NIKO .UPANIE KOT SLOVENSKI ETNOLOG Njegovo ravnateljevanje v Etnografskem muzeju v Ljubljani (1923.1940) Christian Promitzer IZVLEEEK Avtor v prispevku ori.e zgodovino Slovenskega etnografskega muzeja pod vodstvom Nika .upaniea, prvega direktorja muzeja od 1923 do 1940. Po uvodu o .upanieevem .ivljenjepisu pred tem obdobjem opi.e njegovo vlogo v zaeetnem razvoju muzeja v easu, za katerega so bila znaeilna zelo skromna dr.avna sredstva. Ker je .upanieeva vloga v slovenski etnologiji .e vedno sporna, avtor sku.a dokazati, da je .upaniea vsaj njegov slu.beni polo.aj prisilil, da je delal kot slovenski etnolog in da mu je zaradi tega treba priznati primerno mesto v slovenski etnologiji. Kljuene besede: Niko .upanie, etnologija, zgodovina, Slovenski etnografski muzej, Kraljevina Jugoslavija, muzeologija ABSTRACT The author gives an outline of the history of the Slovene Ethnographic Museum under the supervision of Niko .upanie, its first director in the years of 1923.1940. After an introduction into the early biography of .upanie he describes his role in the initial development of the museum which took place in a period which was characterized by poor state funds. Since the role of .upanie in Slovene ethnology is still disputed, the author tries to show that .upanie, at least by his professional position, was yet compelled to work as a Slovene ethnologist and therefore has to be given his place in the history of Slovene ethnology. Key words: Niko .upanie, ethnology, history, Slovene Ethnographic Museum, The Kingdom of Yugoslav, museology .Kdor misli, da je namen muzejev samo hraniti in zbirati staro.itnosti, pae ne more presoditi, kako velikega pomena so etnografski muzeji za vsak narod in .e posebej za male narode, ki morajo posveeati toliko naporov, .e za samo dokazovanje, da imajo pravico do obstoja. . (V: Te.ave na.ega etnografskega muzeja 1939: 171.) . Christian Promitzer Uvod Pisati o prvih dveh desetletjih Slovenskega etnografskega muzeja ni lahka naloga, ee pomislimo na ogromne spremembe, ki so se v toku osemdesetih let zgodile v etnografiji, etnologiji, antropologiji in muzeologiji ter tudi v politienem .ivljenju.Dandanes je vloga muzejev in njihovih delavcev izpostavljena ostri kritiki javnosti, ki se sku.a seznaniti z zahtevami kulture, ki vse bolj gradi na virtualni resnienosti. Ob takih izzivih se nam zgodovina muzeja in .e bolj zgodovinska refleksija o njem lahko zdi ovira, ker sedanjost sooea s pogosto neza.eleno preteklostjo in ker je muzej mesto spomina z dveh vidikov (Csáky/Stachel 2000. 2001). Na eni strani z dana.njega vidika lahko spoznamo okoli.eine easa, v katerem 288 so se oblikovale zbirke . kaj so takrat zanemarjali in pozabili in katere skupine predmetov so eezmerno zastopane? Na drugi strani muzej sodi med tista mesta spomina, ki kljub svoji znanstveni nalogi v vsakem obdobju tvegajo, da jih rekonstruirajo v smislu prevladujoee ideologije in v okviru hierarhienega .reda stvari. (Foucault 1971). Vpogled v zgodovino ustanove, kot je Slovenski etnografski muzej, morda lahko prispeva k spoznanju, da muzeologija ni ne zapra.ena niti ne vrednostno nevtralna veda, ampak stroka, ki pomaga pri oblikovanju identitet. .ele s to predpostavko lahko izmerimo pot, ki jo je Slovenski etnografski muzej prehodil od ustanovitve leta 1923, tj. od dejanja, ki takrat ni ravno zbudilo pozornosti. V tem besedilu bomo orisali obdobje od leta 1921, ko je bil ustanovljen predhodnik muzeja, Etnografski in.titut, do leta 1940, ko je Niko .upanie (1876.1961) zapustil muzej in postal profesor etnologije na Univerzi v Ljubljani. Osnovno gradivo za obravnavo tega obdobja tvorijo letniki easopisa Etnolog, ki jih je muzej v tem obdobju izdal, ter arhivi Narodnega muzeja Slovenije in Etnografskega muzeja. Mo.nih drugih, neobjavljenih virov, na primer arhiva .Belokranjskega muzejskega dru.tva., tistih ki so v lasti dedieev Nika .upaniea, in virov, ki so morda v arhivu Republike Slovenije in nenazadnje tudi v Jugoslovanskem arhivu v Beogradu, nismo mogli upo.tevati. Tako kot veeina njegovih takratnih strokovnih kolegov tudi Niko .upanie ni bil etnolog po izobrazbi. Etnologija kot stroka je bila .ele na zaeetku profesionalizacije, kar pomeni, da si je morala .ele priboriti svoje mesto napram priznanim vedam. .upanie je .tudiral zgodovino in se je sam imel za prazgodovinarja, etnografa in (fizienega) antropologa. S fizieno antropologijo je bila povezana skrajno vpra.ljiva .rasna teorija.. Vendar zdru.evanje teh dveh ved ni bilo nakljueno: tvorili naj bi skupno stroko, etnologijo, kot so jo razumeli njeni takratni protagonisti v nem.kem jezikovnem prostoru. Prav tako ni bilo nakljueno, da je bil izdajatelj Zeitschrift für Ethnologie, ki se je v Nemeiji prvie pojavil leta 1869, Berlinsko dru.tvo za antropologijo, etnologijo in prazgodovino. To, kar so takrat v Nemeiji in zaradi nem.kega vpliva tudi v Srednji in Jugovzhodni Evropi pojmovali kot etnologijo, se je moeno razlikovalo od tega, kar danes razumemo pod tem pojmom. Dana.nje razumevanje je pod vplivom francoske etnologije in Niko .upanie kot slovenski etnolog Niko .upanie leta 1921 v Beogradu (Oddelek za dokumentacijo Slovenskega etnografskega muzeja) Christian Promitzer angloameri.ke socialne in kulturne antropologije, v katerih je pri.lo do povsem drugega razvoja. Ob koncu 19. in na zaeetku 20. stoletja so se prazgodovina, etnografija in fiziena antropologija v nem.kem jezikovnem prostoru le z velikimi te.avami uveljavljale napram klasienemu kanonu humanistienih ved in nenazadnje so prav iz tega razloga iskale medsebojne povezave. Prav v prazgodovini so videle mo.nost, raziskovati preteklost prebivalcev Evrope, ki ni bila zapisana v pisne vire: preueevali so njihove posmrtne ostanke in ohranjeno orodje in jih potem primerjali z naeinom .ivljenja sodobnih domaeinov v nem.kih kolonijah. Pri tem so se predstavniki tako razumljene etnologije, ki je bila tesno povezana s fizieno antropologijo, imeli 290 za pionirje inovativne discipline v znanstvenem raziskovanju eloveka. Z vkljueevanjem naravoslovnih metod so sku.ali spro.iti .protihumanistieni. upor proti prevladi klasienih humanistienih ved. Da je imel ta .protihumanizem. vee kot le en pomen, ka.e lahkotnost, s katero si je to novo znanstveno zasnovo polastil izkljueujoei nacionalizem v Nemeiji, a tudi v Srednji in Ju.ni Evropi, kjer so domaei intelektualci sprejeli ta diskurz (Zimmerman 2001). Zgodovinar znanosti lahko le sku.a induktivno opisati tak razvoj in ga razumeti v kontekstu easa. V zadnjih dveh desetletjih so slovenski etnologi veekrat ugibali, zakaj se je .upanie oznaeil kot etnologa in zakaj je Etnolog, ki ga je kot direktor Etnografskega muzeja izdajal, imel tako malo skupnega z dana.njim pojmom etnologije (Bogataj 1981: 11; Smerdel 1991a: 11, Novak 1992: 300). Tu zagovarjamo stali.ee, da .upanieeva terminolo.ka izbira lahko izhaja iz nem.ke tradicije. Hkrati moramo opozoriti na to, da so v nem.kem jezikovnem prostoru pod etnologijo razumeli raziskovanje neevropskih narodov. Vendar so ju.noslovanski intelektualci, ki so .tudirali v Nemeiji ali v avstroogrski monarhiji, ta pojem uporabili tudi za regije, iz katerih so izhajali (Novak 1992: 300). Te regije ali de.ele so takrat veljale kot . nezgodovinske. in po tihem tudi kot polkolonije.1 Na zaeetku 20. stoletja so bili veliki deli de.el naseljenih z Ju.nimi Slovani .e vedno pod avstroogrskim .ezlom ali v otomanskem cesarstvu. V primeru Slovenije je morala tako razumljena etnologija . .upanie, ki se je zavzemal za dr.avno osamosvojitev Ju.nih Slovanov, se je imel za njenega zastopnika . nujno priti v konflikt s starej.im pojmom . narodopisje (Volkskunde), ki se je v sicer pluralistienem, a vendarle tudi dinastienem pojmovanju Avstro-Ogrske razvilo v afirmativno domoznanstvo (Heimatkunde).2 Niko .upanie naj bi se torej . v nasprotju z drugimi slovenskimi intelektualci, ki so bili prav tako pogosto finaneno odvisni od avstroogrske dr.ave ., odloeil za prevzem pojma etnologija in tako nakazal, da bi se morala Slovenija, tako kot vse druge ju.noslovanske dr.ave, znebiti statusa .nezgodovinskih. in politieno odvisnih polkolonialnih de.el. Tudi po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 je .upanie ohranil kritieno dr.o do narodopisja. 1 Podobna pojmovanja je opazil in jih odloeno zavrnil Tihomir .or.evia (1868.1944), .upanieev strokovni kolega in dober znanec (.or.evia 1910). 2 Vee o tem v: Stachel 1999; Fikfak 1999. Niko .upanie kot slovenski etnolog To je lahko razlog, zakaj njegovo znanstveno usmeritev .e danes pogosto napaeno razumejo. Zato moramo .upanieevo tematsko .irino razumeti v luei takratnega ozadja, tj. nem.ke uporabe pojma etnologija in v luei njegovega inovativnega prenosa v jugoslovansko . in zaenkrat .e ne slovensko . ustreznico. Tako razumevanje je tudi v skladu s politienim kontekstom, v katerem je .upanie deloval. Kot preprieani zagovornik jugoslovanstva je svoje delovanje in tudi vlogo Etnografskega muzeja v prvih letih njegovega obstoja opredelil ne zgolj v slovenskem, ampak v jugoslovanskem, ee .e ne celo v panslavistienem okviru. V nasprotju z dosedaj povedanim mora zgodovinska samorefleksija neke stroke vedno izhajati iz tega, kar predstavlja v sedanjosti. Tako je tudi storjeno v 291 monumentalnem delu Ingrid Slavec Gradi.nik (Slavec Gradi.nik 2000). Namen prieujoeega besedila je le prispevek ob osemdesetletnici obstoja Slovenskega etnografskega muzeja in dati .upanieu tisto mesto, ki ga v slovenski etnologiji kljub vsej kritiki vendar zaslu.i (Novak 2002: 230). Niko .upanie in ustanovitev Kraljevega etnografskega muzeja v Ljubljani Na zaeetku 20. stoletja so se Nemci na Kranjskem prito.evali, da je narodopisna zbirka v takratnem Kranjskem de.elnem muzeju preskromna in da jo po obsegu preka.ajo zasebne zbirke (Jauker 1904).3 1906 je slovenski pedagog Josip Wester (1874.1960) zahteval ustanovitev etnografskega muzeja v Ljubljani, ee. da bo materialna kultura Slovencev izumrla zaradi prodirajoeih civilizacijskih vplivov s severa in z zahoda (Wester 1905.1906). Vendar je trajalo vse do leta 1921, preden je bil narejen prvi korak za ustanovitev etnografskega muzeja v Ljubljani. Ta korak je bil najtesneje povezan z osebo Nika .upaniea. Zato je primerno, da tu na kratko ori.emo njegovo .ivljenjsko pot do ustanovitve muzeja. Niko .upanie4 je bil rojen 1. decembra 1876 v vasi Griblje blizu Kolpe v Beli krajini kot sin premo.nej.ega kmeta. Gimnazijo je obiskal v Novem mestu in potem slu.il voja.ki rok na Dunaju. Na dunajsku univerzi je leta 1898 vpisal zgodovino, geografijo, etnologijo, antropologijo in arheologijo. Leta 1903 je pri profesorjih Josefu Hirnu (1848.1917) in Konstantinu Jireeku (1854.1918) zagovarjal diplomsko nalogo z naslovom .Die Ankunft der Slowenen in dem Süden. (Prihod Ju.nih Slovanov na Balkan). Srbski geograf Jovan Cvijia (1865.1927), ki je takrat bival na Dunaju, je .upaniea pregovoril k specializaciji v antropologiji. .e pred tem je .upanie pri geografu Eugenu Oberhummerju (1859.1944) opravil izpit za 3 Vee podatkov o zgodnjih etnografskih zbirkah v Sloveniji je na voljo v: Rogelj .kafar 1995: 213. 215; glej tudi Rogelj .kafar 1993. 4 O .upanieu glej: Ravniear 1911; Pirc 1916; Vurnik 1925; Vurnik 1926.1927; Frania 1936; Dr. Niko .upania . Dopisni elan, 1939; Novak 1980.1991; Novak 1986; Promitzer 2001; Novak 2002. Za sedaj najbolj.o bibliografijo del Nika .upaniea je sestavil Bogo Komelj (Komelj 1972). Manj.i prispevki o Niku .upanieu v obliki nekrologov in eestitk v easu .ivljenju v tem pregledu niso upo.tevani. Christian Promitzer gimnazijskega profesorja z nalogo .Die Bevölkerung illyrischer Länder vom Altertum bis zur Gegenwart. (Prebivalstvo ilirskih de.el od starega veka do danes). Nato se je podal v München k enemu izmed vodilnih fizienih antropologov v Nemeiji, Johannesu Rankeju (1836.1916), in pozneje tudi v Zürich in Basel zaradi specializacije v fizieni antropologiji. Leta 1906 se je . menda na povabilo Cvijiaa . preselil v Beograd, kjer je bil potem imenovan za kustosa tamkaj.njega Zgodovinsko-umetnostnega muzeja. 1914 je prestopil v beograjski Etnografski muzej, kjer je kot kustos predlo.il naert za ustanovitev antropolo.kega muzeja v mestu (Vurnik 1926.1927: 145.147; Promitzer 2001: 10.15). Vendar je zaeetek prve svetovne vojne prepreeil uresnieevanje teh naertov. Iz 292 Srbije se je .upanie podal na obmoeje antante in deloval kot elan Jugoslovanskega odbora. Po koneani vojni je postal elan etnografsko-zgodovinske sekcije delegacije Kraljevine SHS na pari.ki mirovni konferenci; vodil je podsekcijo za slovenskonem.ko mejo, Prekmurje in ee.koslova.ko-jugoslovanski koridor in s knjigo Ave Illyria v franco.eini opredelil jugoslovanske ozemeljske zahteve do Italije in Avstrije. Na zaeetku 1920 se je zaeasno vrnil v Beograd, na staro delovno mesto kustosa Etnografskega muzeja (Vurnik 1926.1927: 147.148; Promitzer 2001: 15.19). .upaniea je kmalu vleklo v Ljubljano. Najprej je sku.al dobiti polo.aj profesorja etnologije na novoustanovljeni univerzi. Prito.ba literarnega zgodovinarja Ivana Prijatelja (1875.1937) in beograjskega etnologa Jovana Erdeljanoviaa (1874.1944) mu je to prepreeila (Vurnik 1926.1927: 148; Promitzer 2001: 19.20). S pomoejo politienih zvez mu je vendar uspelo, da ga je ministrski svet Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z odlokom z dne 1. 7. 1921 imenoval za direktorja Etnografskega in.tituta pri Narodnem muzeju (Smerdel 1991b). .upanie je bil v tej funkciji podrejen direktorju Narodnega muzeja, literarnemu zgodovinarju in muzikologu Josipu Mantuaniju (1860.1933). Med njima je tlela stara zamera: leta 1909 se je .upanie iz Beograda potegoval za mesto ravnatelja takrat .e Kranjskega de.elnega muzeja, vendar je bil izbran Mantuani. Pozneje, v letih 1911 in 1916, ga je .upanie (sicer obakrat iz tujine) obdol.il strokovne nesposobnosti (Promitzer 2001: 20).5 Mantuani pa se je pri slovenski de.elni vladi prito.il, ee. da ima njemu podrejeni .upanie vi.ji slu.beni ein, eeprav ima kraj.o delovno dobo.6 Spor med njima se je koneal tako, da je Pokrajinska uprava za Slovenijo 11. decembra 1921 potrdila formalno .razdelitev slu.benega prodroeja. 5 Domnevamo lahko, da je Mantuani za .upanieeve obdol.itve zvedel .ele (ee je sploh zvedel zanje) po njunem sporu, ki ga bomo .e opisali. Leta 1923 je namree knji.nica Narodnega muzeja sku.ala priti do enega od dveh dokumentov (Pirc 1916) . glej Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (Arhiv NM) fascikel 1923, .t. 141/1923 (14.3.1923). O Mantuaniju in .upanieu glej tudi Kastelic 1994: 80. 6 Arhiv NM fascikel 1920.1921, .t. 473/1921 (19.10.1921). .upanieev vi.ji slu.beni ein je bil najbr. posledica upo.tevanja njegovih zaslug politienega aktivista za ustanovitev Kraljevine SHS. 22. 11. 1924 ga je jugoslovanski minister za zunanje zadeve Momeilo Nineia na njegovo pro.njo, ki jo je .upanie utemeljil s tem, da je v obdobju 1897.1908 deloval kot .nacionalni radnik., celo predeasno povi.al v III. ein.. glej Arhiv Slovenskega etnografskega muzeja (Arhiv SEM) fascikel Akti za leti 1927.28, .t. 83/1927 (27.6.1927); .t. 161/1927 (23.7.1927), .t. 70/1928 (8.6.1928). Niko .upanie kot slovenski etnolog med direkcijo De.elnega arhiva in .upanieem kot vodjo etnografskega oddelka; s to odloeitvijo je uprava etnografskemu oddelku dejansko dodelila neodvisnost.7 Vendar znanost v teh letih ni ravno bila v sredi.eu .upanieevih aktivnosti. Ukvarjal se je bolj z oblikovanjem slovenske podru.nice velikosrbsko usmerjene Narodne radikalne stranke. Poleg tega in ker niso na.li drugega slovenskega kandidata, je decembra 1923 postal minister v prehodni vladi Nikole Pa.iaa (1845. 1926). Neformalno je bil ta polo.aj povezan s pristojnostjo za Slovenijo in .upanie ga je zasedal do maja naslednjega leta. Na skup.einskih volitvah 18. marca 1924 je NRS v Sloveniji do.ivela unieujoe poraz in tako se je koneala .upanieeva ministrska kariera, eeprav so ga .e do maja 1925 vodili kot .ministra na razpolo.enju. (Promitzer 2001: 20.21). 293 Kratkotrajno ministrsko slu.bovanje je .upanie izkoristil za to, da je poskrbel za svojo prihodnost: 12. januarja 1923 je vlada, katere elan je bil, odloeila, da se takrat nezasedeni Etnografski in.titut preimenuje v .Etnografski muzej.. Odloeitev je Pokrajinska uprava za Slovenijo Narodnemu muzeju sporoeila 24. januarja.8 Upravna odloeitev najprej ni imela nadaljnjih posledic, ker se je .upanie .ele 28. julija 1923 vrnil na nezasedeno ravnateljsko mesto.9 Vendar Etnografski muzej .e vedno ni bil pravi cilj njegovih .elja. Zdi se, da je .upanie polo.aj ravnatelja muzeja najprej imel zgolj kot slu.bo za pre.ivetje. Ponovljeni poskus v letih 1924 in 1925, da vendarle postane profesor etnologije na Univerzi v Ljubljani, je ponovno propadel zaradi nasprotovanja Ivana Prijatelja. V nadaljevanju je ta polo.aj teoretieno sicer .e naprej obstajal, vendar je ostal nezaseden do leta 1940 (Promitzer 2001: 21.22). Ker ni uspel ne kot politik ne kot potencialni univerzitetni profesor, .upanieu ni ostalo drugega, kot da je polo.aj ravnatelja Etnografskega muzej zaeel jemati resno. .upanieeve aktivnosti v okviru Etnografskega muzeja bomo v nadaljevanju predstavili v dveh tematskih sklopih. V prvega sodi pridobivanje strokovnih delavcev, zbiranje in inventarizacija etnografskih predmetov, storitvena dejavnost muzeja za razne stranke, upravna organizacija revije, ki jo je muzej izdajal, in prizadevanja za sprejem muzejskega zakona. Drugi sklop tvorijo terenske raziskave, ki jih je .upanie opravil kot ravnatelj Etnografskega muzeja. Niko .upanie kot organizator Etnografskega muzeja Kadrovske zadeve 12. 7. 1924 je bil umetnosti zgodovinar dr. Stanko Vurnik (1898.1932) imenovan za zaeasnega pomoenika v Etnografskem muzeju; po strokovnem izpitu je leta 1928 postal kustos muzeja. 15. 4. 1925 je pri.el Drago Vahtar, ki je deloval 7 Glej Arhiv NM fascikel 1920.1921, .t. 473/1921 (19.10.1921), .t 523/1921 (11.11.1921); st. 562/1921 (11.12.1921); fascikel 1922, .t. a/1922 (Pravilnik). 8 Arhiv NM fascikel 1923, .t. 62/1923 (24.1.1923). 9 Arhiv NM fascikel 1923, .t. 390/1923/ (27.7.1923), .t. 391/1923/ (28.7.1923), Christian Promitzer kot preparator. Leta 1929 pa je muzej zaposlil .e slikarja Maksima Gasparija (1883. 1980) kot restavratorja.10 Poleg navedenih je muzej smel zaposliti .e hi.nika. Ta polo.aj so zasedle razliene osebe.11 Omenimo naj .e, da se je v letih 1928.1930 ueiteljica Mija Brejc, delno kot neplaeana prostovoljka in delno kot muzeju dodeljena ueiteljica dekli.ke ljudske .ole, ukvarjala z no.ami in vezeninami.12 Jeseni 1931 se je kadrovsko stanje v muzeju .al poslab.alo in .ele .est let pozneje so uspeli prebroditi te.ave, ki so moeno vplivale na muzeolo.ko dejavnost. Najprej je .upanie po neuspeli kariere ministra in strankarskega vodje upal, da se bo vendar lahko .e uveljavil v politiki: septembra je kralj, ki je dr.avi vladal kot diktator od 6. januarja 1929, oktroiral ustavo in razpisal volitve za skup.eino. .upanie je pristal na 294 uvrstitev kot kandidat v volilnem okro.ju novome.kega sreza in je oddal vlogo za upokojitev v funkciji ravnatelja muzeja. Po tragienem nakljueju je bil o upokojitvi obve.een .ele potem, ko je bilo .e jasno, da ga je na volitvah premagal nasprotni kandidat. Tako je moral prav poni.no prositi Beograd, da razveljavi njegovo upokojitev zaradi napredovanja, kar se je tudi zgodilo na zaeetku 1932. leta.13 S to zaeasno odsotnostjo ravnatelja smo opisali le manj.i del krize v muzeju. Stanko Vurnik je bil od poletja 1931 zaradi tuberkuloze nesposoben za delo. Po komaj osmih letih slu.bovanja v Etnografskem muzeju je umrl 23. marca 1932.14 Z Vurnikom je .upanie izgubil ne samo svojo desno roko, ampak tudi sodelavca, ki je bistveno prispeval k razvoju zbirk in k urejanju glasila Etnolog. Avgusta istega leta je tudi sam hudo zbolel in se je na delovno mesto lahko vrnil .ele proti koncu januarja 1933. V vmesnem obdobju je muzej kot namestnik vodil Maksim Gaspari.15 Mesto kustosa je ostalo nezasedeno vee kot pet let.16 Prosvetnemu ministrstvu v Beogradu je .upanie to stanje upravieeval z besedami, da .je bilo te.ko naai pogodno lice za naueni rad u etnografskim zbirkama.. S pikro pripombo o profesorskem polo.aju, ki so mu ga .e skoraj dve desetletji odrekali, je dodal: .Stolica za Etnografiju na Univerzitetu u Ljubljani jo. danas nije posednuta. Vea je vakantna 17 godina, pak je bilo te.ko naai kandidata sposobnog za narodnopisni rad u na.em muzeju..16a Jeseni 1937 je .upanie koneno imel v rokah tri prijave za mesto kustosa: izmed 10 Arhiv SEM fascikel Akti 1929.1930, .t. 110/1929 (junij 1929). O Vurnikovem delu kot etnologu, glej Novak 1984 in Rogelj .kafar 1998. Za Gasparija glej Baloh 1986. 11 Arhiv SEM fascikel Akti 1927.28, .t. 72/1927 (7.6.1927), .t. 143/1927 (8.12.1927). 12 Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letih 1928, 1929: 198; Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929/30, 1930.1931: 212.213; Brejeeva 1933. 13 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1931, .t. 291/1931, fascikel akti za leti 1932.1933, .t. 68/1932. 14 Arhiv SEM fascikel akti za leti 1932.1933, .t. 115/1932 (23.3.1932), .Zdravni.ko poroeilo. .t. 134/1932 (2.1.1932). 15 Arhiv SEM fascikel akti za leti 1932.1933, .t. 221/1932 (27.8.1932), .t. 234/1932 (4.10.1932), .t. 251/1932 (22.10.1932), .t. 3/1933 (12.1.1933). Dr.avni Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1931. 1933, 1933: 296. 16 Mo.nega kandidata geografa in etnologa Lojzeta Golobiea je .upanie verjetno odklonil, ker je bil ueenec hrva.kega etnologa Milovana Gavazzia in privr.enec Slovenske ljudske stranke (Novak 1992: 299). 16a Arhiv SEM fascikel akti za leto 1937, .t. 221/1937 (4.8.1937). Niko .upanie kot slovenski etnolog umetnostnega zgodovinarja Frana .ijanca (1901.1964), ki se je .e leta 1932 in 1935 zaman potegoval za ta polo.aj in ki je bil 1936 za kratek eas zaposlen v muzeju preko Bednostnega fonda17, geografa in zgodovinarja Ivana Simoniea (1905.1979)18 in umetnostnega zgodovinarja in zgodovinarja Franca Kosa (1912.1966), se je .upanie odloeil za slednjega, ker so mu ga priporoeili strokovnjaki iz Narodnega muzeja in ker .ima posobnost i spremu, da postane etnograf pod vodstvom upravnika..19 Novembra 1937 je bil Kos dokoneno nastavljen.20 .Nema bud.etske moguanosti.21: Idealni cilji in materialne omejitve pri razvoju etnografskih zbirk .e danes je sporno, kak.na je bila .upanieeva vloga oz. njegov prispevek h 295 konkretnemu razvoju Etnografskega muzeja. Velik del zaslug pripisujejo njegovemu pomoeniku Stanku Vurniku (Novak 1984: 175.179; Rogelj .kafar 1995: 215. 216; Rogelj .kafar 1998: 444.447). To lahko v mnogoeem dr.i za zbiralno dejavnost in za inventarizacijo etnografskih predmetov. Pri strate.kem naertovanju, ki je bilo potrebno za oboje, pa vendar lahko domnevamo, da je .lo za tesno sodelovanje obeh. Predpostavljamo lahko, da se je med .upanieem in Vurnikom uveljavila neka delitev dela: Vurnik je imel proste roke pri zbiranju etnografskih predmetov na slovenskem ozemlju, medtem ko se je .upanie poleg njegovih .ir.ih interesnih podroeij glede Slovenije posvetil predvsem svoji o.ji domovini Beli krajini, eeprav tudi tu z Vurnikovo podporo. V tem elanku bomo sicer obravnavali samo tiste vidike razvoja muzeja, ki niso dokumentirani v .e objavljenih delih. Podrobne dokumentacije vseh pridobitev v easu .upanieevega ravnateljevanja tu ne moremo podati. Zaeetno stanje je uprava muzeja ocenila kot problematieno. Ob koncu leta 1925 je muzej razpolagal s komaj 5000 iz Narodnega muzeja prevzetih in inventariziranih predmetov. Razvr.eeni so bili v pet zbirk : 1. Narodnopisna zbirka iz Slovenije in ostale dr.ave 2. Narodnopisna zbirka iz ostale Evrope 3. Narodnopisna zbirka iz Amerike, Afrike in Azije 4. Antropolo.ka zbirka lobanj raznih pokolenj 5. Strokovna knji.nica in zbirka fotografij.22. 17 Arhiv SEM fascikel akti za leti 1932.1933, .t. 191/1932 (4.6.1932), Arhiv SEM fascikel akti za leto 1937, .t. 293/1937 (23.3.1935); Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1936.1939, 1939: 155. 18 Arhiv SEM fascikel akti za leto 1937, .t. 276/1937 (8.10.1937). 19 Arhiv SEM fascikel akti za leto 1937, .t. 278/1937 (8.10.1937); Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1936.1938, 1939: 154. 20 Arhiv SEM fascikel akti za leto 1937, .t. 337/1937 (10.11.1937). 21 Arhiv SEM fascikel akti za leti 1929.1930, .t. 246/1930 (1.8.1930). 22 ANMS, fascikel 1925, .t. 738/1925 (6.11.1925). Prevzemanje predmetov iz Narodnega muzeja se je nadaljevalo do leta 1928 (Rogelj .kafar 1998: 444). Christian Promitzer .ele z ustanovitvijo Etnografskega in.tituta in z njegovo pretvorbo v samostojen muzej je bil narejen prvi korak k zbiranju narodopisnega gradiva o Slovencih, potem ko je bila ta dejavnost pod avstrijsko vladavino zanemarjena in je bila mogoee kveejemu v mejah vojvodine Kranjske. Pri pridobivanju in obdelavi etnografskih predmetov je treba upo.tevati najprej etnografsko zakljueeno ozemlje Slovenije, nato pa tudi vse ju.noslovanske dr.ave. Tako je pisalo v poroeilu v prvem letniku Etnologa. Poleg tega poroeilo poudarja, da je treba najprej zbrati in raziskovati gradivo o ljudskem stavbarstu, o strukturi vasi, o naseljih in domaeijah, o kmeekem pohi.tvu in o slovenskih no.ah. .al so za vse to manjkali potrebni prostori, finanene dotacije s strani dr.ave pa so bile dalee pod tistimi, ki sta jih prejela etnografska muzeja v Beogradu in Zagrebu. 296 Poziv slovenskim rojakom, objavljen v easopisih 1925. leta, da prispevajo k razmahu muzeja, je ostal brez odziva: .Eas bi bil, da bi nehali imeti narod samo v ustih, nego da bi Slovenci tudi kaj .rtvovali za svojo skupno stvar. Posnemajmo v tem oziru na.e brate Bolgare, Srbe in Hrvate, ki so si postavili po.rtvovalno lepe zbirke, ki napram tujcem reprezentirajo njih narodni .ivelj!.23 V dosedanjih raziskavah se domneva, da je zgoraj omenjeno poroeilo o delovanju muzeja, tako kot tudi nepodpisana poroeila objavljena v naslednjih treh .tevilkah Etnologa, napisal Stanko Vurnik. Da je imel Vurnik s svojo predanostjo podrobnim nalogam slovenske etnografije pri tem najvee zaslug, o tem ne gre dvomiti. Strate.ke dele poroeila, namenjene splo.nemu pregledu pa verjetno lahko pripisujemo .upanieu. .e leta 1926 je namree pod svojim imenom objavil podobno sestavljeno pororeilo o muzeju v Glasniku Etnografskog muzeja u Beogradu (.upanie 1926)24 Iz internih poroeil muzeja prosvetnemu ministrstvu v Beogradu izhaja, da so manjkali predvsem etnografski predmeti s podroeja ljudske glazbe in na splo.no s .tajerske, Koro.ke in Primorske. Tudi fond strokovne knji.ice je bil pomanjkljiv. Zgodnji .upanieevi in Vurnikovi poskusi, da bi za muzej pridobili lastno stavbo, niso dobili podpore beograjskega ministrstva.25 Kljub finanenim te.avam je uprava muzeja pri iskanju gradiva sku.ala vkljueiti tudi zamejce: iz politienih razlogov je bilo zbiranje etnografskega gradiva o Slovencih na obmoejih Primorske, Gorice, Trsta in severne Istre, ki so jih .zasedli. Italijani, zelo ote.koeeno. Zato je .upanie za zbiranje iskal pomoe pri Jugoslovanski Matici v Ljubljani. Organizacija naj bi stopila v stik s slovenskimi intelektualci v Italiji in jih spodbujala k zbiranju in pridobovanju etnografskih predmetov. Poleg tega naj bi zapisovali ljudske obieaje in verovanja, naredili fotografije in grafiene upodobitve kmeekih hi., njihovih tlorisov in drugih etnografskih predmetov in jih posredovali muzeju. .Ne moremo eakati v teh razmerah na omiljenje meddr.avnega polo.aja, nego je vseh Slovencev narodna dol.nost, da store kar se da za to svojo najbolj narodno panogo..26 23 Kr. etnografski muzej v Ljubljani, njega zgodovina, delo, naerti in potrebe, 1926.1927: 139, 144. Poziv so ponovili na ovitku 5..6. .tevilke Etnologa leta 1933. 24 Za razpravo o tem glej: Novak 1984: 175.179; Rogelj .kafar 1995: 215.216; Rogelj .kafar 1998: 447. 25 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.28, .t. 80/1928 (20.6.1928); fascikel Akti za leti 1929. 1930, .t. 112/1929. 26 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 111/1930 (15.4.1930). Niko .upanie kot slovenski etnolog Glede avstrijske Koro.ke so s posredovanjem duhovnika in etnologa Lamberta Ehrlicha (1878.1942) potekali poskusi pridobiti od slovenskih duhovnikov podatke in publikacije o no.ah, obieajih in oblikah praznoverja med koro.kimi Slovenci, preden bi izginili.27 .upanie je v tej zadevi stopil tudi v stik s Koro.kim de.elnim muzejem . Rudolfinumom.28 Anton Mrkun (1876.1961), .upnik v Dobrepolju, ki se je zanimal za narodopisje in ki je v letih 1927.28 bival med slovenskimi izseljenci v Buenos Airesu, se je veekrat obrnil na Etnografski muzej zaradi ustanovitve oddelka za izseljence. Predlagal je tudi, da bi ob.alovanja vredni gmotni polo.aj muzeja izbolj.ali s pomoejo donacij premo.nih izseljencev; za to pobudo je .upanie, ki je med prvo svetovno vojno sam imel stike s slovenskimi izseljenci v Severni Ameriki, pokazal 297 vsaj nekaj zanimanja.29 Ne glede na slabo finaneno stanje je muzeju do leta 1930 uspelo poveeati .tevilo etnografskih predmetov na 16.422 enot.30 Vurnik je do 1929. leta zbral 14.000 ljudskih pesmi iz vseh delov Slovenije. Leta 1935 je muzej prevzel .e 58 listov zbirke pesmi .Belokranjska., ki je pomenila del glasbene dedi.eine Bele krajine; 1931. leta jih je v Semieu in Beli krajini zbral etnomuzikolog France Marolt (1891.1951) . na .upanieevo pro.njo, vendar verjetno po nasvetu Vurnika, ki je bil Maroltov prijatelj.31 Kako hude finanene omejitve so spremljale zbiralno dejavnost, je razvidno iz konkretnih dotacij, ki jih je odobrilo prosvetno ministrstvo. 27 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 57/1930 (28.8.1930) (Pismo Etnografskega muzeja .upniku I. Katiniku v Göriach/Gorje v .iljski dolini). 28 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 258/1930 (28.8.1930). 29 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 69/1930 (24.2.1930), .t. 70/1930 (26.2.1930); glej tudi Eebulj Sajko 1995: 282. 30 .Bilanca dela od ujedinjenja do danes Centralnemu Presbiroju pri predsedni.tvu minstrskega sveta v Beogradu. . Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 190/1930. Etnolog celo omenja .tevilo 20.000 predmetov . glej Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929./30., 1930.1931: 212. 31 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 17/1935 (15.1.1935); Dr.avni Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1931.1933, 1933: 297. .upanie je to gradivo najbr. zahteval tudi zato, da bi prepreeil njegovo vkljueitev v fond In.tituta za raziskovanje slovenske glasbene folklore pri Glasbeni matici, ki ga je Marolt ustanovil leta 1934 in ki se je razvijal v tekmeca Etnografskega muzeja. Christian Promitzer Proraeun Etnografskega muzeja v Ljubljani za proraeunska leta od 1925/26 do 1931/3232 Proraeunsko Zahtevek Odobrena Dr.avni izdatki Dele. leto Etnografskega dotacija za vse muzeje Etnografskega muzeja v Ljubljani muzeja v Ljubjani v dr.avi v odstotkih 1925/26 45.000 5.054.482 0,89 1926/27 50.000 8.069.394 0,62 1927/28 40.000 6.047.130 0,66 1928/29 345.000 42.000 6.247.732 0,67 1929/30 330.925 46.000 5.632.767 0,82 298 1930/31 329.340 73.000 7.276.937 1,00 1931/32 318.340 7.129.065 Kot ka.ejo .tevilke, se je Etnografski muzej v Ljubljani pri odobritvi finanenih sredstev sooeal z ogromnimi te.avami. V najslab.em primeru ni prejel niti osmine, v najbolj.em pa le slabo eetrtino zahtevkov, ki jih je Stanko Vurnik tako skrbno utemeljil. Pri tem se je muzej boril s te.avami dveh vrst: na eni strani so bila sredstva za dr.avne dotacije muzejem . in to ne samo zaradi raz.irjajoee se krize svetovnega gospodarstva . prevee skromna; na drugi strani je Etnografski muzej v Ljubljani v tekmi za omejena sredstva potegnil kratko v primerjavi z etnografskima muzejema v Beogradu in Zagrebu. Tako sta etnografska muzeja v Beogradu in Zagrebu za proraeunsko leto 1926/27 prejela 297.000 dinarjev oz. 102.000 dinarjev, tj. njuna dele.a v dr.avnih izdatkih za muzeje sta v tistem letu vendarle zna.ala 3,68 oz. 1,26 odstotka.33 Pri tej primerjavi velja sicer upo.tevati okoli.eino, da sta muzeja v Beogradu in Zagrebu pokrivala veliko veeje geografsko obmoeje kot ljubljanski muzej in da sta tudi njuna dele.a majhna. Te .tevilke ka.ejo, kako je dr.avna ideologija, ki ji je bila etnologija sicer tako ljuba, v resnici cenila to stroko. Dr.avne dotacije so komaj zadostovale za pokrivanje materialnih stro.kov vseh muzejev v kraljevini, tako da je bilo le malo denarja za pridobivanje predmetov (Dimia 1996: 99, 136). Ne glede na to se je z zaeetkom kraljeve diktature finaneni polo.aj Etnografskega muzeja v Ljubljani rahlo izbolj.al, najverjetneje zaradi .upanieevih zvez z vladajoeimi krogi. Kako malo je to rahlo izbolj.anje prispevalo k razvoju muzeja, ponazarja Vurnikov zahtevek za proraeunsko leto 1930/3134: Pisarni.ki izdatki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15.000 din Pisalni stroj, potreben za pisanje dokumentov in ki si ga je muzej do sedaj izposojal. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6.000 din 32 Tabela je izdelana na osnovi naslednjih virov: Kr. etnografski muzej v Ljubljani, njega zgodovina, delo, naerti in potrebe, 1926.1927: 142, Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929/30, 1930.1931: 213; Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.1928, .t. 82/1927 (21.6.1927), .t. 80/1928 (20.6.1928), fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 112/1929), .t. 169/30 (16.6.1930); Dimia 1996: 99, 136, 165. 33 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.1928, .t. 82/1927 (21.6.1927). 34 Arhiv SEM fascikel Akti za 1929.1930, .t. 112/1929. Niko .upanie kot slovenski etnolog Kurivo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8.340 din Elektrika. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3.000 din Dajatve za vodo in manj.i izdatki. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2.000 din Izdatki za PTT in za nabavo slu.benega telefona . . . . . . . . . 10.000 din Nabava strokovne literature za knji.nico. . . . . . . . . . . . . . . . 30.000 din Izdajanje glasila Etnologa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80.000 din Nabava in restavriranje etnografskih predmetov . . . . . . . . . . 60.000 din Nabava antropolo.kih merilnih in.trumentov . . . . . . . . . . . . 10.000 din Fotografsko gradivo, fotoaparat, fonografski valj, material za izdelavo slik in skic. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25.000 din 299 Zbiranje, nakup, urejanje in izdajanje slovenske ljudske glasbe 50.000 din Strokovna in znanstvena slu.bena potovanja . . . . . . . . . . . . 30.000 din Skupaj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 329.340 din Do sredine tridesetih let prej.njega stoletja se je .upanie vendarle sprijaznil s tako skromno dotacijo. Za proraeunsko leto 1935/36 je zahteval samo .e 81.500 dinarjev; pri tem je bilo za Etnologa in knji.nico predvidenih 16.000 dinarjev, za nakup etnografskih predmetov 10.000 dinarjev ter za zbiranje in obdelavo ljudskih pesmi 10.000 dinarjev.35 V zvezi s poveeanjem zbirk je .upanie prosvetno ministrstvo ponovno opozoril na hudo prostorsko stisko muzeja, ki se je moral skupaj z vsemi drugimi muzejskimi zbirkami stiskati na 1.974 m2 Narodnega muzeja.36Tudi pri upravi Dravske banovine je zaman opozarjal na nujnost veejih prostorov za Etnografski muzej: .Potrebna bi bila velika zgradba za narodopisje, kak.no imata Beograd in Zagreb, a pri nas je do sedaj ostalo le pri naertih.. Vsaj dva prostora Narodnega muzeja v isti stavbi naj bi dali na razpolago etnografskemu.37 Prosvetno ministrstvo pa je ravno takrat vsem izobra.evalnim ustanovam poslalo .Apel za apsolutnu .tednju..38 Tako so bile te.ave muzeja ob koncu tridesetih let enake kot v easu njegove ustanovitve: manjkalo je tako razstavnih prostorov kot vseh drugih sredstev, ki bi muzeju omogoeali neoporeeno delovanje.39 .upanie se je v pozivu banski upravi obregnil ob dejstvo, da je bilo dovolj denarja za gradnjo Nove galerije, za muzej pa ne: .Kako naj spozna mladi umetni.ki nara.eaj na.o domaeo umetnenost, kako naj se navede in vzgoji k temu, da bo postal glasnik na.e du.e in da bo znal delati na.emu obeutju in srcu odgovarajoee, ee tega nima kje spoznati, ee nima etnografskega muzeja, kjer bo mogel vse to brez te.koe proueiti in kjer mu bo to 35 Arhiv SEM fascikel Akti za leto1934, .t. 215/1934 (11.7.1934) 36 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1934, .t. 116/1934, glej tudi .t. 26/1934 (17.1.1934) . 37 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 305/1936 (18.2.1936) . 38 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 23/1936 (13.1.1936) . 39 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1939, .t. 128/1939 (15.3.1939) . Christian Promitzer jasno na dlani prikazano? Tako pa ostanejo .e zmerom zmote o tem, da je slovensko le kar je alpsko, vse ostale pokrajine pa ostanejo nepoznane, eeprav hranijo vee narodnega bogastva..40 V Slovenskem narodu so februarja 1939 objavili elanek o te.avah mujeza, v katerem je med drugim pisalo: .Muzej ima samo eno razstavno dvorano, nekoliko veejo sobo v pritlieju na severni strani. Prostor slu.i za knji.nico, ravnateljevo pisarno ter znansvtenikovo delovno sobo in za skladi.ee narodopisnega blaga. Ni prostora niti za veejo knji.no ormaro. Knjige in revije se ne kupieijo le na mizi, temvee tudi ob nji, na tleh, na naslonjaeih in kjer je pae .e kaj prostora..41 300 Po nem.kem napadu na Poljsko septembra 1939 so ta vpra.anja postala drugotnega pomena. Razmi.ljati je bilo treba, kam naj bi preselili muzejske predmete, da bi jih za.eitili pred morebitnimi zraenimi napadi in drugimi bojnimi sredstvi. .upanie je Banski upravi predlagal, da bi jih prenesli v obeino Adle.iei v Beli krajini, kamor naj bi se preselili tudi vsi zaposleni, ki niso bili vojni obvezniki.42 Prispevek Etnografskega muzeja javnosti in dr.avi Muzej ima politieno vlogo, tako do javnosti kot do dr.ave. Dr.avi in dru.bi omogoea ustvarjati spomin, upravljati z njim, s eimer pomaga pri konstrukciji identitet (Csáky/Stachel: 2000.2001). To funkcijo naj bi Etnografski muzej opravljal za obiskovalce in vse druge, ki bi se poslu.ili njegovega znanja in predmetov.43 Konkretnost te vloge lahko ponazorimo z nekaj primeri. O rednih obiskovalcih muzeja imamo le skromne podatke. Leta 1934 je za obiskovalce veljala naslednja ureditev: ob nedeljah je bil muzej odprt od 10. do 12. ure in vstop je bil brezplaeen, med tednom je vstopnina zna.ala 5 dinarjev oz. 2 dinarja za vojake in .olarje.44 V tem letu je bil obisk razlienih skupin dru.tev, vojakov in .olarjev . med zadnjimi je bila tudi skupina koro.kih Slovencev . zelo visok.45, leta 1939 so zapisali, da so muzej redno obiskovali in se z njegovimi predmeti ukvarjali posamezni arhitekti in etnografi in tudi .Splo.no .ensko dru.tvo..46 V Etnologu tudi redno omenjajo obiske delegacij iz drugih delov Kraljevine Jugoslavije in iz drugih dr.av. Leta 1928 so muzej prvie obiskali mednarodno 40 Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1936.1938, 1939: 153. Naslednje leto je .upanie poziv ponovil z enakim besedilom . glej: Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1939, 1940: 171.173. 41 Te.ave na.ega etnografskega muzeja, 1939: 172. 42 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 52/1940 (2.3.1940). 43 .Toda etnografski muzej ima svoj poseben pomen .e zaradi tega, ker zbira dokaze, ki jih, kakor pravi pesem, hrani narod, ker zbira legitimacije naroda ter njegovega .ivljenja; lahko bi rekli, da ima etnografski muzej propagandni pomen, a besedo propagando je treba v tem primeru razumeti v njenem plemenitnem pomenu..: (Te.ave na.ega etnografskega muzeja, 1939: 171). 44 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1934, .t. 26/1934 (17.1.1934) . 45 Etnografski muzej v Ljubljani l. 1934, 1934: 194. 46 Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1939, 1940: 173.174. Niko .upanie kot slovenski etnolog priznani znanstveniki: etnolog Adam Fischer (1889.1943) z univerze v Lvovu na Poljskem, bavarski narodopisec in veroslovec Rudolf Kriss (1903.1973) in slovenski etnolog Matija Murko (1861.1952), ki je deloval na univerzi v Pragi in ki se je zlasti zanimal za zbirko slovenskih ljudskih pesmi.47 Ob 120. obletnici ustanovitve Kraljevine Ilirije je muzej obiskala visoka francoska delegacija.48 Za skupino znanstvenikov iz Jugoslavije in iz drugih slovanskih dr.av, ki so se 1930. leta udele.ili 3. kongresa slovanskih geografov in etnografov v Jugoslaviji (soorganiziral ga je .upanie), so organizirali vodeni obisk muzeja. Istega leta je muzej obiskala tudi me.ana jugoslovansko-bolgarska komisija, skupina srbskih kmetov iz Kru.evca in osebje Zgodovinskega seminarja na univerzi v Zagrebu.49 Septembra 1933 je .upanie v muzeju v okviru izmenjave sprejel skupino 301 bolgarskih industrialcev in trgovcev.50 Tudi v letih 1934, 1935 in 1939 so muzej obiskale bolgarske skupine, med njimi bolgarski tiskovni ata.e v Beogradu.51 Leta 1937 je bil med obiskovalci muzeja gra.ki narodopisec Viktor Geramb (1884. 1958), ki se je zanimal za povezave med spodnje.tajersko in kranjsko no.o. Geramb je svoje ugotovitve objavil .e isto leto v eetrtem zvezku knjige o .tajerskih no.ah.52 K javnemu delovanju muzeja je sodila tudi ustanovitev Etnografskega dru.tva v Ljubljani na zaeetku avgusta 1939; dru.tvo naj bi muzeju pomagalo pri ohranjanju in pridobivanju etnografskih predmetov in pri .irjenju etnografije kot znanosti. Predsednik dru.tva je postal Niko .upanie, tajnik njegov dolgoletni neformalni sodelovalec, panslavistieno usmerjeni publicist Vekoslav Buear.53 V posameznih primerih je bil muzej tudi vir informacij za sodi.ea. Tako se je na primer .glavni odvetnik tr.a.kega prizivnega sodi.ea v Trstu, communita Pola. 1929. leta pozanimal za obieaj .fantov.eine..54 Leta 1934 je sre.ko sodi.ee v Kranjski Gori hotelo informacijo o obieaju ..enine. (odkupnine za nevesto), zaradi katere je v Beli Koro.ki pri.lo do sodne obravnave.55 Vlade pogosto uporabljajo etnografske predmete zato, da poka.ejo .bistvo. dr.ave in ga s pomoejo razstavnih predmetov predstavljajo .ir.i javnosti. V tem smislu je Ministrstvo za trgovino in industrijo leta 1929 zahtevalo 120 etnografskih predmetov, ki jih je razstavilo v paviljonu Kraljevine Jugoslavije na svetovni razstavi 47 Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1928, 1929: 198. 48 Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929/30., 1930.1931: 216; glej tudi Dolenc 1996: 91. 49 Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929/30., 1930.1931: 216.217. 50 Dr.avni Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1931.1933, 1933: 298. 51 Etnografski muzej v Ljubljani l. 1934, 1934: 194; Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1935, 1936: 113; Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1939, 1940: 174. 52 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1937, .t. 75/1937 (15..3.1937), .t. 76/1937 (16.3.1937); glej tudi Mautner/Geramb 1932.1939. 53 Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1939, 1940: 174. Do delovanja dru.tva in elanov je bil kritieen Vilko Novak (1992: 300). 54 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 209/1929 (6.9.1929), .t. 210/1929 (brez datuma). 55 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1934, .t. 23/1934 (16.1.1934). Christian Promitzer v Barceloni.56 Leta 1932 je Etnografski muzej . tako kot vsi drugi jugoslovanski muzeji . za razstavo v Dr.avnem muzeju v Saarbrücknu v Rajhu na ukaz prosvetnega ministrstva dal na razpolago primerne izdelke ljudske umetnosti.57 Na zaeetku 1939. leta je prosvetno ministrstvo muzeju ukazalo, da posodi predmete za svetovno razstavo v New Yorku v letih 1939.40. Glede na tveganja po izbruhu druge svetovne vojne in nastalega nepreglednega svetovnega politienega polo.aja je .upanie lahko le upal, da bodo izposojeni predmeti tam vsaj izpolnili svoj namen.58 Etnografski muzej je tudi posojal predmete za lokalno uporabo, tako na primer .Odboru za proslavo 120.letnice Ilirije o.ivljene. za zgodovinsko razstavo, ki je obravnavala obdobje od 1809 do 1913.59 Lambert Ehrlich si je leta 1930 sposodil 302 celotno od Narodnega muzeja prevzeto zbirko izvenevropskih predmetov . tj. vse predmete, ki sta jih nekoe zbrala misijonarja in etnologa Ignacij Knoblehar (1819. 1858) v Afriki in Fridrik Baraga (1797.1868) v Severni Ameriki, ter predmete s Kitajske. Ti predmeti so bili razstavljeni na VII. mednarodnem akademskem misijonskem kongresu, ki je bil od 7. do 12. septembra v Ljubljani.60 Leta 1934 so na pro.njo .Zveze gospodinj. nekaj etnografskih predmetov vkljueili v njeno razstavo na Velesejmu.61 .upanie je bil odloeilno soudele.en pri oblikovanju folklornega dela (narodne no.e in vezenine ter .ege in obieaji) .Jadranske razstave., ki jo je od 5. do 22. septembra 1935 v Ljubljani organizirala .Jadranska stra.a. in na kateri so predstavili predmete iz muzeja.62 Leta 1938 je Marija .arec, predsednica dru.tva .Na.a skrinja., povabila .upaniea, naj prevzame mesto predsednika .Odbora za razstavo slovenskih narodnih no.. in da za to razstavo hkrati daje na razpolago no.e iz muzeja.63 Izdajanje Etnologa V tem elanku ne nameravamo podati pregleda vsebine Etnologa od leta 1926 do 1944. Slovenski etnolog in narodopisec France Kotnik (1882.1955) je .e opozoril na tematsko pestrost publikacije, ki se ni zadovoljila s .provincialnim narodopisjem., ampak se je tudi ukvarjala s fizieno antropologijo (Kotnik 1944: 42). Ne glede na to pestrost dana.nji etnologi vendar ugotavljajo, da so bile preskromno zastopane vsebine, ki jih ima slovenska etnologija danes za svoje (Plestenjak.Jemec 1970; Novak 1984: 177; Smerdel 1991a; Slavec Gradi.nik 2000; 83.85). Na tem mestu lahko le opozorimo na .e omenjeno uporabo pojma 56 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 54/1929 (25.3.1929), .t. 1/1930 (3.1.1929); Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929./30., 1930.1931: 216. 57 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1932.1933, .t. 266/1932 (24.11.1932). 58 Etnografski muzej v Ljubljani v Letu 1939, 1940: 173. 59 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 268/1929 (27.9.1929). 60 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 112/1930 (12.4.1930), .t. 221/1930 (30.8.1930). 61 Etnografski muzej v Ljubljani l. 1934, 1934.: 194. 62 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 100/1935 (4.4.1935), .t. 258/1935, .t. 290/1935; Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1935, 1936: 113. 63 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1938, .t. 18/1938 (4.2.1938). Niko .upanie kot slovenski etnolog etnologija, ki se je uveljavila pod nem.kim vplivom. Da je .upanie Etnologa videl kot znanstveno revijo, namenjeno jugoslovanski in slovanski izmenjavi, je bila posledica panslavizma oz. neoslavizma64, ki je nanj vplival med .tudijem, a tudi jugoslovanstva, ki mu je sam pomagal dati peeat pred prvo svetovno vojno; pri tem mu je uspelo uskladiti te ideolo.ke vplive s svojimi znanstvenimi zahtevami. Ob.irne analize vsebine Etnologa in .upanieevih spisov, objavljenih v istem obdobju, ki bi izhajala iz teh osnov, za zdaj nimamo in je tudi v tem prispevku ni mogoee narediti. Lahko pa ugotovimo, da je bil za znanstveno revijo dele. politienih besedil vsekakor zelo visok. To lahko pojasnjujemo s tem, da .upanie v Sloveniji ni imel drugega medija, v katerem bi lahko objavil svoje politiene poglede. Na tem mestu bomo samo sku.ali orisati organizacijsko delo pri Etnologu. 303 Na zaeetku sta njegov uredni.ki odbor sestavila .upanie in njegov pomoenik Vurnik; ob Easopisu za zgodovino in narodopisje je Etnolog takrat bil edina tovrstna revija v Sloveniji: .Publikacija je mahoma zdru.ila raztrgani krog interesentov za slovensko etnografsko delo in bo znatno odpomogla zastoju tozadevenega objavljenja pri nas, ker na.i listi nimajo posebnega interesa za to stvar..65 Kot je Franc Kos 1940 ugotovil, je bil Etnolog .znanstveni easopis za etnografijo, etnologijo, antropologijo in sorodne vede vseh slovanskih narodov., in njegovi bralci so bili .znanstveniki in ljubitelji teh ved v Jugoslaviji in vsem svetu.. Revijo so po.iljali .v vse Evropske dr.ave, v USA in delno v Azijo., tj. znanstvenim ustanovam, ki so svoja glasila po.iljale Etnografskemu muzeju.66 Stro.ki za revijo so letno zna.ali okrog 40.000 do 50.000 dinarjev. Z izjemo proraeunskega leta 1926/27, ko je bilo muzeju dodeljenih 30.000 dinarjev, je dr.avni proraeun revijo veeinoma sofinanciral z zneski od 10.000 do 15.000 dinarjev; za dodatna sredstva je muzej moral zaprositi Bansko upravo.67 Zahtevke z zaeetka tridesetih let, ki so zna.ali 80.000 dinarjev, je moral muzej zni.ati v naslednjih letih.68 Zaradi tega je Etnolog, katerega izdajanje je bilo leta 1932 po 64 Vee o tem: Gantar Godina 1994; Dolenc: 1996, 88.92. 65 Glej Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.28, .t. 82/1927 (Predlog za proraeun za budg. dobo 1928/29; 21.6.1927). 66 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 86/1940 (1.4.1940).Mednarodna izmenjava je segla celo do Gruzije. Med partnerskimi ustanovami so bili med drugim Royal Anthropological Institute of Great Britain and Ireland z revijo Man,Akademija znanosti vLeningradu, Bayerische Akademie der Wissenschaften, Museo Nacional de Historia natural v Buenos Airesu, In.titut za antropolo.ke .tudije v Var.avi, Pra.ki Slovanský ústav in Deutsche Gesellschaft für slavistische Forschung, ki sta skupaj izdajala revijo Germanoslavica, Hessische Vereinigung für Volkskunde v Giessnu, Münchner Institut für Südostforschung z revijo Südostforschungen in Nordijski muzej v Kopenhagnu . glej fascikel Akti 1929.30, .t. 97/1930 (1.4.1930), fascikel Akti za leto 1934, .t. 372/1934, fascikel Akti za leto 1935, .t. 37/1935 (6.2.1935), .t. 53/1935, fascikel Akti za leto 1936, .t. 287/1936 (21.3.1936), .t. 289/1936 (29.7.1936), fascikel Akti za leto 1936, .t. 152/1938 (10.6.1938), .t. 151/1938 (15.6.1938); Kr etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929./30, 1930.1931: 216. 67 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.1928, .t. 82/1927 (21.6.1927), fascikel Akti za leti 1929. 1930, .t. 107/1930 (12.4.1930). 68 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 112/1929, .t. 169/30 (16.6.1930), fascikel Akti za leto1934, .t. 215/1934 (11.7.1934). Christian Promitzer smrti Stanka Vurnika in bolezni Nika .upaniea .e moeno ogro.eno, do.ivel hudo krizo. Muzeju je sicer uspelo izdati dvojni .tevilki (5..6.), vendar je moral Maksim Gaspari piscem, ki so se javili kot mo.ni avtorji za naslednje .tevilke, odgovarjati odklonilno z besedami .ter se ne ve ali in kedaj se bo revija nadaljevala..69 Leta 1933 je .upanie pri prosvetnem ministrstvu dosegel, da mu je Banska uprava za izdajanje revije priznala enkratni honorar, ki mu ga je v naslednjih letih veeinoma uspelo obnoviti. Honorar je nihal med 3.400 in 5.200 dinarji.70 Samo s tem ni bilo mogoee pokriti finanenih izdatktov. Na zaeetku leta 1936 je .upanie o tekoei, ponovno dvojni .tevilki (8..9.) Etnologa enemu izmed avtorjev, etnologu Ivanu .a.lju (1859.1944), pripomnil: .Bori se [z] materialnimi te.koeami, zato 304 je zapoznel, iz.el bo temu primerno slok in vitek..71 Istega leta je prosvetno ministrstvo zavrnilo finaneni zahtevek za tiskanje revije. Kot .e prej je veljalo, da .nema bud.etske moguanosti..72 Zaradi neuspelih poskusov izbolj.ati polo.aj revije je Ivan .a.elj v pismu .upanieu zapisal: .Glede predloga v Beligrad se pa nie ne eudim, vsaj, sta znana posebno dva reka o njem 1) ima vremena in 2) nema pare..73 Od sredine tridesetih let si je .upanie prizadeval, da bi tiskanje Etnologa, ki ga je muzej plaeeval Ueiteljski tiskarni v Ljubljani, po vzoru etnografskih muzejev v Beogradu in Zagrebu prevzela dr.avna tiskarna, da bi tako dr.ava nosila stro.ke tiskanja.74 .ele pri 12. .tevilki, ki je iz.la leta 1939, mu je to uspelo, ko je tiskanje naroeil pri Dr.avni .tampariji v Beogradu.75 Pri tiskanju 13. .tevilke, do katerega je pri.lo po izbruhu druge svetovne vojne, pa se je izkazalo, da je tiskarna naroeila iz Ljubljane obdelovala z veliko zamudo.76 Po naroeilu .upaniea se je kustos Kos prito.il, .da nikako nije u interesu napretka jugoslovenske znanosti, niti u interesu jugoslovenske solidarnosti takav postupak .. Na to je tiskarna odgovorila, da do zamude ni pri.lo .iz neke nesolidarnosti., ampak da .ratno stanje u svetu i poskupljanje celokupnog materijala. ni bilo mogoee predvidevati v proraeunu.77 Na koncu so .upaniea obvestili, da je brezplaeno tiskanje znanstvenih glasil . in s tem tudi Etnologa . po navodilu prosvetnega ministrstva v celoti ukinjeno zaradi izrednih svetovnih dogodkov. .upanie je na to jezno odgovoril, da je zapostavljanje Etnologa v primerjavi z znanstvenimi publikacijami iz Srbije .kulturna .teta za 69 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1932.1933, .t 22/1933 (31.1.1933) . 70 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1932.1933, .t 61/1933 (13..3.1933), .t. 75/1933 (22.3.1933) , fascikel Akti za leto 1934, .t. 33/1934, .t. 76/1934 (14.2.1934), fascikel Akti za leto 1935, .t. 176/1935 (8.3.1935), fascikel Akti za leto 1937, .t. 351/1937 (18.12.1937), fascikel Akti za leto 1938, .t. 16/1938 (31.1.1938), fascikel Akti za leto 1938, .t. 315/1938 (5.12.1938), fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 80/ 1940 (21.3.1940), .t. 161/1940 (15.7.1940). 71 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 43/1936 (13..2.1936). 72 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 258/1936 (24.9.1936). 73 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 338/1936 (27.11.1936). 74 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 227/1935 (26.7.1935). 75 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 100/1938 (30.4.1938). 76 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1939, .t. 429/1939 (15.12.1939). 77 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 8/1940 (22.1.1940), .t. 12/1940 (26.1.1940). Niko .upanie kot slovenski etnolog slovenski deo na.eg naroda..78 V prvi polovici leta 1940 je .upanie zato moral dvakrat potovati v Beograd in posredovati v prid tiskanju Etnologa.79 .ele avgusta je ta .tevilka . zadnja, ki jo je uredil .upanie . .la dokoneno v tisk.80 V zvezi z izdajanjem Etnologamoramo spregovoriti tudi o .estdesetem rojstnem dnevu Nika .upaniea leta 1936. Ob tej prilo.nosti mu je eestital predsednik mestne obeine Ljubljana, rojak iz Bele krajine Juro Adle.ie (1884.1968). Slavljenec mu je odgovoril: .Va.a eestitka me je tem bolj razveselila, ker je to po osamnajstih letih na.e svobode prvie, da so se Slovenci spomnili mojega nacionalnega delovanja pred in med vojno..81 Da so Slovenci spregledali .upanieeve zasluge, je bil izraz njegove odtujenosti zaradi integralnega jugoslovanstva, za katerega mnogi njegovi znanstveni kolegi niso imeli razumevanja. To odtujenost sem na drugem mestu 305 (Promitzer 2001: 28) oznaeil tako, da sem si sposodil .upanieevo domislico, ko je za svoje zasebno .ivljenje trdil, da je .splendid isolation.. Zaradi tega ni mogel prieakovati, da bo kdo izmed njegovih slovenskih strokovnih kolegov poskrbel za izdajo jubilejnega zbornika. Tako je pri.lo do edinstvenega primera, da je moral za jubilejni zbornik v east svojega 60. rojstnega dneva vse urediti sam; avtorje je zbral iz Kraljevine Jugoslavije in iz drugih slovanskih dr.av z izjemo Sovjetske Unije in zbornik izdal kot 10. in 11. .tevilko Etnologa. Druga edinstvena posebnost je bila v tem, da je jubilejni zbornik vseboval kar tri njegove lastne prispevke, enega izmed njih v imenu njegove 1921. leta preminule matere, Katarine .upanie. Zbornik je dejansko iz.el .ele leta 1939, tj. tri leta po jubileju in ga ni bilo mogoee spraviti v okvir normalnega proraeuna za Etnologa, ampak je bilo treba izprositi dodatna sredstva od prosvetnega ministrstva.82 V tem easu ni iz.la nobena druga .tevilka Etnologa. Glede na to, da so jubilejno .tevilko Etnologa izdali v letu 1939, ki je bilo usodno za svetovno politiko, je .upanie .e posebno pazil na naeelo revije, da .prina.amo naeelno samo originalne elanke v katerem od slovanskih jezikov.. Besedilo Wojaecha Kóeke (1911.1965), antropologa lu.i.kosrbskega porekla iz Poznana, ki je svoj prispevek .K proueevanju rastnosti Lu.iekih Srbov. oddal v nem.kem jeziku, je .upanie celo samovoljno prevedel v sloven.eino.83 78 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 144/1940 (10.6.1940), .t. 146/40 (19.6.1940), .t. 149/1939 (22.6.1940). 79 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 33/1940 (9.2.1940), .t. 61/1940 (9.3.1940), .t. 147/1939 (22.6.1940). 80 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 184/1940 (12.8.1940). 81 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 377/1936 (22.12.1936). Dodamo lahko, daje bil Adle.ie prej elan Slovenske ljudske stranke in da je zaradi tega imel povsem druge predstave o izgradnji jugoslovanske dr.ave in o vlogi Slovenije kot centralistieno usmerjeni .upanie. 82 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1938, .t. 304/1938 (28.11.1938) . 83 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1939, .t. 17/1939 (10.1.1939) . Christian Promitzer .upanie v boju za muzejski zakon Kot direktor muzeja je .upanie gojil redne stike z drugimi etnografskimi muzeji v dr.avi, med drugim z zagreb.kim. 11..13. januarja 1928 se je udele.il konference muzejskih delavcev in konservatorjev (.kongres svih muzejskih nauenih radnika historisko-arheolo.ke i prirodopisne struke, kao i svih konservatorskih, bibliotekarnih i arhivskih radnika.) v Beogradu, na katerem so ustanovili Dru.tvo muzejskih einovnika in obravnavali naert za zakon o muzejih in ohranjanje starin.84 Le nekaj mesecev pozneje . medtem je kralj Aleksander razglasil diktaturo . je Mihovil Abramia (1884.1962), direktor Dr.avnega arheolo.kega muzeja v Splitu, .upaniea pozval, da se pri prosvetnem ministru v Beogradu zavzema za omenjeni 306 naert zakona. Nova vlada je namree v zvezi z naertom zbrala mnenja nekaterih univerzitetnih profesorjev. Po njihovem mnenju bi zado.eal dr.avni muzej v Beogradu, muzeje v Sarajevu, Splitu in Ljubljani pa so ocenili kot predimenzionirane.85 .al v arhivu Etnografskega muzeja ni ohranjen morebitni .upanieev odziv na te zadeve. Leta 1930 se je pri prosvetnem ministrstvu zavzemal za to, da bi se Jugoslavija udele.ila stalne .Conférence de la Commission internationale des Arts populaires.; pristojni jugoslovanski dr.avni odbor naj bi sestavili iz uradnikov vseh etnografskih muzejev.86 Na zaeetku 1931. leta je na pobudo vee arheologov in etnologov posredoval pri osebnem znancu, finanenem ministru Stanku .vrljugi, da bi zakon, ki ga je prav finaneno ministrstvo vee let odlagalo, koneno sprejeli. Pri tem je opozarjal na to, da je povi.anje plae muzejskih delavcev, ki bi ga zakon uvedel, .neprimetna bagatela kod dr.avnog bud.eta..87 Ker je bilo njegovo posredovanje neuspe.no, se je leta 1933 sam podal v Beograd, da bi pospe.il sprejem zakona.88 In tudi naslednje leto je v letnem poroeilu Etnografskega muzeja prosvetnemu ministrstvu ponovil odloeno zahtevo po zakonu za muzeje in za varstvo starin in etnografskih predmetov.89 Ko je prosvetno ministrstvo leta 1939 koneno na razgovor v Beograd povabilo konservatorje, ga je .upanie sam moral naknadno spomniti, da bi moralo povabiti tudi njega.90 Potem so zopet minili meseci, ne da bi se karkoli premaknilo. Grozilo je, da se bo iztekel rok, ki ga je skup.eina postavila jugoslovanskemu prosvetnemu ministru Bo.idarju Maksimoviau in v katerem bi moral izdati odlok o muzejih. .upanie je ministru, ki je bil nekoe njegov tovari. v Narodni radikalni stranki, poslal telegram napisan v nedvoumnem jeziku: .U ime moje i mojih kolega iz Dravske banovine molim Te u interesu jugoslavenske zajednieke saradnje u buduanosti da donese. ubrzo Uredbu 84 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.28, .t 21/1928 (10.1.1928), O novih pridobitvah, delu in potrebah kr. Etnografskega muzeja v Ljubljani, 1928: 82.83. 85 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 314/1929 (1..3.1929). 86 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 270/1930 (29.8.1930), .t. 270/1930 (5..9.1930). 87 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1931, .t. 48/1931 (16.2.1931). 88 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1932.1933, .t. 45/1933 (23.2.1933). 89 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1934, .t. 116/1934. 90 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1939, .t. 313/1939 (16.8.1939), .t. 314/1939. Niko .upanie kot slovenski etnolog o muzejima..91 Tako je dolgo odlagani sprejem odloka o muzejih, ki ga je .upanie na koncu .e sku.al doseei s potovanjem v Beograd92, nazadnje postal eno izmed .tevilnih nere.ljivih eksistenenih vpra.anj prve jugoslovanske dr.ave. Terenske raziskave Od vodstva Etnografskega muzeja se je prieakovalo, da za zapisovanje in zbiranje etnografskega gradiva opravlja slu.bena potovanja in terenske raziskave. V arhivu Etnografskega muzeja so tovrstne .upanieeve aktivnosti dokumentirane .ele ob koncu tridesetih let. Nie ne preseneea, da je vsaj v Sloveniji opravil terenske raziskave pravzaprav samo v Beli krajini, tj. v njegovi o.ji domovini, kjer je sicer imel vinograd.93 307 .e v beograjskem obdobju pred prvo svetovno vojno je .upanie kot kustos zgodovinsko-umetnostnega muzeja hodil na ekskurzije po srbskih vaseh v Beli krajini, kjer je prebivalce raziskoval z metodami fiziene antropologije in etnografije. .e takrat se je prito.eval, da je .jugoslovanska patriarhalna kultura. na balkanskem polotoku .e vedno v polnem razcvetu, da pa je v Beli krajini . razen pri krajevnih Srbih . obsojena na izumrtje, ker jo je s severa izpodrival kulturni prostor Bavarcev in Slovencev (Promitzer 2002: 176.183). Za prvi zvezek Narodne enciklopedije SHS, ki je iz.el leta 1925, je napisal prispevka za gesli .Belokrajna. in .Belokranjci. (.upania 1925a; .upania 1925b), v katerih je .e bolj ostro oblikoval svoj nostalgieni diskurz, ko je zapisal, da .ju.noslovansko kolo. in bela no.a izginjata, medtem ko se vse bolj uveljavlja erna no.a z dolenjskih planot in s Koeevskega. Z njo je prodirala tudi nova morala, nove pesmi in novi plesi. Patriarhalna slovanska kultura in morala sta bili pred izginotjem. Prej so bili prebivalci miroljubni in so gojili gostoljubnost, sedaj pa je vpliv .ernih Kranjcev. iz notranjosti Slovenije sicer prispeval k vi.ji materialni kulturi, poveeal pa se je tudi kriminal, .tevilo nezakonskih otrok in sebienost. Vsekakor je individualizem .ernih Kranjcev. prebivalce Bele krajine naredil tudi bolj sposobne za .ivljenjski boj in .iril evropski individualizem na tem obmoeju (.upania 1925b: 148.149). Iz tega leksikografskega prispevka nam je tudi jasno, zakaj je .upanie hotel raz.iriti svoje raziskave v Beli krajini na celotno prebivalstvo. Pri tem ga je predvsem zanimal izvor prebivalcev,ker so se na tem obmoeju zaradi prodiranja otomanskega cesarstva od 15. stoletja naprej zgodili .tevilni premiki prebivalstva.94 Ni nepomembno dejstvo, da je bila Bela krajina v novi dr.avni ureditvi pod kraljevo diktaturo od 1929 do 1931 dodeljena Savski banovini in tako izloeena iz Ljubljanske oblasti. Regionalno te.i.ee .upanieevih raziskav lahko razumemo tudi kot prizadevanje, da bi to regijo ohranili za slovensko etnografijo. 91 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 36/1940 (9.2.1940). 92 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 61/1940 (9.3.1940). 93 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1938, .t. 190/1938 (21.7.1937). 94 Vee o tem: Kos 1987, Kos 1991; Voje 1996: 130.132. Christian Promitzer Prvo dokumentirano slu.beno potovanje po Beli Krajini sta .upanie in preparator Drago Vahtar opravila julija 1928 v krajih Podzemelj, Zemelj in Metlika, a tudi na drugi, danes hrva.ki strani Kolpe, v Ozalju in Pravutini. Pri tem sta se najbolj posveeala raziskovanju in zapisovanju krajevnih oblik hi. in no..95 Marca naslednjega leta je .upanie dva tedna raziskoval vee vasi na tem obmoeju. Takrat je bil namen raziskave fizieno-antropolo.ke narave. Zaradi te.av, ki se jih je bal pri antropometrienem merjenju prebivalcev, si je od velikega .upana Dravske Banovine izposloval spremno pismo, ki mu je zagotovilo pomoe krajevnih ueiteljev pri merjenju ueencev. V konenem poroeilu .upanie ugotavlja, da Bela krajina .etnografski predstavlja malo Jugoslavijo. Tam so se namree naselili za easa 308 tur.kih upadov, najvee v XVI. stoletju Srbi in Hrvati iz raznih delov Bosne, Like, severne Dalmacije in kajkavske Hrvatske. Stari naseljenici so ostali v Semi.ki .upaniji [.] Pri vsaki osebi sem zabele.il: rodbinsko in krstno ime, rojstni kraj oeeta in matere, starost, najveejo dol.ino glave, najveejo .irino glave, razdalje izmed obloenih kosti (arcus zygomatici), fiziognomsko vi.ino obraza, daljico izmed nosnega korena in ustne razpoke, daljico izmed nosnega korena in brade, dalje barvo las, barvo oene iride in barvo ko.e ter vi.ino rasti. Razen tega sem posmatral narod iz stali.ea fiziene etnologije, iz katerih rasnih elementov utegne biti sestavljen, kar je pae posel najte.e in najdelikatnej.e prirode..96 Septembra 1930 sta .upanie in Vurnik za nekaj dni odpotovala v Belo krajino zaradi slikanja kmeekih hi. in zbiranja hi.nih imen, ljudskih verovanj, pregovorov in pesmi.97 Leta 1931 je .upanie dvakrat potoval v Belo krajino. Prvo potovanje je bilo opravljeno .v svrho antropolo.kega in etnografskega .tudija belokranjskih Poljcev..98 Na drugem potovanju ga je spremljal restavrator Gaspari: ..upravnik dr. N. .upanie je v okolici Gradac.Krasinec.Griblje vr.il antropolo.ka merjenja in etnografsko raziskavanje..99 Po Vurnikovi smrti in lastni te.ki bolezni se je .upanie lahko ponovno lotil potovanj po Beli krajini .ele leta 1933.100 V letu 1934 je kar trikrat za vee dni obiskal Belo krajino zaradi etnografskih .tudij in antropolo.kih meritev.101 Zato da mu je prosvetno ministrstvo odobrilo njegova pogosta potovanja, je napisal: .Za merenje i posmatranje jedne osobe treba prilieno vremena, a za etnolo.ke nauene 95 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.28, .t. 90/1928 (31.7.1928) . 96 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 58/1929 (29.3.1929) . 97 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 98/1930 (2.4.1930) . 98 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1931, .t. 87/1931 (22.3.1931) . 99 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1931, .t. 212/1931 (23.7.1931) . 100 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1932.1933, .t. 60/1933 81/1933 (31.1.1933), .t. 203/1933 (2.10.1933), 101 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1932.1933, .t. 45/1934 (7.2.1934), fascikel Akti za leto 1934, .t. 57 (12.2.1934), 115/1934. Niko .upanie kot slovenski etnolog svrhe potrebno je .to veai broj posmatranih i proueenih osoba, kako bi zakljueci pouzdaniji..102 O nekem decembrskem potovanju je v konenem poroeilu zapisal: .Na tej poti si je podpisani ogledal narodno .ivljenje v prvi vrsti v vaseh ob Kolpi, ker se je tam ohranilo najvee .eg in navad narodnih tradicij, ker je tam ljudstvo najbolj eisto. Na sejmu v Ernomlju, kjer se zbira ljudstvo iz cele Belokrajine sem si ogledal kretanje naroda v narodopisnem in sociolo.kem pogledu, ker sem .e pred 40 leti tja zahajal, sem videl velikansko izpremembo. Bela no.a je do malega izginila. Ostala je .e nekaj v adle.ki in vini.ki .upniji in .e to spremenjeno in pome.ano. Dalje sem zbiral antropolo.ke podatke t. j. meril sem telesno visino in dimenzije na glavi ter zapisoval kompleksijo (bojo oei, las in ko.e) v vaseh: Primostek, Krivoglavice, Dobravice, Otok, Grm, Zemelj, Podzemelj, .krile, Kapli.ee, 309 Gradac, Klo.ter, Vranovice, Boginja Vas, Prilozje, Krasinc..103 V letu 1935 se je .upanie najprej posvetil zgodovinskim virom v Beli krajini, nataneneje listinam izpred leta 1700, ki so bile v mestnem arhivu Metlike, in najstarej.im cerkvenim knjigam iz Podzemlja. Te naj bi slu.ile demografski .tudiji.104 Dejansko so bile predstavljene strokovni javnosti samo listine . v publikaciji (1892. 1972) zgodovinarja Milka Kosa (Kos 1937.1939).105 Na dveh nadaljnjih ekskurzijah istega leta je .upanie nadaljeval svoje etnografske in etnolo.ke raziskave: .Na [metli.kem] trgu sem videl Hrvate in .umbereane pri katerih so mo.ki popolnoma opustili narodno obleko, doeim jo .enske deloma .e nosijo ali v zelo metamorfnem stanju, tako da se bo poeasi popolnoma prilagodela temni Europski civilni obleki. Zanimivo bi bilo od easa do easo posledovati upliv mestne mode na narodni kroj in okraske. V Semeu in okolnih vaseh sem opazoval rasne posebnosti tamo.njih .okcev in sem predvzel merenja z antropolo.kimi instrumenti. Isto sem storil tudi v vaseh podzemeljske .upnije..106 .V Ernomlju sem proueeval tudi .olsko mladino in zabelje.il razne anatomske in morfolo.ke mere na glavi in na telesu, kakor tudi podatke za antropolo.ko kompleksijo..107 V letu 1936 se je .upanie na svojih etnografskih ekskurzijah posvetil predvsem obmoeju Gorjancev, kjer je hodil po stopinjah svojega predhodnika Janeza Trdine (1830.1905)107a, in bele.enju etnografskih predmetov v Etnografskem muzeju v Zagrebu, ki so izvirali iz hrva.kega predela na ju.nem bregu Kolpe, ki je neposredno mejil na Belo krajino.108 102 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1934, .t. 307/1934. 103 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1934, .t. 373/1934 (27.12.1934) . 104 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 75 (1935 (9.3.1935), .t. 76/1935 (9.3.1935), .t. 92/ 1935 (24.3.1935). 105 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 343/1936 (3.12.1936). 106 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 238/1935 (10.8.1935). 107 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 14/1936 (16.1.1936). 107a Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 235/1936 (15.9.1936). 108 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1937, .t. 3/1937 (2.1.1937). Christian Promitzer Naslednje leto se je posvetil antropolo.ki raziskavi nabornikov letnikov 1916 in 1917 iz Bele krajine; pred raziskavo je moral prositi vsakega va.kega prebivalca posebej za dovoljenje za izmeritev telesnih mer, pri eemer so ga kar pogosto zavrnili iz .raznih predrasuda..109 V poroeilu ugotavlja: .Pri merenju in opazovanje oseb, ki so bile stare preko 20 let, torej odrasle in zelo prikladne za rasne .tudije, sem zapisoval ime in preimek, rojstni kraj opazovanega kako tudi njegovih star.ev, dalje telesno visino, najveejo dol.ino in .irino glave, razdaljo izmed oglov doljne eeljusti, najmanj.o .irino eela, razstoj lienih kosti, fiziognomsko vi.ino gornjega obraza, obliko nosa, kompleksijo, t.j. barvo las, oei in ko.e; ter rasnost, to se pravi, da sem pri vsaki osebi doloeil 19 310 mer, odnosno lastnosti, t.j. skoraj 6.000 bele.k pri 310 osebah. Ta surovi materijal, je seveda treba v kabinetu znanstveno urediti in obdelati. To razikovanje bo primoglo marsikatero etnolo.ko vpra.anje belokranjskega prebivalstva pojasniti, saj Bela krajina pomeni zapadni Balkan v miniaturi, ki se pa kulturnopolitieno oblikuje pod vplivom iz Ljubljane. Podpisani sem se oziral pri antropometrijskem delu na zgodovino naseljenja in na dialektieno razdelitev Bele krajine. Eutim pa .e zdaj potrebo, da bo potrebno vsaj .e enkrat toliko oseb pregledati, da se pride do trajnjej.ih rezultatov..110 Leta 1938 je nadaljeval raziskave na letniku 1918 in pri tem izmeril 230 nabornikov.111 Financiranje dodatnega potovanja za zbiranje antropometrienih podatkov v krajevnih .olah pa mu je Banska uprava zavrnila iz proraeunskih razlogov.112 V tem obdobju je .upanie napisal sedem poljudnih prispevkov in poroeil, ki so bili veeidel posveeeni prazgodovini Bele krajine (.upanie 1930; .upania 1933b; .upania 1933c; .upania 1936a; .upania 1936c; .upania 1938; .upania 1939). Poleg tega je izsledketakratnih etnografskih terenskih raziskav v Beli krajini objavil v .tirih spisih, ki lahko veljajo za etnolo.ke (.upania 1934; .upania 1936b; .upania 1936d; .upanie 1937.1939).113 Ker ni objavil vseh izsledkov teh raziskav in zlasti ne antropometrienih raziskav, se nam je zdelo primerno, da tu ob.irneje citiramo iz poroeil, ki so se ohranila v arhivu. Razen v Belo krajino je .upanie v letih 1924, 1929 in 1930 trikrat potoval na Kosovo in v Makedonijo. Potovanje 1924. leta je bilo njegovo prvo sreeanje z .ivljenjem na Kosovu (.upanie 1937: 50). Zgodaj poleti leta 1929 se je odpravil na predvidoma .estnajstdnevno raziskovalno potovanje v Pri.tino, .timljo, Prizren, 109 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1937, .t. 156/1937 (9.6.1937). 110 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1937, .t. 185/1937 (1.7.1937). 111 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1938, .t. 160/1938 (21.6.1938), .t. 174/1938 (22.6.1938), .t. 177/1938 (4.7.1938). 112 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1938, .t. 275/1938 (31.10.1938), .t. 281/1938 (7.11.1938). .Ravno tako je tudi radi pomanjkanja sredstev onemogoeeno veeje znanstveno delovanje. . glej Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1936.1938, 1939: 153. 113 Zanimivo je, da je France Kotnik v svojem pregledu prve tri spise ocenil kot .upanieev prispevek k slovenski etnologije (Kotnik 1944: 42). Niko .upanie kot slovenski etnolog Portret Nika .upaniea, ki ga je leta 1939 narisal Ivan Vaupotie (.tudijska knji.nica Mirana Jarca, Novo mesto) Christian Promitzer .akovico, Pea, Sofalijo, Babin most, Graeanico, Laplje Selo, Eaglavico in Veliko Reko. Vendar je raziskave moral prekiniti na pol poti, ker je imel zdravstvene te.ave zaradi vroeine. V dobrem tednu je izmeril lobanje in telesa 300 Albancev, 100 Srbov, nekaj ducat Eerkezov in pribli.no tolik.nega .tevila Romov. S potovanja je v Ljubljano prinesel tudi vezenine in ljudske no.e. Najbolj so ga sicer vznemirili Eerkezi: .Najzanimivej.i so vsekako Eerkezi, ki niso ni indoevropskega ni semitskega ni mongolskega pokolenja, ampak narod sui generis iz Kavkaza in o katerih se je mislilo, da jih ni vee v na.i dr.avi..114 Julija 1930 so .upaniea kot odposlanca prosvetnega ministrstva za deset dni poslali v in.pekcijo skopske gimnazije. Vzporedno s tem potovanjem je nadaljeval z 312 antropolo.kimi meritvami na Kosovu in z etnografsko raziskavo krajevnih oblik hi..115 Za obdelavo zbranih podatkov je .e istega meseca, julija 1930, poslal na .estnajstdnevno .tudijsko potovanje na Kosovo in v Makedonijo Maksima Gasparija skicirat etnografske predmete.116 Naslednje leto je kot predstavnik prosvetnega ministrstva moral na in.pekcijo realk v Bitoli in Prilepu. Ponovno mu je uspelo zdru.iti koristno s prijetnim in med sedemdnevnim slu.benim potovanjem po Makedoniji je opravil tudi antropolo.ke raziskave.117 Plodove raziskav na Kosovu je objavil v dveh spisih (.upania 1933a; .upania 1937). Z vidika dana.nje slovenske etnologije, ki si prizadeva v celoti obdelati geografski prostor Slovencev, se lahko zdijo .upanieeve terenske raziskave, omejene na Belo krajino in na oddaljena obmoeja Kosova in Makedonije, precej enostranske. Tudi .znanstveno. rasno izhodi.ee, ki ga je .upanie pri tem uporabil, je znanost .e zavrgla; kot ideolo.ko nevarno pa se je izkazalo s svojimi posledicami v nacistieni Nemeiji. Ugotoviti pa vendar velja, da se je .upanie tako v primeru Bele krajine kot na Kosovu in v Makedoniji ukvarjal z etnieno me.animi obmoeji, ki so veljala kot .balkanska., in z izvorom njihovih prebivalcev; zaradi tega so njegove raziskave tudi z dana.njega vidika zanimive. V primeru Bele krajine, ki jo je oznaeil kot .malo Jugoslavijo. in kjer so .iveli izkljueno Ju.ni Slovani, je bil .upanieev panslavistieni pristop dokaj neproblematieen. Pri publikacijah o Kosovu pa je oeitno, da je zanemarjal veeinsko albansko prebivalstvo. Vzrok je bil morda v njegovi protialbanski dr.i, ki ga je izkazal .e v .tudijskih letih na Dunaju in pozneje v Beogradu (Promitzer 2001: 14.15). Nedvomno pa je .upanie s svojo zbiralsko aktivnostjo in izdanimi publikacijami moeno pripomogel k dejstvu, da je Bela krajina danes med etnolo.ko najbolj raziskanimi regijami Slovenije. 114 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 160/1929 (31.7.1929). 115 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 204/1930 (4.7.1930); Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929./30., 1930.1931: 216. 116 .Imenovani obiskal kraje Skoplje, Mitrovica, Zveean, Obilia, Muratovo, Gazimestan, Pri.tina, in je v teh krajih in okolici slikal etnografske predmete, no.e, hi.e, vezenine, gospodarska poslopja, obrtne izdelke itd. Prinesel je s poti muzeju veeje .tevilo akvarelov, pastelov in risb.. . Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 221/1930 (1.8.1930). 117 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1931, .t. 162/1931, .t. 224/1931 (7.8.1931). Niko .upanie kot slovenski etnolog Sklepna beseda 27. 6. 1940 je regent Pavel Nika .upaniea na predlog prosvetnega ministra Bo.idarja Maksimoviaa, ki je kmalu zatem odstopil s polo.aja, imenoval za profesorja za splo.no in narodno etnologijo. Desetletja prizadevanj so .upaniea tako koneno privedla do cilja.118 Spra.ujemo se lahko, ee bi ga zaradi njegove politiene opredelitve, ki je bila .e najbli.ja slovenskemu liberalnemu taboru, samo kratek eas zatem sploh .e imenovali za profesorja: le nekaj dni po Maksimoviaevem odstopu je bil za prosvetnega ministra imenovan Anton Koro.ec, vodja biv.e Slovenske ljudske stranke, ki bi profesuro kaj lahko dodelil drugemu slovenskemu kandidatu. Trajalo je .e do 12. avgusta, preden so .upaniea razre.ili dol.nosti direktorja Etnografskega muzeja in preden je Koro.ec imenoval njegovega naslednika, arheologa in 313 umetnostnega zgodovinarja Rajka Lo.arja (1904.1985), ki je bil do takrat kustos v Narodnem muzeju.119 Kmalu zatem je iz.la .e zadnja, 13. .tevilka Etnologa, ki jo je uredil .upanie. S tem se je koneala .upanieeva zveza z Etnografskim muzejem v Ljubljani. Lo.ar se je komaj utegnil navaditi na novo slu.bo. Nem.ki napad na Jugoslavijo aprila 1941 in najprej italijanska ter potem .e nem.ka okupacija so delovno podroeje muzeja in tudi Etnologa moeno omejili; oba sta se potem veliko bolj usmerjala v slovensko etnologijo. Ugotovimo lahko naslednje: .upanieevega prispevka k razvoju Etnografskega muzeja kot njegovega prvega direktorja si ne moremo predstavljati brez dejavne pomoei Stanka Vurnika. Vendar njegove terenske raziskave v Beli krajini ka.ejo, da se je izven svojih raztresenih interesov vsaj v enem konkretnem primeru ukvarjal z etnografsko raziskavo slovenske regije. Raziskavo te regije je sam videl kot .re.evalni projekt. (Slavec Gradi.nik 2000: 17). V smislu tega nostalgienega diskurza se popolnoma ujema s slovenskim etnologom Karlom .trekljem (1859.1912) in z na zaeetku omenjenim Josipom Westrom, vplival pa je tudi na svoja sodelavca Vurnika in Gasparija in na druge slovenske etnologe. Zdi se, da ta povezava v dosedanjih raziskavah .e ni bila prepoznana (Slavec Gradi.nik 2000: 133.134). Finanene te.ave pri razvoju muzeja in izdajanju Etnologa niso bile slovenska posebnost. Veljale so za celotno kulturno politiko v kraljevini Jugoslaviji v easu svetovne gospodarske krize, a pravzaprav tudi .e pred njo. V boju s tekmeci iz drugih delov kraljevine za skromna sredstva in pri prizadevanjih za muzejski zakon se je v .upanieu proti koncu tridesetih let razvila moenej.a slovenska identiteta, ki se zdi v nasprotju z njegovim prej.njim jugoslovanstvom. Ta razvoj je bil povezan tudi s tem, da se je s svojimi finanenimi zahtevki v teh letih vse bolj obraeal na upravo Dravske banovine, kadar mu pri prosvetnem ministrstvu v Beogradu ni uspelo. Banske uprave so na podroeju kulture razpolagale z doloeenimi sredstvi in v skladu s tem so sku.ale ravnati bolj avtonomno.120 Z vse pogostej.im obraeanjem 118 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 157/1940 (27.6.1940, 1.7.1940, 3.7.1940). .upanie se je Maksimoviau zahvalil tako, da je objavil njegov potret na prvi strani 13. .tevilke Etnologa. 119 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 171/1940 (29.7.1940), .t. 175/1940 (29.7.1940), .t. 181/1940 (30.7.1940), .t. 185.186/1940 (12.8.1940). 120 Vee o tem: Dimia 1996: 181.183; Stiplov.ek 2003. Christian Promitzer na upravo Dravske banovine se je .upanie v poznih tridesetih letih povsem dosledno ravnal v korist muzeja. Pri tem je bil prisiljen upo.tevati prebujajoeo se slovensko samostojnost v Kraljevini Jugoslaviji. V praksi se je tako podal na pot, na katero so drugi slovenski liberalci idejno stopili .e na zaeetku tridesetih let (Inkret 1997). Po italijanski kapitulaciji septembra 1943 in nem.ki zasedbi Ljubljane mu je ta (pre)usmeritev najbr. olaj.ala odloeitev, da se pridru.i Osvobodilni fronti, ki je sanjala o federalni Jugoslaviji, in da po vojni ponovno prevzame profesuro. S tem elankom smo hoteli pokazati vsaj to, da ima Niko .upanie kot slovenski etnolog . tako po takratnem kot po dana.njem razumevanju . pomembno mesto v zgodovini stroke, mesto, ki so mu ga do sedaj odrekali. To tezo smo hoteli poudarjati 314 tako, da smo upo.tevali predvsem tista podroeja njegovega delovanja, ki so bila v neposredni zvezi s takratnimi dejavnostmi Etnografskega muzeja. .tevilnih drugih aktivnosti, ki se jih je .upanie lotil v tem obdobju, tu nismo obravnavali. Pri tem gre za njegovo diskurzno mre.o, za stike s strokovnimi kolegi v Sloveniji, v Kraljevini Jugoslaviji in v drugih dr.avah, za njegove redne nastope na mednarodnih kongresih bizantologije in antropologije ter na kongresih slovanskih geografov in etnografov. Poleg tega se tudi nismo mogli spu.eati v vsebino Etnologa in v druga, tu neomenjena znanstvena dela, ki jih je napisal v easu ravnateljevanja v Etnografskem muzeju. Tudi njegov polo.aj v slovenski javnosti v tridesetih letih bi si zaslu.il obravnavo. Nekaj vee o .upanieevi protislovni in zaradi .rasnega. izhodi.ea nikakor ne neproblematieni osebnosti bo obdelano v drugem spisu. LITERATURA BALOH, Vera: Maksim Gaspari 1883.1980. Ljubljana: Narodna galerija, 1986. BOGATAJ, Janez: Etnologija Slovencev. Glasnik Slovenskega etnolo.kega dru.tva 21/ 1981, .t. 1, s. 10.12. BREJEEVA Mia: Slovenske no.e na Koro.kem. Etnolog 5.6/ 1933, s. 1.30. CSÁKY, Moritz/STACHEL: Peter: Speicher des Gedächtnisses. Bibliotheken, Museen, Archive 1.2. Dunaj: Passagen-Verlag, 2000.2001. EEBULJ SAJKO, Breda: Slovenska etnologija in izseljenstvo. Rajko Mur.ie/Mojca Ram.ak (ur.), Razvoj slovenske etnologije od .treklja in Murka do sodobnih etnolo.kih prizadevanj. Ljubljana: Slovensko etnolo.ko dru.tvo, 1995, s. 282.290, DIMIA, Ljubodrag: Kulturna politika Kraljevine Jugoslavije 1918.1941, 1. tom. Beograd: Stubovi kulture, 1996. DOLENC, Ervin: Kulturni boj. Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918.1929. Ljubljana: Cankarjeva zalo.ba, 1996. .OR.EVIA, Tih[omir] R.: Contribution a l.étude anthropologique des Serbes du royaume de Serbie, par Eugene Pittard (Revue de l.école d.anthropologie de Paris, septembre 1910, p,. 307.311). Srpski Knji.evni Glasnik 25/ 1910, s. 615.618. FIKFAK, Jurij: Ljudstvo mora spoznati sebe. Podobe narodopisja v drugi polovici 19. stoletja. Ljubljana: Zalo.ba ZRC, 1999. FOUCAULT, Michel: Rijeei i stvari. Arheologija humanistiekih nauka. Beograd: Nolit, 1971. FRANIA, Ivo T.: .ivot i rad dra. Nike .upaniaa. Vjesnik Etnografskog muzeja u Zagrebu 2/ 1936, s. 11.28. GANTAR GODINA, Irena: Neoslavizem in Slovenci. Ljubljana: Znanstveni in.titut Filozofske fakultete: 1994. Niko .upanie kot slovenski etnolog INKRET, Andrej: O .Kulturnem problemu Slovenstva.. Peter Vodopivec/Jo.a Mahnie (ur.), Slovenska trideseta leta. Simpozij 1995. Ljubljana: Slovenska matica, 1997, s. 144.149. JAUKER, Otto: Über volkskundliche Sammlungen in Krain. Zeitschrift für österreichische Volkskunde 10/ 1904, s. 158.160. KASTELIC, Jo.e: Josip Mantuani . ravnatelj De.elnega muzeja. Edo .kulj (ur.), Mantuanijev zbornik. Simpozij ob 60. obletnici smrti. Ljubljana: Cerkveni glasbenik, 1994, s. 75.86. KOMELJ, Bogo: Bibliografija dr. Nika .upaniea. Dr. Niko .upanie: Ob odkritju njegove spominske plo.ee v Gribljah v Beli krajini. Metlika: Belokranjsko muzejsko dru.tvo, 1972, s. 35.54. KOS, Du.an: Bela krajina v poznem srednjem veku. Lubljana: Zveza zgodovinskih dru.tev Slovenije, 1987 KOS, Du.an: Urbarji za Belo krajino in .umberg (15..18. stoletje), 2 toma. Ljubljana: SAZU, 1991. KOS, Milko: Iz metli.kega arhiva. Etnolog 10.11/ 1937.1939, s. 25.49. KOTNIK, France: Pregled slovenskega narodopisja. Anton Breznik in dr. (ur.), Narodopisje Slovencev, 1 . 315 Ljubljana: Klas, 1944, s. 21.52. MAUTNER, Konrad/GERAMB, Viktor: Steirisches Trachtenbuch. Graz: Leuschner & Lubensky, 1932.1939. NOVAK, Vilko: .upanie (.upania, Zupanie) Niko. Slovenski biografski leksikon 4. Ljubljana: SAZU, 1980. 1991, s. 1039.1042. NOVAK, Vilko: Etnolo.ko delo Stanka Vurnika. Traditiones 10.12 (1981.1983)/ 1984, s. 173.190. NOVAK, Vilko: Raziskovalci slovenskega .ivljenja. Ljubljana: Cankarjeva zalo.ba, 1986. NOVAK, Vilko: Ob o.ivitvi Etnologa. Etnolog 2 (53)/ 1992, s. 298.302. NOVAK, Vilko: Nova razprava o dr. Niku .upanieu iz tujine. Traditiones 32/ 2002, .t. 1, s. 227.230. PIRC, Louis: Uvod h govoru. Niko Zupanie: Slovenija vstani! Ameri.kim Slovencem: Govor ki ga je imel pred Slovenci v Clevelandu 28. aprila 1916. Cleveland: Tiskarna .Clevelandske Amerike., 1916, s. VII.XXIX. PLESTENJAK-JEMEC, Barbara: Bibliografija prispevkov, objavljenih v Etnologu . 17 letnikov 1926.1944. Slovenski etnograf 21.22 (1968.1969) /1970, s. 169.179. PROMITZER, Christian: Niko .upanie in vpra.anje jugoslovanstva; med politiko in antropologijo (1901. 1941). Prispevki za novej.o zgodovino 41/ 2001, .t. 1, s. 7.30. PROMITZER Christian: .Gute Serben.: Ethnologen und Politiker über die Identität der Serben in der slowenischen Bela krajina. Ulf Brunnbauer (ur.), Umstrittene Identitäten. Ethnizität und Nationalität in Südosteuropa. Frankfurt am Main in dr.: Peter Lang, 2002, s. 173.199. RAVNIEAR, M.: O jednoj desetogodi.njici. Beograd: .tamparija .or.a Munca i M. Kariaa, I. Begova, 1911. ROGELJ .KAFAR, Bojana: Slovenski etnografski muzej. Sprehod skozi eas in le delno skozi prostor. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1993. ROGELJ .KAFAR, Bojana: Slovenski etnografski muzej od ustanovitve do danes. Rajko Mur.ie/Mojca Ram.ak (ur.), Razvoj slovenske Etnologije od .treklja in Murka do sodobnih etnolo.kih prizadevanj. Ljubljana: Slovensko etnolo.ko dru.tvo, 1995, s. 213.220. ROGELJ .KAFAR, Bojana: Dr. Stanko Vurnik (1898.1932). Etnolog 8 (59)/ 1998), s. 441.461. S.n. (Stanko Vurnik/Niko .upanie): Kr. etnografski muzej v Ljubljani, njega zgodovina, delo, naerti in potrebe. Etnolog 1/ 1926 in 1927, s. 139.144. S.n. (Stanko Vurnik/Niko .upanie): O novih pridobitvah, delu in potrebah kr. Etnografskega muzeja v Ljubljani. Etnolog 2/ 1928, s. 80.83. S.n. (Stanko Vurnik/Niko .upanie): Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1928. Etnolog 3/ 1929, s. 196.199 S.n. (Stanko Vurnik/Niko .upanie): Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929./30. Etnolog 4/ 1930 in 1931, s. 212.217. S.n. (Niko .upanie): Dr.avni Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1931..1933. Etnolog 5.6/ 1933, s. 295.298. S.n. (Niko .upanie): Etnografski muzej v Ljubljani l. 1934. Etnolog 7/ 1934, s. 193.194. S.n. (Niko .upanie): Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1935. Etnolog 8.9/ 1936, s. 113. S.n. (Franc Kos/Niko .upanie): Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1936.1938. Etnolog 12/ 1939, s. 152.156. Christian Promitzer S.n.: Dr. Niko .upania . Dopisni elan. Godi.njak Srpske Kraljevske Akademije 48/ 1939, s. 255 S.n.: Te.ave na.ega etnografskega muzeja, ene najva.nej.ih kulturnih ustanov na.ega malega naroda (.Slovenski narod. od 23.II.1939., Let. LXXII., .tv. 44.). Etnolog 12/ 1939, s. 171.173. S.n. (Franc Kos/Niko .upanie): Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1939. Etnolog 13/ 1940, s. 171.174. SLAVEC GRADI.NIK, Ingrid: Etnologija na Slovenskem med eermi narodopisja in antropologije. Ljubjana: Zalo.ba ZRC, 2000. SMERDEL, Inja: Etnolog je spet Etnolog. Etnolog 1 (52)/ 1991, s. 8.28. SMERDEL, Inja: Sedemdesetletnica ustanovitve Etnografskega in.tituta. Etnolog 1 (52)/ 1991, s. 184.186. STACHEL, Peter: Ethnischer Pluralismus und wissenschaftliche Theoriebildung im zentraleuropäischen Raum. Fallbeispiele wissenschaftlicher und philosophischer Reflexion der ethnisch-kulturellen Vielfalt der Donaumonarchie. Gradec, neobj. fil. dis., 1999. 316 STIPLOV.EK, Miroslav: Prelomnica v avtonomistienih prizadevanjih banskega sveta Dravske banovine sredi tridesetih let. Oto Luthar/Jurij Perov.ek (ur.), Zbornik Janka Pleterskega. Ljubljana: Zalo.ba ZRC, 2003, s. 355.370. VOJE, Ignacij: Slovenci pod pritiskom tur.kega nasilja. Ljubljana: Znanstveni in.titut Filozofske fakultete, 1969. VURNIK, Stanko: .upania Niko dr. Narodna Enciklopedija Srpsko-Hrvatsko-Slovenaeka I. Zagreb 1925, s. 755.756. VURNIK, S[tanko]: Niko .upania. Ob petindvajsetletnem jubileju njegovega znanstvenega in javnega delovanja. Etnolog 1/ 1926 in 1927, s. 144.158 WESTER, Josip: Slovenske konenice in folklora. Slovan 4/ 1905 in 1906, s. 23. ZIMMERMAN, Andrew: Anthropology and Antihumanism in Imperial Germany. Chicago . London: The University of Chicago Press, 2001. .UPANIE, Katarina [/.upanie, Niko]: .opek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini. Etnolog 10.11/ 1937. 1939, s. 114.146. .UPANIA, N[iko] .upania: Belokrajna. Narodna Enciklopedija Srpsko-Hrvatsko-Slovenaeka, 1. Zagreb 1925, s. 146.147. .UPANIA, N[iko] .upania: Belokranjci. Narodna Enciklopedija Srpsko-Hrvatsko-Slovenaeka, 1. Zagreb 1925, 147.149. .UPANIA, Niko: Kraljevski Etnografski muzej u Ljubljani. Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu 1/ 1926, s. 40.44. .UPANIE, Niko: Bela krajina, de.elica solnca in grozdja. Anton Podbev.ek (ur.), Dolenjska metropola Novo mesto. Novo mesto 1930, s. 8.9. .UPANIA, N[iko]: Etnolo.ki znaeaj kosovskih Eerkeza. Etnolog 5.6/ 1933, s. 218.253. .UPANIA, Niko: Prazgodovinske topilnice .eleza na hribu Kuearju na Belokranjskem. Etnolog 5.6/ 1933, s. 359.360. .UPANIA, Niko: Nova predzgodovinska odkritja na Belokranjskem. Jutro 14/ 1933, .t. 198, s. 3. .UPANIA, N[iko]: Ime Grk v pomenu .velikana. pri Belokranjcih v Dravski banovini. Etnolog 7/ 1934, s. 166.182. .UPANIA, Niko: Arheolo.ko pismo iz Belokranjskega. Etnolog 8.9/ 1936, s. 128.131. .UPANIA, N[iko]: O rasni estetiki ljdudstva pri Jugoslovanih. Etnolog 8.9/ 1936, s. 62.81. .UPANIA, Niko: Poslednja prazgodovinska odkritja na holmu Kuearju ob Kolpi. Jutro 17/ 1936, .t. 59, s. 3.4. .UPANIA, N[iko]: Poslednji guslar na ozemlju Brajcev in Belih Kranjcev. Etnolog 8.9/ 1936, s. 100.110. .UPANIA, N[iko]: Antropolo.ki opis Srbov Kosovega polja. Vjesnik Etnografskog muzeja u Zagrebu 3/ 1937, s. 49.87. .UPANIA, Niko: Rasna estetika jugoslovenskog naroda. Bogate srpsko-hrvatske pesme pretstavljaju riznicu za ocenjivanje kakve rasne tipove na. narod voli i ne voli. U na.em narodu .ivi jako rasno oseaanje. Pravda 34/ 1938, .t. 12039.12042. .UPANIA, Niko: Oktavijanov ilirski rat (35.33 pre Hrista) i Kupski manevri jugoslovanske vojske 1937. Pravda 35/1939, .t. 12268.12271. Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe NIKO .UPANIE ALS SLOWENISCHER ETHNOLOGE Das Ethnografische Museum in Ljubljana unter seiner Leitung (1923.1940) Christian Promitzer .Wer glaubt, dass der Zweck von Museen nur im Bewahren und Sammeln von Altertümern liegt, kann nun einmal nicht ermessen, welch große Bedeutung ethnografische Museen für jedes Volk und besonders für kleine Völker haben, die derart viele Anstrengungen allein schon für den Beweis leisten müssen, dass sie ein Existenzrecht haben.. (Te.ave na.ega etnografskega muzeja 1939: 171) Einleitung Es ist keine leichte Aufgabe, über die ersten zwei Dezennien des Slowenischen Ethnografischen Museums in Ljubljana zu schreiben, wenn man bedenkt, welche grundlagden Veränderungen sich im Laufe von achtzig Jahren in den Fächern Ethnografie, Ethnologie, Anthropologie und Museologie, wie auch in politischer Hinsicht vollzogen haben. Heutzutage ist die Rolle von Museen und ihrer Mitarbeiterinnen und Mitarbeiter der strengen Kritik eines Publikums ausgesetzt, das versucht, mit den Anforderungen einer sich zunehmend auf virtuelle Realitäten aufbauenden Kultur vertraut zu machen. Die Geschichte und zumal die historische Reflexion über ein Museum mag angesichts solcher Herausforderungen vielfach als ein Hindernis betrachtet werden, weil sie die Gegenwart mit einer oft unerwünschten Vergangenheit konfrontiert wird, denn das Museum ist in zweifacher Hinsicht ein Ort der Erinnerung (Csáky/Stachel 2000.2001). Zum einen sind aus heutiger Sicht die Zeitumstände zu erkennen, unter denen Sammlungen angelegt wurden . was wurde damals vernachlässigt und vergessen, und welche Objektgruppen sind übermäßig repräsentiert? Zum anderen gehört das Museum zu jenen Gedächtnisorten, die in jeder Epoche Gefahr laufen, trotz ihres wissenschaftlichen Auftrags, im Sinne der jeweils aktuellen Ideologie im Rahmen einer hierarchischen .Ordnung der Dinge. rekonstruiert zu werden (Foucault 1971). Vielleicht mag ein Einblick in die Geschichte einer Institution wie des Slowenischen Ethnografischen Museums einen Beitrag zur Erkenntnis liefern, dass Museologie kein verstaubtes, aber auch kein wertfreies Fach ist, sondern zur Konstruktion von Identitäten beisteuert. Erst unter dieser Voraussetzung kann Christian Promitzer der Weg ermessen werden, den das Slowenische Ethnografische Museum seit seiner Gründung im Jahr 1923 . ein Akt übrigens, der damals wenig Aufsehen erregt hat . zurückgelegt hat. Hier soll die Periode von 1921, als das Ethnografische Institut in Ljubljana als dessen Vorläufer gegründet wurde, bis zum Jahr 1940, als der erste Direktor des Museums, Niko .upanie (1876.1961) als Professor für Ethnologie an die Universität in Ljubljana wechselte, skizziert werden. Grundlagen für diese Erörterung bilden die in diesem Zeitraum vom Museum herausgegebenen Ausgaben der Zeitschrift Etnolog sowie die Archive des Slowenischen Nationalmuseums und des Ethnographischen Museums selbst. Mögliche andere unpublizierte Quellen, die im Archiv des .Belokranjsko muzejsko 318 dru.tvo. (Museumsverein der Bela krajina), im Besitz der Nachkommen von Niko .upanie, im Archiv der Republik Slowenien und schließlich auch im Archiv Jugoslawiens in Belgrad vorhanden sein mögen, konnten nicht berücksichtigt werden. Niko .upanie war . wie die meisten seiner damaligen Fachkollegen . kein ausgebildeter Ethnologe. Die Disziplin Ethnologie war erst am Beginn ihrer Professionalisierung, d.h. sie musste sich erst ihren Platz gegenüber den anerkannten Wissenschaften erkämpfen. .upanie hatte Geschichte studiert, und er verstand sich als Urgeschichtler, Ethnograf und als (physischer) Anthropologe. Mit der physischen Anthropologie war auch die äußerst problematische .Rassenkunde. verbunden. Die Kombination dieser Fächer war jedoch nicht zufällig: Sie sollten das gemeinsame Fach Ethnologie konstituieren, wie es damals von dessen Protagonisten im deutschen Sprachraum verstanden wurde. Nicht von ungefähr wurde die in Deutschland 1869 erstmals erscheinende Zeitschrift für Ethnologie von der Berliner Gesellschaft für Anthropologie, Ethnologie und Urgeschichte herausgegeben. Was dort damals und auf Grund des deutschen Einflusses folglich auch in Ostmitteleuropa und Südosteuropa unter Ethnologie verstanden wurde, unterschied sich in großem Maß von dem, was heute unter dieser Bezeichnung verstanden wird . dies unter dem Einfluss der französischen Ethnologie und der angloamerikanischen Sozial- und Kulturanthropologie, wo es zu ganz anderen Entwicklungen gekommen ist. Im späten 19. und frühen 20. Jahrhundert hatten es Urgeschichte, Ethnografie und physische Anthropologie im deutschen Sprachraum schwer, sich gegenüber dem klassischen Kanon der humanistischen Fächer zu behaupten und fanden nicht zuletzt aus diesem Grund zueinander. Gerade die Urgeschichte wurde als Möglichkeit angesehen, die in schriftlichen Quellen nicht niedergelegte Vergangenheit der Bewohner Europas auszuloten: Deren körperliche Überreste und erhaltene Werkzeuge wurden untersucht und dann mit der Lebensweise zeitgenössischer .Eingeborener. in den deutschen Kolonien verglichen. Dabei verstanden sich die Vertreter einer solcherart begriffenen und eng mit der physischen Anthropologie verbundenen Ethnologie als Pioniere in der wissenschaftlichen Erforschung des Menschen. Unter Einbeziehung naturwissenschaftlicher Methoden versuchten sie, eine .antihumanistische. Revolte gegen die dominierenden Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe klassischen humanistischen Wissenschaften einzuleiten. Dass dieser .Antihumanismus. mehr als nur eine Bedeutung hat, zeigt die Leichtigkeit, mit der dieser neue wissenschaftliche Ansatz von einem exklusiven Nationalismus in Deutschland . aber auch Ostmitteleuropa und Südosteuropa, wo dieser Diskurs von einheimischen Intellektuellen rezipiert wurde . vereinnahmt wurde (Zimmerman 2001). Ein Wissenschaftshistoriker kann nur versuchen, derartige Entwicklungen induktiv nachzuzeichnen und im Kontext der Zeit zu verstehen. In den letzten zwei Jahrzehnten haben slowenische Ethnologen hingegen darüber gerätselt, warum sich .upanie als Ethnologe bezeichnete und die Zeitschrift Etnolog, die er als Direktor des Ethnografischen Museums herausgab, sowenig mit dem heutigen 319 Begriff der Ethnologie zu tun hat (Bogataj 1981: 11; Smerdel 1991a: 11, Novak 1992: 300). Hier wird die Meinung vertreten, dass .upanies terminologische Auswahl auf die deutsche Tradition zurückzuführen ist. Zugleich ist darauf aufmerksam zu machen, dass im deutschen Sprachraum unter Ethnologie die Erforschung außereuropäischer Völker gemeint war. Von südslawischen Intellektuellen, die damals in Deutschland oder in Österreich-Ungarn studiert hatten, wurde dieser Begriff hingegen auch auf die eigenen Herkunftsregionen angewandt (Novak 1992: 300). Diese galten damals weithin als .geschichtslos. und implizit auch als Halbkolonien.1 Weite Teile der von Südslawen bewohnten Territorien standen zu Beginn des 20. Jahrhunderts noch unter dem Szepter Österreich-Ungarns oder des Osmanischen Reiches. Im Falle Sloweniens musste eine solcherart aufgefasste Ethnologie, als deren Vertreter sich .upanie für die staatliche Emanzipation der Südslawen einsetzte, zwangsläufig in Widerspruch mit dem älteren Begriff der Volkskunde (narodopisje) treten, die sich vielfach als affirmative Heimatkunde (domoznanstvo) im zwar pluralistischen, aber doch auch dynastischen Verständnis Österreich-Ungarns entwickelt hatte.2 Niko .upanie sollte sich daher . im Gegensatz zu anderen vom österreichisch-ungarischen Staat oftmals finanziell abhängigen slowenischen Intellektuellen . für die Übernahme des Begriffes Ethnologie entscheiden und damit signalisieren, dass sich Slowenien, wie auch die übrigen südslawischen Länder erst aus einer .geschichtslosen. Situation politisch abhängiger Regionen von Halbkolonien befreien müssten. Auch nach der Gründung des Königreichs der Serben, Kroaten und Slowenen im Jahr 1918 bewahrte er seine kritische Haltung zur Volkskunde. Dies mag der Grund sein, warum seine damalige wissenschaftliche Ausrichtung auch heute noch oft missverstanden wird. Folglich muss .upanies thematische Breite vor dem damaligen Hintergrund des deutschen Sprachgebrauchs des Begriffes Ethnologie und dessen innovativer Modifikation für ein sich als jugoslawisch . und vorerst noch nicht slowenisch . definierendes Pendant verstanden werden. Dies passte auch in den politischen 1 Ein solches Verständnis wurde etwa vom .upanie nahestehenden Fachkollegen Tihomir .or.evia (1868.1944) wahrgenommen und entschieden zurückgewiesen (.or.evia 1910). 2 Mehr dazu: Stachel 1999; Fikfak 1999. Christian Promitzer Kontext, in dem .upanie tätig war: Als überzeugter Vertreter des Jugoslawismus definierte er seine Tätigkeit und auch die Rolle des Ethnographischen Museums in den ersten Jahren seines Bestehens nicht allein im slowenischen Kontext, sondern im jugoslawischen, wenn nicht sogar panslawistischen Kontext. Im Gegensatz zu dem bisher Gesagten wird die historische Selbstreflexion eines Faches zwangsläufig immer von dem ausgehen müssen, was es in der Gegenwart darstellt. Dies ist in dem monumentalen Werk von Ingrid Slavec Gradi.nik auch geschehen (Slavec Gradi.nik 2000). Hier soll jedoch nur der Zweck erfüllt werden, einen Beitrag anlässlich des achtzigjährigen Bestehens des Slowenischen Ethnografischen Museums zu liefern und .upanie jenen historischen 320 Platz zu geben, den er in der slowenischen Ethnologie . trotz aller Kritik . verdienen sollte (Novak 2002: 230). Niko .upanie und die Gründung des KöniglichenEthnografischen Museums in Ljubljana Zu Beginn des 20. Jahrhunderts wurde von Seiten der Deutschen in Krain beklagt, dass die volkskundliche Sammlung des damaligen Landesmuseums ungenügend sei und in ihrer Größe von Privatsammlungen übertroffen werde (Jauker 1904).3 1906 forderte der slowenische Pädagoge Josip Wester (1874. 1960) die Einrichtung eines eigenen ethnografischen Museums in Ljubljana, da die materielle Kultur der Slowenen angeblich wegen vordringender Zivilisationseinflüsse aus dem Norden und Westen aussterben würde (Wester 1905. 1906). Es sollte jedoch noch bis zum Jahr 1921 dauern, ehe der erste Schritt zur Gründung des ethnografischen Museums in Ljubljana gesetzt wurde. Dieser war aufs engste mit der Person von Niko .upanie verbunden. Daher erscheint es angebracht, dessen Leben bis zur Gründung des Museums hier kurz vorzustellen. Niko .upanie4 wurde am 1. Dezember 1876 im nahe der Kolpa gelegenen Dorf Griblje (dt. Grübel) in der Bela krajina als Sohn eines der reicheren Bauern des Dorfes geboren. Er besuchte das Gymnasium in Novo Mesto. Danach leistete er den Militärdienst in Wien, ehe er 1898 an der dortigen Universität inskribierte und zwar Geschichte, Geografie, Ethnologie, Anthropologie und Archäologie. 1903 verteidigte er seine Dissertation über .Die Ankunft der Slowenen in dem Süden. bei den Professoren Josef Hirn (1848.1917) und Konstantin Jireeek (1854.1918). Der serbische Geograf Jovan Cvijia (1865.1927), der sich damals in Wien aufhielt, überredete .upanie, sich in der Anthropologie zu spezialisieren. Vorerst legte .upanie jedoch beim Geografen Eugen Oberhummer (1859.1944) 3 Weitere Angaben zu frühen ethnografischen Sammlungen in Slowenien finden sich bei Rogelj .kafar 1995: 213.215; vgl. auch Rogelj .kafar 1993. 4 Über .upanie vgl.: Ravniear 1911; Pirc 1916; Vurnik 1925; Vurnik 1926.1927; Frania 1936; Dr. Niko .upania . Dopisni elan, 1939; Novak 1980.1991; Novak 1986; Novak 1992; Promitzer 2001; Novak 2002. Die bislang beste Bibliografie der Werke von Niko .upanie hat Bogo Komelj zusammengestellt (Komelj 1972). Kleinere Beiträge über Niko .upanie, wie Nachrufe und Gratulationen zu Lebzeiten, sind in dieser Aufstellung nicht berücksichtigt. Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe seine Prüfung als Gymnasialprofessor mit der Hausarbeit .Die Bevölkerung illyrischer Länder vom Altertum bis zur Gegenwart. ab. Danach begab er sich nach München zu einem der in Deutschland damals maßgeblichen physischen Anthropologen, Johannes Ranke (1836.1916), sowie nach Zürich und nach Basel, um sich auf die physische Anthropologie zu spezialisieren. 1906 ging er . angeblich auf Grund einer Einladung von Cvijia . nach Belgrad, wo er schließlich zum Kustos des dortigen kunsthistorischen Museums ernannt wurde. 1914 wechselte er zum Belgrader Ethnografischen Museum, wo er als Kustos einen Plan für die Gründung eines dort angesiedelten anthropologischen Instituts vorlegte (Vurnik 1926.1927: 145.147; Promitzer 2001: 10.15). Der Ausbruch des Ersten Weltkriegs verhinderte jedoch die Ausführung dieser 321 Pläne. Von Serbien aus begab er sich auf das Gebiet der Entente, wo er als Mitglied des Jugoslawischen Ausschusses tätig wurde. Nach dem Ende des Kriegs wurde er Mitglied der ethnografisch-historischen Sektion der Delegation des Königreiches SHS bei der Friedenskonferenz in Paris, wo er der Untersektion für die slowenischdeutsche Grenze, für Prekmurje und für den tschechoslowakisch-jugoslawischen Korridor vorstand und mit dem in französischer Sprache verfassten Buch .Ave Illyria. den jugoslawischen Gebietsforderungen gegenüber Italien und Österreich Ausdruck verlieh. Anfang 1920 kehrte er vorübergehend nach Belgrad auf seinen alten Posten als Kustos des Ethnografischen Museums zurück (Vurnik 1926. 1927: 147.148; Promitzer 2001: 15.19). Es zog es ihn jedoch nach Ljubljana: Vorerst versuchte er, an der neu errichteten Universität die Stelle als Professor für Ethnologie zu erlangen. Dies wurde jedoch durch den Einspruch des Literaturhistorikers Ivan Prijatelj (1875.1937) und des Belgrader Ethnologen Jovan Erdeljanovia (1874.1944) verhindert (Vurnik 1926.1927: 148; Promitzer 2001: 19.20). Mit Hilfe seiner politischen Verbindungen gelang es ihm jedoch, dass der Ministerrat des Königreichs der Serben, Kroaten und Slowenen ihn mit Beschluss vom 1.7.1921 zum Direktor des Ethnografischen Instituts beim Nationalmuseum machte (Smerdel 1991b). .upanie wurde dem Direktor des Nationalmuseums, dem Kunsthistoriker und Musikwissenschafter Josip Mantuani (1860.1933) unterstellt. Mit diesem verband ihn jedoch eine alte Feindschaft: 1909 hatte sich .upanie von Belgrad aus um die Direktorsstelle der damals noch als Landesmuseum bezeichneten Anstalt beworben, war Mantuani jedoch unterlegen. In der Folge hatte ihn .upanie 1911 und 1916, allerdings jeweils im Ausland, der fachlichen Unfähigkeit bezichtigt (Promitzer 2001: 20).5 Mantuani beklagte sich zudem bei der slowenischen Landesregierung, dass der ihm unterstellte .upanie einen höheren Dienstgrad 5 Es ist zu vermuten, dass Mantuani . wenn überhaupt . erst nach seinem noch zu beschreibenden Streit mit .upanie von diesen Bezichtigungen erfuhr. 1923 versuchte nämlich die Bibliothek des Nationalmuseums in Besitz eines der beiden Werke . Pirc 1916 . zu gelangen . vgl. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (Arhiv NM) fascikel 1923, .t. 141/1923 (14.3.1923). Über Mantuani und .upanie vgl. auch Kastelic 1994: 80. Christian Promitzer innehatte, obwohl er eine kürzere Dienstzeit aufwies.6 Die Auseinandersetzung zwischen den beiden endete damit, dass die Landesverwaltung für Slowenien am 11. Dezember 1921 die förmliche .Aufteilung des Dienstbereiches. zwischen der Direktion des Provinzarchivs und .upanie als Chef der ethnografischen Abteilung guthieß und damit letztere damit faktisch autonom machte.7 Die Wissenschaft stand in diesen Jahren jedoch nicht im Zentrum der Aktivitäten von Niko .upanie. Er beschäftigte sich vielmehr mit dem Aufbau eines slowenischen Zweigs der großserbisch ausgerichteten Nationalen Radikalen Partei (NRS). Zudem wurde er, da sich kein anderer slowenischer Kandidat fand, im Dezember 1923 Minister in der Übergangsregierung von Nikola Pa.ia (1845. 322 1926). Dieses Amt war informell mit der Zuständigkeit für Slowenien verbunden, und .upanie bekleidete es bis zum Mai des folgenden Jahres. Bei den Parlamentswahlen vom 18. März 1924 erlebte die NRS in Slowenien jedoch eine vernichtende Niederlage, und somit war .upanies Karriere als Minister beendet, wenngleich er bis Mai 1925 noch als .Minister zur Disposition. geführt wurde (Promitzer 2001: 20.21). Sein kurzzeitiges Ministeramt hatte .upanie dazu nützen können, um für seine Zukunft vorzusorgen: Am 12. Jänner 1923 beschloss die Regierung, der er angehörte, dass das damals unbesetzte Ethnografische Institut künftig als .Ethnografisches Museum. zu bezeichnen sei. Dies teilte die Landesverwaltung für Slowenien dem Nationalmuseum am 24. Jänner mit.8 Dieser Verwaltungsakt hatte vorerst keine weiteren Folgen. Erst am 28. Juli 1923 kehrte .upanie auf seinen verwaisten Direktorsposten zurück.9 Doch noch immer war das Ethnografische Museum nicht das Ziel seiner Wünsche. Seine Position als dessen Direktor scheint .upanie vorderhand nur als Versorgungsposten betrachtet zu haben. Ein neuerlicher, in den Jahren 1924 und 1925 unternommener Versuch, die ersehnte Professur für Ethnologie an der Universität in Ljubljana zu erlangen, scheiterte wiederum am Widerstand von Ivan Prijatelj. In der Folge sollte der Posten zwar theoretisch weiterexistieren, blieb jedoch bis ins Jahr 1940 unbesetzt (Promitzer 2001: 21.22). Nun, da er als Politiker und als möglicher Universitätsprofessor gescheitert war, blieb .upanie nichts anderes übrig, als seinen Posten als Direktor des Ethnografischen Museums ernst zu nehmen. 6 Arhiv NM fascikel 1920.1921, .t. 473/1921 (19.10.1921). Der höhere Dienstgrad von .upania dürfte wohl auf Grund der Einrechnung von dessen Verdiensten als politischer Aktivist für die Gründung des Königreichs SHS zustande gekommen sein. Am 22.11.1924 wurde er auf seine Bitte hin, die er damit begründete, dass er die Jahre 1897.1908 als .nationaler Arbeiter. verbracht hatte, vom jugoslawischen Außenminister Momeilo Nineia sogar vorzeitig auf den III. Dienstgrad befördert . vgl. Arhiv Slovenskega etnografskega muzeja (Arhiv SEM) fascikel Akti za leti 1927.28, .t. 83/1927 (27.6.1927); .t. 161/1927 (23.7.1927), .t. 70/1928 (8.6.1928). 7 Vgl. Arhiv NM fascikel 1920.1921, .t. 473/1921 (19.10.1921); .t 523/1921 (11.11.1921); st. 562/1921 (11.12.1921); fascikel 1922, .t. a/1922 (Pravilnik). 8 Arhiv NM fascikel 1923, .t.62/1923 (24.1.1923). 9 Arhiv NM fascikel 1923, .t. 390/1923/ (27.7.1923), .t. 391/1923/ (28.7.1923). Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe .upanies Aktivitäten im Rahmen des Ethnografischen Museums sollen in der Folge in zwei thematischen Einheiten dargestellt werden. Zur ersten Einheit zählen die Rekrutierung eines Fachpersonals, die Sammlung und Inventarisierung von ethnografischen Objekten, die Servicetätigkeit des Museums für verschiedene Parteien, die administrative Organisierung einer vom Museum herausgegebenen Zeitschrift und Anstrengungen für die Verabschiedung eines Museumsgesetzes. Die zweite Einheit bilden die Feldforschungen, die .upanie als Direktor des Ethnografischen Museums unternahm. Niko .upanie als Organisator des Ethnografischen Museums Personalangelegenheiten Am 12.7.1924 wurde der Kunsthistoriker Dr. Stanko Vurnik (1898.1932) am Ethnografischen Institut als einstweiliger Assistent angestellt. Nach abgelegter Fachprüfung im Jahre 1928 sollte er Kustos des Museums werden. Ihm folgte am 15.4.1925 Drago Vahtar, der als Präparator tätig war. 1929 wurde schließlich der Maler Maksim Gaspari (1883.1980) als Restaurator angestellt.10 Weiters konnte das Museum auch einen Amtsdiener anstellen. Dieser Posten wurde von verschiedenen Personen eingenommen.11 Zu erwähnen ist, dass sich in den Jahren 1928.1930 die Lehrerin Mija Brejc teils als unbezahlte Volontärin und teils als dem Museum zugeteilte Mädchenvolksschullehrerin mit Trachten und Stickereien beschäftigte.12 Im Herbst 1931 verschlechterte sich jedoch die personelle Lage des Museums. Diese die museologischen Aktivitäten aufs schwerste belastende Situation sollte erst nach sechs Jahren überwunden werden. Zunächst hoffte .upanie, der als Minister und Parteiführer gescheitert war, noch einmal in der Politik Fuß fassen zu können: Im September 1931 hatte der König, der seit dem 6. Jänner 1929 das Land diktatorisch regierte, eine Verfassung oktroyiert und Wahlen für ein Parlament ausgeschrieben. .upanie ließ sich als Kandidat im Wahlkreis des Bezirks von Novo Mesto aufstellen und reichte seine Pensionierung als Direktor ein. Tragischerweise wurde er von seiner Pensionierung erst unterrichtet, als bereits klar war, dass er seinem Gegenkandidaten unterlegen war. So musste er auf wohl demütigende Weise in Belgrad um die Aufhebung seiner mit einer Beförderung verbundenen Pensionierung ansuchen, was zu Beginn des Jahres 1932 geschah.13 Doch mit dieser zeitweiligen Abwesenheit des Direktors war nur der geringere Teil der Krise beschrieben. Schon seit dem Sommer 1931 war Stanko Vurnik wegen 10 Arhiv SEM fascikel Akti 1929.1930, .t. 110/1929 (Juni 1929). Über Vurniks Tätigkeit als Ethnologe vgl. Novak 1984 und Rogelj .kafar 1998. Über Gaspari vgl. Baloh 1986. 11 Arhiv SEM fascikel Akti 1927.28, .t. 72/1927 (7.6.1927) , .t. 143/1927 (8.12.1927). 12 Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1928, 1929: 198; Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929./30, 1930.1931: 212.213; Brejeeva 1933. 13 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1931, .t. 291/1931, fascikel akti za leti 1932.1933, .t. 68/1932. Christian Promitzer einer Tuberkulose arbeitsunfähig. Nach nicht einmal acht Jahre im Dienst des Ethnografischen Museums verstarb er schließlich am 23. März 1932.14 Mit Vurnik verlor .upanie nicht nur seine rechte Hand, sondern auch jene Person, die wesentlichen Anteil am Aufbau der Sammlungen und an der Redaktion der Zeitschrift .Etnolog. gehabt hatte. Im August desselben Jahres erkrankte der Direktor selbst schwer und konnte erst Ende Jänner 1933 an seinen Arbeitsplatz zurückkehren. Während dieser Zeit wurde das Museum von Maksim Gaspari stellvertretend geleitet.15 Mehr als fünf Jahre sollte die Stelle des Kustos unbesetzt bleiben.16 Gegenüber dem Unterrichtsministerium in Belgrad rechtfertigte sich .upanie damit, das .es schwer war eine passende Person für die wissenschaftliche Arbeit in den ethnografischen Sammlungen 324 zu finden.. Und mit einem Seitenhieb auf die ihm schon fast zwei Jahrzehnte verwehrte Professorenstelle fügte er hinzu: .Die Lehrkanzel für Ethnografie an der Universität in Ljubljana ist noch heute nicht besetzt. Sie ist schon seit 17 Jahren vakant, demzufolge war es schwer einen für die volkskundliche Arbeit in unserem Museum geeigneten Kandidaten zu finden..17 Im Herbst 1937 hatte .upanie endlich Bewerbungsschreiben von drei Kandidaten in seinen Händen: Zwischen dem Kunsthistoriker Fran .ijanec (1901.1964), der sich schon 1932 und 1935 vergeblich um diese Stelle bemüht hatte und 1936 kurzzeitig im Museum über den Armenfonds angestellt gewesen war18, dem Geografen und Historiker Ivan Simonie (1905.1979)19 und dem Kunsthistoriker und Historiker Franc Kos (1912. 1966), entschied sich .upanie für den letzteren, weil ihm dieser von Fachleuten des Nationalmuseums empfohlen worden sei und weil er .die Fähigkeit und Eignung hat, unter der Leitung des Direktors zum Ethnograf zu werden..20 Im November 1937 wurde Kos definitiv angestellt.21 .Nema bud.etske moguanosti . es gibt keine Budgetmittel.22: Ideelle Zielsetzungen und materielle Beschränkungen beim Ausbau der ethnografischen Sammlungen Es ist heute noch umstritten, welche Bedeutung .upanie beim praktischen Aufbau des Ethnografischen Museums hatte. Ein Großteil des Verdienstes wird 14 Arhiv SEM fascikel akti za leti 1932.1933, .t. 115/1932 (23.3.1932), .Zdravni.ko poroeilo. .t. 134/1932 (2.1.1932). 15 Arhiv SEM fascikel akti za leti 1932.1933, .t. 221/1932 (27.8.1932), .t. 234/1932 (4.10.1932), .t. 251/1932 (22.10.1932), .t. 3/1933 (12.1.1933). Dr.avni Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1931.. 1933, 1933: 296. 16 Einen möglichen Kandidaten, den 1934 früh verstorbenen Geografen und Ethnologen Lojze Golobie, lehnte .upanie angeblich ab, weil er Schüler des kroatischen Ethnologen Milovan Gavazzi (1985. 1992) war und dem Lager der Slowenischen Volkspartei zuzurechnen war (Novak 1992: 299). 17 Arhiv SEM fascikel akti za leto 1937, .t. 221/1937 (4.8.1937) . 18 Arhiv SEM fascikel akti za leti 1932.1933, .t. 191/1932 (4.6.1932), Arhiv SEM fascikel akti za leto 1937, .t. 293/1937 (23.3.1935); Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1936.1939, 1939: 155. 19 Arhiv SEM fascikel akti za leto 1937, .t. 276/1937 (8.10.1937). 20 Arhiv SEM fascikel akti za leto 1937, .t. 278/1937 (8.10.1937); Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1936.1938, 1939: 154. 21 Arhiv SEM fascikel akti za leto 1937, .t. 337/1937 (10.11.1937) . 22 Arhiv SEM fascikel akti za leti 1929.1930, .t. 246/1930 (1.8.1930) . Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe seinem Assistenten Stanko Vurnik zugeschrieben (Novak 1984: 175.179; Rogelj .kafar 1995: 215.216; Rogelj .kafar 1998: 444.447). Dies mag für die Sammeltätigkeit und Inventarisierung ethnografischer Objekte vielfach zutreffen. Bei den dazu nötigen strategischen Planungen ist jedoch von einer engen Zusammenarbeit der beiden auszugehen. Es ist anzunehmen, dass es zwischen .upanie und Vurnik zu einer Arbeitsteilung gekommen ist, bei der Vurnik freie Hand bei der Sammlung ethnografischer Objekte auf dem Gebiet Sloweniens hatte, während sich .upanie . neben seinen breiteren Interessensbereichen . in Bezug auf Slowenien vor allem auf das Gebiet seiner engeren Heimatregion Bela krajina konzentrierte . dies gleichwohl mit Unterstützung von Vurnik. Hier sollen übrigens nur jene Aspekte bei der Aufbauarbeit des Museums angesprochen werden, die 325 nicht schon in früheren Arbeiten dokumentiert worden sind. Eine detaillierte Dokumentation aller Anschaffungen zur Zeit der Leitung von Niko .upanie kann nicht geleistet werden. Die Ausgangslage wurde seitens der Verwaltung des Museums als problematisch eingeschätzt. Ende 1925 verfügte das Museum nur über 5.000 aus dem Nationalmuseum übernommene und inventarisierte Stücke. Diese waren in fünf Sammlungen gegliedert: .1. Eine volkskundliche Sammlung aus Slowenien und den übrigen Staaten [Jugoslawiens?] 2. Eine volkskundliche Sammlung aus dem restlichen Europa 3. Eine volkskundliche Sammlung aus Amerika, Afrika und Asien 4. Eine anthropologische Sammlung von Schädeln verschiedener Herkunft 5. Eine Fachbibliothek und eine fotografische Sammlung.23 Erst mit der Gründung des Ethnografischen Instituts und seiner Umwandlung in ein selbständiges Museum sei der erste Schritt zur Sammlung volkskundlichen Materials über die Slowenen gemacht wurde, nachdem dies unter der österreichischen Herrschaft vernachlässigt und höchstens in den Grenzen des Herzogtums Krains möglich gewesen war. Bei der Anschaffung und Bearbeitung ethnografischer Objekte seien in erster Linie das ethnografisch abgeschlossene Territorium Sloweniens, in zweiter Linie jedoch auch alle südslawischen Staaten zu berücksichtigen, heißt es in einem Bericht im ersten Jahrgang des Etnolog. Weiters wird betont, dass Materialien über die Volksarchitektur, die Struktur der Dörfer, Ansiedlungen und Höfe, sowie über das bäuerliche Mobiliar, und die Trachten in Slowenien erst gesammelt und erforscht werden müssten. Allerdings fehlten die dazu nötigen Räume, und die finanziellen Dotationen seitens des Staates lägen weit unterhalb jener der ethnographischen Museen in Belgrad und Zagreb. 23 ANMS, fascikel 1925, .t. 738/1925 (6.11.1925). Die Übernahme von Gegenständen aus dem Narodni muzej sollte bis 1928 andauern . vgl. Rogelj .kafar 1998: 444. Christian Promitzer Ein in den Zeitungen im Jahr 1925 veröffentlichter Aufruf an die slowenischen Landsleute zum Aufschwung des Museums beizutragen, war jedoch ohne Widerhall geblieben: .Es wäre an der Zeit, damit aufzuhören, den Begriff Volk nur im Munde zu führen, vielmehr sollten die Slowenen auch etwas für ihre gemeinsame Sache opfern. Lasst uns in dieser Hinsicht unseren bulgarischen, serbischen und kroatischen Brüder nacheifern, die mit Hingebung ihre schönen Sammlungen errichtet haben, die gegenüber den Fremden deren nationales Wesen repräsentieren!.24 In der bisherigen Forschung wird angenommen, dass dieser wie auch die in den nächsten drei Ausgaben des Etnolog abgedruckten, nicht unterschriebenen 326 Berichte über die Tätigkeit des Museums aus der Feder von Stanko Vurnik stammen. Dass Vurnik mit seiner Konzentration auf die detaillierten Aufgaben einer slowenischen Ethnografie an diesen wesentlichen Anteil gehabt hat, soll hier nicht bezweifelt werden. Die strategischen, auf einen Überblick abzielenden Teile der Berichte dürften jedoch auf .upanie zurückgehen. Dieser hatte nämlich schon 1926 unter seinem Namen einen ähnlich lautenden Bericht über das Museum im Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu publiziert (.upania 1926).25 Aus den internen Berichten des Museums an das Unterrichtsministerium in Belgrad geht hervor, dass vor allem ethnografische Objekte aus dem Bereich der Volksmusik und generell aus der slowenischen Steiermark, Kärnten und dem Küstengebiet abgingen. Auch der Bestand der Fachbibliothek ließ zu wünschen übrig. Frühzeitig unternommene Versuche .upanies und Vurniks, für das Museum ein eigenes Gebäude zu finden, wurden jedoch seitens des Belgrader Ministeriums nicht unterstützt.26 Trotz der finanziellen Schwierigkeiten versuchte die Museumsverwaltung auch das im Ausland liegende slowenisch besiedelte Gebiet bei der Materialsuche zu berücksichtigen: Auf Grund der politischen Umstände war die Sammlung von ethnographischem Material über die Slowenen im italienisch besetzten Gebiet des Küstenlandes, d.h. von Görz, Triest und Nordistrien, äußerst schwierig. Deshalb suchte .upanie bei der .Jugoslovanska Matica. in Ljubljana um Unterstützung bei dieser Sammeltätigkeit an. Sie sollte Kontakt mit slowenischen Intellektuellen in Italien aufnehmen und diese dazu anregen, ethnografische Objekte für das Museum zu besorgen und anzukaufen. Weiters sollten Volksbräuche und der Volksglauben aufgezeichnet sowie fotografische Aufnahmen und graphische Darstellungen von Bauernhäusern, ihrer Grundrisse und anderer ethnographischer Gegenstände vorgenommen und an das Museum geleitet werden. .Unter diesen Verhältnissen können wir nicht auf eine Entspannung der zwischenstaatlichen 24 Kr. etnografski muzej v Ljubljani, njega zgodovina, delo, naerti in potrebe, 1926.1927: 139, 144. Der Aufruf wurde 1933 auf dem Umschlag des 5.6. Bandes des Etnolog im Jahr 1933 wiederholt. 25 Zur Diskussion vgl.: Novak 1984: 175.179; Rogelj .kafar 1995: 215.216; Rogelj .kafar 1998: 447. 26 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.28, .t. 80/1928 (20.6.1928); fascikel Akti za leti 1929. 1930, .t. 112/1929. Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe Situation warten, sondern es ist die nationale Pflicht aller Slowenen, dass sie alles Machbare für diesen so wichtigen Zweig ihres Volkes unternehmen..27 Hinsichtlich des bei Österreich verbliebenen Teils von Kärnten wurden über Vermittlung des Geistlichen und Ethnologen Lambert Ehrlich (1878.1942) Versuche unternommen, von slowenischen Geistlichen Angaben und Publikationen über die Trachten, Gebräuche und Formen des Aberglaubens Kärntner Slowenen zu bekommen, bevor diese ausgelöscht würden.28 Auch das Kärntner Landesmuseum .Rudolfinum. wurde von .upanie in dieser Angelegenheit kontaktiert.29 Der volkskundlich interessierte Pfarrer von Dobrepolje, Anton Mrkun (1876. 1961), der sich 1927.28 unter slowenischen Aussiedlern in Buenos Aires 327 aufgehalten hatte, wandte sich mehrmals an das Ethnografische Museum zwecks Gründung einer Abteilung für die Aussiedler. Darüber hinaus schlug er vor, die beklagenswerte materielle Situation des Museums mit Hilfe von Zuwendungen wohlhabender Aussiedler zu verbessern, eine Anregung, für die sich .upanie, der während des Ersten Weltkriegs selbst Kontakt mit slowenischen Aussiedlern in Nordamerika gehabt hatte, zumindest interessiert zeigte.30 Ungeachtet der angespannten finanziellen Lage war es dem Museum daher bis 1930 gelungen, die Anzahl ethnographischer Objekte bis auf 16.422 Stück zu erhöhen.31 Vurnik hatte bis 1929 zudem 14.000 Volkslieder aus allen Teilen Sloweniens gesammelt. 1935 übernahm das Museum auch die 58 Blätter der Liedersammlung .Belokranjska., die einen Teil des musikalischen Erbes der Bela krajina darstellte. Sie war vom Musikethnologen France Marolt (1891.1951) 1931 auf .upanies Auftrag . wahrscheinlich wohl aber auf Anraten des mit Marolt befreundeten Vurnik . in Semie in der Bela krajina zusammengestellt worden.32 Unter welchen prekären finanziellen Umständen die Sammeltätigkeit vor sich ging, lässt sich aus den tatsächlich vom Unterrichtsministerium bewilligten Dotationen ablesen. 27 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 111/1930 (15.4.1930) . 28 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 57/1930 (28.8.1930) (Pismo Etnografskega muzeja .upniku I. Katiniku v Göriach/Gorje v .iljski dolini). 29 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 258/1930 (28.8.1930). 30 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 69/1930 (24.2.1930), .t. 70/1930 (26.2.1930); vgl. auch Eebulj Sajko 1995: 282. 31 .Bilanca dela od ujedinjenja do danes Centralnemu Presbiroju pri predsedni.tvu minstrskega sveta v Beogradu . Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 190/1930. Im Etnolog ist sogar von 20.000 Gegenständen die Rede . vgl. Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929./30., 1930.1931: 212. 32 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 17/1935 (15.1.1935); Dr.avni Etnografski muzej v Ljlubljani v letih 1931..1933, 1933: 297. .upanie hatte diesen Bestand wohl auch deshalb eingefordert, um zu verhindern, das diese in den Bestand des von Marolt 1934 gegründeten Instituts zur Erforschung der slowenischen musikalischen Folklore bei der Glasbena matica, das sich als Konkurrent zum Etnografischen Museum etablieren sollte, eingegliedert würden. Christian Promitzer Das Budget des Etnografischen Museums in Ljubljana für die Budgetjahre von 1925/26 bis 1931/3233 Budgetjahr Forderung Bewilligte Staatliche Anteil des Ethnografischen Dotationen Ausgaben des EthnografischenMuseums in Ljubljana für alle Museen Museums in Ljubjana in Prozent 1925/26 45.000 5.054.482 0,89 1926/27 50.000 8.069.394 0,62 1927/28 40.000 6.047.130 0,66 1928/29 345.000 42.000 6.247.732 0,67 1929/30 330.925 46.000 5.632.767 0,82 328 1930/31 329.340 73.000 7.276.937 1,00 1931/32 318.340 7.129.065 Wie die Zahlen zeigen, stand das Ethnografische Museum in Ljubljana bei der Bewilligung der Geldmittel vor einem immensen Problem. Im schlechtesten Fall wurde nicht einmal ein Achtel, im besten Fall ein knappes Viertel der von Stanko Vurnik jeweils penibel begründeten Forderungen erfüllt. Dabei war das Museum mit zweierlei Schwierigkeiten konfrontiert: Zum einen waren die Mittel für die staatliche Dotation von Museen . und dies nicht nur wegen der damals hereinbrechenden Weltwirtschaftskrise . zu knapp bemessen, und zum anderen zog das Ethnografische Museum in Ljubljana im Wettbewerb gegenüber den Ethnografischen Museen in Belgrad und Zagreb den Kürzeren. So erhielten die ethnografischen Museen in Belgrad und Zagreb für das Budgetjahr 1926/27 297.000 Dinar bzw. 102.000 Dinar, d.h. ihr Anteil an den staatlichen Ausgaben für Museen betrug in diesem Budgetjahr immerhin 3,68 Prozent bzw 1,26 Prozent.34 Einschränkend ist allerdings zu sagen, dass die Museen in Belgrad und Zagreb ein weit größeres geografisches Gebiet abzudecken hatten als jenes in Ljubljana, und selbst deren Anteile sind gering. Sie zeigen, welchem finanziellen Wert man dem für die Staatsideologie ansonsten durchaus teuren Fach Ethnologie einräumte. Die staatlichen Dotationen reichten kaum aus, um die materiellen Kosten aller Museen im Königreich zu bedecken, sodass Ankäufe von Objekten kaum möglich waren (Dimia 1996: 99, 136). Allerdings kam es mit dem Anbruch der Königsdiktatur zu einer leichten Verbesserung der finanziellen Lage des Ethnografischen Museums. Diese Entwicklung war wohl der Nähe .upanies zu den damals regierenden Kreisen zu verdanken. 33 Die Tabelle wurde auf Grund folgender Quellen zusammengestellt: Kr. etnografski muzej v Ljubljani, njega zgodovina, delo, naerti in potrebe, 1926.1927: 142, Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929./30, 1930.1931: 213; Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.1928, .t. 82/1927 (21.6.1927), .t. 80/1928 (20.6.1928), fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 112/1929), .t. 169/30 (16.6.1930); Dimia 1996: 99, 136, 165. 34 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.1928, .t. 82/1927 (21.6.1927). Niko .upanie alsSlowenischerEthnologe Wie wenig diese leichte Verbesserung jedoch zum Aufbau des Museums beitragen sollte, sei durch die von Vurnik erhobene Forderung für das Budgetjahr 1930/31 illustriert35: Büroausgaben . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .15.000 Din Eine Schreibmaschine, die zum Schreiben von Akten gebraucht wurde, und bisher ausgeliehen werden musste . . . 6.000 Din Heizmaterial . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .8.340 Din Elektrischer Strom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .3.000 Din Wassergebühren und kleinere Ausgaben . . . . . . . . . . . . . . . . 2.000 Din Ausgaben für Post und Telegraf, sowie Anschaffung eines Amtstelefons . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .10.000 Din Anschaffung von Fachliteratur für die Bibliothek . . . . . . . . . 30.000 Din Herausgabe der Zeitschrift Etnolog . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80.000 Din Anschaffung und Restaurierung ethnografischer Objekte . . . 60.000 Din Anschaffung anthropologischer Messinstrumente . . . . . . . . . 10.000 Din Fotografisches Material, ein Fotoapparat, ein Grammofon, Material zum Anfertigen von Bildern und Skizzen . . . . . . . 25.000 Din Sammlung, Ankauf, Redigierung und Herausgabe slowenischer Volksmusik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .50.000 Din Fachliche und wissenschaftliche Dienstreisen . . . . . . . . . . . . 30.000 Din Summe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .329.340 Din Bis Mitte der 1930er Jahre sollte sich .upanie jedoch mit der geringen Dotierung abgefunden haben. Für das Budgetjahr 1935/36 stellte er nur mehr eine Forderung in der Höhe von 81.500 Dinar, wobei er für den Etnolog und die Bibliothek nur mehr 16.000 Dinar, für den Ankauf von ethnografischen Objekten 10.000 Dinar, und hinsichtlich der Sammlung und Bearbeitung der Volkslieder nur mehr 10.000 Dinar forderte.36 Angesichts des Wachstums der Sammlungen wies .upanie das Unterrichtsministerium zum wiederholten Male auf die prekäre Unterbringung des Museums, das zusammengedrängt mit all den anderen musealen Sammlungen im Gebäude des Nationalmuseums auf 1.974 m2 sein Dasein fristen musste.37 Auch bei der Verwaltung der Drau-Banschaft drang er vergeblich darauf, die Räumlichkeiten des Ethnografischen Museums zu vergrößern: .Es wäre ein großes Gebäude für die Volkskunde nötig, wie es solche in Belgrad und Zagreb gibt, aber bei uns ist es nur bei Planungen geblieben.. Wenigstens zwei Räume des im selben Gebäude untergebrachten Nationalmuseums sollten zur Verfügung gestellt 35 Arhiv SEM fascikel Atki za 1929.1930, .t. 112/1929. 36 Arhiv SEM fascikel Akti za leto1934, .t. 215/1934 (11.7.1934) 37 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1934, .t. 116/1934, vgl. auch .t. 26/1934 (17.1.1934) . Christian Promitzer werden.38 Das Unterrichtsministerium richtete jedoch zu dieser Zeit an die staatlichen Bildungseinrichtungen einen .absoluten Sparappell..39 So waren die Probleme des Museums Ende der 1930er Jahre dieselben wie zur Zeit seiner Gründung: Es fehlte sowohl an Ausstellungsräumlichkeiten, wie auch an allen übrigen Mitteln, die einen einwandfreien Betrieb des Museums gewährleisten konnten.40 In einem Appell an die Banschaftsverwaltung wurde kritisiert, dass für den Bau der Neuen Galerie Geld vorhanden sei, nicht jedoch für das Museum: .Wie soll der junge künstlerische Nachwuchs unsere Volkskunst kennen lernen, wie soll er an sie herangeführt und an ihr erzogen werden, damit er ein Herold unserer Seele wird und damit er in seinem Tun weiß, was unserem Gefühl und 330 unserem Herzen entspricht, wenn er dies nirgendwo kennen lernt, und wenn es kein Ethnografisches Museum gibt, wo er all dies ohne Schwierigkeiten studieren könnte und wo ihm dies klar auf der Hand präsentiert wird? So aber bleiben noch immer Irrglauben der Art bestehen, dass nur das alpine Gepräge slowenisch sei, alle übrigen Regionen bleiben jedoch unbekannt, obwohl sie einen größeren Anteil am nationalen Reichtum in sich tragen..41 Im Slovenski narod wurde im Februar 1939 ein Artikel über die Schwierigkeiten des Museums abgedruckt, in dem es unter anderem hieß: .Das Museum hat nur einen Ausstellungsraum, ein etwas größeres Zimmer im Erdgeschoss an der Nordseite. Der Raum dient als Bibliothek, Kanzlei des Direktors, wissenschaftlicher Arbeitsraum und als Lagerplatz volkskundlichen Guts. Es gibt auch nicht einmal Platz für einen größeren Bücherschrank. Die Bücher und Zeitschriften häufen sich nicht nur auf dem Tisch, sondern auch um ihn herum, auf dem Boden, auf den Lehnstühlen und wo sich eben noch Platz findet..42 Derartige Fragen wurden jedoch mit dem deutschen Angriff auf Polen im September 1939 zweitrangig. Nunmehr musste darüber nachgedacht werden, wohin die Museumsgegenstände zum Schutz vor möglichen Angriffen aus der Luft und mit anderen Kampfmitteln verlagert werden sollten. .upanie schlug der Banschaftsverwaltung vor, sie in die Gemeinde Adle.iei in der Bela krajina zu evakuieren, wohin auch das nicht militärdienstpflichtige Museumspersonal gebracht werden könnte.43 38 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 305/1936 (18.2.1936) . 39 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 23/1936 (13.1.1936) . 40 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1939, .t. 128/1939 (15.3.1939) . 41 Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1936.1938, 1939: 153. Im folgenden Jahr wiederholte .upanie denselben Appell mit gleichlautenden Worten . vgl.: Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1939, 1940: 171.173. 42 Te.ave na.ega etnografskega muzeja, 1939: 172. 43 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 52/1940 (2.3.1940). Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe Beiträge des Ethnografischen Museums für die Öffentlichkeit und den Staat Wohl jedes Museum nimmt eine politische Rolle gegenüber der Öffentlichkeit und dem Staat ein. Politisch ist diese Rolle deshalb, weil das Museum ein Ort ist, dem der Staat und die Gesellschaft die Macht zubilligen, Gedächtnis zu schaffen, zu verwalten und damit zur Konstruktion von Identitäten beizutragen (Csáky/Stachel: 2000.2001). Diese Funktion sollte das Ethnografische Museum gegenüber seinen Besuchern und anderen Parteien, die sich seines Wissens und seiner Objekte bedienen wollten, ausüben.44 Dies soll durch einige Beispiele illustriert werden. Über die regelmäßigen Besucher des Museums sind wir nur spärlich unterrichtet. Für Besucher galt im Jahr 1934 folgende Regelung: Sonntags 331 zwischen 10.12 Uhr war der Eintritt kostenlos, unter der Woche betrug er 5 Dinar, bzw. 2 Dinar für Soldaten und Schüler.45 In diesem Jahr war der Besuch verschiedener Gruppen von Vereinen, Soldaten und Schülern . unter letzteren war auch eine Gruppe von Kärntner Slowenen . besonders hoch.46 1939 wurde festgehalten, dass ständig einzelne Architekten und Ethnografen, sowie das .Splo.no .ensko dru.tvo. (.Allgemeiner Frauenverein.) das Museum besuchten und sich mit dessen Objekten auseinandersetzten.47 Im Etnolog werden immer wieder aber auch Delegationen aus dem übrigen Teilen des Königreichs Jugoslawien und aus anderen Ländern erwähnt, die das Museum aufsuchten. 1928 wurde es erstmals von international anerkannten Wissenschaftern besucht, wie dem Ethnologen Adam Fischer (1889.1943) von der Universität Lwow in Polen, dem bayerischen Volkskundler und Religionswissenschafter Rudolf Kriss (1903.1973) und von dem an der Prager Universität tätigen slowenischen Ethnologen Matija Murko (1861.1952), der sich besonders für die Sammlung slowenischer Volkslieder interessierte.48 Anlässlich des 120jährigen Jubiläums der Gründung des Königreichs Illyrien wurde das Museum von einer hochrangigen französischen Delegation besucht.49 Eine Anzahl von Wissenschaftern aus Jugoslawien und den übrigen slawischen Ländern wurde anlässlich des Dritten Kongresses slawischer Geografen und Ethnografen, der 1930 in Jugoslawien stattfand und von .upanie mitorganisiert worden war, durch das Museum geführt. Im selben Jahr hatte es auch eine gemischte jugoslawisch-bulgarische Kommission, eine Gruppe serbischer Bauern 44 .Doch ein ethnografisches Museum hat seine besondere Bedeutung schon deshalb, weil es Beweise sammelt, die, wie es im Lied heißt, das Volk sammelt, denn es sammelt die Belege eines Volkes und seines Lebens; man könnte sagen, dass ein ethnografisches Museum propagandistische Bedeutung hat, doch das Wort Propaganda ist in diesem Fall in seiner edlen Bedeutung zu verstehen.. (Te.ave na.ega etnografskega muzeja, 1939: 171). 45 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1934, .t. 26/1934 (17.1.1934) . 46 Etnografski muzej v Ljubljani l. 1934, 1934: 194. 47 Etnografski muzej v Ljubljani v Letu 1939, 1940: 173.174. 48 Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1928, 1929: 198. 49 Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929./30., 1930.1931:216; vgl. auch Dolenc 1996: 91. Christian Promitzer aus Kru.evac und das Personal des Historischen Seminars der Universität in Zagreb zu Gast.50 Im Sinne der südslawischen Gegenseitigkeit begrüßte .upanie im September 1933 eine Gruppe bulgarischer Industrieller und Kaufleute in seinem Museum.51 Auch 1934, 1935 und 1939 wurde das Museum von bulgarischen Gruppen, darunter dem bulgarischen Presseattaché in Belgrad, besucht.52 1937 zählte unter anderem der Grazer Volkskundler Viktor Geramb (1884.1958) zu den Gästen des Museums. Dieser interessierte sich für die Zusammenhänge zwischen der untersteirischen und der Krainer Tracht. Die Ergebnisse sollte Geramb im selben Jahr im vierten Teil der zweiten Lieferung seines Trachtenbuchs der Steiermark publizieren.53 332 Zur Öffentlichkeitsarbeit des Museums gehörte auch die Anfang August 1939 erfolgte Gründung des Ethnografischen Vereins in Ljubljana, der dem Museum bei der Erhaltung und Anschaffung von ethnografischen Objekten sowie bei der Förderung der Ethnografie als Wissenschaft behilflich sein sollte. Obmann des Vereins wurde Niko .upanie und Sekretär dessen langjähriger informeller Mitarbeiter, der panslawistisch orientierte Publizist Vekoslav Buear.54 Das Museum war in Einzelfällen auch eine Auskunftsstelle für Gerichte. So wollte sich der Staatsanwalt des Triestiner Berufungsgerichts in der Gemeinde Pula über den Brauch der .fantov.eina. (Polterabend) informieren.55 1934 verlangte wiederum das Kreisgericht in Kranjska Gora Auskunft über den Brauch ..enina. (Brautablöse), wegen der es in Bela Koro.ka zu einem Rechtshändel gekommen war.56 Ethnografische Objekte werden von Regierungen oft dazu genutzt, das .Wesen. eines Staates zu charakterisieren und diesen mit Hilfe von Schaustücken einer breiteren Öffentlichkeit zu repräsentieren. In diesem Sinne forderte das Handels- und Industrieministerium 120 ethnografische Objekte an, die 1929 im Pavillon des Königreichs Jugoslawien auf der Weltausstellung in Barcelona gezeigt wurden.57 1932 hatte das Ethnographische Museum . wie auch alle anderen jugoslawischen Museen . auf Anordnung des Unterrichtsministeriums geeignete Gegenstände der Volkskunst für eine Ausstellung im Staatlichen Museum in Saarbrücken im Deutschen Reich zur Verfügung zu stellen.58 Anfang 1939 ordnete 50 Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929./30., 1930.1931: 216.217. 51 Dr.avni Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1931..1933., 1933: 298. 52 Etnografski muzej v Ljubljani l. 1934., 1934: 194; Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1935, 1936: 113; Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1939, 1940: 174. 53 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1937, .t. 75/1937 (15.3.1937), .t. 76/1937 (16.3.1937); vgl. auch Mautner/Geramb 1932.1939. 54 Etnografski muzej v Ljubljani v Letu 1939, 1940: 174. Kritisch zur Tätigkeit und Mitgliedschaft dieses Vereins äußert sich Vilko Novak (1992: 300). 55 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 209/1929 (6.9.1929), .t. 210/1929 (ohne Datum). 56 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1934, .t. 23/1934 (16.1.1934). 57 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 54/1929 (25.3.1929), .t. 1/1930 (3.1.1929); Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929./30., 1930.1931: 216. 58 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1932.1933, .t. 266/1932 (24.11.1932). Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe das Unterrichtsministerium an, dass das Museum Objekte für die 1939.1940 stattfindende Weltausstellung in New York auszuleihen habe. .upanie konnte nur hoffen, dass die entliehenen Objekte . angesichts des Risikos ihrer sicheren Rückkehr auf Grund der durch den Ausbruch des Zweiten Weltkriegs unübersichtlich gewordenen weltpolitischen Lage . dort wenigstens ihren Zweck erfüllen würden.59 Aber auch für den lokalen Gebrauch lieh das Ethnografische Museum seine Objekte aus, so an den Ausschuss zur Feier des 120jährigen Jubiläums des Königreichs Illyriens für eine historische Ausstellung, die sich auf die Zeit von 1809.1913 bezog.60 Lambert Ehrlich entlieh 1930 die gesamte vom Nationalmuseum übernommene Sammlung außereuropäischer Objekte . d.h. all 333 jene Gegenstände, die einstmals von den Missionaren und Ethnologen Ignacij Knoblehar (1819.1858) in Afrika und Fridrik Baraga (1797.1868) in Nordamerika gesammelt worden waren, sowie die ebenfalls vorhandenen Objekte aus China. Diese wurden auf dem VII. Internationalen akademischen Missionskongress, der vom 7..12. September in Ljubljana stattfand, ausgestellt.61 1934 wurden auf Anfrage der .Zveza gospodinj. (Hausfrauenbund) einige ethnografische Objekte auf deren Ausstellung auf dem Messegelände von Ljubljana gezeigt.62 .upanie war auch entscheidend an der Ausarbeitung des folkloristischen Teils (Volkstrachten, Stickarbeiten und Brauchtum) der von der nationalen Vereinigung .Jadranska stra.a. (Adria-Wacht) organisierten .Jadranska razstava. (Adria-Ausstellung) beteiligt, die vom 5..22. September 1935 in Ljubljana gezeigt wurde und auf der Objekte des Museums präsentiert wurden.63 1938 schließlich wurde .upanie von Marija .areeva, Obfrau der Gesellschaft .Na.a skrinja. (Unsere Truhe) eingeladen, Vorsitzender des Ausschusses für eine Ausstellung slowenischer Volkstrachten zu werden und für diese Ausstellung zugleich auch Trachten aus dem Museum zur Verfügung zu stellen.64 Die Herausgabe des Etnolog Hier soll kein Überblick über die Inhalte der 1926.1944 erschienenen Zeitschrift .Etnolog. gegeben werden. Schon der slowenische Volkskundler France Kotnik (1882.1955) hat auf die thematische Vielfalt der Zeitschrift hingewiesen, die sich nicht mit einer .provinziellen Volkskunde. begnügte, sondern sich auch mit der physischen Anthropologie beschäftigte (Kotnik 1944: 42). An dieser Vielfalt vermissen heutige Ethnologen, dass Inhalte, unter denen gegenwärtig die 59 Etnografski muzej v Ljubljani v Letu 1939, 1940: 173. 60 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 268/1929 (27.9.1929) . 61 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 112/1930 (12.4.1930), .t. 221/1930 (30.8.1930) . 62 Etnografski muzej v Ljubljani l. 1934, 1934.: 194. 63 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 100/1935 (4.4.1935), .t. 258/1935, .t. 290/1935; Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1935, 1936: 113. 64 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1938, .t. 18/1938 (4.2.1938). Christian Promitzer slowenische Ethnologie verstanden wird, unterrepräsentiert waren (Plestenjak-Jemec 1970; Novak 1984: 177; Smerdel 1991a; Slavec Gradi.nik 2000; 83.85). An dieser Stelle kann nur auf die bereits erwähnte zeitgenössische Verwendung des Begriffes Ethnologie, wie er unter deutschem Einfluss in Gebrauch gekommen ist, verwiesen werden. Dass .upanie den Etnolog weiters als eine jugoslawische und der slawischen Gegenseitigkeit verpflichtete wissenschaftliche Zeitschrift verstand, ist eine Folge seines Panslawismus bzw. Neoslawismus65, unter dessen Einfluss er in seinen Studienjahren gestanden war, sowie des Jugoslawismus, den er vor dem Ersten Weltkrieg selbst mitgeprägt hatte, wobei er diese ideologischen Zugänge mit seinem wissenschaftlichen Anspruch in Einklang zu setzen wusste. 334 Eine ausführliche Analyse des Inhalts des Etnologs wie auch der in diesen Jahren publizierten Arbeiten von Niko .upanie, die von einem solchen Ansatz ausgehen, steht noch aus und kann hier auch nicht geleistet werden. Es kann jedoch festgehalten werden, dass der für eine wissenschaftliche Zeitschrift hohe Anteil an politischen Texten auffällig ist. Dies ist wohl dadurch zu erklären, dass .upanie in Slowenien kein anderes Medium zur Verfügung hatte, über das er seine politischen Ansichten mitteilen konnte. Hier soll nur versucht werden, die organisatorische Arbeit amEtnologzu skizzieren. Am Anfang bildeten .upanie und sein Assistent Vurnik die Redaktion des Etnolog, der neben dem Easopis za zgodovino in narodopisje damals die einzige Zeitschrift dieser Art in Slowenien war: .Die Publikaton hat im Nu den zerrissenen Interessentenkreis für die slowenische ethnografische Arbeit vereinigt und wird dem Rückstau diesbezüglicher Veröffentlichungen beträchtliche Abhilfe schaffen, denn unsere Blätter haben kein besonderes Interesse für diesen Gegenstand..66 Wie Franc Kos im Jahr 1940 festhielt, war der Etnolog eine .wissenschaftliche Zeitschrift für Ethnografie, Ethnologie, Anthropologie und verwandter Disziplinen aller slawischen Völker.; dessen Leser waren .Wissenschafter und Liebhaber dieser Disziplinen in Jugoslawien und auf der ganzen Welt.. Die Zeitschrift wurde .in alle europäischen Staaten, in die USA und teilweise nach Asien. verschickt, d.h. an wissenschaftliche Institutionen, die ihre Publikationsorgane ihrerseits an das Ethnografische Museum auslieferten.67 65 Mehr darüber: Gantar Godina 1994; Dolenc: 1996, 88.92. 66 Vgl. Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.28, .t. 82/1927 (Predlog za proraeun za budg. Dobo 1928/29; 21.6.1927). 67 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 86/1940 (1.4.1940). Die internationalen Tauschpartner reichten bis nach Georgien. Zu ihnen gehörten unter anderem das Royal Anthropological Institute of Great Britain and Ireland mit der Zeitschrift Man, die Akademie der Wissenschaften in Leningrad, die Bayerische Akademie der Wissenschaften, das Museo Nacional de Historia natural in Buenos Aires, das Institut für anthropologische Studien in Warschau, der Prager Slovanský ústav und die Deutsche Gesellschaft für slavistische Forschung in Prag, die gemeinsam die Zeitschrift Germanoslavica herausgaben, die Hessische Vereinigung für Volkskunde in Giessen, das Münchner Institut für Südostforschung mit der Zeitschrift Südostforschungen, und das Nordische Museum in Kopenhagen . vgl. fascikel Akti 1929.30, .t. 97/1930 (1.4.1930), fascikel Akti za leto 1934, .t. 372/1934, fascikel Akti za leto 1935, .t. 37/1935 (6.2.1935), .t. 53/1935, fascikel Akti za leto 1936, .t. 287/1936 (21.3.1936), .t. 289/1936 (29.7.1936), fascikel Akti za leto 1936, .t. 152/1938 (10.6.1938), .t. 151/1938 (15.6.1938); Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929./30, 1930.1931: 216. Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe Die Kosten für die Zeitschrift betrugen jährlich etwa 40.000 bis 50.000 Dinar. Mit der Ausnahme des Budgetjahres 1926/27, als 30.000 Dinar zur Verfügung gestellt wurden, wurde die Zeitschrift meist nur mit Summen zwischen 10.000 bis 15.000 Dinar aus dem staatlichen Budget unterstützt, sodass dann zusätzliche Ansuchen an die Banschaftsverwaltung gestellt werden mussten.68 Weitergehende Forderungen Anfang der 1930er Jahre, die sich auf 80.000 Dinar beliefen, mussten in den folgenden Jahren zurückgenommen werden.69 So durchlebte der Etnolog, dessen Herausgabe nach dem Tod von Stanko Vurnik und der Erkrankung von Niko .upanie im Jahr 1932 ohnehin gefährdet war, eine ernste Krise. Es konnten zwar der 5. und der 6. Band, ein Doppelband, abgeschlossen werden, aber Personen, die sich als mögliche Autoren für weitere 335 Nummern meldeten, mussten von Maksim Gaspari abschlägig beschieden werden, .und es ist ungewiss, ob und wann die Zeitschrift fortgesetzt wird..70 1933 konnte .upanie beim Unterrichtsministerium durchsetzen, dass ihm die Banschaftsverwaltung für die Herausgabe der Zeitschrift ein einmaliges Honorar zur Verfügung stellte, das auch für die folgenden Jahre meistens erfolgreich eingefordert werden konnte. Es schwankte jeweils zwischen 3.400 und 5.200 Dinar.71 Damit allein konnten die finanziellen Auslagen jedoch nicht gedeckt werden. So bemerkte .upanie Anfang 1936 über den aktuellen Band des Etnolog, der wiederum ein Doppelband . Band 8 und 9 . war, gegenüber einem der Autoren, dem Volkskundler Ivan .a.elj (1859.1944): .Er kämpft mit materiellen Schwierigkeiten, deshalb hat er sich verspätet, er wird demgemäß schlank und rank erscheinen..72 Im selben Jahr wurde eine erbetene finanzielle Förderung des Drucks der Zeitschrift seitens des Unterrichtsministeriums abschlägig beschieden. Wiederum hieß es: .es gibt keine Budgetmittel..73 Angesichts der vergeblichen Versuche, die Situation der Zeitschrift zu verbessern, bemerkte Ivan .a.elj in einem Brief an .upanie: .Hinsichtlich des Antrags nach Belgrad wundere ich mich überhaupt nicht, denn von dort sind zwei Kernsprüche bekannt 1) das hat Zeit und 2) es gibt kein Geld..74 Seit Mitte der 1930er Jahre war .upanie daher bestrebt, den Druck des Etnolog, der bisher auf Kosten des Museums bei der Ueiteljska tiskarna in Ljubljana 68 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.1928, .t. 82/1927 (21.6.1927), fascikel Akti za leti 1929. 1930, .t. 107/1930 (12.4.1930). 69 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 112/1929, .t. 169/30 (16.6.1930), fascikel Akti za leto1934, .t. 215/1934 (11.7.1934). 70 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1932.1933, .t 22/1933 (31.1.1933). 71 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1932.1933, .t 61/1933 (13.3.1933), .t. 75/1933 (22.3.1933), fascikel Akti za leto 1934, .t. 33/1934, .t. 76/1934 (14.2.1934), fascikel Akti za leto 1935, .t. 176/1935 (8.3.1935), fascikel Akti za leto 1937, .t. 351/1937 (18.12.1937), fascikel Akti za leto 1938, .t. 16/1938 (31.1.1938), fascikel Akti za leto 1938, .t. 315/1938 (5.12.1938), fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 80/ 1940 (21.3.1940), .t. 161/1940 (15.7.1940). 72 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 43/1936 (13.2.1936). 73 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 258/1936 (24.9.1936). 74 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 338/1936 (27.11.1936). Christian Promitzer erfolgt war, nunmehr . nach dem Muster der Ethnografischen Museen in Beograd und Zagreb . einer Staatsdruckerei zu überantworten, womit der Staat die Druckkosten zu übernehmen hatte.75 Erst für den 12. Band, der 1939 erschien, gelang ihm dies, indem er die Staatsdruckerei in Belgrad dafür engagierte.76 Beim Druck des 13. Bandes, der nach dem Ausbruch des Zweiten Weltkriegs stattfand, zeigte sich jedoch, dass diese Druckerei die Aufträge aus Ljubljana nur schleppend bearbeitete.77 Im Auftrag von .upanie beschwerte sich Kustos Kos, .dass ein derartiges Vorgehen keineswegs im Interesse des Fortschritts der jugoslawischen Wissenschaft, wie auch nicht im Interesse der jugoslawischen Solidarität ist.. Daraufhin antwortete die Druckerei, dass die Verzögerung nicht .aus irgendeiner 336 mangelnden Solidarität. zustande gekommen sei, sondern dass .der Kriegszustand auf der Welt und die Verteuerung des gesamten Materials. im vorgesehenen Budget nicht vorhergesehen hatten werden können.78 Schließlich wurde .upanie mitgeteilt, dass der kostenfreie Druck wissenschaftlicher Organe . und damit auch des Etnolog . auf Anweisung des Unterrichtsministeriums wegen der außergewöhnlichen Weltereignisse völlig eingestellt worden sei. Erzürnt antwortete .upanie, dass diese Hintanstellung des Etnolog gegenüber wissenschaftlichen Publikationen aus Serbien ein .kultureller Schaden für den slowenischen Teil unseres Volkes. sei.79 Im ersten Halbjahr 1940 musste .upanie deshalb zweimal nach Belgrad fahren, um dort zugunsten des Drucks zu intervenieren.80 Erst im August 1940 konnte dieser letzte von .upanie redigierte Band endgültig in Druck gehen.81 Im Zusammenhang mit der Herausgabe des Etnolog ist auch der sechzigste Geburtstag von Niko .upanie im Jahr 1936 anzusprechen. Zu diesem Anlass gratulierte ihm der Bürgermeister von Ljubljana, der aus der Bela krajina stammende Juro Adle.ie (1884.1968). Der Geehrte antwortete ihm darauf: .Ihr Glückwunsch hat mich umso mehr erfreut, weil dies nach achtzehn Jahren unserer Freiheit das erste Mal ist, dass sich die Slowenen meines nationalen Wirkens vor und während des Krieges erinnern..82 Diese Vernachlässigung war Ausdruck einer Entfremdung, die ihrerseits eine Konsequenz des bei vielen seiner wissenschaftlichen Kollegen in Slowenien wenig geschätzten integralen Jugoslawismus von .upanie war. Ich 75 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 227/1935 (26.7.1935) . 76 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 100/1938 (30.4.1938) . 77 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1939, .t. 429/1939 (15.12.1939) . 78 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 8/1940 (22.1.1940), .t. 12/1940 (26.1.1940) . 79 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 144/1940 (10.6.1940), .t. 146/40 (19.6.1940), .t. 149/1939 (22.6.1940). 80 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 33/1940 (9.2.1940), .t. 61/1940 (9.3.1940), .t. 147/1939 (22.6.1940). 81 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 184/1940 (12.8.1940). 82 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 377/1936 (22.12.1936). Es ist hinzuzufügen, dass Adle.ie früher Mitglied der Slowenischen Volkspartei gewesen war und als solcher ganz andere Vorstellungen vom Aufbau des jugoslawischen Staates und der Rolle Sloweniens gehabt hatte als der zentralistisch orientierte .upanie. Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe habe diese Entfremdung an anderer Stelle in Übernahme eines Bonmots von .upanie, mit dem er sein Privatleben charakterisiert, als .splendid isolation. bezeichnet (Promitzer 2001: 28). Als Folge dieser Entfremdung konnte er nicht erwarten, dass sich einer seiner slowenischen Fachkollegen für die Herausgabe einer Jubiläumsschrift kümmerte. So kam es zu dem sonderbaren Fall, dass er die Festschrift anlässlich seines 60. Geburtstages und damit auch die gratulierenden Autoren, die aus dem Königreich Jugoslawien und den übrigen slawischen Ländern mit Ausnahme der Sowjetunion stammten, selbst organisieren und als 10. und 11. Band des Etnolog herausbringen musste. Ein weiteres Unikum war, dass er in seiner eigenen Festschrift selbst mit drei Beiträgen vertreten war, darunter einem unter dem Namen seiner 1921 verstorbenen Mutter, Katarina .upanie. Tatsächlich 337 erschien der Band erst 1939, d.h. drei Jahre nach dem Jubiläum und konnte vom Museum nicht im Rahmen des normalen Budgets untergebracht werden, sondern es musste vom Unterrichtsministerium eine Sonderfinanzierung erbeten werden.83 In dieser Zeit war auch kein anderer Band des Etnolog erschienen. Angesichts der Tatsache, dass der Jubiläumsband des Etnolog im weltpolitisch schicksalsschweren Jahr 1939 gedruckt wurde, achtete .upanie besonders auf das Prinzip der Zeitschrift, dass .wir grundsätzlich nur Originalartikel in einer der slawischen Sprachen entgegennehmen.. Im Fall von Wojaech Kóeka (1911.1965), einem in Poznan wirkenden Anthropologen sorbischer Herkunft, der seinen Beitrag .Zum Studium der Rassenkunde der Lausitzer Sorben. in deutscher Sprache abgegeben hatte, übersetzte .upanie den Text daher eigenmächtig ins Slowenische.84 Im Kampf um ein Museumsgesetz Als Direktor hielt .upanie ständigen Kontakt mit anderen ethnographischen Museen im Lande, wie dem von Zagreb. Darüber hinaus nahm er vom 11.. 13.1.1928 auch an einer Konferenz von Museumsbeamten und Konservatoren (Kongress aller wissenschaftlichen Museumsbeamten der historisch-archäologischen und naturwissenschaftlichen Fächer, wie auch aller Konservatoren, Bibliothekare und Archivare) in Belgrad teil, auf dem ein Verein der Museumsbeamten gegründet wurde und der Plan für ein Gesetz über Museen und die Erhaltung von Altertümern besprochen wurde.85 Wenige Monate später . inzwischen hatte König Alexander die Diktatur ausgerufen . forderte Mihovil Abramia (1884.1962), Direktor des Staatlichen Archäologischen Museums in Split, .upanie auf, sich beim Unterrichtsminister in Belgrad für den besprochenen Gesetzesplan einzusetzen. Die neue Regierung habe nämlich diesbezüglich die Meinung einiger Universitätsprofessoren eingeholt. Diesen würde ein einziges staatliches Museum 83 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1938, .t. 304/1938 (28.11.1938) . 84 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1939, .t. 17/1939 (10.1.1939) . 85 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.28, .t 21/1928 (10.1.1928), O novih pridobitvah, delu in potrebah kr. Etnografskega muzeja v Ljubljani, 1928: 82.83. Christian Promitzer in Belgrad genügen; die Museen in Sarajevo, Split und Ljubljana sahen sie hingegen als überdimensioniert an.86 Leider ist eine allfällige Reaktion von .upanie zu diesen Angelegenheiten im Archiv des Ethnographischen Museums nicht erhalten. 1930 trat er beim Unterrichtsministerium jedoch dafür ein, dass sich Jugoslawien an der ständigen .Conférence de la Commission internationale des Arts populaires. beteiligen sollte; das dafür zuständige nationale jugoslawische Komitee sei aus Beamten aller ethnographischen Museen zu bilden.87 Anfang 1931 intervenierte er auf Grund des Ersuchens verschiedener Archäologen und Ethnologen bei dem ihm persönlich bekannten Finanzminister Stanko .vrljuga, das von dessen Ministerium jahrelang verzögerte Gesetz über die Museen endlich zu genehmigen. Dabei wies er darauf hin, 338 dass die mit dem Gesetz einhergehende Erhöhung der Löhne der Museumsbeamten eine .unmerkliche Bagatelle im Staatsbudget. darstellte.88 Da diese Intervention vergeblich war, begab er sich 1933 persönlich nach Belgrad, um das Gesetz voranzutreiben.89 Und auch im folgenden Jahr stellte er in dem jährlichen Rechenschaftsbericht des Ethnografischen Museums an das Unterrichtsministerium erneut die energische Forderung nach einem Gesetz für die Museen und für den Schutz von Altertümern und ethnografischen Gegenständen.90 Als das Unterrichtsministerium 1939 endlich die Konservatoren zu einer diesbezüglichen Besprechung nach Belgrad einlud, musste sich .upanie nachträglich in Erinnerung rufen, um auch selbst daran teilnehmen zu können.91 Wiederum vergingen Monate, ohne dass etwas geschah. Die dem jugoslawischen Unterrichtsminister Bo.idar Maksimovia vom Parlament gewährte Frist, innerhalb derer er eine Verordnung über die Museen zu verabschieden sollte, drohte auszulaufen. .upanie telegrafierte dem Minister, der einstmals sein Kollege in der Nationalen Radikalen Partei gewesen war, in unmissverständlichem Ton: .In meinem Namen und in jenem meiner Kollegen aus der Drau-Banschaft bitte ich Dich im Interesse der künftigen gemeinschaftlichen jugoslawischen Zusammenarbeit, dass Du rasch die Verordnung über die Museen verabschiedest..92 So war auch diese lange verschleppte Verordnung, die .upanie zuletzt noch durch eine Reise nach Belgrad zu befördern suchte93, schließlich zu einer der vielen unlösbaren Existenzfragen des ersten jugoslawischen Staates geworden. Feldforschungen Von der Leitung eines ethnografischen Museums wurde erwartet, zur Aufnahme und Sammlung ethnografischen Materials Dienstreisen zu unternehmen 86 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 314/1929 (1.3.1929) . 87 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 270/1930 (29.8.1930), .t. 270/1930 (5.9.1930) . 88 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1931, .t. 48/1931 (16.2.1931) . 89 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1932.1933, .t. 45/1933 (23.2.1933) . 90 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1934, .t. 116/1934. 91 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1939, .t. 313/1939 (16.8.1939), .t. 314/1939. 92 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 36/1940 (9.2.1940) . 93 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 61/1940 (9.3.1940) . Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe und Feldforschungen durchzuführen. Im Archiv des Ethnografischen Museums sind diesbezügliche Unternehmungen .upanies erst ab dem Ausgang der 1920er Jahre dokumentiert. Es wird kaum verwundern, dass er, was Slowenien betraf, Feldforschungen eigentlich nur in der Bela krajina, seiner engeren Heimat, durchführte. Dort besaß er zudem ein Weingut.94 .upanie hatte schon in seiner Belgrader Periode vor dem Ersten Weltkrieg, als er Kustos am kunsthistorischen Museum gewesen war, Exkursionen in die serbischen Dörfer der Bela krajina unternommen und die dortigen Bewohner mit den Methoden der physischen Anthropologie und der Ethnografie untersucht. Schon damals hatte .upanie geklagt, dass die .jugoslawische patriarchale Kultur. auf der Balkanhalbinsel noch in voller Blüte stehe, in der Bela krajina hingegen . außer bei den dortigen 339 Serben . zum Aussterben verurteilt sei, da sie durch die vom Norden kommende Kulturzone der Bayern und Slowenen verdrängt würde (Promitzer 2002: 176. 183). In dem 1925 herausgegebenen ersten Band der Narodna enciklopedija SHS (serbisch-kroatisch-slowenische Nationalenzyklopädie) verfasste er weiters zwei Einträge unter .Belokrajna. und .Belokranjci. (.upania 1925a; .upania 1925b). In diesen sollte er seinen nostalgischen Diskurs noch schärfer formulieren, indem er schrieb, dass der .südslawische Kolo. und die weiße Tracht verdrängt würden, während sich die schwarze Tracht, die aus den Hochebenen der Dolenjska und der Region Koeevje kam, allmählich durchsetze. Mit ihr seien auch eine neue Moral, neue Lieder und neue Tänze gekommen. Die patriarchale slawische Kultur und Moral seien dabei zu verschwinden. Früher sei die Bevölkerung friedlich gewesen und habe die Gastfreundschaft gepflegt, nun bringe der Einfluss der .Schwarzen Krainer. aus dem Inneren Sloweniens zwar eine Hebung der materiellen Kultur, aber auch Verbrechen, illegitime Kinder und Egoismus mit sich. Allerdings hätte der Individualismus der .Schwarzen Krainer. die Bewohner der Bela krajina auch tauglicher für den Kampf im Leben gemacht und den europäischen Individualismus in dieser Region verbreitet (.upania 1925b: 148.149). Auf Grund dieser Lexikoneiträge wird auch die Motivation verständlich, warum .upanie seine Forschungen in der Bela krajina nunmehr auf deren gesamte Bevölkerung ausdehnen wollte. Dabei interessierte ihn vor allem die Herkunft der Bewohner, da in dieser Region infolge des Vordringens des Osmanischen Reiches seit dem späten 15. Jahrhundert mannigfaltige Bevölkerungsverschiebungen stattgefunden hatten.95 Es ist nicht ohne Belang, dass die Bela krajina in der staatlichen Neuordnung unter der Königsdiktatur von 1929.1931 der Save-Banschaft, dem Kernbereich Kroatiens, zugesprochen wurde und damit aus dem bisherigen Verwaltungsgebiet von Ljubljana ausgegliedert wurde. .upanies regionaler Forschungsschwerpunkt kann daher auch als Bestrebung interpretiert werden, dieses Gebiet für die slowenische Ethnografie zu erhalten. 94 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1938, .t. 190/1938 (21.7.1937). 95 Mehr darüber: Kos 1987, Kos 1991, Voje 1996: 130.132. Christian Promitzer Die erste dokumentierte einwöchige Dienstreise in die Bela krajina führte .upanie und den Präparator Drago Vahtar im Juli 1928 in die Orte Podzemelj, Zemelj, Metlika, aber auch ans jenseitige, heute kroatische Ufer der Kolpa nach Ozalj und Pravutina. Dabei konzentrierten sie sich auf die Untersuchung und Aufnahme der lokalen Hausformen und Trachten.96 Im März des folgenden Jahres unternahm .upanie eine zweiwöchige Expedition in mehrere Dörfer dieser Region. Diesmal war der Zweck physischanthropologischer Natur. Angesichts befürchteter Schwierigkeiten, die sich bei der anthropometrischen Vermessung der Bevölkerungen ergeben könnten, erbat er sich vom Ban der Drau-Banschaft einen Begleitbrief, damit ihm die örtlichen 340 Lehrer bei der Vermessung von Schülern behilflich sein würden. In seinem Abschlußbericht hielt .upanie fest, dass die Bela krajina .ethnografisch ein kleines Jugoslawien repräsentiert. Dort haben sich nämlich zur Zeit der türkischen Einfälle, meistenteils im 16. Jahrhundert, Serben und Kroaten aus verschiedenen Teilen Bosniens, der Lika, Norddalmatiens und des kajkavischen Kroatiens niedergelassen. Die alten Ansiedler blieben in der Pfarre von Semie. [.] Bei jeder Person habe ich notiert: den Familien- und Taufnamen, die Geburtsort des Vaters und der Mutter, das Alter, die größte Länge des Schädels, die größte Breite des Schädels, den Abstand zwischen den Jochbeinbögen (arcus zygomatici), die physiognomische Gesichtshöhe, die Strecke zwischen der Nasenwurzel und der Mundspalte, die Strecke zwischen der Nasenwurzel und dem Kinn, weiters die Haarfarbe, die Farbe der Iris, die Farbe der Haut und die Höhe des Wuchses. Außerdem habe ich das Volk vom Standpunkt der physischen Anthropologie betrachtet, aus welchen rassischen Elementen es zusammengesetzt sein kann, was wohl ein Unternehmen schwierigster und delikatester Natur ist..97 Im September 1930 reisten .upanie und Vurnik für einige Tage in die Bela krajina, um dort Bauernhäuser zu fotografieren, sowie Hausnamen, Volksglauben, Sprichwörter und Volkslieder zu sammeln.98 1931 unternahm .upanie zwei weitere Exkursionen in die Bela krajina. Die erste Reise erfolgte .zum Zweck des anthropologischen und ethnografischen Studiums der Poljcen in der Bela krajina..99 Auf der zweiten Exkursion begleitete ihn der Restaurator Gaspari: ..der Direktor Dr. N. .upanie hat in der Umgebung von Gradac-Krasinec-Griblje anthropologische Vermessungen und ethnografische Forschung durchgeführt..100 96 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1927.28, .t. 90/1928 (31.7.1928). 97 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 58/1929 (29.3.1929). 98 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 98/1930 (2.4..1930). 99 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1931, .t. 87/1931 (22.3.1931). 100 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1931, .t. 212/1931 (23.7.1931). Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe Nach dem Tod von Vurnik und seiner schweren Erkrankung konnte .upanie seine gewohnten Exkursionen erst wieder 1933 aufnehmen.101 1934 kam er gleich dreimal für mehrere Tage in die Bela krajina, um ethnografische Studien und anthropologische Vermessungen der Bevölkerung vorzunehmen.102 Um seine oftmaligen Reisen vom Unterrichtsministerium genehmigt zu bekommen, schrieb er: .Für die Vermessung und Betrachtung einer Person ist ziemlich viel Zeit vonnöten, und für die wissenschaftlichen Zwecke der Ethnologie ist eine größtmögliche Anzahl von zu betrachtenden und zu studierenden Personen notwendig, um zu zuverlässigen Resultaten zu gelangen..103 Über seine im Dezember unternommene Exkursion bemerkte er in seinem Abschlußbericht: .Auf dieser Reise hat sich der Unterzeichnete in erster Linie das Volksleben 341 in den Dörfern an der Kolpa angesehen, weil sich dort die Bräuche und Gewohnheiten des Volkstraditionen am ehesten erhalten haben, denn dort ist das Volk am reinsten. Auf dem Kirchtag in Ernomelj, wo sich die Menschen aus der gesamten Bela krajina versammeln, habe ich mir die Mobilität des Volkes in volkskundlicher und soziologischer Hinsicht angesehen; da ich schon vor vierzig Jahren immer wieder dorthin gekommen bin, habe ich eine gewaltige Veränderung wahrgenommen. Die weiße Tracht ist fast völlig ausgestorben. Sie hat sich noch zum Teil in den Pfarren von Adle.iei und Vinica gehalten und das selbst noch verändert und vermischt. Weiters habe ich anthropologische Daten gesammelt, d.h. ich habe in den Dörfern Primostek, Krivoglavice, Dobravice, Otok, Grm, Zemelj, Podzemelj, .krile, Kapli.ee, Gradac, Klo.ter, Vranovice, Boginja Vas, Prilozje, Krasinc die Körpergröße und die Dimensionen des Schädels gesammelt sowie die Komplexion (Farbe der Augen, Haare und Haut) vermerkt..104 1935 wandte sich .upanie vorerst der Erfassung historischer Quellen in der Bela krajina zu, genauer gesagt handelte es sich um Urkunden bis zum Jahr 1700, die sich im Stadtarchiv von Metlika befanden, und um die ältesten Kirchenbücher von Podzemelj. Letztere sollten demografischen Studien dienen.105 Tatsächlich sollten jedoch nur die Urkunden in einer Publikation des Historikers Milko Kos (1892.1972) der wissenschaftlichen Öffentlichkeit vorgestellt werden (Kos 1937.1939).106 In zwei weiteren Exkursionen, die er in diesem Jahr unternahm, setzte er seine ethnografischen und ethnologischen Studien fort: 101 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1932.1933, .t. 60/1933 81/1933 (31.1.1933), .t. 203/1933 (2.10.1933), 102 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1932.1933, .t. 45/1934 (7.2.1934), fascikel Akti za leto 1934, .t. 57 (12.2.1934), 115/1934. 103 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1934, .t. 307/1934. 104 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1934, .t. 373/1934 (27.12.1934). 105 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 75 (1935 (9.3.1935), .t. 76/1935 (9.3.1935), .t. 92/ 1935 (24.3.1935). 106 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 343/1936 (3.12.1936). Christian Promitzer .Auf dem Marktplatz [von Metlika] habe ich Kroaten und Bewohner von .umberak gesehen, unter denen die Männer die Volkstracht völlig abgelegt haben, während sie von den Frauen noch teilweise getragen wird, allerdings in einem metamorphen Zustand, so dass sie sich langsam völlig der dunklen europäischen Zivilkleidung anpassen wird. Es würde von Interesse sein, von Zeit zu Zeit den Einfluss der städtischen Mode auf die Volksmode und die Verzierungen zu verfolgen. In Semie und in den Dörfern der Umgebung habe ich die rassischen Besonderheiten der dortigen .okcen geachtet und Vermessungen mit anthropologischen Instrumenten unternommen. Selbiges habe ich in den Dörfern der Pfarre von Podzemelj unternommen..107 342 .In Ernomelj habe ich auch die Schuljugend studiert und verschiedene anatomische und morphologische Maße am Kopf und am Körper, wie auch Angaben über die anthropologische Komplexion verzeichnet..108 1936 konzentrierte sich .upanie bei seinen ethnografischen Exkursionen einerseits auf das Gebiet der Gorjancen, wo er auf den Spuren seines Vorgängers Janez Trdina (1830.1905) wandelte109, und andererseits auf die Erfassung von im Ethnografischen Museum in Zagreb befindlicher ethnografischer Objekte aus der kroatischen Region am Südufer des Flusses Kolpa, die unmittelbar an die Bela krajina grenzte.110 Im folgenden Jahr verlegte er sich auf die anthropologische Untersuchung von Rekruten der Jahrgänge 1916 und 1917 aus der Bela krajina, da er unter der Dorfbevölkerung bisher jeden einzelnen erst um Erlaubnis für die Abnahme seiner Körpermasse bitten hatte müssen, was wegen .verschiedener Vorurteile. oft abgelehnt wurde.111 In seinem Bericht hielt er fest: .Bei der Vermessung und Beobachtung der Personen, die über zwanzig Jahre alt waren, also erwachsen und sehr tauglich für Rassenstudien sind, habe ich Vorund Nachnamen, den Geburtsort des Beobachteten wie auch seiner Eltern, weiters die Körpergröße, die größte Länge und Breite des Schädels, den Abstand zwischen den Ecken des Unterkiefers, die geringste Breite der Stirn, den Abstand der Backenknochen, die physiognomische Höhe des oberen Gesichts, die Form der Nase, die Komplexion, d.h. die Farbe der Haare, der Augen und der Haut, und die rassische Zugehörigkeit verzeichnet, d.h. ich habe bei jeder Person 19 Maße bestimmt, bzw. 6.000 Einträge bei 310 Personen. Dieses Rohmaterial muss natürlich im Kabinett wissenschaftlich geordnet und bearbeitet werden. Diese Forschungen werden dabei helfen, manche ethnologische Frage der Bevölkerung der Bela krajina zu klären, denn die Bela krajina stellt den westlichen Balkan in 107 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1935, .t. 238/1935 (10.8.1935). 108 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 14/1936 (16.1.1936). 109 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1936, .t. 235/1936 (15.9.1936). 110 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1937, .t. 3/1937 (2.1.1937). 111 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1937, .t. 156/1937 (9.6.1937). Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe Miniatur dar, der in kulturpolitischer Hinsicht jedoch unter dem Einfluss aus Ljubljana geformt wird. Der Unterzeichnete hat sich bei der anthropometrischen Arbeit auf die Geschichte der Ansiedlung und die dialektale Einteilung der Bela krajina bezogen. Doch schon jetzt empfinde ich die Notwendigkeit, dass es unumgänglich sein wird, zumindest noch einmal so viel Personen zu untersuchen, um zu dauerhafteren Ergebnissen zu gelangen..112 So setzte er im Jahr 1938 seine Forschungen am Jahrgang 1918 fort, wobei er 230 Rekruten vermaß.113 Die Finanzierung einer weiteren Reise zur Sammlung anthropometrischer Daten in den dortigen Schulen wurde ihm jedoch von Seiten der Banschaftsverwaltung aus budgetären Gründen verwehrt.114 343 Während dieser Zeit hat .upanie sieben populärwissenschaftlichen Beiträge und Anzeigen verfasst, die zumeist der Urgeschichte der Bela krajina gewidmet sind (.upanie 1930; .upania 1933b; .upania 1933c; .upania 1936a; .upania 1936c; .upania 1938; .upania 1939). Darüber hinaus hat er die Ergebnisse seiner damaligen ethnografischen Feldforschungen in der Bela krajina in vier als ethnologisch zu wertenden Aufsätzen veröffentlicht (.upania 1934; .upania 1936b; .upania 1936d; .upanie 1937.1939).115 Da nicht alle Resultate dieser Forschungen publiziert wurden, insbesondere nicht die Ergebnisse der anthropometrischen Forschungen, erschien es angebracht, hier ausführlich aus seinen in den Akten erhaltenen Berichten zu zitieren. Abgesehen von der Bela krajina unternahm .upanie in den Jahren 1924, 1929 und 1930 drei Reisen in das Kosovo und nach Makedonien. Die Reise im Jahr 1924 führte ihn überhaupt das erste Mal in seinem Leben in das Kosovo (.upanie 1937: 50). Die Reise im Jahr 1929 fand im Frühsommer statt und war ursprünglich auf sechzehn Tage angelegt. Er besuchte Pri.tina, .timlja, Prizren, .akovica, Pea, Sofalija, Babin most, Graeanica, Laplje Selo, Eaglavica und Velika Reka. Nach der halben Zeit musste er jedoch seine Forschungen abbrechen, da seine Gesundheit unter der Hitze litt. Innerhalb dieser guten Woche nahm er Schädel- und Körpervermessungen an 300 Albanern, 100 Serben, einigen Dutzend Tscherkessen und etwa ebensovielen Roma vor. Weiters brachte er Stickarbeiten und Volkstrachten nach Ljubljana mit. Seine Leidenschaft hatten jedoch die Tscherkessen geweckt: .Am interessantesten sind auf jeden Fall die Tscherkessen, die weder indoeuropäischer noch semitischer und auch nicht mongolischer 112 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1937, .t. 185/1937 (1.7.1937). 113 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1938, .t. 160/1938 (21.6.1938), .t. 174/1938 (22.6.1938), .t. 177/1938 (4.7.1938). 114 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1938, .t. 275/1938 (31.10.1938), .t. 281/1938 (7.11.1938). .Ebenso wird auch wegen Ermangelung von Mitteln eine größere wissenschaftliche Wirkung unmöglich gemacht. . vgl. Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1936.1938, 1939: 153. 115 Interessanterweise wertet France Kotnik in seinem Überblick über die slowenische Volkskunde die ersten drei Aufsätze als jene, die .upanie zur slowenischen Volkskunde beigetragen hat (Kotnik 1944: 42). Christian Promitzer Herkunft sind, sondern ein Volk sui generis aus dem Kaukasus, von dem man geglaubt hatte, dass es in in unserem Staate nicht mehr existiere..116 Im Juli 1930 wurde .upanie für zehn Tage als Abgesandter des Unterrichtsministeriums nach Skopje zur Inspektion des dortigen Gymnasiums entsandt. Im Zuge dieser Reise setzte er seine anthropologischen Vermessungen im Kosovo und die ethnografische Untersuchung der dortigen Hausformen fort.117 Zur Nachbereitung der von .upanie erhobenen Resultate wurde Maksim Gaspari noch im selben Monat zwecks Skizzierung ethnographischer Gegenstände im Juli 1930 auf eine 16tägige Studienreise in das Kosovo und nach Makedonien geschickt.118 Im folgenden Jahr hatte er als Vertreter des Unterrichtsministeriums 344 die Realgymnasien von Bitola und Prilep zu inspizieren. Wiederum gelang es ihm, das Angenehme mit dem Nützlichen zu verbinden und auf seiner siebentägigen Dienstreise nach Makedonien anthropologische Studien durchzuführen.119 Den Ertrag der Forschungen im Kosovo sollte er schließlich in zwei Aufsätzen publizieren (.upania 1933a; .upania 1937). Aus der Sicht der heutigen slowenischen Ethnologie, die bestrebt ist, dass der geografische Raum der Slowenen flächendeckend bearbeitet wird, mögen die Feldforschungen .upanies, der sich nur auf die Bela krajina und auf die weitab gelegenen Gebiete des Kosovo und Makedoniens konzentriert hat, als einseitig betrachtet werden. Zudem ist der .rassenkundliche. Ansatz, den .upanie dabei verwandt hat, als wissenschaftlich überholt und . wie dessen Folgen im nationalsozialistischen Deutschland gezeigt haben . als ideologisch überaus gefährlich zu charakterisieren. Festzuhalten bleibt jedoch, dass sich .upanie sowohl im Falle der Bela krajina wie auch des Kosovo und Makedoniens mit als .balkanisch. begriffenen multiethnischen Regionen und der Herkunft ihrer Bewohner auseinandersetzte, was seine Arbeiten auch aus heutiger Sicht interessant macht. Im Falle der Bela krajina, die er als .kleines Jugoslawien. charakterisierte und wo nur Südslawen aufeinander trafen, war .upanies panslawischer Zugang relativ unproblematisch. Hinsichtlich seiner Publikationen über den Kosovo fällt hingegen auf, dass er die albanische Mehrheitsbevölkerung nicht berücksichtigt hat. Dies ist möglicherweise auf seine antialbanische Haltung zurückzuführen, die er schon in seiner Studienzeit in Wien und in Belgrad gezeigt hat (Promitzer 2001: 14.15). 116 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 160/1929 (31.7.1929). 117 Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 204/1930 (4.7.1930); Kr. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1929./30., 1930.1931: 216. 118 .Der Genannte besuchte die Orte Skopje, Mitrovica, Zveean, Obilia, Muratovo, Gazimestan, Pri.tina, und er hat in diesen Orten und in der Umgebung ethnografische Gegenstände, Trachten, Häuser, Stickarbeiten, Wirtschaftsgebäude, Handwerksartikel etc. gemalt. Von seiner Reise überbrachte der dem Museum eine größere Anzahl von Aquarellen, Pastellmalereien und Zeichnungen.. . Arhiv SEM fascikel Akti za leti 1929.1930, .t. 221/1930 (1.8.1930). 119 Arhiv SEM fascikel Akti za leto 1931, .t. 162/1931, .t. 224/1931 (7.8.1931). Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe Für die Bela krajina bleibt festzuhalten, dass es auch .upanies Publikationen und seiner Sammeltätigkeit zu verdanken ist, dass sie heute zu den ethnografisch am besten erforschten Regionen Sloweniens zählt. Schluß Am 27.6.1940 wurde Niko .upanie auf Vorschlag des Unterrichtsministers Bo.idar Maksimovia, der kurz danach von seinem Amt zurücktrat, vom Regenten Pavel zum Professor für allgemeine und nationale Ethnologie an der Universität Ljubljana ernannt. Eine jahrzehntelange Bestrebung hatte sich endlich erfüllt.120 Es stellt sich die Frage, ob .upanie auf Grund seiner am ehesten dem slowenischen liberalen Lager zuzurechnenden politischen Einstellung kurz darauf überhaupt 345 noch Professor geworden wäre, denn wenige Tage nach dem Rücktritt von Maksimovia wurde Anton Koro.ec, der Chef der ehemaligen Slowenischen Volkspartei, zum Unterrichtsminister ernannt. Koro.ec hätte möglicherweise einen anderen slowenischen Kandidaten für die Professur bestimmt. Es dauerte noch bis zum 12. August, bis .upanie seiner Pflichten als Direktor des Ethnografischen Museums enthoben und sein Nachfolger, der bisher als Kustos am Nationalmuseum tätige Archäologe und Kunsthistoriker Rajko Lo.ar (1904. 1985), von Koro.ec als .upanies Nachfolger eingesetzt wurde.121 Kurz darauf erschien die letzte von .upanie redigierte 13. Ausgabe des Etnolog. Damit hatte die Verbindung zwischen .upanie und dem Ethnografischen Museum in Ljubljana ihr Ende gefunden. Für Lo.ar blieb kaum Zeit, um sich auf das neue Amt einzustellen. Der deutsche Angriff auf Jugoslawien im April 1941 und die zuerst italienische und dann deutsche Besatzung reduzierten den Arbeitsbereich des Museums wie auch des Etnolog empfindlich; beide sollten sich nunmehr ohnehin stärker auf die slowenische Volkskunde orientieren. Halten wir fest: .upanies Aufbauwerk als erster Direktor des Ethnografischen Museums ist ohne die tatkräftige Hilfe von Stanko Vurnik nicht vorstellbar. Seine Feldforschungen in der Bela krajina zeigen jedoch, dass er sich jenseits seiner breit gestreuten Interessen zumindest in einem konkreten Fall mit der ethnografischen Erhebung einer slowenischen Region befasste. Die ethnografische Forschung dieser Region verstand er als .Rettungsprojekt. (Slavec Gradi.nik 2000: 17). Und im Sinne dieses nostalgischen Diskurses beeinflusste er, durchaus im Gleichklang mit dem slowenischen Volkskundler Karel .trekelj (1859.1912) und dem eingangs zitierten Josip Wester auch seine Mitarbeiter wie Vurnik und Gaspari, wie auch andere slowenische Volkskundler. Dieser Zusammenhang scheint in der Forschung noch nicht anerkannt worden zu sein (ebda.: 133.134). 120 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 157/1940 (27.6.1940, 1.7.1940, 3.7.1940). .upanie dankte Maksimovia damit, dass dessen Portrait die erste Seite des 13. Bandes des Etnolog schmückte. 121 Arhiv SEM fascikel Akti za leta 1940.1942, .t. 171/1940 (29.7.1940), .t. 175/1940 (29.7.1940), .t. 181/1940 (30.7.1940), .t. 185.186/1940 (12.8.1940). Christian Promitzer Die finanziellen Schwierigkeiten beim Aufbau des Museums und der Herausgabe des Etnolog sind kein slowenischer Einzelfall. Damit kann die gesamte Kulturpolitik im Königreich Jugoslawien im Zeichen der Weltwirtschaftskrise, aber eigentlich auch schon zuvor charakterisiert werden. Im gegenseitigen Kampf mit Bewerbern aus anderen Teilen des Königreichs um die knappen Ressourcen und im Einsatz für ein Museumsgesetz entwickelte .upanie gegen Ende der 1930er Jahren eine stärkere slowenische Identität, die im Widerspruch zu seinem bisherigen Jugoslawismus zu stehen scheint. Dies hatte auch damit zu tun, dass sich .upanie hinsichtlich seiner finanziellen Forderungen in diesen Jahren zunehmend an die Verwaltung der Drau-Banschaft wandte, nachdem er beim 346 Unterrichtsministerium in Belgrad gescheitert war. Die jeweilige Banschaftsverwaltung verfügte damals im Kulturbereich über gewisse Geldmittel und versuchte dementsprechend autonomer zu handeln.122 So war es nur folgerichtig, dass sich .upanie im Interesse seines Museums in den späten 1930er Jahren mit seinen Apellen zunehmend an die Verwaltung der Drau-Banschaft wandte. Mit diesem Schritt war er gezwungen, der sich regenden slowenischen Eigenständigkeit im Königreich Jugoslawien Rechnung zu tragen. Damit vollzog er in der Praxis einen Weg, den andere slowenische Liberale ideell schon seit Beginn der 1930er Jahre eingeschlagen hatten (Inkret 1997). Das Denken in diesen Bahnen sollte es ihm wohl erleichtern, nach der italienischen Kapitulation im September 1943 und dem deutschen Einmarsch nach Ljubljana den Weg zur Befreiungsfront, der ein föderalistisches Jugoslawien vorschwebte, zu finden und nach dem Ende des Kriegs wieder seine Professur aufzunehmen. Mit diesem Aufsatz sollte zumindest gezeigt werden, dass Niko .upanie als slowenischer Ethnologe . sowohl im damaligen als auch heutigem Verständnis . einen wichtigen, ihm noch vorenthaltenen Platz in der Geschichte des Faches einnimmt. Dies sollte damit unterstrichen werden, dass hier vor allem jene seiner Arbeitsbereiche berücksichtigt wurden, die in unmittelbarem Zusammenhang mit den damaligen Aktivitäten des Ethnografischen Museums stehen. .upanies vielfältige andere Tätigkeiten, die er in dieser Zeit unternahm, sind hier nicht behandelt worden. Dies betrifft sein diskursives Netzwerk, seine Kontakte mit Fachkollegen in Slowenien, im Königreich Jugoslawien und in anderen Ländern, seine regelmäßigen Auftritte auf internationalen byzantologischen und anthropologischen Kongressen, wie auch auf den Kongressen slawischer Geografen und Ethnografen. Weiters konnte auch nicht auf die Inhalte der Zeitschrift Etnolog und auf seine anderen, hier nicht zitierten wissenschaftlichen Werke eingegangen werden, die .upanie in den Jahren seiner Leitung des Ethnografischen Museums verfasste. Schließlich wäre auch noch auf seine Stellung in der slowenischen Öffentlichkeit der 1930er Jahren einzugehen. Einiges davon soll in einer künftigen Arbeit über diese schillernde und auf Grund ihres .rassenkundlichen. Ansatzes durchaus nicht unproblematische Persönlichkeit vorgestellt werden. 122 Mehr dazu: Dimia 1996: 181.183; Stiplov.ek 2003. Niko .upanie als Slowenischer Ethnologe LITERATUR Seite 314. BESEDA O AVTORJU Christian Promitzer, dr., docent na Oddelku za zgodovino jugovzhodne Evrope na Univerzi v Gradcu. V svoji disertaciji je pisal o zgodovini slovenskega prebivalstva na Avstrijskem .tajerskem (okoli trga Lueane/ Leutschach). S Klaus-Jürgen Hermanik je leta 2002 izdal spomine Antona .antla (1845. 1920) v nem.eini. Zadnja leta se ukvarja z zgodovino znanstvenega rasizma v jugovzhodni Evropi in z njegovim pomenom za politiko identitete (glej npr. njegov prispevek Niko .upanie in vpra.anje jugoslovanstva; med politiko in antropologijo, v: Prispevki za novej.o zgodovino XLI/ 1 (2001), str. 7.39). Promitzer je vodja mednarodnega znanstvenega projekta o tako imenovanih »skritih manj.inah« med Srednjo Evropo in Balkanom. O tem je objavil prispevek .Gute Serben., Ethnologen und Politiker über die Identität der Serben in der slowenischen Bela krajina, v: Ulf Brunnbauer (ur.), Umstrittene Identitäten. Ethnizität und Nationalität in Südosteuropa. Frankfurt: Peter Lang 2002, str. 173.199. ABOUT THE AUTHOR Christian Promitzer, Ph. D., is a lecturer at the Department for the history of Southeast Europe of the University in Graz. His doctoral dissertation is on the history of the Slovene population in Styria (around the market town of Lueane/Leutschach). In 2002 he published, together with s Klaus-Jürgen Hermanik, the memoirs of Anton .antelj 347 (1845.1920) in German. In recent years he has focused on the history of scientific racism in Southeast Europe and its significance for identity politics (cf. for instance, his article Niko .upanie in vpra.anje jugoslovanstva; med politiko in antropologijo, in: Prispevki za novej.o zgodovino XLI/ 1 (2001), pps. 7.39). Promitzer is head of an international scientific project about the so-called .hidden minorities. between Central Europe and the Balkans. He has published an article on this topic, entitled .Gute Serben., Ethnologen und Politiker über die Identität der Serben in der slowenischen Bela krajina, in Ulf Brunnbauer (ur.), Umstrittene Identitäten. Ethnizität und Nationalität in Südosteuropa. Frankfurt: Peter Lang 2002, pps. 173.199.