IzgrufolfenaL domovinaff. Nemški Schulverein Sudmark — v nekdanji državi dve ločeni organizaciji za zatiranje slovenstva, sedaj spojeni v eno — je nedavno priredil v Gradcu razstavo »nemškega obmejnega ozemlja«. V tej razstavi je bil poseben oddelek z napisom »Izgubljena domovina«. Ta oddelek je bil namenjen »naši nepozabni Spodnji Štajerski, tisti lepi, bogati zemlji, ki je bila Nemcem ugrabljena proti vsemu pra,vu«. Tako so o priliki te razstave pisali nemški avstrijski listi. Na steni v razstavnem prostoru so bili razobešeni grbi izgubljenih mest in trgov ter zastave prepovedanih nemških društev. Bili so razstavljeni v modelih dragoceni spomini na ta svojsfco lepi del Štajerske: viničarska hiša, klopotec itd. Kartopisno je bila predočena moč sedanjega nemštva v tej pokrajini. »Izgubljena domovina«: to je izraz in dokaz nepoboljšljive grabežljivosti nacionalnega nemštva. Spodnja Štajerska je od pamtiveka — vsaj od 6. stoletja — slovenska zemlja, ki ni nikdar bila nemška. Slovenci so jo obljudili, jo obdelovali v naporu in znoju, ter jo branili zoper Mongole in Turke in druge sovražnike. S slovenstvom je ta zemlja vzrastla v enoto: zemlja je kakor telo, slovenstvo pa mu je duša. Nemci te zemlje niso nikdar imeli ter ji tudi nifcdar niso ničesar dali, zato na njej nimajo ničesar iskati. Če je na Štajerskem ikaj izgubljene domovine, je nekdaj bila slovenska, ki se je nasilno ponemčila. Prava jezikovna meja med nemštvom in slovenstvom na Štajerskem teče veliko bolj proti severu, kot teče sedaj državna meja Jugoslavije. O tem, da so Slovenci nekdaj bili naseljeni celo po Srednjem Štajerskem z Gradcem vred, ki je slovensikega izvora, in na Gornjem Štajer^kem, ni treba podrobnejše govoriti, ker o tem govori zgodovina, ki jasno spričuje, da je nemSka kolonizacija na Štajerskem ugrabila bolj redko naseljenemu slov&nstvu v zgornjem in srednjem dclu te dežele njegovo nekdanjo domo.vino. Politično geslo o »izgubljeni domovini« je, v Ikolikor se nanaša na Spodnje Štajerslko, v nemških ustih ogromna zgodovinska laž, ki naj služi kot sredstvo za grabežljiva nemško-nacionalna stremljenja po tej zemlji. To pesem pojcjo med avstrijskimi Nemci nemška obrambna društva, jjjim na čelu nemški Schulverein Siidmark. To je tista pesem, koje besede in zvoki izvabljajo ljudem denar iz žepa, da se z njim napolni Schulverein-Sudmarkina blagajna. S peamijo o »izgnbljeni domovini« naj bi se med nemškim ljudstvom, in zlasti med njegovimi brambnimi sloji vzbudilo ter vzdrževalo razpoloženje, ki naj bi pospeševalo uresničenje osvajalnih ;n razširjevalnih teženj nemšfcega nacionalizma. Da bi tem svojim težnjam pred svetom dali nekaiko opravičbo ter hkrati v njih utrdili z duhom narodnostne zagrizenosti prepojene elemente, prirejajo Schulverein-SiidmaPkini krogi »stvarno-znanstvena« predavanja o nemško-slovenskem mejnem ozemlju. Takšno predavanje je bilo nedavno v Gradcu. Po poročilu nemških avstrijskih listov je govornik bistveno sledeče izvajal: V nemško-slovenskem mejnem ozemlju, ki ga tvorita najjužno-vzhodnejši manki Spodnje-Štajersko in Spodnjc Koroško, stanujejo tri skupine ljudi: 1. Nemci, 2. vindišarji, M pripadajo nemškemu kulturncmu krogu, in 3. nacionalni Slovenci. Vindišarji so inešanica, ki se je razvila tekom tisočletnega skupnega bivanja z Nemci. (V resnici ni nobenih vindišarjev, ni noibene nacionalne mešanice, marveč so to čistokrvni Slovenci, ki so postali renegati in odpadniki ter jih je naše ljudstvo samo imenovalo ter jih imenuje nemškutarje). Koroška je s plebiscitom leta 1920 rešila enotnost dežele. Spodnja Štajerska pa je bila brez vprašanja izročena^ jugoslovanski državi. Nova štajerska meja je zemljepisno, gospodarsko, kulturno in jeziikovno neprimerna in nenaravna. Kot državna meja bi bila možna črta Vitanje, ki so jo Nemci postavili kot zahtevo na mirovni konferenci! Nemška manjšina na Spodnjem Štajerskem stanuje večinoma po mestili in trgih, Nemci pa so tudi kot kmetovalci skozi stoletja tukaj avtohtoni = prvotno naseljeni. (Kje neki? Kvečjemu v ponemčeni Apaški kotlini.) Ta manjšina je tlačena od nacionalno- slovenskih voditeljev. Dočim je bilo leta 1910 v teh krajih uradno naštetih 106 tisoč Nemcev, ao jih leta 1921 in 1931; nažteli 11.000 po materinem jeziku, odnosno 7400 po ljudsfci pripadnostL, Nemšike šole nekdanje države (v reanici ponemčevalnice slovenskih otrok) so uničene, zasebne nemške šole niso dovoljene, le nekaj vzporednili nemških razredov obstoja na državnih šolah. Nemška dmštva so prepovedana, kdor prepeva nemške pesmi, se preganja in kaznuje. Kako pa gre Slovencsm na Koroškem? Slovenska manjšina na Koroškem uživa najširšo svob-odo, politično svobodo, prosvetno svobodo in svobodo na podroCju gospodarskega združevanja. Prosvetna svoboda je tako velika, da je Slovencem bila celo ponujena kulturna avtonomija, ki pa so jo odklonili, kev so hoteli dobiti oblast nad državnimi dvojezičnimi šolami in s tem tudi nad deželi zvestimi vindišarji, ki prostovoljno pripadajo nemškemu kulturnemu krogu. Ta izvajanja Schulverein-Siidmarkinega »znanstvenika« v Gradcu so ne samo nestvarna, marvee tudi zavestno neresnična, to je: lažnjiva. Laž je, kar je povedano o pritisku nacionalnega slovenstva na nemško manjšino. Ta manjšina uživa več pravic, nego ji pripadajo. Šol imajo Nemci toliko, da jili s svojimi otroci niti napolniti ne mo rejo. Da bi pa tudi še v naši državi ponemčevali slovenske otroke, kakor so t- delali v nekdanji dr-žavi, tega jim nikdar ne bomo dovolili. Če smo se nekdaj odločno borili zoper nemškiitarijo, jo sedaj tem bolj odklanjamo. Poskus nemškonacionalnih zagrizencev, opravičiti nemškutarijo z iznajdbo vindiš^i'stva, je neumen in obenem hudobcn ter kaže iznajditelje v pravi luči. Vprav tako velika jf1 laž o narodnomanjšinskih pravicah koroških Slovcncev. Kakšne pravice uživajo ti Slovenci, dokazuje dejstvo, da nimijo niti onc slovenske šole. In kakšno neomejeno kulturno svobodo irpajo, dokazuje v najnovejšem času prepoved slovenskih pevskih prireditev na Koroškem. Nemškonacionalni prenapetncži in krivični pohlepniki torej sprei.Jjajo pesem o »izgubljeni domovini« z lažnjivo muziko.