64
Pesmi
Ivan Dobnik
LEDENA JUTRA           V noči
je rana Živali temnih in rdečih lokov čepijo in vrtijo poglede in odtise Oblakov
Razdivjana petja šumijo In bredejo v oklepih žrtve kosti in darila polarnim viharjem V ledeno zvonjenje       ledenega
Jutra
Bežijo
Konji, Kamor ne ležem nikoli in kamor
se ne vrne ljubezen
Tvoja
Pesmi
Omahljiva ura v novembru in
njegovo utrujeno bitje
Kjer vrane
v razpuščenem
jeseni              plavajo
k tebi
in meni
Blodnega morja
Globoko v mestu sem
sam Kot spev
motnim žuželkam
NOBENEGA    ... yo esta aqui, echado a mis pies, mirandome mirandose IZHODA?         mirarme mirado.
O. Paz, No hay salida?
Kam?
Nobenega?
Neprešteto. Ta krivina je ta beseda, Primer
Zajetja, Doseženega
Iz kosti pride in iz stopal pride
nočišče
večno
Zdaj
srebrno Daleč Daleč skoraj z glasbo visi ta čas
Skoraj se vračaš V kateri črti zaspiš? Ime, Komaj ime. Sleherno vozlišče Kam s senco? Črne oči
spijo: razgovoričen čas razgovoričen v kljunu se izliva, Kot spanec ust, Senc
Nobenega izhoda? Sunkovito sonce. Potopljeno sonce z oboami
in travami. Ki komaj Kje počijejo Se razkrijejo
Hiša komaj steza Agonija
večnih glav
65
Ivan Dobnik
SPENJANJE    o to razpuščeno ognjišče svetih in skrunjenih besed!
Kje naj leže ta pesem Mirna v očeh in ljubezni. Moja in
Najina nemogoča kot jo vidim, Sinjeti kakor zadnje steblikovje Z glasbo in nagonom
Kje bom potonil ali se dvignil z lastovičjim barvilom Bom kje v starem plemenu Kje v posluhu
Katera kri Katera zaljubljenost In bitja
v tem početju
še rumene kobilice
napenjajo loke radosti In s čim
Ostaja
Mogoče
s senco
vetrno in pregnano
vse največje
V nekem kraju
In še to spenjanje mogoče
Yet it is quiet here: I do not go.«
E. Pound, THE TOMB AT AKR CAAR
Da bi doma
v pepelnem zavetju
oživel spet
Smrt, Prepolovil žareči lok kot prah morskih strmin
TOŽBA
NEZNANEMU
66
Pesmi
utripajoče v prepadih brezumno
razprt, V vrtenju izgnanem
na cestah, Buden v brezsumju Bližin
Da bi z leti in vzkliki pesmi vračal Sen jutra Opeval
Bi zdaj Le kdaj
že postal Kot rose v rjavem in rdečem hladu jesenskem
Otroštva popotnik
LADJE    Škrlatni SE PREGIBAJO    ostriži Begunci v bambusih
SVA ŽE    Dejanu Pušenjaku PREISKALA?
Sva že preiskala
pasti in vrtince
Pragozdne mračitve
Strani zapisovanj?
Čigav obraz
spet opominja
dihajoča in prividna
padanja. Čisto gole
skrivnosti naprej
z lastovkami in jelševjem v dimu
zabrisanih jeseni. Večnih jeseni
Brez ustnic Ki bi odpirale
motrenje otrplih ptičev?
67
Ivan Dobnik
NEGIBNOST    s črnim pretkano premirje
Čepeče v zabrisanem svitu, Koder glasbila s tem trenutkom odpravljanja ne povedo ničesar In s kožo in grehom sprejetja skrivajo spomin vstaj in zbujanj, Večne Vrtavke Moji pomeni V kotlu Sonci
Zakoni v razpustu in sveto kakor smrt Negibnost
FRAGMENT    Odisej blodenj ZA ČAS    v jeziku metafor O prepad srca! Golo odhajanje! Sinje rasti vetrnic In bova kakor smrt sonca Senca prvin Breztežna fuga Sanjanje vesolij Nezamenljivo
68