Petinosemdeset dedkov Mrazov
Petinosemdeset dedkov Mrazov — to je bilo tisto, kar so v časopisih in na televiziji očiuli okrožnici mestnega sindikalnega sveta. Pravi dedek Mraz, ki je prav tedaj ve-dril pod streho Aljaževega stolpa vrh Trlglava, je zmajeval z glavo, potem je sedel in napisal pisnio:
»Dragi Ljubljančani! Prav iiiiatc! Prav ste razumeli! Mestni sindikalni svet je predlagal petinosemdeset dedkpv Mrazov, to se pravi — predlagal ,jc petinoscmdeset mojih namestnikov. Ampak satno petinosemdeset. Koliko dedkov Mrazov pa je po vaši računici? Ali jih ni kot listja in tra-ve? Kar računajte! že vsako potljctjc ima enega, pa ludi dva, tri ali več dedkov; toliko, kolikor je pač TOZD v pod-jetju. In kar je najbolj žalostno! Vsi ti dedki Mrazi, ki jih je kot listja in trave, so zelo različni. Tudi dva nista ena-ka. Petinosemdeset dedkov Mrazov, ki jih je predlagal mestni sindikalni svet, pa bi imeli to čudovito — to mojo Iastnost, da bi bili pošteni in btez razltk in bi že zavoljo tega in samo zavoljo tega vnaprej zagotavljali lesnično radost vseh malčkov. O tem razniišljajte vsaj na prihod-njem novoletnem slavju. To vam predlaga in vam želi vse najboljše vaš dedek Mraz.«
Pismo je odfrčalo proti Ljubl.jani in 7daj se išče tisti, ki je pismo sprejel. Treba bo zares rassmišljati o prihod-njem novoletnem slavju; že zavoljo tega, da derika IVTraza ne spravimo v bes.
Marta  Grom