OSVETLJEN  S  SENCO
Jože Udovič
Osvetljen s senco stojim začuden v   nemem jutru.
In čutim jo. pradavno, vsevedno, vseobsegajočo, ko se pretaka v žilah sveta: iz vode v kamen, iz kamna v zemljo, iz zemlje v nagnjeno drevo telesa.
984
Čutim jo med plastmi,
v grmadah skal,
v ječečih skladih.
Nekoč v svetlobi
pojoče morje
je tu okameneio,
in med plastmi so skrite
davno zveneče školjke,
iskrive perutnice.
med njimi spijo stisnjeni
metulji sanj.
Senca v zemlji,
senca v sredini luči.
Siva usta dneva
ponavljajo:
Pege so na soncu.
pege so na soncu.
In plameni temačni ogenj.
goreča noč . . .