s teboj! In vzemi na pot moje prokletstvo, jaz te proklinjam.,

[ )=£===&■	^ , r„	T^	^ [= f
Prometa...!
[ I-"-"55-^-5	-	ll
® Ffaman s
Spisal Emile l^ichebotirg. Po E. Vacanovi prireditvi prosto poslovenil JANKO LEBAN.
1909.
Založil in prodaja Viljem Požgaj v Kranju.

Predgovor.
Pričujoči francoski roman Richebourgov je Vacano preložil na nemški jezik, a jaz sem ga za Slovence priredil 1. 1885 v takrat izhajajočem »Ljubljanskem Listu". Slovenskemu občinstvu — posebno ženskemu spolu — se je ta roman priljubil tako, da se je yečkrat izražala želja, da bi se izdal v posebni knjigi. Ta želja se izpolnjuje šele letos, ko se mi je posrečilo najti založnika.
V tej izdaji sem besedilo nanovo pregledal ter se posluževal jezikovnih oblik, ki so sedaj v navadi. Če bi se mi vendar bila vtihotapila kaka pravopisna nedoslednost, naj se mi blagovoljno oprosti, in to z ozirom na pomanjkanje časa in na obširno in sitno korekturno delo.
Bukovica nad Škofjo Loko, meseca januarja 1909.
Janko Leban.
I. del. i.
Vesoul je lepo, malo, starinsko mesto v pokrajini Franche Comle. Nekaj milj od njega, na potu proti Grayu, stoji vas Fremicourt; krasna košata drevesa jo obsenčujejo in lega njej je ob bregu male, bistre reke, ki jo zovejo Sableuseo.
To ime Sableuse ima skoro gotovo od drobnega belega in mehkega peska (sable), ki jej dela strugo.
Tla te pokrajine (Haute Saone) so jako rodovitna, kar osrečuje tamošnje prebivalce. Na desno je ta kraj omejen z visokimi gozdnatimi pogorji, ki se krasno porazstav-ljajo drugo nad drugim, kupičijo, presekavajo ter potem polagoma spuščajo proti Alzaciji. Stoletni velikanski hrasti venčajo te gore, ki jim prizanaša sicer pustošljiva človeška roka.
Na levo se razteza zelena dolina, ki črez njo teko potoki in curljajo vodne žile, služeče kmetovalcem v gospodarske namene. Ta dolina se odpira na nekem mestu v širino
treh kilometrov, potem se pa naenkrat zoži ter se z reko vred razteka v sotesko, ki jo delata dve brdni steni.
Pri vhodu te doline, po priliki dvajset minut od vasi Fremicourt, se nahaja pristava Seuillon.
Leta 1850, ko se pričenja naša povest, je gospodaril na tej pristavi, ki je bila naj-' večja v tistem okraju, nje lastnik sam Jacques Mellier.
Hlevi, šupe in stogi se nahajajo v dveh čedno zidanih kamenenih poslopjih. Nekaj korakov od njiju stoji hišica, ki je takrat služila v stanovanje pastirju in njegovi obi-telji. Glavno poslopje samo, kjer je bival lastnik, ločen od poslov in hlapcev, bilo je bolj podobno s svojim lepim belim ospredjem, veliki gosposki hiši nego li navadni pristavi in je imelo v prvem nadstropju osem visokih in širokih oken.
Jacques Mellier je bil petdeset let star. Bil je resen, oster mož, čmeren, molčeč, ki se ni nikdar smejal. A pri tem je bil vselej pravičen in nepristransk, kadar je hvalil ali grajal. On je bil kakor je pač naneslo, ravno tako dobrohoten in zelo dober, kakor neupogljivo strog. Strašno je bilo, kadar se je mož razjezil, na srečo, da se je to redko-krat zgodilo. Najsrčnejši so tedaj drhteli pred njegovim pogledom. Navzlic temu je bil priljubljen zaradi svoje pravičnosti; ljudje se
ga niso bali, temveč spoštovali so ga. Užival je sploh dobro ime in nikdo ni bil glede časti tako občutljiv, kakor ravno on.
Da bi mu na pristavi gospodaril in dela poslov in dninarjev nadzoroval, je Jacques Mellier imel pri sebi nekega Pierrea Rouve-nata. Bil mu to ni podložnik, temveč zaupen prijatelj, skoro bi rekli, drugi brat.
Pierre Rouvenat je bil nekaj let mlajši od svojega gospodarja, ki mu je bil prijateljski udan. Rodil se je bil na pristavi, starši so mu počivali na pokopališču v Fre-micQurtu, in ker ni bil nikdar častihlepen, je ostal na posestvu možu na strani, ki se je ž njim kot otrok igral in čegar trmo in jezo je vselej potrpežljivo prenašal. Njegovo življenje je bilo: delo, udanost, zatajevanje samega sebe. On sam je poznal nazore in skrivne misli Jacquesa Melliera. Le on sam je smel kot njegov najstarši služabnik in prijatelj svojega gospodarja v čem opominjati in se celo njegovi volji ustavljati, če se mu je zdelo potrebno, dasi je bil sicer pripravljen slušati kakor vsak posel.
Jacques Mellier je bil že dvanajst let vdovec, pa je imel edinega otroka, hčer; ona mu je bila nada, veselje in ponos.
Gospodična Lucila Mellierova je nastopila svoje devetnajsto leto. Velika in vitka je bila, ljubka kakor nasmehljaj in vesela
kakor solnčni žarek v maju; teško bi bil našel v Franche Comte lepše deklice od nje.
Pesnik bi jo bil nedvomno nazval nimfo sableusesko ali vilo seuillonsko.
Izpod njenih krasnih črnih las se je belilo čelo, ki je bilo visoko in nežno zaokroženo; pod tem krasnim čelom pa so se svetile dekletu velike črne, a vendar čiste oči, polne sladkih sanj in nepopisne miline. Njena rožna ustica so, smehljajoč se, pokazo-vala lepe bele zobe. Njena okrogla, pomla-dansko-sveža, nežno-rdeča lica in nje rahlo zavihani nosek s nepregibnimi nosnicami, vse to je podeljevalo njenemu navadno mislečemu in milemu obrazu neizrečeno krasoto. Njena ušesa so bila čudovito pravilna, ravno tako kakor nje krasni tilnik. Noge so jej bile majhne, lepo ustvarjene, nje ročice, z vitkimi prsti, so se oprijemale njenih laktev, ki so bili taki, kakor da jih je naredil umetnik od rožnatega mramora.
»Podobna je rajni materi, kakor kaplja kaplji," so trdili oni, ki so poznali njeno mater. In to je bilo tudi resnično. Po svojem očetu pa je imelo mlado dekle ponos, neodvisen značaj in energično voljo.
Izšolala se je bila v nekem samostanu in se, sedemnajst let stara, povrnila k očetu tako odgojena, kakor je bilo to primerno nemalemu njenemu premoženju.
Jacques Mellier je bil Častihlepen za svojo hčerko; celo ne glede na lepoto in ljubez-njivost Lucilino, se je moral nadejati že zaradi njene dote, ki je presegala stotisoč frankov, da jo s časom omoži v kako najboljših družin v deželi.
Toda »Človek obrača, Bog obrne!" pravi pregovor.
Jacques Mellier je imel okušati vso istinost teh besedij.
V neki noči, ko mu je bilo v spalnici presoparno, vstane s postelje ter odpre v svoji izbi okno, ki je bilo obrneno na vrt.
Ozračje je bilo zelo soparno, a hudo vreme ni grozilo. Niti oblačka nisi videl na nebu, ki je bilo posuto z migljajočimi zvezdami. Od časa do časa se je le nemo za-svetlikalo na obzorju. Bila je sicer jako vroča, pa lepa, soparna in prezorna noč, kakršno pač poznajo v Indiji. Niti listje se ni ganilo, najmanjšega šumenja ni bilo v drevesnih vršičih. Samo murni so se melanholično glasili v visoki travi.
Zdaj začne biti polnoči z vaškega zvonika. Mellier se še nekoliko nadiše dišečega zraka poletne noči, potem se hoče zopet spustiti na svoje ležišče. A zdajci se mu zazdi, da je opazil senco, ki je lezla pod visečimi vejami ovočnjaka.
Stopi korak nazaj v sobino temoto ter posluša in čaka.
Senca se bliža; zdajci lahko sliši majhni šumot previdnih stopinj in razločno ugleda temno podobo, ki je lezla po drevoredu. Ta podoba se je bližala počasi in previdno, kakor da bi se bala, da je kdo ne opazi.
Odprši nalahko mala vrata, stopi v hišo. Jacques Mellier se umakne do zida svoje sobe in si mane oči, kakor bi se hotel osvedočiti, da li ne spi. Spoznal je bil svojo — hčerko!
Hipec časa se ne premakne, srpo gleda, roki sta mu brez moči, nima nobene določne misli, kakor bi bil okamenel. Potem se pa strese po vsem životu ter jekne: „Kaj je bilo to?. .
Ko zid prebledi in mrzel pot mu oblije čelo. Spusti se proti durim svoje sobe. Toda-v trenotku, ko jih je hotel odpreti, obstane. Strašna misel mu šine v glavo. Njegov otrok leze okolo ponoči na neprivoljene sestanke, njegcv otrok ga vara!
O strašno razkritje za očeta! In on je moral na to misliti, ker kako naj si li sicer tolmači to ponočno hojo Lucilino?
Vrže se na stolico, zakrije si obraz z rokama ter se uda mračnemu razmišljevanju.
Ali je bila nesreča, ki se je je bal, že toliko kakor gotova? Kako daleč je pozabila njegova hči svojih dolžnostij ? Na kraju tako strašnega propada je hodil nesrečni mu otrok? Pa če je Lucila na nevredni način varala njegovo zaupanje, potem se mora
nahajati sokrivec prav blizu njegove hiše, morda v Fremicourtu. Premišljal je, kdo pač utegne biti ta porednež, ki se je tako smelo pregrešil zoper njegov mir, zoper njegova gast. Ni mogel najti imena. Izprašavši pa svoje spomine, se domisli, da je v okolici seullonski nekolikokrat videl mladega tujca, ti se je vedel precej skrivnostno ter bil po mestno oblečen.
Domisli se neke nedelje, ko je svojo hčerko spremil v Fremicourt v cerkev; takrat je bil opazil mladega moža, ki je slonel ob stebru, prav tik za njima. Po službi božji je bil srečal tega istega tujca na cerkvenem trgu in celo opazil, kako je z Lucijo menjal pogled, 'ci je v njem bilo izraženo, da se razumeta, fakrat ni te stvari smatral za važno, pa v tem trenotku mu dohaja zopet na misel kakor razodenje.
Ni bilo dvoma: ta nepoznani mladi mož je bil sokrivec, zapeljivec njegove hčere.
Pri tej misli mu prične vreti kri, jeza se ga polasti in v njegovem srcu se spenja grenko sovraštvo in gorko maščevanje!
Zdaj se tudi spomni, kako je Lucila, ko je nekega dne nepričakovano stopil v izbo, hitro vrgla papir y plamen kamina.
Takrat mu ni vzbujalo to nikakršnega suma, saj je imel do svojega otroka slepo zaupanje. Pa vsi ti prigodki so sedaj tožili,
odpirali mu oči, da je lahko spoznal nedvom strašno istino.
Njegova hčerka je gotdvo dobivala o ljubega pisma in tudi odgovarjala nanje. Ks tero sredstvo sta pač imela zaljubljenca, d sta pismeno občevala? Pošte pač nista mogl rabiti, ker bi ju bil pismonoša izdal, brez da i imel slab namen. Tudi mu ni bilo mogoč misliti, da bi bila upotrebljevala kako oseb na pristavi, ker bi bilo to jako nevarno. S skrivnosti, ki jih ne zaupamo nobeni duši Jacques Mellier si ni mogel misliti, na ka način so mogla dohajati pisma Lucili; skleni pa je takoj, da hoče paziti na to ter da po kliče v tem oziru tudi Rouvenata na pomoč ■da'le pride do svrhe.
Še premišlja, ali bi ne bilo bolje, d bi Lucilo takoj poiskal ter jo ostro izprašal Pa pekoče maščevanje ga je že tako pre vladalo, da ni mogel več trezno misliti.
„Ne!" zamrmra zamolklo. „Ona bi m resnico prikrivala, a jaz hočem vedeti vse!
Ostale ure noči je preživel kakor v mrz lici in niti mislil ni na to, da bi zopet legel Prvi jutranji žarek ga najde čujočega, ko ji bojeval divji boj v svoji notranjosti.
2.
Nad eno uro je bilo že vse prebujeni na pristavi; vsakdanje delo je pričelo.
Jacques Mellier da poklicati Rouvenata^ i pride nemudoma.
»Pierre, veš li, kaj se godi?" povpraša a ostro. Ta začudeno pogleda. »Kaj hočeš tem reči?" de.
Ko pa ugleda bledi in od žalosti spre-aenjeni obraz svojega gospodarja, se mu iribliža poln strahu. »Kaj li imaš? Kaj li se e prigodilo? Morda ti je slabo?" — »Ne. Jmejem tvojo osuplost, kajti v istini sem se istrašil samega sebe, ko sem se prej pogledal f zrcalo. Pierre, to noč sem iztaknil nekaj trašnega." — »Za Boga svetega, razloži mi se!" — »Moja hči zapušča ponoči hišo."
—	Rouvenat se zgane.
»Pojdi," reče. »To pač ni možno, to se je pač sanjalo." — »Nisem spal, bil sem t temle oknu in videl, kako je o polnoči ;akor megla lezla domov." — »In ti je nisi loprašal, kje je bila?" — »Ne, kajti vendar ločem, da ve, da sem jo videl. Sicer sem iganil to, kar bi mi bila gotovo zamolčala.
—	„Bi li res mislil ..." — »Mislil!" za-rrne Jacques Mellier s posiljenim nasmeh-jajem. »Jas sem svoje stvari gotov!" — ,Preveč me plašiš." — »Tedaj nisi o tem ličesar vedel — »O ničemer nisem vedel, [oda, čuvaj se, Jacques, da se ne motiš in ie prenagliš." — »Bog daj, da bi se motili 'a ti ponavljam, svoje stvari sem gotov" f
—	»In kaj li misliš?" — »Mislim, da je
Lucila pozabila svojih dolžnosti in da je svc jega očeta onečastila!" — »To ni res!" Z{ vpije Rouvenat razsrdjen. „Taka misel je grdi Jacques; obrekuješ svojega otroka!" — „0n je malopridnica, čuješli?" — „Oh, njo dc žiti, ki je tako dobra, krotka, popolna! . . Njo, katero zovejo po vsej okolici previdno! revežev in nesrečnikov! O, to je strašno, je nečuveno! ..." — „Ker se tako gork zanjo potezaš, razjasni mi tedaj, zakaj li z^ pušča ponoči skrivaj mojo hišo?" — „Gle Jacques, gotovo je hotela, ne da bi obešaj to na veliki zvon, v Fremicourt komu pc magati .... Skoro gotovo ubogi vdovi Ms teletovi, ki je silno bolna in okrog njeneg ležišča mrgolijo in jočejo otroci." — „N govori mi tako neumno!" dš gospodar mrzlq 3 Sem ji li kdaj branil, ubožčkom pomagati kakor jo je volja? Ves svet ve, da se je pj Mellieru dobil zmerom košček kruha za pc trebne ljudi. Pred mano naj se nikdo n skriva, če hoče storiti dobro. Dnevi so dovo dolgi, da bi Lucila lahko dobro delala belem dnevu, ne da bi za to uporablj 2val noči. Sicer je, kolikor jaz vem, šele včen zvečer poslala košek jedil vdovi Mateletov Zastonj se trudiš, da bi jo opral. Jaz nisen hvala Bogu, slep. Povsem drug vzrok j vabi ponoči iz hiše. Lucila je nevrednic^ zapadla je sramoti . . . Je-li nerešljivo izgub Ijena? Tega ne vem. Pa izvedeti hočem . .1
Ah, in vendar se bojim vse istine!" — To izrekši stopi k oknu ter temno pogleda v okolico. »Vse to je moje," zamrmra grenko, mnogi me zavidajo zaradi mojega bogastva; mislijo, da sem srečen, neumneži! Ah, kako bi se veselili, kako bi se smejali, če bi izvedeli, da je moje ime, ime Jacquesa Melliera osramočeno!"
Pierre Rouvenat je stal pred njim pobit, ni se ganil, ni govoril, kakor da je prikovan na zemljo.
Zdajci stopi gospodar k njemu in ga vpraša: »Nisi li tudi ti v bližini moje pristave srečal mladega plavolasega moža, z modrimi očmi, malimi brkami, bled je in precej elegantno opravljen?" — „Da, sem, nekolikrat." — »Ali ga poznaš?" — »Ne. Mora biti gospod iz mesta." — »Ki nekaj časa biva na deželi. Stanuje li v Fremicourtu?" — »Tega ne vem; ali težko. Meniš torej, da je to mladi mož, ki . . ." — »On je! Pierre, jaz moram izvedeti njegovo ime, njegovo stanovanje in odkod da prihaja. Ti lahko danes, jutri, osem dni ali ves mesec odrineš s pristave. Uganeš, kaj pričakujem od tebe in tvojega prijateljstva. Ni treba, da ti za-bičujem, da si mi previden. Predvsem pa Lucila ne sme ničesar vedeti o tem, kaj se je govorilo tukaj med nama."
Uro pozneje zapusti Rouvenat pristavo 3 potno palico ter jo udari proti Fremicourtu.
Drugi dan se proti pelini zvečer povrn na seuillonsko pristavo.
Jacques ga je pričakoval nestrpljivo.
»Torej?" ga povpraša, ko sta bila sam; in ni nihče pazil na njiju.
»V Fremicourtu nisem ničesar moge izvedeti. Ravnotako nič v Grayonu, v Ter roiseu, Lussetu in Renoncourtu, kamor sen se po vrsti bil napotil. V glavnem kraji okrožja, v Saint-Irunu, sem bil vendar sreč nejši." — »Ah! On biva torej v Saint-Irunu Pri svojih stariših?" — »On nima v Saint Irunu niti starišev niti prijatelja." — »Na daljuj, poslušam." — »On stanuje namrej pri Beitauxu, kjer si je vzel v najem sobe za en mesec. Poznam že delj časa krčmarjj in sem pri steklenici dobrega vina izvede] to od njega. — Varoval sem se sicer, da nt bi kazal preveč radovednosti, zakaj sicer bi ga bil s tem opozoril in obudil njegovo ne zaupnost. Tako mi je vse povedal, kar sani ve. Mladi mož se zove Leon; svojega družinskega imena ni nikoli imenoval. Nekoliko je bojazljiv, ne govori z nikomur in botei Bertaux še zdaj ni mogel poizvedeti, kaj tega tujca pravzaprav priklepa na ta kraj. Malokrat hodi iz sobe, navadno ostaja v njej, kamor mu nosijo tudi jedi in kjer piše irj piše. Plačuje jako natančno svoje račune in torej se zdi, da ni ubog."
Rouvenat poneha, kakor bi se bal nadaljevati.
„Je-li to vse, kar si izvedel o njem," povpraša gospodar.
„Ta mladi mož zamolčuje svoje ime; naravno je, da hoče ostati nepoznan. Vendar nekje se je moral roditi. Odkdaj pač biva v Saint-Iranu?" Potekla sta dva meseca, odkar se je tam naselil." — „In nisi li mogel izvedeti, odkod da prihaja?" — Iz . . . iz Rheimsa!" zajeclja Rouvenat. — BIz Rheimsa, praviš iz Rheimsa!" zakriči posestnik obrvi si nagubančivši. »Uganem! Lucila se je mudila v bližini tega mesta, v Firmanyju, pet mesecev pri roditeljih prijateljice iz odgajališča . . . Nisem je hotel pustiti tja, kakor bi bil slutil, kaj pride ... Ni več dvoma, v Firmanyju ali Rheimsu sta se našla. Pred dvema mesecema se je vrnila Lucila sem na pristavo seuillonsko, dva meseca biva nje zapeljivec v Saint-Irunu. Sledil jej je, tako sta se bila domenila; morda sta celo skupaj prišla sem. In dva meseca je, odkar si pišeta, se shajata, in jaz — nisem o vsem tem slutil ničesar! Sem-li bil slep? Katera hudirjeva zvijača jima je omogočila, da sta me varala? Kako se mi mora v pest smejati ta gizdalin, ta ponočnjak, ta strahopetec, ki se podnevi skriva, ker si ne upa priti na solnčni svit! ... Za kaj me pač imata?" nadaljuje z zamolklim glasom,
Prokleta I.	2
»morda za kakega onih očetov, ki se i njih delamo norca, ki jih zasmehujemo, k jih zaničujemo?! ... Ah! Jaz jima hočen dokazati ravno nasprotno! . . . Onadva si torej poznata že dva meseca. Moj Bog, mo Bog, zakaj sem bil privolil ono nesrečni potovanje! Bil sem takrat slab, a zato si zdaj pokorim — ah, in kako kruto, kak« kruto se pokorim!"
Nekaj časa pomolči in gleda srpo, stisnivš: ustnici. Potem povpraša: „Nu, Pierre, ver jameš sedaj, da sem nesrečen?"
Služabnik ne odgovori ničesar; pa Mel lier je videl, da sta mu zabliščali debeli solzi v očesu. Ker Rouvenat ni hotel dolžiti svoje mlade gospodinje, je rajši molčal Morda jo je smatral le za neprevidno.
„Moj ukaz si dobro izvršil," nadaljuje posestnik. „Toda še ne veva vsega. Morem se li zmerom zanašati nate?" — „Jacques, poznaš mojo zvestobo in udanost." — „ Gotovo, stari mi prijatelj, gotovo, in ne dvomim o tebi. Vem, kakšno srce ti bije v prsih, Moja žalost je tvoja žalost, in gotov sem, da se ne bodeš obotavljal niti za trenoteki če pojde za to, da mi rešiš čast, ali da se maščuješ zame!" — „Govori, Jacques, kaj li zahtevaš od Pierra Rouvenata?" — „Čuj: Lucila in mladi neznanec v Saint-Irunu si pišeta, onadva se shajata; o tem mi ni več dvoma, ker sem videl s svojimi očmi, kako ..
Moram dobiti v roko eno teh pisem". — To bode težko." — „Nič ne de. Od te ure strogo opazujeva oba, karkoli se godi okoli pristave. Živa duša se od zunaj ne sme bližati Lucili, da ne bi midva izvedela o tem. Ti pazi na sleherno njeno pot; jaz pa se postavim sem-le ter čuvam notranjost. Si-li me umel, Pierre?" — »Da." — „0, nič naj ne izčrpa moje potrpežljivosti. Izvedeti hočem, kar moram izvedeti. Naj rabita katerokoli zvijačo, midva jo morava iztakniti! Več me ne bodeta slepila. Iščem resnico, strašno resnico — in najdem jo! . . ."
Izrekšemu te besede se čudno zasveti oko. „Če moja hči ni bolje čuvala časti svojega očeta, nego lastno srce," nadaljuje s hripavim glasom, »potem jo hočem piti — sramoto — kapljico za kapljico . . ." „Jacques, Jacques, ne obsojaj vendar še svoje hčere," zavpije Rouvenat brezupno. — „Dš., piti hočem sramoto svojo in njeno tudi ..." — „Zaklinjam te, Jacques, ne govori tako, zakaj ti me plašiš." — „0, ti jo še zmerom zagovarjaš!" — „Da, ker si ne morem misliti, da bi se bila tvoja hči pregrešila tako, akopram je morda neprevidno ravnala." — „Ah, le prehitro izvediva, kdo od naju ima prav. Dotlej pa ne bode tre-notka miru, ne bode ure spanja več Ja-cquesu Mellieru. Že dva dni mi je tako, kakor bi hodil po žarečem oglju. Nekoliko-
2*
krat, ko sem pogledal svojo hčer, bi se bil skoro izdal, zakaj bilo mi je, kakor bi se ne mogel več premagovati; vendar sem bil dovolj močan, da sem se krotil. Da, počakati hočem, počakati hočem potrpežljivo ... O Pierre, Pierre, Bog daj, da imaš prav — dobro bi to bilo zanjo, zame in zanj... O, on . . . on! . . . No, bodeva videla
In Mellierovi ustnici so se krčevito stisnili in le divji mu pogled je jasno pričal, kaj je mislil.
3.
Tretja ura popoldne je. Solnce sije na brezoblačnem nebu ter oblija dolino s svetlobo in z gorkoto. Čas je košnje. Delavci, odpočivši si, se podajajo zopet na delo.
Jacques Mellier hodi po sobi gorindol ter se ves trese. Z odprtega okna je lahko opazoval na tratah govedo, ki je bilo vpre-ženo pred težke vozove; kose, ki so se lesketale v solncu; žanjice, ki so z dolgimi grabljami raztresale sveže seno.
Toda za to, kar ga je sicer veselilo, se zdaj ni brigal. Njegovo obličje je bilo temno, kakor so bile temne njegove misli. Kljub sklepu, da se hoče kazati mirnega, obhaja ga vendar močna tesnoba in potrpljenje mu gineva. Zdajci se mu zablisne oko, nervozno drhtenje ga prešine, jeza v njem vzkipi ter jame stiskati pesti.
mmv
„0, malopridneža, malopridneža?" sikne med sklenjenimi zobmi.
A zdajci se zgane . . . začul je bil stopinje.
Hiti k vratom in jih odpre. Pierre Rou-nevat stopi v izbo. Posestnik ga zvedavo pogleda.
Na tvoje povelje sem igral vlogo ogle-duha", de stari služabnik. Skril sem se za grmovje ter videl mladega moža, ko je prihajal." — »Govori vendar tiše!" veli posestnik z zamolklim glasom. — »Približal se je zidu, ki ograja naše posestvo, vzel iz zida rahel kamen ter ga potem zopet postavil na prejšnje mesto. Stopil sem izza grmovja ter se približal zidu. Lahko sem našel oni rahli kamen, privzdignil ga ter dobil za njim — pismo!" — »Vendar!" reče posestnik z glasom, ki mu je trepetal od jeze. »V istini, duhovito sredstvo, da sta si lahko pisala za očetovim hrbtom, nevredna moja hči in strahopetni njen zapeljivec! Daj sem!"
Pierre počasi privleče pismo iz žepa ter ga da posestniku.
Listek je bil v zavitku, ki ni imel nikakršnega napisa.
Jacques Mellier zapre okno, pogleda, ali so vrata dobro zaprta, raztrga potem zavitek, vzame pismo ter hlastno bere sledeče vrstice:
»Ljuba Lucila!
Štirje dnevi, ne da bi te videl, se mi dozdevajo štirje veki. Kako bi li še mogel prebiti vse leto, ločen od tebe? Drhtim, ko se spomnim svojega potovanja, in vendar je potrebno za najino srečo, da odpotujem!
Pridi ta večer ob deseti uri, ko vse spava na pristavi. Pridi, ljubica, ker jaz te moram videti, moram te stisniti na svoje srce. Potrebujem tvojega pogleda, da dobim poguma in treba mi je poljnba tvojih ust za obupajoče srce!
Pričakujem te na stezi in, kakor vselej, ne bodeva imela drugih svedokov svoje sreče, kakor zvezdice na nebu in vrbove veje, ki se kopljejo v vodi.	Leon".
Posestniku, ki je čital te vrstice, se nagubanči čelo in oko se mu zasveti. Njegove obrazne poteze in bele ustnice so sve-dočile, da je silno razljučen. »Malopridneža, malopridneža!" zakriči s hripavim glasom. »Na, tu čitaj, čitaj," nadaljuje, ponudivši Rouvenatu pismo. »Potrebujem li še kakega drugega dokaza? Te vrstice, ki jih je pisal malopridnež, svedočijo mojo sramoto. Ne-srečnica je svojo in mojo srečo poteptala v blato! — Pa kdo li je ta strahopetec, ki se skriva in le ponoči okoli hodi liki bandit? Gorje njemu, gorje njima! ..."
Pierre Rouvenat prebledi kakor gospodar sam.

»Kaj hočeš storiti?" ga vpraša. — »Ne vem," odgovori Mellier z divjim glasom. — Zaklinjam te, Jacques, premisli!" — „Saj to ravno delam. Premišljavam prihodnjost." __ »V jezi ne premišljujemo? Čuvaj se, Jacques. Tesno mi bije okoli srca zaradi tebe! Vidim,da nameravaš kaj strašnega." — ^Da, maščeval se bodem." — »Jacques, zlo morda ni tako veliko, kakor ti meniš. Morda je še čas . . ." ■— »Jaz sem oneča-ščen, pravim ti! Moja hči je padla, globoko padla, omadeževana in nevredna stvar je, pokažena po tem razuzdancu, po tem malo-pridniku! Lucila Mellier je izgubljeno bitje!"
Rouvenat zastoče ter povesi glavo.
»Kje je v tem trenotku?" vpraša posestnik po malem, tožnem premolku. — »V svoji sobi." — »Dobro."
Mellier vzame pismo, vtakne ga v drug zavitek, ter ga poda Rouvenatu. »Nesi stvar na mesto, kjer si jo našel," ukaže mu na kratko.
Pierre Rouvenat stopi dva koraka nazaj ter začudeno pogleda posestnika.
»Kaj pa pravzaprav misliš?" boječe za-kriči. — »To le mene briga!" — »Dobro. A jaz uganem namero tvojo. Ti jima hočeš nastaviti past. Čemu li? Jacques, ni vredno, da to delaš!" — »Ne potrebujem nikakih opomb!" zavrne ga posestnik ter udari z nogo močno ob tla.
»Nisem razpoložen, da bi poslušal pri digo!" — »Jacques, v imenu tvoje soproge ki si jo tako zelo ljubil, zaklinjam te: po slušaj me! Pokliči svojo hčer, govori ž njo izprašaj jo!" — »Ne! Pusti me ter stori kar sem ti ukazal. Hočem, da se Lucila t< noč suide s svojim ljubljencem, kakor ji t? naroča!"
Pierre Rouvenat ume, da bi se seda, zaman trudil ukrotiti jezo svojega gospo darja. Pa, dasi sedaj umolkne, sklene ven dar, da hoče kasneje, če bode treba, varo vati mlado svojo gospodinjo, ki jo spoštuj* in jej je brezmejno vdan. Iznova pobes: glavo ter zapusti sobo.
Pokoren povelju, ki ga je dobil, položi pismo na njegovo mesto za rahli kamen, Potem se napoti zopet k pristavskim poslom in dninarjem na travnik.
Uro pozneje je bila Lucila na znanem kraju pri zidu ter je tam našla pismo. Hitre ga poskrije v svoj nederc in se boječe ozira naokrog. Vsa mirna, da ni nikogar videla, se povrne z dragim jej listkom v svojo sobo, da ga tam nemotena prečita.
Uboga deklica se ni tresla brez vzroka. Ker si je bila v svesti krivice, ni mogla najti nikjer miru in bala se je vedno, da bi njena skrivnost ne prišla na dan, bodisi po rdečici, ki jo je tako lahko oblivala, bodisi po lastnem očesu, ki ni moglo več
gledati očeta brez vsega strahu. Tudi je bila opazila, da je Jacques Mellier nekaj dni sem postal še čemernejši, nego je bil po navadi. Ni je več nagovarjal, in zdelo se jej je, kakor da se izogiba prilike, da bi ž njo bil sam.
„Moj Bog, je-li možno, da morda kaj sluti?" se povpraša preplašena. Že ta misel samanasebi je bila zanjo grozna muka. pa ves ta strah, vso to negotovost in vse slutnje je prenašala stanovitno. Saj je trpela le za njega, ki ga ljubi iz vsega srca, z ono gorečo ljubeznijo, ki prenese vsako žrtev!
On je bil tako mlad in tako lep! Da-li je bil bogat? Tega ni vedela. Pa blago mu je bilo srce, bil je jako ponosen ter je gojil navdušene sanje in načrte za bodočnost, take, kakršne more imeti le pesnik. Skratka: imel je vse. kar more vnemati domišljijo mlade rahločutne deklice! — Videla sta se v prvo ob priliki cerkvenega opravila. Že prvi pogled je bil vzbudil njuno medsebojno simpatijo. On je bil bled in žalosten; zdelo se je, da trpi, bil je nesrečen . . . Simpatiji je sledilo zanimanje. Pravil jej je, kar je vedel o svoji minulosti: živel je žalostno, samotno življenje, brez ljubezni, brez varstva, brez blažene materinske nežnosrčnosti! . . .
Lucila se je prizadevala, da bi ga tolažila ter mu je dejala, naj se nadeja boljših
časov. A storila mu je še več: darovala mi je svoje srce, nepokvarjeno, to miločutn srce! Pač ni slutila, kako brezdno je pre žalo kraj cvetličnatega brega!
Sladkost prve ljubezni provzroča nc kako omamo, katera nas razvnema in opj jani. Po šestih mesecih se še ni bila raz gubila Lucilina radost. V svoji naivni ii plemeniti udanosti do njega še ni umela pri čem da je. Ljubila ga je slepo, ne di bi mislila, kaj bode, in kakor mu je dalj svoje srce, tako bi mu bila dala tudi živ ljenje! Spomlad je cvetela njeni ljubezni, ; pomislila ni na jesen!
Njena edina dosedanja žalost je bila ta da je pred očetom morala skrivati svoje ljubezen.
„To je potrebno, v interesu najine lju bežni!" jej je dejal Leon. Ko je zagovarja njeno ljubezen, se mu je zdelo, da zagO' varja njeno življenje; ona pa je molčala.
„Ti ljubi Leon!" reče Lucila prebravš Leonovo pismo. „ Namenil se je, da odpo tuje. — Ah, mora pač tako biti — dnev ginejo, čas hiti... O, posreči se mu, src« mi to pravi. Ni-li že zadosti trpel? Ljub Bog, ki čuva nad vsemi stvarmi, tudi njega ne zapusti. Boji se ločitve. Ah, saj jaz sc tudi nič manj ne bojim in žalostim rad: tega, kakor on! Pa mora biti tako, sreče pač zahteva nekaterih žrtev. To noč se sni-
lem ž njim. Saj je yendar zadnjikrat. Dosti ;e osmeljujem ... kajti, če bi me kdo videl, •poznal ... Že misel na to me stresa! Pa la me Leon še enkrat ne vidi, ne imel bi joguma odpotovati. On me kliče, hočem mu jrinesti, kar zahteva: pogum in upanje."
To rekši prižge luč ter sežge pismo — ial, da je ta njena previdnost bila prepozna! Njene oči se napolnijo s solzami. Hitro jih obriše ter stopi navzdol v pritličje, da tam zaukaže za večerjo in opravi sploh svoja pala dela. Rouvenat pride s travnika domov, Za njim se je vozil polni voz sena. Ljubez-ujivo pozdravi mlado deklico. A njegov žalosten pogled se zdi dekletu čuden.
„Ljubi moj Pierre, kaj pa imate?" povpraša ga. „Nekam žalostni ste mi." — „Res je, gospodična, težko mi je pri srcu."
—	„Morda pri delu ni kaj v redu? Meni se vendar zdi, da se seno lepo in hitro suši, ko solnce že nekaj časa tako pripeka." — ^,Da, res je, solnce samo na sebi opravi tri četrtine dela. Pa ni to, kar me žalosti ..."
—	„1 kaj vas pa teži? Midi ne morete povedati?" dobrikuje se deklica.
Stari služabnik se zgane. Dva koraka naredi proti njej in že ima besede na jeziku: „Ne zapuščajte danes zvečer svoje sobe!" Pa, ker se naenkrat prikaže Jacques iellier, so mu bila zaprta nagloma usta.
Zatorej le milo in proseče pogleda dekli ter potem zapusti sobo, globoko vzdihnb
* Ubogi Pierre", misli si Lucila. „ vestno ga kaj žali. Gotovo je bil oče zoj slabe volje".
4.
Ob polosmi uri pride na seuillonsko p stavo velik, močan mož. Imel je klobuk j glavi, z železom okovane črevlje na noga a črez modro platnasto bluzo je nosil lovs puško.
Kakor vsi kmetje v tem letnem čas je bil ogorelega obraza, pa navzlic temu, i mu obraz ni bil gladek, vendar mu ni 1 nesimpatičen. Mož je moral biti pri šti desetih letih. Njegovo široko čelo, njego goste obrvi, ki so se stekale nad nosi kostjo, in nekaj ponosnega in pogumne] v njegovem pogledu, vse to je kazalo, i je mož energičen in žilav.
Pod to poldivjo robato zunanjostjo pa živelo gorko srce, polno junaštva sposobno slepe udanosti, ki se je lah! vspela do žrtve samega sebe.
Ta mož se je zval Jean Renaud; v vse okraju Saint-Irunskem pa so ga bolj poznj z imenom: , Volčji ubijalec."
Vstopivši v sobo, sname klobuk z gla' ter pozdravi Lucilo. Mlada deklica je ravi
0„rinjala dolgo hrastovo mizo, kajti delavci so morali vsak hip priti domov s travnikov.
„Ah, vi ste, Jean Renaud!" de. „Ve-gelim se jako, da vas vidim. Že nad osem
Yas ni bilo k nam in jaz hranim že (jolgo zavitek reči, ki sem jih namenila vagi ženi Genevievi."
„Vi ste vedno jako dobrotni, gospodična. Istina je, že teden dni me ni bilo gera. Moral sem svojo puško obesiti na klin jer jemati v roko koso. Ko je trava zrela ea košnjo in je vreme lepo, mora vsak na travnik. Včeraj zvečer so mi naznanili, da so videli velikansko volkuljo z dvema mladičema v bližini gozda seureskega; le iz tega vzroka nisem danes na delu. Navsezgodaj sem že šel od doma, pa sem zaman prehodil seureske in antemontske gozde."
„Morate biti jako utrujeni."
„0, meni ne škoduje taka pot prav pič, navajen sem je," deje nasmehoma.
„Pa saj se vsi potite, moj dragi Jean flenaud."
„Res; a je tudi presneta vročina!"
„Tu je stol, sedite; dam vam kozarec dobrega vina."
„To se da slišati!"
Ni««™ vas še vprašala po Genevievi;
„Tako dobro, kakor je to možno p, njenem stanju. Saj veste, da čakamo selega dogodka".
„Da, res," de mlada deklica zardevs
„Volčji ubijalec" v tem sede ter pt stavi puško med noge. Lucila dene na mij pred njega steklenico vina, kozarec, kruli in kos mrzle pečenke.
„Na vaše zdravje, gospica!" zaklij Renaud navdušeno ter izprazni natočeni ko zarec z vidno slastjo. — „V nedeljo, če h mogoče, obiščem Genevi&vo," reče mlad deklica. — „Kako se bo tega veselila! Ijj kogar nima tako rada, kakor vas, gospica Moja žena je ravno taka, kakor jaz, hvaležn je in ne pozabi nikdar, če jej kdo stori kj dobrega. Ko sem se pred kakimi petin letimi vračal od vojakov — bil sem nam« pri vojakih dlje časa nego je bila moja doli nost — našel sem svojo Genevievo še -samico.
Midva sva se ljubila v prejšnjih časil nu, in stare misli so se nama povrnile o mojem povratku. Pa bila sva oba uboga i manjkalo je nama par sto frankov, da bi s poročila ter začela malo gospodarstvo. A pač nič ne veste, o tem, gospica? Nu, va oče je izvedel o tem, in nekega dne, ko m sreča v Fremicourtu, me seboj privede sen „Ti bi rad poročil Genevievo?" reče osorn po svoji navadi. „Pa manjka ti denarja
Genevieve je pridna in poštena žanska; njen oče je zvesto služil mojemu očetu, Ti si tudi pošten dečko. Zato bodeš imel svojo Genevievo!" To rekši, ide v svojo izbo in ge povrne z veliko mošnjo, polno denarja. V njej je bilo tisoč frankov. „Tu vzemi," de in poročita se." — Komaj sem verjel svojim očem in ušesom ter gledal sem ga osupel, potem sem pričel jokati, drugače nisem mogel! Ko bi bil imel pogum, bi ga bil objel ter imenoval svojega očeta! Hotel sem mu dati menjico pa je ni hotel. Rekel je, da ima zaupanje vame, pa da mu lahko sčasoma vrnem znesek, kakor mi bodo dovoljevale razmere. Štirinajst dni pozneje je bila Genevieve moja ženka in mogel sem kupiti hišico, v kateri stanujem sedaj v Ci-vryju, plačavši za njo več ko polovico kupa. Danes je cela hiša moja, vse je plačano, le onih tisoč frankov dolgujem gospodu Mel-lieru, ki se pa, kakor se zdi, ne spominja več na to, da mi je posodil nekdaj. — To pa ni še vse, kar je vaš oče storil zame, gospodična. Nekega dne — bil sem takrat osemnajst let star — sem neprevidoma hotel črez zmrzli mlinski potok v Fremicourtu. Že sem bil sredi potoka, ko se tanki led udere pod mojima nogama in jaz se potopim. Nekdo iz mlina, to videč, prične vpiti na pomoč! Vaš oče, ki je bil v bližini, pri-hiti blizu, razširi luknjo v ledu, potopi se,
poprime me ter me seboj povleče kvišku, Kako pa priti iz ledu? Povsod, kamor se uprl, da bi se oba vzdignila, udrlo se j6 pod njegovo težo. Trikrat sem zdrknil njegovih trudnih, od mraza trdih rok, a tri, krat me je tudi zopet prijel. Nazadnje pride več ljudi z dolgo vrvjo, na koncu katere na. redijo zanjko. To vržejo vašemu očetu, ki mi jo utrdi okoli trupla, in sedaj me izvle. čejo. Uro pozneje zopet sem prišel k sebi ter slišal, kaj se je bilo zgodilo. Mislili so na čudež ob moji rešitvi. In čudodelnik j« bilJacques Mellier! Vašemu očetu imam za hvaliti življenje!"
„0 vsem tem nisem nič vedela, mo; ljubi Jean Renaud," de Lucila ganjena. -Sedaj si lahko mislite, kako spoštujem go spoda Melliera. Nikdar se ne ugane, kaki hvaležnost mu hrani to moje srce! Vam pai lahko rečem, gospodična: Zanj bi se da razrezati na koščeke!" — „0n je gotovi tega preverjen, Jean." — „In njemu iman tudi zahvaliti, da smem skozi celo leto no siti puško, tako da lahko poletu in pozim lovim volke." — „In ali ubijete dosti ti zverjadi?" — „To leto sem ubil le enega volka; trinajstega v treh letih. Računam pa na to, da ubijem pred novim letom gotovi še dva ali tri. Jeseni, kadar je megla, in meseca decembra in januarja ob veliken mrazu postajajo volkovi vedno drzni tei
zapuščajo gozdove. A če se ti, ki sem jih danes zasledoval, drznejo na dan, izvestno mi ne uidejo, to vam povem." — »Pijte vendar, pijte! Imate steklenico skoro še polno." — Ker govoreč pozabimo piti, gospica. Gotovo vas zadržujem?" — „Ne, tega ne, vrli Jean. ge rada vas poslušam!" — „Kako dobri ste! Vidite, gospica, vi imate v mojem srcu prostorček poleg svojega očeta. Ti moj ljubi Bog! Če katera gospica zasluži srečo, jo izvestno zaslužite vi!"
Mlada deklica vzdihne.
„Nu, žejen sem bil!" reče »volčji ubijalec" veselo. „IzprazniI sem steklenico in sem zdaj zopet močan, kakor cel bataljon!"
Vstane.
„Ali že greste?" Vpraša Lucila. — „Da, gospodična. Sicer zamudim." — »Počakajte še trenotek. Grem po obljubljeni vam zavitek, ki ga lahko vzamete kar s seboj."
—	„0, ne trudite se, gospica! Lahko pridem ponj jutri ali v nedeljo." — Sedaj ne greste takoj v Civry?" — „Ne, moram iti še do Terroisea, imam tam izvršiti neko naročilo."
—	Tako, pa pridite po zavitek povračevaje se domov." — Takrat bode tu na pristavi pač že vse spalo, kajti na povratku se po-mudim v mlinu fremicourtskem. Dal sem tja že pred šestimi dnevi dve vreči pšenice mlet, in ker nimam doma zdaj dosti kruha,
Prokleta I.	3
bi mi bilo prav po volji, ko bi še danes dobil moko." — „V tem slučaju imate prav Jean Renaud." — „Pustim celo svojo puško tukaj, ker danes teško srečam kakega volkj na odprti deželni cesti; vrhutega bi mi bil? puška še na potu, če mi mlinar da mojo vrečo moke, ki jo moram potem na hrbtu nesti domov." — „To vam bo težko, to( Jean Renaud." — „Saj stvar le ni pretežka in jaz imam dobra pleča."
Rekši obesi puško na komin ter za-pusti pristavo, rekši: „Tedaj, da se zopet vidiva, gospica Lucila, in lepa hvala; Ge-nevievi naznanim, da ste mislili nanjo. Z Bogom!"
Solnce je zahajalo. Hlapci in dninarji so se vračali z dela. Večerja je bila zanje pripravljena, sedejo k mizi.
Ob deveti uri zapustijo dninarji, veči-noma v Fremicourtu stanujoči, pristavo. Govedo je bilo preskrbljeno po hlevih. Hlapci so napojili konje ter napolnili jasli za ponoči.
Lucila je bila odšla v svojo izbo; čakala je ure, ko bi vse spalo, da bi mogla neopažena zapustiti hišo ter iti na določeni jej kraj. Mantila od črne svile, ki se je v njo mislila zaviti, je ležala pripravljena na postelji. Ugasnila je bila luč; mislil bi kdo, da je šla spat.
Slišala je, kako so polagoma vse duri zapirali, potem je čula glasove poslov, ki so si voščevali lahko noč.
Ob tričetrt na deset je zavladala globoka tišina na pristavi.
Ura je bila prišla. Lucila je mislila, da vsi spe. Motila se je! Dra moža sta čuvala ter enako njej čakala, njen oče in Pierre Rouvenat!
Deklica se zavije v Mantilo ter se izmuzne iz svoje izbe. Stopi tiho po stopnicah nizdolu, zadržujoč sapo. Na to brž prekorači veliko vežo, odpre neke duri, ki jih pusti odprte; tako pride v preddurje ter kmalu nato k malim stranskim vratom. Tam odmakne previdno zapah, odpre vrata in je na prostem!
Za njo odpre Jacques Mellier vrata svoje izbe ter njej enako tiho stopi po stopnicah nizdolu. Da se pogleda v tem trenotku v zrcalo, bi se bil težko spoznal. Bil je podoben mrliču.
V veliki veži tapa proti kominu ter zagrabi eno izmed pušek, ki sta viseli tam. Potem se spusti z nekakim zamolklim tu-lenjem proti preddurju. A zdajci se pokaže tu pred njim Pierre Rouvenat, na pot mu stopivši.	*
„Jacques, kam-li greš?" povpraša ga. — »Pusti me naprej!" jezi se posestnik. — „Ne, jaz te ne pustim!" — Pusti me, pra-
3*
vim ti, pojdi mi s pota!" — »Ne." — »Ne-sramnež!" zarjove Mellier, ki staj ga bes-nost in maščevalnost pripravila ob um. Nato skoči v svojega zvestega služabnika in prijatelja, prime taistega za grlo ter ga z divjo surovostjo sune od sebe.
Rouvenat izgubi ravnotežje; ko pade, se udari z glavo ob mizin ogel, prileti na tla ter obleži v onesvesti.
Ne da bi si bil svest tega, kar je uči-nil, se Mellier spusti iz hiše, gologlav," jeze se peneč, zaslepel, znorel ter plane proti vrtu! . . .
K
o.
Lucila se je hitro bližala reki. Mladi neznanec jo je pričakoval na drugem bregu, blizu brvi. V hipu je bila pri njem. Niti besedice ne izpregovori, objame ga in zdajci je bilo srce na srcu. Njiju ustnice se staknejo. To ni bil poljub, nego združitev dveh duš, ki sta ustvarjeni druga za drago.
Potem jo povleče med topole, kjer se ustavita.
»Ljubica mojega srca!" zašepeče on. »Ako pomislim, kakim nevarnostim da klu-buješ, hoteč meni darovati srečen in vesel trenotek, tedaj si moram sam sebi grenko očitati; jaz se ne smatram vrednega tvoje ljubezni, ki je vendar moje življenje. In ko berem iz tvojega srca, kako si mi brezmejno
udana, tedaj zardim zbog samopašnosti syoje! Kajne, jaz sem ti pač nenasiten?" gH „Jaz te ljubim!" odgovori deklica in ga tesno objame.
,0 ti ljubljeni angel!" nadaljuje on ginjen, »namesto da bi tožila, odpiraš mi z vsako besedo duri k nebesom! Ti dobro poznaš vse moje življenje in njega trpljenje. Nahajal sem se v tmini obupa. Lepa in smehljajoča si se pokazala na obzoru mojega življenja kakor svetla jutranja zarja, in od tega trenotka sem se počutil, kakor bi me obsijal ves lesk in blesk. Bil je čas, ko sem preklinjal s?oje revno življenje; preklinjal sem ves svet. Ti si me pa veselo prerodila, in veselil sem se svojega obstanka. Kakor veter, ki prežene oblake, tako si z enim pogledom pregnala tmino iz moje duše. V mojem srcu je bivalo zaničevanje do človeka, morda sovraštvo do njega! — Ti si provzročila, da se je ljubezen rodila v njem. Le misel nate zadošča, da se mi pokaže vse v prelepem svitu. Ge me ponoči mamijo sladke sanje, ti si, ljubica, ki mi jih pošiljaš! Vsako veselje, ki sem ga kdaj vžil, ti si mi ga dodelila! — In kaj sem jaz tebi dal za to? Nič. Pač nekaj. Dal sem ti skrbi, žalost, strah . . . ."
„0, Leon, molči vendar! To ni res!" — Seveda! Predobra, preblaga si, da bi to priznala. Pa glej, ravnokar si zatrepetala,
ker si slišala šum; ptič je udaril s peru-tima v vejah ... Jaz sem mož, in ti, šibka ženska, mi moraš dajati poguma. Ne, ne, jaz nisem mogel še nič storiti zate ..." — »In ali ni to nič, da si me ljubil in me še zmerom ljubiš?" — „0 da, da, jaz te ljubim! In dokler bije moje srce, bodeš sama vladala v njem! Pa ljubiti te samo, to še ne zadošča. Dolžnost mi je, da ti zagotovim mir, da storim, da se bode na tvojih ustnicah zopet zibalo nekdanje ljubko smehljanje, da storim, da se ti povrne na čelu ponos! Ljuba Lucila, ti nisi srečna, jaz vem, da te zmerom teži . . . — »Ah, pojdi, pojdi, ljubi moj, saj nisem toliko nesrečna, kakor si misliS. Moje zaupanje vate je tako popolno, tako brezmejno, da mi je mogoče, vse prenašati; in moja ljubezen je tolika, da mi daje tak pogum, ki se ne da upogniti ali streti. Če bi nama bilo lahko, srečo priboriti si, izvestno bi se tako ne čislala. Zakrivati ti pa vendar ne morem, da sem, kar je nekaj časa, nemirna. Moj oče ne govori več z mano, njegov pogled je tako oster; vse se kuha v njem, otožen je in meni se zdi, da je kaj iztaknil ..." — »O, saj tako je moralo priti! To je bilo, česar sem se bal. In še zmerom se mu ne smem prikazati! Najprej moram zmagati usodo, ki me preganja." — „Leon, položaj je ozbiljen, minute so drage, vsak trenotek je vreden
dnera, treba je hitro delati, energično delati. Moje misli romajo s tabo, s tabo bodo, in česar bi morda za-se nikdar ne storil, to storiš za-me ..." — »Prav imaš. Do-t0Ij je slabosti. Dolgo že sem se obotavljal. Tudi ti ne bodeš smela več dolgo hinavščiti; saj se laž protivi blagi tvoji naravi."
„0 Leon, ne očitaj si ničesar; kar storim, to storim za najino ljubezen. Kar sem storila, to bi, čutim, zopet storila. Ali si se odločil zatrdno, da odpotuješ jutri?" — ^Da, moja draga, in ravno zato sem hotel še enkrat govoriti s tabo, še enkrat te videti." — »Leon, več nego skrivnost tvojega rojstva je to, kar želiš odkriti; najina sreča je, ki jo misliš doseči! Ne zboj se ničesar, tudi ne nevarnosti, da najina razmera pride na dan! . . . Misel name naj ti daje potrebne moči!" — Videl sem te zopet, čutil sem, kako je bilo tvoje srce na mojem, zdaj sem močan, pogumen." — »Odpotuj torej, dragi mi Leon, moj — mož, odpotuj ter povrni se kmalu k svoji ubogi Lucili sporočilom najine sreče!" — »Poju-tranjem bom v Parizu." — »V Parizu!" se začudi mlada deklica. »Zakaj v Parizu?" — »Ker se skrivnost sedaj nahaja v Parizu." — »Kako! Ona stara ženica, ki te je od-gojila; je-li zapustila vas?" — »Ne," odgovori on žalostno. »Mrtva je." — »Mrtva!" jekne Lucila. — »Da, in jaz ne vem, če se
mi bode dosedanja renta še nadalje izplače vala." — „0 moj Bog, o moj Bog!" za momlja mlada deklica. — „Pa pomiri se moja draga, pomiri se vendar! Četudi m smrt stare Marijane, ki je skrbela zani( otroka, in ki mi je tako dolgo časa bilj edina, ki me je rada imela, provzroča ve. liko žalost, vendar ta tožni dogodek mj kolikortoliko pomore do tega, da se izpolni moj namen." — „Pa saj Marijana ne mor« več govoriti. In midva sva vendar stavila vse svoje upanje vanjo. Tvoja skrivnost j{ šla zdaj ž njo v grob!" — „To je res; pa predno je umrla, razsvetlil jo je ljubi Bog Stara Marijana ni nesla vse skrivnosti s se boj v grob." — »Kaj li hočeš s tem reči?« — Pred kakimi štirinajstimi dnevi, menda ko je čutila, da umre, je Marijana spisala pismo z mojim naslovom ter ga oddala so-sedinji z opombo, da mi ga izroči po njeni smrti. In to pismo sem, Lucila, včeraj preje] zajedno z nekim drugim listom, ki mi v njem občinski tajnik opisuje bolezen in smrt moje rednice. V svojem pismu mi je Marijana naznanila ime in naslov nekega beležnika \ Parizu, ki ji je pošiljal vsake četrt leta skupne najine dohodke. Vedeti to, je vendar že nekaj. Pa oni beležnik je oči vid no le posredovalec. Marijana mi tega ni zakrila, Za njim se skriva direkten zastopnik moje rodbine. V pismu berem ime, veliko ime, ki
imaBspredaj grofovski naslov ... Prosim te, dovoli mi, da ga še zamolčim — tako velik ie moj strah, da še ne bi varal ter ne bi ti po nepotrebnem dal prelepega upanja. Do gospoda s tem velikim imenom se mi je zdaj obrniti, njega moram videti, tako mi je svetovala rajnica. Kmalu mu bodem stal nasproti. Ah! čutim, da ima ta bogati, mogočni, mož mojo usodo v rokah. On ve. On tudi ve, kaj bij jaz lahko bil in kaj bodem. Kaj-li hočem še? Hočem, kar mi gre. Hočem ime, ki mi gre, bodi-si to kakršnokoli. Kaj-li je na tem, če je tudi priprosto? Kaj je na tem, čo sem tudi ubog? pa neko ime moram imeti, ako hočem stopiti pred tvojega očeta, in zato ga hočem iskati in tudi najti, naj me stane, karkoli hoče! — Mojo zibel so zagrnili z zastorom skrivnosti in zmerom so me obkroževali s temoto in z zagonetkami. Vzrastel sem kakor drevo sredi puščave, in do tistega dne, dokler tebe nisem našel, romal sem okoli s povešeno glavo, kakor parija. Leži li prokletstvo na mojem rojstvu? Pa če se ga drži tudi hudodelstvo; — naj li se ne-dolžnik ves svoj živ dan pokori za pregre-šek, ki ga ni zakrivil sam? Jaz vendar nisem predrzen! Ne zahtevam drugega, kakor da se povrnem z imenom, da lahko svojo ljubezen do tebe svetu na glas in ponosno priznam!"
„Leon," reče Lucila s svojim mehkim, ginjenim glasom. Kakršenkoli vzrok naj so imeli, da so ti prikrili natančnejše okolnosti tvojega rojstva: ta vzrok se mora umakniti tam, kjer se ne gre za srečo, ampak tudi za življenje dveh bitij. Tako sem polna vere in nade. Do tvojega povratka bodem štela ure. O, da bi mi le v kratkem poslal ve-selo novico! Naj se zgodi pa že karkoli hoče, Leon, ali dosežeš svoj namen ali ne, piši mi vsekako iz Pariza, pa takrat odprto. Sklenila sem: skrivaj se več ne shajajva. Prejalislej mora vendar moj oče izvedeti o tem. Na kolena se hočem vreči pred njega in upognjena pod njega ostrim pogledom hočem mu povedati vse, prav vse! Vem, da bode njegova žalost večja od jeze; pa ker se gre tukaj za najino srečo, izvestno najdem prave besede, da jo bom zagovarjala in da dobim njegovo odpuščanje! . . . In zdaj, dragi, ločiva se; moram vrniti se domov in klečeč hočem Boga prositi, da blagoslovi tvoje potovanje.
On jo potegne k sebi in objame; tesno objeta ostaneta nekaj časa.
„01" zašepeče on v neopisnem blaženstvu. Ti si dih, ki me poživlja, ti si svit, ki obseva mojo dušo! Še en poljub — bodi moj talisman."
Ona se mu izvije iz rok ter naredi par korakom. Potem se še onkrat povrne, objame njegov vrat in zbeži.
Mladenič tudi zapusti goščavo. Po dvaj-getih korakih pa obstane.
Lucila je koračila črez rečno brv. On jgj je sledil z očmi, dokler se ni izgubila med ovočna drevesa pristavina. Potem koraka preko travnikov na cesto saint-irunsko, se liki drevored razteza do fremicourtske vasi, v koje dospeš čez kamenit most, ki stoji kakih dvesto korakov pred vasjo.
Nakrat obstane, ker zdi se mu, kakor ja se kakih petdeset korakov pred njim tik ceste vzdiguje senca nekega človeka.
Srce mu jame silno biti. „Kaj meni se zdi, da me je strah?" reče sam sebi. „To, fcar imam za človeka, iz vestno je kak grm." To rekši gre dalje, hitreje nego prej.
Ko je prav blizu temne mase, ki jo je imel za grm, zadoni strel v nočno tišino.
Istočasno mladenič hripavo zaječi in se z obema rokama prime za prsi. Opoteka se na stran, kakor bi se hotel nečesa oprijeti in pade polem težko kraj ceste na tla. Ni se več ganil! . . .
6.
Lucila ni še bila stopila v hišo. Slišala je strel. Zamrazi jo po vsem životu in mrzel pot jej oblije čelo. In ona vendar ni mogla vedeti, da velja ta strel njenemu ljubimcu!
Pierre Rouvenat je bil prišel polagoma zopet k zavesti in, zaslišavši strel, vstane.
Nesrečnež se prime z obema rokama za glave ter zastoče. Tedaj se je nesreča, ki jo j( hotel zabraniti, vendarle zgodila! Zaman s, je torej trudil, da pomiri svojega, jeze se pe nečega gospodarja — strašni čin je bi storjen! . . .
»Prepozno! prepozno!" zastoče, vijo( si roki. „0 Jacques! Jacques Mellier je posta morilec!"
Zdajci zasliši korake v preddurju. „To je Lucila," si misli, „Jacques Mellie še ne more biti tukaj."
Mlada deklica vstopi. Imel je le še čas da se poskrije za vrata. Slišal je, kako j zaprla tiho vrata in kako je zapah mal( zaškripal, ki ga je Lucila zopet zarinila. Za jedno stopi deklica v preddurje ter gre kakoi senca mimo njega. Bilo je, kakor bi se nj nožica jedva dotikala tal. Obrne se k stop. nicam ter hiti po njih, a tako tiho, da Pierri niti ne sliši, da bi ■ škripale lesene stopnjice Lucila, prišedši zopet v svojo izbo, po klekne ter prične moliti.
Dobro preračunavši, da mora gospoda kmalu priti domov, odrine Pierre Rouvena zapah malih duri ter čaka sredi preddurja Deset ali dvanajst minut preide. Na zadnje se zaslišijo koraki posestnika, hlastni hitečega po suhem potu. Kmalu ga ugled Rouvenat na vrtu. Potem zapusti iznov koridor in se skrije zopet v kot velike vež(
Mellier vstopi. Nervozno je drhtel'od nog do glave. Dasi je hlastno tekel, mu je jjilo lice vendar smrtnobledo kakor prej. 2delo se je, kakor da je ves premrt. In vendar jnu je tekel pot curkoma po licih in po prsih, ^asje, ki so se bili oprijeli njegovih senc, g0 bili mokri, kakor da jih je premočil dež. gil je brez sape, hripav in jedva se je držal pokoncu.
Naslonivši svojo puško na zid, hiti gor y svojo sobo.
Rouvenat steče za njim. Ni več mislil na to, kako je gospodar malo prej ravnal ž njim.
»Jacques, nesrečnik, kaj si storil?" reče zatvorivši duri za seboj. Mellier ga zmedeno pogleda.
»Kaj .... kaj je?" zakriči, »kaj sem storil? Ali vem?" — »Jacques, je-li morda odvrnil dobri Bog strel od žrtve?"
Posestniku se oči čudno zasvetijo.
»Ne," zamrmra. »Pomeril sem v srce, in . . . on je padel! ..." — „Mrtev!" zakriči Pierre. — »Mrtev!" ponovi Mellier s hri-pavim glasom.
Rouvenat se spusti na stol ter si pokrije z rokama obraz.
»Tedaj! Kaj-li še?" nadaljuje posestnik. „On mi je zapeljal hčer, onečastil me je; bil je ropar. Jaz sem se maščeval, ubil sem ga! . . ."
Služabnik pogleda.
„Da, ubil!" reče. — „Če hočeš t.ak0 reči! Kaj maram jaz za to!" — „In sodišfo Jacques, ne misliš li na sodišče?" — ,Sq! dišče, to sem si sam; kajti jaz branim syoje blago, maščujem se za svojo čast!« — „Ti govoriš neumno, Jacques . . ." »Če vidim na polju gada, pohodim ga, ^ prodere škodljiva žival, volk ali stekel pes na moje posestvo, zagrabim puško ter ga ustrelim ... to je moja pravica! In to sen storil danes." — „0, on ne umeje, no{( umeti!" jekne Rouvenat obupno. „Pa Jacque$( to je strašna reč! In tvoj mir me plaši, Nesrečnež, te li ni kdo utegnil videti, spo. znati ..." — »Kaj maram za to?" -„Jacques, vsi tvoji odgovori so abotni. Ti si res znorel! Nadejem se, da te ni videla živa duša; saj ob tej uri spi vse na pristani kakor v vasi. . . Toda zaklinjam te: pomisli prevdarjaj svoj položaj; ti si učinil strašni zlodejstvo, Jacques, in če se izve, hudo se bo: moral pokoriti za to. Pred postavo smo vs enaki, in postava ne pozna milosti. In i tisočkrat praviš: »Hčer mi je zapeljal, jaz sen se maščeval za omadeževano svojo čast! vselej ti odgovorijo, da nima nihče pravi« sam si delati pravice. Taka je, Jacques, i nič drugače. Pa nihče te ni videl, nihče t ne zatoži, če se sam ne izdaš . . . Ker niser ti mogel zabraniti, da ne bi bil storil, ka
si storil, zato hočem zdaj, ko se je nesreča ^ zgodila, misliti vsaj na to, kako bi te rešil. Ne, zatožiti te ne morejo; trebalo bi jim dokazov, a nimajo niti enega dokaza ... ne, niti enega!..."
Za trenotek nastane tišina. Rouvenat se globoko zamisli. Mellier, naslonjen na mizo, se ni ganil, bil je kakor okamenel. povesil je bil glavo ter zrl srpo v tla. Morda je tudi mislil na kaj. Zdajci vstane Rouvenat, oči so mu kakor iz stekla in strašen strah se zrcali na njegovem obličju. Približavši se posestniku hripavo zašepeče:
»Jacques, strašna misel mi je šinila v glavo. Poslujšaj me, za Boga svetega, Jacques! Ce še kdo drug sluti kaj o razmerju tvoje hčere z onim mladim možem, če še kdo ve o njunih tajnih shodih, potem sva izgubljena!"
Mellier naglo vzdigne glavo. Svoje oči srpo vpre v Rouvenata.
Ta nadaljuje: »Preiskava bode pričela. Če se zgodi zlodejstvo, tedaj poizvedujejo najprej po njega vzroku, da dobe potem činitelja. Neprevidna beseda zadošča cesto, da se obudi sum in sodišče pride na pravi sled ... Na vse to je treba misliti, Jacques." — »Hočem počakati," de Mellier mrzlo. — »To pa še ne zadošča, tudi pripravljen moraš biti, da se opravičuješ."
Mellier pomakne glavo nazaj; skoro se je smehljal.
„Pa pomisli vendar, Jacques, žandarji, ječa, sodišče." — „Nu, in kaj? Obsodili me b0a0.» _ MPa galeje (galeere), nesrečnik! Čuješ-li? galeje! Galeje dožitno!" — „In naj bi bil tudi šafot (krvavi oder)," zavrne po-
sestnik divje.
Rouvenat ga prestrašeno pogleda, umak-nivši se do izbine stene. „Življenje," nadaljuje posestnik s sikajočim glasom. „ Kaj mi je še na tem? Kako neumni so pač ljudje, da toliko cenijo življenje! Vsi hite za sanjarijo, ki jo zovejo srečo! Bedaki! Od zlata si napravljajo svojega boga, pro-dajo se, zavržejo ter proklinjajo potem nebo. Bolezen in trpljenje naredi nekatere pomilovanja vredne; strastneži, osramočenci so vredni zaničevanja. Norci so vsi. Častila-komnost mori le-te, nevoščljivost trpinči druge. Poštenost je le še fraza, samopašnost je postala krepost. Povsod mehkužnost, hi-navstvo, infamija! Srca so slaba, duše zastrupljene. Slabo je zmagalo dobro, in strast nekaterih izkorišča večkrat poštenost drugih. Ha, ha, ha! Kako žalostna reč je pač živ« ljenje! Le mrtvi so srečni. O, rad bi bil mrtev! Jaz nisem nič več, nimam ničesar več, v nič več ne verjamem!"
Spusti se na stol in obsedi tam ves
potrt.
Rouvenat ga sočutno opazuje.
„0, nesrečnež!" si misli.
Potem si Mellier podpre glavo z rokama in služabnik ga čuje, da milo zajoče. pustil ga je jokati. Vedel je, da nam solze olajšajo srce ter razgrnejo dušne megle, da zadobimo zdravejše misli in občutke.
Sede blizu svojega gospodarja ter vpira brezupni svoj pogled vedno vanj.
Tako sta čula oba, molčeč do jutra. *
Renaud, volčji ubijalec, je bil šel v Terroise. Ko tam vse opravi, ponudijo mu prostor pri mizi, okrog katere je bila posedla rodbina k večerji. Povabilo sprejme, opomni pa, da je že prej jedel, da torej noče drugega, nego kozarec vina. Spraznil pa je tri ali štiri kozarce, ker je moral trkati z očetom, materjo in z novoporočeno, najstarejšo hčerjo v družini. Ker je bil izpraznil že na pristavi pri gosp. Mellierju steklenico vina, ga je imel sedaj prav zadosti in je postal silno vesel in zgovoren. Zapustivši Terroise, je pel glasno in prešerno staro vojaško pesem. Pozabil pa ni, oglasiti se v Fremicourtu v mlinu ter vprašati po svoji vreči moke. Pšenica je bila zmleta. Vreča je bila pripravljena. Jean Renaud pravi, da ga vzame s seboj domov.
„Gemu-li?" reče mlinar. „ Jutri dopoldne gre itak moj voz v Civry po pšenico. In ob tej priliki vam pošljem vrečo."
Prokleta I.	4
„Potem je dobro/ d£ Jean Renaud.
In ker je bil rayno židane volje in tudi prevljuden, da bi razžalil poštenega mlinarja, ki ni s preveliko pestjo zajemal iz njegove vreče, se ni nikakor branil, sprejeti ko-zarček žganja.
Žganje se pa ne pije, kakor vino, na jeden dušek, nego ga pokušamo, z jezikom ga malo manemo, dočim govorimo o stoterih rečeh, o moki, o vodni moči, o suši, skratka, o vseh rečeh, ki o njih lahko govorimo v mlinu. Tako nam gine čas, ne da bi šo vedeli kako. Poldeseta ura je bila, ko Jean Renaud zapusti mlin, le še bolj židane volje, nego je bil prej.
Na potu se pa vendar spomni zopet Genevieve, ki ga čaka doma, in ki je morda nemirna, in priznati si je moral, da je grd po-nočnjak. In na to prične korakati tako hitro, kakor je bil tega vajen iz vojaških časov.
Zdajci pa mu udari ječanje na uho, Naglo obstane.
7.
Jean Renaud ni bil boječ človek. Nobeno ponočno šumenje ga ni stresalo. Več ko enkrat je bil slišal v Algiru lajanje hije-nino, vpitje šakalovo ali strašno rjovenje levovo v prepadih atlasovih. V mnogih položajih je že drzno gledal smrti v obraz. V istini, bilo je težko najti na obeh bregovih
Sadne hrabrejše in neustrašnejše duše. Ozre se okrog sebe in zdajci zagleda nekaj korakov daleč človeka na tleh, ki se je zaman zvijal ter si prizadeval, da bi se vzdignil. Hiti k njemu, poklekne tik njega, vzdigne ga ter ga nazadnje posadi na tla.
Ranjenec močno zasope, potem mu pade glava na prsi Renaudove. Volčji ubijalec šele zdaj izpozna, da je neznalec imel obleko krvavo. Zona ga obide.
Nesrečnež, ki mu je hotel pomagati, se je tresel; Jean Renaud je čutil drhtenje njegovih udov, jedva je mogel slišati njegovo pojemajoče dihanje, ki je bilo podobno bolj zadušljivemu hropenju.
Prav blizu je bil kup prodja. Do tega Renaud vleče nesrečnika. Iz enega največih, nepočenih kamenov mu naredi blazinico.
V tem trenutku odpre ranjenec mrzlično svetle oči, ki jih grozno začudeno upre v Renauda.
»Hvala, hvala!" zamrmlja s slabim glasom. — »Me-li morete umeti?" povpraša volčji ubijalec.
Neznanec prikima.
»Potem mi povejte, kdo ste, in kaj se vam je zgodilo."
Ranjenec položi si roko na prsi.
»Strel," zajeclja. »Sem ... me ... je... zadela... kroglja." — „0! umor!" jekne volčji ubijalec.
Potem, ozrši se hitro okolo sebe, nadaljuje:
»Nisva daleč od pristave seuillonske. Tja pohitim ter prebudim vse iz spanja."
Te besede so imele čudovito moč na ranjenca. Truplo se mu strese in glavo vzdigne.
„Ne!" reče z nenadno nadčloveško energijo. »Za Boga svetega, ne oddaljujte se, ostanite . . . Sicer tudi, čemu bi odhajali? Vsa pomoč je zaman, v enem trenotku, čutim .. . bodem mrtev!" — »Pa jaz vas vendar ne morem pustiti, da tako umrete!"
—	»Vi me ne morete oteti, vam pravim, ker zadet sem do smrti." — »Kdo pa je streljal na vas? Veste-li to?" — »Ne." — »O, hočem iztakniti zločinca, izvedel bodem njegovo ime," zavpije Renaud žugaje. — Nič ne boste iztaknili. Nočem, da koga obdolžite . . . Povejte mi, kako se zovete!" — »Jean Renaud, volčji ubijalec."
Lice ranjenčevo se je jelo vedriti.
»Ah, vem, vem," reče. Jean Renaud, čvrst mož, o katerem mi je Lucila pravila..
—	»Lucila! Vi poznate gospodično Mel-lierovo?" — Da. Toda tiho? Ne imenujte mi njenega imena, lahko bi ga slišali . . . Ona je dobra, ne-li? Še bolj dobra nego lepa! . . . Da, ona mi je pravila o vas, o vaši ženski Genevievi in tudi o otročičku, ki ga pričakujete ... Ona mu bode botra ...
Jean Renaud, ali imate res radi Lucilo?" — „Tako rad jo imam, kakor lastno ženo!" odgovori navdušeno. — »Nu, prav! V imenu Lucile in vaše žene, Jean Renaud: hočete mi storiti ljubav?" — »Ljubav?" — „Da, ljubav, ki je velike važnosti." — »Dovolj, da me tega prosite v Lucilinem imenu; ničesar vam ne odrečem."
Oko ranjenčevo se zasveti od radosti in hvaležnosti.
»Tedaj ste zadovoljni?" — „Kaj naj storim? Jaz sem vam na razpolaganje?" — „Ste-li bili že čestokrat v Saint-Irunu?" — „In še kako često!" — Torej poznate go-stilnico gospoda Bertauxa?" — „Gotovo. Imenujejo jo hotel „Pri dveh psih." Pred glavnimi vrati so velike kamnite stopnice, na zadnji stopnici leži na vsaki strani velikanski pes, ki je tudi iz kamena." — „Dobro, Jean Renaud, morate takoj iti v Saint-Irun, predno se še izve o moji smrti."
—	„Pojdem." — „Koliko je ura sedaj?"
—	Enajsta mora biti proč." — „Potem ste lahko ob eni po polnoči v Saint-Irunu. V gostilnici bode vse spalo. To je ravno prav. Nobeden vas ne sme videti, nobeden slišati. Tam je majhen vhod, ki ostane celo noč odprt." — „Poznam ga." — „Vodi v prehod, iz katerega pridete do hlevov; na pravi roki so male stopnice, po katerih dojdete v prvo nadstropje, v sredo velikega preddurja
ki se širi na desno in levo. Na levo se nahajajo žitne shrambe. Na desno so sobe za popotnike. Umete li vse?"
„Da, urnem." — „Moja soba je prva."
—	„Prva. Dobro. Pa jaz ne potrebujem vseh teh podrobnosti. Saj je boter Bertaux tam."
—	„0, še zmerom me niste razumeli. Nočem, da vas kdo vidi, Jean Renaud, čujete? To bi vzbujalo radovednost in jutri bi vas klicali pred-se ter izpraševali; morali bi povedati vse, a o vsem vam je molčati, dobro si to zapomnite, moj prijatelj! molčeči morate biti kakor grob! Sicer bi iz tega nastala strašna nesreča. In vendar je že dovolj, da umrem! ,,Čutim," nadaljuje težavno, „da mi umira glas. Še te malo moči, kar je še imam, mi kmalu odreče, in jaz vam še nisem povedal vsega. Poslušajte me pazno. Imate-li žveplenke pri sebi?" — „Da. Jaz sem kadilec." — ,,Dobro. Na vratih moje sobe je številka štiri. Odprli boste sobo ter stopili vanjo. Tukaj v žepu imam dva ključa, vzemite ju!"
Jean Renaud uboga molče.
„Večji ključ je ključ od sobe," nadaljuje ranjenec ter glas mu čedalje bolj slabi; drugi ključ spada k mali pisalni mizi z dvema predaloma. Odprli boste prvi predal. V njem najdete velik zavitek z imenitnimi papirji, ki jih ne sme nihče brati, kakor le gospica Lucila. Obsegajo skrivnost, ki je naj nihče
ne izve; če izve sodišče to skrivnost, žali nasledki bi bili. Jean Renaud, ako mi hočete narediti zadnje veselje, ki je morem imeti še na svetu, prisezite mi to in jaz vas hočem blagosloviti." — „Prisezam vam," reče Jean slovesno. — „0 hvala, moj prijatelj, hvala! Vam se imam zahvaliti za svojo zadnjo in največjo tolažbo. Prisezite mi tudi, da naloga, ki sem vam jo dal in katero boste izvršili, kakor tudi vse, kar sem vam tu povedal, ostane večna skrivnost." — „Da," — Jean Renaud, ne zabi..."
Stok vzame ranjencu besedo. Glava, mu pade na kamen. Jean Renaud ga hoče vzdigniti.
„Ne," reče ter ga naglo nazaj potisne. „Dobro mi je, kakor sem ... Ne morem več dihati, moj pogled se zagrinja, misli se mi gubijo, mrzlota me ima, razteza se mi do srca, moj zadnji trenotek je prišel."
Glas mu skoro popolnoma zastane. Pa s zadnjim in silnim naporom pristavi:
„Ne zabite, da gre za Lucilino srečo. In zdaj, idite, idite." — „Pa jaz vas vendar ne smem puščati tako samega tukaj," reče Jean Renaud. — Da, da, pustite me, jaz ... jaz tako hočem."
Zaprl je oči. Še nekolikokrat se strese, Potem se boreč s smrtjo skrči, vzdihne, ime „Lucila!" zatrepeče na njegovih ustnicah kakor dih. Bil mu je to zadnji dih...
Jean Renaud se nagne črez nesrečnika ter se ga dotakne; ledena mrzlota mu je bila prešinila truplo. Privzdigne mu roko, ki zopet pade. Pritisne uho na prsi mladeniču, ki se ni več ganil. Ni slišal in čutil več njegovega diha. Hripavo zakriči in skoči pokoncu. Pogleda proti Civry-ju, potem proti pristavi seuillonski, kakor bi se obotavljal. Na to se spusti proti Saint-Irunu.
Proti drugi uri zjutraj najde voznik, ki se je peljal mimo v semenj in bil namenjen v Fremicourt, mrliča na cesti. Ko se prepriča, da je najdenec res mrtev, požene dalje svojo pot.
Prišedši v vas, ves zmešan in glasno oznanjuje, da se je zgodilo strašno zlodej-stvo prav v bližini — že mrzlo in krvavo truplo nekega človeka leži na deželni cesti.
Hitro naznanijo to županu, ki takoj vstane ter se brž obleče. Stopivšega iz hiše pričakovala je že dvanajsetorica mož, med njimi tudi pristav in poljski čuvaj. Vsi so bili jako pobiti. Hitro se napotijo na mesto, ki ga je bil določil voznik, ter najdejo mrliča.
Kri, ko je z njo bilo pokrito oblačilo nesrečnega mladega moža, je jasno svedo-čila o načinu mladeničeve smrti. Gotovo je kdo ubil mladeniča. In sicer že pred nekaterimi urami.
Nekoliko naprej najde poljski čuvaj veliko mlako krvi. Žrtva je padla najprej na tem mestu.
Jutranja zarja obledi, dan napoči.
Lahko so spoznali v cestnem prahu odtis ranjenčevih rok, ki se je gotovo trudil, da bi se bil vzdignil. To je kazalo, da ni smrt nastopila hipoma, pa je tudi pojasnjevalo, kako je prišlo, da so našli mrliča nekaj korakov od krvne mlake ležečega.
V prvem hipu so mislili, da se je bilo posrečilo žrtvi vzdigniti sa, ter da se je umorjenec šele potem zgrudil na grobljo. Če so pa natančneje pregledovali tla, od krvne mlake do kamenov, so opazili dve vzporedni črti, ki sta bili razločno vtisnjeni v prah, in ki nista mogli izvirati jedino le od mrtveca, najši bi se le-ta mogel vleči dalje. Potem sta vodili ti črti črez sledi debelih črevljev, katerih žreblji so se globoko bili vtisnili v tla. Tudi so zasledili, da so koraki le tikoma sledili drug za drugim in da so bile pete obrnjene proti groblji. Iz tega so lahko sklepali, da je žrtvo dalje vlekel morilec sam ali katera druga oseba, ki je šla nazad.
Končavši to zasledovanje, se preiskali mrliča natančneje. Pa župan je zastonj vprašal navzočne, ali se ubitega mladeniča kdo spominja. Nihče ni poznal žrtve.
Po daljšem posvetovanju se odloči žu-pan, da sprejme mrliča.
Trije močni možje vzdignejo mrtvega mladeniča in vsi se povrnejo počasi v Fre-micourt.
Žrtvo polože v predvežje župnijskega urada na mizo in veliko črno sukno razgrnejo črez njo. Poljski čuvaj in dva druga moža ostaneta pri mrliču. Neki mož pa odide, da naznani sodniku in žandarskerau načelniku v Saint-Irunu o žalostnem pri-godku.
8.
Meseca junija vstajajo zgodaj ljudje na deželi. Solnce samo vidimo že pred četrto uro. Osobito kosci so zgodaj pri delu, kajti radi si uporabijo hlad, ker trava je mnogo mehkejša in lažje jo je kositi, dokler je še težka od rose.
Prvi kosci, ki so prišli na pristavo, so prinesli že vest o zlodejstvu, ki se je bilo zgodilo ponoči v bližini seuillonski, na cesti v Fremicourt. Pripovedovali so, kako so naznanili županu, kako je le-ta poiskal mrliča z mnogimi možmi; kako so potem mrtveca prenesli v Fremicourt in kako sedaj pričakujejo, da pride policija in žandarji.
„To je strašno, to je strašno!" sta vpili dekli, obe kakor iz sebe od strahu.
Lucila, ki ni mogla vso noč zatisniti 0česa, ker so jo vedno in vedno obhajale ]0 strašne slutnje, je slišala te glasove in io vpitje spodaj. Urno skoči iz postelje, se ogrne v domače oblačilo, odpre malo duri gvoje izbe ter posluša.
»In vedo-li, kdo je storil to zlodejstvo?" povpraša eden izmed hlapcev.
»Ne še. Zločinec pač ni razvpil svojega dela po ulicah fremicourtskih. Pač nič mu ne bode pomagalo, temu razbojniku, in naj se inakar še tako dobro skrije. Žandarji ga že dobijo."
»Poznajo-li žrtev?"
»Ne. Zdi se, da je tujec."
»Tako!. . . Kako so ga ubili?6
»Menijo, da so ga ustrelili s puško ali s samokresom."
»Da bi ga potem oropali?"
»Seveda. Kdo bode pač ubijal človeka za veselje?"
»Je-li bil mlad?"
»Celo mlad, kakor pravijo. Kvečjemu dvajsetleten."
»Ah, ubogi človek," zavpije ena obeh iekel.
In klici in vpitje je začelo iznova. Slišati ni bilo drugega, kakor preklinjanje na norilca.
Lucila zakriči bolesti ter pade, kakoj je bila dolga in široka, na tla, kakor bi j0 bila podrla strela.
Rouvenat, ki je tudi zelo pazil na to, kar se je pravilo, je slišal Lucilin krik ^ hkratu tudi, kako je padla. Zatorej plane i2 izbe svojega gospodarja ter steče pomagat deklici, katero najde v onesvesti. Vzdigne jo ter nese na njeno ležišče ter z najnežnejšo skrbjo poskusi, da jo zopet obudi.
V tem zapustijo kosci in posli pritlično vežo ter se napotijo deloma na travnike, deloma v hleve.
Lucila se polagoma zopet zave. Boječ se, da bi ga utegnila mlada deklica izpra-ševati, se Rouvenat hitro odstrani ter stopi po stopnicah navzdol.
Prvo, kar ugleda tu, je bila puška, ki se je je bil poslužil Mellier, da je izvršil zlodejstvo. Hitro jo obesi tja, kjer je visela včeraj, na kominski plašč. Potem stopi, roke v žepih, mirno iz hiše, z jako zadovoljnim obrazom, kakor da je vso noč dobro spal, Ide črez pristavo, stopi v hleve ter tam pogleda, kakor navadno.
Ko se Lucila zave, pogleda najprej začudeno okrog sebe, potem se jej nagloma povrne spomin. Videla je pred seboj strašno istino, neizprosno, enako grdi pošasti. Pod bridkim udarcem usode se je čutila uničeno.
jja njenem mrtvaško-bledem obrazu se je zrcalilo vse obenem: bolest, obup, jeza in gnjus. Njene oči so bile suhe, v njih pa je j,jl čuden svit, zdelo se je, kakor da treskajo jz njih iskre.
Plane v sredino svoje sobe ter zamolklo zahrope kakor razljučena zver. Kakor v mrzlici si vrže dolge valove razpuščenih las za hrbet ter si ponovno krčevito pritisne roki na čelo.
Nazadnje, kakor da se je hitro odločila, vzame iz omare črno volno obleko in kratek grn plašč ter se hitro obleče.
Ravno je dokončavala to delo, ko se odpro sobna vrata.
Obrnivši se, ugleda — svojega očeta!...
Ni videla njegovih vdrtih oči, ni videla njegovega čela, ki se je bilo nagrbančilo v eni sami noči, ni videla njegovega tožnega obličja; mislila je samo na zlodejstvo.
Njene oči zažare in mečejo strele. Telo nagne nazaj ter stegne roko proti očetu in zavpije nanj s hripavim glasom: „Morilec!"
Mellier ni bil pripravljen na ta neusmiljeni, a jezni krik in omahne, kakor da ga je zadela strela v srce. Pa kmalu se mu povrne stara neupogljiva energija in zavpije: »Lucila, nesrečna stvar!"
Deklica ne izpremeni svojega stališča, nego prične zopet klicati na vso moč: »Morilec! morilec! morilec! ..." »Nesramnica!"

zatuli Mellier kakor iz sebe. »Ta človek bil tvoj zapeljivec! Ta strahopetec! . . . 0n me je onečastil, jaz sem se maščeval!" ^ »Da, da, bil je moj ljubček!" — »NesraJ niča, in to si mi še upaš povedati kar v lice!" — »Jaz sem ga ljubila!" zavpije Lu. cila. — »Sleparja!" — »Jaz sem ga lju. bila!" — »Potepuha!" — »Jaz sem ga ljubila! Jaz sem ga ljubila! Jaz sem ga lju, bila!..." — »O ničvrednica," zakriči Mellier zamolklo. »Ona je padla tako globoko, da se še baha s svojo sramoto!" — »Jacques Mellier!" nadaljuje deklica vsa kakor iz sebe ter stopi proti očetu. »Vaša osveta ni še po. polna ... Jaz sem tudi kriva, torej ohladite si docela svojo jezo!" — »O, ne draži me! Ne draži me!" — »Nu, tedaj ubijte me, ubijte me vendar!"
Posestnik zgrabi stol, ki ga dvigne nad glavo svoji hčeri!
Pierru Rouvenatu, ki ga je bil strah pravočasno prignal v Lucilino sobo, se je jedva posrečilo potisniti Melliera nazaj ter pristreči mu udarec.
»Prav imaš," pravi Mellier, zaničljivo pogledavši hčer. »To dekle je ob um." -»Da prav, ob um sem," ponavlja Lucila, „0b um radi žalosti, besna radi obupa!" -»Jacques," zaprosi stari služabnik. »Ne bodi tako trd proti, saj je vendar tvoj otrok." -»Ta ničvrednica mi ni nič več." — »Jacques,
Jacques," nadaljuje Rovenat, „hočeš biti še neusmiljen po tej strašni noči? Ali ne bi rajši odpustil?"
Mellier se zgane in nekaj trenotkov se mu maje duša med dvema nasprotnima čuvstvoma. Naposled se obrne k svoji hčeri:
„Zaradi spomina na tvojo mater, ki je bila pridna in častita žena, hočem imeti s tabo usmiljenje. — Odpustim ti ne, dovoljujem ti pa, da lahko ostaneš v tej hiši." — „Vi, vi hočete imeti usmiljenje!" zavrne deklica pikro in porogljivo. „0, vaše srce ne pozna tega čuvstva! In, ali kaj zahtevam od vas? Usmiljenje z menoj! Najsi bi bili sposobni tega čuvstva, jaz bi ga ne hotela, odklonila bi ga!"
Posestnik se obrne k Rouvenatu.
„Ti si slišal," pravi žalostno. „Ona ni le izgubljeno, ampak tudi nesramno dekle." — „0!" nadaljuje Lucila s hripavim glasom, „vi mislite, da ste pač blag človek, če mi pustite življenje, ko ste mi uničili vso mojo srečo, ko ste mi umorili njega! — To se imenuje pri vas usmiljenje! Jaz, jaz vas imam za krutejšega nego leva ali tigra, nego vsako divjo žival! Ha! Kakor bi si želela še živeti? Čemu-li? Da bi morebiti vedno stokala, jokala ter klela svojo eksistenco? Iz-taknili ste mojo skrivnost, vedeli ste, da sem kriva; ogoljufala sem vas, žalila, to je res, in vi ste imeli pravico tirjati od mene, da
se opravičim radi svojega obnašanja. Vi ste me morali povprašati, in vse bi vam bila povedala. O, vaša jeza, ta bi bila strašna, to vem; a vi ste mi oče, imate pravico, kaznovati me. Vsako kazen bi bila rada trpela, ne da bi se zaradi tega pritožila. Pa niste storili tega. V svoji veliki krutosti se vam je zdelo bolje, zadeti v tmini, nejunaško, zavratno. — Izbrali ste si ostuden način maščevanja: nizko zlodejstvo! — O, imeli ste prav, ko ste me ravnokar imenovali izgubljenko; da, da, jaz sem izgubljena, povsem izgubljena! Nimam več prihodnjosti, nimam nade, nimam česa želeti si več, po čem koprneti, nego samo po smrti! — In vendar bi bila lahko tako srečna — tako srečna! On me je ljubil, postal bi bil vaš sin." — „Ta nesramnik, ki te je goljufal!" — „To je laž!" — „Nihče ga ne pozna, zamolčal je svoje ime." — „Ni ga zamolčal, sam ga ni poznal, bil pa je na tem, da bi ga našel. Bil je ravno namenjen odpotovati, poln nade in zaupanja. Kmalu bi se bil povrnil z imenom, z rodbino, morda s premoženjem, da bi pri vas prosil moje roke." — »Laž, laž!" — „Ne, istina! Nesrečnik ni mogel slutiti, da prežite na cesti nanj, hoteč ga umoriti!"
Ob teh besedah udari v jok.
„Nočem, da jokaš!" reče posestnik surovo. »Tvoje solze me iznova žalijo."
Deklica se zopet vzdigne, oči jej zažare v nezatajeni jezi.
„Meni prepovedovati, da naj ne jokam T Iztrgajte mi pa srce iz prsi . . . Nikdar, nikdar se ne usušijo te moje solze . . . Od-sihrnal sem zakleta v to, da jokam za očetom svojega otroka! . . ."
Ta nenadna izpoved je bil nov udarec za Jacquesa Melliera, ki še ni poznal velikosti hčerine nesreče. Besno zatuli ter s trepetajočimi ustnicami, drhteč od jeze hoče skočiti v svojo hčer s povzdignjeno pestjo.
Pa zopet mu zabrani to Rouvenat, ki stopi med njiju.
Lucila se ni ganila, da se ubrani žu-gajočemu udarcu. Njena mirnost, strašnejša še mimo njene jeze, je klicala vihro na dan.
,,Pierre," zahrope posestnik. »Jaz nimam nobenega otroka več!" Po tem se obrne k njej: „Nesrečnica! Dobro si storila, ko si zavrgla moje usmiljenje! Proč s teboj! Nimam več usmiljenja ... Zapuščam te, zatajujem, izganjam! Proč s teboj, proč s teboj! In vzemi na pot moje prokletstvo, jaz te proklinjam . .
lnzžugajočim obrazom pokaže jej vrata.
»Pa to je nemogoče," zavpije stari služabnik obupno. »Ti ne smeš poditi svojega otroka od hiše, jaz se temu vstavljam!"
„Molči!" nadaljuje posestnik. „Nočem je več videti. Naj ide proč, jaz sem jo pro-
Prokleta I.	5
klel ... Naj zakriva svojo sramoto, kjer hoče!"
Lucila stopi s trdnimi koraki proti durim,
Rouvenat jo hoče vstavljati.
„Ne, ne," opomni ona, „ne ostanem niti minute več v tej hiši. — „Nesrečni otrok," zavpije stari sluga jokajoč, „kam li hočete iti?" — „Ne vem." — „0 ne, ne odhajajte . . . Jacques, za božjo voljo, ne pusti je iz hiše!"
Mellier se ne gane ter molči.
„Dobri mi Pierre," nadaljuje mlada deklica, „ne trudite se, da bi me pridržali tu-kaj; vse zaman, jaz hočom iti proč. Saj sem izgnana, prokleta!... Ne zabite na-me, Pierre, spominjajte se včasih nesrečne Lu-cile!"
To rekši plane iz izbe ter hiti nizdolu po stopnicah.
Rouvenat hoče hiteti zanjo.
„Stoj!" veli mu gospodar ostro.
Stari sluga obesi glavo.
Mlada deklica zapusti hišo skozi male duri, prekorači vrt, krene na pot med dvema grmovjema ter dospe tako kmalu iz pristav-nega okoliša.
Pierre je ostal pri posestniku ter mu ponavljal: „Pokliči jo nazaj, pojdi zanjo!" — Pa besede, katere se je nadejal, posestnik ni izpregovoril.
„Jacques, bolan si, trpiš," de Rouvenat.
„Bolan, ne. Pa ne vem, kaj čutim: glava mi žari, udje so mi kakor razbiti, in potem, tu v mojih prsih je nekaj, kar me trga, kar me žge. Moj pogled me moti in jaz vidim ... kri!..." — ,,Je-li to vest, ki se mu oglaša?" mrmlja Pierre Rouvenat sam zase.
Bil je le trenotek slabosti, ki jo pa posestnik takoj užuga. Povrne se v svojo sobo, kamor mu sledi Pierre.
Sede k svoji pisalni mizi ter odpre predal, ki iz njega vzame dva samokresa, ki ju položi pred-se.
„Kaj-li hočeš narediti s tem," povpraša ga Rouvenat preplašen.
Mellier se divje zasmeje. „Pričakujem žandarjev. Misliš-li, da se dam odpeljati, kakor razbojnik, kakor nizek morilec? Saj sem ti rekel: Sodišče, to sem si sam! Naj le pride policija, pričakujem je, ali živega me ne dobe v roke!"
Pierre zakriči zamolklo. „Pa saj ne vedo nič!" zavpije. „Živa duša te ne zatoži, ker niti suma nima nihče nate."
Posestnik se strašno zasmeje. „Malo-pridnica, ki sem jo zapodil, me zatoži." — „Jacques," de Rouvenat tresoč se. »Kar si sedaj rekel, to je grozno!"
Mellier skomigne z ramo. »Prav bi storila!" reče z votlim glasom. Ubil sem jej ljubimca in ona se bo maščevala!" — »Jacques!" jezi se starec, ki se ponosno
vzravna. „To je preveč, to je preveč! . . . Ti si s svojo hčerjo imel manj usmiljenja, kokor s psom; zapodil si jo, proklel in sedaj jo še zasramuješ... Vedel sem, da si nagle jeze, silen, dražljiv do norosti, do bes-nosti, pa ti si cel6 vse to do krutosti . . . Navzlic svoji udanosti in naklonjenosti do tebe imam danes vzrok sovražiti te!..."
Plamen v očesu Mellierovem hipoma ugasne po teh Rouvenatovih besedah.
Takrat ga je bil Rouvenat užugal! Posestnik spusti glavo med svoje roke! . . .
9.
Rouvenat zapusti izbo in stopi dol v veliko vežo.
Skoro istočasno se odpro vrata in volčji ubijalec vstopi.
Dobri mož je bil videti ves upehan.
»Dober dan, gospod Pierre," reče in se odkrije, »kako se kaj imate danes?" — »Prav dobro, prijatelj Jean Renaud, prav dobro; tako mi je, kakor sploh more biti človeku, ki se pripravlja na lep solnčni dan za košnjo." — »Pa gorko bode, gospod Pierre." — »In kaj vas prinaša že tako zgodaj sem, Jean Renaud?" — Bil sem že v Frčmicourtu, kjer sem imel nekaj naročiti, a na povratku sem jo udaril črez pristavo, ker sem že tako vajen." — »To je
lepo od vas, ljubi Renaud, da ne pozabite svojih prijateljev!" — »Ce imam sploh kak pogrešek, gospod Pierre, izvestno nisem nehvaležen." — »To je res. Hočete li piti kapljo vina?" — »Ne, hvala; prezgodaj je še. Rajše nič. — »Kaj dobrega se sliši v Fremicourtu?" — »Nič, prav nič, gospod Pierre, nasprotno."
Rouvenat ni mogel zakriti trepeta.
»Kako nasprotno? Kaj-li hočete reči s tem?" pravi, hoteč se delati, kakor da se čudi. — »Vi torej še ne veste?" — »Kaj pa?" — »Občina je jako razburjena." — Kaj li se je zgodilo?" — O, velika nesreča!"
—	Je li kaj pogorelo?" — »O, še nekaj strašnejšega." — »Plašite me, Jean Renaud."
—	»Nekaj strašnega je, gospod Pierre." — »Pa kaj se je zgodilo pravzaprav?" — »Zlo-dejstvo!" — »Grdo zlodejstvo! Ponoči se je zgodilo." — »V Fremicourtu?" — »Ne, na deželni cesti, četrt ure od tukaj, pred ka-menitim mostom." — Strašno!" — »Grozno, gospod Pierre! Ubog mlad človek je ubit."
—	»Moj Bog, moj Bog, moj Bog," reče Rouvenat ginljivo. »To je prvikrat, da se godi kaj takega v naši pošteni dolini." — »Tako je. Pa to je toliko hujše." — »Gotovo že poznajo morilca?" — »Ne. Mislim celo, da ga ne dobe tako izlepa. — »Policija ima dobre oči, Jean Renaud, in ona zna iskati.
Volčji ubijalec zmaje z glavo.
»Takrat ne najde ničesar," mrmra.
Rouvenat se približa Jeanu Renaudu in zdelo se je, da mu njegov vprašujoči pogled hoče brati v duši.
Pa obraz Jean Renaudov je bil pokrit z masko.
»Za istino," nadaljuje Renaud hladno, ne govorimo več dalje o tem. Mladega človeka so ubili v prošli noči; to je resnica. Zakaj? Kdo ga je? Za to se ne brigajmo. Žrtve pač ne moremo zopet poklicati v življenje, ni-li res?" — »Žalibog ne," zavrne Rouvenat z bolestnim izrazom, ki ga je volčji ubijalec dobro opazil.
»Kako je kaj gospodu Mellierju?" povpraša. — „Prav dobro, Jean Renaud." — »Je li že na travniku?" — »Ne. Gori je v sobi, imajoč opravilo z računi. Je-li mu imate kaj povedati? Grem, da ga..— Ne, gospod Pierre, ne nadlegujte ga. — In gospica Lucila?" — Tudi njej je dobro, prav dobro." — „Izvestno je že vstala in kmalu pride dol, kajne? Hočem jo počakati trenotek." — „Želite li govoriti z njo?" — „Da, imam jej nekaj sporočiti o Genevievi." — ,,To je pa nagajivo," de Rouvenat. — „Kako?" — »Prihajate malo prepozno." — »Bal sem se, da pridem prezgodaj, gospod Pierre. Vem, da gospica Lucila — ne da bi jej hotel kaj očitati! — ne vstaja ravno prva na pristavi."
__ „ Danes je izjemoma prva vstala, da se pripravi na pot; kajti že pred dnevom je odpotovala.
Jean Renaud jako iznenadeno pogleda.
„Govoril sem vendar včeraj zvečer z gospico Lucilo in nič mi ni omenila o tem."
—	„Ker še sama nič ni vedela o tem. Pismo, ki jo je prisililo, da odpotuje, došlo jej je šele kasno zvečer."
Jean Renaud se igra s klobukom v rokama ves pobit.
„In . . . ali dolgo izostane?" povpraša. ■— „Osem do štirinajst dni." — „Ona je tedaj jako daleč odpotovala?" — „V Cham-pagne. Neka njena prijateljica iz odgojil-nice je močno zbolela ter poklicala Lucilo k sebi. Vi umete, Jean Renaud, kdo bi umirajoči prijateljici kaj odrekel. Mellier je sicer ugovarjal, a nazadnje se je vendar udal in gospica je odpotovala." — ,0 da bi bil to vedel, o da bi bil to vedel!" zamrmra Jean Renaud. — „Nu, kaj potem?" — „Prišel bi bil že pred eno uro sem, lahko bi bil to storil." — „Takrat je bila še doma in lahko bi jo bilo videti." — „Toda sedaj..." „Vaši ženi bode to pač neljubo, ne-li!" —
—	„To pač to. Kdo bi bil pa slutil. .. Ne, jaz nisem kriv!" — „Bilo je torej nekaj prav važnega?" — Zdi se tako." — „Ven-dar, ljubi moj Jean Renaud, odloženo ni še zamujeno, in kadar se povrne gospica . . ."
— Prav imate, gospod Pierre, takrat bode še čas. Vendar je stvar neprijetna. So dnevi, ko človeku prav nič ne gre po sreči. Grem. Na svidenje, gospod Pierre? Srčen pozdrav gospodu Mellier ju." — Hočem mu ga izročiti; da se vidiva, Jean Renaud." — ,,Ah!" de naenkrat volčji ubijalec. „Kje-li imam glavo? Zdaj bi bil skoro pozabil svojo puško." „Kaj?" povpraša Rouvenat in se okrene. — „Ko sem včeraj odhajal v Terroise, sem tukaj pustil svojo puško, ker bi mi bila le v napoto.
Rekši to, se približa kominu, na čegar plašču je viselo orožje; sname puško in vrže nje jermen črez svojo desno ramo.
Rouvenatu je zastajala kri. Mrzel pot mu oblije čelo.
Jedva zdaj izpozna, da se je njegov gospodar bil poslužil Jean Renaudove puške, da je izvršil zlodejstvo.
Velik strah ga prevzame. Bal se je, da se zgrudi. Pa obdržal se je vendar krčevito pokoncu.
K sreči ni imel Jean Renaud ničesar več reči. Še enkrat pozdravi Rouvenata z roko ter zapusti pristavo rekoč:
„Da se vidiva!"
Ubogi Pierre si obriše pot s čela, popije velik kozarec vode ter se spusti pri mizi na leseno klop.
„Moj Bog," reče sam pri sebi, „moj Bog, kaj se zgodi sedaj? Če Jean Renaud opazi, da je njegova puška izstreljena, potem mu bode jasno, da jo je kdo rabil; poloti se ga sum, o tem bo govoril, poizvedovali bodo, pojasnjevati bode treba, pridejo sem zasliševat nas. In, on, on, ki se v tem slučaju hoče usmrtiti!... Kaj hočem li storiti, moj Bog, kaj hočem li storiti? O strah me je, strah me je!. .
Iz njegovega tožnega premišljevanja ga vzdrami stopivši hlapec, ki ga povpraša, kaj mu veli glede vožnje.
Jacques Mellier je samokresa, ko ga je bil Rouvenat zapustil, dobro nabasal. Vzel je potem polo belega popirja ter jel nanj pisati s tresočo roko.
Bil je nekak testament . . .
10.
Ko je Jean Renaud prišel v Civry domov, je našel zvojo ženo v velikem nemiru.
Genevieve je prejokala očividno skoro vso noč, to so svedočile njene rdeče oči. Tudi na njenih licih so bile še vidne sledi neusušenih solza.
Jean Renaud postavi svojo puško v kot, vrže svoj klobuk na posteljo ter sede. Ni se mogel več vzdrževati na nogah.
„Nu," de svoji ženi, ,,hočeš mi li dati poljub?"
„Ne zaslužiš ga," odgovori le-ta.
„Pojdi, ti grda klepetulja ti! Pojdi sem l"
Šla je k njemu ter se mu dala poljubiti.
„In kakšen si mi danes!" nadaljuje ona. „Mislil bi Človek, da si se valjal po prahu. Troja obleka, brada in celo tvoji lasje, vse je prašno."
„Ni čuda, saj je dosti prahu na cesti."
„A ti si tudi bled in prepaden."
„Ker sem ravno truden."
„Je-li to tudi prav, Jean, da me pustiš vso noč samo, da trepečem zate? Nisem mogla zaspati, najstrašnejše reči so mi blodile po glavi."
„Ne bodi tako otročja, saj si vendar lahko mislila, da se ne izgubim."
„Šel si bil s puško na lov na volkove, zato me je bilo strah . . . nesreča se lahko zgodi."
„To je res," zamrmra. Potem glasno reče: „Zdaj si pa mirna, neli?"
„Tako, tako. A vendar še ne vem tega, kje si bil vso noč."
„Si-li morda celo ljubosumna?" povpraša ter se sili, da bi se nasmejal.
„Ti pač veš, da nisem. In vendar . . ."
„Nisi-li na to mislila, da mi je bilo iti v Terroise?"
„Seveda, vedela sem to, pa, če vpoštevam fge mogoče ovire, bi bil vendar moral biti |0ma že ob 11. uri."
„Hudirja, ti pa bolje znaš računati oego-li jaz."
„Ne zasramuj me."
„To mi niti ne pride na um, draga Ge-0evieve.
„Tedaj mi ne poveš, kaj si delal?"
„Nu, bil sem na pristavi, kjer sem izpraznil dobršno steklenico vina na zdravje gospodične — in tudi na tvoje zdravje. Upropos, gospodična Lucila je danes zjutraj odpotovala v Champagne." [ „2e zopet?"
„Neka njena prijateljica iz odgojevališča je baje nevarno zbolela."
„Tako! . . . Nu, in potem ?
„Potem? potem sem ubral pot pod noge skozi Fremicourt v mlin. Moko še danes dobiš. Nazadnje sem šel v Terroise, in ..."
„In si tam ostal."
„Tako je. In ostal sem tam."
„Ne da bi mislil name, ne da bi se povpraševal, ali ne umrjem od strahu zaradi tebe. Kakor dem, Jean, ti si malopridnež."
»Gotovo si zašel v kako krčmo med kvartače. Vroče ti je bilo, pil si nekaj črez mero ter se opil." — „Nu, to je istina, uganila si. Slabo mi je bilo, in . . . nisem
se mogel vrniti." — ,Vidiš, da sem imela prav, da me je bilo strah? Pa tebi še vedno ni popolnoma dobro, ti trpiš . . . Tako čudno pogledavaš." — „Res je, ni mi prav dobro." — «Morda bode prav, da malo prigrizneš, Kaj-li hočeš jesti? Imam še malo slanine in sira. Lahko ti naredim juho." — »Prav, naredi mi dobro juho." — „S čebulo?" —. „Da." — „In skočiti ti hočem tudi po malo mleka." — „Kakor misliš."
Renaudova hišica je bila iz dveh pri. tličnih izbic, nad tema je bil hišni pod, na katerega je prišel človek lahko po lestvici,
Jean Renaud se napoti v drugo izbo, kjer je bila vsa oprava v štirih blazinjenih stolicah, v stari rdeči skrinji, na kateri so bile risane cvetlice s kričečimi barvami.
Genevieve pa odide, da napravi skromni zajutrk.
Jean Renaud zapre vrata za seboj ter ostane sam.
Zdajci privleče iz žepa precej velik zavitek. Bili so papirji, ki jih je bil poiskal v sobi, kjer je bival umorjenec v Saint-Irunu, Ker ni mogel oddati teh važnih papirjev gospodični Lucili Mellierovi, kakor je to obljubil, je bil za trenutek v resnični zadregi. Besede umirajočega tujca so še zvenele v njegovih ušesih in ni si mogel prikrivati, da si je naložil kot hranitelj teh papirjev veliko
odgovornost, in to osobito spričo strašne skrivnosti, ki so jo obsegali.
Nositi te papirje v žepu pač ni mogel, ker bi jih lahko izgubil. Bal se jih je tudi skriti v omari, miznici ali skrinji, ker bi jih lahko iztaknila njegova žena. Imel je vse zaupanje v Genevievo, imel jo je celo sposobno, da bi obvarovala skrivnost. Pa obljubil je bil, da hoče molčati, da, celo prisegel je bil na to! Ker o eksistenci teh papirjev ni mogel praviti, moral jih je seveda skrivati pred očmi Genevievimi, dokler bi se ne vrnila gospodična Lucila. Vsekako je bila Gene-fieve jako radovedna, kakor sploh vse ženske, vrhutega je imela tudi prednost mimo svojega moža: znala je čitati.
Jeanu Renaudu se je bilo torej bati, da ne bi Genevieve izvedela skrivnosti ter jo potem raznašala. Misel na to ga je stresala, kajti umirajoči mladenič mu je bil rekel, da bi imelo odkritje skrivnosti strašne nasledke. Lahko je torej umeti mučni položaj zbeganega Jeana Renauda.
Ni imel velike domišljije in tudi ne tega daru, da bi mogel iznajti najmanjše reči. Od zadnjih ur mu je mislil razdraženi duh več, kakor v vsem prejšnjem življenju, in vendar ni vedel ni kod, ni kam. In vendar je moral spraviti drage papirje v varnost
Mehanično odpre veliki slikani kovček.
Nikakor ni mislil, da dobi v njem pri, pravno skrivališče. A zdaj zagleda valjasto škatljo, v kateri je hranila njegova žena ze. lenjadno seme. Za ta trenutek je bila škatljo prazna. Hitro spravi papirje vanjo ter zapr6 pokrov. Zajedno se pa domisli, da mu utegne žena v kratkem zopet rabiti škatljo in bil je iznova v zadregi. Kar mu pride neka misel, ki mu izvabi na usina zmagoslavno smeh-ljanje in ki jo je hotel takoj izvršiti. A zdaj ga pa pokliče njegova žena. Juha je bila pripravljena in ga je čakala, kadeč se na mizi. Mož in žena sta veselo zajutrkovala, Obed je trajal komaj četrt ure.
„Jean," reče Genevieve, stopivši izza mize, „zdaj grem na reko ter bodem prala perilo. Med tem časom lezi na posteljo ter spi uro ali dve. Ti si še truden, dobro ti bo delo." — „Pa sosed, ki sem mu oM ljubil pokositi travnik?" — „Nu, pričneš pa malo pozneje, in če De bodes danes z delom gotov, izvršiš ga pa jutri. Malo prej ali slej, kaj-li je na tem? Saj se vendar ni bati dežja." — „Nu, če pa misliš, da je tako prav, hočem te slušati. Si-Ii zadovoljna!' — „Da. Jaz torej idem. Na zdravje!"
Ona vzame svoj z gorko vodo napol njeni škaf, perilo, tolkavnico in milo tei se odstrani.
„Zdaj grem lahko nemoten na delo,' reče Jean Renaud sam sebi.
Stopi v drugo sobo. Tla prve sobe so bile ilovnata, v drugi sobi pa so diljnata tla. Jean Renaud vzame iz omare dleto in kladivo ter prične privzdigovati eno izmed dilj. Kakor bi trenil, je bil s tem gotov, potem izkoplje malo jamo v zemljo ter prime opeko zidne stene, ki se hitro uda iz svoje globine. Nato vzame okroglo škatljo iz skrinje in jo skrije v zidno luknjo, ki jo potem zadela z zemljo in malto. Naposled pritrdi letev (lato) z žreblji zopet na dilje. Kamen vrže k drugim v kot na vrtu, osnaži tla in tako so izginili sledovi njegovega dela. Zdaj je bil Jean Renaud gotov, da mu žena ne najde papirjev, in je šel lahko mirno spat. Oblečen se vrže na ležišče ter utrujenega objame kmalu globok, težak spanec.
Ko pride Genevieve dre uri kasneje domov, najde moža še vedno spečega.
Deveta ura je bila prišla. Pustila ga je, naj počiva. Šele malo pred deseto uro se vzbudi sam.
Genevieve je delala, sedeč blizu postelje.
„Nisi-li danes zjutraj prišel skozi Fre-micourt?" povpraša ga. — „Gemu pa to vprašaš?" — „Ker mi nisi povedal, da se je danes ponoči zgodilo strašno zlodej-stvo."
Jean Renaud skoči s postelje.
„Nisi-li nič slišal o tem?" nadaljuje njegova žena. — „Seveda," odgovori osorno.

„Jaz te pa nisem hotel strašiti!" — »Pravijo, da je to celo mlad človek, ki so ga ubili na deželni cesti, blizu pristave seuil-lonske." — „Da, tako pravijo." — »Seveda. — Pa kaj li moreva pomagati! Izbij si torej yso stvar iz glave."
To rekši, vzame svoj srp ter odide.
11.
Mirovni sodnik saint-irunski je odredil, da se je nemudoma o prigodku naznanilo sodišču vesoulskemu. Sam pa se je napotil proti Fremicourtu, kamor je došel proti osmi uri, dvajset minut za žandarji, ki so se na njegov ukaz ponudili županu na razpolaganje. Župan jih seveda ni mogel rabiti za dru-zega, kakor za to, da so duri dotičnega prostora varovali radovednežev.
Mirovni sodnik ide v dvorano občinske hiše ter tam uprizori začetno preiskavo, ne da bi čakal, da pridejo uradniki iz Vesoula.
Zaslišal je po vrsti župana, poljskega čuvaja in dva, tri onih ljudi, ki so bili šli na kraj, kjer je bil umorjenec najden. Izjave le-teh je zapisoval. Tudi sam se je napotil na kraj, kjer se je stvar bila dogodila. Spremili se ga tja le župan, poljski čuvaj in žandarski stražmešter. Tu najde, da so izjave bile natančne; a hotel je tudi sam najti le kako oporišče.

Žrtva je bila zadeta v prsi. Pred prihodom sodnijskih oseb ni hotel zaukazati, da bi slekli mrtveca, pa tudi tako je bilo lahko spoznati, da ga je zadela svinčenka iz puške. Morilec je torej svojo žrtvo čakal na poti ter jej stopil nasproti. Preostajalo je še izvedeti, ali je popotnik prihajal iz Civryja, ali je bil na potu proti temu kraju. V prvem slučaju se je morilec gotovo postavil pred krvno mlako, v drugem slučaju se je moral skriti nekje v nameri proti Fremi-courtu.
Gospodje so hodili po travnikih gorin-dol ter jih preiskovali jako natančno. Trava je bila pokošena šele pred dvema ali pred tremi dnevi, in tako ni bilo v njej vidnih kakih stopinj. Zdajci stražmešter vikne. Pri-pogne se in vzdigne, prav v bližini krvave mlake, na strani fremicourtski, poluožgan košček papirja. Ni bilo dvojiti, da je s tem papirjem bil zamašen naboj v puški. Stražmešter ga vesel poda mirovnemu sodniku, ki papir brž spravi v svojo listnico.
w Gospod župan," de mirovni sodnik, „kdo so ljudje, ki delajo tu dol ob reki!"
„To so ljudje iz pristave seullonske."
»Tako? Idimo mimo njih, hočemo jih izpr a sevati."
In četvorica mož krene proti reki k delavcem. Ti prenehajo delati ter se zberejo v čakajočo skupino; njej na čelu je stal Pierre
Prokleta I.	6
Rouvenat. Mirovni sodnik ga je poznal že od prej ter tudi vedel, kako čislan mož je na pristavi.
»Kako se kaj ima gosp. Mellier?" povpraša sodnik. — »Prav dobro, gospod sodnik. Hvala.* — »Sporočite,mu moj pozdrav." —- »Bodem*. — »Gotovo je že izvedel o strašnem činu nocojšnje noči?" — »Izvedli smo to navsezgodaj od dninarjev iz Fremicourta, in gospod Mellier je še, kakor mi vsi, ves iz sebe radi tega." — »To je umevno. Naša okolica na srečo ni vajena takih vznemirjajočih dogodkov. Nič gotovega še ne vemo, ob kateri uri se je zgodilo zlo-dejstvo; povejte mi, ljubi ljudje, ali niste nič slišali ponoči?"
Hlapci drug druzega povprašujoč pogledajo.
»Ne, prav nič," odgovore. Pierre Rouvenat de: »Ob tem času hodimo zgodaj spat, gospod mirovni sodnik, da drugo jutro še pred solnčnim vzhodom odhajamo na delo. Ob deseti uri pri nas že vse spi in nepotrebno mi je pač vam praviti, kako spijo ljudje, ki junija meseca po šestnajst ur na dan pridno delajo v žarkem solncu. »Lahko si to mislim," de mirovni sodnik z dobro-voljnim nasmehom. — „In včeraj zvečer, niste li tu videli nobenega sumljivega človeka?"
Mnogi glasovi odgovorijo:
»Ne."
,,Človeka s puško?" pristavi mirovni sodnik.
Majejo z glavami.
Zdajci reče neka žena:
,Jaz, jaz sem videla Jeana Renauda iz Civrjrja; imel je s seboj puško."
Rouvenat se zgane
Pa sodnik z ramami tako migne, da ga to zopet umiri.
„Jaz sem tudi videl Jeana Renauda," pravi hlapec pristave, ,,in gotov sem, da ni imel puške."
I IS, Drugi dostavi: „Saj sem bil s tabo, Jean Renaud je govoril z nama, ni imel orožja pri sebi."
„Jaz sem si pa svoje stvari gotova!" zatrjuje žena. „In v dokaz bodi to, da mi je Jean Renaud sam pravil, da je ves božji dan iskal velike volkulje v seureskem gozdu."
„Kaj-li je na tem," de mirovni sodnik. „V tej resni zadevi nam ni mar volčji ubijalec. Torej niste nič slišali, nič videli, ne veste-li prav nič?"
„Nič, gospod mirovni sodnik."
„Z Bogom tedaj, dobri ljudje."
In mirovni sodnik se s svojimi spremljevalci vrne proti Frčmicortu, idoč ob sa-bleuseskem bregu.
Proti poldnevu pridejo generalni pro-kurator, preiskovalni sodnik in njegov tajnik
iz Vesoula, ž njimi v društvu tudi ondotni zdravnik. Mirovni sodnik jim poda svoj zapisnik, o čegar istinitosti ni bilo dvomiti, ker je sam bil na licu mesta. Potem jim pokaže puškin zamašek ter pove, kako so ga našli.
Ni bilo težko spoznati, da je bil ta papir košček časopisa. En njegov vogel je kazal, da je papir bil ovit v škrnicelj. Nemogoče pa je bilo spoznati, čemu je služil ta škrnicelj in kaj mu je bila vsebina.
Vendar so bili vsi mnenja instrukcij-skega sodnika, ko je le-ta ugibal: „Tobak je bil v njem." — Lahko se je torej mislilo, da je morilec kadilec.
„Pridržujem si natančnejšo preiskavo tega papirja," d6 sodnik. — „Pri natančnem opazovanju bo morda lahko določiti, kateremu časniku je pripadal in v kateri toba-karnici je škrnicelj bil oddan. Ničesar ni nam zanemarjati, ničesar izpregledati; najmanjše podrobnosti so nam lahko koristno oporišče.
Nato gredo preiskovat mrliča. Tu je imel zdravnik besedo.
On odstrani žrtvi oblačila, odreže kos srajce, ki se je oprijemala telesa ter najde luknjo, provzročeno po krogli. Zdravnik pojasni lego, ki jo je moralo imeti telo v hipu, ko je bilo zadeto. Potem govori jako znanstveno, kako hitro in uničujoče je moral de-
lovati projektil y telesu, vsled česar je morala nastopiti smrt že v najkrajšem času.
»Zdaj nam je do tega, da se izvleče krogla," dč generalni prokurator.
Zdravnik vzamo grezilo (sondo) ter ga porine v rano. Kmalu na to začuti projektil, ki se je bil zarinil tik pod srčno stranjo. Naredi dve veliki zarezi, da razširi luknjo, potem vzame novo orodje iz svojega etuija (nožnika), in po preteku dveh minut je in-strukcijskemu sodniku že lahko podal kroglo. Nato preiščejo žepe mrtvečeve. Iz enega žepa izvlečejo belo žepno ruto, iz druzega peresnik. V telovnikovom žepu je bilo nekaj drobiža, kar je vse skupaj znašalo šest frankov in petdeset centimesov. To je bilo vse.
Moglo se je sklepati, da je imel popotnik veliko večjo svoto pri sebi, isto tako kaj dragotin, sicer ne bi bilo povoda za zločin.
Preiščejo srajco in cvirnate gate, ki jih je nosil mrtvec. Bile so, kakor žepna ruta, brez vsakršnega znamenja. Ničesar ni bilo, kar bi določalo kako identiteto.
Sodišče je imelo pred saboj nepozna-tega mrtveca, in ni bilo znakov, da bi se po njih sodilo, kdo je bil umorjenec. Bilo je to zlodejstvo, ki se je videlo prve hipe pokrito z nepodirnim zastorom.
Instrukcijski sodnik je pač takoj spoznal velike težave te preiskave. »Ali nimate v tej
zadevi nobene izjave med ljudstvom?" povpraša obrnivši se proti županu. — »Ne, gospod, nobene." — »Žandarji naj zajašejo konje ter odidejo v Civry in okolico zasledovat," d6 preiskovalni sodnik. »Ni mogoče, da ne bi bil videl tega mladega človeka včerajšnji dan nihče nikjer." Potem se obrne do tajnika: »Izvolite vzeti polo papirja ter osobno popisati umorjenca."
Tajnik, ubogajoč, se pripravi k temu.
V tem trenotku odpre poljski čuvaj nekoliko duri, rekši: »Pred županijo stoji zunaj mož iz Saint-Iruna, ki bi rad videl mrliča." — »Naj vstopi," de generalni proku-rator povprašujoč inštrukcijskega sodnika s pogledom.
Hipec pozneje se pokaže na prag mrtvašnice majhen' trščat mož s svetlim obrazom, živimi, mežikavimi očmi, s klobukom v roki.
Inštrukcijski sodnik ide proti njemu ter mu zabrani stopiti naprej.
»Vi ste iz Saint-Iruna?" povpraša ga. — »Da, gospod." — »Kako rokodelstvo imate?" — »Gostilničar sem, gospod, lastnik gostilnice ,Pri dveh belih psih', pravijo mi boter Bertaux." — »Dobro, vi želite videti umorjenca. Zakaj?"
Gostilničar, nekaj zbegan, boječe okrog pogleda.
»Bertaux," nadaljuje uradnik, »jaz sem instrukcijski sodnik; odgovorite mi."
Boter Bertaux stopi korak nazaj ter se globoko prikloni.
»Gospod sodnik," de vzravnavši se zopet, „hočem vam nekaj povedati. Kakor mi je bila že čast odkriti, sem gostilničar ter prenočujem ljudi — pešce in jahače. Nu, dva meseca sta menda potekla, da sem v najem dal sobo mlademu tujcu, ki je moral kiti pošten človek, ker me je zmerom točno plačeval ter mi ni nikdar delal neprilik. To jutro, ob navadni uri, pošljem našo deklo, Suzano, tisto debelo štulo z rdečimi lasmi, v sobo gor povprašat ga, ali želi zajutrk. Suzana potrka. Ni odgovoril. Na to se ru-javka prikopiti vsa jezna zopet dol, rekši, naj brdkega Leona le sam prebudim." — »Ah!" vzklikne uradnik. »Se li zove Leon?" — »Da, gospod sodnik, Leon." »Leon . . . dalje!" — »Kaj? ... Ah da, umem. Vi hočete izvedeti njegovo družinsko ime. Tega pa ne poznam; še tega ne vem, Če ga sploh ima." — »Dalje, dalje." — »Nu, nato rečem Suzani, da je goska; da, primojdunaj tako sem rekel — oprostite, gospod sodnik. Potem grem sam po stopnicah gor, potrkam, pa ne dobim nobenega odgovora. Ključ je tičal v ključavnici, zavrtim ga, odprem vrata, vstopim, nikogar v sobi . . . Ozrem se okoli sebe, vse v redu v sobi, postelja ni bila do-
taknena. Nu, to pa je šegavo! mislim si. In nekaj trenotkov sem stal glup tu, bograe ves glup, kakor tičje strašilo sredi polja. Zdajci se me loti misel in groza me obids... Moram vam namreč povedati, gospod sodnik, da sem malo prej bil slišal, da so našli človeka ubitega na deželni cesti pri Fremi-courtu." — »In tedaj ste mislili, da utegne ta človek biti vaš najemnik?" — »Tako je!"
Instrukcijski sodnik stopi na stran ter mu pokaže mrtveca na mizi. »Stopite bližje in poglejte," reče.
Gostilničar naredi par korakov, upre pogled y truplo ter zakriči: »On je!" ...
12.
Nato odidejo v poleg nahajajočo se sobo, uradniki sedejo okrog mize, a instrukcijski sodnik nadalje zaslišuje krčmarja.
»Tedaj ste gotovi, da je umorjenec, ki ste ga ravno videli, vaš najemnik?" — »Popolnoma gotov, gospod sodnik." — »Pravite, da poznate le njegovo ime Leen." — »Tako je." — »Tedaj je odveč, povprašati vas, ali veste kaj o njega rodbini. Ali nam morete povedati, kje je bival pred dvema mesecema, predno je postal vaš najemnik?" — »Tega ne vem. Vem le toliko, da je iz Rheimsa v Champagne." — »To je vsekako
oporišče; pišite, gospod tajnik. Je-li dobival pisma?"
Boter Bertaux zmaje z glavo. »Mislim, da je pisal mnogo pisem, ki pa nanje ni dobival odgovora," zavrne. Jedno pismo je vendar dobit, kolikor jaz vem. Predvčerajšnjim, mislim." — »Pri sebi ga ni imel. Našli ga bomo tedaj gotovo v njegovi sobi," de instrukcijski sodnik obrnivši se k generalnemu prokuratorju. Potem nadaljuje proti krčmarju: »Ali veste, zakaj je prišel mladi mož k vam v Saint-Irun?" — »Ne, gospod sodnik." — »S čim se je pa pečal?" — »Z ničemur. A pač! pisal je . . . moj Bog, koliko papirja je ta človek počečkal?"
Tajnik se namuzne. Tudi generalni prokurator in instrukcijski sodnik nista si mogla kaj, da ne bi se nasmehnila.
»Kakor je videti po njegove vnanjosti, po njegovem perilu in belih rokah, je moral biti premožen," nadaljuje instrukcijski sodnik. — »Tega ne vem." — »Pa ste vendar sami rekli, da vas je točno plačeval?" — »O, to pa to, vsakih štirinajst dni do zadnjega vinarja. Bil je varčen človek, ni po nepotrebnem trošil." — »Je-li imel kaj dragotin? Uro na primer?* — »Nikoli je nisem videl pri njem." — „ Tedaj ne verjamete, da bi ga bili oropali?" — „Kako li to morem vedeti?" — „Ali vsaj veste, kam se je napotil bil včeraj?" — „Kratko nikar, gospod
sodnik. Po zajutrku je odšel ter prišel domov proti šestim k obedu, tako da sem mislil, da ga najdem danes zjutraj v njegovi sobi.
„Je-li večkrat ponoči hodil iz hiše?"
—	„Ponoči? Ne, da bi jaz vedel. Toda po-dnevu je časih odhajal." — „Je-li dolgo izostajal?" — „Nekaj ur, časih ves dan."
—	„In ali nič ne veste, kam je hodil?" — „Nič, prav nič." — „Nu, hvala vam, boter Bertaux. Imate li sodišču še kaj povedati?"
Dobri mož se popraska za ušesom, potem na nosnem koccu ter nazadnje reče: „Nu, pač, pač, gospod sodnik." — „Mi poslušamo, vi govorite." — „V Saint-Irunu so kmalu izvedeli, da je izginil moj najemnik. Pa pride k meni stara ženica, ki jo zovejo Švicarko, ker se je rodila onostran naših gora, ter mi reče: „Boter Bertaux, pravijo, da se vašega mladega gospoda danes ponoči ubili pri Frčmicourtu." — „Jaz jo zavrnem. Nato odgovorim: Lahko je! Domov ga ni bilo." Potem pravi prav tiho: ,,Veste li, boter, kaj sem videla ponoči, tako-le okoli ene? „Kako li to morem vedeti? Ob eni, takrat sem spal kakor ka-non." Švicarka pa nadaljuje: „Nu, boter, videla sem, kako je nekdo skrivaj lezel iz vaše hiše skozi mala vrata!" Nato rečem: „To je bil moj najemnik!" Ona pa se odreže: „Ni res!"
Poslušalci so sledili njegovim besedam s plašno radovednostjo.
„Nato," nadaljuje gostilničar, „reče žena še bolj tiho: Bil je volčji ubijalec!"
Instrukcijski sodnik skoči pokonci. Župan in mirovni sodnik izmenjata iznenadena pogled; le generalni prokurator ostane miren.
Zupan izpregovori.
„To je nekdanji vojak, brhek mož, dobro znan po vsej okolici; ime mu je Jean Renaud in stanuje v vasi Civry." — „Od-kod ima čudni nadevek, volčji ubijalec"?
—	Nekaj let sem videvajo v naših gozdovih volkove, ki delajo ljudem mnogo škode, ko popadajo njihove črede. Jean Renaud, ki jo močan, srčan mož in dober strelec, je imel dobro misel, posvetiti se lovu na volkove. V zadnjih treh letih jib je ubil izvestno deset.
Instrukcijski sodnik malo pomisli. Potem reče: Ta mož tedaj stanuje v Civry-u in so ga okoli polnoči videli v Saint-Irunu, kako je skrivaj lezel iz hiše gospoda Ber-tauxa, boječe se skrivajoč vsem pogledom. To je stvar, ki daleč sega, gospoda moja."
—	„Jaz mislim za svoj del, da na Jeana Renauda ne more leteti najmanjši sum." — „Dragi mi, gospod župan, rad hočem pritrditi dobremu vašemu mnenju o tem možu, dokler nimam nadtljnih vesti; pa strašno zlodejstvo se je zgodilo. Krivec mora biti...
Iščimo ga in naša dolžnost je, da ga naj-demo."
Izjava gostilničarjeva je bila res izredne Važnosti.
Mirovni sodnik ni smel zamolčati, kaj se mu je povedalo to jutro v bližini seuil-lonske pristave o Jeanu Renaudu. Natanko pove besede ženine in obeh hlapcev.
Obraz instrukcijskega sodnika se zresni.
„Tudi tukaj ta Jean Renaud," deje. „Kakor vidite, ta človek se pokazuje povsod. Koj iz začetka se govori o neki puški. Žrtva je bila zadeta po krogli, kar zopet govori zoper Jeana Renauda, čegar orožje je vsekako moralo biti nabasano, ker je preganjal volkove. Žena trdi: „Videla sem Jeana Renauda s puško." Dva moža sta ga tudi videla, pa brez nje. To se nam mora pojasniti."
Neki mož, ki je bil postavljen za čuvaja mrliču, se približa mizi uradnikov.
„Gospodje," reče, jaz sera Jeana Renauda videl včeraj v Fremicourtu; šel je v mlin. Lahko potrdim, da ni imel puške pri sebi." — „Ob kateri uri?" — Tega ne vem gotovo. Pa že se je delala noč!" — „Go-spod župan," reče instrukcijski sodnik, „bo-dite tako dobri ter naznanite mlinarju, da ga pričakujemo tukaj."
Župan zapusti sobo. Deset minut po^ zneje se povrne z mlinarjem vred, ki je ves. bel od moke prihitel tja.
„Stopitebližje," reče instrukcijskisodnik, „ter blagovolite odgovoriti mojim vprašanjem po resnici. Ali vas je včeraj obiskal prebivalec iz Civrva z imenom Jean Renaud?" — »Da, gospod." — »Ob kateri uri!" — »Moralo je biti že črez deveto." — »Kaj li je imel pri vas opraviti?" — »Prišel je povprašat, ali je pšenica, ki mi jo je bil prinesel, že zmleta." — „Ali veste, je-li prišel naravnost, iz Civrya?" — „Prišel je bil iz Terroisea, kjer je imel opravilo." — „Je-li imel puško s sabo?" — ,,Ne, gospod." — ,Ob kateri uri vas je zopet zapustil?" — „Nu, moralo je biti okolu polenajstih; po-, tramljala sva bila malo ter izpila ga ko-, zarček." — „Dobro je. To je vse, kar smo. želeli izvedeti od vas. Zdaj lahko greste."
Po odhodu mlinarjevem je nastalo za lip globoko molčanje.
»Dosedaj," počne nato generalni pro-curator, „bi kazalo vse, da je Jean Renaud storilec ali krivec. Uboj se je zgodil očividno 30 deseti uri, ob času, ko na pristavi seuil-onski vse spi, ker niso tam ničesar slišali.. 5daj zapusti Jean Renaud mlin o pol-majstih, se obrne proti Civryu ter skoro. sreča mladega človeka. Nedvomno je vedel,4
da ima nesrečnik ob tej uri storiti to pot. Premislimo zdaj reč zaradi puške. On je ni imel s sabo, ko je prišel v Terroise, ni je imel zapustivši mlin, to je dokazano, mnoge priče temu pritrdijo. Pa neka ženska trdi nasprotno; ona pravi, da je videla Jeana Renauda zvečer s puško. Jaz verujem na to izjavo ženino, kakor verujem tudi na drugo. Ta žena je lahko Jeana Renauda o pol-sedmih, ob sedmih, celo pozneje srečala s puško, in deset minut pozneje ga je bilo lahko srečati brez puške. Če je Jean Renaud krivec, ki ga iščemo, potem je svoje dejanje prej bil sklenil ter na planem poskril orožje, ki se ga je mislil poslužiti. — Sledimo mu na njegovem odhodu iz mlina: on zapusti Fremicourt o polenajstih, vzame puško iz skrivališča, leže na cestni obronek v zasedo ter čaka . .
„Po dovršenem delu se približa žrtvi, da jo oropa. Nesrečnik še diše; ubijalec ga vzdigne ter ga vleče dalje; zakaj? Tega ne morem uganiti. Morda ga je bil obšel kes in je hotel pomagati njemu, ki ga je ustrelil. Pa žrtva mu umrje v rokah. Če je morilec imel le količkaj kesa, minul ga je le-ta takoj. V svoji nadi na veliko svoto ogoljufan ni hotel drobiža v telovnikovem žepu. Ve, kje lahko več dobi. Hiti v Saint-Irun, in ob =eni uri ponoči vidi žena, ki je prej pridala, Jeana Renauda skrivaj lazečega iz go-
stilnice gospoda Bertauxa. Odkod je li prišel? Je-li v sobi umorjenčevi našel to, česar je iskal; kdo li to ve?"
Župan fremicourtski povesi glavo. Mirovni sodnik je enako njemu žalosten. Toda zagovarjati se ga nista upala, ker bi bil vsak zagovor brezuspešen proti taki gotovi in strašni obdolžitvi.
Najtežji dokazi so se naenkrat zbrali proti Jeanu Renaudu, tako da ni bilo več dvomiti, da je kriv.
Generalni prokurator vstane, pomigne mirovnemu sodniku, in vsi trije uradniki se umaknejo k oknu, kjer se nekaj časa poti-homa pogovarjajo med seboj.
Potem pokliče instrukcijski sodnik straž-mojstra.
,,Koliko žandarjev imate?" ga povpraša.
—	„Dra." — „Enega pustite kot stražo pred županijo, z drugim idite v Civry ter primite Jeana Renauda, volčjega ubijalca."
—	„In če ga ne najdeva?" — ,,Mislil bi, da ni še pobegnil. A če je temu tako, pridite nemudoma nazaj ter nam to naznanite. Potem bomd videli dalje." — „Kam naj ga priženeva?" — „Sem-le. In če se ne povrnemo še iz Saint-Iruna, kamor se nemudoma napotimo, tedaj vam župan ukaže prostor, da spravite jetnika na varno. Ne smete ga pa pustiti niti za trenotek iz vida.
In zdaj idite, stražmojster, ter izvršite, kolikor hitreje morete, dana vam povelja." Žandar pozdravi ter se odstrani.
NARODNA IN UNIUERZITETNfl KNJIŽNICA
<8r
00000289743
„PROKLETfl"
izide v osmih zvezkih, in sicer je označeno nadaljevanje vsakega zvezka na zadnji strani. Ta zvezek romana „Prokleta" se nadaljuje pod naslovom:
Vsi zvezki se dobivajo v vsaki knjigarni ali pa pri založniku
V. Požgaju
knjigoveznica t Kranju.