Jože Dežman Kranjski Demos Študijski krožek 2013 Študijski krožek Kranjski Demos Mentor študijskega krožka: Jože Dežman Izdal: Gorenjski muzej Naklada: 60 izvodov Kranj, december 2013 Gradivo je razmnoženo in objavljeno na spletni strani Gorenjskega muzeja. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4Kranj)"1988/1991"(0.034.2) 329(497.4Kranj)DEMOS(091)(0.034.2) DEŽMAN, Jože Kranjski Demos [Elektronski vir] : študijski krožek / Jože Dežman. - El. knjiga. - Kranj : Gorenjski muzej, 2013 ISBN 978-961-6478-55-7 (pdf) 271107072 Vsebina Jože Dežman: Kranjski Demos išče zgodovino ...............................................................4 Dr. Andreja Valič Zver: Anketa za člane Demosa ...........................................................7 Proces JBTZ 1988...........................................................................................................9 Majniška deklaracija 1988 ............................................................................................ 10 Slovenska demokratična zveza 19. decembra 1989 ....................................................... 11 Slovenski krščanski demokrati 28.decembra 1989 ......................................................... 15 Kranjska opozicija novembra in decembra 1989 ........................................................... 16 Poskus koalicije z Zvezo socialistične mladine ni uspel ................................................ 21 Zeleni konec januarja 1990 ........................................................................................... 22 Ročno izdelane table za Demosove stranke v Kranju..................................................... 23 Zahteve za imenovanje članov Demosa v občinsko volilno komisijo ............................. 24 30. januarja 1989: Gospodarstvo Jugoslavije v l. 1990 .................................................. 25 26. januarja 1990: Kam greš Kranj? ............................................................................. 26 5. februarja 1990: Izjava za javnost zaradi nasilja nad člani Demosa ............................. 28 O financiranju opozicije ................................................................................................ 30 9. februar 1990: Narodna sprava ................................................................................... 32 23. februar 1990: Rast slovenske narodne samozavesti.................................................. 34 1.marec 1990: Zbor volilcev Vodovodni stolp ............................................................... 35 1.marec 1990: Zbor socialdemokratov za Gorenjsko ..................................................... 36 2. marec 1990: Cestna afera .......................................................................................... 37 16. marec 1990: Delovna mesta? ................................................................................... 38 23.marec 1990: Slovenci za mejami .............................................................................. 39 31. marec 1990: Gorenjski shod .................................................................................... 41 Priprave na zbore volilcev v krajevnih skupnostih ......................................................... 43 Branko Grims in Rudi Šeligo v Gorenjskem glasu ........................................................ 44 Demosov nastop v Sitarju ............................................................................................. 45 Demosov predvolilni »plonkcegelc« ............................................................................. 46 Demosova predvolilna navodila volilcem ...................................................................... 47 Pohod ob žici okupiranega Brda 21. aprila 1990 ........................................................... 49 Demos dobi v Skupščini občine Kranj 53.3 odstotke glasov ....................................... 52 Demosovi delegati (sami so se imenovali odborniki) v SO Kranj .................................. 54 12. maja 1990: Družabno srečanje na Šmarjetni gori ..................................................... 56 Vitomir Gros, Demosov župan Kranja .......................................................................... 57 Demos postavi Izvršni svet Skupščine občine Kranj ...................................................... 58 21. septembra 1990: Denacionalizacija ......................................................................... 59 29. septembra 1990: Usodne odločitve .......................................................................... 60 Plebiscit in osamosvojitev ............................................................................................. 61 Biografski utrinki .......................................................................................................... 66 Jože Dežman: Kranjski Demos išče zgodovino Študijski krožek Kranjski Demos je začel z delom junija 2013. Spodbudilo ga je kar nekaj dogodkov, med drugim tudi nenavadno agresivna reakcija ob postavitvi skromne spominske ploščice v spomin na 35 let od procesa proti Janši, Borštnerju, Tasiču in Zavrlu in Odbora za varstvo človekovih pravic. Ploščico so oskrunili, ukradli, sramotili v zapisih … Pa vendar bi že to veliko nenasilno uporniško dogajanje zaslužilo ne samo spomenik, ampak tudi temeljno mesto v zmagovitem slovenskem pohodu v demokratično in suvereno Republiko Slovenijo. Kakor to obdobje nima prostora v memorialni krajini, muzejskih zbirkah ipd., tako tudi ni ustrezno zgodovinsko raziskano. Nastalo je nekaj temeljnih raziskav o dogajanju na državni ravni (npr. Rosvita Pesek, Andreja Valič Zver), le nekaj pa je raziskav teh procesov na občinskih, krajevnih ravneh. Prav tako imamo komaj kak spominski zapis, politično biografijo akterjev protitotalitarnega upora. V Gorenjskem muzeju hranimo le nekaj plakatov, letakov in fotografij o delovanju Demosa v tedanji občini Kranj. Zanimive so ročno izdelane table za Demosove stranke. Po pregledu časopisja in izpisu seznama delegatov leta 1990 izvoljene Skupščine občine Kranj smo z nekaterimi vidnimi demosovci pregledali sezname. Nekateri delegati, izvoljeni na Demosovi listi, so že pokojni, nekateri pa še izredno vpeti v strokovno in politično življenje. Pozorni smo bili na to, da so v krožku predstavniki vseh strank , ki so delovale v kranjskem Demosu. Za sodelovanje v študijskem krožku Kranjski Demos smo se dogovorili z Ivom Bizjakom, Florijanom Bulovcem, Francem Čebuljem, Brankom Grimsom, Vitomirjem Grosom, Darkom Jarcem, Mirom Kozeljem, Petrom Metlikovičem, Vlasto Sagadin, Andrejem Šterom, Andrejo Valič Zver, Petrom Vencljem. Zaradi velike zaposlenosti in zasedenosti je delo krožka potekalo predvsem kot elektronsko in telefonsko sporočanje. Kot gradivo za prvi sestanek smo članom krožka poslali elektronsko verzijo zbornika Demos na Kamniškem. Ta zbornik je pionirsko delo pri raziskavi in predstavitvi delovanja Demosa v občini. V njem so predstavili nedemokratično okolje enopartijskega sistema, ki je zagovornike demokratične in suverenosti preganjalo do razpada totalitarnega Jugoslavije. Vodilni predstavniki kamniškega Demosa so predstavili svoje življenjske in politične poti ter svoje poglede na prehojeno pot. Članom krožka smo predlagali, da naj razmislijo o tem, da naj pripravijo pisni zapis o takratnih dogodkih ali pa bi posneli pogovor z njim. Večina se je odločila za snemanje. Za vsebino zapisa ali pogovora smo predlagali: - predstavitev pričevalca (osnovni biografski podatki) - ocena tedanjih razmer in motivi za politično delovanje - delovanje v procesih demokratizacije in osamosvajanja Slovenije - spomini na posebne dogodke, osebe. Naknadno smo se dogovarjali z nosilci državnega projekta in predlagamo, da bi intervjuji potekali po osnovni shemi pogovorov, ki jih načrtujejo tudi na državni ravni. Osnovne teme: - Pričevalčeva ocena političnih in družbenih razmer v Jugoslaviji/Sloveniji v osemdesetih letih - Pričevalčeva vloga v strokovnih, političnih, samoupravnih ustanovah, organih, organizacijah titoizma - Pričevalčevi osebni, politični, nacionalni motivi za odločitev za sodelovanje v procesih demokratizacije in osamosvajanja Slovenije - Pričevalčeva vloga v javnem življenju, politiki, strokovnem delu v teh procesih. Dragoceno vodilo je tudi anketa, ki jo je za člane Demosa v svoji doktorski nalogi izvedla dr. Andreja Valič Zver in jo prilagamo. Po volitvah 1990 so Demosove stranke navajale, da imajo v kranjski občini več kot dva tisoč članov, v sami kampanji in delovanju pa je aktivno sodelovalo več sto ljudi. Čim več njihovih spominov na sodelovanje v dramatičnih in zmagovitih letih velja ohraniti. Vrsta Demosovih veljakov se je uveljavila tudi na slovenski in mednarodni ravni, omenimo samo Rudija Šeligo, Iva Bizjaka, Andreja Štera, Petra Venclja, Vitomirja Grosa, Ivana Štularja, Franca Čebulja, Mira Kozelja, Rada Jarca in še bi lahko naštevali. Moška družba, ki zasluži, da si napiše spomine in z raziskavami zasede ustrezno mesto v zgodovini. Na prvih volitvah sta bila v zbor občin republiške skupščine izvoljena Ivo Bizjak in Vitomir Gros, v družbeno-politični zbor Rudi Šeligo in Franc Golja, v zbor združenega dela pa Vlasta Sagadin. Ivan Štular, Franc Erce, Janez Remškar in Andrej Šter. Večkratni pogovori so pokazali, da je zavedanje pomena raziskovanja zgodovine Demosa pri samih akterjih odrinjeno iz središča njihovega zanimanja. Zahvaljujemo se za odlične arhivske vire, ki sta nam jih odstopila dr. Peter Metlikovič in Andrej Šter, iskanje arhivov pri drugih akterjih pa je pokazalo, da so arhivi verjetno uničeni, nekateri pa tudi nedostopni. Prav taka zadrega se je pokazala, ko smo iskali fotografije, filme itd. Prav iskanju dokumentov, fotografij, muzealij bomo morali posvetiti posebno pozornost, če želimo kranjski Demos vsaj kolikor toliko slikovito predstaviti. Iz vseh teh zadreg sem se odločil, da v tem opomniku predstavim izbrane muzealije in dokumente, ki smo jih zbrali, nekaj biografskih utrinkov, medijskih odzivov ter nastopov voditeljev kranjskega Demosa v Gorenjskem glasu. Ta izbrana dokumentacija naj bo oporna točka in spodbuda za pisanje spominov, snemanje izjav in seveda za iskanje dodatnih virov. Le tako bo veliko slovensko osvobodilno gibanje dobilo zasluženo mesto v nacionalni zgodovini. Da bo naša samozavest temeljila na nenasilju, demokraciji, pravni kulturi, spoštovanju človekovih pravic. Dr. Andreja Valič Zver: Anketa za člane Demosa - - Proces JBTZ 1988 Protestom proti aretaciji in sojenju Janši, Borštnerju, Tasiču in Zavrlu v letu 1988 so se s pristopom k Odboru za varstvo človekovih pravic pridružili tudi Kranjčani. Pregled zbranih pristopnih izjav k Odboru za varstvo človekovih pravic pokaže pod Kranjem in drugimi kraji občine Kranj več kot 4800 članov, nekaj pa je bilo še kolektivnih pristopov. Izstopajo delavci iz različnih tovarn, delavnic, državnih ustanov. Zelo aktivna je bila tudi Zveza socialistične mladine. Med člani so bili tudi kasnejši vidni člani Demosa. Majniška deklaracija 1988 V Gorenjskem glasu je kot priloga izhajalo Glasilo Slovenske demokratične zveze Demokracija. V njej je bila 12. maja 1989 objavljena Majniška deklaracija, na kateri je temeljil Demosov program. Slovenska demokratična zveza 19. decembra 1989 Slovenska demokratična zveza v Kranju je bila ustanovljena 19. decembra 1989 Slovenski krščanski demokrati 28.decembra 1989 Slovenski krščanski demokrati v Kranju so bili ustanovljeni 28. decembra 1989. Kranjska opozicija novembra in decembra 1989 Poskus koalicije z Zvezo socialistične mladine ni uspel Koalicijo Demosa z Zvezo socialistične mladine v Kranju je zagovarjal predsednik ZSMS Tomaž Gaber, ki pa so ga nato odstavili in do koalicije ni prišlo. Pogovori Zeleni konec januarja 1990 Ročno izdelane table za Demosove stranke v Kranju Zahteve za imenovanje članov Demosa v občinsko volilno komisijo Gorenjski glas, 12. januarja 1990 30. januarja 1989: Gospodarstvo Jugoslavije v l. 1990 26. januarja 1990: Kam greš Kranj? Velika prireditev kranjske opozicije je bila tribuna Kam greš Kranj. Na njen se je po ocenah organizatorjev zbralo okoli 1.500 ljudi, 30. januarja so o njej poročali v Gorenjskem glasu. 5. februarja 1990: Izjava za javnost zaradi nasilja nad člani Demosa Stranke Demosa so se z nenasilnim uporom, z zavzemanjem za demokratično in suvereno Slovenijo soočile z režimom, ki je temeljil na nasilju in kršenju človekovih pravic. Večina arhivov politične policije, ki je do zadnjega skušala ovirati in zatirati vsako opozicijo režimu, so večinoma uničeni. Prav tako so bile Demosove stranke v izrazito podrejenem položaju, saj niso imele ne plačanih funkcionarjev, ne prostorov, ne zagotovljenih financ, ne nadzora nad mediji in drugega, kar bi jim omogočilo enakovreden politični boj. O financiranju opozicije 9. februar 1990: Narodna sprava 23. februar 1990: Rast slovenske narodne samozavesti 1.marec 1990: Zbor volilcev Vodovodni stolp 1.marec 1990: Zbor socialdemokratov za Gorenjsko 2. marec 1990: Cestna afera 16. marec 1990: Delovna mesta? 23.marec 1990: Slovenci za mejami 31. marec 1990: Gorenjski shod Priprave na zbore volilcev v krajevnih skupnostih Branko Grims in Rudi Šeligo v Gorenjskem glasu Demosov nastop v Sitarju Kandidati Demosa so se predtavili tudi v lokalnih glasilih. Demosov predvolilni »plonkcegelc« Demosova predvolilna navodila volilcem Pohod ob žici okupiranega Brda 21. aprila 1990 Demos dobi v Skupščini občine Kranj 53.3 odstotke glasov Demosovi delegati (sami so se imenovali odborniki) v SO Kranj Rezultati volitev v zbore skupščine občine Kranj: Demosovi delegati vseh delegatov % Demosa zbor 19 45 42,2 združenega dela 32 45 71,1 krajevnih skupnosti 21 45 46,7 družbeno politični 72 135 53,3 skupaj Na prvih volitvah sta bila v zbor občin republiške skupščine izvoljena Ivo Bizjak in Vitomir Gros, v družbeno-politični zbor Rudi Šeligo in Franc Golja, v zbor združenega dela pa Vlasta Sagadin. Ivan Štular, Franc Erce, Janez Remškar in Andrej Šter. 12. maja 1990: Družabno srečanje na Šmarjetni gori Vitomir Gros, Demosov župan Kranja Gorenjski glas, julija in decembra 1990 Demos postavi Izvršni svet Skupščine občine Kranj 21. septembra 1990: Denacionalizacija 29. septembra 1990: Usodne odločitve Plebiscit in osamosvojitev Pobuda Demosa je pred plebiscitom združila kranjsko politiko v enotno podporo slovenski samostojnosti. Biografski utrinki Kranjski SKD je izdajala tudi svoje glasilo. Uvodnik je napisal Vladimir Mohorič, predsednik Izvršnega sveta Skupščine občine Kranj, ki je umrl leta 1992. ŠELIGO, Rudi Rojen: 14. maj 1935, Sušak pri Reki (Hrvaška) Umrl: 22. januar 2004, Ljubljana Občina: Kranj Šolal se je na Jesenicah in v Tolminu, kjer je končal učiteljišče. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral filozofijo in psihologijo in leta 1960 diplomiral. 1962 se je zaposlil na Zavodu za proučevanje dela in izobraževanje kadrov v Kranju. 1987 je magistriral iz estetike. Do leta 1993 je predaval statistiko na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Bil je sourednik Revije 57 (1957 – 1958) in revije Perspektive (1962 – 1964). Postal je glavni urednik revije Problemi (1970 – 1971) in knjižne zbirke Znamenja (1975 – 1978). Predsednik Društva slovenskih pisateljev je bil med leti 1987 in 1991. Opravil je pomembno delo pri slovenski demokratizaciji in osamosvajanju. Bil je eden od ustanoviteljev Slovenske demokratične zveze in bil l. 1990 izvoljen za njenega poslanca v slovenski skupščini. Do leta 1992 je vodil parlamentarni odbor za kulturo ter bil predsednik sveta RTV Slovenija (1990 – 1994). Leta 2000 je bil nekaj mesecev minister za kulturo Republike Slovenije. Od leta 2001 je bil izredni član SAZU. Prva pripovedna dela je objavil sredi petdesetih let v časopisih Tribuna in v Naših razgledih. Nato je objavljal v Reviji 57, Perspektivah, Problemih in Novi reviji. Šeligo je osrednja osebnost slovenskega literarnega modernizma, litearna teorija uvršča njegova prozna dela v reizem. Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je v slovenski literarni prostor prinesel nov slog pisanja in nove teme. Za svoje literarno ustvarjanje je prejel številna priznanja: nagrado Prešernovega sklada (1970), Grumovo nagrado za dramo Svatba (1981), Prešernovo nagrado za dramska in prozna dela (1989) in nagrado kresnik za roman Izgubljeni sveženj (2003). BIZJAK, Ivan (Ivo) Rojen: 6. januar 1956, Kranj Občina: Preddvor Od rojstva do odhoda v Bruselj je živel v Zgornji Beli pri Preddvoru. Leta 1974 je maturiral na Gimnaziji v Kranju. Leta 1982 je diplomiral iz matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Ima tudi magisterij iz politologije. V letih (1980-1990) je bil zaposlen na strokovnih in vodstvenih mestih v več gospodarskih družbah, med drugim v Iskri Avtomatiki in Iskri Delti v Ljubljani. Leta 1989 je začel politično delovati v tedaj ustanovljeni stranki Slovenskih krščanskih demokratov (SKD). V stranki je opravljal več vidnih funkcij. Do izvolitve za varuha človekovih pravic je bil podpredsednik stranke. Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je bil na listi Peterletove SKD izvoljen za poslanca v zboru občin. Dve leti (1990-1992) je predsedoval temu zboru poslancev Skupščine Republike Slovenije. Dve leti (1990-1992) je bil član ustavne komisije Skupščine Republike Slovenije, ki je pripravila osamosvojitvene dokumente in Ustavo Republike Slovenije. Leta 1992 je bil član parlamentarne delegacije v Parlamentarni skupščini Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Leta 1992 je bil kandidat za predsednika republike. Na volitvah je z 22 odstotki glasov med osmimi kandidati dosegel drugi najboljši rezultat. V obdobju od 25. januarja 1993 do 8. junija 1994 je bil minister za notranje zadeve v vladi RS. S tega položaja je odstopil zaradi afere s policijskimi specijalci v Celovcu. Od leta 1994 do 29. septembra 2000 je bil prvi varuh človekovih pravic v republiki Sloveniji. V tem času je bil tudi podpredsednik evropskega združenja in član vodstva svetovnega združenja varuhov človekovih pravic. Od 30. novembra 2000 pa do 8. aprila 2004 pa je bil minister za pravosodje v vladi Republike Slovenije. Leta 2004 je postal generalni direktor direktorata za pravosodje in notranje zadeve Sveta EU v Bruslju. Kratek življenjepis prof. dr. Peter Vencelj Rodil se je 28. maja 1939 v Stražišču pri Kranju, v delavski družini, kot prvi od štirih otrok. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je končal v Stražišču, višjo gimnazijo pa na I. Gimnaziji v Kranju. Po maturi leta 1958, se je vpisal na študijsko smer tehnična fizika na univerzi v Ljubljani in diplomiral 1963 leta. Po odsluženi vojaški obveznosti, je bil pet let zaposlen v razvojnih oddelkih Iskre. Leta 1969 je bil izvoljen v naziv asistenta za mehaniko na Naravoslovno matematičnem oddelku Fakultete za naravoslovje in tehnologijo. Magistriral je iz področja fizike snovi, doktorsko delo pa je opravil iz področja mehanike tekočin in turbinskih strojev. Po osmih letih asistentstva je bil izvoljen v naziv predavatelja, kmalu za tem v naziv docenta ter nato v petletnih razmakih v naziv izrednega profesorja za mehaniko in osnove tehnike in v naziv rednega profesorja za mehaniko in tehnično matematiko. Organiziral in vodil je podiplomski študij iz mehanike na Oddelku za matematiko in mehaniko univerze v Ljubljani. Ob ustanovitvi univerze v Maruboru je pet let predaval na Tehniški fakulteti Opravljal je vrsto dolžnosti na Oddelku, kjer je bil med drugim dolga leta namestnik predstojnika na Oddelku za matematiko in mehaniko, namestnik predsednika sveta, predsednik izvršilnega odbora. Na FNT je bil več let predsednik izvršilnega odbora fakultete, na univerzi pa član več odborov univerzitetnega sveta. Tako se je neprestano srečeval s problemi visokega šolstva v Sloveniji in se boril za drugačen položaj univerze v slovenski družbi. Kot predsednik Odbora za usmerjeno izobraževanje pri Izobraževalni skupnosti Slovenije, v letih 1985-90, si je prizadeval, za omilitev reformskih in političnih posledic v slovenskem šolstvu. Njegovo znanstveno in raziskovalno delo je zajeto v vrsti raziskovalnih nalog, poročil, člankov in v vsebinah predmetov podiplomskega študija iz mehanike. Področja njegovega raziskovalnega dela so problemi nihanj v elastičnih sistemih, dinamika tekočin in turbulenca ter mnogi interdisciplinarni problemi od športa do različnih ekoloških problemov. Bil je sodelavec na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko, kjer je bil več let predstojnik oddelka za mehaniko, sodeloval je z Turboištitutom, pa tudi z nekaterimi delovnimi organizacijami kot so Litostroj, Sava, Iskra. Ob demokratičnih spremembah leta 1990 je prevzel v prvi slovenski vladi nalogo ministra za šolstvo in šport. V kratkem času dveh let, do padca prve slovenske vlade, mu je uspelo odpraviti del krivičnih in nedemokratičnih ureditev v slovenskem šolstvu. V letu 1993 je prevzel dolžnost državnega sekretarja v Ministrstvu za zunanje zadeve. Med drugim je bil posebno zadolžen za Slovence zunaj slovenske države. Bil je podpredsednik stranke SKD in vrsto let član izvršilnega odbora SKD. Ves čas opravljanja političnih dolžnosti je opravljal tudi učiteljske naloge na FNT. Upokojil se je marca 1998. Je član večih društev in združenj in med drugim častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije in častni član še nekaterih društev v Sloveniji in zunaj Slovenije. Kot upokojnec je pripravil in vodil preko dvesto avtobusnih izletov med slovenske skupnosti v sosednjih državah. V letih 1998 - 2002 je bil predsednik društva Slovenskih katoliških izobražencev. Je deloval na področjih civilne družbe v turizmu– v Turistični zvezi Slovenije in Gorenjski turistični zvezi in sodeluje v različnih organizacijah in združenjih pri ohranjanju kulturne in naravne dediščine. Od 2007 je bil predsednik, sedaj pa je podpredsednik, Društva slovensko avstrijskega prijateljstva. Že sedem let je predsednik mednarodne humanitarne organizacije Slovenskega društva Suverenega malteškega viteškega reda SDSMVR. Veliko večino sprejetih dolžnosti in del opravlja prostovoljno. Od leta 2000 ni član nobene politične organizacije. Kranj, september 2013 ČEBULJ, Franc Rojen: 21. avgust 1952, Adergas Občina: Cerklje na Gorenjskem Bil je rojen na kmetiji v Adergasu, kjer s svojo družino živi tudi danes. Že v zgodnji mladosti je moral poprijeti za številna dela na kmetiji. Je velik ljubitelj konj in zavzet čebelar. V javno politično delo je vključen že vse od začetka Demosa. Dva mandata se je kot poslanec aktivno vključeval v različna delovna telesa državnega zbora, v katerih je svoja prizadevanja usmerjal predvsem v uresničevanje ciljev, povezanih z razvojem podeželja in turizma. Z jasno začrtanimi razvojnimi smernicami je intenzivno sodeloval pri ustanovitvi samostojne Občine Cerklje na Gorenjskem. V letu 1995 je bil izvoljen za njenega prvega župana. Na lokalnih volitvah v letu 2010 so mu volivci zaupali že peti zaporedni županski mandat. Pri razvoju občine Cerklje na Gorenjskem se zavzema za ljudem in okolju prijazno in urejeno občino. Ključne prednosti vidi v naravnem in kulturnozgodovinskem bogastvu kraja, prometni dostopnosti, v povezovanju gospodarskih segmentov ter v razvoju turizma. Zaslužen je za številne investicije na področju šolstva, kulture in športa. Občina pod njegovim vodstvom posebno skrb namenja urejanju cestne in komunalne infrastrukture, zavzeto pa podpira tudi razvoj kmetijstva in gospodarstva, predvsem malih obrtnikov in podjetnikov. Prepričan je, da lahko s skupnim sodelovanjem občank in občanov nadaljuje razvoj vasi pod Krvavcem in že snuje nove načrte, ki pomenijo nove priložnosti in bolj kakovostno življenje v občini Cerklje na Gorenjskem. Je velik ljubitelj športa in kot aktivni član deluje tudi na področju društvene dejavnosti. Bil je predsednik Čebelarske zveze Slovenije ter ustanovitelj in prvi predsednik Kasaške zveze Slovenije. KOZELJ, Miro Rojen: 2. oktober 1946, Hotemaže Občina: Šenčur Z družino stanuje v Hotemažah, kjer živi že od rojstva. V osnovno šolo je hodil v Preddvor. Ob zaključku poklicne šole Iskra v Kranju je pridobil poklic telefonskega mehanika. Uspešno je končal šolanje na Višji pravni šoli v Ljubljani. Zaradi pomanjkanja časa po izvolitvi za župana pa ni dokončal Pravne fakultete. Najprej je pet let (od 1963) delal v tovarni Iskra v Kranju kot telefonski mehanik. Vmes je odšel še na služenje vojaškega roka v jugoslovansko armado. Nato je 32 let (od 1970) delal v podjetju za PTT promet Kranj (kasneje Telekom Slovenije). Najprej kot telefonski mehanik, po izobraževaju ob delu pa kot pravnik. Leta 2002 je bil izvoljen za župana občine Šenčur, kje je bil poklicni župan 9 let. Od leta 2009 dalje je upokojen (ima polnih 44 let delovne dobe) in opravlja župansko funkcijo nepoklicno. Na lokalnih volitvah oktobra 2010 je bil kot kandidat SDS - Slovenske demokratske stranke izvoljen že v tretji županski mandat. Območno združenje Rdečega križa mu je podelilo priznanje kot krvodajalcu, ki je daroval kri več kot 45-krat.