METODOLOŠKI PRISTOP K SODOBNI DRAMATIKI ZA HUMANISTIČNO USMERJENO IZOBRAŽEVANJE (PRAKTIČNA ZNANJA - SLOVENSKI JEZIK)
Namen praktičnega znanja slovenskega jezika je, da poglablja ter razširja poznavanje materinščine, usposobi učence za samostojno vrednotenje in raziskovanje književnosti ter jih seznanja z literar-nozgodovinskimi metodami.
Podrobneje bom predstavila nekaj pedagoško-metodičnih vidikov poglabljanja v dramatiko. Ti vidiki so:
1. možnosti za razvijanje motivacije,-
2. uveljavljanje učne metode za aktiviranje učencev in za razvijanje samostojnega ustvarjalnega dela;
3. »psihologija« branja drame;
4. poskus taksonomije operativnih smotrov.
1. Motivacija učencev
Učitelj ima veliko možnosti, da vzpodbuja učenčeve interese in zmogljivosti, da bi se učenec ustvarjalno učil in dosegel zastavljene učne cilje. Še posebej je motivacij a pomembna za obhkovanje lastnih stališč, vrednot in kritičnosti.
Učence motiviramo za spoznavanje dramskih besedil in za oglede dramskih uprizoritev:
- z anketo (prva ura praktičnega znanja), na osnovi katere spoznamo učenčeve interese za dramatiko;
- z natančno predstavitvijo učnega načrta praktičnega znanja in s skupno izbiro metod in oblik delaj
- z učiteljevim predlogom za domače branje in z utemeljitvijo izbora;
- z interpretacijo odlomka izbranega dramskega besedila (gramofonski posnetek);
- z usmerjenimi vprašanji o dramskem besedilu, ki ga bodo prebraU.
Učence uspešno motiviramo tudi tako, da se svobodno odločajo za izbor referatov, domačega branja v okviru literarnega obdobja ali smeri; sami tudi postavijo vprašanja in teze, o katerih bodo razpravljali pri prihodnji uri. Po vsakem zaključenem poglavju učitelj pripravi poglobljeno diskusijo o neustrezno zastavljenih metodah in učnih oblikah. Po hterarnüi večerih, ogledih gledaliških in filmskih predstav ter zanimivejših kulturnih televizijskih oddajah posveti učitelj del ure sproščenemu in usmerjenemu pogovoru (aktivnost ob novem znanju). Učitelj pri domačen branju (pripravi) od časa do časa dopusti popolno svobodo interpretacije dramskega besedila, gledališke uprizoritve, vendar pri obravnavi osvetli še tiste vidike, ki so jih učenci zanemarili.
2. Učne metode
Najznačilnejše učne metode, ki aktivirajo učenca za ustvarjalno poseganje v razgovor, polemiko, načrt dela in vplivajo na to, da si učenec oblikuje osebni odnos do dramske umetnine ali uprizoritve, so;
- polemični dialog po vsakem ogledu predstave ali po prebranem dramskem besedilu;
- samostojna razlaga učencev (15 minutni zapis) o prebrani drami ali uprizoritvi;
- interpretacija izbranih položajev v dramskem besedilu (interpretacija lika, dramske fabule, idejnih stališč in protlstališč);
- postavljanje tez in zagovor z argumenti;
- oblikovanje načrta za analizo dramskega besedila ali dramske uprizoritve (tema, motiv, liki, kompozicija dela, jezikovnostihstična oznaka);
141
- diskusija ob stališčih dramske kritike v sredstvih javnega obveščanja;
- ustna in pisna recenzija;
- transpozicija (izdelava dramskega scenarija za recital, šolska gledališka uprizoritev, izdelana po šolski nalogi).
3. Psihologija branja drame
Učenčeve bralne navade v srednji šoh niso konstituirane, kar še posebej velja za lirska in dramska besedila, zato je literarno branje potrebno usmerjati in ga tudi preverjati. Stopnjo razumevanja in do-živetosti besedila preverimo s pomočjo usmerjenih vprašanj in navodil za branje (razmerje med dialogom in monologom, opazovanje didaskalij). Površno branje je osnovna učenčeva slabost; na anketno vprašanje »Kako pristopam k branju drame« so poglabljavci odgovorili, da nimajo izdelane posebne metode za branje drame. Prebrali so le redke drame iz seznama za domače branje. Od štirin-dvajsetih poglabljavcev je le polovica prebrala po eno delo naslednjih avtorjev: Sofoklea, Kalidase, Evripida, Racina, Shakespearja, Moliera, Ibsena. Dramo preberejo le enkrat, da jo razumejo, in pri tem skušajo izluščiti osnovno idejo drame (edini pozitivni vidik branja). Scenske opombe izpuščajo, tako da je vizualni vidik zanemarjen. Kritičnega drugega branja ne izpeljejo. Za manj stereotipno branje dramskega besedila priporočam, naj učenci ob branju zapisujejo svoje razpoloženje do prebranega besedila, opazujejo prehode v kompoziciji drame in rast dramskega Uka ter izpisujejo jezikovne posebnosti. S takšno bralno tehniko se bolj zavejo same organiziranosti besedila; od informativnega branja naj bi prešli k intelektualnemu in estetsko zahtevnejšemu branju. Rezultati ¦takšnega branja so razvidni pri zahtevnejših referatih, kjer učenec potrebuje skice, točkovno povzemanje, sheme, povzema in posplošuje ter stopnjuje zahtevnost referata.
Učence je še treba navajati na dodatne vire: pri referatnih nalogah mora uporabljati vsaj gledališki list Dramaturški vademekum, spremno besedo, časopisno kritiko, študijo v revijah, kulturne televizijske in radijske oddaje.
4. Operativni smotri
Učence velja animirati za obiske gledaliških predstav, ob katerih pridobijo neposredne informacije iz gledahških dejavnosti, tj. živ utrip sedanjih in pretekhh dramatskih hotenj. Oblikujejo si pozitiven odnos do knjižne rabe slovenskega jezika ter dopolnjujejo znanje materinščine v živem stiku z gledališkim dogodkom. Ob dognanih postavitvah dramskega besedila bogatijo svoje estetske izkušnje. Z rednim obiskovanjem gledaliških predstav se v učencu ustvarja potreba po kontinuiranem spremljanju dramske umetnosti. Z načrtnim vodenjem gledališkega sporeda in poglobljenimi razpravami ob uprizoritvah spodbudimo učenčevo aktivnost na gledališkem področju ter lastno dramsko ustvarjalnost Vsak pripravljen obisk gledališke predstave nevsiljivo vpUva na kulturno obnašanje; nenazadnje pa je ogled dramske uprizoritve skupno doživetje, ki učence duhovno bogati in estetsko razvija.
Za ilustracijo navajam primere kognitivnih in konativnih smotrov. Med manj zahtevne smotre uvrščam:
a) Učenci preberejo Sofoklejevo in Smoletovo Antigono ter prepoznajo značilnosti klasične in sodobne drame. Pozorni so na vsebinske in oblikovne odmike sodobne drame od klasične. Po uvodnem predavanju poznajo dramaturške zakonitosti za oblikovanje dramskega besedila. Izluščijo kompozicijo drame, razložijo osnovno idejo in jo argumentirajo s pomočjo nosilcev idejnih nasprotij (Kreon
- Antigona).
b) Po ogledu Lepe Vide in Kože megle začutijo živost mitov, njihovo prisotnost v današnjem času. Med zahtevnejše smotre pa uvrščam:
- učenci si ogledajo Ruplove Mrzle domačije in se navdušijo za eksperiment v gledališču;
- preberejo Lužanove Srebrne nitke in razložijo dramaturške zakonitosti antidrame ter jih konkretizirajo;
- v dramskem besedilu Čarovnica iz Zgornje Davče razčlenijo vlogo jezikovnih plasti in njihovo zlitje v živo, celovito podobo govorice;
- analizirajo medsebojne odnose dramskih hkov in ugotovijo nalom hierarhičnih odnosov ter razrešijo problem lažnega herojstva (Peter Božič, Vojaka Jošta ni).
Pred ogledom drame Gospoda Glembajevi izpelje učitelj načrtovalno akcijo. V predpripravi seznani učence z avtorjem in dramskim besedilom ter jih usmeri k opazovanju igre, režije, scene, glasbe, dramaturških posegov, kostumov itd. Po ogledu predstave napišejo kritiko, v kateri upoštevajo navodüa.
142
Zaključek
Poglabljanje iz dramatike vključuje dramatsko gradivo, ki je organizirano v tematske kroge, tako da upošteva tematski kriterij, kriterij aktualnosti in interes učencev za pojave v sodobni slovenski dramatiki.
V besedilih sodobne dramatike učenci odkrivajo aktualne probleme, s katerimi se istovetijo, izluščijo odgovore za svoje osebne stike in spoznavajo osebnosti, ki so jim lahko moralni vzori. Konfrontacija likov sodobne drame z liki klasične drame razvija pri učencih smisel za zgodovinsko presojanje literarnih pojavov. Poglabljavci so redni obiskovalci vseh dramskih predstav (v Trstu in Ljubljani) in torej nosilci gledališke kulture na šoU.
Vida  Medved-Udovič Gimnazija v Kopru
143