LOJZE ZUPANC: Gospodarska kriza in naša podeželska šola. V dneh, ko se vedno brezobzirneje javlja gospodarsika kriza metl našim narodom, ne smemo prezreti njenih posledic, ki se javljajo ne samo v naših industrijskih ccntrih, ampak že tudi na deželi in v razrcdnih zajednicah podeželslkih šol. Prestali smo — vsaj v najmarkantnejših obrisih — šolsko reformo in zdaj si domišljamo, da smo z njo že tudi dosegli oni potrebni nivo, kjer se stikata stvarno živiljenje in šola. V koliko je ta zaželeni smoter dosežen v posameznih krajih, to je spet vprašanje zase, kajti jasno je, «da se pri njega ustvaritvi ne da normirati nekih izslcdlkov, ki*bi postali — to je več ;kot razumljivo — lahko encrtni za cele teritorije, ker na vsezadnje šola ni nič drugega kot presajeno in poplemeniteno življenje šolskega okoliša. ki pa je silno diferencirano. Njegova karakteristična posebnost pa zavisi v večji ali manjši meri tudi od vzgojitelja oziroma njegove osebnosti. Toda reči smemo, da smo preobrazbo nelke šalfe. kakor je bila n. pr. še pred vojno, že preživeli, zavrgli realistično smer »stare šole« in ustvarili novo »delovno šolo«, z obširnejšo bazo in z izrazi, ki več ali manj tangirajo novoporajajočega se kolektivnega človeka. Ali pa smo s temi reformami že tudi doscgli smotreno urejeni pouk? Ali smo dosegli ono stopnjo v ritmu našega razrednega živ?jenja, ki je potreben. da se obdrži ona, tolikanj zaželena n e z i o m 1 j i v a vez med šolo in domom? Ali smo zajeli v naše učilnice časovni obseg, ki je s svojimi pcrturbacijami preobrazil svet, ki je zavel že tudi v naša sela? Da, če ga še nismo, tedaj se potrudimo, da zamujeno popravimo. da nas čas ne prehiti, da ne hušne nova miselnost, novo oblilkovanje človekovc duše s pogledi na sodobno vatevanje svetovnih dogodkov mimo nas, da nc ostane šola — ognjišče prosvcte na našcm podeželju — le mrzla, razpadajoča peč! Gospodarsko življenje je v tesni zvezi z razvojem tehnike, industrije in trgovinske politike. Ako pa se doseže maksimum, kakršnega danes že opažamo, tedaj bo posledica prcvelilke ali prenagle proizvodnje občutil najpreje naš mali človek, naš kmet. To je dejstvo, ki ga v današnjih dneh, v dobi gospodarske depresije, ni mogoče prezreti. JNTeizmerna vrsta kulturnih pojavov v sodobncm živi'ijenju je prinesla človeštvu na eni strani blagostanje, na drugi pa zlo, ki se že opaža v obratih, :kjer je prcvladoval tehnični maksimum proizvodnje. Ta univerzalistično usmerjena doba, ki je ustvarila nove, neprehodne vrzeli med Ikapitalom in malim človekom, je nujen izraz sodobnega kolektivističnega naziranja. Jasno je, da je s svojimi neizbežnimi posledicami ustvarila prag med dvema dobama, ki ju bo svetovna zgodovina beležKa med svoje najpomembnejše dogodke. Pota, cilji in plodovi nove kulture, ali če hočcte civilizacije, bi morala biti dostopna vsem, tudi najnižjim; le tako bi se praktično izenačila proizvodnja in konzum! Kjer tega ni, tam ginevajo: zdravje, lepota, resnica in nravnost. Ali je to socialno gibanje umeten pojav? Gotovo je. da -ni povzročeno po volji posameznih ljudi, Ikakor se češče domneva. To je sffla. ki izvira iz strukture današnje »visokomisleče« družbe. Vsekakor pa je produ;kt tehničnih pridobitev, v katere je preprost človek še pred nedavnim sveto veroval, dokler mu niso same od sebe z vso Ikrutostjo razjasnile, da je to hlastanje po vedno novih pridobitvah vendarle brezmiselno. Zanikanje preteklosti je prišlo zopet do veljave: globoka razdvojenost in nevernost v bodočnost sta se pričeli poilaščati malih ljudi. Socialni in etični prerod današnjega bolnega življenja bi bil izvedljiv in dosegljiv zopet le s pomočjo narodne šole. Potem pa je že vseeno, ali bi se ta prerod pojavil sam od sebe ali instruktivno. Potreben pa je tako v mestih, ka!kor tudi na podeželju. V industrijsrtcih krajih pa mora postati žarišče novega duševnega življenja. osobito za delavca, ki ga je sodobna »mašinerija« uvrstila tako rekoč čez noč v razred — strojev! S svojo novodobno miselnostjo naj bi vplival tudi na našega kmeta, ki je postal razdvojen in je pričel izgubljati vero v svojo posest, zemljo. Razredna neenakost je posebno našega kmeta odtujila od zemlje, dasi je prav v poslednjem času opaziti malih izprememb, ki pa so le idkalnega značaja. Treba je še vplivov, močnih vplivov od strani šole, da se vzpostavi zopet stari red. (Časih so dejali: »Kmetu, ikar je kmetskega, gospodi, kar je gosposkega!« Te besedc niso tako brezpomembne, ka;kor se zdi na prvi pogled.) — Ali mora priti do veljave ta sistem, o katerem scm že govoril (fkar pa je le malo verjetno, kajti kapital slej ko prej ne bo radevolje odstopil od svojih beneficijev, ki jih je izcimil prav od tistega malega človeka. ki jih spričo tega, da jc vložil vanje ves svoj trud ne more in ne sme uživati, :ker so mu več ali manj nedostopni), ali pa se mora nuditi možnost, da se bo povečal konzum, da bo nastala v tem pogledu »ena čreda, cn hlev!« — Siccr pa sega to prizadevanje daleč nazaj! In Ikje so najbdj vidni sledovi današnje globoko zmatcrializirane, znaturalizirane in požitivistično orientirane dobe? S svojimi strahotnimi posledicami so segli v svojo prabit.— na podeželje! Kmet se bolj kot kdaj preje bori za obstanek na svoji grudi. Svojih produktov ne more vnovčiti; osobito kraji, ki so v komunikacijslkih ozirih slabi, so kruto prizadeti. Toda tajiti ne smemo, da moderni obraz žiyljenja vkljub tem nedostatkom ni oplazil tudi njih. Je na žalost opravil svoje na^ezljivo početje. In tako ti ljudje dandanes ne morejo zadostiti svojim potrebam, ki so jih omamili z »novdkulturnimi« pridobitvami. Davčni sistem kajpa tudi ne popušča. Nasprotno! Vedno večje zahtevc so ustvarilfe tudi nove, vedno večje dajatve. Na eni strani je to vzrok mnogim nejevoljam naših malih ljudi. na drugi strani pa se nevolja potencira vsled kadra brezposelnih, Iki se klatijo po dežcli, sejejo mržnjo do obstoječega socialnega reda med ljudstvo, prosjačijo, ker jih k temu sili borba za goli obstanek, požigajo domovc »ošabnih kmetavzov« itd. V polpreteklem času še je imel naš kmet manjše potrebe, je vsled tega tudi lažje shajal. Semintja je lahko vnovči'1. svoje pridelke (tu pridejo v poštev osobito vinorodne pdkrajine), z izkupičkom je gospodaril kajpa' lažje kakor danes; lahko si je najel delavcc, »kopače«, ker jih je imel s čim plačati, četudi je drugače živel »iz rok v usta!« Danes, ko je gospodarska kriza op'azila tudi njega, je pričel obdelovati svojo zemljo sam, mesto prejšnjih plačanih delavcev pa sili Ik delu svojo nedoraslo družinico in jo s tem ;kajpa odteguje — šoli. In tajco je dandanes že povsem vsakdajen pojav pogosto izostajanje otrok od šolskega pouka. To je problem, ki ga zakon o narodnih šolah ne predvideva. Učitelj ima v tem slučaju tako rekoč zavezane rdke. Kam bi? Čc bo izvajal konsekvence, pride v hudo zamero pri ljudeh in mu bo poslej še bolj otežkočeno vsako prosvetnp prizadevanje med ljudstvom, če jih ne bo izvajal, pride slej ko prej v nemilost pri svojih predstojnikih in v navzkriž z zakonom. Pri teh neizpolnjevalnih šolskih dolžnostih od strani otrok je kaj hudo prizadeto zlasti učiteljstvo v vinorodnih krajih, kjer sc »nujna domača dela« vlečejo od zgodnje pomladi pa do zalključka šolskega leta. Ali ni ta nedostatek tudi nujen izrodek gospodarske krize in njenih posledic? Kaj naj stori prizadeto učiteljstvo, da bo zavladal spet enotni duh, želja po prosveti, ki dandanes ni več tako lepo zaželena, kakor je bila še pred pičlimi petimi leti? Odkod naj črpa osvežujočih sokov, s katerimi naj bi prepojilo današnjega malodušnega, »nazaj usmerjenega« kmeta, ki zametuje šolo, valeč vso krivdo civilizacije nanjo? Kaj naj stori, da bo njihovo kulturno območje zopet prednjačilo iluzornim zahtevam in razočaranim željam? To so vpiašanja, prcd katerimi obstoje učitelji v takih krajih. kjer so iz omcnjcnih vzrokov tako rckoč brez moči. To so vprašanja, prcko katerih nc bodo smcli iti s prczirom v očeh naš: za\«modavci, kadar bodo razpravljali o prepotrebnem in tako zelo zažclcncm novcin učnem naertu!