Nekaj o ribjem življenji. (Konec.) 3. Posebne vlastnosti rib. Nektere ribe so jako radovedne, nektere boječe, druge zvito, lene, močne in tudi hudobne. Med radovedne ribe prištevamo: belice, ribe rudečih plavut, mrene; jako boječe so: klin, androga; zvite so: som, linj, jegulja, karp in piškur. K letiiin ribaai pa prištevamo: koroslja, karpa in soma; jako močne so jegulje, ščuke, linji in lovrate. Hudobne so ščuke in okunovci. Som čaka po več ur dolgo svojega plena, igraje se s svojimi berkami, 17* in tako privabi male ribice, ktere potem eno za drugo v svoje nenasitljivo žrelo spravlja, stoje pri miru in ne ganivši se. Spravi se pa toliko globoko, da ga ribič z inrežo prav težko ali skoraj doseči ne more. Ščuka priplazi se celo na mokre njive, in čaka, da ji je le herbet malo z vodo pokrit, na mastno žabo. Linj gre, kakor hitro sluti najmanjšo nevarnost, na dno, rije z glavo po blatu, da vodo skali, in se tako reši nevarnosti. Jegulja tudi tako dela, kakor linj. Svoje skrivališče in stanovanje ima navadno na dnu vode v globini cevi enaki, ktera je na dve strani odperta, in v ktero se skrije, kadar jej nevarnost preti. Karp se poslužuje druge zvijače, da svojerau sovražniku uide. Kakor hitro čuti, da se je voda vsled veržene mreže ali vesla zazibala, teče na najbolj zunanji breg vode, kjer se potem brezskerbno kratkočasi. Ako se pa čuti vkljub vsej svojej zvijači vendar le vjetega, si najprej prizadeva, da pride v mreži na poveršje vode; potem plava na najzunajniših robeh mreže, izbere si pripravno mesto, kjer poskuša poteiu iz mreže poskočivši uiti, kar se mu tudi dostikrat posreči. Ako se verže karpu kaka vaba n. pr. kruh ali kaj druzega, ga poželjivo požre; ako je pa vaba na teroiku, jo ogleduje najprej od vsih strani, tudi dostikrat povoha, potem jo pa z plavutami loputne na stran, toda ne okusi je pa kar nič. Ako ga je pa vendar lakota zapeljala, da je vabo vzel ter se čuti vjetega, verže se in poskoči kakor ščuka po en vatel visoko nad vodo, da se mu dostikrat posreči nit ali vervico pretergati, in tako ubežati. Vjeta riba, ki je pa ušla, se potem težko kedaj še vjaine. Med vsemi ribami je pa naj bolj divja, kožel. Kadar je soparno vreme, so navadno vse druge ribe trudne in bolj mirne, kožel dirja prav po divjaški okoli med ribami. Toda ribe kmalo spoznajo, da tega ne dela iz požrešnosti, ampak zavoljo dolzega časa; brez strahu se kmalo zopetzbero, pajihkmali potein zopet vsaksebi spodi. 4. Ploditev ali plemenitev. Vse ribe se derste le enkrat na leto, navadno pomladi ali poleti; nektere pa tudi, kakor postervi, po zimi. Takrat so ribe v tropih skup ter pridejo iz globoCine verb in na kraj vode, kjer odlože svoje ikre. Veča potovanja v posebnih časih jiekterih sladkovodnih rib, post. lososa, potem potovanja v velikih tropih nekterib morskih rib, post. sardel, sledov (slanikov) in tune, iinajo povečeraa razlog v pleraenilnem nagonu. Navadno se godi ploditev tako, da spuste ribe, ki plavajo, samice in samci pomešane v večih ali manjših tropah skup, ikre in mleku podobno seme v vodo, iu da ta posreduje oplodbo. Ikre, ki so prišle v dotiku s tem belim semenom, so v kratkem popolnoma oplodene, in treba le pripravnega kraja in pripravne vode, da se zamesec dni izvaleiz njih male ribice. Kadar je čas drestenja pretekel, se družba loči in nje udje se več ne poznajo. Vse drugače pa je pri velikih ribah, posebno pri roparicah. Te se pa že dolgo prej eno drugo poiščejo in spoznajo, in dasiravno ne žive v bližnji dotiki, kajti to jim ne pripusti njih kruhoborstvo in nevošljivost, vendar ne žive predaleč ena od druge. Ako vjamen. pr. ribič samico, skoraj za gotovo vjame kmalo tudi samca. Ako nastane o času drestenja toplo in soparno vreme, to drestenje jako pospeši. Skoraj neverjetno je, kak vpliv razodeva v zraku nahajajoča elektrika na prebivalce vodne, posebno na linje, soine, jegulje in ščuke. Med gromom in bliskom zapusfe te živali svoja prebivališča in Iežišča, postanejo zclo nemirne; gnjeto se vse na križem in drenjajo se k bregu, kakor bi hotele iz vode ubežati, in si na subem zavetja iskati. 0 takera času so tako zmedene, da jih ribči velike množine v nastavljene rnreže vjamo. V tem so podobne ovcam; kamor ena plava, tje segnjete vse za njo, in tako bogato poplačajo obilni trud ubozega ribiča. Kadar so se ribe nehale drestiti, potem so trudne, so mirne, manj žro, kakor po navadi, še večkrat po več tednov ne prikažejo, in so tudi manj okusne za jed. Vkljub temu pa vendar ravno o času drestenja navadno največ rib polove. Da pa ribe ne uživajo in ne jedo vsaki letni čas z enako slastjo, da so celo dostikrat tudi škodljive, to vedo le predobro na Angleškem. Tako pripovedujejo, da naj se ščuka nikar ne je neuživa od meseca svečana do konec vel. travoa; linj od vel. travna do vel. serpana; losos od sušca do konec rožnika; ostriž ali okun od m. travna do rožDika; karp od m. travna do m. serpana. Zato, ker so ta čas derstenja neokusne, ali pa nektere še celo strupene. Fr. Gk.