210 Kronika IZSTEVANKA Habet sua fata etiam musica je gotovo Gledališče prvo, kulturno-politično najpomembnejše dejstvo, ki ga kliče v slovensko zavest krst Osterčeve parodije o Salomi*. Prvo še posebej zato — ker nikakor ni prvo, ker le obnavlja, vzdržuje, potrjuje vednost o našem samopašnem vrtič-karstvu in nikakršnem odnosu do (ali zoper?) količkaj širše razbrane kulturne in seveda narodnostne dolžnosti... Zgodilo se je torej, da »smo« po skoraj štirih desetletjih »našli« neznano partituro, devet let po tistem, ko je bilo objavljeno, kje da je, in še nekaj dlje od časa, ko je bil njen obstoj potrjen. Ni najbolj pomembno, da gre za odrsko delo, za zvrst, ki je ne premoremo nad mero svojih zatajevanih potreb: v ne dosti boljši koži nam je živeti tudi pred kaščami orkestrskega in komornega in solističnega pridelka. Odločilno pa je, da se to nenehoma dogaja, da se nam očitno zdi naravno, kakor se dogaja, da smo se sprijaznili z okoliščinami, v katerih moremo obstajati zgolj hvaležni in veseli, ker se sploh dogaja. Nezdravo doumevanje preteklosti ni bilo še nikoli — najmanj v slovenski glasbi — znamenje osveščene misli. Tudi dandanes ni novo, ampak le znova nikakršno razmerje do izročila. Niti prestopilo ni temeljne skrbi za kulturno samostojno, narodno samobitno iskanje (pa utrjevanje) lastne veljave, celo v najbolj srečnih primerih ostaja paberkovanje. * Slavko Osterc, »Šaloma«, minutna opera (parodija). Prvič so jo uprizorili 20. XII. 1979 v ljubljanski Operi SNG (dirigent Milivoj šurbek, režiser Franjo Potočnik, glavni vlogi Nada Sevšek in Franc Javornik). Skladatelj je delo končal 4.1. 1930. Tako je namreč, da se v motnem tolmunu besed (in ne dejanj) lovimo slepe miši ad personam namesto ad rem, zlasti pa se nam noče priznati, kako je res naše igre ne več ne manj kot poglavitna res puhlica — mimo in zunaj domačijskega vzdihovanja. In vzdihovanje (»otožno« in brezštevilno v raz-ličkih poniglave sramežljivosti) še zdaleč ni obrobna nevarnost omenjenega početja. Nemara se zdi takšna v načelu, vsakdan govori drugače. Govori, celo to večidel izjemoma, o »izpolnjevanju dolžnosti« (o žrtvovanju torej, kot najraje razglašamo dejstvo, da se ne gre štuliti med velike). Absurd ma-nihejskega videza tako z(a)gotovljene »resnice« ni pomanjkljiva sodba, absurdna je njena umišljena podstat. Njeni nepreskušeni, enkrat ali nobenkrat oživljeni in neovrednoteni doslejšnji te-meljniki. Se bolj množina kratko malo neznanega gradiva, ki ga odrivamo svojemu recimo-svetovljanstvu na čast. Svoji recimo-zavzetosti ob estetsko vznemirljivih vprašanjih, ali je Brahms večji od Cajkovskega, kdo je ta hip slovenski Beethoven in koliko nam je še treba, postavim Verdija, za resnični blagor duše. Ne primeri se, da bi ka-terikrat, vsaj ponevedoma, presukali sloveča imena v domače idiome. Ne poznamo jih — in če jih, so brez zvena. To je absurdno. In absurd tega absurda, okorelost naše glasboljubne pameti, je omotavanje razmer v malo-umno nasprotje med zaplankanim ve-ličastjem ter količkaj znosnejšim obzorjem. Parma ali Verdi in tako naprej naj bi menda kazali »pravo« stisko tankovestnega občutka za izbrano ... Na rešetu pa ostajata strah in nebogljeno skrivalništvo, ki silita v obnavljanje starih postopkov namesto starih del, k vzdrževanju stare misel- 211 Izštevanka nostii namesto starih vrednot ali vsaj dejanj. Vseskozi megleno stremuharje-nje zoper ništrc zlaganega nacionalizma in nenehno brambovstvo večnega (tujega) pred minornim (domačim). Izštevanka, kjer vlog ne določa sreča. Kajti pika na i tej nezreli, sebe negotovi podvrženosti ni diplopija zaznavanja, temveč prenikavo skrben račun: malo pomembno tuje nam konec koncev bogati razved, slabotno domače le dokazuje, kako prav imamo. Prvo je potemtakem repertoarno koristno in še drugod zanimivo (splača se), saj se vendar hočemo uveljaviti, drugo je komaj obveza (pa denarno breme seveda). 2e sami vemo, da ne velja prida, kaj bi šele rekli v belem svetu; čemu bi tedaj ujčkali pri hiši — ujčkali, ne živeli —, kar ni dobro za svet? Opojni sadeži tega zdravorazumarskega svetohlinstva in kulturne sprijenosti poganjajo vsevprek, za sedem suhih let smo se založili. In njihova redko pristna, zgodovinsko, tudi dušeslovno pomenljiva blagodat je pač farsoidni rej okrog veljavnega »prizna(va)nja«, ki ga uganjamo sebi v potrebo in zanamcem v veselje. Kakor ni mogoče, da bi se umetnik vrnil čez rodni prag brez lo-voričja... in če že pride oskubljen, stvar za spoznanje popravimo, priredimo, spregledamo, ... tako, bog nas varuj, res ni dobro, če pretrdo mika-stimo slovensko glasbo. Za zdajšnjo ni dobro, ker je živa, ker jo je le treba slišati po zasluženju (skladatelja) in pustiti kakšno drobtino še času, da se bo lahko izkazal — za prejšnjo ni dobro, ker nam je vendar dolžnost skrbeti zanjo in si je želimo in nam je biti veselimi, ker je slednjič dočakala svoj dan. Saj »ljudje« vedo, kako in kaj; samo za »javno mnenje« gre, za oprijemljivi, dokazljivi »učinek« in kajpak za zveli-čanje načelno zavzetega govorca pred obličjem prihodnosti. Malo odpustkov nikoli ne škodi. Ni težko uganiti, zakaj se je Mirko Polič ognil Salomi, saj je komaj ver- jetno, da mu je Osterc ne bi bi bil ponudil: svetoskrunstvo z Janezom Krst-nikom je tiste čase prehudo izzivalo in hiša bi plačala zanj previsoko ceno.. . če bi ga sploh pretihotapila do premiere. Z gotovostjo lahko trdimo, da bi nihče med gorečimi varuhi morale in ideje ne »uvidel« smisla skladateljevega posmeha, še manj bi mu bil »dovolil« pravico možnega. Delce je torej ostalo v predalu — toda Polič je vendarle poskrbel, da je občinstvo spoznalo takrat izzivalno zvrst novega glasbenega gledališča; uprizoril je dve drugi, marsikje sorodni Osterčevi partituri. Vemo, kakšen je bil odziv in koliko je ravnatelj tvegal, vemo, da njegova odločitev ni bila ne prva ne zadnja, in tudi veljava, ki jo je izbojeval slovenski operi, je znana ... Skoraj petdeset let pozneje Sahma kajpak ni več novost ali naj bi vsaj ne bila. Bolj natanko: ne preseneča »govorica« (bržčas le jezi še zmerom, zavoljo »grdote« seveda), nekoliko »čudna« se zdi oblika, ker je (časovno in po naših navadah) nič ni, slejkoprej pa moti Osterčeva »neprijetna« posmehljivost. — Ostaja nam torej le »zgodovinsko odkritje«; mimobežno spričo neizpolnjenih nalog, malo pomembno glede umetniške cene (toda odgovorno v glasbeni izvedbi) in vredno posluha kot sila redek odblesk slovenske stvariteljske misli. Tudi kot znamenje poguma navsezadnje. Soznačnost sloga te »minutne opere« z Osterčevim delom prvih ljubljanskih let je kajpak umljiva. Za isti rezki, odrezavi, vedro nebrižni svet gre, za isto sinkrezijo lahkotnega in bistre udarnosti, ki se spakujeta romantični lepotni oliki, hkrati za isto priljudno-jedko nepotrpežljivost, ki ji je naglica, tudi ustvarjalna, več od pomeščanjene »globine«. Da si s tem prenekaterikrat »škodi«, bržčas ni zgolj skladateljev naraven, temveč prav toliko hoten, zavesten pot iz trudnega estetiziranja. A kljub vsemu bodo morali poznavalci šele razjasniti, kje tičijo vzroki njego- 212 Borut Loparnik vega poudarjeno sprotnega in privrh-nega, celo zasilnega ravnanja z vodili glasbenega gledališča. Do kod sega pripadnost novemu (v nuji-volji-želji posnemanja in presajanja), do kod načelno zoprvanje staremu (v nalašč izpostavljenem prekucuštvu), na katerih sečnicah obeh se utrinjajo zarodki samostojne tonske pa seveda odrske dra-maturgije in kaj se dogaja, da ne pre-vagajo naključnosti. Šaloma sicer ni najboljša priložnost za odgovor, še manj chef-d'oeuvre, ki bi odrinil pomisleke ter dokazal svoj prav, vendar bi bilo treba poskusiti. Ker nismo, je pač ostala napol izpolnjena »dolžnost«. Z njo tudi napol razvidna nelagodnost: delo je res skromno, v zamisli in storitvi, domišljijsko in po fakturi. Četudi hoče parodični, samo do anekdote orisani libreto komaj iztočnice (Osterc: »Besedilo je skrčeno na najnujnejše, podane so nekako le končne slike dolgih štorij.«) — in čeprav se glasba hote nagiba k takratnemu, po francosko zakroženemu minimalizmu (Osterc: »O kakem podrobnem delu v smislu tematike ali variacij niti govora.«). Znotraj tako opredeljenih meja ji namreč manjka občutne moči, nezavedne kajpak, a izrazite. Samotečna je, ne samobitna. In kakor je samodej-nost ena od rdečih niti skladateljevega mišljenja, mu v Salomi le nastavlja zanko, ki je pretrda, gotovo pa pretesna za njegovo eulenspieglovsko ro-ganje. Več ga velja, kot bi smel žrtvovati, in malo pomaga, da je žrtvoval pri polni zavesti. Namen se je maščeval s posvečenimi sredstvi. Odveč bi bil dvom, ali je 35-letni prekucuh ravnal preudarno. Je. Tudi domet (faktura, slog, estetika) mu je ostal po meri: ne bilo bi mu sitno pred občinstvom, še manj pred »strokovnjaki«. Zato lahko mirne duše izpustimo tudi avtorsko samozavest ter idejno bojevnistvo v okopih novega. Premogel ju je dovalj, za gonilo in za ščit. Vendar ga je mikalo — v Salomi kar otipljivo močneje — nekaj drugega, po pameti njegove okolice nezaslišano »protina-ravnega« (sic!). Mikal ga je izziv le-poumno usmrajenemu sprenevedanju malomeščanske province. Burka na račun globokega in globinskega čustvovanja, travestija naše in vsakršne pogrošne simbolike. Mimogrede nemara še bodica o primernih, glasbi »vrojenih« snoveh, kajpak mimo gledališča. Z eno besedo parodija, kot je pripisal k oznaki dela. Od ljubeznivo pohlevnih čital-niških kupletov naprej ji ni spodrsnilo v nevarne vode, bila je za zabavo, nikar da bi žalila blagohotne rodoljube; sama prisrčnost in dostojno veselje. Zdaj pa se je obrnilo: sociološko, psihološko, v posmeh družbi, v norčevanje iz njenih idealov. Komaj da bi bil Osterc kje izrazitejši, se pravi človeško (ustvarjalno) bolj razkrit. Tudi bolj v opreki s slovenskim vzorcem. Tu se je odpiral njegov svet. Kajti bil je svetel značaj, kmetiško jedrnat v odločilni potezi naše vzhodnjaške, kulturno prezrte treznosti, urbanizirano (tršktf) nedotaknjen. Piker, a ne sovražen, ne zadrt. Nepopustljiv, kadar je gonil svojo, ampak brez ujedljivega napora, brez privoščljivosti, brez jokavega obupa. Nravno in po naravi nad negodo, ki se ji je smejal (in čemu bi jo bil potlej žalil?), prav nič pobožnjakarski, nič klerikalen. Robat seve, toda z naivnostjo živopisnih risarjev v odročnih cerkvah, nazorno robat, kot pritiče zasoljenemu dovtipu. Humoren — tu je pač potrjal slovensko usodo, le da jo je zmagoval s človeško širino — humoren do meje »dobre šale«: višje, odličnejše, na videz bolj krhke, a kajpak izbrušene poante mu niso »ležale«. Bržčas se je bal za (glasen?) učinek, če se mu že ni upiralo njihovo drobno tkanje. A kakorsibodi — parodija mu je bila po duši. Da nam še zmerom draži lepotno vnemo, kakor dokazuje ljubljanski odziv — tega mu pač ne smemo (več) 213 Izštevanka pripisati. »Predrzna« zgodbica o Salo-mi dandanašnji menda ne vzburja več. 2al tudi ne more postati glasbeno spoznanje. Lahko bi bila sociološko, psihološko in estetsko; kot udarec po nadnacionalnih meščanskih svetinjah, kot novina v nikoli prav širokem razponu slovenskih skladatelj skih fiziog-nomij, kot zgodnja napoved našega konceptualizma ali vsaj znamenje upora, izigravanja, razkroja. Kulturno in zgodovinsko torej. Ampak: koliko pa premoremo občinstva, ki bi mu takšna vodila kaj pomenila, ki bi jih sploh znalo razbirati in še v domačih koordinatah povrhu? ... Razume se, da niso nujna; le edina so na voljo.. . Šaloma je potemtakem neprijetna mimo umetniške slabotnosti, brez eru-ditskih bremen, kratko malo za »preproste ljubitelje« (bodi, da je vzdevek res pomanjsevalen: očitek bi morali prej zarezati na druge rovaše). Moti jih smeh nečemu dovolj bližnjemu, smeh s čudnim pridihom svežega. Iz časov zlate prostosti stvari teljskega poguma še zveni, kakor Osterčeva drobna misel — in kljubuje naši zatopljeni pokadiljenosti ob visokih ciljih. Kdo ve, če so se zato podvizali v Operi; saj parodija traja manj kot četrt ure in izvedli so jo prej kot v desetletju ... Borut Loparnik