zagledal jo je, bledo in sključeno, sedela je skupaj s še tremi preplašenimi ženskami.

	»Noče sprevideti, kakšna usoda jo čaka. Bi radi govorili z njo?«

	Charlie je prikimal.

	»Precej potrta je,« je povedal vikar. »Mislim, da verjame, da bo Bog posredoval. Pojdite k njej. Poskrbel bom, da vas stražarja ne bosta nadlegovala.«

	Charlie ga je v zahvalo potrepljal po rami. Ob tem pa je z veščo tatinsko roko segel za možakarjev plašč.

	»Boste gledali, kako gori?« ga je vprašal Charlie.

	Vikar ga je debelo pogledal, Charlie pa je hitro razvezal mošnjico.

	»Ob njej bom,« je zamomljal vikar, »a gledal ne bom.«

	»Tako je lažje,« se je strinjal Charlie. Odmaknil se je in dal mošnjo Johnu. Potem je odšel k vozu.

	Natovorjen je bil z nesrečniki, ki jih je bila sama kost in koža. Elizabeth je stala, v rokah je držala Biblijo in brala. Ko je zagledala Charlieja, je osuplo vdihnila.

	»Elizabeth,« jo je ogovoril.

	Komaj opazno se je nasmehnila in stopila proti njemu.

	»Ste me prišli osvobodit?« je upajoče vprašala, da je Char-lieja stisnilo pri srcu.

	»Ne,« je z obžalovanjem odvrnil.

	Približala se je robu voza, da je ostali zaporniki ne bi slišali.

	»Če bi se zavedali zla, ki sem ga spodobna,« je rekla, »ne bi prišli sem.«

	»Vem,« je rekel Charlie, »da sta bili z Nancy ljubimki.«

	Elizabeth so zatrepetale roke.

	»Vikar mi je povedal, da ste verjeli, da je Nancy obsedel hudič.«

	Prikimala je.

	»Še vedno verjamem v to,« je odvrnila. »Obe naju je. Če naju ne bi …« Povsem nepričakovano je zardela, v oči so ji stopile solze. »Če naju ne bi,« je zašepetala, »kako bi potem lahko čutila … kar sem čutila?«

	»Ljubili ste jo,« je preprosto odvrnil Charlie.

	Elizabeth si je obrisala solzo, ki ji je spolzela po licu. Z roko je segla k vrvici okrog vratu. Opazila je, da ji Charlie s pogledom sledi, roko je hitro umaknila.

	Charlieju se je zdelo, da je za hip uzrl rob reči na vrvici. Nekaj srebrnega.

	»In včasih sem jo sovražila,« je počasi izjavila. »Čeprav sva vedeli, da to ni prav, je bila Nancy največja sreča, ki sem jo spoznala v svojem življenju. Ampak vedeli sva, obe sva vedeli, da naju skuša hudič …« Utihnila je in trepetavo vdihnila. »On naju je silil početi strašne stvari. Ampak ljubila sem jo. Bog naj mi odpusti.«

	»Morda še ni prepozno,« je pripomnil Charlie. »Če mi bo uspelo najti srebrni naprstnik, bom morda našel morilca. Nancyjin brat mi je povedal, da ga ima vikar.«

	»Nancyjin brat?«

	»Rdečelasi vajenec.«

	Elizabeth se je zjasnil obraz. »Zveni smiselno,« je zamrmrala. »Fant je njen brat.« Z zelenimi očmi je pogledala Charlieja. »Ampak kako bi lahko naprstnik imel vikar? Kaj takšnega ni mogoče.«

	Stražarji so na voz pospremili še več zapornikov. Elizabeth je Charlieju za hip izginila izpred oči, potem se je spet zrinila v ospredje.

	»Če je vikar umoril Nancy,« je sklepal Charlie, »ji ga je vzel.«

	»Ne.« Elizabeth je odkimavala. Z roko je spet segla k vrvici okoli vratu. »Nemogoče,« je prepričano rekla. »Nancyjin brat se moti.«

	»Zakaj ste tako zelo prepričani?« je zanimalo Charlieja.

	»Zato ker …« Na voz je prišlo še več zapornikov, ki so jo potisnili proč. Zdaj so jo stiskali z vseh strani. Pobožno je gledala Charlieja.

	»Svojo usodo prepuščam Bogu,« je zavpila z voza, da bi preglasila hrup. »Ko je Nancy umrla, sem prisegla, da se v zemeljske zadeve ne bom več vmešavala.«

	Charlieju se je v hipu posvetilo.

	Na tak način mi ne bo povedala. Ne z vpitjem z zaporniškega voza.

	»Zagotovo imate svoje pomisleke, kdo bi jo lahko umoril,« je pritiskal nanjo. »Zagotovo je bil nekdo iz hiše. Uporabil je svečnik ali nekaj podobnega. Tako velikega orožja se ne da preprosto skriti. To osebo poznate.«

	Elizabeth so solze napolnile oči.

	»Priznajte vsaj,« je vztrajal Charlie, »da sta bili ljubimki. Obesili vas bodo in ne sežgali.«

	Odkimala je.

	»Ne bom priznala nečesa, česar nisem zakrivila,« je glasno zavpila. »Zaupam Bogu. Če verjame, da sem nedolžna, me bo rešil.« Nenadoma je postala negotova. »Če je bila moja ljubezen do Nancy zlo,« je povedala za konec, »potem moram goreti.«

	»Bog vas ne bo rešil,« je odvrnil Charlie. »Prosim vas. Še nikoli niste videli nikogar goreti.«

	A preden bi lahko povedal še kaj, se je voz premaknil, stražarja pa sta Charlieja odrinila proč.

	Elizabeth je izginila med ostalimi zaporniki in Charlie je stopil korak nazaj. John je prišel k njemu.

	»Je kriva?«

	»Če je,« je odvrnil Charlie, »je dobra lažnivka.«

	John je izvlekel vikarjevo mošnjico.

	»Preveriva?« je vprašal.

	Razvezal jo je in pogledala sta vanjo. Na njunih obrazih se je narisalo razočaranje.

	»Ni naprstnika,« je pripomnil John in si ogledoval pičlo vsebino. Le nekaj kovancev in preprost srebrn prstan.

	Charlie ga je vzel ven.

	»Patrick se je zmotil,« je rekel in preplavilo ga je razočaranje. Še zadnje upe je polagal v to, da bo v vikarjevi mošnji našel kak dokaz. »Od daleč bi lahko izgledal kot naprstnik,« je dodal in ga spustil nazaj v mošnjo.

	»Pa kako lahko nekdo zamenja prstan za naprstnik?« je ugovarjal John.

	»Njegovo sestro so pravkar brutalno umorili,« je odvrnil Charlie. »Patrick je prepričan, da jo je umorila čarovnica. Čarovnica, ki je dala Nancy zaročni naprstnik. Najbrž povsod vidi srebrne naprstnike.«

	Charlie je gledal za vozom, ki se je počasi oddaljeval.

	Stražarju, ki je hodil zadaj, je zavpil: »Dajte to vikarju!« in mu vrgel mošnjo. »Padla mu je izpod plašča. V bodoče naj bo bolj previden.«

	Stražar je mošnjo ujel in prikimal, nekoliko zmedeno je gledal okoli sebe.

	»Zgolj čas trativa,« je žalostno zaključil Charlie. »Če je Elizabeth nedolžna, je prepozno, da bi jo lahko rešila.«





XIX.

	»Torej ne bosta gledala čarovnice goreti?« je zažlobudral srebrar, že pošteno nacejen.

	»Ne.« Charlie je praznil svoj tretji vrček piva. Upal je, da mu bo pomagalo misliti, a učinek je bil ravno nasproten. Podob goreče Elizabeth se ni mogel otresti.

	Srknil je še en požirek. Krdelo mladičkov potepuškega psa je tekalo po tleh krčme, renčali so na pohištvo in se zaganjali vanj. Krčmar jih je zgolj napol resno podil iz pivnice.

	John je lopnil Charlieja po hrbtu, da se je ta v hipu otresel svojih misli.

	»Ne jemlji si preveč k srcu,« je rekel John. »Naprstnik je prva reč, ki je nisi našel. Če ne bi bilo tako, bi na koncu še tebe obdolžili čarovništva.«

	Charlie se je bežno nasmehnil.

	»Našel bom naprstnik,« je odvrnil.

	»Morda pa je bila navsezadnje res kriva žena,« je nadaljeval John.

	»Zdi se že tako.« Charlieju se je v mislih znova in znova vrtela Elizabethina podoba. Pokončna in razumska. Ni bila mehkužna ženska. Toda ali je bila tudi sposobna moriti? Poskušal si jo je predstavljati, kako vihti orožje. Tolče z njim po lepem obrazu.

	Nekaj se ni ujemalo.

	Morilno sredstvo. Charlieja je begalo že ves čas.

	Svečnik? Kaj drugega bi še lahko pustilo takšne poškodbe?

	Srebrar je nagnil vrček in naredil globok požirek. Vrček je zaropotal, ko je z njim udaril v raznorazne reči, ki jih je možakar nosil okrog vratu. »Podaj mi sodček,« je rekel Charlieju, »da popijem še usedline. Ničesar ne smemo zavreči, ker lahko vse pride prav.«

	Nenadoma je Charlie spoznal, kaj v zvezi s pogrešanim naprstnikom ga že ves čas razjeda. In prešinilo ga je, kje bo to našel.

	Pogledal je Johna. »Koliko časa še imaš do dvoboja?«

	»Veliko,« je odvrnil John. »Prav gotovo do mraka, morda še več.«

	»V Tyburn greva,« je rekel Charlie. »Rešiti morava nedolžno žensko.«





XX.

	Elizabeth Fitzgilbert je vzravnano stala na grmadi. Pogled ji je begal po ljudeh, ki so se zbrali in vzklikali. Ženske so se križale in dvigale svoje otroke, da bi bolje videli. Tu in tam je vanjo kdo še vrgel kakšno čudno reč, a povečini so ljudje izstrelke potrošili med obmetavanjem voza.

	Vesela je bila, da kres ni bil prevelik. Čeden kupček vej se je dvigal le kakih trideset centimetrov visoko, tako da je njen mož lahko stal skoraj tik ob njej.

	Fitzgilbert je stal blizu svoje žene in opazoval množico. Podganje poteze na obrazu so mu otrdele od osuplosti, kot bi čakal, da se vsak hip prebudi iz morečih sanj.

	Elizabeth je na obrobju gneče zagledala lorda Gilberta. Prezirljiv izraz na njegovem obrazu je omehčala pijača. Pod roko je držal prostitutko škratjega obličja, pod krilom je skrivala pletenko vina. Lord Gilbert je čutil, da je njegova dolžnost, da javno pokaže prezir do zločina, ki ga je zakrivila njegova snaha. S seboj je pripeljal vso krčmo.

	»Sežgite jo!« je zavpila neka ženska, obraz je imela poln gnojnih bul. »Vse sežgite!«

	Zaslišalo se je odobravajoče mrmranje.

	Elizabeth je spremljala prihod še zadnjega kaznjenca, obsojenega na smrt z obešenjem. Devetnajst mlahavih trupel je že viselo na vislicah. Ampak grmada je prišla zadnja na vrsto. Rabelj je imel dober občutek za dramo. Vedel je, da so ljudje prišli zato, da bi videli goreti čarovnico. Položili so stave, ali bo plamene preživela in odletela na svobodo.

	Elizabeth se je ozrla v nebo. Bil je sončen dan. Na nebeško modrem nebu je bilo samo nekaj oblačkov. Iznenada jo je prešinila dokončnost usode, ki jo je čakala.

	Gledala je zanko, ki se je zategnila okoli zločinčevega vratu. Vikar je stopil k njemu, držal se je resnobno, in obsojencu tolažeče položil dlan na roko.

	»Elizabeth.« Odsotno se je obrnila. Njen mož jo je predano gledal. »Žal mi je,« je rekel Fitzgilbert, »za to, kar sem storil.«

	Elizabeth se je uspelo rahlo nasmehniti.

	»Bilo je nepremišljeno,« je rekel, »in okrutno.«

	Prsti so mu trznili, a se je zadržal, da ni izvlekel škatlice z njuhancem. Pogled mu je odtaval k lordu Gilbertu, ki je svoji napol goli spremljevalki molil čašo, da bi mu jo napolnila.

	»Dopovedoval sem si, da to počnem za višje dobro.« Fitzgilbert je osramočeno pobesil glavo. »Zdaj vem, da sta bili lastna krivda in sramota tisto, kar sem poskušal izgnati.«

	Elizabeth je iztegnila ledeno mrzlo roko in prijela moževo.

	»Krivičen si bil do mene,« je rekla, »vendar ti odpuščam.«

	Zmotil ju je glasen zvok visliških vrat, ki so se odprla. Množica ljudi je kričala in vzklikala, ko je obsojenec zabingljal.

	Fitzgilbert je stopil proti svoji ženi. Izvlekel je majhno vrečico smodnika in ji jo nežno zavezal okrog vratu.

	»Ko se bodo plameni dvignili,« je rekel, »bo hitro vsega konec.«

	»To ni dovoljeno!« je iz množice zavpila neka ženska. »Čarovnicam iz boljših družin ne bi smelo biti prizaneseno gorenje do konca!«

	Fitzgilbert je poljubil svojo ženo, nato se je odmaknil. V očeh je imel solze.

	Rabelj se je odpravil h grmadi.





XXI.

	»Vem, kje je naprstnik,« je izjavil Charlie, ko sta hitela zahodno od Covent Gardna.

	»Kje?« John je bil od teka ves zaripel v obraz.

	»Ves čas sva ga imela tik pred nosom,« je odvrnil Charlie in krmaril po nagnetenih ulicah. »Morilno orožje tudi. In če imam prav, bova oboje našla v Tyburnu pri njej.«

	»Popoldan je že,« je sopihal John, »do tja pa imava še tri kilometre. Gospa Elizabeth bo že gorela.«

	»Morava poskusiti.« Hitro je ocenil, kje sta. »Šla bova po bližnjici skozi vas Marylebone,« je sklenil. »Tam je manj ljudi in po kolovoznih poteh je samo kilometer do Tyburna.«

	Ko sta prispela v Marylebone, je bil John že pošteno izčrpan, Charlie je zmerno hitro tekel dalje. Na obrobju Tyburna sta oba dojela, da se trudita zaman.

	Okrog usmrtitvenega griča je bila takšna gneča, da bi potrebovala eno uro, da bi se prebila skoznjo. In na vrhu hriba sta zagledala dvajset obešencev, ki so že viseli z vislic.

	»Pridi,« ga je spodbudil Charlie, ki se ni hotel predati. »Grmade se ne vidi. Niso je še zanetili.«

	»Nikoli nama ne bo uspelo,« je ugovarjal John.

	»Mora nama. Elizabeth Fitzgilbert je nedolžna. Njeno smrt bom imel na vesti.«

	»Zakaj pa se ne upira, če je nedolžna?« je zasoplo vprašal John. »Tudi naju je zavedla.«

	»Zato ker misli, da je grešila proti Bogu. Da je nedolžna, bo verjela le, če jo reši.«

	»Morda pa jo bo.«

	»Doslej ni imel te navade,« je odvrnil Charlie in se prerival med ljudmi. Zrinil se je mimo ribičeve žene.

	»Že od poldneva čakam!« se je zadrla nanj. »Ne boš mi pokvarila razgleda!« Charlieja je hotela zgrabiti za plašč, a ji ni uspelo. Zdaj so se začeli obračati še drugi in vpiti, ko sta se Charlie in John vztrajno prerivala v ospredje. Ljudje so stopili skupaj, zaprli so jima pot.

	Potem se je zaslišalo mogočno vzklikanje.

	Charlieja je stisnilo v želodcu.

	»Zanetili so grmado,« je mrko rekel.

	V nebo se je dvignil vrtinčast dim. Charlieju je zaledenela kri v žilah. Prepozna sta. Elizabeth gori.

	Pogledal je neprepustno množico ljudi pred seboj. In dim v daljavi. Ne moreta je rešiti.

	Charlieja je prevela groza. Vsak hip se bodo zaslišali kriki.

	Nekaj mu je pljusknilo na roko. In spet. Charlie je zmedeno pogledal dlan.

	»Pa saj ne morem verjeti.« Pogledal je Johna. »Dežuje.«





XXII.

	Skozi množico je zavela zmeda. Dež je postajal gostejši in močnejši. Nekaj opazovalcev se je odtrgalo od gneče, roke so držali nad glavo in hiteli v zavetje. Množica se je razredčila, pred Charliejem se je odprla pot. Z Johnom sta pohitela h kadeči se grmadi.

	»To je Božje delo,« je Charlie slišal reči neko žensko.

	»To ali pa coprnija,« je odvrnil moški. »Ampak rabelj bo poskrbel, da bo ta grmada zgorela, dež gor ali dol.«

	Toda dež bo upočasnil ogenj, je pomislil Charlie.

	Prebijala sta se med ljudmi, ki so bežali na vse strani, nekateri pa so spremembo vremena izkoristili, da bi prišli bolj v ospredje.

	John in Charlie sta z rameni odrivala ljudi in hitela naprej, dokler nista zagledala tlečega kupa lesa. Okoli njega je bila gneča skoraj neprehodna. Tam so bili tisti, ki so hoteli videti prav vse.

	Charlie je razločil Elizabethino visoko telo, privezano na steber v sredini. Rabelj je z mehom podpihoval ogenj.

	Charlie se je pognal h grmadi, suhljatega moškega in njegovo obilno ženo je odrinil proč. Elizabeth je ujela njegov pogled, obraz ji je upajoče zasijal.

	Dež je pojenjal. Ljudje iz množice so vpili na Charlieja, naj se umakne. Rabelj je v rokah še vedno držal meh. Odpravil se je proti Charlieju, da bi ga ustavil.

	»Elizabeth Fitzgilbert je nedolžna!« je zakričal Charlie. Rabelj je postal. Gledalci so negotovo mrmrali.

	»Toda morilec je danes tukaj!« je dodal Charlie in na slepo srečo tvegal, da bo melodramatična obtožba delovala.

	Več parov oči je pogledalo Fitzgilberta, ki je stal ob svoji ženi. Čudno se je pačil. Nekaj drugih žensk je strmelo v lorda Gilberta. Njegova prostitutka je stopila korak proč. On je spustil čašo in se dotaknil težkega meča za pasom, z opitimi očmi je gledal naokrog.

	Rabelj je vstal, za hip je pozabil na svoje delo. Dež je močil plamene, ogenj je ugašal.

	»Sojenje je bilo pravično,« je spregovoril. »Za svoje besede nimaš nobenega dokaza.«

	»Imam naprstnik,« je rekel Charlie, »ukraden s trupla nesrečnega dekleta. In tudi orožje, s katerim ji je morilec razmesaril obraz.«

	Med ljudmi, ki so še vedno prisostvovali, je zavel nemir. To se splača slišati.

	»Pokažite,« je zahteval rabelj.

	»Oboje imate pred nosom,« je odvrnil Charlie. »Morilec drži morilno orožje v rokah, toda naprstnik ni več naprstnik. Razrezal ga je in iz njega naredil prstan.«

	Elizabethine ustnice so se premikale v molitvi.

	»Puritanci ob zaroki podarijo srebrn naprstnik,« je nadaljeval Charlie. »Ni mi bilo jasno, kako to upravičijo. Za poroko potrebujejo še prstan. Potem pa se mi je posvetilo. Naprstnik ne ostane naprstnik, temveč postane poročni prstan.«

	Pomolčal je.

	»Na poročni dan vrhnji del odrežejo,« je zaključil, »in tako naredijo prstan.« Rahlo se je nasmehnil. »Ničesar ne smemo zavreči, ker vse lahko pride prav.«

	Charlie je pokazal s prstom.

	»Njen morilec,« je nadaljeval, »je bil zaljubljen vanjo. V svoji mošnji nosi Nancyjin prstan. In ni se mogel upreti, da ga ne bi prinesel na Elizabethino usmrtitev.«

	Charlie je stopil bliže k vikarju.

	»On ima prstan,« je rekel Charlie. »Na prstancu. In nosi sveti zakrament.« Charlie je pokazal na velik kovinski križ, ki ga je držal vikar, podnožje je imel ravno in težko kot svečnik. »Z njim je ubil Nancy,« je zaključil Charlie.





XXIII.

	»To je laž!« Vikarju je od jeze otrpnil obraz.

	Rabelj je odšel k njemu.

	»Poglejte rob,« je rekel Charlie in duhovniku s prsta grobo potegnil prstan. »Poglejte neenakomeren rob. Odrezal ga je.«

	Vikar se je rezko zasmejal. Sveti zakrament je stisnil k sebi. »Kako bi lahko storil kaj takšnega?«

	»Zaljubili ste se v Nancy,« je nadaljeval Charlie. »Zaupala vam je, da ima razmerje z gospo Fitzgilbert, vi pa ste jo prepričali, da je obsedena s hudičem. Obiskali ste Fitzgilbertovo hišo in nad Nancy izvedli eksorcizem. Okno ste odprli na stežaj, da bi ven izpustili demona. In s seboj ste imeli morilno orožje. Sveti zakrament. Velik križ s težkim podstavkom. Morilnega orožja vam ni bilo težko skriti.«

	Vikar je prebledel.

	»To ni res,« je rekel. »Vsak duhovnik ima križ in to je samo srebrn prstan, nič več. Brez vrhnjega dela ne more nihče trditi …«

	Charlie je odprl usta, a jih je spet zaprl. S pogledom je ošinil Elizabeth.

	Od vas je odvisno, je pomislil. Če ne želite, ne bom povedal.

	Sledila je tišina. Nato je spregovorila.

	»Jaz imam zgornji del,« je povedala Elizabeth. »Nosim ga okrog vratu.«

	Množica je osuplo mrmrala.

	Elizabeth je pomignila svojemu možu. Z vratu ji je odvezal mošnjo s smodnikom. Potem je izza obleke potegnil vrvico. Na njej je visel zaobljen medaljon s križem.

	Fitzgilbert je strgal vrvico in podal medaljon rablju, ki je preveril, ali se ujema s prstanom. Prilegala sta se popolnoma in zmagoslavno ga je dvignil in pokazal zbrani množici. Zazveneli so vzkliki.

	»In zakaj ima takšno reč?« je obtožujoče vpil vikar. »Zakaj ima Elizabeth Fitzgilbert, poročena ženska, del poročnega prstana druge ženske?«

	»Nikogar ne briga,« se je vmešal Charlie, »če si dve ženski izmenjata simbol naklonjenosti. Punce imajo rade takšne stvari.«

	Nekaj žensk v množici je prikimalo. Ena je dvignila koder las, ki ga je nosila okrog vratu, in ga poljubila. Vzdušje se je korenito obrnilo v prid Elizabeth.

	»Toda vi,« Charlie je v vikarja uperil prst, »vi ste umorili nedolžno žensko.«

	Duhovnik je stisnil ustnice. Zardel je.

	»Nisem je hotel umoriti,« je zašepetal. »To ni bil nikoli moj namen. Hotel sem rešiti njeno dušo.«

	»Pa vam ni uspelo?« je ugibal Charlie. »Niste mogli Nancy preprečiti ljubiti njene gospodarice?«

	»Izrekla je grde stvari,« je izblebetal vikar. »Grde besede o Elizabeth. O hudiču. Govoril je skozi njo. In jaz sem jo moral utišati. Moral sem …« Silovito je zamižal. »Udaril sem demona,« je rekel, »a potolkel sem Nancy.«

	»Niste hoteli zgolj utišati demona,« je oporekal Charlie, »uničiti ste hoteli Nancyjin čedni obraz. Bilo vas je sram, ker vas je mikala. In bili ste jezni, ker je vaše izganjanje hudiča spodletelo.«

	»Bila je demon, ki me je skušal,« je povedal sveti mož. Iz glasu mu je vel bes. »Pravzaprav ne vem, kako se je zgodilo, udarjal sem … in udarjal po njej.«

	Pogledal je Elizabeth.

	»Gospa Fitzgilbert,« je poprosil, »morate jim povedati. Da sem to storil za Nancyjino dobro. Hudič je bil v njej. Vi to veste.« Z roko je zamahnil proti ljudem. »Povejte jim,« je vztrajal, »da vaju je obe obsedel hudič. In da je zdaj iz vas izgnan in da ste se predali Bogu.«

	Elizabeth je strmela vanj, v velikih zelenih očeh se je kopičila žalost.

	»Jaz vas lahko rešim,« je prikimaval vikar, »pred vašimi nenaravnimi željami.«

	Elizabeth je razmaknila ustnice, stala je še bolj vzravnano.

	»Odvežite me,« je mirno rekla. Rabelj je odšel k njej in prerezal vrvi, s katerimi je imela k stebru zvezane roke. Elizabeth je stopila z grmade. Potem se je obrnila k množici.

	»Moja služabnica Nancy,« je nagovorila ljudi, »je bila najboljše dekle. Brez greha je ljubila vse svoje prijatelje. Ta moški,« dvignila je roko in pokazala, »je umoril mojo Nancy, ki smo jo imeli vsi radi.« Glas ji je zatrepetal in mukoma je zajela zrak. Ženske v množici so si brisale solze z oči.

	»Rotim pravico,« je zaključila Elizabeth, »da obesi tega zločinca.«

	Ljudje so šepetaje ponavljali njene besede, potem so jih začeli ponavljati vse glasneje. Čez nekaj trenutkov je podivjana množica zahtevala usmrtitev duhovnika.

	»Zvežite ga!« je zakričala plešasta perica.

	Zaporniški stražar je stopil k duhovniku in mu na ramo položil težko roko.

	Elizabeth se je obrnila k svojemu možu. Fitzgilbert je nerodno stopil naprej in objel ženo. Čez trenutek se je iztrgala iz njegovega objema in se obrnila k Charlieju.

	»Prišli ste dokazat, da sem nedolžna.« Nasmehnila se mu je. »Boljši človek ste, kot kažete.«

	»Prišel sem po srebrni naprstnik,« je rekel, »in po svoje plačilo.«

	Elizabeth je stopila korak bliže k njemu.

	»Ste še vedno prepričani, da Bog ne mara Londona?« je vprašala.

	»Nismo v Londonu,« je odvrnil Charlie in se zarežal, »Tyburn leži izven mesta. Sem pa postal dovzetnejši za čudeže,« je dodal. »In če bom kdaj kakšnega potreboval, bom prišel k vam.«





Sporočilo C. S. Quinn



	'Iskreno upam, da ste v branju uživali tako, kot sem jaz med pisanjem. To je le krajši dodatek k seriji Lovec na tatove.'



Novinarka C. S. Quinn piše o potovanjih in življenjskem stilu za The Times, The Guardian in The Mirror, objavlja tudi v mnogih revijah.

	Kot Cate Quinn se je slovenskim bralcem prvič predstavila z osupljivim trilerjem Črne vdove.

	Osvojila je prestižno štipendijo British Art Council za zgodovinsko raziskovanje. Vire je povezala z zgodovinskimi izsledki pričevanj iz prve roke davne preteklosti in poustvarila London v času Lovca na tatove.

	Smrtna magija je druga knjiga serije Lovec na tatove o Charlieju Tuesdayu, srednjeveški Angliji, magiji, čarovništvu, spletkah, zarotah in mnogih skrivnostih.





LOVEC NA TATOVE



	Piše se leto črne smrti. London je mesto pollesenih hiš in temačnih stolpov. V ozkih zakotnih uličicah astrologi napovedujejo prihodnost, alkimisti čarajo čudeže. Londonski most, kjer čarovnice prodajajo napoje in kockarji obračajo karte, je posejan z glavami izdajalcev. Reka pod njim vsakodnevno prinaša tovor tihotapskih tolp in piratov.

	Charlie Tuesday, lovec na tatove, preiskuje grozljiv umor mladega dekleta. Izmaličeno truplo izdaja, da ne gre za osamljen primer – morilčeva ubijalska sla je del večje zarote, ki bi lahko uničila London. Še več, z vsakim korakom se Charlie približuje razkritju temačnih skrivnosti lastne preteklosti, povezanih s ključem, ki ga spremlja iz otroštva, edinim spominom na mater, ki je ni nikoli poznal.





Preberite še:

	Blake je mrtev … ubila naj bi ga žena. A vprašanje je, katera?

	Blake Nelson je srečno poročen s tremi ženami, dokler ne najdejo njegovega iznakaženega trupla. Ob grozljivih smrtnih ranah policisti domnevajo, da ga je ubila žena, ampak katera bi lahko bila dovolj besna, da bi morila? Razlog je imela prav vsaka. Rachel, prva in glavna žena, skriva temačno preteklost, Tina je nekdanja prostitutka in odvisnica, Emily pa zgolj nezrela najstnica, ki jo je zatajila lastna mati. Med tremi sestrami-ženami ni ostalo ničesar skupnega več, njihovo medsebojno razumevanje se je raztreščilo na koščke. Življenje v globoki puščavi je bilo utvara.

	Osupljivo srhljiv triler o čudaški spolnosti, nasilju, poligamiji in verskih kultih – o svetu, kjer šteje le prijateljstvo.

	‘Izvirna, razsvetljujoča, vznemirljivo napeta – velika trojica odmevne literarne uspešnice.’

	New York Journal of Books





Notes


	[←1]

Čudežno govorjenje v neznanih tujih jezikih pri binkoštnikih in drugih sodobnih karizmatičnih ločinah.