V. Sv. Roza Limanska. Kakor pri vseh drugih rečeh, tako so ljudje izbirčni tudi pri cvetlicah; nekateri imajo rajši cvetlice ze!6 živih barv, drugi bolj temnih, in tretjim se še najbolj priljubijo one, ki vedno ze- lenč, pa redkokrat ali nikdar ne cvetč. Vendar se sme reči, da ena izmed cvetic se je skoro vsem prikupila in je še zdaj vsem priljubljena in ta je: vrtnica ali roža. In kar je vrtnica ali roža med cveticami, to je sv. Roza Limanska med bogoljubnimi otroci. Rojena je bila v Limi v južni Ameriki 20. aprila 1586, hčerka španjskih star¬ šev. Pri sv. krstu sicer ni dobila tega imena, krščena je bila na ime Izabela ali Elizabeta; a ko je bila tri mesece stara, prikazala se je nad njeno glavico prelepa roža, ki je kmalu spet izginila. Mati se začudi in vsa vesela poljubi preljubeznivo dete rekoč: „Odslej te bom imenovala le Rozo“ (t. j. Rožo). Ko se je Rozika jela zavedati, jo je skrbelo, ker so njeno krstno ime pozneje premenili, češ, da zavoljo njenega lepega obraza, in ni rada sli¬ šala, če so jo tako klicali. V takih otožnih skrbčh zastran svojega imena gre v kapelo sv. rožnega l 2 venca in tam jokaje potoži svojo težavo Materi božji. Kar zagleda čudovito prikazen in iz ust nebeške Kraljice zasliši besede: „Roza! to tvoje imč je všeč mojemu Sinu, imenuj se odslej tudi po mojem imenu Roža Marijina!' 1 Zveličar sam ji je nekega dnč dal ime: „Roža mojega Srca!" Koliko je to dete dobrega storilo, kako nebeško lepo je živelo, da si je zaslužilo tako ime, vam hočem zdaj popisati. a) Kako bogaboječa je bila Rosika. Roza je bila že v prvi nežni mladosti nekako podobna sv. Katarini Sijenski; bila je tudi tako tiha, krotkega srca, neizrečno ljubezniv otrok. Ko je bila še v zibeli, je niso nikdar slišali jokati ali kričati, razun enkrat, ko so jo hoteli nesti v neko tujo hišo. Tako ni bila nikomur nadležna, marveč vsem domačim in drugim, ki so jo po¬ znali, v veliko veselje. Boga prav spoznavati in ljubiti je že začela, ko je bila pet let stara. Čudovito ji je k temu pripomogel ta-le primerljej. Nekega dne se je igrala z bratom in drugimi otroki. Med igranjem ji vrže brat nekaj cestnega blata na lasč. Roziki zelo hudo de, da ji je tako lahkomiselno lase pomazal, ker je snažnost lju¬ bila v vseh reččh; z nejevoljnim obrazom gre ne¬ koliko v stran od njih. Brat hiti' za njo, se vstopi pred njo, in kakor oster pridigar ji začne očitati: „Sestrica! kaj si tako razžaljena, če sem ti malo umazal lasč? Mar ne veš, da so deklic lepi lasje tista vrv, s katero hudobni duh duše mladih 3 ljudi' lovi' in v pekel vleče? Le vedi, da Bogu niso všeč tvoji lepi lasje, ker so tebi tako všeč!‘ £ Kakor ostre pušice zadenejo te bratove be¬ sede njeno mlado, voljno srce. Ob enem pa tudi sveti Duh razsvetli to nedolžno dušico s tako svitio lučjo, da, čeravno še tako majhna, zdaj prvikrat prav jasno spozna, kolika hudobija je greh in kaj se pravi: Boga razžaliti. Prešine jo nepopisljiv strah in groza pred peklom, o katerem ji je brat govoril, in groza pred vsakim grehom. Goreče začne moliti, po dnevi in po noči brezštevilokrat na glas in po tihem ponavlja be¬ sede: „Jezus, bodi hvaljen! Jezus, bodi pri meni! Amen.“ Skrivaj, da mati ne ve, vzame škarje in si odstriže — vse lase! Pač je prav govoril bratec, ko je pridigoval mali Roziki, da je ničemurnost mladim dekletom najnevarnejša reč. Zato se je, razsvitljena od sve¬ tega Duha, odsihdob hrabro vojskovala zlasti zoper tega sovražnika. Ne le lepih las se je iznebila, marveč ogibati se je sklenila vsega, kar bi jo utegnilo v očeh nespametnih ljudi povzdigovati, pred Bogom pa poniževati. To pa ji je bilo jako težko, kajti sama je bila silno čedne postave, zraven pa je še imela tako mater, kateri ni bilo prav, da se s toliko skrbjo ogiblje sveta in svetne ničemurnosti. A blaga Rozika je pokazala vsemu svetu, Ameriki in vsem dežalam, ki so na naši strani zemeljske krogle, da nedolžnost zmaga, če le resno hoče. Posvetni materi so bile n. pr. Rozine snežno- bele roke nad mero všeč. Da bi vedno take ohranila, ji kupi nalašč za to napravljene, lepo 4 dišeče rokavice, ki naj bi jih vsaj po noči na¬ tikala na roke. Rozi se zdi, kakor bi morala v živo žrjavico vtakniti roke; a vendar mater uboga. Gredč spat, a kmalu se prebudi' ter čuti jako pekočo bolečino na rokah. Zato rokavice sleče, in glej, goreči plameni švignejo iz njih, raz- svitljajoči vso spalnico. Jaderno jih vrže od sebe in kmalu izgine vsa bolečina na rokah. To zjutraj z otročjo priprostostjo povč materi in ostrašena mati jo neha nadlegovati. Toda kmalu pride spet druga ničemurna ne¬ spamet na vrsto, nova muka za Rozo. Materina želja je, naj se brhka hčerka zaljša z zlatimi verižicami, uhani, prstani in zapestnicami, kodra si lase, in lepotiči obraz itd., da bode njena lepota ljudem tem očitnejša. Dobra Rozika se vsega tega silno prestraši in prosi mater tako dolgo odloga, da se more posvetovati s svojim spovednikom; sv. Duh ji je dal to misel. Mati dovoli, Roza hiti k spovedniku. Spovednik gre sam z deklico k materi in jo resnobno opominja, naj nikar več ne žali dobre deklice ter je ne napeljuje dalje k prevzetnosti. To je šlo materi k srcu in je po¬ magalo. Roza je smela nositi bolj temno, preprosto obleko ter ostati bolj skrita. Celo do solz ginljivo je, kar se je zgodilo ob drugi priložnosti. Mati in Roza sta bili neki- krat v imenitni družbi pri tujih ljudeh. Tam na mizi je bil prelep cvetlični venec. Mati hoče vi¬ deti, kako lepa bi bila Roza s tem vencem na glavi, ter veli, naj si ga dene na glavo. Ponižna deklica, ki se je tolikanj bala ničemurne hvale, prosi, naj ji bode prizaneseno. Toda vse njene 5 prošnje nič ne izdajo; mora pa mora ubogati. Roza sicer dene venec na glavo, toda kaj si izmisli nedolžnost? ... Ob enem si pod vencem zabode še dolgo bodečo iglo v glavo! Večje žalosti ni bilo za Rozo, kakor če je zvedela, da je Bog žaljen. Če je vedela, da je kdo v cerkvi govoril, jo je to tako bolelo, da je lepo prosila, naj nikar več Boga ne žali v cerkvi. Ljudje, kateri so jo poznali, so dobro vedeli, da blaga deklica rada pretrpi vsako krivico in raz- žaljenje, le tega ne more prestati, da bi kdo Boga žalil tudi z najmanjšim grehom. Zato so se zelo varovali vpričo nje kaj govoriti, kar ne bi bilo čisto spodobno. In če so domači prinesli domu kako slabo besedo ali napačno pesem, ki so jo drugod slišali, se je začela Roza jokati, tekla je k materi in klečč pa v obilnih solzah je tožila, da se ljubi Bog žali. In če kje kaj grešnega ni mogla ubraniti ali odpraviti, se je glasno jokala in se ni dala utolažiti. Laži kar ni mogla trpeti. Imela je navado reči: „Lagati ne smemo ne za nebo ne za svet, kajti Bog je resnica." In če je slišala kdaj kaj pripovedovati, kar ni bilo popolnoma res, je koj zavrnila pripovedovalca, rekoč: „Prosim, to ni tako", ali pa: „Meni se dozdeva da ni bilo tako." — Eno uro pred njeno smrtjo pride duhovnik, ki ga je Roza še želela videti. Neka gospa ga nagovori: »Gospod, ravno prav pridete. Roza je že hotela poslati po vas.“ Umirajoča Roza napne svoje slednje moči in pravi: »Le resnico govorimo; jaz sem pač želela vas, gospod, še videti in sem to tudi rekla, več pa ne." 6 Tako je imela blaga Rozika Boga vedno pred očmi in obvarovala se je greha ter ostala do smrti bela duhteča roža; bila je res „Roža Marijina“, „Roža Jezusovega Srca“. b) Kako selo se je Rosika satajevala. Roza je bila od sv. Duha dovolj razsvitljena in je dobro spoznala, da se ubogi človek brez lastnega vojskovanja ne more varovati greha in si brez zatajevanja ne more pridobiti krščanskih čednosti. Zlasti lilija čistosti nikjer ne cvete, če ni obgrajena z gostim trnjem premagovanja in za¬ tajevanja. Zato si je nakladala sv. Roza toliko najostrejših pokoril, da se moramo kar čuditi. Ko je bila štiri leta stara, si je večkrat na¬ ložila težko poleno na šibko ramo in ga je v spomin Kristusovega križevega pota nosila tako dolgo, dokler vsa utrujena ni opešala. Tega ni povedala nikomur, kakor le dekli Marijani, ka¬ teri je razodela več skrivnosti. To zvesto deklo je večkrat peljala na kak samoten kraj in jo je prisrčno prosila, naj ji naloži na rame težkih kamenov, katerih sama ni mogla vzdigovati. To težo je dalj časa obdržala, dokler ni spet dekla prišla in ji odložila, da ne bi zvedela mati. —- Ko še 14 let ni bila stara, je večkrat po noči vstala, je šla na vrt in je tam bosa nosila dolg težek križ na rami. Nekoč je prav pazno ogledovala podobo s trnjem kronanega Zveličarja. Ta pogled je močno ganil mlado srce. Ko je bila že bolj velika, je jela premišljevati, kako bi tudi sama mogla podobna 7 postati s trnjem kronanemu Zveličarju. Napravi si kronico iz zacinjenega kositra, v katero natakne bodečega trnja in poostrenih žebljev. To tako ostro pletenico si pritisne na glavo in jo nosi več let; in da ne bi je nihče videl, jo skrbno zakriva s sprednjimi lasmi in s tančico. Deset let pred smrtjo pa si dd narediti srebrn obroč in vanj vdelati v treh vrstah 33 poostrenih žebljev v spomin onih 33 let, ki jih je Jezus preživel na zemlji. Lahko si mislite, kako velike so bile njene bo¬ lečine; komaj je še mogla spregovoriti; kolikor- krat se je ganila, so se ponovile bolečine; naj¬ hujše jo je zabolelo takrat, kadar je zakašljala ali kihnila, ali kadar si je za večjo pokoro bolj ob glavo pritisnila srebrni obroč s posebnim tra¬ kom. Nosila je tudi okrog pasa trojno verigo, katero si je bila prav tesno zadrgnila, s klju¬ čavnico zaklenila in ključ proč vrgla. Enako je v z ostrim postom pokorila svoje deviško telo. Že kot šibka deklica se je zdržala vžitka slehernega sadja. Naj so ji dali še tako lepega in sladkega sadja, ni se ga dotaknila, mar¬ več ga je razdelila drugim otrokom. Od svojega šestega leta ob sredah, petkih in sobotah ni jedla nič kuhanega, zadovoljna je bila z vodo in suhim kruhom. Tudi sicer je malo vživala in še to si je navadno ogrenila in neslastno storila z grenkim zeliščem, z žolčem, s pepelom itd. Posebno pa se je zatajevala v spanju, ki je zlasti mladini najslajša potreba. Mora se misliti, da le s posebno pomočjo božjo je mogla vse to prestati, in da je Bog hotel mehkužnemu svetu v tem otroku dati poseben zgled zatajevanja. Bila g je še celo majhna in vendar ni hotela spati na mehki posteljici, najrajše je počivala na trdem, na golih tlčh. Pa tolikega pokorila mati nedolžnosti ne dovoli, marveč zahteva, da mora Rozika spati na materini postelji poleg matere. Pridna deklica koj uboga, toda kaj stori? Komaj mati zatisne oči, brž odmakne blazino in kar je mehkega, in leži na golih deskah [^Pozneje je imela svojo po¬ steljo, — pa kako? Čimdalje več ostrosti in ne- zložnosti si je iznašla: grčevega lesa si je razpo- ložila po njej, vmes pa prav gosto nastavila ostrih lončenih in steklenih čepinj, opek, kamenčkov itd. Njena odeja, od zunaj gladka, je bila od znotraj bodeča ko ščetine. Pri zglavju je imela posodico žolča, da si je ž njim pred počitkom usta zmočila. Večkrat se je Roza te postelje sama prestrašila in si skoro ni upala na njo. Nekdaj pa se ji Zve¬ ličar sam prikaže v ljubeznivi podobi in pravi: „Pomisli, moja hči, koliko trja je bila moja po¬ stelja na Kalvariji, na kateri sem v smrti za-te zaspal! Ali ne veš, kaj sem takrat trpel? Nisem ležal na čepinj ah in opekah, marveč poostreno železo mi je vzdrževalo roke in noge, dokler nisem izdihnil svoje duše. To premišljuj na postelji svo¬ jih bolečin, in ljubezen ti poreče, da je tvoja po¬ steljica polna cvetlic." To je dalo Rozi toliko moč in tolažbo, da je celih 15 let na tej strašni po¬ stelji vživala svoje kratko spanje ! Kaj ne, da se vam ne bo nič več čudno zdelo, da je Rozika ob tolikem zatajevanju ostala na duši in na telesu kakor angelček čista in ne¬ dolžna? Ali vas ne bo to ganilo, da se tudi vi vsak 9 dan vsaj kaj malega zatajujete, šaj je temu toliko priložnosti: pri jedi, pri spanju, doma, na prostem, v družbi, v samoti itd.! c) Kako potrpežljiva in usmiljena j e bila Rosika. Lepa dubteča vrtnica na vrtu ni brez trnja; tako tudi ljubezniva Rozika ni bila brez trnja bridkega trpljenja, še povrh onega, ki si ga je sama nakladala. Pa kakor trnje ne rani vrtnice, tako tudi trpljenje ni ranilo mali Roziki krotkega srca z nikakoršno nejevoljo ali jezo. Ko je bila še le tri leta stara, pride po ne¬ sreči mali palček desne roke med pokrov velike skrinje, ravno ko se je nagloma zaprla. Grozovita je bila bolečina; mati priteče v velikem strahu. A Rozika skrije palec pod predprtič, in kar nič ne pokaže, da bi jo kaj bolelo. Cez malo dnij se se ji palec pod nohtom razgnoji in zdravnik ji mora noht z mesom vred odrezati. Kakor krotko jagnjiče trpi Rozika to strašno bolečino tako, da se ji ob tem obraz čisto nič ne spremeni in se mora še zdravnik čuditi junaški potrpežljivosti nežnega otroka. Štiri leta stari se naredi ule na ušesu. Zdrav¬ nik ji mora zopet odrezati ves razboleni del; a Roza potrpi, kakor bi ne čutila bolečine. Kmalu potem ji je glava vsa kakor v eni rani. Po materinih mazilih ji je še hujše, tako hudo, da se kar trese na vsem životu. Vsem se smili. Pa na materino vprašanje, jo li močno boli, odgovori: „Le nekaj malo.“ In celo noč v najhuj¬ ših bolečinah tiho in mirno sedi. Zjutraj ji mati 10 sname obezo z glave, kar vidi, da je vsa v me¬ hurjih in ranah. Prestrašena zakliče: „Pa, ubogo dete, kako si vendar moglo celo noč v tolikih mukah prestati brez potoženja?“ Roza molči; a ko mati s prašanjem ne odneha odgovori: »Bole¬ čine je bilo že moč prenašati." Zdaj spet pokli¬ čejo ranocelnika, ki jo 42 dni zdravi. Bolečine jo zdelujejo po dnevi in po noči; a Roza tako voljno trpi, da tega pri otrocih ni mogoče raz¬ umeti. Kakor z lastnimi bolečinami, enako je imela potrpljenje s slabostmi in zaprnostmi bližnjega, zlasti domačih. Ce je bila zaničevana ali celo pre- tepana, za vse je Boga hvalila, vsem je odpustila. Domačo deklo je celo resno prosila, naj jo trpinči. Nesrečni ljudje so se ji zelo smilili. Ko je pomislila, da je po Ameriki in drugod še toliko ljudi, ki ne poznajo Boga in živijo v malikoval¬ stvu, se solz ni mogla zdržati. Večkrat je znane duhovne prosila, naj gredč onim nesrečnim naro¬ dom oznanovat sv. evangelij. z,al ji je bilo, da je ženska, sicer bi bila šla sama okrog sv. vero učit in pokoro oznanjat, kri in življenje bi bila hotela dati za uboge nevernike. Čeravno sama ubožica, je sklenila nekega sirotnega dečka spre¬ jeti za svojega, ga s pomočjo usmiljenih ljudi odrediti, mu precej v mladosti vcepiti goreče že¬ lje po misijonu, in ko bi bil mašnik, ga poslati med pogane. Le smrt jo je prehitela, da se ji to ni posrečilo. Do revežev je bila tako usmiljena, da so se berači pri njenem pogrebu glasno jokali in kli¬ cali: „Oh, naša mati in rednica nam je umrla!“ 11 Če je kaj posebno dobrega prejela v dar, gotovo so potem dobili reveži. Nekikrat jo pride zelo revna oseba prosit dani. Roza ravno ni nič imela; to ji je hudo djalo tako, da je sklenila en teden se ostro postiti, da bo s postom prihranjeno mogla darovati oni osebi. Največje veselje ji je bilo bolnikom streči, jim obezovati rane in deliti mi- loščinjo. Razun v cerkev ni šla nikamor tako rada, kakor v bolnišnico; in čem nadložnejši so bili bolniki, tem radovoljnejše jim je stregla. č) Kako selo je Rosika ljubila svoje starše. Starši blage Rozike niso bili bogati. Težko jim je bilo toraj odgojevati in rediti mnogo otrok, ki so jih imeli. Pomanjkanje, ki je ljubim star¬ šem grenilo življenje, je bolelo tudi njo. Otročja ljubezen ji ne dd pokoja; čeravno še tako sla¬ botna, si vendar na vso moč prizadeva s svojim delom pomagati staršem. Večkrat do polnoči dela, da ne bi bilo treba staršem stradati. Na vrtu si obdela nekoliko gredic, jih obseje in obsadi z lepimi cvetlicami, iz njih nareja kra¬ sne šopke, katere nosi dekla na trg prodajat. Kar se izkupi za nje, veselo donaša materi. Neki du¬ hoven jo vpraša, kaj more pač staršem koristiti s tem cvetličjem, s tako uborno kupčijo. Pa na- smehljd se in pravi: „Korist je v resnici majhna; toda Zveličar znd pomnožiti dobiček." Če sta mati ali oče kaj zbolela, je vse drugo popustila in noč in dan čula pri postelji, da bi jima mogla precej postreči, karkoli bi poželela. Največ pa jim je ob taki priložnosti pomagala z molitvijo. 12 Čudovita je bila njena pokorščina do star¬ šev. Brez materinega dovoljenja še piti ni hotela, in če ji mati katerikrat v nejevolji ni dovolila piti, je ubogo dete več dni žejo trpelo. Vselej je mater prej poprosila za dovoljenje, predno je vzela iz skrinje to, kar je potrebovala za delo Mati jo nekikrat vpraša, zakaj neki zmi- raj prosi dovoljenja, saj ni skrinja zaklenjena. Roza odgovori: »Delo moje ne donaša veliko, pa bi rada mali dobiček pomnožila z zasluženjem po¬ korščine^ Roza se je bila navadila lepe cvetlice vezti (všivati). Da bi se prepričala njene pokorščine, ji enkrat mati zapove, da jih mora narobe narediti. Rozika koj uboga, brez pomislika. Ko so bile svil¬ nate cvetlice izgotovljene, nalašč kaže mati hudo nejevoljo in jame kregati Rozo: „To so mi pa lepe cvetlice, to! Kaj pa si delala? Zdi se mi, da si spala pri delu ?“ Dobro dete prav pohlevno od¬ govori: »Meni se je tudi zdelo, da tako ne bode prav, kakor ste mi rekli, pa naredila sem po vaši volji. Če hočete, bom razdrla vezenje, in če vam je všeč, bom spet začela od kraja.“ Že prej je bilo povedano, kako zelo se je Ro¬ zika zatajevala. Mati ji je morala v tej reči mar¬ sikaj prepovedati. Rozika je sicer točno ubogala, a znala si je vselej kako drugače napravljati hude težave in bolečine, tako, da se je zgodilo po ma¬ terini volji in pa tudi po njenih spokornih željah. Tako je n. pr. Rozika devala že več časa v bla¬ zino trdo poleno. Mati ji zapove, naj v blazino dene volne, da bo počivala na mehkem zglavju. Roza stori, kakor je bilo ukazano, a med volno 13 si dene čepinj od ubitega vrča. Tudi to zapazi mati čez kaj časa in Rozika je hudo kregana, celo zmerjana; zdaj ji mati zapove, naj si dene samo volne v blazino. Roza tiho in mirno potrpi' zaničevanje, napolni blazino samo z volno, toda natlači tako zelč, da je bila trda kot les. Tudi to spet zapazi mati. Toda zdaj je ne krega več, mar¬ več z nekim strmenjem ji pravi: „Že vidim, ljubo dete, ti si ubogalo in še preveč si ubogalo, ter si s svojo pokorščino volno spremenilo v kamen. Pač vem, Rozika, zakaj si to storila. Zoper moje povelje nisi hotela ravnati, zraven pa si hotela vendar le kaj trpeti. Zdaj delaj, kar hočeš.“ Najlepše pa je pokazala Rozika spoštovanje in ljubezen do staršev z veliko potrpežljivostjo, ki jo je imela za njihove slabosti in napake. Njena stara mati Izabela, po kateri je Roza dobila krstno ime, nikakor ni mogla pozabiti in pretrpeti, da je bilo otroku krstno ime odvzeto in z družim nadomeščeno. Zato ni hotela Rozike nikdar drugač imenovati, kakor „Izabelo“. Če je torej deklica ubogala na to ime, jo je kaznovala mati; če je pa poslušna bila imenu „Roza“, tepena je bila od stare matere. Pa vse to je molče pre¬ stala, kakor tudi vse zaničevanje in kaznovanje, ki jo je zadelo vsled njene pobožnosti in spokor- nosti. Enako krotko in potrpežljivo je prenašala vse, kar so ji žalega storili bratje in sestre in drugi domačini. Seveda da jo je v srce bolelo, pa misel, koliko je Zveličar pretrpel za njo, ji je dajala moč in srčnost za tako nebeško potrpežlji¬ vost in ljubezen. 14 d) Kako molitvena in pobosna je bila Rosika. Ljubezen do Boga kaže dobro dete nekako tako, kakor ljubezen do staršev. Otrok, ki v resnici ljubi svoje starše, ni nikjer tako rad, ka¬ kor pri njih. Drugi otroci ga vabijo k raznim igračam, po ulicah in cestah ga mnogokaj zanima; a raje se igrd in zgovarja v tihi sobici pri svoji ljubi mami in opravlja poleg nje svoja otročja dela, za katera je že zmožen. Tako se je obnašala tudi ljubezniva Rozika do Boga. Ni ga imela pravega veselja nikjer, ka¬ kor le pri Bogu. Večkrat so prišli k nji otroci bližnjih sosedov. Prinesli so seboj raznih igrač in so jo silili, naj se igra ž njimi. A Roza se ni dala pregovoriti, marveč umaknila se je v kak skrit koteč, kjer se je mogla prav iz globočine svojega otroškega srca pogovarjati z nebeškim Očetom. Tako jo najde nekdaj njen brat. Vpraša jo, zakaj se noče z drugimi otroki igrati in zakaj je raje v tako zaprašenem kraju? A ona mu odgovori, kakor ji je bilo ravno pri srcu: „Le pusti me sdmo; zakaj ni gotovo, če imate vi pri svojih igrah ljubega Boga med seboj.“ S časom se je privadila tako molitve, da je tudi med delom in pri raznih opravilih vedno imela Boga pred očmi in se je v svojem srcu vedno pogovarjala z njim. Roza je bila kakor solnčnica, ki s svojim velikim rumeno - cvetočim očesom vedno proti solncu gleda in se v enomčr za njim ozira od jutranjega vzhoda do zvečernega zahoda. Če je predla, šivala ali vezla; če je brala, jedla ali se pogovarjala z drugimi; če je bila doma ali z doma; če je šla po ulicah ali pa je v cerkvi 15 klečala: vedno je mislila na Boga, njena deviška duša je bila vedno obrnjena proti nebu. Pa če¬ ravno je toliko mislila na Boga, je vendar vsa dela opravljala prav točno in natančno. Da bi je pri molitvi in v njenih nadzemelj¬ skih mislih ne motila nobena stvar, je bila naj- rajše sama. Na vrtu pri zidu za velikim brinjem si je poiskala samoten prostorček, tam si je na¬ redila malo kočico, kakor samotarski šotorček. Brata Ferdinanda je naprosila, da ji je pomagal. Ob zidu je napravila oltarček in je nanj postavila križ, ki ga je bila izrezala iz debelega papirja. Ta križ je bil še večji, kakor ona sama. Tje je na¬ nesla svetih podobic, kolikor jih je mogla dobiti, in veliko cvetic iz vrta. V to kolibi co, rekel bi — kapelico — je Roza prav gostokrat zahajala. Ob solnčnem vzhodu je že klečala pred okinčanim oltarčkom; tam je več¬ krat ves dan ostala, tam delala in molila. Ako jo je kdo iskal, reklo se mu je: „Ako hočete najti Rozo, pojdite le na vrt.“ Neki večer je prav dolgo na vrtu ostala in molila. Že je bila tema. Kakor njena mati, se je tudi ona zelo bala strahov. Mati hoče iti po njo, pa si sama prav ne upa po temnem vrtu. Mora jo še oče spremiti. Ko Roza zagleda starše, jim teče naproti in gre ž njimi vesela v hišo. Po poti ji pride na misel: »Glej! mati gredč po vrtu in se nič ne bojijo, zato ker gredč oče ž njimi. In jaz naj bi se bala temne noči, ker imam Gospoda Boga ne le poleg sebe, temveč v svojem srcu ? 2 Od tiste ure je izgubila ves strah in vso plašljivost. Še ljubša, kakor ona celica za zidom na vrtu, ji je bila ona celica, v kateri Jezus Kristus pre- 16 biva noč in dan — sv. tabernakelj v cerkvi. Prav velikokrat je šla tje obiskat Zveličarja. Enkrat za vselej si je v cerkvi izvolila svoj gotov prostor¬ ček, in je zmiraj le tje hodila in le tam molila. Bilo je ravno velikemu oltarju nasproti. Ce je bilo v kaki cerkvi presv. Rešnje Telo izpostavljeno, je šla tje opravit svojo pobožnost. Po sv. obhajilu je imela blaga deklica veliko hrepenenje. Na njeno prošnjo in zarad njene ne¬ dolžnosti in svetosti so ji spovednik dovolili po dvakrat na teden sv. obhajilo. Prav z veliko skrbjo se je vselej pripravljala in je vselej prej opravila sv. spoved. Zato jo je tudi Gospod poplačal z ne¬ navadnimi milostmi. Nek gospod jo enkrat vpraša, kako ji je potlej, ko zavžije presveto Rešnje Telo. Rozika odgovori, da ji je tako, kakor bi solnce vzhajalo v njenem srcu. Zakaj, kakor solnce na nebu razveseljuje vso naravo s svojim bliščem in svojo gorkoto, daje rastlinam rast in cvetje, zori sadje, lepša hribe in doline, budi ptičkom veselje, da pojejo, ter vse razsvetljuje z zlatimi žarki: ravno tako dobrodejna je Kristusova pričujočnost v njenem srcu. Veselja, katero je čutila po svetem obhajilu, nikakor ni mogla popisati. Še en prostorček moramo omeniti, ki se je Roziki enako zelo prikupil. V dominikanski cerkvi v Limi je bila čudodelna podoba Matere božje. Kapelico, kjer je bila ta podoba, so imenovali kapelo sv. rožnega venca. Ker je Rozika tolikanj ljubila Jezusa, je tudi prisrčno častila njegovo ljubljeno Mater Marijo. Zato je bila razun veli¬ kega oltarja in celice na vrtu ta kapelica njen najljubši kraj. Kolikorkrat je bila v kaki potrebi, je pritekla in jo je potožila Mariji z detinsko za- 17 I upljivimi besedami; govorila je z Marijo, kakor se otrok pogovarja s svojo telesno materjo. Svetujem vam, večkrat se priporočite sv. Rozi za pravo gorečnost in pobožnost v molitvi! e) Rako so bile Rosiki celo šivali prijazne. Spretnim ljudem se po velikem trudu večkrat posreči, da naučijo ptičke izgovarjati kako be¬ sedo, ali zapeti kaj, kar so jim več časa žvižgali ali igrali na orgljice; tudi druge živali se dajo priučiti mnogokaj. Vse to kaže, kako bi človek imel gospodovati nad vsemi stvarmi, ki mu jih je Bog dal v oblast. Toda po prvem grehu v raju se je spremenilo v tej reči; ker je človek, krona stvarstva, odrekel Stvarniku pokorščino, odrekle so jo tudi stvari človeku. Vendar pa ne¬ skončno dobrotljivi Bog še katerikrat pokaže pri svojih izvoljenih, ki so prav nedolžni, kaj bi človek bil, ko ne bi bil zabredel v greh. Tako je bilo pri naši ljubeznivi Roziki. Njena mati je imela kaj lepega petelina. Otrokom je delal veliko veselja. Petelin se je opital in odebelil, pa tudi tako polenil, da je skoro zmiraj pod stopnjicami počival in le molčal. Zdaj ga hoče mati končati in speči. Ko Rozika to sliši, teče k petelinu in mu začne otročje-pre- prosto prigovarjati: „Poj petelinček moj, poj no, da ti ne bo treba umreti!“ — In glej! komaj Roza to izreče, koj se petelin postavi, udari s peruti mi ter prav mogočno zapoje. Potem moško koraka po sobi pa poje, in poje tolikrat, kolikorkrat mu Roza peti veli. Mati in otroci in posli se začnejo smejati; in čem bolj se smejejo, tem glasneje poje petelin. 2 18 To se ve, da je zdaj smel živ ostati. Kadar je Rozika zjutraj prišla na vrt, klicala je vsa zelišča in drevesa, cvetlice in rastline, ter vse stvari, naj z njo hvalijo Stvarnika. Rada bi bila dala vsem stvarem glas in besedo, da bi ča¬ stile in hvalile nebeškega Očeta. In glejte, kaj se je zgodilo zadnje leto njenega življenja? O postnem času je pred solnčnim zahodom vsak dan priletel ptiček slavček k nji na vrt. Tam se je vsedel na drevo, ki je bilo blizu okna njene celice, pa čakal. Ko Rozika ptička zagleda, mu začne peti kratko pesmico, ki jo je sama naredila, in v nji opominja slavčka, naj hvali Boga Stvarnika; ona pa hoče poveličevati Boga Odrešenika. In res začne ptiček peti; od kraja z milim tihim glasom, potlej čimdalje čvrstejše in močnejše, slednjič na vso moč glasno in živo. Ko ptiček izpoje svojo, te¬ daj začne Rozika z nedolžnim glasom hvaliti svojega Zveličarja in Odrešnika. Ona utihne, in spet poje slavček, zdaj tiho, zdaj glasno; in za njim zopet Rozika svojo kitico. Tako se vrstita po celo uro. Ko bije ura šest, slavček spet odleti. Rozika še za njim poje: Zdaj ti me, ptiček, zapustiš, Od mene daleč proč zletiš; A nikdar me ne zapusti moj Bog! In končevaje večerno zahvalno, zapoje še nebeškemu Očetu: Naj ljubim Te, Gospod in Bog, Spominja vse me tu okrog; Še bolj, kot Tvoje vse stvari, Tega spominjaš sam me Ti. 19 Videti je bilo, kakor bi živali nekak svet strah imele pred Roziko, kakor nekdaj pred Adamom v raju. Z njo vred v celici so stanovali celi roji komarjev, ki so ji tako rekoč pomagali Boga hvaliti, in kadar jim je velela iti k pokoju, so zopet utihnili brneti ter so se poskrili za dilje v celici. Neka sestra dominikanskega reda jo pride obiskat v celico in konča en mrčes, ki ji je opikal roko. Rozika, to videti, pravi: „Zakaj mi moriš moje goste?" Sestrica odgovori: „Reci raji, tvoje sitneže; ali ne vidiš, kako se je žival napila moje krvi?“ Nato odgovori Roza: „Je li to toliko, če se tako majhna živalica nasiti naše krvi, ker nas njen Stvarnik tolikrat nasituje s svojo lastno krvjo ?“ Ko je bila 12 let stara, je nekaj časa s starši stanovala v indijanski vasi. Tu gre neki večer z materjo in bratom s polja domov. Naproti jim pridirja ves zdivjan junec. Vse je v strahu, vse se urno umika. Tudi Rozina mati hoče bežati z otrokoma. Roza pa obstane, obrne oči proti nebu ter moli; in glej, razdivjana žival beži memo njih, kakor bi jih še ne bila zapazila. O drugi priložnosti se je Roza z materjo pe¬ ljala iz cerkve domu. Na trgu so ljude kričali in kamenje metali za divjim volom. Razjarjena žival se besno zaletava sem ter tje, skače, z rogmi raz¬ kopava zemljo, meče polena kviško, in kar peni se divjosti. Zdaj se spusti proti vozu, kjer je se¬ dela Roza. Mati in voznik se močno prestrašita in že hočeta skočiti z voza. Toda Roza jima brani, moli in pravi: nič se ni bati. Kakor je rekla, se je tudi zgodilo. Divja žival se naenkrat ustavi in 2 * 20 spet nazaj obrne. Roza se prisrčno zahvali svo¬ jemu Zveličarju in pravi: „Nič se ne bojim, ker si ti pri meni, o Gospod!“ O kako dober je Bog svojim izvoljenim! Če pa zdaj vprašate, kako je mogla ta bogo- ljubna deklica že tako zgodaj dospeti do tolike svetosti, vam moram odgovoriti: Bog jo je po nenavadni poti vabil k sebi, ker je vedel, kako zvesto si bo v prid obračala njegove obilne mi¬ losti. Iz dobre zemlje je setev božja lepo izrastla in dozorela, kaj drugega? Razun tega je bila pa še neka posebnost precej odločilna. Ko je Rozika štela še le pet let, je dobila popisano življenje sv. Katarine Sijenske. Kaj željno ga je brala, in kar je brala, si je pre¬ pisala — ne s črnilom na papir, marveč s trdno voljo in gorečnostjo v svoje lastno dejanje in ne¬ hanje. In čim bolj se je ravnala po tem berilu, tem več je razumela. In tako je prišla slednjič, kakor sv. Katarina, v tretji red sv. Dominika, stara 20 let. V njem je živela 12 let. V letu 1671. je bila prišteta med svetnice. Sv. Roza je prva svet¬ nica v Ameriki in patrona Peruanskega kraljestva. O Rožica sloveča, Prebela in rudeča, Nebeškega ti vrta kras, Oziraj milo se na nas ! Devištva limbar dije, Pokore roža klije Na dnu naj mladega srca To nam izprosi od Boga! . NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIENICA 00000487454