Slovensko družtvo v Ljubljani
Vsim Slovencam!
Sušca mesca je avstrijanskim narodam sonce svobode zasijalo, ktero smo tudi mi z neizrečenim veseljem sprejeli in se zato serčnosti verlih Dunajčanov hvaležne skazali. Poklican je bil deržavni zbor, in začel se je delati lerden zid nove ustave našiga cesarstva, po kteri vsi narodi toliko hrepenijo. Ali že iz začetka so skušali nezvesti Talijani, ki so toliko let z nami zedinjeni živeli pod krono avstri-janskiga cesarstva, s silo se ti zavezi odtergati. Kmalo za njimi so se tudi zviti Madžari prekucij na Dunaji posiužili, od ustavniga Cesarja, razun mnogih druzih reči, svoje posebno ministerstvo po sili zadobiti in tako se tudi od avstrijanskiga cesarstva ločiti. Terjali so clo, de bi se vse dozdej z Avstrijo zedinjene ne madžarske dežele Ogerske krone tudi odtergale in za naprej oblasti madžarskiga minister-stva podvergle. Večkratne poskušnje mirniga poravnanja so brez zaželjeniga nasledka ostale — na zadnje je hudobna derhal clo umorila cesarskiga komisarja, kteriga so Cesar v Bud a pest poslali. Jelačič, ban hrovaški in od Cesarja postavljeni cesarski komisar čez celo ogersko deželo, se je tedej z armado proti Budapeš tu vzdignil, zatiranim narodam pravico z orožjem zadobit. Ali na to so Madžari vse moči napeli, de bi ga pokončali. Oni so bili taisti, ki so z mnogimi zvijačami in z obilnimi denarji zadnje žalostne prekucije na Dunaji sprožili, ktere so žalibog! radovoljne pomočnike med tistimi našle, ki v razrušenji Avstrije, v puntu in nepostavnosti svojo srečo išejo. Tako je bilo overženo Dunajsko ministerstvo; sivoglav minister od divje derhali umorjen in obešen, in Cesar prisiljen, Dunajsko mesto zopet zapustiti. Z orožjem, iz cesarske orožnice pobranim, previdena množica in nekoliko razdraženih ljudi derži v strahu deržavni zbor, kteriga so malo ne vsi slavjanski poslanci zapustiti mogli. Tudi jezero in jezero druzih družin je bežalo od tistiga dneva iz Dunaja.
Po tacih prigodbah prisiljen se je Jelačič naglo obernil proti Dunaji, de bi z združeno močjo brezpostavnosti konec storil in ustavno avstrijansko cesarstvo obvaroval, kar bo z Božjo pomočjo in s pomočjo dobroraislečih ljudi na Dunaji in po vsih avstrijanskih deželah gotovo tudi dosegel, ker pravična reč na zadnje še nikoli ni brez zmage bila.
Slavjani se Avstrije čversto deržimo in smo enodušno pripravljeni, njeni ustavni prestol (tron} do zadnje kaplje kervi braniti in podpirati.
Tudi mi hočemo svobodo, pa mi hočemo enake pravice za vse narode.
Mi hočemo, de Avstrija velika in mogočna ostane.
Mi hočemo, de so ustavniga Cesarja posvečeno veličanstvo in njegovi odgovorni ministri svobodni, prosti in močni.
Mi hočemo, de se ustavo dajavnimu zboru od nobene strani sila in strah ne dela.
Mi pa nočemo, de bi eno samo mesto celimu cesarstvu postave dajalo, v kterih imajo svobodni namestniki vsih avstrijanskih narodov govoriti.
Prijatli! morebiti se vam bodo, kakor se je semtertje že skušalo, po razposlanih ljudeh in spisih poslednje Dunajske prigodbe drugači pripovedovale in razlagale. Ali ne verjemite jim nikar!
Ako se vam bo goljufno reklo, de vam kdo hoče obljubljene pravice in svobode zopet odvzeti in vse spet na staro kopito nazaj spraviti — za Božjo voljo, ne verjemite tacim sleparjem. Ako se vam bo prigovarjalo, de se zdej Dunajčanje le za ohranitev dodeljenih pravic poganjajo, in de bi jim zato pomoči pošiljati treba bilo, odgovorite jim : „To niso tisti verli Dunajčanje, kakoršni so poprej bili; to je le ena stranka tacih, ki so Madžarsko reč zagrabili, nas Slavjane do dobriga potreti, ki nimamo enacih misel, kakor nezvesti Talijani, Madžari in tisti Nemci, ki svoje srečo le v vl&dii brez Cesarja išejo.  Mi verjamemo svojim poterjenim prijatlam, ki tudi svobodo ljubijo, več kakor vam; mi
se na besede Cesarja svojiga bolj zanesemo, kakor na vaše!  De!  mi zaupamo va-nj,  v svojo dobro pravico in v zmago svoje dobrevreči, zatorej jo na ves glas rečemo:
nZivi naš ustavni Cesar Ferdinand! jZivi prava svoboda ! Živi edina mogočna Avstrija!" To, dragi prijatli! smo Vam namenili,   v boljši razjasnjenje  in zagotovljenje zadnjiga razglasa, kteriga ste s tolikim veseljem sprejeli, še povedati. V Ljubljani 15. kozoperska 1848.
176