PREOBRAZBA VISOKOŠOLSKIH KNJIŽNIC ZA UČINKOVITO
podporo spremenjenim matičnim okoljem
Transformation of Academic Libraries for the Efficient Support of a Changed Higher Education Environment
Melita Ambrožič
Oddano: 18. 12. 2012 - Sprejeto: 2. 1. 2013
1.02 Pregledni znanstveni članek 1.02 Review article UDK 027.7
Izvleček
Visokošolske knjižnice so že od nastanka prvih univerz predstavljale enega ključnih dejavnikov za uspešno uresničevanje njihovih poslanstev. Akademsko okolje jih je prepoznavalo kot družbena in intelektualna središča, kot »srce« univerze, in sicer tako v simbolnem pomenu kot pomenu njihove fizične umestitve v prostor visokošolskih ustanov. Pojav interneta ter hiter razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije sta v visokošolskem izobraževalnem ter znanstvenoraziskovalnem procesu povzročila številne spremembe, ki so spodbudile tako razmišljanja o prihodnosti visokošolskih knjižnic kot tudi njihove odzive na spremenjene potrebe matičnih okolij. V članku so predstavljeni nekateri izzivi, s katerimi se srečujejo visokošolske knjižnice po svetu, ter njihova prizadevanja za ohranitev osrednje vloge v svojih akademskih okoljih. Izkušnje tujih knjižnic so lahko vodilo pri oblikovanju vizije razvoja slovenskih visokošolskih knjižnic in njihovem odzivanju na spremembe v okolju. A njihova prihodnost bo odvisna tudi od nadaljnjega razvoja izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega procesa na njihovih matičnih visokošolskih zavodih ter prepoznavanja vloge knjižnic kot dejavnika, ki pomembno vpliva na njegove končne izide.
Ključne besede: visokošolske knjižnice, prihodnost knjižnic, digitalno okolje, tehnološke spremembe, knjižnične storitve
Abstract
Since the very birth of universities academic libraries have been one of key success factors for the universities to realize their mission. Academic environment recognized an academic library as a social and intellectual centre, as the »heart« of the university since it is located in the centre of its parent institution as the heart is in the body. The emergence of the internet and the advances in information and communication technology have brought unprecedented changes to higher learning and research which reinforced the need for rethinking their future as well as their response to changes of the academic environment.
The article aims to present some challenges of academic libraries in today's world and their efforts to retain the key role in the academic environment. Slovenian academic libraries may reshape their development plan and vision following the lessons learned from foreign academic libraries and their response to changes of their environment. However, their future depends on the development of educational and research process at their parent institutions and the recognition of academic libraries as an important factor to affect educational and research outcomes of higher education.
Keywords: academic libraries, future development, digital environment, technological changes, library services
1 Uvod
Temeljni namen in poslanstvo knjižnic ostajata skozi zgodovino enaka, tj. zbiranje in organiziranje informacij, zapisanih na različnih nosilcih zapisa, zagotavljanje dostopa do znanja in ohranjanje zapisov narodove duhovne ustvarjalnosti za prihodnje rodove. Knjižnice predstavljajo mesta za uresničevanje pravice prebivalstva do neoviranega dostopa do informacij, ki jih potrebujejo za uresničevanje svojih kulturnih, izobraževalnih in raziskovalnih potreb, pa tudi potreb po druženju in skupnem ustvarjanju novih znanj. S pojavom interneta, razvojem svetovnega spleta ter prehajanjem izobraževalne in znanstvenoraziskovalne dejavnosti v virtualni prostor se obseg ustvarjenih podatkov in informacij skokovito povečujeta, spremenile pa so se tudi potrebe in pričakovanja njihovih uporabnikov. Do podatkov in informacij želijo dostopati ob kateremkoli času in od koderkoli, na hiter in preprost način, brez tehnoloških in drugih omejitev. Knjižnice, tudi visokošolske, so se tako znašle v okolju številnih sprememb in izzivov, ki terjajo od njih nove načine uresničevanja poslanstev in temeljit razmislek o njihovi vlogi v prihodnosti. Nekateri so prepričani, da se okolje, v katerem živimo, spreminja tako hitro, da bi bilo treba poslanstvo knjižnic opredeliti na novo. Drugi menijo, da o tem ni treba razmišljati, kajti med ustvarjalci informacij in njihovimi uporabniki posredniki, kot so knjižnice, kmalu ne bodo več potrebni. Za odgovor bodo služile

misli Frienda, ki je zapisal, da je poslanstvo, ki so ga knjižnice uresničevale stoletja, relevantno tudi danes, le poti za njegovo uresničevanje so se spremenile, kot že velikokrat v zgodovini. Knjižnice morajo spremembe vedno dojemati kot izziv in priložnost za nadaljnji razvoj ter se nanje pravočasno odzvati (Friend, 1998).
V strokovni literaturi obstaja množica del, v katerih avtorji predstavljajo odzive visokošolskih knjižnic na spremembe v okolju in opozarjajo, da se bodo pri zagotavljanju informacij v prihodnje srečevale s še hujšo konkurenco kot danes. Ross in Sennyey (2008) navajata, da so zaradi novega, tekmovalnega okolja številne visokošolske knjižnice začele uvajati nove modele storitev, prilagojene digitalnemu okolju in mobilnim tehnologijam, nove modele nabave in obdelave gradiva, z organizacijskimi spremembami poskušajo povečati učinkovitost delovnih procesov, s spreminjanjem namembnosti prostorov in z njihovim preoblikovanjem pa ponovno postati osrednji prostor visokošolskih ustanov. Vprašanje pa je, ali bodo te spremembe dovolj za ustrezno umestitev knjižnic v paradigmo digitalnih informacij in za njihov obstoj v prihodnosti.
Razmišljanja o prihodnosti visokošolskih knjižnic niso nova. Tako je bil že leta 1949 na konferenci, ki je potekala na Univerzi Harvard, predstavljen referat, v katerem se je avtor spraševal o njihovem obstoju, napovedal pa je tudi zaton tiskane knjige (Antell in Engel, 2006). Dvomi o visokošolskih knjižnicah kot nujnem podpornem dejavniku izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega procesa so postali pogostejši sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Wisner (2001) je npr. ironično zapisal, da se moramo sprijazniti z dejstvom, da se je njihovo zgodovinsko poslanstvo končalo, knjižnične zgradbe bodo v naslednjih stotih letih izginile, e-bralniki pa bodo »zabili zadnji žebelj v skupno krsto knjižničarjev« (cv. Gayton, 2008, str. 61). Hardesty (2000) pa opozarja, da se fizični obisk v knjižnicah, ki niso prilagodile prostorov in storitev potrebam nove generacije uporabnikov, zmanjšuje, uporaba tradicionalnih referenčnih služb upada, prav tako izposoja tiskanih gradiv. Rezultati različnih empiričnih študij, ki so poskušale dokazati pozitiven vpliv knjižnic na študijske izide študentov, pa niso ponudili nedvoumnih dokazov za to. Sodobna tehnologija, ki je spremenila in izboljšala način dela knjižnic ter ponudbo njihovih virov in storitev, žal hkrati uprave visokošolskih ustanov spodbuja k razmišljanju, če sploh še potrebujejo fizične knjižnice in knjižničarje nasploh. Ponudniki virtualnih knjižnic jih prepričujejo, da ne. Škodljivo je tudi vedenje nekaterih akreditacijskih agencij, ki akreditirajo razne virtualne univerze z virtualnimi knjižnicami, temelječimi le na spletnih virih. Hardesty je prepričan, da prav zaradi takšnega ravnanja knjižnice nekaterih visokošolskih ustanov, nekoč široko odprte javnosti, danes zapirajo vrata ali omejujejo storitve. In čeprav se lahko pohvalijo s številnimi dosežki, npr. avtomatizacijo dela, ustvarjanjem računalniških katalogov, digitalizacijo gradiv, gradnjo in ponudbo digitalnih zbirk, zagotavljanjem dostopa do elektronskih
virov, ne le znotraj matičnih ustanov, ampak tudi na daljavo itd., jih visokošolskemu okolju ne znajo dovolj uspešno predstaviti kot ustvarjanje njegove dodane vrednosti.
A če so se še pred dobrim desetletjem pojavljale napovedi o izginjanju knjižnic v smislu fizičnih zgradb, ki naj bi jih postopoma zamenjale digitalne knjižnice in elektronske storitve, danes tako podatki o obisku knjižnic kot tudi različne študije o dojemanju prostorov knjižnic kažejo, da jim obiskovalcev ne manjka. Vračajo se vanje, ker jim prostor knjižnice daje občutek povezanosti z znanjem, jih spodbuja k študiju in ustvarjalnemu razmišljanju ter delitvi svojih znanj z znanjem drugih obiskovalcev. Knjižnica jim ponuja skupnostni prostor, v katerem lahko v mirnem okolju študirajo in raziskujejo, pri čemer niso sami, saj so vidni drugim in vidijo druge. Ponuja jim tudi družabni prostor, v katerem lahko študirajo in ustvarjajo nova znanja skupaj z drugimi, se družijo, uživajo ob klepetu ali kulturnem dogodku. Vendar se uporabniki v knjižnice ne vračajo le zaradi všečnih prostorov, prijetnih kavarn in kulturnih ali zabavnih prireditev. Samo prenova prostorov in popestritev dogajanj v njih ter prisotnost v spletnem okolju in v družbenih omrežjih za ohranitev knjižnic kot osrednjih mest visokošolskega učnega, študijskega in znanstvenoraziskovalnega dela ni dovolj. Nujni so tudi novi modeli storitev, usmerjeni k potrebam uporabnikov, novi pristopi v upravljanju knjižničnih zbirk in strokovni obdelavi gradiva, pa tudi spremembe v organizacijski strukturi knjižnic ter reorganizacija in večja učinkovitost delovnih procesov.
2 Visokošolske knjižnice v sodobnem učnem procesu in znanstvenem komuniciranju
Danes je na številnih univerzah poučevanje še vedno usmerjeno na vsebino, in ne na učečega, ugotavlja Choy (2005). Učitelji posredujejo učne vsebine, študentje jih usva-jajo in to dokazujejo na izpitnih preverjanjih. Zaradi sodobne informacijske tehnologije in uporabe interneta pa je takšen pristop zastarel. Danes imajo tako študentje kot pedagoški delavci v spletnem okolju na voljo ogromne količine informacij, in če je bil nekoč pomemben proces iskanja ter pridobivanja informacij, postajajo zdaj pomembni njihov izbor, evalvacija in uporaba za samostojno ustvarjanje novega znanja. Prihodnost naj bi zaznamovale naslednje spremembe v učnem okolju:
•	Preusmeritev z učnih vsebin na učečega: učeči bo sam iskal vsebine, ki jih bo potreboval za rešitev določene učne situacije, in jih ne le povzemal.
•	Namesto enkratnega vseživljenjsko učenje: življenjska doba informacij in znanja se je dramatično skrajšala, vseživljenjsko izobraževanje pa ni nujno le zaradi osebne želje po stalnem razvoju, ampak zlasti zato, da posameznik ostane konkurenčen na trgu dela in delovnem mestu. Zato morajo biti stalni študentje. Alumniji bodo
postali vseživljenjski študentje univerz, potreba po podpornih servisih, kot so knjižnice, se bo zato povečala.
•	Spremembe v informacijskem vedenju: študentje imajo danes drugačne vedenjske vzorce kot prejšnje generacije, saj sta informacijska in komunikacijska tehnologija del njihovega vsakdanjika. Splet uporabljajo kot primarni vir informacij in verjamejo, da je vse, kar potrebujejo, dostopno na spletu. Učijo se raje s poskušanjem in na napakah, sistematični pristop bi terjal preveč časa in naporov. So vešči opravljanja več dejavnosti hkrati, ves čas želijo biti povezani, do zamud imajo ničelno toleranco. Zato nova generacija drugače pristopa k študiju kot generacija njihovih staršev.
•	Od obiska na daljavo do uporabe knjižnice kot prostora: ker tako študentje kot akademsko osebje vse bolj uporabljajo elektronske vire in storitve na daljavo, so knjižnice začele resno razmišljati o vlogi in pomenu svojih fizičnih prostorov, s prenovami pa tudi resnično dosegle, da so se začeli uporabniki vračati. Njihovo okolje, možnost srečanja z drugimi in skupnega študija ter raziskovanja so dejavniki, ki pomembno prispevajo k problemskemu reševanju raziskovalnih problemov in s tem k boljšim študijskim izidom.
•	Od individualnega do sodelovalnega učenja: skupinske oblike študija so postale prevladujoče, ob porazdelitvi študijskih nalog med člane skupine je končni rezultat boljši, kot bi bil ob individualnem delu. V nasprotju s študijskim procesom, ki je poudarjal vsebino in s tem individualno delo, današnji spodbuja timsko delo in delo v skupinah.
Novo učno okolje bo imelo vpliv tudi na dejavnost knjižnic. Ob usmerjenosti študija na vsebino so morale v prvi vrsti zagotavljati čim večje knjižnične zbirke, ki so jih študentje najpogosteje uporabljali v času priprav na izpite. Na učečega usmerjeno okolje pa spodbuja uporabo raznovrstnih informacijskih virov v trenutku, ko jih potrebuje za reševanje raziskovalnega problema. Zbirk ni več mogoče načrtovati in graditi na osnovi relativno nespremenljivih in dalj časa veljavnih študijskih programov, saj se slednji vedno hitreje spreminjajo. Da bi lahko zagotovile primerne in relevantne vire, morajo knjižnice natančneje kot nekoč poznati namen in cilje študijskih programov ter pričakovane učne izide, zbirke pa zasnovati širše, sicer ne bodo pokrivale dinamičnih potreb študentov. V takšnem učnem okolju je nujna tudi visoka stopnja informacijske pismenosti študentov. Knjižnice imajo zato priložnost, da svoje znanje in željo prispevati k boljšim učnim izidom študentov pokažejo s sodelovanjem v programih informacijskega opismenjevanja. V učnem okolju, usmerjenem na učečega, mora tako pedagoško kot knjižnično osebje več časa nameniti podpori učnim potrebam študentov in komunikaciji z njimi. S širitvijo programov visokošolskih ustanov na področje vseživljenjskega učenja in v mednarodno okolje pa se bodo knjižnice srečevale z vedno bolj raznovrstno populacijo uporabnikov, drugačno od tradicionalnih skupin, ki
jih že dobro poznajo. Raznovrstnost potreb novih uporabnikov bo terjala tudi nove načine ponudbe storitev, npr. študij na daljavo - v spletnem okolju.
Choy (2005) je prepričan, da bodo fizične knjižnice v učnem procesu tudi v prihodnje imele pomembno vlogo, in sicer ne le kot ponudnice dostopa do informacijskih virov, ampak tudi kot družabni in skupnostni prostor. Tudi ko bodo nekoč vsi viri in storitve na voljo v elektronski obliki, se bodo pojavljale nove oblike učenja. Učenje je družbena in multidimenzionalna dejavnost, ki temelji na človeški interakciji. Knjižnice so močan simbolni in kulturni prostor, ki spodbuja učenje in daje občutek intelektualne svobode. Pri ponudbi prostora se moramo zato vedno vprašati, kako bo vplival na uporabnike, na njihovo učno motivacijo, vedenje in navade. Spodbuja naj sodelovalno delo in diskusije, omogočiti pa mora tudi mirno okolje za individualni študij in refleksijo.1
Na dejavnost knjižnic vplivajo tudi spremembe v procesu raziskovanja in znanstvenega komuniciranja nasploh. Uspešno raziskovalno delo se odraža v večji prepoznavnosti visokošolskih ustanov, njihovem ugledu, višjih pridobljenih sredstvih ipd., ustvarja pa tudi boljše učno okolje za študente, saj jim omogoča aktivno sodelovanje pri ustvarjanju znanja. Tako kot na področju učenja tudi na področju raziskovanja sodobna informacijska in komunikacijska tehnologija omogočata in spodbujata nove načine dela. Raziskovalna dejavnost poteka znotraj procesa znanstvenega komuniciranja, katerega temelj je objavljanje znanstvenih člankov (časopisov) in knjig. Znanstvene publikacije so srce sistema znanstvenega komuniciranja, v njih predstavljeni rezultati raziskav omogočajo kumulativnost znanstvenih spoznanj ter prepoznavnost in vpliv njihovih avtorjev znotraj posameznih znanstvenih področij. Zaradi stalnega naraščanja cen znanstvenih časopisov knjižnice vse težje zagotavljajo njihovo dostopnost. Razvoj odprtega elektronskega publiciranja in dostopa do znanstvenih objav ter raziskovalnih podatkov ponuja avtorjem nove možnosti objavljanja njihovih del in izkoriščanja dognanj drugih, knjižnicam pa nalaga nove naloge. Znanstvene publikacije morajo biti dostopne in najdljive skozi čas, imeti morajo torej tudi trajne označevalnike in me-tapodatke, njihovo ohranjanje za uporabo v prihodnosti pa zahteva ustrezne tehnične rešitve in znanja. Choy (2005) navaja, da je temeljna naloga nacionalnih knjižnic ohranjanje narodove pisne kulturne in znanstvene dediščine, visokošolske knjižnice pa morajo zagotoviti, da bodo intelektualni proizvodi njihovih matičnih ustanov ohranjeni in dostopni za uporabo v prihodnosti. Zaradi dinamičnih in raznovrstnih oblik predstavljanja rezultatov raziskovalnega dela se bodo knjižnice srečevale s tehničnimi in konceptualnimi težavami, kajti publikacije bodo mešanica različnih digitalnih objektov, nekatere bo mogoče upravljati le s pomočjo zunanje programske podpore.
Lin, Chen in Chang (2010) opominjajo, da se mora pri načrtovanju knjižničnih prostorov uporabniku omogočiti ne le dostop do elektronskih virov, ampak tudi do klasičnih, mu omogočiti interakcijo z njimi.
Srečevale se bodo tudi z organizacijskimi vprašanji, kajti digitalni viri bodo večinoma nastajali s sodelovalnim delom in bo njihovo ohranjanje ter zagotavljanje dostopa predmet dogovora med več ustanovami. Zaradi zahtevnosti naloge in stalnih novosti v metodah ohranjanja digitalnih virov bodo morale medsebojno tesno sodelovati, prav tako z različnimi enotami znotraj in s partnerji zunaj svoje visokošolske ustanove. Ker ta dejavnost predpostavlja raziskovalne in razvojne napore, gre pričakovati, da bodo potrebne vire zanjo lahko zagotovile le redke knjižnice.
Informacijska in komunikacijska tehnologija spreminjata tudi delovno okolje znanstvenikov, saj imajo ne glede na njihovo medsebojno fizično oddaljenost na voljo učinkovita orodja za sodelovanje. Stalni dostop do skupnega virtualnega delovnega prostora, informacijskih virov in celo raziskovalne opreme omogočajo globalna partnerstva. Število raziskovalnih skupin, ki delujejo v virtualnem prostoru, hitro narašča, tovrstne projekte pa spodbujajo tudi univerze. Neal (2011) opozarja, da hiter razvoj e-raziskovalne kibernetske infrastrukture zahteva tudi uvajanje novih modelov upravljanja znanstvenih informacij. Da bi visokošolske knjižnice obdržale svoje mesto v procesu znanstvenoraziskovalne dejavnosti, se morajo v raziskovalne skupnosti in njihove podatkovne centre vključevati kot partnerice ter prevzeti vodilno vlogo pri ohranjanju, prenosu in razširjanju znanja.
Tako učenje kot raziskovanje sta odvisna od sistema, ki zagotavlja shranjevanje in prenos znanja, saj predstavljata kumulativni proces, njun razvoj temelji na preteklem razvoju in prenosu ter razširjanju znanja. Nekoč so imele pri tem prevladujočo vlogo tiskane knjige in kasneje znanstveni časopisi. Knjižnice so s svojimi zbirkami in storitvami predstavljale enega temeljnih dejavnikov za delo univerz, saj so upravljale prenos in razširjanje znanja. Študentje in akademsko osebje je bilo odvisno od knjižnic kot edinih prostorov, kjer so lahko učinkovito izrabljali sisteme za prenos znanja. V digitalnem okolju je postala knjižnica le eden od številnih vozlišč za dostop do informacij. Informacijski viri so danes močno razpršeni in preprosto dostopni prek različnih iskalnikov in vmesnikov, ki jih ponujajo tako komercialne kot nekomercialne organizacije, na voljo so tudi virtualne znanstvene knjižnice, npr. Questia.2 Knjižnice torej nimajo več monopola na področju hranjenja in zagotavljanja dostopa niti do klasičnih niti do elektronskih informacijskih virov, zato morajo svojo dejavnost usmeriti na storitve
2 Tako Questia, virtualna znanstvena knjižnica, ob nizki članarini zagotavlja preprost dostop do gradiva in orodij za znanstveno raziskovanje, ki je na voljo 24 ur vse dni v tednu. Vzpostavljena je bila leta 1998 njen sedež pa je v Chicagu. Zagotavlja več kot 70.000 knjig in 6 milijonov člankov, od ustanovitve do danes je imela več kot 500.000 uporabnikov - članov. Glej: http://www.questia.com/. Choy (2005, str. 8) navaja, da tovrstna ponudba vabi vodstva visokošolskih ustanov k ukinjanju svojih knjižnic, kajti članarina za dostop do virov je nizka, stroški delovanja matičnih knjižnic pa so bistveno višji.
z dodano vrednostjo za uporabnike, ugotavlja Choy (2005). Ena od njih je agregacija in selekcija virov, ki so relevantni za določeno skupino uporabnikov. Ponudniki elektronskih informacijskih virov namreč virov, ki jih vključijo v svojo (paketno) ponudbo, ne izbirajo na osnovi potreb določene ustanove ali skupine uporabnikov; po navadi je primaren komercialni interes. Posamezen ponudnik nima tako zasnovane zbirke kot tipična visokošolska knjižnica, ki zbirko gradi glede na učne in raziskovalne potrebe uporabnikov in jo tudi prilagaja spremembam v njihovih potrebah. Naraščajoče število odprto dostopnih virov na internetu bo nedvomno zmanjševalo vlogo knjižnic kot posrednikov informacij, vendar bodo med obilico dostopnih virov uporabniki vedno težje našli relevantne. Z organiziranjem in strukturiranjem informacij na internetu bodo knjižnice lahko ponovno imele osrednjo vlogo pri prenosu in razširjanju znanja.
3 Sodobno informacijsko vedenje uporabnikov visokošolskih knjižnic
Študija OCLC College Student's Perceptions of Libraries and Information Resources (2006), temelječa na rezultatih ankete, ki je zajela 3348 dodiplomskih in podiplomskh študentov iz Avstralije, Kanade, Indije, Singapurja, Velike Britanije in ZDA, pojasnjuje njihovo dojemanje vloge knjižnic, informacijsko vedenje ter poznavanje informacijskih virov, ki jih zagotavljajo knjižnice. Avtorje so zanimale tudi razlike med študenti in preostalimi anketiranci. Kar 87 odstotkov študentov je navedlo, da so že obiskali visokošolsko knjižnico, knjižnično izkaznico jih ima 90 odstotkov, 65 odstotkov jih knjižnico obišče najmanj enkrat na mesec (14 odstotkov vsak dan, 34 odstotkov tedensko). 44 odstotkov jih je v zadnjih treh do petih letih knjižnico obiskovalo pogosteje kot prej, 25 odstotkov redkeje. V prihodnosti bo knjižnico polovica anketiranih študentov obiskovala enako pogosto, kar 38 odstotkov pa še pogosteje. Študentje izkazujejo dobro poznavanje spletnih iskalnih orodij, saj jih 72 odstotkov navaja, da orodja poznajo izjemno dobro, zelo dobro ali dobro. Nekaj več kot tretjina je dobro seznanjena s knjižnicami, bolj kot preostali anketiranci poznajo virtualne knjižnice (le 4 odstotki še niso slišali zanje). Dobro poznajo tudi različne elektronske informacijske vire in storitve knjižnic, spletne strani knjižnic obiskuje 61 odstotkov vprašanih (kar je dvakrat več kot preostali anketiranci in tudi precej več kot respondenti večine drugih raziskav). Najpogosteje uporabljajo e-pošto, iskalna orodja, orodja za neposredno sporočanje (ang. Internet messengers), e-novice, najmanj pa RSS obveščanje, spletno storitev Vprašaj knjižničarja oziroma Vprašaj strokovnjaka, zvočne knjige ter bloge.
89 odstotkov anketiranih študentov svoje raziskovanje začenja z uporabo iskalnih orodij in le 2 odstotka prek spletne strani knjižnice. Daleč največ (68 odstotkov) študentov, uporabnikov spletnih iskalnikov, uporablja Google. Informacije o novih informacijskih
virih (če se ne upošteva tistih, ki jih dobijo s pomočjo iskalnikov) najpogosteje dobijo od prijateljev (67 odstotkov), s pomočjo povezav z obstoječih elektronskih virov ali spletnih strani (61 odstotkov), od pedagoških delavcev (50 odstotkov) in od knjižničarjev (33 odstotkov).3 Kot vir informacij so študentom najljubša iskalna orodja (92 odstotkov), a tudi knjižnice (85 odstotkov), vendar so jim v primerjavi s preostalimi respondent ljubše virtualne knjižnice. Kot prvo izbiro za iskanje informacij bi jih 72 odstotkov uporabilo spletni iskalnik, 14 odstotkov fizično knjižnico in 10 odstotkov virtualno. Študentje, ki kot iskalno orodje najpogosteje uporabljajo Google, so v največjem deležu to orodje izbrali tudi kot najbolj zaupanja vreden vir informacij. Raziskava je pokazala, da študentje relativno malo uporabljajo elektronske vire, ki jih zagotavljajo knjižnice, a tisti, ki jih, jih razumejo kot dober in zanesljiv vir. Zelo malo uporabljajo storitev Vprašaj knjižničarja (8 odstotkov), jo pa cenijo kot zanesljiv vir informacij. Najmanj enkrat na mesec v knjižnici študirajo oziroma delajo študijske naloge (48 odstotkov), uporabljajo računalnike oziroma dostop do interneta (45 odstotkov) ter baze podatkov (44 odstotkov), pregledujejo referenčno gradivo (42 odstotkov), si izposojajo klasično gradivo (39 odstotkov), pridobivajo kopije člankov (32 odstotkov) ali pri svojem raziskovanju uporabljajo strokovno pomoč knjižničarjev (33 odstotkov). Pomoč knjižničarjev pri uporabi elektronskih virov je že iskalo 46 odstotkov študentov, 54 odstotkov pa še nikoli.
Na vprašanje o prednostih fizične knjižnice oziroma iskalnikov kot orodij za dostop do informacij največ prednosti pripisujejo iskalnikom (dostopnost, hitrost, priročnost, preprosta uporaba, brezplačnost), knjižnice pa štejejo kot bolj zaupanja vredno in natančno orodje za dostop do informacij. Velik delež vprašanih se strinja, da knjižnice v iskalnem procesu prispevajo dodano vrednost, a kljub temu informacije raje pridobivajo sami s pomočjo spletnih iskalnikov kot pa s pomočjo knjižničarjev. Tisti, ki pri izbiri in vrednotenju najdenih informacij iščejo pomoč po njihovem mnenju zanesljivega vira, najpogosteje izberejo pedagoške delavce; knjižničarje štejeta kot najbolj zanesljiv vir za vrednotenje informacij le 2 odstotka anketiranih študentov. Največji delež (86 odstotkov) anketiranih študentov vidi najpomembnejšo vlogo visokošolske knjižnice v ponudbi prostora za študij, najmanjši pomen pa pripisujejo vlogi knjižnice kot prostora za srečevanje in druženje.
Avtorji raziskave ugotavljajo, da večina rezultatov potrjuje smernice, ki so jih zaznali že v prejšnjih študijah. Vendar je opazno, da študentje tako visokošolske kot splošne knjižnice obiskujejo več kot drugi udeleženci ankete in da pričakujejo, da jih bodo v prihodnosti obiskovali še več. Ross in Sennyey (2008, str. 150) opozarjata, da je študija OCLC pokazala, da velik delež anketiranih študentov sicer uporablja knjižnico kot
To predstavlja bistveno večji delež, kot je bil ugotovljen pri drugih udeležencih raziskave, saj slednji knjižničarje kot vir informacij postavljajo na zadnje mesto.
fizični prostor, a so jim kot orodje za dostop do informacij ljubši spletni iskalniki, fizične ali virtualne knjižnice pa so skoraj nepomembne.
Avtorji kvalitativne raziskave (George et al., 2006) o informacijskem vedenju študentov magistrske in doktorske stopnje na Univerzi Carnegie Mellon4 (Pittsburgh, Pensilva-nija, ZDA) ugotavljajo, da imajo na njihovo informacijsko vedenje močan vpliv druge osebe. Skoraj vsi intervjuvanci so navedli, da svoje raziskovalno delo in iskanje informacij začenjajo ob pomoči osebja univerze, tj. učiteljev, svetovalcev ipd. Ti jih uvedejo v raziskovalni proces, jim dajo potrebna navodila in nasvete glede iskanja informacijskih virov, običajno pa jim tudi priporočijo temeljne vire in jih tekom študija opozarjajo na nove. Naslednji pomemben vir informacij so zanje drugi študentje, tako v okviru dela v skupinah kot s posredovanjem zanimivih informacij oziroma informacijskih virov. Nekatere raziskovalne skupine si ustvarijo skupne knjižnice gradiva, bolj izkušeni pa mlajšim svetujejo, kako uporabljati knjižnične vire in storitve. Na knjižničarje se obračajo manjkrat, največkrat v primeru tehničnih vidikov iskanja informacij. Tisti, ki se obračajo na knjižničarje, visoko cenijo njihovo sposobnost, da jih usmerijo na relevantne vire, jih opozarjajo na nove in jih usposobijo za samostojno iskanje. Po načinu iskane pomoči se razlikujejo; nekateri se radi oglasijo pri informacijskem pultu, drugi raje uporabljajo mrežni klepet s knjižničarjem. Vsi so navedli, da obiskujejo knjižnico prek interneta, ki je sicer njihovo najpogostejše orodje za iskanje informacij. Uporaba spletnih iskalnih orodij se jim zdi priročna in omogoča hitro pridobitev velike količine raznovrstnega gradiva. V primerjavi s fizičnim obiskom knjižnice jim prihrani tudi veliko časa. Kar 97 odstotkov v raziskavo vključenih študentov začenja svoje iskanje s pomočjo spletnih iskalnikov,5 najpogosteje s pomočjo Googla, nato pa veliko časa porabijo za selekcijo najdenih virov. Pri iskanju najpogosteje uporabljajo iskalne izraze v naravnem jeziku. Kljub temu pa ocenjujejo, da ima knjižnica pomembno vlogo v njihovem raziskovalnem delu,6 pomaga jim pri orientaciji med viri in pri njihovi uporabi, a pri tem dajejo prednost ponudbi elektronskih virov v celotnem besedilu in storitvam,
Univerza z 12.000 študenti in 5000 zaposlenimi s kampusi v Pittsburgu, Katarju in Silicijevi dolini ima zelo razvito raziskovalno dejavnost, v katero so vključeni tudi podiplomski študentje. V raziskavo je bilo vključenih 100 podiplomskih študentov z različnih znanstvenih področij univerze.
Največjo naklonjenost iskalnikom so izrazili študentje tehniških ved.
Izjema so študentje računalništva, med katerimi jih je le petina navedla, da je univerzitetna knjižnica zanje pomembna.
4

dostopnim na daljavo, ki jih lahko uporabljajo kadarkoli in pri tem niso odvisni od odpiralnega časa knjižnice.7
Čeprav večina podiplomskih študentov daje prednost elektronskim virom, jih 82 odstotkov navaja, da uporabljajo tudi fizično knjižnico in njene klasične vire, tj. knjige, učbenike in referenčno gradivo, več kot polovica tudi periodične publikacije. Prav tako navajajo, da za raziskovalno delo raje uporabljajo tiskane (oziroma natisnjene) vire, saj je njihovo prebiranje lažje kot prebiranje elektronskih. Uporabljajo tudi storitev med-knjižnične izposoje, v knjižnici študirajo, uporabljajo naprave za tiskanje dokumentov, v njo zahajajo zaradi sprostitve. Samo 5 odstotkov intervjuvancev je navedlo, da gredo v knjižnico le redko. Najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na manjšo uporabo knjižnice, njenih virov in storitev, je njihova želja, da informacije pridobijo čim hitreje, sicer pa tudi premajhno poznavanje ponudbe knjižnice, težave pri nameščanju nekaterih aplikacij, nepregledna spletna stran knjižnice in težave pri iskanju starejšega gradiva.
Raziskava o informacijskem vedenju bodočih znanstvenikov, ki sta jo izvedla Britanska knjižnica in CIBER (Information behaviour of the researcher of the future, 2008), je želela ugotoviti, na kakšen način elektronske informacijske vire išče in uporablja mlajša generacija, ter preveriti domneve o njeni »drugačnosti«, tj. drugačnih informacijskih potrebah in informacijskem vedenju ter načinih komuniciranja. Avtorje je zanimalo tudi, če je stopnja informacijske pismenosti mladih res nižja kot pri generaciji starejših. Vse te značilnosti bodo vplivale na njihov način uporabe knjižnic v prihodnosti, ko bodo postali študentje oziroma raziskovalci. Avtorji so želeli preveriti tudi nekatere trditve o t. i. »Google generaciji« (rojeni po letu 1993), ki jih lahko zasledimo v literaturi.8 V analizi, ki je nastala, svarijo pred poenostavljenimi predstavami, kajti informacijsko vedenje se ni spremenilo le pri mlajši generaciji, ampak tudi pri pedagoških delavcih, raziskovalcih in drugih ljudeh.
Analiza vedenja mlajše generacije uporabnikov dveh spletnih informacijskih virov Britanske knjižnice in pregled ugotovitev drugih raziskav kažejo, da mladi v virih, ki jih najdejo, pregledajo le nekaj strani, nato pa stran zapustijo in se nanjo večinoma ne
7	Tudi avtorji raziskave o informacijskem vedenju slovenskih raziskovalcev (Vilar, Bartol, Pisanski in Južnič, 2012) ugotavljajo, da so slednji bolj naklonjeni uporabi spletnih iskalnikov kot pa uporabi »formalnih informacijskih virov«, kot so zbirke elektronskih časopisov ali specializirane bibliografske baze podatkov. Prednost dajejo elektronskim informacijskim virom in orodjem, ki zagotavljajo takojšen dostop do celotnih besedil.
8	Opravljena je bila analiza obsežne literature o informacijskem vedenju mlade generacije, ki je poskušala odkriti relevantne dokaze, da se slednja razlikuje od prejšnjih generacij. Glej: Williams, P. in Rowlands, R. (2007). The literature on young people and their information behaviour. London: British Library; JISC, 2007. Dostopno na: http://www.jisc.ac.uk/media/documents/programmes/reppres/ggworkpackageii.pdf
vrnejo. Čas, ki ga porabijo za pregledovanje vsebine, je zelo kratek, pri tem pa ne gre za branje v tradicionalnem pomenu besede. Mladi imajo močan »potrošniški instinkt«, gradivo si množično presnemavajo na svoje računalniške naprave, ni pa dokazov, da presneto kdaj tudi preberejo. Njihova informacijska pismenost se kljub uporabi različnih sodobnih tehnologij ni izboljšala, svoje informacijske potrebe poznajo slabo in površno opredelijo iskalno strategijo, pri iskanju informacij uporabljajo naravni jezik in ne izgubljajo časa z uporabo kontroliranih geslovnikov, četudi bi to bistveno pripomoglo h kakovosti rezultatov iskanja. Le malo časa porabijo za evalvacijo in izbor virov, ob velikem številu rezultatov iskanja pa težko ocenijo njihovo relevantnost. Splet za mlade predstavlja najpomembnejše informacijsko okolje, v katerem se po njihovem mnenju nahaja obsežna in prosto dostopna zbirka informacijskih virov, ki jo je najlažje preiskovati s pomočjo spletnih iskalnikov.9 Čeprav knjižnice zagotavljajo drage in kakovostne licencirane elektronske vire, njihove ponudbe ne poznajo dobro in je ne povezujejo s knjižnicami. Številne knjižnice se zato pojavljajo na družbenih omrežjih, ni pa zanesljivih dokazov, da to res povečuje njihovo prepoznavnost; obstaja celo nevarnost, da bi mladi to razumeli kot poseganje knjižnic v »njihov prostor«. Zato po mnenju avtorjev raziskave ni pomembno le »biti tam, kjer je uporabnik«, ampak »biti tam, kjer si po mnenju uporabnika zanj koristen«.
Študija v nadaljevanju ovrže marsikateri mit o »Google generaciji« in poda nekaj za knjižnice relevantnih predvidevanj o prihodnjem informacijskem okolju. Pri različnih kategorijah uporabnikov gre pri uporabi interneta, spleta in spletnih iskalnikov pričakovati vedno manj razlik v informacijskem vedenju. Prevladujoča bosta postala elektronsko publiciranje in tisk po potrebi, kar ne bo vplivalo le na raziskovalno dejavnost, ampak tudi na hranjenje in ohranjanje publikacij v knjižnicah. Število digitalnih virov bo hitro naraščalo, ne le publikacij, ampak tudi vsebin, ki jih na spletu ustvarjajo posamezniki. Povečala naj bi se tudi njihova dostopnost, saj bodo vzpostavljena nova razmerja med avtorji vsebin in njihovimi uporabniki. Splet 2.0 bo zamenjal splet 3.0, tj. semantični splet. Knjižnice se morajo zavedati, da vlaganja v lastna iskalna orodja ne bodo smiselna: svoje vire morajo narediti »vidne« spletnim iskalnikom. Tudi spletne strani knjižnic morajo postati v kibernetskem prostoru bolj »vidne« in odprte za iskalna orodja. Kljub temu gre pričakovati, da bo velik del na njih ponujenih vsebin uporabljan malo ali nikoli in da bodo knjižnice v spletnem prostoru za potrošnike digitalnih vsebin vse manj pomemben ponudnik. Zato morajo visokošolske knjižnice za 21. stoletje oblikovati novo vizijo, usmerjeno na uporabnike in na njihove koristi, ter opustiti svojo tradicionalno usmerjenost h gradivu.
Avtorji opozarjajo, da je takšno informacijsko vedenje vse manj značilno le za mlade; trend zmanjševanja uporabe tradicionalnih storitev knjižnic se kaže tudi pri starejši generaciji akademskega osebja.
4 Storitve visokošolskih knjižnic in uporaba novih tehnologij
Vsak dan se študentje po univerzitetnem kampusu sprehajajo tipajoč po ekranih svojih mobilnih naprav ali sedijo v knjižnici pred prenosnimi računalniki, z več odprtimi okni na ekranih in s slušalkami v ušesih, navajata avtorici Baggett in Williams (2012). Mobilna tehnologija ter družbena omrežja in druge spletne tehnologije so omogočili nove oblike in načine komuniciranja med ljudmi, njihova uporaba narašča eksponentno. Statistike so fascinantne. Oktobra 2011 je imel Facebook več kot 800 milijonov uporabnikov, 14. septembra 2012 je številka dosegla milijardo uporabnikov na mesec,10 njihova povprečna starost pa se niža; tega dne je bila 22 let.11 600 milijonov jih pri dostopanju do Facebooka uporablja mobilne naprave. Internet po podatkih Internet World Stats za junij 2012 uporablja 34,3 odstotka celotne svetovne populacije, največ v ZDA (78,6 odstotka). Porast uporabe interneta znaša za obdobje 2000-2012 kar 566,4 odstotka.12 Avtorici Baggett in Williams (2012) navajata, da je v ZDA maja 2011 kar 95 odstotkov Američanov, starih med 18 in 29 let, uporabljalo internet, med vsemi uporabniki interneta pa jih je imelo 89-94 odstotkov končan visokošolski študij ali ga je v času raziskave obiskovalo.13
Čeprav so bile knjižnice med prvimi uporabniki novih informacijskih tehnologij, danes ne morejo biti prisotne prav v vseh družbenih omrežjih in uporabljati vseh orodij interneta oziroma spleta. Zato morajo za posredovanje svojih storitev izbirati le najučinkovitejše komunikacijske tehnologije, kar predstavlja svojevrsten izziv (Cassidy et al., 2011). Avtorji poudarjajo, da je današnja generacija študentov odraščala hkrati z razvojem sodobnih tehnologij, dnevno uporabljajo računalnike, družbena omrežja, mobilne elektronske naprave, Twitter, RSS obveščanje, wikije, bloge, spletna učna orodja itd. Vprašanje pa je, v kakšnem obsegu in kako omenjene tehnologije in orodja vključujejo v svoje študijske dejavnosti. Knjižnica državne univerze Kent (ZDA) je npr. v svoji raziskavi ugotovila, da dodiplomski študentje zelo pogosto uporabljajo orodja spleta 2.0 in so prepričani, da spodbujajo njihovo medsebojno komunikacijo
10	Glej: http://newsroom.fb.com/imagelibrary/downloadmedia.ashx?MediaDetailsID=4227&SizeId=-1
11	Po podatkih raziskave o uporabi družbenih omrežij v Sloveniji, izvedene leta 2010, je imelo 60 odstotkov anketirancev oblikovan profil na vsaj enem od spletnih družbenih omrežij. Med njimi prevladujejo mlajši. Glej: Jerman Kuželički, A., Lebar, L. in Vehovar, V. (2011). Socialna omrežja 2011. Dostopno na: http://www.ris.org/db/13/12076/RIS%20poro%C4%8Dila/Socialna_omrezja_2011/?&p1=276&p2=285 &p3=1318
12	Glej: Internet Usage Statistics: The Internet Big Picture. Dostopno na: http://www.internetworldstats.com/ stats.htm. Spletno mesto upravlja družba Miniwatts Marketing Group.
13	V Sloveniji internet uporablja 69 odstotkov populacije v starosti 10-74 let, ugotavlja SURS v raziskavi za prvo četrtletje leta 2011. Glej: Svetovni splet. Dostopno na: http://www.ris.org/db/26/9530/Novice/ Svetovni_splet_/
in sodelovanje. Vendar pa postavljajo jasno ločnico med svojo družbeno in študijsko dejavnostjo; spletne tehnologije v večjem obsegu uporabljajo za prvo. Zanimiva tematika je tudi področje e-bralnikov, katerih izposojo je v svojo ponudbo vključilo že veliko knjižnic. Vendar pa so študije pokazale, da so pri študentih predvsem priljubljeni za prostočasno branje, ne pa tudi za študij, in sicer zaradi slabe grafike, visoke cene in omejenega obsega na njih dostopnega študijskega gradiva.
Z raziskavo, opravljeno leta 2010 v knjižnici Sam Houston na Državni univerzi Texas (ZDA), so želeli ugotoviti obseg uporabe mobilnih tehnologij in spletnih orodij, per-cepcijo družbenega mreženja, pa tudi želje študentov glede posredovanja knjižničnih storitev prek omenjenih tehnologij (Cassidy et al., 2011). Rezultati raziskave so pokazali, da imajo dostop do interneta od doma skoraj vsi anketirani (97 odstotkov), lasten e-bralnik jih ima le 10,5 odstotka, knjižnične storitve, povezane z e-bralniki, pa zanimajo le dobro petino anketiranih. Mobilni telefon ima 98,8 odstotka anketirancev, najpogosteje ga uporabljajo za telefoniranje ter pošiljanje sporočil, fotografij in video posnetkov, nekaj manj kot polovica tudi za brskanje po spletu in pregledovanje e-po-šte. Med knjižničnimi storitvami, ki jih želijo uporabljati prek mobilnega telefona, je na prvem mestu storitev podaljšanja izposoje (64,8 odstotka), 56 odstotkov jih zanima postavljanje vprašanj knjižnici prek SMS sporočil, 36,5 odstotka bi jih vprašanja postavljalo prek orodja za neposredno sporočanje, iskanje in prebiranje člankov prek mobilnega telefona zanima 39,4 odstotka anketiranih. Le 21 odstotkov anketiranih uporablja Twitter, med njimi ga 75 odstotkov ne bi uporabljalo v povezavi s knjižnico. Anketiranci knjižnici prek Twitterja ne bi zastavljali referenčnih vprašanj, bi jih pa nekaj več kot petina na njem spremljala obvestila knjižnice. Le 16,4 odstotka anketirancev je naročenih na RSS obveščanje knjižnic, sicer pa skoraj 70 odstotkov anketiranih ne zanimajo knjižnične storitve, povezane z RSS. Orodja za mrežni klepet ali neposredno sporočanje uporablja 64 odstotkov anketiranih, 56 odstotkov bi jih prek njih knjižnici postavljalo vprašanja, 43 odstotkov anketiranih storitev ne zanima. Podkaste kopira ali posluša 36 odstotkov anketiranih, med njimi je skoraj 40 odstotkov takšnih, ki jih ne zanima nobena storitev knjižnice, povezana s podkasti. Nekaj manj kot polovico anketiranih zanimajo knjižnične storitve, dostopne prek Facebooka in MySpacea, 37,6 odstotka storitve prek YouTuba, 34 odstotkov se jih zanima za knjižnične bloge. Druga v anketnem vprašanju navedena tehnologija (Skype, Second Life) jih zanima le malo.
Glede na rezultate študije njeni avtorji sklepajo, da študentje želijo prisotnost knjižnic le v določeni vrsti spletnih tehnologij. Knjižnice naj zato brez študij uporabnikov ne sledijo slepo popularnim trendom.V odgovorih na odprto vprašanje se je največ navedb anketirancev nanašalo na preobilje in zasičenost z informacijami ter ugotovitev, da ne zmorejo slediti vsem orodjem, ki so na voljo za pridobivanje in razširjanje informacij. Knjižnice naj bi se po njihovem mnenju bolj osredotočile na izvajanje dejavnosti,
povezanih z njihovimi poslanstvi, kajti brez odličnih temeljnih storitev tudi živahna prisotnost knjižnic v spletu 2.0 ali 3.0 ne bo veliko prispevala k vrednosti, ki jo imajo za študente.
Da bi ugotovili, katere mobilne tehnologije, spletna orodja ter informacijske vire knjižnice uporabljajo študentje Univerze Shenandoah (ZDA),14 sta avtorici Baggett in Williams (2012) jeseni leta 2011 najprej izvedli anketno raziskavo. Ker sta želeli natančneje spoznali tudi njihove navade, načine vključevanja novih tehnologij v njihovo družbeno in akademsko življenje ter predstave o knjižnici v prihodnosti, je bil s študenti izveden še skupinski intervju (fokusna skupina). Tudi rezultati omenjene raziskave so pokazali, da od mobilnih tehnologij študentje najpogosteje uporabljajo mobilne telefone in prenosne računalnike ali tablice, manj pa e-bralnike. Raje kot prenosne računalnike uporabljajo tablice, ker so lažje in je predstavitev spletnih vsebin na njih boljša. Pomen spletnih družbenih orodij vidijo v njihovem povezovanju ljudi, so uporabno orodje za komuniciranje in študij, omogočajo stalne stike ter mreženje v katerikoli stroki. Ob pomanjkanju časa omogočajo študentom, da so na tekočem z dogajanji in pri tem ne izgubljajo časa s pošiljanjem številnih individualnih sporočil. Vsi udeleženci raziskave zelo pogosto uporabljajo Facebook, nekateri tudi Google+ in Tumbler. Facebook je po njihovem mnenju v prvi vrsti dobro orodje za ohranjanje stikov z družino in prijatelji, za delitev fotografij in spoznavanje novih oseb. Uporaba wikijev, blogov in podkastov jih ne zanima preveč. Uporabljajo tudi Skype, le redki pa LinkedIn ali Twitter.
Za nekatere študente dostopnost elektronskih virov ni posebej pomembna, jim pa omogoča lažje delo. Drugi jih uporabljajo pogosto, vendar priznavajo, da jih ne prebirajo tako poglobljeno kot tiskane, branje besedil na ekranu jih utruja. Manj obsežni dokumenti (od 3 do 10 strani) so sprejemljivi, daljše pa raje prebirajo v tiskani obliki. Pisanje elektronskih zapiskov jih utruja, zato so bolj sprejemljivi e-viri, ki omogočajo označevanje besedila in avtomatsko izdelavo zapiskov. Kot zanje pomembne knjižnične storitve navajajo medknjižnično izposojo, iskalna orodja za elektronske časopise, javne računalniške knjižnične kataloge ter možnost izposoje prenosnih računalnikov. Kot pomembno štejejo tudi dejavnost referenčnih knjižničarjev, kajti ni dovolj le, da so jim informacijski viri široko dostopni, potrebujejo tudi poglobljeno usposabljanje o tem, kako naj vire uporabijo. Koristno se jim zdi tako izobraževanje, ki ga knjižničarji izvajajo v okviru študijskih predmetov v učilnici, kot tudi individualna pomoč, ki jo lahko dobijo pri informacijskem pultu. Uporabi mobilnih tehnologij in spletnih družbenih
14 Zasebna univerza na severu Virginije s 3600 dodiplomskimi in podiplomskimi študenti. Univerza je leta 2009 uvedla program iMLearning, vsi novinci so prejeli prenosnik MacBook in možnost izbire iPod-Toucha, iPhona ali iPada. Omenjene mobilne naprave naj bi jim olajšale komuniciranje, študij in raziskovalno delo.
orodij za obveščanje o novih knjižničnih storitvah in informacijskih virih v raziskavo vključeni študentje niso preveč naklonjeni. Večina jih navaja, da nimajo časa prebirati številnih e-sporočil ali e-novic, najbolj koristna se jim zdijo sporočila o novih virih, ki naj imajo naslov »Novi knjižnični viri«, da bodo že po naslovu vedeli, za kaj gre. Precej jih je navedlo, da bi lahko knjižnica za obveščanje uporabila Facebookovo stran, vendar so opozorili, da je, če ne bo redno posodobljena, ne bodo obiskovali.15
Baggett in Williams (2012) opozarjata, da mora knjižnica nenehno slediti spremenjenim navadam uporabnikov pri njihovi uporabi mobilnih in spletnih tehnologij. Kar je mogoče »in« za študente novince, je lahko že »out« za tiste, ki študij zaključujejo (npr. orodja MySpace, Diigo in Delicious so bila pred nekaj leti zelo priljubljena, danes pa jih zamenjujejo Facebook, Twitter, Google+ in Tumbir). Tudi spletne strani knjižnic so bile za študente nekoč pomembna točka za dostopanje do e-virov, a jih danes obiskujejo le redko. Zato morajo za obveščanje, promocijo in zagotavljanje dostopa do elektronskih časopisov in baz podatkov knjižnice uporabljati tudi druge informacijske kanale.
5 Od upravljanja lokalnih knjižničnih zbirk do sodelovanja pri gradnji globalnih informacijskih virov
Lewis (2012) opozarja, da se hitro približuje čas, ko bo večina knjižničnega gradiva na voljo v digitalni obliki, kar bo temeljito spremenilo načine upravljanja knjižničnih zbirk. Zagotavljanje dokumentov bo potekalo večinoma v spletnem okolju, za dobavo dokumentov pa ne bodo skrbele le knjižnice, ampak številni drugi ponudniki. Za tiskano gradivo in njegovo ohranjanje bodo vzpostavljena skupna skladišča, v katere se bo umikalo gradivo s polic s prostim pristopom in malo uporabljano gradivo, kar bo za knjižnice pomenilo prihranek prostora in stroškov hranjenja zbirk klasičnega gradiva. Povečala se bo uporaba e-bralnikov in e-knjig, z razvojem procesov digitalnega tiskanja bodo opuščeni sedanji načini tiskanja publikacij in razširjeno bo tiskanje na zahtevo, naprave zanj pa bodo dostopne tudi zunaj knjižnic. Odprto objavljanje znanstvenih prispevkov bo knjižnicam sicer zmanjšalo stroške nabave znanstvenih časopisov, hkrati pa povzročilo, da ne bodo več potreben člen v procesu zagotavljanja njihove dostopnosti. Čeprav je bil odprti dostop v prvi fazi usmerjen predvsem na znanstvene časopise, pa številne akademske založbe proučujejo tudi poslovne modele odprtega dostopa do znanstvenih knjig. Pričakuje se tudi porast odprto dostopnih referenčnih virov in učnih gradiv. Znanstveno komuniciranje tako doživlja velike spremembe in vse manj temelji na tiskani komunikaciji, njegova prihodnost je v odprtosti in
15 Nihče od anketirancev pa ni vedel, da je njihova knjižnica svojo stran na Facebooku že vzpostavila.
sodelovanju.16 Lewis (2012) navaja spremembe v okolju, ki bodo v obdobju do leta 2020 vplivale ne le nabavno politiko, ampak na celoten proces upravljanja knjižničnih zbirk:
•	Google bo digitaliziral milijone publikacij, ki bodo dostopne na različne načine, večina del, nastalih v javni domeni, bo prosto in preprosto dostopna prek interneta.
•	Google, avtorji, založniki in preostali zainteresirani bodo dosegli dogovor glede zaračunavanja uporabe avtorsko zaščitenih del.
•	Objavljene vsebine bodo do uporabnikov prihajale v elektronski obliki, večina njihovih bralcev bo uporabljala e-bralnike ali tablice. Kdor bo želel tiskano knjigo, mu bo s pomočjo tiska na zahtevo dostopna hitro in poceni.
•	Skupna skladišča klasičnega gradiva, ki je bilo prej v visokošolskih knjižnicah, bodo upravljali konzorciji znanstvenih ustanov in skrbeli tudi za dostopnost in ohranjanje gradiva.
•	Odprti dostop bo postal prevladujoči model objavljanja znanstvenih publikacij. Univerze bodo sredstva, zdaj namenjena za nakup gradiva v knjižnicah, porabile za podporo odprtemu objavljanju člankov in monografij svojih raziskovalcev.
•	Obstajalo bo veliko novih, odprtih, sodelovalnih načinov znanstvenega komuniciranja. Če se knjižnice ne bodo dejavno vključile v procese ustvarjanja, razširjanja in ohranjanja rezultatov znanstvenega dela, bodo v verigi znanstvene komunikacije postale nepotreben člen.
Ross in Senney (2008) opozarjata, da je bilo v analognem okolju temeljno poslanstvo knjižnic zbiranje različnih informacijskih virov. Obsežnejša je bila zbirka, večja je bila verjetnost, da bo zadovoljila potrebe uporabnikov. Proračuni so bili dovolj veliki, da so knjižnice lahko ustvarjale »dolge repe« gradiva, »najboljše« knjižnice so imele največje zbirke, pa tudi največ neuporabljenega gradiva, medtem ko majhne knjižnice potreb uporabnikov niso uspele zadovoljiti. Knjižnice so nenehno rasle in se razvijale, z uvajanjem katalogizacijskih in klasifikacijskih sistemov pa so uporabnikom lajšale dostop do svetovnega znanja. Do pojava interneta niso imele resnih tekmecev. Uporabniki so se morali sprijazniti z njihovimi pravili in postopki, tudi če so bili zapleteni in neprijazni do njih, sicer niso imeli dostopa do informacij. Prehod z analognih na digitalne vire in dostopnost zmogljivih iskalnikov je vlogo knjižnic kot posrednikov informacij resno ogrozil, knjižnice so postale le eden od številnih kanalov za pretok informacij do uporabnikov, digitalne zbirke, ki niso omejene na prostor in odpiralni čas knjižnice, pa so zmanjšale pomen njihovih lokalnih zbirk.
16 Avtor opozarja na primer Wikipedije z več kot 80.000 sodelavci, 17 milijoni prispevkov v 270 jezikih in 400 milijoni posameznih obiskovalcev marca 2011.
Nabava tiskanih virov upada, knjižnice vse več časa namenjajo zagotavljanju dostopa do elektronskih virov na daljavo. Odkar se zbirke elektronskih virov nabavljajo selektivno oziroma večinoma najemajo, je nekdanja politika gradnje knjižnične zbirke postala neprimerna. Nabava elektronskih virov vključuje številne najemne pogodbe, ki se glede na rezultate pogajanj o ceni in pogojih dostopa obnavljajo ali pa tudi prekinjajo. Večina pogodb se nanaša na dostop do celotnih zbirk, in ne posameznih naslovov publikacij. Njihova nabava ali izločanje na fizični prostor nimata vpliva, zato lahko danes tudi manjše knjižnice zagotavljajo dostop do velikih zbirk in pomembnost knjižnic se ne meri več z velikostjo fizične zbirke. Knjižnica v očeh uporabnikov deluje dobro, če zagotavlja takšno virtualno okolje, ki omogoča učinkovito uporabo informacijskih virov, nabavljenih v skladu z resničnimi potrebami uporabnikov.17
Globalizacija izobraževanja in raziskovanja terja gradnjo globalnih zbirk informacijskih virov. Politika zagotavljanja dokumentov zato ne more več temeljiti na lokalni zbirki, pri nabavi virov je nujno sodelovanje več knjižnic, veliko strokovnega znanja in dobro poznavanje potreb ciljnih skupin uporabnikov.18 Neizogibna je tudi skupna gradnja nacionalnih ali v prihodnosti celo globalne digitalne knjižnice. S projekti množične digitalizacije bodo digitalne knjižnice hitro rasle in postajale »središča znanja«. Obseg tradicionalnih opravil visokošolskih knjižničarjev, ki se nanašajo na upravljanje fizičnih zbirk gradiva, se bo zato hitro zmanjševal.
6 Knjižnični katalogi kot orodja za iskanje informacij vse manj pomembni
Katalog je zgodovinsko gledano verjetno najbolj uporabljana, a tudi draga knjižnična storitev - draga tako v smislu tehnologije kot človeških virov (Ross in Senney, 2008). Knjižnice so zato vlagale veliko naporov v zmanjšanje stroškov gradnje in upravljanja katalogov. Najprej jim je to uspelo z izmenjavo klasičnih kataložnih kartic. Šele avtomatizacija knjižničnega poslovanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in dogovori o enotnem formatu bibliografskih zapisov ter standardih za izmenjavo podatkov so prinesli vidnejši napredek. Vendar so kataložna pravila in takrat najbolj razširjen
17	Vse bolj uporabljana metoda oziroma poslovni model organizacije nabave knjižničnega gradiva, predvsem elektronskih knjig, zato postaja PDA (Patron-Driven Acquisition), tj. nabava gradiva na osnovi resničnega že izkazanega interesa uporabnikov (Kanič, 2012).
18	Kot primer dobre prakse Neal (2011) navaja Global Resources Network (GRN), globalno knjižnično zbirko tiskanih in digitalnih virov. GRN je skupni projekt ameriškega Centra za znanstvene knjižnice (Center for Research Libraries) in več kot 250 visokošolskih raziskovalnih institucij iz različnih držav. Cilj projekta je povečati dostopnost znanstvenih objav in spodbujati mednarodno sodelovanje v znanosti. Glej: http://www.crl.edu/grn
format zapisa bibliografskih podatkov, tj. MARC, še vedno temeljili na knjižničarskem pristopu, in ne na potrebah uporabnikov, ki so preiskovali javne računalniške kataloge knjižnic (OPAC). A za uporabnike, vajene klasičnih katalogov in brez izkušenj z iskanjem informacij po elektronskih bazah podatkov, je OPAC pomenil pomembno iskalno orodje. Današnji uporabniki, navajeni na različne spletne iskalnike, ga štejejo za zastarelo orodje, z okornim načinom iskanja in strukturami, ki izvirajo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Čeprav daje knjižnični katalog natančnejše rezultate iskanja kot razni spletni iskalniki, je omejen na vire, ki jih hrani knjižnica, in kot takšen morebiti zadovoljiv za dodiplomske študente, podiplomski študentje in znanstveno osebje pa potrebujejo dostop tudi do drugih virov. Izboljšave katalogov, npr. vključevanje naslovnic, vsebinskih kazal in sestavnih delov publikacij ter različnih povezav (npr. na recenzije), boljši načini rangiranja najdenih virov ipd. so za uporabnike dobrodošle, vendar katalogi kot iskalno orodje kljub temu ne morejo več konkurirati spletnim iskalnikom. Po mnenju avtorjev bodo kot iskalno orodje uporabni, dokler bodo znanstvene publikacije izhajale v analogni obliki, predvidevamo pa lahko, da bodo z naraščanjem števila digitalnih publikaciji postajali za uporabnike vedno manj pomembni. Breeding (2009, str. 145-146) navaja, da je informacijska pokrajina postala zelo napolnjena in vse več je mest zunaj knjižnic (npr. Google Scholar, Amazon.com, Wikipedia, Ask.com itd.), ki uporabnikom knjižnic ponujajo bolj zanimive vsebine: »To nas seveda sili, da se resno vprašamo, ali knjižnične spletne strani in katalogi še ustrezajo informacijskim potrebam naših uporabnikov? So dovolj privlačni, da vzbudijo njihovo zanimanje? ... Za primerjavo je koristno, če si na zaslon istočasno prikličemo spletno stran Amazon.org ter katerega od tradicionalnih, a še vedno prevladujočih OPAC-ov, ki v večini primerov pokažejo zgolj kataložni listek. Takoj je jasno, da smo pri ponudbi knjižničnih katalogov zaostali. Manjka cela vrsta funkcij, vključno s povezavami, ki so za današnjega uporabnika samoumevne.«
Eden (2010) meni, da so bile dejavnosti, kot je bibliografska obdelava gradiva, za knjižnice temeljne, dokler so imele monopol nad zagotavljanjem dostopa do informacij, na današnjem informacijskem trgu pa postajajo stroškovno neučinkovite. A čeprav večina iskalcev informacij uporablja spletne iskalnike in le redki knjižnične kataloge, knjižnice v času, ko se njihovi proračuni zmanjšujejo, še vedno vlagajo velika sredstva in kadre v izdelavo bibliografskih zapisov v formatu MARC. Pojavljanje vedno večjega števila digitalnih virov in razvoj sistemov za avtomatsko indeksiranje oziroma opremljanje dokumentov z metapodatki postavljajo trenutno organizacijo bibliografske dejavnosti pred nove izzive. V svetu se opaža trend prenašanj tovrstnih opravil s
strokovnih knjižničarskih delavcev na podporno osebje19 ali zunanje izvajalce, dejavnost se centralizira, tudi na globalni ravni (npr. v okviru OCLC), vedno več kataložnih zapisov nastaja strojno ali pa se podatki pobirajo iz založniških katalogov, dopolnjevanje z novejšimi podatki poteka prek paketnih procesov, knjižnice pa se vse več ukvarjajo z izvirnimi podatki raziskav in njihovim povezovanjem. Eden (2010) zato opozarja, da seveda katalogizatorji lahko še naprej tožijo, da je njihovo delo premalo cenjeno, se prepričujejo, da delajo dobro, se vprašujejo, zakaj bi torej bile potrebne spremembe, lahko si tudi zatiskajo oči pred sedanjimi in prihodnjimi neizogibnimi spremembami v okolju; bolje pa je, da se začnejo pripravljati na svojo novo vlogo. »Kontekst katalogizacije se je bistveno spremenil, saj knjižnica ni več edina, ki generira metapodatke o informacijskih virih. Razviti je treba nov pristop k upravljanju kreiranja metapodat-kov, kar je prednostna naloga knjižničarske stroke,« poudarja Calhoun (2009, str. 138). Vključevanje novih tehnologij in orodij za avtomatsko generiranje metapodatkov ter družbeno označevanje vsebine dokumentov je že del dejavnosti številnih knjižnic. V prihodnosti bo omogočilo reorganizacijo njihove bibliografske dejavnosti, katalogizatorji pa bodo v novem informacijskem okolju postajali upravljavci kreiranja meta-podatkov.
Na mestu so tudi razmišljanja o nadaljnjem razvoju iskalnikov, ki jih knjižnice ponujajo uporabnikom prek svojih spletnih strani. Avtorica Kortekaas (2012) opisuje primer knjižnice Univerze Utrecht (Nizozemska). Ta je leta 2002 uporabnikom ponudila lastno iskalno orodje Omega,20 ki je omogočalo hkratno iskanje po različnih informacijskih virih knjižnice (elektronskih časopisih, bazah podatkov, učnem gradivu in knjižničnem katalogu). Iskalnik je kmalu postal velika »uspešnica« knjižnice. Vendar so se v zadnjih letih stvari precej spremenile. Vse več uporabnikov želena gradiva najprej išče prek spletnih iskalnikov, ki jim knjižnica ne more konkurirati z razvojem svojih iskalnih orodij. Namesto da bi čas in sredstva izgubljala z namestitvijo in upravljanjem lastnega iskalnika, se je knjižnica konec leta 2011 odločila, da v prihodnje ne bo investirala v novo iskalno orodje, ampak bo uporabila storitev, ki je na voljo v javnem računalniškem oblaku. Pri svojem delu pa se bo bolj posvetila skrbi za kakovost gradiva, ki ga zagotavlja, ter razvoju informacijskih storitev za uporabnike. Slednjim že ponuja virtual-ne znanstvene centre, podporo pri digitalnem objavljanju in osebno spletno knjižnico.
19	Avtorici Pearson in Busch (2011) opisujeta zanimiv projekt knjižnice univerze Nebraska-Lincoln (ZDA), ki je na področju nabave in katalogizacije izvedla temeljito reorganizacijo delovnih procesov, posledično pa preoblikovala tudi delovne prostore zaposlenih.
20	Glej: http://omega.library.uu.nl/seal/omegasearch.php?lan=en
7 Novi modeli referenčne dejavnosti visokošolskih knjižnic
Ena od dejavnosti knjižnic, ki v digitalnem okolju potrebujejo spremembo, so tudi referenčne storitve, menita Ross in Senney (2008). Njihova prihodnost je predmet razprav že nekaj let. Ko se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razširila uporaba interneta, so se najprej pojavile ideje o kooperativnem izvajanju referenčne dejavnosti. Skupna storitev Vprašaj knjižničarja je uporabnikom zagotovila informacijsko podporo ne glede na njihovo fizično oddaljenost od knjižnice. Knjižničarji so referenčne storitve ponudili tudi prek elektronske pošte in mrežnega klepeta. A tudi na videz uspešni programi zanimanja za referenčne storitve niso povečali. Avtorica Applegate (2008) navaja, da je statistika ameriškega združenja za znanstvene knjižnice (ARL, Association of Research Libraries) za obdobje 1991-2005 pokazala povprečen upad referenčnih transakcij za 4,5 odstotka na leto. Tudi študija ameriškega centra za statistiko izobraževanja (NCES, National Center for Educational Statistics) je za obdobje 2002-2004 pokazala upad referenčnih vprašanj in odgovorov, a hkrati nakazovala razlike med knjižnicami glede na to, ali podpirajo dodiplomsko ali podiplomsko izobraževanje. Zato je bila za omenjeno obdobje opravljena natančnejša analiza21 podatkov o referenčnih storitvah v tipičnem tednu. Odgovoriti je želela na dve vprašanji, in sicer ali je v ameriških knjižnicah resnično prisoten trend upadanja uporabe storitve, in ali se porast oziroma upad referenčne dejavnosti razlikujeta glede na vrsto matične visokošolske ustanove. Podatki so trend upadanja števila referenčnih transakcij potrdili, in sicer v povprečju za 2,2 odstotka na leto, vendar je bil pri ustanovah, ki izvajajo magistrski oziroma doktorski študij, bistveno večji kot pri tistih z dodiplomskimi programi. Applegate (2008) kot potencialne vzroke upada referenčne dejavnosti navaja tri stvari, in sicer večanje informacijske samozadostnosti uporabnikov, uvajanje programov povezovanja s pedagoškim in raziskovalnim osebjem ter porast obsega referenčnih storitev v virtualnem okolju. Možnosti, da uporabniki s pomočjo različnih iskalnih orodij in brez pomoči knjižničarjev sami poiščejo želene informacije, se povečujejo. Na upad referenčnih storitev vplivajo tudi knjižnični programi informacijskega opismenjevanja, ki uporabnike usposabljajo za samostojno iskanje informacij. Visokošolske knjižnice uvajajo tudi programe za krepitev komunikacij s pedagoškim osebjem, ki sicer pozitivno vplivajo na prepoznavnost in uporabo knjižnice pri študentih, pedagoški in raziskovalni delavci pa referenčne storitve uporabljajo še manj, saj pomoč knjižničarjev poiščejo že v okviru omenjenih programov. Ponudba referenčnih storitev z dostopom na daljavo pa povzroča upadanje obiska referenčnih služb v knjižnicah.
Ross in Senney (2008) opozarjata, da je upadanje referenčnih vprašanj znak, da način posredovanja storitve mogoče ni več primeren. V spremenjenem okolju bi lahko
21 Analiza je zajela 979 visokošolskih ustanov, s skoraj 90 odstotki ameriških visokošolskih knjižnic.
bila alternativa usmeritev knjižničarjev na informacijsko opismenjevanje. Toda zakaj bi ob preobilju virov in iskalnih orodij uporabniki čutili potrebo po tovrstni pomoči knjižničarjev? Ob tem je skrb zbujajoče še dejstvo, da zlasti študente izobraževanja za informacijsko pismenost ne zanimajo in jih obiskujejo le, če so obvezni del študijskega procesa. Ugotavljata tudi, da ob siceršnjem zmanjševanju števila referenčnih vprašanj slednja postajajo vedno bolj zahtevna in za odgovore knjižničarji potrebujejo vedno več časa. Schulte (2011) dodaja, da morajo zdaj knjižničarji, če želijo ohraniti referenčne storitve, iskati nove poti do uporabnikov, kajti uporabnikom zaradi sodobne informacijske tehnologije ni več treba hoditi k njim.
Zaradi upadanja zanimanja za referenčne storitve knjižnice že nekaj časa iščejo nove modele njihove organizacije in ponudbe. Knjižničarji so se v večji meri usmerili na sodelovanje v pedagoškem in raziskovalnem procesu ter na izvajanje informacijskega opismenjevanja, več referenčnih mest znotraj knjižnice združujejo v eno, osrednje informacijsko mesto, za reševanje zahtevnejših informacijskih vprašanj so uporabnikom na voljo na klic, referenčno delo pa vse pogosteje opravljajo tudi zunaj knjižnice. Nekatere knjižnice so šle še dlje in klasične referenčne storitve preoblikovale v storitev t. i. poosebljenega informacijskega svetovanja, pri katerem so informacijski specialisti uporabnikom na voljo določeno število ur na teden, in sicer po vnaprejšnjem naročilu oziroma po dogovoru, osnovne referenčne storitve pa zagotavlja osebje ob osrednjem informacijskem pultu. Takšen model referenčne dejavnosti je jeseni 2009 uvedla tudi medicinska knjižnica Prior Health Sciences Library na Državni univerzi Ohio (ZDA). Za osebje v osrednji izposojevalni in informacijski službi, ki zagotavlja uporabnikom osnovne referenčne storitve, je bilo organizirano izobraževanje o izvajanju referenčnega pogovora ter iskanju informacij v katalogih in bazah podatkov.22 Za reševanje zahtevnejših referenčnih vprašanj uporabnika povežejo z informacijskim specialistom za ustrezno strokovno področje, ki mu ne pomaga le z nasveti glede relevantnih informacijskih virov, ampak mu ponudi tudi pomoč pri opredelitvi iskalne strategije ter izboru, vrednotenju in uporabi virov. Po uvedbi novega modela referenčne dejavnosti je število tako preprostih kot zahtevnejših referenčnih storitev naraslo, prav tako število informacijskih svetovanj, daljših od 30 minut. Kot posledica večje angažiranosti knjižničarjev v okviru študijskega procesa in njihovega tesnejšega sodelovanja z medicinskim osebjem se je opazno povečalo tudi število udeležencev izobraževanj, ki jih izvajajo zunaj študijskega procesa.
22 Delo izvajajo, poleg petih zaposlenih v enoti, dvajset ur na teden še trije zaposleni iz drugih enot in sedem študentov. Storitve so uporabnikom na voljo 97 ur na teden.
Reorganizacijo referenčne službe predpostavlja tudi uvajanje skupnih informacijskih okolij (ang. information commons).23 Če je bila v tradicionalnem modelu vloga referenčnega knjižničarja omejena na pomoč uporabniku pri opredelitvi informacijske potrebe in iskanju relevantnih virov, zahteva nov model njegovo sodelovanje z uporabnikom v celotnem procesu raziskovanja. Knjižničarjevo delovno mesto ni več statično, tj. za informacijskim pultom: uporabnikom je na voljo tam, kjer pripravljajo svoje raziskovalne naloge. V takšnem modelu referenčne dejavnosti so potrebna nova znanja in kompetence referenčnih knjižničarjev, knjižnice pa lahko dejavnost izvajajo le v tesnem sodelovanju z drugimi enotami visokošolskih zavodov (Britto, 2011).
8 Odprti dostop do rezultatov javno financiranih raziskav
Hitra rast naročniških cen znanstvenih časopisov v zadnjih dveh desetletjih resno ogroža dostopnost znanstvenih informacij.24 Eden od vzrokov za to naj bi bil informacijski trg, ki ga obvladuje majhno število velikih založnikov (ponudnikov), zato lahko narekujejo visoke cene. Takšen trend je za proračune knjižnic postal nevzdržen, prisiljene so ali odpovedovati naročnine ali zanje porabiti vedno večji delež sredstev, namenjenih nabavi drugega gradiva. Ob tem pa obstajajo ocene, da se je svetovna produkcija znanstvenih objav od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja podvojila, kar še povečuje pritisk na knjižnice, da jih nabavljajo več. S konzorcijskim pristopom pri zagotavljanju čim ugodnejših licenčnih pogodb so v zadnjih letih za uporabnike sicer zagotovile dostop do večjega obsega znanstvenih publikacij, a se monopolni položaj največjih ponudnikov s tem ni zmanjšal. S t. i. paketno ponudbo preprečujejo nabavo oziroma odpoved posameznih naslovov časopisov, knjižnice pa s tem izgubljajo vpliv na vsebino, kakovost in relevantnost virov. Postavljene so pred izbiro »vse ali nič« in prisiljene plačevati tisto, kar jim želi prodati ponudnik virov. Še posebej so pri tem prizadete knjižnice manjših visokošolskih ustanov, katerih proračuni so omejeni (Why librarians should be concerned with Open Access, 2009).
Krizo zaradi naraščanja cen serijskih publikacij naj bi omilil odprt dostop (Choy, 2005). Ni še sicer jasno, kakšen model pokrivanja stroškov odprtega objavljanja bo prevladal, a pomembno je zavedanje znanstvenikov o pomenu objavljanja rezultatov njihovega znanstvenega dela v odprtem dostopu. Knjižnice morajo podpirati in promovirati
23	Ideja vzpostavljanja skupnih informacijskih okolij je v integraciji tehnoloških in informacijskih virov ter podpore knjižničnega osebja na enem mestu. O modelu skupnih informacijskih okolij glej: Britto, M. (2011).
24	Po podatkih Ameriškega združenja znanstvenih knjižnic (ARL) se je povprečna cena naročnin za članice v obdobju od leta 1989 do 2003 povečala za 315 odstotkov. Po letu 2003 se je povprečna cena znanstvenih časopisov na leto povečala za 9 odstotkov.
gibanje za odprti dostop, saj predstavlja edino alternativo sedanjemu stanju.25 Neuspeh odprtega dostopa bi pomenil prevlado komercialnega interesa nad javnim, kar bi bilo škodljivo tako za sistem znanstvenega komuniciranja kot za knjižnice. Knjižničarji so v svetu med najglasnejšimi podporniki odprtega dostopa, kar izražajo s podpisovanjem iniciativ in peticij za odprti dostop in z dejavnim vključevanjem v njegovo promocijo znotraj svojih matičnih ustanov. So tudi ključni podporniki razvoja odprto dostopnih digitalnih repozitorijev za hranjenje in upravljanje objav visokošolskih ustanov, ki predstavljajo zaupanja vredne vire informacij, saj nastajajo na uveljavljenih mestih znanstvenega raziskovanja. Mreže tovrstnih repozitorijev rastejo po vsem svetu, iskalna orodja pa omogočajo preprost dostop do velikega dela znanstvenih publikacij in drugih raziskovalnih rezultatov visokošolskih ustanov. Pomembna je tudi vloga knjižnic pri izobraževanju akademskega osebja o prednostih odprtega dostopa in njegovih koristih za sistem znanstvenega komuniciranja ter pri podpori odprtemu publiciranju, v prvi vrsti časopisov. Odprto dostopne časopise lahko podpirajo z zagotavljanjem njihove večje vidljivosti, tj. z njihovo katalogizacijo in promocijo med akademskim osebjem, s pomočjo izdajateljem in urednikom pri vzpostavljanju odprtih časopisov, pa tudi s plačilom članstva oziroma stroškov objavljanja prispevkov.
Na okrogli mizi o prihodnostih odprtega dostopa na področju znanstvenega publicira-nja, ki je aprila 2012 potekala v Britanski knjižnici (Harris, 2012), je bilo poudarjeno, da bo odprti dostop vplival tako na avtorje kot na uporabnike znanstvenih informacij in tudi knjižnice. Več vsebin bo odprto dostopnih, manjši bo pomen lokalnih knjižničnih zbirk in licenčnih e-virov, pomembnejši pa bodo svetovalna vloga knjižnic, izvajanje informacijskega opismenjevanja, upravljanje institucionalnih repozitorijev, kreiranje metapodatkov, povezovanje odprtih objav in podatkov raziskav ter zagotavljanje ohranjanja digitalnih virov.
9 visokošolska knjižnica kot družabni in skupnostni prostor
Visokošolske knjižnice so vse od nastanka univerz predstavljale njihovo osrednje mesto, tako v simbolnem pomenu kot pomenu njihove fizične umestitve v akademsko okolje. Kot fizični prostor so bile zgradbe načrtovane statično, namenjene v prvi vrsti hranjenju in varovanju gradiva ter skrbi za knjižnične zbirke. V najboljših prostorih je »kraljevalo« gradivo, in ne uporabniki. Freeman (2005) meni, da tovrstne tradicionalne
25 Odprti znanstveni proces se je začel z odprtim dostopom, gre pa v smeri odprtosti tudi drugih procesov raziskovanja in znanstvenega komuniciranja (odprto recenziranje, odprti znanstveni dialog, odprti proces znanstvenega dela, odprti formati, odprti podatki raziskav). Večja uporaba digitalne tehnologije zahteva tudi odpravljanje zaprtosti in skrivanja v znanosti.
knjižnice seveda niso knjižnice prihodnosti. Številne generacije visokošolskih knjižničarjev so knjižnice vse preveč dojemale le kot portale za dostop do informacij, najprej klasičnih in kasneje digitalnih, ob tem pa bolj ali manj pozabljale, da so namenjene ljudem. Zato bi v prvi vrsti morale vedeti, kako se uporabniki učijo, kako uporabljajo informacije in na kakšen način sodelujejo v življenju učeče se skupnosti (Demas, 2005) in, kot navaja Neal (2011), svoje prostore preoblikovati v učne, intelektualne, družabne in skupnostne prostore, za katere bodo značilni fleksibilnost, prilagodljivost in uporabnost. Knjižničarji naj se manj ukvarjajo s statistikami o gradivu in z njim povezanimi delovnimi procesi, usmerijo naj se na uporabnike, ponudijo takšne pogoje, da bosta učni in raziskovalni proces potekala tudi v knjižnici in v sodelovanju s knjižnico.
Čeprav bodo nekatere zbirke klasičnega gradiva tudi v prihodnje za proučevanje zanimive le v izvirni obliki, pa danes gradivo večinoma izvirno nastaja v digitalni obliki ali se digitalizira. Dejavnost knjižnic, ki je usmerjena na zagotavljanje in ponudbo klasičnega gradiva, za okolje zato postaja nezanimiva. Njihov odziv je viden pri novogradnjah in prenovah, pri katerih se vedno manjši delež prostora namenja knjižničnim zbirkam. Knjižnice postajajo središča za podporo študiju, študijski prostori se širijo in postajajo prijaznejši za uporabo, uvajajo tudi storitve, ki so bile tradicionalno umeščene v študentske centre, npr. kavarne in obedovalnice, sobe za sestanke, mesta za počitek in sprostitev ipd., omilile so pravila glede hrane in pijače, začele organizirati kulturne dogodke, ponudile prostor za umetniške razstave ipd. Ob tem, da tovrstne dejavnosti spet privabljajo obiskovalce, pa jih vse več izvajajo zunanji izvajalci, in ne knjižničarji. Ross in Senney (2008) zato opozarjata na nevarnost, da knjižnice postanejo prostor, v katerem bodo večino storitev izvajali drugi. In če bodo uporabniki v knjižnice prihajali le zaradi tovrstnih dejavnosti, bo knjižnica težko tekmovala z raznimi študentskimi centri, učilnicami, restavracijami ipd. Če stroka ne bo poudarila svojega unikatnega poslanstva v spreminjajočem se okolju tudi z vidika ponudbe fizičnega prostora, bo visokošolska knjižnica vedno bolj izgubljala svojo resnično vrednost.26
Vprašati se torej moramo, zakaj bi danes uporabniki še obiskovali knjižnice, ko pa lahko do informacijskih virov dostopajo kjerkoli v visokošolskem prostoru in zunaj njega. Freeman (2005) meni, da imajo knjižnice kot fizični prostor pomembno vlogo pri razvoju intelektualnega življenja visokošolskih ustanov. Predstavljajo edini osrednji prostor, kjer se nove tehnologije kombinirajo s tradicionalnimi viri znanja, kjer so storitve usmerjene na uporabnike ter podpirajo družbene vzorce učenja, poučevanja in raziskovanja. Ob tem ko internet po svoje izolira ljudi, jih v nasprotju z njim knjižnica
26 Podobno menita avtorici Jackson in Hahn (2011): študentje so s prostorskimi in tehnološkimi novostmi sicer lahko zelo zadovoljni, kar pa ne pomeni nujno, da knjižnice resnično prispevajo k uresničevanju poslanstva in k boljšim končnim izidom dejavnosti matičnih visokošolskih ustanov.
združuje. Demas (2005) predstavlja rezultate študije uporabnikov knjižnice visokošolskega kolidža Carleton v Minnesoti (ZDA), ki kažejo, da jo študentje obiskujejo zelo pogosto,27 čeprav imajo v okviru kolidža veliko drugih možnosti za študij in dostopanje do informacijskih virov. Študentski domovi in učni prostori so opremljeni z brezžičnim omrežjem, učilnice in laboratoriji pa so odprti za študij tudi ponoči. Avtor ugotavlja, da so današnji študentje večopravilni, vključeni želijo biti v več aktivnosti hkrati in potrebujejo različne stimulanse; knjižnica jim to omogoča. Študija je pokazala naslednje najpogostejše razloge za obisk knjižnice: branje, razmišljanje in sprostitev v varnem in mirnem prostoru; individualni in skupinski študij; uporaba elektronske pošte, elektronskih storitev knjižnice ter spleta; pridobivanje in uporaba informacij; ustvarjanje novih informacij; izvajanje študijskega procesa v knjižnici; brskanje po klasičnem knjižničnem gradivu; uporaba »neknjižničnih« storitev. Motivi za obisk visokošolske knjižnice kot fizičnega prostora so torej raznovrstni, poseben izziv za knjižnice pa pomeni najti primerno ravnovesje v ponudbi prostorov za podporo tako skupinski kot individualni dejavnosti uporabnikov in tudi njihovi potrebi po družabnih dogodkih in drugih »neknjižničnih« storitvah.
Upadanje zanimanja uporabnikov za tradicionalne storitve in fizični obisk knjižnic je visokošolske knjižnice vodilo k uvajanju družabnega (ang. social) modela prostora, tj. k širitvi prostorov za skupinski študij, razvoju skupnih informacijskih okolij in ponudbi za tovrstne knjižnice nekoč nenavadnih prostorov, kot so kavarne, obedovalnice, galerije, knjigarne, avditoriji, konferenčne sobe ipd.28 Močno podporo so pri tem našle v pedagoški paradigmi visokošolskega izobraževanja in sociologiji znanja, ki poudarja, da znanje ni le proizvod individualnega znanstvenoraziskovalnega dela s pomočjo informacijskih virov, ampak predstavlja tudi družbeni proces. Študij naj bo zato proces, temelječ na sodelovanju med študenti in pedagoškimi delavci, delo v skupinah pa način, ki študentom omogoča, da lahko svoje ideje delijo z drugimi in skupaj ustvarjajo novo znanje. Gayton (2008) opozarja, da knjižničarji ob tem ne smejo pozabiti, da uporabniki v knjižnice prihajajo tudi zaradi skupinske izkušnje (ang. communal experience), tj. biti združen z drugimi pri skupni dejavnosti, študiju. Številni študentje preživljajo čas v knjižnici prav zato, ker cenijo prostor, ki individualni študij postavlja v družbeni kontekst. Skupnostni (ang. communal) prostor knjižnice je namenjen temu, da se vsakdo v njem počuti dobrodošlega, primarno ni nujno namenjen druženju, ga pa omogoča.
27	36 odstotkov študentov knjižnico obiskuje dnevno, nadaljnjih 50 odstotkov vsaj enkrat na teden. Dnevno je vstopov v knjižnico v povprečju kar 1150, za 450 čitalniških sedežev je od nedelje do četrtka prava tekma. Na kolidžu študira 1610 študentov, zaposluje pa 600 pedagoških delavcev in podpornega osebja.
28	Shill in Tonner (2003; cv: Gayton, 2008, str. 63) sta v obsežni študiji o prenovah visokošolskih knjižnic v obdobju med letoma 1995 in 2002 ugotovila opazno povečanje števila knjižnic, ki so poročale o uvedbi takšnih prostorov. Obisk se je po prenovah v povprečju (mediana) povečal za 37,4 odstotka.

To pa zahteva drugačen model ponudbe prostora. Družabni model predpostavlja knjižnico kot prostor, kjer se srečujejo študentje in pedagoški delavci, komunicirajo in medsebojno sodelujejo pri ustvarjanju novega znanja. Dodajanje družabnih funkcij in storitev, kot so internetne kavarne, umetniške galerije, skupinski študijski prostori in skupna informacijska okolja, spodbuja vedenje, odprto za izmenjavo mnenj in sodelovalno delo. Ne sme pa model knjižnice kot družabnega prostora prevladati nad modelom, ki je sicer v visokošolskih knjižnicah visoko cenjen že stoletja, tj. modelom skupnostnega prostora, ki omogoča miren ter poglobljen individualni študij in raziskovalno delo.29
Ena od pomembnih privlačnosti knjižnic je prav v tem, da so unikaten prostor, kjer lahko obiskovalec uživa v tem, da je sam, a hkrati v javnem prostoru in del znanstvene skupnosti. Dogaja se, da študentje celo ne želijo knjižničnega prostora kot družabnega prostora in v knjižnici iščejo tiha mesta. Ranseen (cv: Gayton, 2008, str. 61) meni, da danes mogoče prevečkrat pozabimo na potrebo po tihem okolju. 2ivimo v glasni družbi, v kateri velja, da izmenjava energij brez zvokov ni mogoča. S ponudbo tihih prostorov knjižnica ljudem omogoči odmik od hrupne družbe. Ta prednost ni bila prepoznana, dokler hrupno družbeno okolje ni postalo norma. Zato ni presenetljivo, da obisk tradicionalnih čitalnic narašča. Izziv za visokošolske knjižnice je zato, da ustvarjajo varen in vabljiv skupnostni prostor za študij in raziskovalno delo in se ne ujamejo v past reklamiranja knjižnic v prvi vrsti kot prostora za druženje. Tudi individualni študij je družbena aktivnost, družbena interakcija med besedilom in njegovim bralcem. Zato se znanje ustvarja tudi brez druženja z drugimi osebami in ni dokazov, da je znanje, ustvarjeno v procesu interakcije med ljudmi, »boljše« kot ustvarjeno individualno. To ne pomeni, da naj knjižnice ne razvijajo družabnega modela prostora in ne ponujajo tudi »neknjižnič-nih« storitev, saj brez tega težko pritegnejo študente in pedagoške delavce k obisku. A namen tovrstne ponudbe naj bo v prvi vrsti povečanje kakovosti knjižnice kot prostora za resno akademsko delo (Demas, 2005).30
29	V študiji uporabnikov Knjižnice Leavey na Univerzi Kalifornija sta leta 2005 njeni avtorici ugotovili, da 80,6 odstotka uporabnikov knjižnico obišče zaradi želje po individualnem študiju (Gayton, 2008, str. 62).
30	Uporabniki pri svojem delu potrebujejo hrano in pijačo, zato so kavarne in obedovalnice lahko pozitiven element knjižničnega prostora, a njihov namen ne sme biti le večanje obiska - tega morajo knjižnice doseči zaradi temeljnih storitev. Zgodovinsko so imele visokošolske knjižnice aktivno vlogo v intelektualnem in kulturnem življenju svojih okolij, tudi danes mnoge organizirajo dogodke, kot so predstavitve avtorjev, predavanja, strokovne razprave, koncerti ipd. Čeprav so knjižnice v prvi vrsti prostor za resno delo, je pomembno, da omogočijo tudi zabavo. Nekatere zato ponudijo plesne večere, gledališke predstave študentov, gradijo ludoteke, zbirajo izreke tedna in nagrajujejo avtorje najbolj izvirnih, v večernih urah organizirajo pogostitve za študirajoče v knjižnici, študentje imajo v knjižnici možnost razstavljati svoja dela ipd. Svojo podobo v očeh javnosti krepijo tudi z organizacijo obiskov in vodenj po knjižnici za turiste ter sorodnike študentov in zaposlenih na visokošolski ustanovi.
Knjižnični prostori naj torej zadovoljujejo tako družabne kot skupnostne potrebe uporabnikov, zato morajo knjižnice zagotavljati obe vrsti prostorov. Nič ni narobe z vključitvijo novih funkcij in storitev, a novo naj bo usklajeno s starim in naj ne uniči tistega, kar je pri uporabnikih že dolgo cenjeno (Gayton, 2008). V digitalni dobi bo uporabnik v knjižnici vse bolj iskal nekaj, česar nima doma, v svoji pisarni ali širšem okolju. Po mnenju avtorja je največja prednost visokošolskih knjižnic v tem, da lahko ponudijo mirne prostore, ki spodbujajo resen študij in delo. Vzpostavljanje drugih oblik prostora pa naj bo skrbno pretehtano.
10 Bodo visokošolske knjižnice ostale »srce« univerze?
Carlson (2001) je z zdaj že skoraj legendarnim prispevkom o praznih in pozabljenih knjižnicah, objavljenem v ameriškem tedniku The Cronicle of Higher Education, spodbudil živahno razpravo o prihodnosti visokošolskih knjižnic. Če naj bi študentje nekoč preživljali čas med knjižnimi policami in v čitalnicah, danes v knjižnice ne vstopajo več skozi vhodna vrata, ampak prek interneta. Obstajajo študentje, ki so študij uspešno zaključili, pa si niso izposodili niti ene knjige, in takšni, ki knjižnico sicer pogosto obiskujejo, a čas preživljajo le ob računalnikih. Obisk in izposoja tiskanega gradiva sta vidno upadla,31 hitro pa narašča uporaba elektronskih virov, dostopnih na daljavo, za kar uporabniki fizičnega prostora knjižnic ne potrebujejo. Tudi za študij so našli druge prostore - v študentskih domovih, internetnih kavarnah in bližnjih knjigarnah, od koder obiskujejo knjižnico le prek interneta. Okolje se je zato začelo spraševati, kakšna sploh je prihodnost ustanov, ki so stoletja predstavljale družbeno in intelektualno središče, »srce« univerze. V strokovnih časopisih so se pojavili članki o vlogi »starih« in »novih« knjižnic, z argumenti o tem, da internet ni zamenjava za knjižnice in da tudi ni vse dostopno v elektronski obliki, knjižničarji pa so pripravili »protiudarec« - z udobnimi stoli, boljšo kavo, obiski avtorjev uspešnic, celo z glasbo. To precej stane, ni pa jasno, če študentom res pomaga pri študiju, opozarja avtor.
Zaposleni na univerzi menijo, da je knjižnica nekoč ustvarjala »skupno kulturo« raziskovanja, jih povezovala in motivirala, danes pa se lahko vrhunsko znanost ustvarja tudi, če nekdo ne prestopi praga knjižnice. Skupinska izkušnja je bila osnova za »skupni jezik« tudi kasneje v življenju. Privrženci novega pristavljajo, da gre le za nostalgijo po starih časih. Internet je spremenil študente, navajeni so drugačne strukture znanja, povezane v hiperbesedila, zato je nujno, da knjižnice v svojem delovanju postajajo vedno bolj virtualne, in v tem ni nič slabega. Nekateri opozarjajo, da je internet precej znižal
31 Avtor navaja podatke za Knjižnico Reese Univerze Alberta (ZDA), ki jo je v študijskem letu 1990-1991 obiskalo 388.000 uporabnikov, deset let kasneje le še 272.000, torej 30 odstotkov manj.
kakovost informacij, ki jih uporabljajo študentje. Do informacij želijo priti hitro ter preprosto in v iskalnem procesu ne želijo zapravljati časa. Ker terja študij klasičnega gradiva nekoliko več napora kot uporaba funkcije reži-kopiraj v primeru elektronskih virov, je internet zanje odličen pripomoček. Težava je tudi v tem, da so študentje prepričani, da česar ni na internetu, pač ne obstaja. Razmišljati o knjižnici le kot o informacijskem centru je zato po mnenju Carlsona prvi korak k izgubi fizične knjižnice. Knjižnica mora biti več kot le orodje za dostop do informacij ali skladišče informacij, tako prostori kot storitve morajo spodbujati nastajanje individualnega in družbenega znanja ter njegovo ponovno uporabo, ponudba sodobne tehnologije in »neknjižničnih« storitev pa naj to spodbuja. Glede na to, da bo vedno več informacij dostopnih prek ekrana osebnega računalnika ali drugih mobilnih naprav - kakšna bo usoda knjižnic čez desetletje? Avtor meni, da bodo ostale živ visokošolski prostor, vsaj dokler bodo ljudje v vsakdanjem življenju in pri svojem delu še potrebovali družbo drugih, in če se bodo seveda znale odzivati na spreminjajoče se potrebe uporabnikov.
In kakšna je bila pred desetletjem predstava o bodočih visokošolskih knjižnicah, ki so jo oblikovali udeleženci natečaja za esej na temo »The Academic Library 2012«32 (Marcum, 2003b)? Analiza prejetih besedil je pokazala, da je bila večina avtorjev prepričana, da bo na prihodnost knjižnic najbolj vplival tehnološki razvoj in bodo največje spremembe doživeli knjižnične storitve ter delo knjižničarjev. Tehnološki razvoj naj bi visokošolsko knjižnico spremenil v multimedijski center s sodobno vizualno infrastrukturo za uporabo multimedijskega gradiva in različnih baz znanja, uporabnikom bodo na voljo učni laboratoriji s pametnimi tablami in videokonferenčnimi sistemi, knjižnica ne bo omejena na fizični prostor, predstavljala bo virtualno okolje, v katerem bo lahko učeči se prehajal v druge prostore in čase, v preteklost ali prihodnost. Bodoči knjižničar, t. i. kibernetski knjižničar (ang. cybrarian), bo v virtualnem okolju upravljal orodja umetne inteligence. Močno bo vpet v študijski proces in bo kot večopravilna oseba ponudil poosebljeno informacijsko podporo študentom in pedagoškemu osebju pri problemskem reševanju znanstvenih vprašanj. Ker bodo knjižnice upravljale digitalne informacije, bodo morali knjižničarji imeti več tehničnih znanj, izkazati bodo morali tudi raziskovalne sposobnosti ter kompetence za timsko delo in sodelovanje. Pričakovati je, da v tehnološkem znanju ne bodo mogli slediti spremembam, zato bo izhod ali v zunanjem izvajanju del ali v resni prenovi knjižničarskega poklica, tj. uvajanje novih del in nalog ter ureditev statusa zaposlenih, ki upravljajo tehnologije. Knjižnične storitve ne bodo usmerjene na fizični prostor, ampak na ustvarjanje omrežij, pri čemer bo nujno timsko delo ter sodelovanje z računalniškimi oddelki in informatiki. Tradicional-
32 Natečaj je jeseni leta 2002 objavila ameriška univerza Fairleigh Dickinson University v sodelovanju z univerzitetnimi knjižnicami in ACRL New Jersey, objava analize prispevkov pa je spodbudila živahno razpravo po vsem svetu (Marcum, 2003a).
ne referenčne storitve bo zamenjala storitev upravljanja informacij, npr. podatkovno rudarjenje. Zaradi ponudbe vedno bolj »samopostrežnih« storitev knjižnic in uporabe informacijskih virov brez posredovanja knjižnic poklic knjižničarja naj ne bi izginil, vendar pa ga ne bo ohranilo vztrajanje knjižničarjev na tradicionalnih nalogah knjižnic. Organizacijska struktura knjižnic se bo temeljito spremenila, postala bo matrična. Knjižnične zbirke bodo doživele dramatične spremembe, vpliv na njihovo vsebino bodo imeli v prvi vrsti uporabniki, vključevale bodo različne vrste virov, od multimedijskih do baz podatkov, večinoma bodo nastajale prek konzorcijskih dogovorov z drugimi knjižnicami in ponudniki virov. Hitro se bodo prilagajale potrebam študija in raziskovanja, tudi malo uporabljani klasični viri bodo dobili mesto v skupnih skladiščih in s tem možnost večje skupne uporabe in kroženja. Dostop do informacij bo zaznamoval tudi tisk na zahtevo.
Sullivan (2011) pa je desetletje kasneje s svojim prispevkom, ki ga je poimenoval kar obdukcijsko poročilo o leta 2050 umrli visokošolski knjižnici, pošteno šokiral knjižničarje in omajal njihove predstave o uspešnem prilagajanju na spremembe. Prispevek začenja z ugotovitvijo: »Visokošolska knjižnica je mrtva. Vztrajno zanikanje vedno pogostejših hudih bolezenskih simptomov jo je pripeljalo do najslabšega možnega konca. Umrla je sama, zapuščena in pozabljena od vseh, ki so jo nekoč šteli za srce univerze. Ob njeni smrtni postelji so slišne tihe kletvice zoper Googla in nekdanjega guruja knjižnic, Ranganathana.« Vzroki takšnega konca naj bi bili številni, avtor poudarja nekaj ključnih:
•	Klasične knjižnične zbirke so postale nepotrebne, zamenjale so jih digitalne. Študentje zdaj le plačajo naročnino za neomejen dostop do številnih digitalnih virov enemu od ponudnikov digitalnih zbirk. Visokošolske ustanove zbirke naročajo same, upravljajo pa jih njihovi oddelki za informacijsko tehnologijo. Vsebina digitalnih zbirk izvira večinoma iz nekdanjih knjižnic, ki so si same podpisale smrtno obsodbo, ko so se odločile za digitalizacijo gradiva.
•	Knjižnična navodila in pomoč uporabnikom so postali nepotrebni. Digitalne zbirke so z novo generacijo spletnih iskalnikov postale preprosto dostopne in pri njihovem preiskovanju uporabniki ne potrebujejo knjižničarjev. Pomoč zagotavljajo pedagoško osebje in zaposleni na oddelku za informacijsko tehnologijo.
•	Izobraževanje za informacijsko pismenost je v celoti vključeno v študijske programe, izvaja ga pedagoško osebje. Knjižničarji sami so si nekoč prizadevali za vključitev poučevanja za informacijsko pismenost v študijske predmete, zdaj v njih zanje ni več mesta.
•	Knjižnice in knjižničarje so nadomestili oddelki za informacijsko tehnologijo. Prostori knjižnic so bili spremenjeni v študijske prostore, računalniške učilnice in prostore oddelkov za informacijsko tehnologijo. Skrb za razvoj knjižničnih zbirk sta
nadomestila nabava in upravljanje baz podatkov, ki jih za naročilo predlagajo visokošolske ustanove. Za katalogizacijo gradiva poskrbijo ponudniki digitalnih zbirk.
•	Referenčne storitve knjižnic so nadomestili nenehno razvijajoči se spletni iskalniki ter službe za pomoč uporabnikom, ki jih zagotavljajo oddelki za informacijsko tehnologijo hitreje in ceneje, kot so jih knjižnice. Visokošolskim ustanovam ni več treba skrbeti za status, zaposlitev in plače knjižničarjev, uporabniki so z informacijskimi storitvami zadovoljni, stroški pa so nižji. In prav knjižničarji sami so v informacijsko dejavnost začeli vključevati »neknjižničarje«, s tem pa ustvarili prepričanje, da jo lahko izvajajo tudi slabše plačani kadri (npr. študentje) ter kadri brez izobrazbe s področja bibliotekarstva.
•	Prevladala je ekonomija navidezne kakovosti. Nekateri vodje visokošolskih ustanov sicer priznavajo, da je informacijska podpora, ki so jo izvajale knjižnice, prinašala boljše končne izide kot pa novi model. Storitve so bile prilagojene potrebam posameznikov, zagotovljena sta jim bila strokovna pomoč in dostop do najbolj kakovostnih informacijskih virov. Ker pa je le peščica uporabnikov izkoriščala prednosti takšnih storitev in je v spletnem okolju postalo iskanje informacijskih virov preprosto in poceni, so knjižnice in knjižničarji za visokošolske ustanove postali le malo vredno razkošje.
Avtor zaključi, da bi bilo mogoče življenju visokošolske knjižnice prizaneseno, če bi knjižničarji več časa porabili za iskanje prave poti v prihodnost in manj za vztrajanje na zastarelih principih ter prepričanjih, kot sta: »Knjižnice in knjige bodo vedno obstajale.« oziroma: »Ljudje bodo vedno potrebovali knjižničarje, da jim bodo pomagali pri iskanju in uporabi informacij.«
Visokošolske knjižnice se danes srečujejo s hitro spreminjajočim se vedenjem in pričakovanji uporabnikov ter potrebo po poosebljenem informacijskem okolju, v katerega želi biti posameznik aktivno vključen in imeti nadzor nad njim. Zato zastarela in neučinkovita paradigma knjižničnih storitev, še vedno prisotna v nekaterih visokošolskih knjižnicah, nima prihodnosti, opozarja Neal (2011), uporabniki imajo namreč številne druge možnosti dostopa do informacij. Številne visokošolske knjižnice po mnenju avtorja nadaljujejo odvečne in neučinkovite delovne procese, avtomatizirajo na star način organizirane delovne postopke in se izogibajo uvajanju sprememb ter skupnemu ali zunanjemu izvajanju do zdaj njihovih temeljnih dejavnosti. Ob strani puščajo priložnost za povezovanje in skupno izvajanje storitev, prav tako možnost selitve temeljnih dejavnosti v računalniške oblake. Mobilne tehnologije so s ponudbo številnih novih aplikacij povzročile pravo revolucijo v posredovanju in dostopnosti informacij, stalnica današnjega življenja so postale hitre spremembe. A zdi se, da so nekatere visokošolske knjižnice pripravljene le na počasnejše spremembe in vse prevečkrat usmerjajo svojo organizacijsko strukturo in resurse na neprave prioritete. Iskati bi morale pot v
študijsko in znanstvenoraziskovalno okolje ter pot do uporabnikov, ki so se spremenili. Glede na to, da okolje večinoma ne zna prepoznati njihove družbene in ekonomske vrednosti, bodo morale v prihodnje izoblikovati tudi učinkovitejše mere za vrednotenje in dokazovanje svojega vpliva na končne izide dejavnosti visokošolskih ustanov.
11 sklepne misli
Zadnji dve desetletji se visokošolske knjižnice srečujejo s hitrimi spremembami v njihovem ožjem in širšem okolju, ki jih nenehno postavljajo pred nove izzive ter zahtevo po prilagajanju svoje dejavnosti informacijskim potrebam nove generacije uporabnikov, novim metodam v poučevanju in izvajanju študijskega procesa ter prehodu procesa znanstvenega komuniciranja iz analognega v digitalno okolje. Lahko bi rekli, da so se, vsaj z vidika študijskega procesa, z omenjenimi spremembami v matičnih okoljih slovenske visokošolske knjižnice srečale nekoliko kasneje kot njihove vrstnice v razvitejših državah.33 Tudi podatki o njihovem obisku in uporabi storitev po letu 1995 ne kažejo tako opaznih nihanj, kot so jih doživele npr. severnoameriške visokošolske knjižnice. V primerjavi z letom 1995 je bil leta 2011 obisk slovenskih visokošolskih knjižnic večji za 74 odstotkov, močno je narasel v letih 2006 in 2007, nato pa začel rahlo upadati. Izposoja na dom in v prostore knjižnice je upadla le za 4 odstotke, medknjižnična izposoja gradiva iz drugih knjižnic oziroma dobaviteljev gradiva se je zmanjšala za 5 odstotkov. Število članov je v obdobju 2000-2011 naraslo za 7 odstotkov. Skokovit porast pa knjižnice opažajo pri zagotavljanju števila elektronskih informacijskih virov; za leto 2011 znaša v primerjavi z letom 2007 indeks kar 1332.34 Podatkov o referenčni dejavnosti nacionalna knjižnična statistika ne objavlja, vendar je na primeru NUK-a opazno, da se število transakcij po letu 2005 zmanjšuje, v povprečju 2,3 odstotka na leto. A študije uporabnikov, ki so bile izvedene v zadnjih letih, kažejo, da velik delež uporabnikov visokošolske knjižnice obiskuje v prvi vrsti zaradi tradicionalnih knjižničnih storitev, kot sta izposoja gradiva in uporaba čitalniških prostorov, uporaba elektronskih informacijskih virov in storitev pa je kljub njihovi bogati ponudbi dokaj nizka, vsaj pri uporabnikih študentih.35 Slovenski raziskovalci s trenutnimi knjižničnimi storitvami niso zadovoljni in jih večinoma ne uporabljajo, ugotavljajo Vilar, Bartol, Pisanski
33	Bolonjska prenova, uvedena leta 2002, naj bi študijski proces osredotočila na študenta, učni proces torej preusmerila s starih oblik poučevanja, temelječih na podajanju vsebin, na učečega se in na večji obseg njegovega samostojnega dela.
34	Podatki za visokošolske knjižnice brez NUK-a. Vir: Kazalniki dejavnosti visokošolskih knjižnic v obdobju 1995-2010. Dostopno na: http://cezar.nuk.uni-lj.si/analize/kazalniki.php
35	Večinski delež v anketne raziskave zajetih uporabnikov predstavljajo študentje, odziv pedagoških in raziskovalnih delavcev je bil do zdaj namreč majhen.
in Južnič (2012). Opozarjajo, da bodo morale knjižnice premisliti njihovo dojemanje končnih uporabnikov in opraviti evalvacijo storitev, ki jih zagotavljajo raziskovalcem.
Ali torej slovenske visokošolske knjižnice resnično ne uspevajo zagotavljati storitev, ki jih potrebujejo uporabniki? Z upoštevanjem, da je imela le ena četrtina visokošolskih knjižnic ob koncu leta 2011 zaposlene več kot tri delavce, lahko sledi predpostavka, da večina knjižnic nima ustreznih pogojev za razvoj novih storitev, še zlasti za potrebe znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Avtorica študije o poznavanju ter uporabi novih tehnologij v visokošolskih in specialnih knjižnicah npr. ugotavlja, da le 34 odstotkov v anketo vključenih visokošolskih knjižničarjev ocenjuje, da so knjižnične storitve uspeli prilagoditi novim informacijsko-tehnološkim potrebam uporabnikov, z novimi izzivi pa se vsaka knjižnica spopada samostojno (Božič, 2012, str. 280). Še bolj pa je skrb zbujajoč podatek, da velik delež študentov informacijskih virov in storitev knjižnic (z izjemo ponudbe študijskega prostora) v času študija pravzaprav ne potrebuje. Rezultati anketne raziskave o dostopnosti študijske literature, ki jo je izvedla Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (Kragelj in Lasbaher, 2012),36 so pokazali, da študentje UL pri svojem študiju najpogosteje uporabljajo zapiske s predavanj in skripta (75,0 odstotkov), precej manj učbenike (43,0 odstotkov) in tiskane knjige v slovenskem jeziku (27,1 odstotka), strokovne članke iz slovenskih tiskanih revij uporablja 19,3 odstotka ter iz tujih revij enak delež. E-knjige v tujem jeziku jih pogosto ali zelo pogosto uporablja 12,7 odstotka (nikoli 49,7 odstotka), e-knjige v slovenskem jeziku 12,7 odstotka (nikoli 45,8 odstotka), e-revije v slovenskem jeziku 7,2 odstotka (nikoli 51,8 odstotka), e-revije v tujem jeziku pa 10,0 odstotkov (nikoli 50,6 odstotka). Tudi podatki po posameznih visokošolskih zavodih kažejo neprimerne navade študentov glede uporabe strokovne literature. Obilje informacijskih virov, ki jih visokošolske knjižnice ljubljanske univerze zagotavljajo v elektronski obliki, na preprost in prijazen način,37 uporabljajo zelo malo ali sploh ne, enako je s tiskanimi viri, njihov študij pa temelji na uporabi zapiskov in skripta. Študijski proces, ki ni zasnovan na samostojni uporabi informacijskih virov, na razvoj storitev knjižnic zagotovo ne more vplivati spodbudno.
Zaključili bi, da so izkušnje tujih knjižnic lahko vodilo pri oblikovanju vizije razvoja slovenskih visokošolskih knjižnic in služijo kot primer dobrih praks pri odzivanju na spremembe v okolju. A njihova prihodnost bo odvisna od nadaljnjega razvoja
36	Anketa je zajela 4500 študentov, od tega 4409 z Univerze v Ljubljani.
37	Prek portala Digitalne knjižnice UL je v elektronski obliki, v celotnem besedilu, dostopnih več kot 12.000 znanstvenih revij in več kot 20.000 knjig, prek portala Digitalne knjižnice Slovenije več kot 500.000 bibliografskih enot različnih vrst gradiva, Narodna in univerzitetna knjižnica omogoča izposojo več kot 90.000 tujih e-knjig, več knjižnic zagotavlja digitalne zbirke visokošolskih del, gradi ali sodeluje pri gradnji institucionalnih repozitorijev visokošolskih ustanov itd.
izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega procesa na njihovih matičnih visokošolskih zavodih ter prepoznavanja vloge knjižnic kot dejavnika, ki pomembno vpliva na njegove končne izide. Kovač (2006, str. 104-105) je npr. že kmalu po uvedbi bolonjske prenove opozoril, da novi načini poučevanja in učenja ne bodo mogoči brez ustreznih materialnih pogojev, med njimi tudi knjižnične podpore: »Če naj bi namreč študentje v reformiranih programih več samostojno delali, bi ... morali imeti za to ustrezne infra-strukturne pogoje. Za tak način dela namreč študentje potrebujejo knjižnice, ki so odprte od jutra do poznega večera, ustrezno število računalniško opremljenih čitalniških sedežev ter seveda mentorje in tutorje, ki jih pri samostojnem delu vodijo ...« Ker pa se lahko predvideva, da se bodo ob nadaljnjem padanju kazalcev ekonomskega razvoja vlaganja v knjižnično dejavnost še zmanjšala, je nujen tudi premislek o uvajanju novih modelov organiziranosti ter izvajanja in ponudbe storitev visokošolskih knjižnic.
Navedeni viri
Antell, K. in Engel, D. (2006). Conductiveness to Scholarship: The Essence of Academic Library as
Place. Colllege & Research Library, 67 (6), str. 536-560. Applegate, R. (2008). Whose Decline? Which Academic Libraries are »Deserted« in Terms of
Reference Transactions? Reference & User Services Quarterly, 48 (2), str. 176-189. Bagget, S. B. in Williams, M. (2012, January-March). Student Behaviors and Opinions Regarding the Use of Social Media, Mobile Technologies, and Library Research. Virginia Libraries, 58 (1), str. 19-22. Pridobljeno 11. oktobra 2012 s spletne strani: http://scholar.lib.vt.edu/ejournals/ VALib/v58_n1/baggett.html Breeding, M. (2009). Uporabniški vmesniki naslednje generacije. Organizacija znanja, 14 (4), str. 144-147.
Britto, M. (2011). Planning and Implementation Considerations for the Information Commons in Academic Libraries. Library Student Journal, December 2011 [online]. Pridobljeno 11. novembra 2012 s spletne strani: http://librarystudentjournal.org/index.php/lsj/article/ view/255/317
Božič, M. (2012). Ali so slovenski visokošolski in specialni knjižničarji pripravljeni na spopad z izzivi nove tehnologije? V: Izzivi sodobnih tehnologij (str. 275-289). Ljubljana: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. Calhoun, K. (2009). Potovanje skozi preobrazbe - med preživetjem in razcvetom. Organizacija
znanja, 14 (4), str. 138-143. Carlson, S. (2001, 16. november). The Deserted Library: As Students Work Online, Reading Rooms Empty - Leading Some Campuses to Add Starbucks. Chronicle of Higher Education, 48 (12), A35-38.
Cassidy, E. D., Britsch, J., Manolovitz, T., Shen, L. in Tirney, L. (2011). Higher Education and Emerging Technologies: Student Usage, Preferences, and Lessons for Library Services. Reference & User Services Quarterly, 50 (4), str. 380-391. Choy, F. C. (2005). Preparing for the future : academic libraries in the beginning of the 21st century. V: International Conference on Libraries : Towards a Knowledge Society, 2-16 Mar 2005, Penang. Pridobljeno 24. oktobra 2012 s spletne strani: http://dr.ntu.edu.sg/bitstream/ handle/10220/6134/ICOL-2005-CFC.pdf?sequence=1 College Students' Perceptions of Libraries and Information Resources (2006). Dublin, Ohio: OCLC. Pridobljeno 24. oktobra 2012 s spletne strani: http://www.oclc.org/reports/2005perceptions. htm
Demas, S. (2005). From the Ashes of Alexandria: What's Happening in the College Library? V: Library as Place: Rethinking Roles, Rethinking Space. Washington: Council on Library and Information Resource. Pridobljeno 10. oktobra 2012 s spletne strani: http://www.clir.org/ pubs/reports/pub129/demas.html Eden, B. L. (2010). The New User Environment: The End of Technical Services? Information
Technology and Libraries, 29 (2), str. 93-100. Freeman, G. T. (2005). The Library as Place: Changing in Learning Patterns, Collections, Technology, and Use. V: Library as Place: Rethinking Roles, Rethinking Space. Washington: Council on Library and Information Resource. Pridobljeno 10. oktobra 2012 s spletne strani: http://www.clir.org/pubs/reports/pub129/freeman.html Friend, F. J. (1998). Mission and Purpose of Academic Libraries in the 21st Century. V: Proceedings of the International Conference on New Missions of Academic Libraries, Oct. 25-28 1998, Beijing (str. 17-20). Beijing: Peking University Press. Pridobljeno 2. decembra 2012 s spletne strani: http://www.ucl.ac.uk/scholarly-communication/articles/beij.htm Gayton, J. T. (2008). Academic Libraries: »Social« or »Communal?«: The Nature and Future of
Academic Libraries. Journal of Academic Librarianship, 34 (1), str. 60-66. George, C. A., Bright, A., Hurlbert, T., Linke, E. C., St. Clair, G. in Stein, J. (2006). Scholarly Use of Information: Graduate Students' Information Seeking Behaviour. V: University Libraries Research. Paper21. Pridobljeno 22. oktobra 2012 s spletne strani: http://repository.cmu.edu/ lib_science/21
Hardesty, L. (2000, 27. april). Why academic libraries? Demanding new answers in a new millenium. New Jersey ACRL Chapter [online]. Pridobljeno 31. septembra 2012 s spletne strani: http://www.njla.org/njacrl/hardesty.html Harris, S. (2012). Moving towards an open access future: the role of academic libraries. London: SAGE. Pridobljeno 15. oktobra 2012 s spletne strani: http://www.uk.sagepub.com/repository/ binaries/pdf/Library-OAReport.pdf Information Behaviour of the Researcher of the Future (2008). London: British Library; CIBER. Pridobljeno 15. oktobra 2012 s spletne strani: http://www.jisc.ac.uk/media/documents/ programmes/reppres/gg_final_keynote_11012008.pdf
Jackson, H. L. in Bellardo Hahn, T. (2011). Serving Higher Education's Highest Goals: Assessment of the Academic Library as Place. College & Research Libraries, 72 (5), 428-442. Pridobljeno 20. oktobra 2012 s spletne strani: http://crl.acrl.org/content/72/5/428.full.pdf+html Kanič, I. (2012, 13. oktober). Po meri uporabnika? V: Spletni dnevnik: Bibliotekarska terminologija [online]. Pridobljeno 20. oktobra 2012 s spletne strani: http://terminologija.blogspot. com/2012/10/po-meri-uporabnika.html Kortekaas, S. (2012, 4. september). Thinking the unthinkable: a library without a catalogue -Reconsidering the future of discovery tools for Utrecht University library [online]. Pridobljeno 4. novembra 2012 s spletne strani: http://www.libereurope.eu/blog/thinking-the-unthinkable-a-library-without-a-catalogue-reconsidering-the-future-of-discovery-to Kovač, M. (2006). Bolonjska reforma kot etnološki fenomen: primer Univerze v Ljubljani. Sodobna pedagogika, 57/123 (4)2006, str. 100-111. Pridobljeno 15. novembra 2012 s spletne strani: http://www.sodobna-pedagogika.net/images/stories/2006-4-slo/2006_4_slo_06_miha_ kovac_bolonjska_reforma.pdf Kragelj, A. in Lasbaher, D. (2012). Raziskava o dostopnosti študijske literature v okviru članic
Univerze v Ljubljani. Ljubljana: Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Lewis, D. W. (2013, January). From Stacks to the Web: the Transformation of Academic Library Collecting. College & Research Libraries, preprint [online]. Pridobljeno 27. oktobra 2012 s spletne strani: http://crl.acrl.org/content/early/2012/01/09/crl-309.full.pdf+html Lin, P., Chen, K. in Chang, S. (2010). Before There Was a Place Called Library - Library Space as an
Invisible Factor Affecting Students' Learning. Libri, 60 (4), str. 339-351. Marcum, J. W. (2003a). The 21st Century Library. FDUMagazine, Fall/Winter [online]. Pridobljeno 20. oktobra 2012 s spletne strani: http://www.fdu.edu/newspubs/magazine/03fa/library. html
Marcum, J. W. (2003b). Visions: The Academic Library in 2012. D-Lib Magazine, 9 (5) [online]. Pridobljeno 25. oktobra 2012 s spletne strani: http://www.dlib.org/dlib/may03/ marcum/05marcum.html Neal, J. G. (2011, 7. april). Prospects for Systematic Change across Academic Libraries. EDUCASE review online, March/April [online]. Pridobljeno 20. oktobra 2012 s spletne strani: http:// www.educause.edu/ero/article/prospects-systemic-change-across-academic-libraries Pearson, D. J. in Busch, N. J. (2011), Redesigning Nebraska's Libraries Technical Services: Creating a Climate for Change. Library Philosophy and Practice [online]. Pridobljeno 28. oktobra 2012 s spletne strani: http://unllib.unl.edu/LPP/pearson-busch2.pdf Ross, L. in Sennyey, P. (2008). The Library is Dead, Long Live the Library! The Practice of Academic Librarianship and the Digital Revolution. The Journal of Academic Librarianship, 34 (2), str. 145-152.
Schulte, S. J. (2011). Eliminating traditional reference services in an academic health science library: a case study. Journal of the Medical Library Association, 99 (4), str. 273-279. Pridobljeno 5. novembra 2012 s spletne strani: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3193369/
Sullivan, B. T. (2011, 2. januar). Academic Library Autopsy Report, 2050. The Cronicle of Higher Education [online]. Pridobljeno 13. oktobra 2012 s spletne strani: http://chronicle.com/ article/Death-by-Irony-How-Librarians/125767/ Vilar, P., Bartol, T., Pisanski, J. in Južnič, P. (2012). Are librarians familiar with information seeking behaviour of teachers and researchers in their respective institutions? V: Libraries in the Digital Age (LIDA) Proceedings : LIDA 2012 [online]. Pridobljeno 8. novembra 2012 s spletne strani: http://www.informatika.bf.uni-lj.si/bibliography/Are%20librarians%20familiar%20with%20 information%20seeking%20behaviour%20of%20teachers%20and%20researchers%20 in%20their%20respective%20institutions.pdf Why librarians should be concerned with Open Access (2009, 26. junij) [online]. Pridobljeno 15. oktobra 2012 s spletne strani: http://www.openoasis.org/index.php?option=com_content& view=article&id=254&Itemid=256
dr. Melita Ambrožič
Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 1000 Ljubljana e-pošta: melita.ambrozic@nuk.uni-lj.si