EMILIJAN CEVC CRNGROBSKA PLETILJA Odkar jo je restavratorjeva roka leta 1935 odkrila izpod beleža, je slika s simboli trpljenja in s prizori iz vsakdanjega življenja obdanega Trpečega Kristusa na fasadi crngrobske cerkve vzbudila mnogo pozornosti doma in na tujem. Podrobno jo je popisal ter stilno in ikonografsko opredelil dr. F. Stele,"^ ki je ugotovil, da je freska nastala okoli let 1460—1470 pod čopičem, nekega sodelavca slikarja Janeza Ljidjljanskcga in da se vsebinsko uvršča v ikono grafski tip 2>Svete Nedelje«, ki pomeni pravo moralizujočo pridigo o posve- čevanju nedelje. Ni moj namen ponavljati vseh izsledkov o izvoru in predlogah za to fresko, ki ima vsebinsko pri nas še več vrstnic — na primer na južni zunanjščini cerkve v BodcSčah, na Korenem nad Horjulom, v Gostcčem itd. — kakor tudi drugod po Evropi, poudarimo le, da nobena od doslej znanih upodobitev po vsebinskem bogastvu ne prekaša crngrobske. To je posebno podčrtal tudi švicarski etnograf dr. Robert Wildhaber v obsežni študiji Der »Feiertagschristus« als ikonographischer Ausdruck der Sontagsheiligung,^ ki je uvrstil crngrobsko fresko med najznamenitejše svoje vrste ter celo do mneval, da je glavno žarišče tega ikonografskega motiva iskati na slovenskih tleh, posebno ker tudi najstarejše upodobitve Sv. Nedelje, kar jih doslej po znamo, najdemo že sredi 14. stoletja v ptujskem dominikanskem križnem hodniku. Ko smo se že dotaknili moralizujoče strani naše freske, se nam ponuja tudi mikavna vzporednost njenih prizorov s poročilom iz leta 1595, ki po pisuje nasledke reformacije v Kranju; posamezne crngrobske scene se nam zde skoraj kakor ilustracija dobrih sto let mlajše kranjske pritožbe: razširja se nesramno obnašanje, ljudje se med seboj zmerjajo, mestni prebivalci in kmetje pijančujejo podnevi in ponoči, ob nedeljah in praznikih so pijani že pred božjo službo, tudi pretepajo se večkrat, pohajajo po kegljiščih in za mujajo mašo, ves ljubi dan in do trde noči kockajo, ko je vse zapravljeno, začno nekateri krasti, vozniki in tovorniki ne posvečujejo nedelj in prazni kov itd.'' Naša freska nas pouči, da takih razmer ni rodila šele reformacija, ampak lucen«, ker po obliki res spominja na locenj. V principii je popolnoma enaka tistim na naših freskah, le nekoliko poenostavljena je. Namesto četverokotnega okvirnega stojala nastopa tu ločno zavita palica, ki je s koncema spodaj vsajena v pod- Detajl freske iz kapele gradu Weinegg pri Boznu z motivom pletenja 10* 147 Zgoraj levo: Snovanje niti na >lucnu< Zgoraj desno: >Luccn« je pripravljen za pletenje >jalbec Spodaj: Detajl pletenja >jalbe< (Po objavi v Etnografsko istraživanjc i gradnja I, Zagreb 1954) stavek, povprek čez »locenj« pa sta tetivno napeti dve močnejši vrvici, ena v zgornjem, druga v spodnjem delu, in na te so nasnovane niti za pletenje. Ženska nato napete niti prepleta s prsti, pri čemer služita posebno palca kot nekaki pletilni igli. Tudi na svetoprimoški freski je prav funkcija palcev zelo dobro nakazana, saj skoraj čutimo njune pregibe. Ob prepletanju niti nastaja na njihovem zgornjem in spodnjem delu obenem geometričen čipkast vzorec, čigar vrste nato pletilja stisne sku})aj s tankimi deščicami, kakršne vidimo tudi na crngrobski freski. Ko je bilo pletenje končano, so pletivo v sredi prerezali na dva enaka dela. Tako nam je pričevanje crngrobske in svetoprimoške freske razkrilo zelo mikavno tehniko ljudske tekstilne obrti, ki se je iz globin srednjega veka ohranila v hrvaškem Trgu prav do dvajsetih let našega stoletja za izdelovanje posebnih ženskih pokrival. Seveda pa je svoje dni to pletenje gotovo služilo tudi v druge namene, ki pa so bili zaradi posebnega značaja pletenine gotovo 148 predvsem krasilni. Da je bilo to pletenje razširjeno in splošno znano med našim ljudstvom, pričata crngrobska in svetoprimoška freska, kajti v na- sprotnein primeru bi je ljudstvo sploh ne razumelo in bi bila njena upodobitev brez pomena. Opombe /. Ikonografski kompleks slike Sv. Nedelje« v Crngrobu, Raprave filozofsko- filolo.ško-historičnega razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani II. 1944. str. 401 sq. — 2. Zeitschrift fiir sch\veizerische Archaclogie und Kimstge- schichtc, 1956, str. 19 sq. — 3. J. Lavtižar, Zgodovina župnij v dekaniji Kranj, J. Kranj, Ljubljana 1898, str. 17. — 4. »Življenje ni greh.« Film je po vsebinsko svobodno intcr- pretiranera scenariju Lojza Gostiša posnel Boštjan Illadnik. — 5. Slovenski etnograf III/IV, Lj. 1951, sir. 181. — 6. Prim. R. Wildliaber, Sjiicgelbilder und Nonnenspiegel, Schweizer Volkskunde XLIV, Basel 1954, str. 6 in si. 6. — 7. F. Štele, Freska u crkvi sv. Primoža kod Kamnika, Starinar za god. 1923, Begrad 1925, str. 120 sq.; isti, PoU- tični okraj Kamnik, Ljubljana 1928, str. 178 sq. — 8. Prim. n. pr. »Bruder Philipps des Kartliausers IVIaricnleben«, ki je nastal v 14, stoletju v našem Zičkem samostanu. — 9. Die Capelle der Ruine \Veinegg, Mitteilungen der k. k. Central-Commission fiir Denkmalpflege, NF XIV, Wien 1888, str. 60. — 10. Etnografsko istraživaiije i grada 1, Zagreb 1954, str. 44—46. Iz ie objave smo povzeli tudi ustrezne reprodukcije. 149