NOVE PRIDOBITVE
NEW ACQUISITIONS
GLASBENA OMARA
Gotovo ne moremo reči, da je glasbena omara zašla v zbirke SEM-a po
naključju. Kot izjemno dragocen, redek kos, ki pa bi bil tudi zelo ilustrativen za
našo zbi rko glasbenih instrumentov, je bila že dolgo zaželena. Ni dosti zbiralcev,
še manj pa je muzejev, ki se lahko pohvalijo s podobnim predmetom. Nemara
ji je ugodna konstelacija zvezd pomagala, da se je v letu Gospodovem 1991
znašla v razstavnih prostorih SEM-a v Ljubljani.
339
Nove pridobitve
Takole je bilo:
Ob razstavi o ljudskih glasbilih in godcih, ki jo je že nekaj časa pripravljal
Julijan Strajnar iz Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega
centra SAZU, se je tudi nam porodila želja, da bi s sistematičnim zbiranjem
povečali našo muzejsko zbirko ljudskih glasbil. Že doslej je bila kar obsežna,
tolikšna, da se je kolega Strajnar odločil, da bo pomenila glavnino na razstavi,
poleg predmetov, izposojenih pri drugih slovenskih muzejih pa tudi pri
zasebnikih. Koncept razstave se je med delom korenito spremenil, tako rekoč
poenostavil, izčistil, osredotočil bolj na muzikološki prikaz ljudskih glasbil,
odpadla pa je širša ilustracija dogodkov, prizorišč in časov, v katerih je
instrument nastopal v zvezi s človekom, tistim, ki je nanj igral, ali tistim ki ga je
poslušal. Deloma smo morali z ožjim scenarijem računati tudi zaradi
pomanjkanja razstavnega prostora.
Široko razpredene niti ob iskanju predmetov - glasbil, ki so segale v več
slovenskih pokrajin, so nam končno prinesle nekaj oprijemljivih naslovov.
Končno smo se odločili za zelo lepo ohranjeno glasbeno omaro, ki jo je imel
gospod Kramberger iz Zg. Velke, upokojeni direktor sladkogorske tovarne
papirja. Dobil jo je v zameno za neki dolg, vendar tudi prejšnji lastnik ni bil
prvoten. Tako je curriculum vitae naše omare pravzaprav dokaj skrivnosten, saj
tudi nima nobene oznake izdelovalca. Per analogiam bi sodili, da je izdelek že
iz končne, zadnje faze izdelovanja glasbenih avtomatov, približno iz začetka 20.
stoletja, narejen pa je bil v eni izmed dunajskih delavnic.
Avtomat ima sedem melodij in dva valja. Melodije so prav poskočne, vendar
ne natančno določljive, saj je aparatura zelo razglašena. Po besedah mojstra
Andreja Lenarčiča iz Ljubljane, ki nam
omaro pripravlja za igranje, bo treba še
kar precej časa, da bodo vsi instrumenti
popravljeni.
Velikost: višina 212 cm, širina 100
cm, globina 52 cm.
Obe prednji krili nimata več
originalnih, verjetno brušenih šip. V
spodnjem delu je spravljen drugi valj.
Avtomatika je narejena tako, da s
kovancem, ki ga je treba spustiti v režo
na stranski končnici, sprožimo
premikanje valja. Pravzaprav je ironija
usode, da smo omaro dobili prav v
času, ko Slovenci po dolgih letih nismo
imeli več kovancev.
Tanja Tomažič
(Foto C. Narobe, 1992)
340