Za poduk in kratek čas. Iz Slovenije do Adrije. (Potopisna črtica.) (Dalje.) Da bi se z morjem in njega šegami precej seznanil in tudi tisto bolezen,kisezove,,morska', spoznal, zato je akrbel precej hud vihar, ki je naatal četrti dan moje sužnoeti baš med večerjo. Imel sem pred seboj sicer prav okusno pečenko, a v alast mi ni šla, stoprav sem bil mal kosček zavžil, ko začne pleaati vae, kar sem videl pred seboj. V glavi se mi je vrtelo, kakor da sem stopil z ,,ringelšpila", v želodcu vse preobračalo : — Oj frdacana koža, aedaj bova pa šla, mislil sem ai. No, ker je bil vihar kmalu popustil, ostalo je takrat pri samem plesu in strahu. Napočil in dotekal je sedmi dan, dan vešitve iz Zadarske sužnosti. Parobrod je že pred mestom in ko me doktor nkolere", ki je res kolero prebolel bil, za ,,neokuženega" proglasi, odvede me moj drug v avoje stanovanje. V Zadru toraj sem in moja prva dolžnost, da se cesarski kraljevi (,,posvetni") civilni in cerkveni gosposki predstavim. Ker je imel moj kolega iato nalogo ali vsaj isti pot, nasvetoval sem, da si narociva voz in aitno delo prej kon<5 ava. Ko sejn bil svoje mnenje izrazil, začne se moj dragi, novi prijatelj amejati brez konca in kraja, česar si jaz začasao pač nisem mogel raztoiraačiti: ,,Prijatelju, ti imaš o Zadru previsoke misli", pojasnjuje mi svoje ravnanje, ,,sicer pa hajdimo, češ se osvedočiti aam". In šla sva. On je korakal prav ponoano, jaz bolj ,,klaverno", ni mi bilo poaebno dobro pri ,,jetercih". Pregazila sva prav ozko ulico in zopet enako, vprašam, kje ae prav za prav glavno mesto začne. ,,V najširji, najlepši, glavni ulici ava", bil je odgovor na moje vprašanje in tudi na njegov smeb, kajti najširša ulica je tako ozka, da se voz vozu težko izogne. Zadar je mesto, kakor vsa talijanaka — z ozkimi ulicami, kakor smo videli, kar ima tudi avoje prednoati, ker si lahko kaka vročekrvneža kar preko ulice v lase sežeta; saj je mojemu drugu celo nekdo ukradel iz kletke, na oknu v II. nastropji atoječe, kanareeka in to skoz okno nasprotne hiše — in šteje 12 tiaoč prebivalcev. Zadar je zadnja trdnjava lahonov, koja pa pade, aamo da vlada hoče, čez noč v prave t. j. hrvatske roke, kajti glavna podpora in zaalomba lahonstvu so uradniki, kojih vse mrgoli, ker je v mestu namestnija, vojno zapovedništvo, deželna sodnija in nadsodnija, finančno in poštno ravnateljatvo itd. Zadar je aedaj sicer glavno mesto a kakor hitro se namestnija z imenovanimi uradi preseli, postane ubogo ,,ribarsko" mesto. Sicer pa pustimo meato in njega prebivalstvo ter pojdiiuo aamo v oni oddelek, ki se proti vzhodu razprostira. Tu nam kaže veliki c. kr. orel palačo c. kr. namestnika, njej nasproti pa kršč. hram Božji, ctfrkvo sv. Simeona in pri tej blagovoli, predragi čitatelj, malo postati. Poprej pa ko v cerkvo vstopiva, podajva se v duhu nazaj v tisto dobo, ko se je jel približevati čaa, v kojem se je imel po prorokovanji naro.diti obljubljeni Izvelicar sveta. V tej dobi narodi se v Jeruzalemu presrečno dete, ki je bilo od Božje previdnosti izvoljeno, da pokaže na svojih rokah židovskemu ljudatva včlovečenega Sinu Božjega. In to presrečno dete bil je sv. Simeon, prerok in pravični imenovan. S tem detetom ao prestala stara prorokovanja, naatopila je nova doba, napočilo novo življenje, kajti to, kar so preroki starega zakona o Izveličarji v duhu gledali in ljudstvu prerokovali, po kojem so tako hrepeneče zdihovali, to je bilo zadnjemu proroku stare in prvemu nove dobe, av. Simeonu pridržano ne samo v duhu, nego tudi s teleanimi očmi vresničeno gledati. (Dalje prih.) Sme.šnica 34 Graačak, ki noai glavo visoko, pa nima premoženja, pripoveduje v necem druatvu, da so v prejšnji noči pri njem neznani tatje vlomili, pa ,,denite, pravi, ae jih niso ujeli!" ,,Čemu?" oglaai se nekdo pri mizi, ,,saj niso tatje pri tebi ničesar ujeli".